Rojevalo se je pomladno jutro. Hitela sem čez most in za hip ujela melodijo reke, ki je pela svojo žuborečo pesem. Kot že tolikokrat do sedaj sem zavila skozi vhod velike stavbe. »Še ena nedelja, ki jo bom preživela za temi zidovi!« sem pomislila, ko sem si oblekla modro belo uniformo. Na oddelku je dišalo po sveže kuhani kavi.
»A si že tukaj?« me je vprašala kolegica, ki je opravljala še zadnja dela pred predajo službe. Vidno utrujena je sedla k pisalni mizi in potožila, da je bilo v teku noči veliko dela. »Še je živa,« je še dodala in pokazala v smeri proti bolniškim sobam. Obe sva vedeli, da govori o težko bolni gospe. Že pred dnevi je zdravnik ugotovil, da se ji življenje izteka. Sorodniki so prosili, naj je ne pošilja v bolnišnico.
Nekaj minut zatem sem odšla do omenjene gospe. V sobi je bilo temačno. Slišalo se je le sunkovito in hropeče dihanje. Prižgala sem lučko na nočni omarici, jo prijela za roko in poklicala po imenu. Me je slišala? Spraševala sem jo o bolečinah, čeprav sem vedela, da mi ne bo mogla odgovoriti. Ko sem gledala trpeči obraz umirajoče žene, so mi v mislih vstajale slike spomina na pretekle čase.
Gospa je prišla v našo ustanovo, ker je ostala sama. Njen življenjski sopotnik se je po kratki bolezni za vedno poslovil. »Sin in hči nimata veliko časa zame. Oba imata zelo zahtevno delo in vsak svojo družino,« je večkrat razlagala in opravičevala njune kratko trajajoče obiske pri njej. Bila je zelo prijetna sogovornica. Rada je pripovedovala o svoji mladosti, ki jo je preživljala v mestu na obali. Kasneje se je njena družina pred fašističnim terorjem umaknila v notranjost države. Živahno je opisovala, kako je na nekem plesu spoznala svojega bodočega moža. »Zelo lep nasmeh je imel!« je zaključila svojo pripoved o tem dogodku. V domu upokojencev se je udeleževala vseh prireditev in različnih srečanj. Včasih je v šali rekla, da ji primanjkuje časa.
Nekega decembrskega večera sem opazila, da je žalostna. Previdno sem jo vprašala, kaj se je zgodilo. »Ah, sestra,« je zavzdihnila, »prazniki se bližajo. Vsako leto mi je težje, ko se spominjam, kako lepo smo praznovali v moji domači družini. Božični večer je bil eden najlepših v letu. Družina je bila skupaj. Peli smo in molili, potem pa šli k polnočni maši. Tako je bilo tedaj …«
»Tudi jaz se rada spominjam božičnih večerov, ki sem jih preživela skupaj s starši in z bratoma,« sem potrdila.
»Pa sedaj še praznujete božič?«
Pokimala sem.
»Srečni ste!« je rekla. »Veste, družina mojega moža je imela povsem druge poglede na svet kot jaz. Pa še tisti povojni čas je bil tako čuden. Mož je bil sicer dober, le o veri nisem smela nikoli govoriti in niti otrok vzgajati tako, kot sem želela in bi bilo prav. Sedaj pa vse bolj razmišljam, da bi se morala postaviti zase. Veste, sestra, ampak z Božjo Materjo sem se pogovarjala ves ta čas, ko javno nisem izražala svoje vere. Vedno sem ji priporočala svoje najbližje. Mislim, da je razumela mojo stisko. Kako ne bi, saj je mati!«
Dalje sem zrla v obraz, prekrit s potnimi kapljicami. Obrisala sem ji čelo in navlažila usta. “Že tri dni traja agonija,” sem pomislila in se vprašala, le zakaj se ne more posloviti. Nenadoma sem se spomnila, kako mi je pripovedovala o zaupanju v Marijino pomoč. Potiho sem začela moliti O Gospa moja. Prosila sem Božjo Mamo, naj jo pride iskat!
