Delno poznam delovanje minoritov, frančiškanov in kapucinov. Dobro poznam njihovega ustanovitelja sv. Frančiška Asiškega, ni mi pa jasno, kakšna je razlika med temi tremi redovi.
Marjeta

Nekateri katoliški redovi so imeli izjemno razgibano zgodovino. Pomislimo na benediktince, ki so imeli na obrobju današnje Slovenije kar nekaj pomembnih samostanov, čeprav na področju sedanje Slovenije samo enega, in sicer v Gornjem Gradu. Ta je bil ob ustanovitvi ljubljanske škofije leta 1462 ukinjen in imetje je bilo izročeno novoustanovljeni ljubljanski škofiji. Več sreče so pri nas imeli cistercijani, ki sicer niso benediktinci, pa se ravnajo po Pravilu sv. Benedikta, imajo pa seveda svoje Konstitucije, ki izražajo posebnost cistercijanskega meniškega življenja. Tudi cistercijani imajo reformirane veje. Nekaj podobnega se je dogajalo z redom manjših bratov, ki ga je ustanovil sv. Frančišek Asiški, in je danes razdeljen na tri samostojne redove ali veje: frančiškane, minorite in kapucine.

FRANČIŠEK ASIŠKI, ustanovitelj reda manjših bratov
Sv. Frančišek Asiški (1181/82–1226) je približno pred 800 leti ustanovil red manjših bratov (za ljubitelje latinščine: Ordo Fratrum Minorum – OFM) s pestro zgodovino in s številnimi reformami, ki se še vedno pojavljajo. Pri vseh redovih manjših bratov, nekdanjih in sedanjih, je neka skupna stalnica, ki izhaja iz samega imena reda, to sta bratstvo in majhnost, ki vključuje uboštvo in skromnost. Tema osnovnima temeljema bratstvu in majhnosti se nikoli noben red ali nobena veja manjših bratov ni odpovedal, bile so pa različne razlage tako bratstva kot majhnosti, kar je prihajalo do izraza na različnih področjih bratskega življenja in delovanja ter tudi glede odnosa do lastnine in pri gradnji večjih ali manjših cerkva in samostanov. Občasne reforme so navadno imele cilj: vrnitev k temeljnim virom, predvsem k Frančiškovemu Vodilu in njegovim spisom, kar za vse redove tudi poudarja 2. vatikanski cerkveni zbor.

RAZVOJ REDA MANJŠIH BRATOV
Frančišek Asiški je bil predvsem karizmatik, ki je želel »živeti po evangeliju« in si je izbral za vrhovnega predstojnika svojega bratstva Svetega Duha in najprej tudi ni želel ustanoviti nove redovniške skupnosti. Na koncu življenja je rad ponavljal, da mu je »Gospod dal brate«, ki jih je sprejemal s hvaležnostjo in se je s prvimi brati, ko še ni dopolnil trideset let življenja, že leta 1209/10 odpravil k papežu Inocencu III. v Rim, da bi jim papež kot naslednik apostola Petra dovolil – po zgledu apostolov – živeti po svetem evangeliju. Papež Inocenc III., najbrž največji pravnik tistega časa, mu je ustno dovolil, da z brati lahko »živi po svetem evangeliju«. To se danes čudno sliši, ker je bilo takrat zelo močno evangelijsko gibanje med krščanskimi sektami. Pri Frančišku pa je šlo za »način življenja« po sv. Evangteliju. Pozneje je s pomočjo bratov napisal dve ohranjeni Vodili, nepotrjeno (1221), ki je bilo zelo duhovno in polno evangeljskih navedkov, in kmalu še drugo, ki je bilo bolj pravno podprto in zato tudi sprejemljivo za rimsko kurijo. Tega drugega je papež Honorij III. 29. novembra 1223 potrdil kot končno veljavno in ga zato tudi imenujemo Potrjeno Vodilo, ki ga še danes sprejemajo vsi manjši bratje za svojo temeljno zakonodajo, tj. »ustavo«.
Zgodovina manjših bratov je bila od začetke zelo dinamična in je kmalu, če govorimo simbolično, začela poganjati nove veje, ki so želele živeti čim bolj zvesto v luči Frančiškovega Vodila in njegove Oporoke. Ta napor, živeti po evangeliju, je prinesel redu manjših bratov veliko svetega ter dragocenega pa tudi različne nevšečnosti, pretiravanja ter bolečine. Tu ni prostora, da bi opisali ves razvoj. Omenimo le glavne značilnosti, ki so se pojavljale znotraj reda že v 13. in 14. stoletju, med manjšimi brati spirituali (duhovneži), ki so zahtevali popolno odpoved posesti in so v marsičem pretiravali in manjšimi brati konventuali, ki so sprejemali papeške bule z razlago Vodila v luči apostolskega življenja bratov in so zelo poudarjali pomembnost skupnosti. Nekaterim manjšim bratom se je zdelo, da so zagovorniki manjših bratov konventualov v nekaterih obdobjih preveč poudarjali določene vzorce in prvine meniških redov, predvsem cistercijanskega, čeprav vse z blagoslovom uradne Cerkve. Proti koncu 14. in v 15. stoletju, ko več ni bilo spiritualov, je znotraj reda manjših bratov ponovno prihajalo do želje po reformi in do pospeševanja natančnega ali celo dobesednega izvrševanja Vodila (observance). Tako nastanejo nekatere province manjših bratov, ki po natančnem izvrševanju Vodila postanejo znane kot province manjših bratov observantov, pozneje tudi manjših bratov reformatov, rekolektov, alkantarinov in drugih. Normalno, da je med vejo reda manjših bratov observantov in drugih reformiranih vej manjših bratov ter manjšimi brati konventuali prihajalo do določenih napetosti. Do leta 1517 so imele vse veje manjših bratov skupnega vrhovnega predstojnika (generalnega ministra, služabnika vseh manjših bratov), ki je bil redno konventual (minorit), nekateri so občasno sicer imeli svoje vikarje, toda red je ostal eden z enim vrhovnim predstojnikom.

