Zgodba

Ni ga razumela

Mož, borzni posrednik, in njegova žena sta zvečer v miru brala časopis v dnevni sobi.
»Kaj je pravzaprav krivo, da vrednosti na borzi padajo in se dvigujejo?« je tišino prekinila žena.
Mož je hitro odgovoril: »Socialnoekonomske razmere, inflacijski pritiski in fiskalna nestabilnost. Temu lahko dodamo še neravnovesje v meddržavnih odnosih in politične napetosti.«
Žena ga ni razumela. Ko je za trenutek pomislila, je dejala: »Če res ne veš, dragi, zakaj tega odkrito ne poveš?«

Misel

Žena bi bila bolj poštena, če bi priznala, da ni razumela, kaj ji je rekel mož, ne pa da ga je obtožila, da ji ne zna pravilno odgovoriti.
Naša k slabemu nagnjena narava je vedno pripravljena zavračati druge ali jih podcenjevati zaradi naših lastnih napak ali slabosti. To tako zlahka počnemo.
Brez dvoma je potreben pogum za priznanje, da smo se zmotili in da nam je žal.
Ne more biti miru ne odpuščanja ne izboljšanja odnosov, dokler ne priznamo svojih napak in pokažemo, da nam je žal.

Molitev

Gospod Bog,
odpusti nam,
da smo se tolikokrat opravičevali tako,
da smo druge spravili v zadrego ali sramoto,
da bi tako prikrili svoje napake.
Če bi se kdaj zavedli,
da smo naredili kaj napačnega, nas obvaruj,
da bi zaradi tega koga drugega spravili v sramoto.
Podeli nam milost,
da si bomo upali priznati svoje napake.
Daj nam spoznati,
da lahko varamo ljudi,
tebe pa ne moremo prevarati.
Ti nas poznaš bolje,
kot mi sami poznamo sebe.

Iskrica

Običajno nam ni težko najti človeka ali kakšen drugi vzrok, kateremu pripišemo svojo napako.

B. Rustja, Povejmo z zgodbo, v: Ognjišče 5 (2022), 32-33. (riše: Peter Škerl)
knjiga: Zgodba zate (zbral Božo Rustja), Ognjišče, Koper, 2022 (ponatis), 17.
naročila knjig iz zbirke Zgodbe za dušo v spletni knjigarni Ognjišča
iz zgodovine: Zgodbe za dušo že petindvajset let

V neki vasi je živel droben, star možiček, ki so ga ljudje nedeljo za nedeljo videvali, ko je šel peš k maši, pa naj je deževalo, snežilo ali pihal mrzel veter ali pripekalo sonce. Lahko bi po njem naravnavali uro, tako točen je bil vsako nedeljo. Bil pa je gluh, zato v cerkvi ni mogel razumeti ne pridige ne petja in ne slediti skupni molitvi. Nekoč ga je srečal novi sosed, se mu predstavil in izrekel nekaj vljudnih besed. Ko je ugotovil, da ga starček zelo težko razume, ker slabo sliši ... ga je na glas od blizu vprašal: »Vsako nedeljo vas vidim, kako greste mimo naše hiše v cerkev. Zakaj hodite vsako nedeljo k maši, ko pa tako slabo slišite in ne razumete molitev? Zakaj ne bi raje ostali doma in gledali prenos maše po televiziji?«
Možiček ga je pogledal in dejal: »Čeprav ne slišim petja in ne razumem molitev, dobro vem, da je Gospod med nami in čutim njegovo navzočnost. Vsak teden, ne glede na vreme, hodim v cerkev zato, da tudi sosedom pokažem, v koga verujem.«

RUSTJA, Božo. (Povejmo z zgodbo). Ognjišče, 2020, leto 56, št. 8, str. 37.