Program dela je zahteval, da sem se posvetila drugim jutranjim opravilom na oddelku. Hitela sem z meritvami sladkorja v krvi in delila zdravila. Stanovalci so se prebujali v nedeljsko jutro. Vsak na svoj način so začenjali nov dan. Nekateri so mi pripovedovali o preteklem večeru, ko je v domu potekal nastop neke folklorne skupine. Živahno so opisovali narodne noše in program, ki so ga izvedli pevci in plesalci. Ena od stanovalk je celo zapela del ljudske pesmi s šaljivo vsebino. Vesela sem bila njihovih doživetij.
Čez čas sem ponovno stopila v sobo k umirajoči gospe. Hropečega dihanja nisem več slišala. Stopila sem bliže k postelji. Njena glava je bila rahlo nagnjena in obraz je bil bled. Sledi preteklega trpljenja so se prelile v čudovito spokojnost.
»Božja Mama, torej si le prišla! Hvala ti!« sem rekla.
Prav tedaj je zvon v bližnji cerkvi povabil k prvi jutranji maši.

HVALA Irena (zgodbe). Ognjišče, 2021, leto 57, št. 5, str. 22-23.

Sedela je na tleh sredi sobe. V rokah je držala knjigo in jo počasi listala. Oh, kdaj jo je nazadnje prebirala? Pozabila je že, da jo ima. Čakala jo je skrita v zaboju pod njeno posteljo. Danes jo je ponovno odkrila. »Naši vzorniki« - naslov je krasila še podoba svetega Štefana. Bila je knjiga o svetnikih. Dobila jo je tistega daljnega leta, ko je prvič obiskovala šmarnično pobožnost v njihovi cerkvi. Bilo ji je komaj enajst let.
Nekega dne sta se z babico odpravili na sprehod kot že mnogokrat prej. Veliko sta si imeli povedati. Sredi poti se je babica ustavila: »Veš, jutri se začne mesec maj in z njim se prično šmarnice.« Mateja ni še nikoli slišala za to pobožnost. Pozorno je prisluhnila babici, ko ji je pripovedovala o lepih Marijinih pesmih, o litanijah in še o marsičem, kar pri šmarnicah doživiš.
Naslednji večer sta se odpravili v cerkev. Ko sta prispeli, je bilo tam že mnogo otrok in mladih. Mateja je bila presenečena. Pri maši nikoli ni bilo toliko otrok. Kaplan je v svojem dolgem črnem oblačilu pred oltarjem brenkal na kitaro in vse spodbujal k petju. Tudi pesmi so bile Mateji neznane. Zvonec je naznanil začetek maše. Po cerkvi se je razlegla pesem Spet kliče nas venčani maj. Mala glavica je z zanimanjem spremljala vsak trenutek. Takih svetih maš ni bila navajena. Čudovite pesmi, množica otrok... Namesto pridige pa je župnik povedal zanimivo zgodbo o mladem fantu Dominiku Saviu. Da bodo podobne zgodbe poslušali ves mesec, je rekel. Ko je končal, je kaplan zaigral na kitaro in otroci so v en glas zapeli O Marija, o Marija, kako si lepa ti! Po končanem obredu so se otroci zbrali pred cerkvijo in počakali, da so ministranti razdelili listke s sliko svetega Dominika. Tudi Mateja je dobila listek. Skrbno ga je shranila. Tako tudi vse druge listke, ki jih je dobila v mesecu šmarnične pobožnosti. Na koncu meseca je bila med tistimi redkimi, ki so imeli zbrane vse listke. Gospod kaplan jim je pri verouku povedal, da ima presenečenje za vse, ki so redno prihajali k šmarnicam. Presenečenje je bila knjiga Naši vzorniki. Takrat se je Mateja prvikrat srečala z mnogimi svetniki: Štefanom, Bernardko Lurško, Ivano Orleansko. Vsak večer je pred spanjem vzela knjigo v roke in jo prebirala. Občudovala je njihovo zvesto vero, njihov pogum. Ta knjiga jo je vzpodbudila, da je segla še po drugih knjigah o svetnikih. Njeno navdušenje se ni poleglo še vse leto. Naslednje leto je komaj čakala na mesec maj in šmarnice. K šmarnicam je povabila še prijateljico in tako vsakodnevna pot v mesto in nazaj ni bila več dolgočasna. Nič več ji ni bilo tuje pri maši. Tudi Marijine pesmi je že vse znala. Po šmarnicah sta s prijateljico zavili na sladoled. To je postalo njuna navada, ki sta jo ohranjali vsa leta, ko sta hodili k šmarnicam. Pozabili je nista niti takrat, ko sta kot animatorki k šmarnicam spremljali skupine birmancev.