TRIJE SAMOSTOJNI REDOVI MANJŠIH BRATOV: MANJŠI BRATJE FRANČIŠKANI, MANJŠI BRATJE MINORITI IN MANJŠI BRATJE KAPUCINI
Papež Leon X. je leta 1517 po dolgih pogovorih in tudi težkih razpravah izdal bulo Pojdite tudi vi (Mt 20,1-10), s katero je red manjših bratov praktično razdelil na dva redova: manjše brate observante in manjše brate konventuale. Od takrat oboji, observanti in konventuali, obhajajo vsak svoja vrhovna redovna zborovanja (generalne kapitlje) in vsak red voli svojega vrhovnega predstojnika. Zdi se, da je papež Leon X. bil bolj naklonjen manjšim bratom observatnom, čeprav so tudi manjši bratje konventuali bili ves čas svoje zgodovine tesno povezani z vsakokratnim papežem. Dobrih deset let po razdelitvi reda manjših bratov na manjše brate observante in manjše brate konventuale, leta 1528, pa je papež Klemen VII. potrdil novi reformirani red manjših bratov in sicer manjše brate kapucine. Tako od leta 1528 obstajajo trije redovi manjših bratov: manjši bratje konventuali (minoriti), manjši bratje kapucini in manjši bratje observanti, katerim je papež Leon XIII. leta 1897 pridružil vse takratne veje manjših bratov reformate, rekolekte in alkantarine, ki so z observanti sprejeli skupne Konstitucije, in od takrat se imenujejo samo manjši bratje, brez dodatka. Do takrat so vsi manjši bratje imeli k uradnemu naslovu red manjših bratov še neki dodatek. Od leta 1897 imajo Frančiškovi moški redovi manjših bratov uradno te naslove: manjši bratje (OFM) (pri nas na kratko imenovani frančiškani), manjši bratje konventuali (OFMConv) (pri nas in v nemško govorečih deželah imenovani minoriti) in manjši bratje kapucini (OFMCap) (pri nas imenovani kapucini). V različnih državah so še danes zelo različna poimenovanja in zato prevajalci in predvsem novinarji pogosto prevajajo dobesedno, kar pa ni vedno točno. V Italiji, podobno kot na Hrvaškem, so frančiškani (francescani) skupno ime za vse manjše brate: frančiškane, minorite in kapucine. Tako večkrat slišimo, da Italijani uporabljajo tudi uradno, vsaj ponekod, za znanega kapucina br. Raniera Cantalamessa izraz »francescano«, kar se v italijanščini dobro sliši. »Frate minore« (manjši brat) ali samo »minore« (manjši) v Italiji pomeni brat frančiškan, »frate conventuale« (brat konventual) pa vedno brat minorit, le »frate cappuccino« (brat kapucin) pomeni vedno brat kapucin. V Italiji (francescano) in na Hrvaškem (franjevački) pomeni »frančiškanski« tisti pridevnik, ki vključuje vse moške in ženske redove in kongregacije, ki izhajajo iz Frančiškove karizme. V Sloveniji pa izraz »frančiškanski« izrecno vključuje samo frančiškane. Zato pri nas nekateri rajši uporabljajo izraz »frančiškovski« za vse, kar vključuje Frančiškovo karizmo. Po tej razlagi bi bila v slovenskem jeziku »frančiskovska duhovnosti« tista, ki je skupna vsem trem redovom manjših bratov, pa tudi Frančiškovemu svetnemu in samostanskim moškim ter ženskim redovom, kongregacijam in inštitutom, ki živijo po karizmi sv. Frančiška Asiškega. Duhovnost posameznih vej manjših bratov pa znotraj skupne frančiškovske karizme in duhovnosti opredeljujejo njihove Konstitucije. Tako lahko govorimo o skupni frančiškovski duhovnosti in znotraj nje o frančiškanski, minoritski in kapucinski duhovnosti. Posledično to velja tudi za kongregacije in inštitute posameznih redovnic in redovnikov, ki živijo lastno karizmo znotraj frančiškovske duhovnosti.
Vsak od treh redov manjših bratov (frančiškani, minoriti in kapucini) ima tudi svojega vrhovnega predstojnika, ki je po uradni cerkveni razlagi naslednik sv. Frančiška Asiškega.
Vrhovni predstojniki frančiškanov, minoritov in kapucinov ter vrhovni predstojnik samostanskih tretjerednikov (lat. Tertius Ordo regularis – TOR, pri nas na Primorskem, v Istri in v Dalmaciji imenovani glagoljaši), ki so v letih 1473–1806 imeli samostan tudi v Kopru, se občasno dobivajo na skupnih sestankih in izdajajo skupne dokumente. Pogosto se jim pridružijo tudi vrhovni predstojnik (predstojnica) Frančiškovega svetnega reda in predsednica (predsdednik) frančiškovskih kongregacij in inštitutov. Predstojniki imenovanih so povezani v Frančiškovski mednarodni konferenci bratov in sester. Tudi na slovenski narodni ravni so manjši bratje (frančiškani, minoriti in kapucini) in sestre Frančiškovih kongregacij in inštitutov povezani v Frančiskovski konferenci Slovenije.
Vsi trije redovi manjših bratov imajo skupno Vodilo in isti poudarek na bratstvu in majhnosti, ki vključuje uboštvo in ponižnost, čeprav ima vsak red svoje Konstitucije, ki so obnovljene v tradiciji posameznega reda in v skladu z novim Zakonikom cerkvenega prava. Vsak red ima tudi svojo tradicijo glede samostanskega življenja in tudi glede odnosa do arhitekture svojih samostanov in cerkva. Kapucinska reforma manjših bratov je zahtevala zelo skromno gradnjo samostanskih cerkva in samostanov, česar tudi barok ni uspel spremeniti.
Vsi trije sedanji redovi manjših bratov, lahko načelno rečemo, imajo skupne svetnike do leta 1517, od takrat pa vsak red svoje, saj je Bog v vseh treh redovih manjših bratov ves čas zgodovine omogočal svetost, kar pomeni, da so živeli v bratstvu in majhnosti. Med skupnimi svetniki do leta 1517 je najbolj znani sv. Frančišek Asiški (= 1226), ki je ustanovitelj reda manjših bratov, nato sv. Anton Padovanski (= 1231), sv. Bonaventura (= 1274) ter številni drugi, saj je vseh 26. Med frančiškani sta zelo znana sv. Leonard Portomavriški (= 1751) in sv. Juniper Serra (= 1784), med minoriti sv. Jožef Kupertinski (= 1663) in sv. Maksimilijan Kolbe (= 1941), med kapucini sv. Leopold Mandić (= 1942) in sv. pater Pij iz Pietrelcine (= 1968).
P. Robert Bahčič, frančiškan, je »Zgodovini Frančiškove karizme v svetu in pri nas« dal zanimiv naslov Čudež, ki traja 800 let, kar velja tako za Frančiškovo karizmo v zgodovini kot tudi v dandanašnjem času, saj Frančiškova karizma še vedno poganja nove veje in nove mladike tako v katoliški kot v drugih krščanskih Cerkvah. Zanimivo, da si je tudi sedanji papež Jorge Mario Bergoglio, prvi papež jezuit, izbral za papeškega zavetnika sv. Frančiška Asiškega, ki ga očitno nagovarja.
Tistim, ki se zdi odgovor preveč strokoven, se opravičujem, morda pa je le prav, da včasih tudi bolj zapletene strani Cerkve ali cerkvenih redov strokovno razložimo. Vsem, predvsem pa vam, gospa Marjeta, lep dopustniški ali počitniški pozdrav

ŠKAFAR, Vinko. (Pisma). Ognjišče, 2019, leto 55, št. 8, str 62-65.