Filip je bil drugačen otrok kot njegovi vrstniki. Sošolci ga niso povsem sprejeli. Pred veliko nočjo je katehet pri verouku dal Filipovemu razredu posebno nalogo. Vsakemu veroučencu je izročil plastično jajce, potem pa jim naročil, naj poiščejo kakšno znamenje novega življenja in ga dajo v plastično jajce. Učenci so bili navdušeni in pri naslednji uri verouka so drug za drugim jajce odprli in razložili pomen njihovega znamenja. V enem je bila lepa cvetica, v drugem pisan metulj, v tretjem zelena trava ... Otroci so občudovali iznajdljivost vrstnikov. Zadnje jajce je bilo prazno. »To je neumnost,« je dejal eden od otrok. »Nekdo ni pravilno razumel naloge.« Katehet je začutil, da ga je nekdo povlekel za rokav. Bil je Filip: »To je moje,« je rekel »in mislim, da sem nalogo pravilno naredil. Jajce je prazno, ker je bil tudi Jezusov grob prazen.«
Nastopila je nenavadno dolga tišina. Od takrat so vrstniki Filipa sprejeli medse brez pridržka. Filip je imel zdravstvene težave. Tisto poletje je dobil okužbo, ki bi jo večina njegovih vrstnikov hitro premagala, njegovo šibko telo pa je ni zmoglo in po nekaj tednih je umrl. Ob pogrebu so devet- in desetletni otroci s katehetom prinesli svoja znamenja novega življenja in jih položili h krsti.
Filip, ‘drugačen’ otrok, je pomagal sošolcem spoznati pravo sporočilo velike noči – prazen grob.

B. Rustja, Povejmo z zgodbo, v: Ognjišče 4 (2018), 104.
naročila knjig iz zbirke Zgodbe za dušo v spletni knjigarni Ognjišča
iz zgodovine: Zgodbe za dušo že petindvajset let.

V neki cerkvi v Afriki so za darovanje pri maši strežniki hodili pobirat darove s košarami, spletenimi iz vrbovih vej, enakimi tistim, v katere so nabirali manioke in druge sadeže.
V zadnji vrsti v cerkvi je sedel deček, oblečen samo v kratke hlače in je radovedno gledal košare, ko so krožile od vrste do vrste.
Videl je, da so verniki spuščali v košare kovance, nekateri tudi bankovce in se vznemiril. Segel je z rokami v žepe in ko jih je povlekel ven, je bil razočaran: v njih je bilo samo kakšno zrno peska.
»Čisto nič nimam, kar bi lahko daroval Gospodu,« je vzdihnil.
Vedno bolj zaskrbljen je opazoval strežnika, ki se je s košaro čedalje bolj bližal zadnji vrsti.
Košara je prišla do njega. Strežnik se mu je prijazno nasmehnil, kakor se je prej nasmehnil drugim.
Na začudenje vseh je deček vstal in ves srečen sedel v košaro, kot bi hotel reči: »Vse, kar imam, in kar sem, darujem Gospodu.«
Ne da bi kdo pritisnil na tipke, so tedaj orgle same od sebe zaigrale alelujo.

B. Rustja, Povejmo z zgodbo, v: Ognjišče 4 (2021), 33.
naročila knjig iz zbirke Zgodbe za dušo v spletni knjigarni Ognjišča
iz zgodovine: Zgodbe za dušo že petindvajset let.

Neki duhovnik je našel močno zakrivljeno trnovo vejico, ki ga je po obliki spominjala na trnovo krono. Pomislil je, da bo to lepo znamenje Jezusovega trpljenja in jo na veliki petek položil na oltar kapele.
Na velikonočno jutro navsezgodaj se je spomnil, da je pustil vejico na oltarju. Zdelo se mu je, da ne bi bilo prav, če tam ostane tudi na veliko noč. Pohitel je v kapelo. Ko je stopil k oltarju, je na vejici odkril čudovite cvetove. Trnova vejica, simbol trpljenja, je vzcvetela v simbol vstajenja. Življenje je zmagalo na veliko noč!

B. Rustja, Povejmo z zgodbo, v: Ognjišče 4 (2017), 51.
naročila knjig iz zbirke Zgodbe za dušo v spletni knjigarni Ognjišča
iz zgodovine: Zgodbe za dušo že petindvajset let.