Ni se mogla prav spomniti, kdaj je nehala hoditi k šmarnicam. Kot študentko jo je še kdaj ob večerih zaneslo v cerkev. Zdaj pa že dolgo ni bila pri šmarnicah. Ob obujanju spominov ji je postalo toplo pri srcu. Nekaj časa je listala po knjigi, nato pa jo je položila nazaj na njeno mesto in se lotila svojih opravkov. Njen obraz pa je še ves dan sijal v veselju lepih spominov.

PORI, Ajda, (zgodbe) Ognjišče (2008) 05, str. 52-53.

Mama je sedela pri vroči kmečki peči in v naročju držala velik zavoj, v katerem je bila v kup odej zavita naša najmlajša, štirimesečna hčerka. Že več kot teden dni je bil mraz zelo hud. Naša stara hiša je bila dotrajana in je prepuščala burjo in mraz skozi neštete špranje na oknih in vratih. Na vrtu pa je stala nova hiša; v njej je bilo prijetno toplo, saj smo morali kuriti centralno, da ne bi popokale cevi. S triletnim sinkom sva bila veliko tam, ko sva hodila čistit in pripravljat za vselitev.
“Preselili se bomo, ko bo pomlad. Še prej pa bomo dali hišo blagoslovit in povabili bomo vse, ki so nam prijateljsko priskočili na pomoč pri gradnji,” sva se že jeseni odločila z možem, saj je bilo v hiši treba še marsikaj postoriti.
Mraz pa je vedno huje pritiskal. Vsako noč sva z možem stisnila k sebi vsak svojega otroka, saj je bila spalnica ledeno mrzla.
»Zakaj bi čakali na pomlad?« sem začela nergati pred možem. »V novi hiši je toplo kot poleti, tukaj pa se obupno borimo s tem mrazom. Mama so že čisto ozebli v noge, čeprav se jim je jopa od vroče peči osmodila na hrbtu.«
»Prav imaš, nič ne bomo čakali. Ko bo prvič mraz nekoliko popustil, se bomo preselili,« se je strinjal mož.
Tako smo sredi februarja, v še vedno hudem mrazu, zapustili našo staro hišo in odšli v novo. Kakšno veselje! Kako je bilo toplo, stranišče v hiši, vedno topla voda. Pravo razkošje!
Prišla je pomlad. Delo zunaj je bilo v polnem teku. Treba je bilo dati seme v zemljo, če smo hoteli jeseni kaj pobirati.
Bilo je sredi najlepšega meseca maja, ko vse cveti in kliče in kliče po novem življenju. Mož je odpeljal mamo k zdravniku, sinek se je igral v kuhinji z lego kockami, najmlajša pa je sladko spala v svoji posteljici. Imela sem cel kup perila za zlikat in sem se takoj, ko je mož z mamo odšel, lotila dela.
Vedno bolj temno je postajalo. “Glej no, saj bo še deževalo,” sem pomislila ob pogledu skozi okno. “Najbolje, da grem ven postorit, kar je treba, da ne bom potem vsa mokra od dežja.” Izklopila sem likalnik in utrujena za hip sedla na klop za mizo, da si malo ohladim noge.