Zanima me, če angeli res obstajajo. Danes se pomen angelov zelo poudarja. Vanje verujejo tudi tisti, ki ne hodijo v cerkev. Zato me to tudi malo bega – ali niso človeška izmišljotina? Je pa problem, če angeli ne bi obstajali, me zanima, kako je lahko Marija prejela sporočilo, da bo postala Božja mati, če angeli niso nikoli v resnici obstajali?
Glede tega me še zanima, kje v Svetem pismu je zapisano, da so bili nekateri angeli dobri in drugi slabi, ki so se uprli Bogu? Ali je to morda cerkvena dogma, ki jo moram spoštovati in vanjo verjeti? Prav tako me zanima, kje v Svetem pismu piše o stvarjenju angelov in o uporu nekaterih od njih? To je moralo biti pred stvarjenjem človeka, saj je rečeno, da je v raju kača (Satan, uporni angel) prvima človekoma nastavila zanko v obliki skušnjave, v katero sta padla.
Miha
Pravilna je ugotovitev, da danes zanimanje za angelska bitja narašča. Res pa je tudi, da pozorno proučevanje tega pojava pokaže, da s tem imenom ne poimenujejo vsi istega pojava. Nekateri popularni filmi prikazujejo angele kot pokojne ljudi, ki se vračajo v naš svet in pomagajo. Medtem ko je svetopisemsko razodetje o angelih jasno, da so to ustvarjena duhovna bitja, torej bitja brez telesa. Vendar Sveto pismo ne razlaga obstoja angelov, ampak enostavno poroča o njihovem obstoju. Sama beseda angel pomeni ‘poslanec, sporočevalec’ (mal'ak – heb., angelos – gr.). Sam pojem je v Svetem pismu uporabljen tudi za človeka, ki ga Bog pošilja ali celo odposlanca, ki ga pošilja drug človek ali skupnost. A je iz kontekstov jasno mogoče razbrati, da pomenijo tudi Božje poslance, ki so čisti duhovi, a vseeno ustvarjena bitja.
V Stari in Novi zavezi so številna besedila, kjer nastopajo angeli. V Stari zavezi so angeli na primer omenjeni v dogodku, ko Abraham pogosti tri tujce, ki se izkaže, da so angeli, ki so mu prinesli izredno pomembno sporočilo o rojstvu Izaka. Tudi v pripovedih o Mojzesu, od dogodka pri gorečem grmu naprej, srečamo navzočnost angelov, ki vodijo izraelsko ljudstvo iz izgnanstva. Tudi v preroških besedilih niso ravno redko omenjeni. Kasneje se pojavijo celo poimensko kot nadangel Rafael pri Tobitu, prav tako Mihael in Gabriel. Imena pričnejo izražati njihov osebni značaj, sicer pa označujejo bolj njihovo poslanstvo, nalogo, kot njihovo bistvo. Vedno pa so v posredniški vlogi med povsem presežnim Bogom in človekom. Vsekakor lahko iz starozavezne vere dojamemo, da svetopisemski človek dojema angela kot realno bitje, čeprav ga ni mogoče enoumno opredeliti. Nedvomno pa gre za ustvarjeno duhovno bitje, ki ima osebne značilnosti. Tudi v novi zavezi so angeli preprosto dejstvo; so bitja, ki so povezana z božjo sfero bivanja in povezani z Božjo svetostjo. V novi zavezi je beseda angel še komaj kdaj uporabljena za človeškega odposlanca. So božji posredniki, katerih naloga ni le sporočilo, ampak tudi uresničenje sporočila. Njihova beseda je torej prepojena z Božjo močjo. Pomembno vlogo odigrajo v evangelijih Jezusovega otroštva in v poročilih o Jezusovem vstajenju in dogodkih ob praznem grobu. Vendar v evangelijih in drugih novozaveznih spisih (v Knjigi razodetja so omenjeni kar 67-krat) nikoli ne zavzemajo osrednjega mesta. Le-to je vedno Kristusovo. Tudi ko Jezus omenja svoj drugi prihod, oznani, da bo prišel v spremstvu angelov.
Ker so angelske sledi v Svetem pismu tako jasne, ni nič nenavadnega, da je nauk o obstoju angelov poglabljalo in izražalo tudi cerkveno učiteljstvo. Na nicejskem vesoljnem cerkvenem zboru (l. 325) so v veroizpoved že vključili, da je Stvarnik ustvaril ‘vidne in nevidne stvari’. In nevidne, torej duhovne, ustvarjenine so tudi angeli. Naštevali bi lahko veliko sinod in drugih oblik izjavljanja cerkvenega učiteljstva v povezavi z angeli, a naj omenim samo še četrti lateranski vesoljni cerkveni zbor (l. 1215), ki je dotakratno učenje dvignil na normativno raven s slovesno obliko in mu dal s tem dogmatično vrednost v najožjem smislu. Poudarja, da je Bog “v začetku časa iz nič ustvaril hkrati obojno stvarstvo, duhovno in telesno, to se pravi angelsko in zemeljsko; nato pa še človeka, ki obsega na neki način oboje, ker sestoji iz duha in telesa”. Tako je tudi v Katekizmu Katoliške cerkve jasno zapisano: »Obstoj duhovnih, netelesnih bitij, ki jih Sveto pismo navadno imenuje angeli, je verska resnica« (t. 328). Tudi zdrav razum nam pravi, da se občestvo Cerkve ne bi moglo dva tisoč let zatekati k bitjem, ki ‘niso nič’. Še posebej jasno so verniki vedno zaznavali delovanje angelov kot pomoč na poti za Kristusom – od tod ideja o angelih varuhih. Katekizem Katoliške cerkve takole povzema to zaupanje: »Od otroštva do smrti spremljata človekovo življenje njihovo (angelov) varstvo in njihova priprošnja. “Vsak vernik ima ob svojih straneh angela kot zaščitnika in pastirja, da ga vodi k življenju.” Že tu na zemlji je krščansko življenje v veri deležno blažene družbe angelov in ljudi, zedinjenih v Bogu« (t. 336). Prav zaupanje angelom varuhom in molitev Sveti angel, varuh moj sta za otrokov duševno-duhovni razvoj izrednega pomena. Saj pomagata v otroku vzpostaviti že od najnežnejših let stik s tem dobrim bitjem, ki je stalno navzoče. Za otroka, ki mora v dobi zorenja skozi množico strahov in bojazni, starši in drugi vzgojitelji pa ne morejo biti vedno in v vseh ozirih ob njih, je zavedanje prisotnosti teh mogočnih varuhov in vodnikov odločilnega pomena. Z večjim mirom in samozavestjo so sposobni premagati določene težke in temne situacije tako v otroštvu in mladosti kakor tudi kasneje v življenju.
Cerkvena tradicija uči tudi, da so vsi angeli bili ustvarjeni kot dobra bitja. A ker imajo kot duhovna bitja še višjo možnost svobode kot človek, so se lahko tudi odločili proti Bogu. Zaradi svoje duhovne narave, ki je enovita, se ‘odločajo’ samo enkrat za vselej, saj je tudi njihovo doživljanje časa povsem drugačno od našega. Ker je njihova sposobnost svobode in zato tudi ljubezni višja, zgolj duhovna, je tudi padec v odnosu do Boga globlji in strašnejši. In tako smo že pri drugem delu vprašanja o padlih angelih. Nova in že Stara zaveza prepoznava obstoj zla, ki je različno imenovano (satan, hudič, vrag, moči, gospostva, vladarstva ...) in ga ni mogoče zreducirati na človekov greh. Človek je sicer svoboden, a je pred temi silami zla brez Kristusove pomoči nemočen in se jim sam ne more dokončno zoperstaviti. O tem, kdaj in kako se je zgodil padec nekaterih angelov, Sveto pismo ne poroča, saj v njem že od samega začetka srečamo hudobnega duha kot dejstvo. Iz Svetega pisma in iz učenja Cerkve pa vendarle lahko strnemo spoznanje, da je nauk vere, da je hudobni duh postal hudoben po svoji krivdi; ni pa razodeta vsebina tega greha niti niso jasni motivi, ki so del ustvarjenih angelskih bitij nagnili, da so se oddaljila od Boga. Zato so skozi zgodovino nastajale različne teorije o tem. Največji teologi se v glavnem strinjajo, da je v osnovi tega upora Bogu angelska želja “biti kakor Bog”, seveda na svoji duhovni ravni. Ker so sami nepreklicno ‘pristali’ v zlu, je razumljivo, da želijo škodovati tudi vsem drugim bitjem, zlasti človeku, ki ima tudi sposobnost svobodnega odločanja za dobro ali za zlo. Zato poskušajo preko skušnjav spoznati slabost posameznega človeka in mu nato napredujoče škodovati, če se jim človek s pomočjo Božje milosti ne upre.
Na koncu pa želim poudariti, da so hudobni duhovi v Kristusu že doživeli poraz; za nas ljudi pa je to priložnost, da v Kristusu zmagamo nad zlom tudi mi. Ne nauk o angelih, ne nauk o hudobnih duhovih nista osrednja v krščanskem razodetju, ampak sta glede na nauk o Kristusu in njegovem odrešenju le obrobni učenji.

TURNŠEK Marjan. (Pisma). Ognjišče, 2013, leto 49, št. 10, str 52

Vemo, da je kristjane skozi zgodovino spremljalo zasmehovanje, neodobravanje, tudi grožnje nevernih ali drugih ver. Nekateri kristjani so zaradi tega dali življenje za Kristusa. Tudi v Sloveniji smo bili priče temu: podoba brezjanske Marije s podgano v naročju, goreč križ, za katerega so se izgovarjali, da je umetniška instalacija, uprizoritev križanja Jezusa študentov na škiosovi tržnici. Tisti zaboji piva, tista študentka na križu … To je do kraja perverzno, žaljivo in vulgarno. In primitivno!
Kristjani smo zasmehovani in deležni neodobravanja tudi v službi. Če je kdo zavzet za vero v Jezusa, je tega lahko deležen celo med kristjani. Tudi to se dogaja v slovenski družbi. Se ljudje bojijo izgube službe ali družbe in so raje tiho, se potuhnejo? Naj kristjani na take besede, da smo nazadnjaškega vedenja in dejanj, vedno odgovarjamo z ljubeznijo do bližnjega, kot piše v Svetem pismu, ali bi bilo bolj prav, da se odzovemo in to takoj ustavimo? Seveda je prav, da ljubimo bližnjega kot sebe. Bi bilo prav, da bi bili ljudje sodno kaznovani? Bi se potem vse to nehalo ali vsaj precej zmanjšalo? Zanima me vaše mnenje.
Naj se znova zahvalim za revijo Ognjišče, za katero se tako trudite. Ponuja zares bogato vsebino, dobre intervjuje, in za vsakega bralca nekaj, naj bo mlad ali star. Vesela za verski tisk, ki nam je na voljo, saj nas napolnjuje in gradi tako osebno in še posebej duhovno, vas pozdravljam
Branka