V Rusiji so po boljševiški revoluciji leta 1917 zavladali komunisti. Nekoč so pripravili javno razpravo o Kristusovem vstajenju. Prvi je imel besedo neveren komunist, ki je mislil, da bo zmlel v prah krščansko vero v vstajenje. Ko je končal, je nastopil pravoslavni duhovnik, da bi zagovarjal resnico o vstajenju. Skromni duhovnik je pogledal po ljudeh, ki so ga opazovali z velikim zanimanjem, in jih pozdravil z običajnim: »Kristus je vstal«. Vsi skupaj so mu enodušno odzdravili: »Resnično je vstal.« Ko je duhovnik to slišal, je odšel z odra. Odgovor je bil jasen in ni bilo treba več nobene besede.

Papeški pridigar p. Raniero Cantalamessa je pripovedoval, kako je kmalu po padcu komunističnega režima praznoval veliko noč v romunskem mestu Lasi in kako ga je pravoslavno praznovanje vsega prevzelo. Tamkajšnjim ljudem je velika noč v krvi.

Globoki pomen velike noči se nam približa, če primerjamo njeno doživljanje v pravoslavnih cerkvah s tem, kako jo doživljamo mi. V katoliških cerkvah je na osrednjem mestu križ, v pravoslavnih svetiščih pa vstali Kristus, ki ga že vse od bizantinske dobe imenujejo Pantokrator, vladar vesolja. V velikonočnem času se med seboj pozdravljajo: »Gospod je vstal« in odgovarjajo: »Resnično je vstal«.

B. Rustja, Povejmo z zgodbo, v: Ognjišče 4 (2017), 33.
v knjigi: Dragoceno darilo zgodb, Ognjišče, Koper, 2014, 121.
naročila knjig iz zbirke Zgodbe za dušo v spletni knjigarni Ognjišča
iz zgodovine: Zgodbe za dušo že petindvajset let.

Zgodilo se je med drugo svetovno vojno sredi širne Rusije, ko so se nemški vojaki prebili do Dona. Eden od vojakov je prišel do podeželske gostilne, kjer je bilo mogoče dobiti nemško pivo. Ko je vstopil, je bil prijetno presenečen. Stari mož za šankom je vzbujal dober vtis. Prostor je bil čist in svetel. V lepi vazi je bilo velikonočno cvetje. To je vojaka spomnilo na praznovanje velike noči doma.
Ko je sedel, je do njega počasi prišel gostilničar in mu tiho dejal: »Gospod častnik, ali bi sedli, prosim, za drugo mizo. Ta ni prosta.« Gost je zagledal na zidu nad mizo majhno razpelo, okrašeno z velikonočnimi cvetjem.
Starec mu je prinesel naročeno pivo, ko se je presedel. Zazrl se je tujcu v oči in ga vprašal: »Gospod častnik, ali ste kristjan?« Neznanec se je nasmehnil in rekel, da je katoličan. Starcu so se takrat zaiskrile oči. Sklonil se je h gostu in zašepetal: »Miza tam čez mora ostati prosta. Je za Gospoda!« Čez nekaj časa je nadaljeval: »Veste, gospod, Jezus je enkrat že bil tukaj s svojima učencema!« Nemec je odobravajoče je prikimal.
Gostilničar je začel potihoma pripovedovati: »To je bilo pred desetimi leti. Takrat so preganjali naše duhovnike. Bežali so iz kraja v kraj, končno so skoraj vse ujeli in pobili. Tudi našega popa so že izgnali. Zaman smo čakali, da skrivaj pride do nas kakšen bežeč duhovnik, naša vas je preveč osamljena. Nekega dne so pa na moja vrata potrkali trije možje in me prosili, da jih spustim v hišo. Ponudil sem jim ono mizo tam čez, da sem jih imel pred očmi. Bili so mi všeč. Ko sem vprašal, kaj želijo, je najstarejši med njimi naročil košček pšeničnega kruha in kozarec vina. To so bile takrat zelo dragocene stvari. Zaupal sem jim, zato sem jim prinesel, kar so želeli. Imeli so tako dobre oči. Po daljšem premoru se je najstarejši med njimi nagnil nad krožnik, na katerem je bil pšenični kruh, ga vzel v roke, razlomil in tiho povzdignil oči k nebu … Jaz sem bil takrat kakor omamljen, ker sem ga v tistem trenutku prepoznal po lomljenju kruha.
Zadrhtel sem, ko se je še enkrat nagnil in takrat vzel v roke kozarec vina. Prišlo mi je na misel, da moram to trojico zavarovati. Stekel sem k vratom in jih zapahnil. Potem sem stekel k mizi, kjer so sedeli, in jih v solzah zaprosil, če smem sodelovati pri njihovem obredu. Ostalo je dovolj zame in za druge vaščane. Tako sem še ponoči pripeljal ljudi in jim pojasnil, da je prišel k nam preganjan škof z dvema novo posvečenima duhovnikoma … Gospod častnik, to se je zgodilo na veliko noč pred desetimi leti.«
Nemški vojak je dolgo molčal, potem pa je vprašal gostilničarja, kaj se je zgodilo s temi gosti. »Naslednje jutro so izginili, hitro in neopazno, kakor svoj čas vstali Gospod v Emavsu. Bila je zadnja velika noč, ki smo jo kristjani mogli praznovati. Od takrat čakam, da se Gospod vrne. Zdaj razumete, zakaj skrbim, da je ona miza vedno prosta.«
Solze so počasi drsele po starčevih licih. Globoko ganjen jih je brisal. Nemški vojak je kasneje priznal, da se ga skrivnost velike noči in evharistije ni nikoli dotaknila tako kot takrat v tisti podeželski gostilni. (br)