Tisti hip je hišo napolnil strašen tresk, vse se je zamajalo kot ob potresu, iz vseh vtičnic so švignili dolgi plameni, nekaj je letelo po hodniku tja v odprto dnevno sobo. Povsod po hiši je bilo vse zeleno. “Moj Bog, strela je udarila v hišo!” me je spreletelo. Sin je pogumno obsedel na svoji pručki in ni kazal znakov strahu. Pohitela sem v sobo pogledat še hčerko. Kot angelček je spala, nič je ni prebudilo.
“Pogledat moram na podstrešje, da ne bo začelo goreti,” so bile moje naslednje misli. Bila sem tako prestrašena, da sem komaj odprla in potegnila dol stopnice. Takoj sem zavohala dim! Povzpela sem se do vrha stopnic in ugotovila, da se je vnelo ostrešje, a je bil naliv dežja tako močan, da je ogenj pogasil.
Komaj sem čakala, da mož in mama prideta domov. Že zunaj sem ju pričakala.
»Kaj pa je? Videti si nekam preplašena in razburjena,« mi je rekel mož.
»Strela je udarila!« sem izdavila.
»To pa res ni nič posebnega, kolikokrat je že udarila, zato ti ni treba biti tako prestrašena,« me je miril in se malo ponorčeval iz moje zaskrbljenosti. »Kam pa je udarila? Kam blizu nas?«
»V našo novo hišo,« sem mu končno povedala.
»Ati, ati! Veš, kako je počilo! Ko bi še enkrat, da bi tudi ti slišal!« mu je naproti pritekel sin.
Ko je videl omet, ki je ležal po vsem hodniku, veliko luknjo v strehi, razdejano omarico z električnimi varovalkami in ožgano ostrešje, se je tudi on zamislil.
»Niti pol leta nismo še v njej, pa je že strela udarila v to hišo. Poglej, kako dolgo že stoji stara hiša, pa ni še nikoli treščilo vanjo! Nazaj se bomo preselili, tukaj ne bom živela, ne počutil se varno!« sem tožila.
Takrat pa sva se oba spomnila: »Hiše nismo dali blagoslovit. Ko smo se vselili, smo to dali na stranski tir. Takoj jutri gremo h gospodu župniku in se dogovorimo, da bodo čimprej prišli in jo blagoslovili. Le kako smo mogli biti tako lahkomiselni!«
Zdaj je bila hiša že večkrat blagoslovljena in v njej se počutim prav tako varno kot v stari, dotrajani hiši, v kateri je prebivalo kar nekaj rodov naših prednikov.
Heli. (zgodbe). Ognjišče, 2018, leto 54, št. 5, str. 92.

Morda sem šele danes posvojil svoje staro mesto ob Savinji. Tu živim že dolga leta. Zgodi se, da nenadoma izginejo telesne in duševne bolečine. Povsem sem miren, zbran. Hodim po eni starih ulic. Nikoli se nisem zares ustavil. Gledam stare hiše, kako so lepe. Ta okna, polna spominov ... Vidim barve polken, ki sijejo v blagi svetlobi. Gledam stare kocke na tleh. Globoko diham, Tam je hiša, ki ima v zidu odprtino, v kateri je prastar kip Marije. Od daleč zvonijo zvonovi. Golobi, simboli miru, zaokrožijo v jati nad mano, kakor bi me hoteli poljubiti. Grem po ozki sprehajalni poti ob reki, ki teče v daljavo; nenadoma stegnem roko, kakor da jo pobožam. Nikoli ne moreš dvakrat stopiti v isto reko. Nasmehnem se. Vse je tako moje, tako čudovito. Na skali je grad, ki obuja spomine. Nikjer nobenega človeka. Čudno.