Tudi mene moti nestrpnost do kristjanov, pravzaprav katoličanov v družbi. Resnici na ljubo je treba reči, da smo največ žaljivk in nestrpnosti deležni prav katoličani. Vaše naštevanje takih primerov to potrjuje. Evangeličani in pravoslavni skoraj nikoli niso predmet nestrpnosti in sovraštva. Podobno je z muslimani in judi. Včasih pomislim, kako bi slovenska in svetovna javnost veliko ostreje odreagirala na nestrpnost ali žaljenje judov. Pri katoličanih pa je vse v redu. Nihče ali redko kdo opozori na to nestrpnost. Toda najbolj nevarna je tista nestrpnost, ki se je ne zavedamo in o kateri ne govorimo. Omenjate uprizoritev križanja Jezusa študentov na škiosovi tržnici. Prav v tistih dneh je predsednik vlade naročil, naj v vseh šolah obravnavajo pojav nestrpnosti in nasilja. Vzrok za to je bil poboj v beograjski šoli. Družba kliče k strpnosti in sobivanju, študentje, »up naroda«, pa uprizorijo nestrpnost do katoličanov! Zelo značilno za slovensko družbo, ki zna obsoditi vse vrste nestrpnosti in sovražnosti, koraka, da bi obsodila nestrpnost do kristjanov, pa ni sposobna.
Nedavno je po etapni zmagi kolesar Matej Mohorič na dirki po Franciji za TV Slovenija omenjal Božjo roko in nebesa. Oboje so nekateri novinarji kar izpustili. Izrinjanje Boga in vsega, kar je krščanskega, ima v Sloveniji že kar tradicijo. Spomnimo se, kako je nekdanji predsednik ZDA Bill Clinton ob obisku Slovenije končal svoj govor z besedami: Bog vas blagoslovi. Toda uradni prevajalec si jih ni upal prevesti v slovenščino. Tako vidimo, kako je naša družba polna predsodkov do krščanstva in kako nekateri v naši družbi niso sposobni niti pravilno prevajati ali navajati, ko gre za omenjanje Boga in podobnih tipično krščanskih izrazov.

ODZIV DRUGIH VER NA NESTRPNOST
Pred kratkim so v Skandinaviji zažgali muslimansko knjigo Koran. Dejanje, ki je vredno obsodbe. In so ga obsodili številni ljudje, tudi kristjani, med njimi tudi papež Frančišek. Zanimivo je, da so storilci kmalu za Koranom zažgali še Sveto pismo, sveto knjigo vseh kristjanov. Sedaj nekatere države razmišljajo, da bi javno prepovedale zažig Korana. Z ukrepom se lahko samo strinjamo, saj omejuje širjenje nestrpnosti, toda nobena država ni niti pomislila, da bi enako zaščitila krščansko sveto knjigo.
Z napisanim nikakor nočem reči, da bi morali nestrpneži in žalivci sedaj zlo prizadevati tudi pripadnikom drugih Cerkva in ver. Nikakor ne! Kakor zavračam žaljenje katoličanov, sem tudi proti žaljenju pripadnikov drugih ver in njihovih simbolov. Muslimani sami popolnoma drugače odreagirajo na žalitve. Oni žalivcem zagrozijo z maščevanjem. Zgovoren je primer pisatelja Salmana Rushdieja, ki ga je zaradi žalitve preroka Mohameda po več desetletjih napadel musliman in ga težko telesno poškodoval.

KRŠČANSKI ODZIV NA NESTRPNOST
Zato se pojavlja vprašanje, ali naj katoličani tako odreagiramo kot muslimani. Naj naši verski voditelji razglasijo smrtno obsodbo za tiste, ki žalijo Boga, Kristusa in Marijo, kakor naredijo muslimani, ko kdo žali njihovo vero? Naša vera nas ne uči maščevanja, kaj šele da bi koga ubili, ker je žalil simbole naše vere. Če je kdo v zgodovini to počel, potem je ravnal v nasprotju z Jezusovim naukom. Jezusov nauk pa nas ne odvezuje, da bi javno in glasno protestirali proti pojavom nestrpnosti in sovraštva. Vsako tako stranpot je treba obsoditi. Tudi v javnosti. Najbrž smo velikokrat katoličani preveč tiho in nestrpnosti do naše vere, njenih simbolov in do nas ne obsodimo dovolj in tega ne prikažemo v sklopu boja proti nestrpnosti. Premalo poudarjamo, da je toleriranje nestrpnosti do katoličanov slabo za prihodnost. Kajti s toleriranjem ta nestrpnost postane način delovanja družbe. Zavedati se moramo, da smo danes žrtve nestrpnosti mi, jutri bodo druge skupine. Zato je treba obsoditi vsako nestrpnost in si prizadevati za njeno odpravljanje.

ZAFRKAVANJE ZARADI VERE V SLUŽBI
Pišete tudi o tem, kako smo kristjani doživljali nasprotovanja v zgodovini in jih doživljamo še danes. Tudi v službi. Spominjam se pogovora z mamo prizadetega otroka, ki je spovedniku potožila, kako jo boli trpljenje. Tej je duhovnik dejal, da so bili pravi kristjani, pristni verniki vedno preizkušani. Nenazadnje poznamo primere, ko so celo svetnikom, ki so živeli v samostanih, drugi stanovalci hiš, katerih prebivalci so poklicani k svetosti, nagajali. Nekako jih je motilo dosledno krščansko življenje svetih ljudi. Zato je po svoje nekakšen kompliment, če katerega kristjana v službi zafrkavajo. Pomeni, da sodelavcem s svojim življenjem sprašuje vest. Velikokrat so sodelavci jezni, ker jim kaže na to, kakšni bi lahko bili oni ali pa so celo nekoč bili, sedaj pa niso več. Toda kristjan se ne bo pustil zasmehovati, kajti osebno zafrkavanje lahko kaj hitro preide v žaljenje vere. Zato se bo odločno postavil za svoje pravice. Sodelavca lahko vpraša, zakaj ga moti, če je on kristjan. Reče mu lahko, da on kot kristjan pusti pri miru njega, ki to ni, in zato naj tudi on pusti njega pri miru. Končno nam je sam Kristus zgled prizadevanja za resnico in pravico. Pilata, ki ga je udaril, je odločno vprašal, zakaj je to storil. Dodal je še, da ga nima pravice tolči, ampak naj mu pove, kaj je naredil narobe. Podobno se bo kristjan dostojanstveno postavil za svoje pravice. Ljubezen do bližnjega ne pomeni, da drugemu dovolimo, da počne, kar mu je volja, ampak da ga v ljubezni opomnimo, če ne dela prav. V ljubezni pomeni, da ga ne ponižujemo in žalimo, ko to delamo. Drugemu povedati, da imamo tudi mi kristjani pravice, ne pomeni, da grešimo proti ljubezni do bližnjega. Grešili bi, če se ne bi zavzemali za pravico in resnico. Spoštovanje različnosti je temelj sobivanja v družbi. Demokratična družba ne temelji na samovolji ali na prepričanju ene skupine (v tem primeru nevernih), da imajo samo oni pravice in lahko počnejo, kar se jim zljubi, ampak temelji na spoštovanju drugačnosti in priznavanju pravic drugim.