Rustja B., Povejmo z zgodbo, v: Ognjišče 4 (2016), 38.
v novi knjigi zgodb za dušo (o evharistiji, spravi in odpuščanju), ki je v pripravi

Na velikonočno jutro so se afriški verniki zbrali k maši. Čudili so se, zakaj je med cvetjem, ki je krasilo cerkev za tako velik praznik, pšenični klas. Pšeničnega klasa namreč niso imeli za cvetlico, s katero bi krasili cerkev. Duhovnik je začel pridigati.
Bratje in sestre, oznanjam vam veliko veselje. Aleluja! Zahvaljujmo se Gospodu!
Naš Gospod je ležal v grobu, a Božja roka je bila nad njim in Božji Duh ga je obsenčil in je vstal od mrtvih ter živi med nami.
Kako se je to zgodilo? Le nekaj časa pred svojim trpljenjem, ko so nekateri pogani želeli videti Jezusa, je Gospod rekel: »Če pšenično zrno ne pade v zemljo in ne umre, ostane samo, če pa umre, obrodi obilo sadu!«
Takrat je duhovnik vzel v roke pšenično zrno. Ali lahko vidite? Najbrž ne, ker je tako majhno. To je pšenično zrno. Podobno Jezusovega božanstva niso zlahka videli med njegovim trpljenjem.
Pridigar je sedaj vzel v roke steblo s pšeničnim klasom ter nadaljeval:
Vsi poznamo razliko med pšeničnim zrnom in klasom, čeprav oboje imenujemo z istim imenom – pšenica. Vsi tudi vemo, da je bil ta velik klas nekoč majhno pšenično zrno, ki je bilo posejano v zemljo. To je zgovoren primer, kaj lahko stori Bog.
Pšenični klas predstavlja Vstalega Zveličarja. Ko je Kristus vstal od mrtvih, ni bil več tak, kakor je bil prej. Njegovo telo je bilo poveličano in razlika med Jezusovim telesom pred vstajenjem in po njem je velika – večja kot je razlika med pšeničnim zrnom in klasom. Toda kakor je zrel klas isti, kot je pšenično zrno, tako je Vstali Kristus isti Božji Sin in Marijin sin, kakor je bil pred vstajenjem.
Pa še ena stvar: cvetni prah cvetlic pada na grobo svilo. Podobno Kristus pošilja moč Svetega Duha na kristjane, kot vidite ta zrna, pokrita s cvetnim prahom. Ne dvomite, gotovo bodo vzklila. Z isto gotovostjo verujte, da bomo vsi, ki smo bili krščeni v Kristusa, deležni slavnega vstajenja samega Jezusa, zaradi Svetega Duha, ki prebiva v nas.

B. Rustja, Povejmo z zgodbo, v: Ognjišče 4 (2017), 51.
v knjigi: Dragoceno darilo zgodb, Ognjišče, Koper, 2014, 119.
naročila knjig iz zbirke Zgodbe za dušo v spletni knjigarni Ognjišča
iz zgodovine: Zgodbe za dušo že petindvajset let.