Prihajam tja do roba, kjer so klopce za kratkotrajen počitek. Nenadoma jo zagledam. Proti meni gre dekle. Od daleč vidim, da je preprosto oblečena. Na hrbtu nosi škatlo, v kateri je njen violončelo. Inštrument, s katerim gre v glasbeno šolo. Nič nenavadnega. Ko je že čisto blizu, jo dobro vidim. Iz moje umirjenosti in zadovoljstva nenadoma izbruhe nekakšno neobvladano veselje. Pogledam jo in rečem: »Mi lahko zaigraš Schumannovo Sanjarjenje?« Dekle se nenadoma ustavi. Zagledam neverjetno čist, iskren nasmeh. Saj sem vedel: le redko vidim ljudi, ki mi gledajo v oči in so neskončno lepi. Dekle hitro sname škatlo in jo položi na klopco. Zadržim dih. Odpre jo, vzame inštrument in sede k meni. Blag vetrič zamaje veje dreves. Zaigra mi Schumannovo Sanjarjenje – moje večno sanjarjenje. Čudoviti mili zvoki glasbe dokončajo vsa prejšnja občutja miru, neizmerne hvaležnosti Bogu, da mi je poklonil ta nezasluženi dar večnosti. Veter mi boža obraz, ne čutim telesa. Plavam v brezčasu tiste človeške sreče, ki ima svoj dom v ljubezni. Zdaj imam svoj dom, svoje staro lepo mesto. Vse okrog mene se blešči v nepopisni pozlati navadnega dne. Objel bi vse in vsakogar.
Oblaki hite nekam daleč, daleč. Zakaj se mi je vedno mudilo? Podzavestno sklenem roki v naročju. Nenadoma se zdrznem. Okrog mene stojijo ljudje. Gledajo me z nasmehom, začudeni, srečni. Kako se je pa tole posrečilo? Glasba izzveni. Dekle pospravi svoj inštrument. Smehlja se mi, ker natančno ve, katero željo mi je izpolnila. Moja neizmerna hvaležnost jo bo spremljala vse dolgo življenje, moj blagoslov jo bo vodil po dolgih, težkih poteh domotožja, žalosti in hrepenenja. Nikoli več ne bom sam.
Odhajam od reke. Z dolgimi, mirnimi pogledi shranjujem v svojo dušo hvaležnost. Strehe hiš žarijo v zahajajočem soncu. Rad imam to mesto. En dan za vso večnost spominov. Bog mi podaril večno hrepenenje.
Stanislav, zgodbe, v: Ognjišče (2011) 05, str. 19.

Bila je sončna pomladna sobota in topli sončni žarki so napovedovali, da se bliža poletje. Meta in Tomaž sta s svojimi tremi otroki izkoristila lepo vreme za nujna dela okrog hiše in na dvorišču. Otroci so bili že dovolj veliki, da so lahko pomagali in skupno delo jim je bilo v veselje.
Lepo vreme je še prispevalo k dobremu razpoloženju in Meta je pomislila, da je zadnje čase pri njih malokdaj tako prijetno. Navadno vsi nekam hitijo, mož je zaradi naporne službe in neštetih skrbi pogosto slabe volje. Tudi sama se večkrat počuti preutrujena, predvsem pa nezadovoljna, čeprav sama ne ve, zakaj.
To, da so otroci večji in vedno bolj samostojni, ji je v veliko olajšanje. Prej je veliko časa preživela samo z njimi, mož je bil v službi ali pri svojih opravilih. Včasih se je pošalila, da skoraj pozabi, da je Tomaž njen mož, ampak se ji zdi, da živita skupaj le kot dva človeka, ki skrbita za blagor otrok. In nemalokrat je bilo res videti tako. Vsaj Meti se je zdelo.
V takšnem razpoloženju se je včasih spraševala, zakaj se je sploh poročila s Tomažem?! Ali se nista poročila zato, ker sta se imela rada? Kje je zdaj tista ljubezen? Potiho je začela obtoževati Tomaža, da je nikoli ni imel rad, da je vedno mislil samo nase. Da se je poročil zato, ker se večina ljudi pač poroči, in ker ni hotel ostati sam. Ni mislil na to, da žena potrebuje moža, ki jo ljubi, ki jo posveča čas in pozornost.