B. Rustja, Pisma, v: Ognjišče 9 (2023), 34-35.

Za new age je težko povedati, kaj  pravzaprav je: nima ustanovitelja, duhovnega karizmatičnega voditelja, je skupek resnic, ki se jih nekateri oklepajo in si jih priredijo iz različnih verstev tako, da jim ugajajo. Poudarek bi naj bil na znanstveni naravi, zanj  je vesolje ‘ocean energije’ ... Je tako verstvo, ki novodobskim  (new age) vernikom zelo ustreza, saj večinoma govorijo: “V nekaj verujem” ali “Pa saj vsak v nekaj veruje ...”. Bistvena razlika od krščanske vere pa je  v tem, da  novodobski verniki ne čutijo nobene odgovornosti, delajo tisto, kar jim je všeč, v glavnem se seveda vsi ljudje trudimo za dobro ... Zanima me, kakšno je  stališče Cerkve in kako naj se kristjani obnašamo do tega ‘verstva’, ki je do krščanstva zelo kritično in zanika bistvene krščanske resnice: transcendenco, Boga Stvarnika, dušo, vstajenje ... Prosim vas, ali lahko o tem napišete kaj več?
Mitja
V vprašanju ste o new ageu (novi dobi) marsikaj že povedali in nakazali, predvsem, da je  večplasten in ga je težko opredeliti. Tega se zavedata tudi Papeški svet za kulturo in Papeški svet za medverski dialog, ki sta izdala skupen dokument o krščanskem premisleku o new ageu z naslovom »Jezus Kristus, prinašalec žive vode« (CD 104, Ljubljana 2003), ki mu je dr. Drago Ocvirk v slovenskem prevodu napisal strokovno spremno študijo.
Temeljna razlika med new agem  in krščanstvom je v pojmovanju Boga in človeka, med krščansko teologijo (naukom o Bogu) in krščansko antropologijo (naukom o človeku). K temu lahko tudi dodamo različno pojmovanje zgodovine. New age pojmuje zgodovino kot nekaj cikličnega,  krožnega; svetopisemsko pojmovanje zgodovine pa je linearno, premočrtno. Ciklično pojmovanje zgodovine  je  usodno, tragično,  žalostno, horoskopsko in reinkarnacijsko. Sveto pismo  pojmuje zgodovino linearno, kar vključuje optimizem in  pomeni, da se svet ne giblje v krogu, temveč gre ‘naprej’, naproti dokončni človeški uresničitvi v Bogu. Bog je stvarnik vesolja in človeka, ki ga je Kristus odrešil in mu na velikonočno jutro nakazal novo nebo in novo zemljo, kjer je  že Vstali in je z njim občestvo svetih.
New age pojmuje Boga kot neko božansko energijo, neosebno,  neljubeče in panteistično bitje, v katero se lahko človek po smrti zlije, toda s tem zlitjem človeška oseba kot nekaj enkratnega preneha bivati. Ena izmed novodobskih razlag  se približuje teozofiji, iz katere veliko črpa, in pomeni zgolj človeško modrost o božanstvu.  Novodobsko božanstvo ni Bog razodetja, marveč sad človeškega nebogljenega iskanja, napora in modrovanja. Krščanstvo pa je razvilo svoj nauk o troedinem Bogu na temelju starozaveznega in predvsem novozaveznega razodetja, ki Boga predstavlja kot občestvo Očeta in Sina in Svetega Duha. Ljubeči odnos med božjimi osebami je v krščanskem pojmovanju Boga nekaj tako bistvenega, da apostol Janez Boga definira kot Ljubezen. Andreju Rubljovu, svetemu ruskemu ikonopiscu, je uspelo s triletnim postom, molitvijo in umetniškim darom s tremi podobami angelov, ki predstavljajo tri božje osebe, pričarati ljubečo komunikacijo med Očetom, Sinom in Svetim Duhom. Zaradi te sporočilne ikone živega troedinega Boga je ruska pravoslavna Cerkev ob tisočletnici pokristjanjenja Rusov leta 1988  Rubljova razglasila za svetnika. Bog, ki je ljubezen sam v sebi, človeka brezpogojno in zastonjsko ljubi in človek prav po ljubezni postaja Bogu podoben. Podoba Boga je nekaj tako temeljnega za človeka in za vse stvarstvo, da si je S. Kierkegaard, veliki danski krščanski eksistencialni mislec, upal trditi, da ni človekovo  temeljno vprašanje, ali Bog biva ali ne, marveč kakšen je. In na svoje hipotetično vprašanje ves radosten odgovarja, da smo kristjani lahko presrečni, da se troedini Bog ni razodel samo kot pravičnost, ampak tudi kot ljubezen, sočutje, odpuščanje in dobrota.
Človek je po svetopisemskem razodetju ustvarjen po Božji podobi, kar posledično pomeni, da se uresniči samo takrat, ko se s svojim življenjem Bogu približuje. Kakor krščanski Bog ni samotar, temveč je občestvo Očeta in Sina in Svetega Duha, tako se tudi človek najbolj počloveči in razvije svojo bogopodobnost, ko razvije čim globlji in čim bolj ljubeči, sočutni in spoštljivi odnos do svojih bližnjih in do Boga. V novodobski antropologiji pa se človek vrti okrog samega sebe in mu pogosto drug človek (tudi zakonski partner, starš ali otrok) ni pomemben. Krščanska antropologija govori o enkratnem in enem življenju na zemlji in je nato sodba, novodobska antropologija pa govori zaradi neuspešnega zemeljskega življenja o naslednjih številnih reinkarnacijah, dokler, če sploh, ne uspe in se ne zlije v neosebno božanstvo. Krščanstvo veruje v ljubezen, dejavno sočutje, dobroto in mu je zato tudi uspelo spremeniti človeštvo, tudi družbene strukture, kljub grešnosti;  spremenilo je človeka in ga humaniziralo, čeprav militantni  sovražniki Cerkve tega ne morejo ali pa nočejo priznati.
Pred leti je pisatelj Evald Flisar izjavil glede novodobske (new age) duhovnosti: »Osnovni problem sveta je pomanjkanje, pravzaprav tragična odsotnost ljubezni ... Zagledanost človeka vase, v svojo edinstvenost, izpopolnjivost, skoraj – bi lahko rekel – enakovrednost Bogu, je postala prevzetna in svetoskrunska, skrunitvena tudi v svojih materialnih učinkih. Pri tem pa je najbolj žalostno, da je z narcizmom prežeto tudi ožilje gibanja, ki naj bi človeštvo preusmerilo s te pogubne poti – ožilje t. i. nove duhovnosti, ki se napaja iz virov vzhodnjaških filozofij. 'Jaz se iščem', 'jaz se samouresničujem', 'jaz se ukvarjam z jogo ... z oblikovanjem novega jaza ...' – kaj so takšne izjave drugega kot znamenja skrajnega narcizma? To je, kot je povedal tibetanski modrec Trungpa, duhovni materializem, samo še ena moda na potrošniškem trgu.« »Množice ljudi se danes hranijo s sinkretistično mešanico različnih verovanj. Malce tako kot v starem Rimu« (Czesłav Miłosz, poljski nobelovec).
New age se torej  vrti okrog človekovega sebičnega ega in želi spreminjati samo človekovo zavest, krščanstvo pa je naravnano k drugemu, k bližnjemu, saj je pravi kristjan tisti, ki je podoben Kristusu prav v tem, da je bil človek za druge. Zato je pristno krščanstvo tudi družbeno angažirano in dejavno.  Posebnost new agea je tudi v tem, da pogosto obljublja instant srečo, srečo takoj, kar pa je iluzija. Pred leti sta o instant sreči dejala dva znana slovenska intelektualca, da sreče ni mogoče ujeti: čim hitreje tečeš za njo, da bi jo ujel, tem hitreje tudi ona teče pred tabo in ti se izmakne. In dodala:  Sreča je podarjena tistemu človeku, ki se odloči za poštenost, spravo, brezpogojno ljubezen, dejavno sočutje,  pomaganje drugemu in iskanje dobrega pri drugem.
Na koncu bi rad dejal, da je new age lahko izziv in nova priložnost za kristjane in Cerkev, da bi koreniteje hodila  za Kristusom in da naj bi nenehno spreminjali sami sebe in sočasno odkrivali in spreminjali tudi družbene in cerkvene neprimerne in škodljive strukture.

V. Škafar, Pisma, v: Ognjišče 9 (2012), 55.

Sem naročnica Ognjišča več kot trideset let. Dostikrat preberem, da ljudje, ki so izgubili svojca, ‘obtožujejo’ Boga, da je on kriv za vse gorje, celo tako, da se od vere oddaljujejo.
Naj opišem svojo izkušnjo. Bili smo povprečna družina. Molitev in vero sem posredovala jaz kot mama. A zgodilo se je, da mi je umrl sin za rakom. Nisem ‘krivila’ ne Boga ne ljudi. Moja tolažba je bila vsakdanja molitev rožnega venca. Mislim, da je to edino, kjer človek najde tolažbo. Umrl mi je tudi mož in ostala sem sama. Rada bi ljudi v stiski in taki bolečini spomnila, da je molitev tolažba, ki lajša bolečino in žalost.
Meta

Ne vem, na kateri članek v Ognjišču mislite, ko opisujete ljudi, ki ‘krivijo’ Boga za izgubo najbližjih ali za trpljenje. Je pa vaše pismo dragoceno, ker v njem opisujete svojo izkušnjo in ne uporabljate naučenih fraz, ampak iz njega govori vaše življenje. Tudi sam sem srečal ljudi, ki sta jih trpljenje ali stiska privedli nazaj k Bogu. Celo ljudje, ki so se zelo oddaljili od Boga, so po preizkušnji spet našli pot k Bogu. Začeli so moliti in obiskovati cerkev. Preizkušnja se je iz prekletstva spremenila v blagoslov, saj jih je privedla nazaj na pravo pot.
Toda trpljenje je lahko tudi past, kajti poznam ljudi, ki so jih trpljenje, težka bolezen (njihova ali njihovih najbližjih) ali huda preizkušnja popolnoma odvrnili od Boga. Dejali so: Če bi bil Bog, bi ne dopustil tega! Odvrnili so se od Boga ter tako ostali še bolj sami v svojem trpljenju in bolečini. Nemalokrat zagrenjeni in zaprti v svojo bolečino. »Trpljenje je področje skušnjave,« pišeta v knjigi Pričevanje svetih ikon Tomaš Špidlik in Marko Rupnik. Je kot talilna peč. Ko damo vanjo rudo, lahko iz nje dobimo najplemenitejšo kovino ali neuporabno žlindro. Ne glejmo z nerazumevanjem na tiste, ki so v trpljenju izgubili vero, ampak jim skušajmo biti blizu in jim pomagati, da bi zmogli tudi v trpljenju prepoznati Božjo navzočnost in spoznati, da ni noben človek v preizkušnji sam, ampak je z njim Jezus Kristus, ki je sam trpel.
Zgovoren je zgled Tita Brandsmaja, nizozemskega karmeličana, profesorja in rektorja univerze pred drugo svetovno vojno. »Ko so Nemci zasedli Nizozemsko, so p. Tita odpeljali v koncentracijsko taborišče Dachau. Zaprli so ga v umazan pesjak. Stražarji so ga poniževali in se znašali nad njim tudi tako, da je moral lajati kot pes, ko so hodili mimo. Tam je leta 1942 umrl kot mučenec. Nacistični mučitelji niso vedeli, da je p. Tit pisal dnevnik med vrstice svojega duhovniškega molitvenika. Tam je tudi zapisal, da je tolikšno trpljenje mogel prestati zato, ker se je zavedal, koliko je Jezus pretrpel zanj,« (V preizkušnji mi bodi blizu, Gospod, 51). Danes že sveti Tit Brandsma je zmogel prenesti tako ponižanje in trpljenje, ker se je zavedal, kaj vse je Jezus pretrpel zanj in zato ni sam v hudi preizkušnji. Molimo za trpeče pa tudi zase, da bi v času preizkušnje ne izgubili vere v Boga, ampak naj izkusimo Božjo blagodejno bližino, ki naj nam pomaga v težkih trenutkih življenja.

RUSTJA, Božo. (Pisma). Ognjišče, 2021, leto 57, št. 9, str 35-36.

Sem zvesta bralka mesečnika Ognjišče in se oglašam z vprašanjem. Redno vsak dan prebiram Hvalnice in večernice, ki so mi zrasle k srcu. Včasih mi ostanejo v spominu kakšni odlomki:
Iz zlata in srebra so maliki ljudstev, / človeške roke so jih izdelale. / Usta imajo, pa ne govorijo, / oči imajo, pa ne vidijo. / Ušesa imajo, pa ne slišijo, / ni diha v njihovih ustih. / Nespametni so tisti, ki jih delajo, / nespametni vsi, ki vanje zaupajo.
Ali smo mi katoličani/kristjani kaj drugačni? Molimo in častimo malike/svetnike, ki so jih izdelale človeške roke. Imajo ude, ki jih našteva psalm, s katerimi pa se ne odzovejo. Zgodovina gre dalje in se največkrat ponavlja. Mislim da ni nobene razlike med takratnimi našimi predniki in med nami, današnjimi kristjani.
Tončka

Vaše razmišljanje in sklepanje je zelo zanimivo, ob romanju kipa Fatimske Matere Božje po Sloveniji, ob katerem se zbirajo številni verniki, še posebej aktualno, po svoje pa tudi kar precej radikalno. Zato bo dobro delo, če stvari malo postavimo na svoje mesto in pogledamo, kako nas glede tega uči naša mati Cerkev.
Razveseljujoče je prebrati, da vsak dan molite hvalnice in večernice, saj se tako povezujete v molitev Cerkve tistega dne po vsem svetu. V psalmih in še drugod v besedilih stare zaveze res ne moremo spregledati zelo jasne prepovedi upodabljanja Jahveja, torej živega Boga Izraela. To določilo je treba razumeti iz danih takratnih okoliščin. Ker so Izraelci živeli sredi poganskih ljudstev, ki so za bogove imeli idole, malike – in tudi sami so prej bili takšni ‘pogani’ –, je bilo razumljivo, da so se morali primerno zavarovati, da ne bi podlegli njihovim vplivom in se vrnili k ‘starim’ bogovom. Zato je Mojzes prejel božje naročilo o prepovedi upodabljanja Boga, saj Boga nihče nikoli ni videl in ga videti ne more. Je pa seveda res, da si je Bog sam izbiral načine, kako se je tudi posredno ‘vidno’ približal posameznikom in ljudstvu: ognjeni grm, palica, ognjeni in oblačni steber, oblak ... Končno si je izbiral v ta namen tudi posamezne ljudi kot Abrahama, Mojzesa, preroke in druge.

Ko iz vidika nove zaveze razmišljamo o tej starozavezni prepovedi, nam postane jasno, da ni bila dana samo zaradi poganskih bogov, ampak je Bog želel prihraniti svoj človeku vidni izraz le za edino pravo svojo podobo, ki je Jezus Kristus, učlovečeni Bog. On je edina resnična ‘ikona’ Boga. Od tod tudi ime Veronika za ženo, ki ji je Kristusu na križevem potu v potni prt vtisnil svojo podobo, saj pomeni ‘vera ikona’ (prava, resnična podoba). In po tej Božji podobi, Jezusu, smo vsi ustvarjeni, saj nam razodetje zagotavlja, da je Bog človeka ustvaril po svoji podobi in podobnosti. In od učlovečenja Boga v Jezusu, ni več nevarnosti, da bi edino podobo Boga pomešali z različnimi podobami bogov. In Cerkev je od takrat naprej nedvoumno razumela, da ni druge podobe Boga kot Jezus Kristus. Pavel je pomenljivo zabeležil to vero prve Cerkve, ko je pogumno zapisal, da v Kristusu prebiva “vsa polnost Božanstva telesno” (Kol 2,9). Ta ‘Podoba’ je umrla in vstala od mrtvih ter sedaj tudi v svoji telesni naravi, ki je ta podoba, biva ‘pri Očetu’; in zato so se od vsega začetka krščanstva pričele pojavljati simbolne podobe Jezusa, Odrešenika, ki jih verniki nikoli niso jemali kot nadomestilo za Jezusa, ampak le kot simbolni pripomoček človekovi naravi, da je lažje duhovno stopila v stik z Vstalim. Kot je Cerkev jasno spoznala in določila, da sta v Jezusu Kristusu bili Božja in človeška narava sicer neločljivo združeni, ne pa pomešani (kalcedonski koncil, 451), da torej Jezus v človeški naravi ni imel božjih sposobnosti in da njegove Božje narave ni ovirala človeška v njenem delovanju, tako je tudi razumela, da nobena upodobitev ne more zamenjati te čudovite Božje geste ljubezni do človeka, da je postal človek. Nas pa podobe lahko vedno znova na to spomnijo in nam pomagajo, da se v duhu združimo z nevidno navzočim Kristusom. Končno nam je pustil svojo stvarno in bistveno navzočnost tudi pod podobo kruha in vina. Kasneje so si kristjani kot ‘pripomoček’ v svojem verskem življenju pričeli upodabljati na različne načine najprej Marijo, nato še mučence in druge svete može in žene. Vse v jasni zavesti, da to niso maliki ali idoli, ampak samo pomoč na poti do živega osebnega stika s Sveto Trojico. In to imenujemo ‘češčenje podob’. Torej to češčenje ne pomeni zamenjavo oseb s podobami in tudi ne, da bi Jezusa Kristusa, Očeta ali Svetega Duha, nadomestili z Marijo ali drugimi svetniki. To je v pravem krščanstvu praktično nemogoče, saj so vsi svetniki, z Marijo na čelu, že v življenju nujno in izključno vodili h Kristusu in po njem k Očetu v Svetem Duhu, ne pa k sebi; in tako mora ostati tudi ob njihovih upodobitvah. Določene upodobitve so se pokazale bolj sposobne ljudi prebuditi za Božjo navzočnost in tam so nastali romarski kraji in tako so določene upodobitve posebej ‘zaslovele’. A ta ‘sloves’ ne gre podobi, marveč Bogu, ki po njej podeljuje čudovite darove svoje žive navzočnosti. Tudi čudežev ne delajo podobe ali svetniki, ampak Bog.

Res je pa tudi, da se lahko ta ‘uporaba’ zatemni in privede do napačnega pojmovanja ali celo zavajanja nekaterih vernikov. Lahko pridemo tudi do povsem ‘magične’ uporabe svetih podob ali predmetov (npr. rožni venec ...), ko ljudje verjamejo, da bodo zaradi prisotnosti določene podobe rešeni tega ali onega. Takšno držo lahko začasno ‘zlorabi’ tudi hudi duh in navidezno ‘pomaga’, a dolgoročno bo gotovo škodoval. Zato so se večkrat v zgodovini krščanstva pojavile tudi pobude, da bi prepovedali češčenje podob. Najbolj znano imenujemo ‘ikonoklazem’ (boj proti ikonam, razbijanje ikon) iz 8. stol. Po več kot stoletje trajajočem ‘boju’ je Cerkev na to dilemo odgovorila z osmim vesoljnim cerkvenim zborom, imenovanim 2. nicejski koncil (787). Na njem so zavrnili to zmoto in razglasili: »Mi sprejemamo tudi češčenje svetih in častitljivih podob: mi to češčenje pozdravljamo in ga sprejemamo, v skladu s starodavnim izročilom svete katoliške Božje Cerkve. To učijo naši sveti očetje, ki so tudi sprejemali te reči in jih utrdili v najsvetejši Božji Cerkvi ter na vseh mestih svojega vplivanja. Te častitljive in častivredne podobe, kot smo že dejali, mi častimo in pozdravljamo ter spoštljivo slavimo. Pod tem razumevamo podobo učlovečenja našega velikega Boga in Zveličarja Jezusa Kristusa, podobo brezmadežne Device in presvete Matere Božje, od katere je izvolil sprejeti telo (meso), da bi nas rešil in zveličal od brezbožnega malikovanja. Častimo torej podobe svetih in netelesnih angelov, ki so se nam prikazovali v človeški podobi. Na podoben način častimo tudi kipe in upodobitve bogomilih in hvalevrednih apostolov, kakor tudi o Bogu govorečih prerokov, pa tudi bojujočih se mučencev in svetih mož. Po njihovi priprošnji in posredovanju bomo lahko tudi mi premišljevali in se spominjali njihovega zgleda ter postali deležni njihove svetosti.«
Kadar na tak način svete podobe služijo naši pravi pobožnosti, bi težko govorili, da smo danes katoličani, ko uporabljamo svete podobe in jih častimo, podobni svojim poganskim in malikovalskim ‘prednikom’. Priznam pa, da je vedno treba biti čuječ in buden, da ne zapadeš v napačen odnos do določene podobe. Naloga staršev in dušnih pastirjev je, da že otroke, pa tudi odrasle, vedno znova spominjamo na pravi namen podob in da jim pomagamo razviti pravilen duhovni odnos do njih.
Ker Stvarnik pozna človeka, saj ga je ustvaril, tudi ve, da človek potrebuje telesne izraze za duhovne resničnosti. Zato je tudi sam uporabil telesne resničnosti, vse do človeške narave v učlovečenem Sinu, da lahko razvija z nami odnos vere, upanja in ljubezni. Še lažje to dojamemo, če se spomnimo, da tudi v pristnih odnosih med ljudmi ne gre drugače kot po tem istem principu. Najglobljih stvari, naklonjenosti, ljubezni, dobrote ..., ljudje ne moremo izraziti drug drugemu ‘direktno’, ampak vedno posredno preko besed, dejanj, znamenj, simbolov ... Starši in otroci si izražajo ljubezen z dotiki, objemi, poljubi, darili ... In ko gre za resnične izraze, to tudi čutimo. Kakor tudi začutimo, če kdo s temi izrazi ‘laže’, ker si želi nekaj pridobiti zase, ne izraziti ljubezen drugemu. Lahko pa se kdo tako naveže na izraze, da pozabi na pravo vsebino – takrat počasi odnos prične slabiti in propada.
Torej, potrudimo se, da bo naše slavljenje svetih podob resnično v duhu Cerkve, takrat nam bodo odlična pomoč, da se bomo lahko odprli Bogu in njegovemu delovanju in prepričan sem, da ne bo nevarnosti, da bi postali malikovalci.
TURNŠEK, Marjan. (Pisma) Ognjišče (2016) 09, str. 48

Poznam dekle, ki je bila krščena in pri svetem obhajilu, od takrat pa ni bila nikoli več pri maši. Zanima me, ali je smiselno otroke siliti k zakramentom, če otrok nima svete maše za največjo daritev Jezusa za naše odrešenje. Otrok, ki ne hodi v cerkev, se ne more prilagoditi občestvu, ne ve, da je to kraj molitve, ne pozna osebnih drž v Gospodovi hiši. Zdaj je to dekle pred birmo? Ali je prav, da prejme ta zakrament nekdo, ki mu sveta maša ni vrednota in Bog ni smisel njegovega življenja?
Zanima me še to: zakaj pravimo, da nekateri zakramenti vtisnejo neizbrisen pečat?
Ingrid

Aktualnost vaših vprašanj je nedvomna. Podobnih primerov je v zadnjih desetletjih vedno več. Seveda so lahko zelo različni in je treba vsak primer posebej obravnavati. Na načelni ravni ni težav, a življenje je večkrat bolj pestro, kot so zgolj objektivna merila ali zahteve. Vaše konkretno vprašanje se tiče dekleta, ki je pred birmo, a od prvega obhajila ni več obiskovala nedeljske svete maše, kar po vaše kaže, da svete maše nima za vrednoto in da Bog ni smisel njenega življenja. Najprej se mi zdi to previsok kriterij za dovoljenje za prejem zakramenta svete birme. Po moje večina birmancev, ki so med sedmim in devetim razredom, tudi tistih, ki poleg verouka še redno obiskujejo nedeljsko sveto mašo, še ni sposobna imeti svete maše za vrednoto in Boga za smisel svojega življenja. So še na poti, da do tega pridejo z našo skupno pomočjo in seveda s svojim prizadevnim sodelovanjem. Tudi zakrament svete birme, postavljen v dobo odraščanja, ima vlogo pomoči pri tem zorenju in vedno bolj zavestnem življenju iz vere, ki še nastaja. Še bolj je to vidno pri pravoslavnih kristjanih, ki skupaj obhajajo vse tri zakramente uvajanja v krščanstvo: krst, birmo in sveto obhajilo, tudi ko krstijo dojenčka. Ker ima zakrament svete birme značaj trajnosti, računajo, da bo deloval postopno, kot bo pač posameznik sposoben z njim sodelovati. Obe praksi, vzhodna in zahodna, sta torej možni. Obe predpostavljata tudi dejstvo vere, da zakramenti po eni strani delujejo sami po sebi v moči Božjega delovanja, po drugi strani pa tudi po meri človekovega sodelovanja, kolikor je delovanje Boga odvisno od svobodnega sodelovanja človeka. V vašem konkretnem primeru je seveda pomembno tudi, zakaj dekle po prvem svetem obhajilu ni več hodila k sveti maši. Koliko je torej sama za to odgovorna, koliko pa je to vpliv staršev, okolice ... Seveda pa je pristop, ko se za sveto birmo odloči odrasel človek, nujno drugačen. Pri njem se za resnost priprave zahteva tudi utrjen način vsaj minimalnega praktičnega krščanskega življenja, saj je pri njem vse odvisno od njegove odprtosti za Božje delovanje.
Nujno pa se mi zdi, da pri zakramentalni praksi upoštevamo tudi različnost zakramentov. Krst je temelj vseh drugih zakramentov in za zveličanje nujno potreben. To čutite tudi vi, ko iščete pojasnilo o neizbrisnem pečatu ali neizbrisnem znamenju, ki ga vtisnejo nekateri zakramenti. To so sveti krst, sveta birma in sveti red (mašniško posvečenje). To pomeni, da se s podelitvijo tega zakramenta zgodi v prejemniku globoka sprememba, neka duhovna sled, ki je ni mogoče na noben način izbrisati, niti s smrtnim grehom ne. Teh treh zakramentov zato tudi ni mogoče ponavljati, oz. večkrat sprejeti. Seveda smrtni greh onemogoči, da bi milostni dar teh zakramentov mogel aktivno delovati. Se pa ne izniči. Medtem ko za milosti drugih zakramentov velja, da jih lahko povsem izgubimo in jih zato lahko tudi s ponovnim vrednim obhajanjem zakramenta pridobimo nazaj ali pa milostne darove še pomnožimo. Konkretno to pomeni tudi neko razliko pri pastoralni pripravi na te zakramente. Po moje je treba pri osnovnih zakramentih, kar zakramenti uvajanja prav gotovo so, imeti širše kriterije, kot pri drugih. Najbolj velja to za zakrament svetega krsta. O neizbrisnem značaju zakramentov lepo piše Kompendij katekizma katoliške Cerkve v točkah 227, 163, 268, 328 in 335.
V primeru dekleta, ki ga vi opisujete, bi bilo treba že v vmesnih letih vključiti celotno občestvo, zlasti sošolce in prijatelje ter prijateljske družine, da bi ji pomagale k vsaj občasnemu obisku svete maše. Moramo pa tudi računati, da zakrament birme lahko prične delovati tudi po več letih, ko bo kot odrasla imela gotovo nove priložnosti za utrditev svoje povezanosti z občestvom Cerkve. Če v tem času tudi k verouku ne bi hodila in bi želela k zakramentu svete birme kar tako, brez resne priprave, bi pa to ne bilo mogoče.
Še eno vprašanje ostaja: koliko je sploh smiselno otroke siliti k zakramentom? Ni lahko odgovoriti. Načelno se k zakramentom nikdar ne sme siliti; za nekatere velja, da so lahko zaradi določene prisile celo neveljavni (npr. zakrament svetega zakona, zakrament svetega reda). Zatakne se že, ko želimo bolj opredeliti ‘siljenje’. Recimo: če otrok ne hodi rad v šolo, kar se verjetno vsaj občasno zgodi vsakemu, a vseeno mora hoditi, je to ‘siljenje’? Je ‘siljenje’, da moramo Slovenci imeti kot materni jezik slovenščino? Kako naj otroka prepričamo, da je učenje poštevanke na pamet smiselno, dokler je ne zna in je ne prične uporabljati v vsakdanjem življenju? To pa je mogoče šele, ko ga ‘silimo’, da se je nauči. Verjetno je največ odvisno od okolice, v kateri otrok živi, in kako ta pojmuje zakramente. Tam, kjer starši in vsa širša okolica zakramente živi in jih visoko ceni, z obiskom nedeljske svete maše vred, bodo otroci morda zelo kratek čas udeležbo pri maši doživljali kot ‘siljenje’, a bodo kmalu dojeli njeno vrednost in smisel. In obveznost kmalu ne bo več obveznost, ampak pravica; velika čast, da so lahko skupaj z vso župnijo navzoči pri tako čudovitem izrazu Božje ljubezni do nas. V nasprotnem primeru pa gotovo ne bodo prišli do takšnega doživljanja nikoli ali pa precej pozneje po drugi poti.
Toliko v razmislek, saj ste morda začutili, da je problematika vaših vprašanj zelo obsežna in nanja ni mogoče na kratko odgovoriti. Se pa je o teh vprašanjih vredno veliko pogovarjati.
Marjan Turnšek, Pisma. Ognjišče (2012) 09, str. 54

Pred kratkim sem doživela izredno milost. Moj otrok je, tako jaz trdim, čudežno ozdravel. Prej sem se odtujila Cerkvi, po tem dogodku pa vem, da je to delo Boga, ki ni strašen in maščevalen, pač pa velika dobra sila, ki je pravična in ljubeča. Ki je povsod in za vse ljudi. Danes vem, da je to krščanski Bog, islamski Alah ali hindujski Krišna ... Bog je samo eden. In ko umrem, Bog ne daj, da se mi prikaže Krišna. Želim si in upam, da bom srečala svojega Jezusa, hindujcu pa želim, da se mu prikaže Krišna, ne pa Jezus. Kakorkoli že: Bog je za vse stvarstvo samo eden. Če mislite, da je ta misel greh, prosim za odpuščanje ... vendar sem prepričana, da nikoli ne bom mislila drugače. Izobrazba nam je prinesla dvom v dogme. Vendar Božja zapoved je, da se moramo učiti, spoznavati, pridobivati znanje.
Olga
Najprej sem vesel, da vas je ‘čudežna ozdravitev’ vašega otroka zopet pripeljala k Bogu. Doživeli ste, kako je Gospod dober in zaradi njegove dobrote ste se zatekli k njemu.
Strinjam se z vami, da je Bog samo eden. Danes nekateri celo trdijo, da tega Boga eni imenujejo Kristus, drugi Alah, tretji Krišna itd. in da je to vseeno. Cerkev oznanja, da je Bog res eden, ni pa res, da se isti Bog javlja na različne načine kot Alah, Krišna ... Različne vere so za nas izziv. Kakšen odnos naj imamo do drugih ver kristjani?
V tem pogledu je za nas kažipot Drugi vatikanski cerkveni zbor, ki je tudi uradno izrazil spoštovanje do pripadnikov nekrščanskih verstev. To naredi predvsem v Izjavi Cerkve o razmerju do nekrščanskih verstev (N), ki je bila sprejeta 28. oktobra 1965. leta. Znamenit je stavek: »Katoliška Cerkev ne zameta ničesar od tistega, ker je v teh verstvih resničnega in svetega. Z odkritosrčno spoštljivostjo gleda na one načine delovanja in življenja, na ona pravila in nauke, ki se sicer v mnogočem razlikujejo od tistega, česar se sama drži in uči, a neredko odsevajo žarek Resnice, ki razsvetljuje vse ljudi« (N 2).
Različnost ver je za koncil odraz teženja človeka po Bogu, ki je položeno v njegovo notranjost. Zato je vsak človek po svoji naravi religiozen, v svojem bistvu naravnan na Boga. Ljudje iščejo ter “pričakujejo od različnih religij odgovor na skrite uganke človeškega bivanja, ki danes kakor že od nekdaj do globin vzbujajo človeška srca” (N 1). Zato “že od najstarejših časov pa prav do današnjih dni najdemo pri različnih narodih neko zaznavanje tiste skrivnostne moči, ki je prisotna v potekanju stvari in v dogodkih človeškega življenja; še več včasih najdemo priznavanje najvišjega božanstva ali celo Očeta” (N 2).
V Odloku o misijonski dejavnosti Cerkve najdemo tudi poziv kristjanom, naj bodo pri pričevanju za Kristusa povezani z drugimi ljudmi in naj v njihovih izročilih odkrivajo “skrita semena besede” (M11). Izraz semena besede (logoi spermatikoi) je uporabil že sveti Justin, pisatelj, apologet iz prvih časov krščanstva. Evzebij pa je govoril, da so bile poganske filozofije ‘priprava’ na Kristusa.
Zaradi tega spoštovanja do pripadnikov drugih ver koncil priporoča z njimi dialog in skupno nastopanje “v obrambo in pospeševanje socialne pravičnosti, moralnih vrednot ter miru in svobode za vse ljudi” (N 3).
Ob takem pozitivnem pogledu na nekrščanska verstva in njegove pripadnike, se postavlja v novi luči tudi vprašanja zveličanja nekristjanov, oziroma po domače – ali bodo tudi nekristjani prišli v nebesa, o čemer pišete tudi vi. Cerkev uči, da bodo tudi pripadniki nekrščanskih verstev zveličani, če bodo živeli po svoji vesti. To je lepo izraženo v koncilski pastoralni konstituciji Cerkev v sedanjem svetu. Sklicuje se na Sveto pismo, in sicer na pismo Rimljanom, kjer pravi, da je Kristus umrl “za nas vse” (Rim 8,32). Torej tudi za nekristjane. Zato pravi: »Ker je namreč Kristus za vse umrl in ker je poslednja človekova poklicanost k resnici samo ena, to se pravi Božja, moramo biti prepričani, da Sveti Duh na način, ki je znan samo Bogu, vsem ljudem podarja možnost, da se pridružijo tej velikonočni skrivnosti« (CS 22,5).Podobno govori tudi Odlok o misijonski dejavnosti Cerkve, da “ljudi, ki brez svoje krivde ne vedo za evangelij, more Bog po sebi znanih poteh privesti k veri, brez katere ni mogoče biti Bogu všeč” (M 7).
Na podlagi učenja koncila lahko odgovorim na vaše vprašanje, kdo se nam bo prikazal po smrti. Pravzaprav ste sami odgovorili: “Bog, ki ni strašen in maščevalen, pač pa velika dobra sila, ki je pravična in ljubeča.” Torej bomo uzrli obličje neskončno ljubečega Boga, ki se nam je razodel v Jezusu Kristusu in ki je odrešil vse ljudi.
RUSTJA, Božo. (Pisma). Ognjišče, 2018, leto 55, št. 9, str 40-41.