Bolj ko je razmišljala na ta način, bolj je bila razžaloščena in njen vsakdan je postajal poln grenkih misli. Počutila se je prevarano. Ko se je mož vračal domov, ga je ošinila s skoraj sovražnim pogledom. Ves čas, ko ga ni bilo doma, je spletala temačne zgodbe o njem. Le kako bi ga mogla prijazno sprejeti, ko je postajala vedno bolj prepričana, da je vse, kar si je izmislila, res?!
Tomaž se je vračal z dela utrujen in si prav gotovo ni želel, da bi ga ob prihodu domov srečal ženin sovražni pogled. Tudi sam je že razmišljal, zakaj sta se sploh poročila. Nekoč ji je celo rekel: »Če ti kaj ni všeč, pa pojdi kam drugam!«
Takoj mu je bilo žal za izrečene besede, a tega ni hotel priznati. Ni se ji opravičil, čeprav je v srcu čutil, da bi se moral.
Zakon je postajal vse težje breme za oba. Meta je nekoč pomislila, da bi bilo morda res bolje, če bi se ločila. Razmišljala je, kam bi se lahko preselila. Sama bi že kam šla, a s tremi otroki bi bilo težko.
»Ko ne bi bilo najinih otrok, bi se takoj ločila. Samo zaradi njih sem še tukaj!« mu je rekla v upanju, da ga bo njena kruta izjava predramila in bo začel živeti drugače.
Čeprav ni pokazal, ga je s temi besedami prizadela tako močno, da odtlej ni zmogel niti kančka prijaznosti. Ne do nje, ne do otrok.
Stanje je bilo žalostno. Meta se je spomnila Jakoba, njunega znanca, v katerega je bila v rosno mladih letih zaljubljena. Od tega so ostali samo mladostni spomini. Zdaj se je teh davnih spominov začela oklepati kot rešilne bilke. Zanjo so bili edina prijetna stvar, na katero je bila sposobna misliti.
Vedno pogosteje je razmišljala: »Jakob ne bi bil tak! Jakob bi bil bolj prijazen! Jakob bi...«
V njenem namišljenem svetu je zaživel Jakob - tak, kot si ga je njena ranjena duša želela. Bolj ko si je v srcu utrjevala njegovo idealno podobo, težje je prenašala Tomaža. Zato, ker ni bil tak, kot »njen« Jakob! »Ko bi se zdaj prikazal Jakob, bi šla kar z njim,« je pomislila nekega dne. Potem pa se je nad svojimi mislimi zgrozila. Zazdelo se ji je, da jo vse to vodi v norost. »Ali sem sploh pri sebi?« si je rekla na glas. Kaj bi rekel Jakob, če bi zaslutil, kakšne nore misli se pletejo v njeni glavi? Vedela je, da se z ločeno žensko ne bi nikoli poročil, tudi če je to ona. Toliko ga je vendar še poznala!
Sklenila je, da ne bo več razmišljala o tem. Če se bo slučajno spet vrnila k mislim na Jakoba, se bo potrudila misliti na takšnega Jakoba, kot je v resnici bil. Kot na prijaznega moškega, ki pa za nič na svetu ne bi razdrl družine svojih prijateljev... To je bila njena dolžnost. Zakaj bi mu pripisovala nekaj, česar ne bi nikoli storil? Če bi on to vedel, bi bil gotovo prizadet.
Toda s čim zapolniti prazno mesto v njenih mislih? Kot preblisk ji je šlo skozi možgane: »Tudi Tomaž je bil nekoč prijazen fant! Če že fantaziram o prijaznih moških, potem naj bo glavni junak teh fantazij moški, ki mi je edini dosegljiv. Moj mož!«
In potem se je začelo.
Povsem naključno sta nekega dne s Tomažem v mestu srečala Jakoba. Povabil ju je na pijačo. Meta je skoraj zardevala ob spominu na svoje nekdanje misli o njem. Ko so se pogovarjali in je Jakob pripovedoval o svojem življenju, je Meto spreletelo: »Ja, kaj sem si pa mislila! Saj on ne bi bil nič boljši, kot je Tomaž. Delo, posli pa to in ono. Veliko skrbi, še več stresa. Najbolje, da se držim tega, ki ga imam. Čeprav mi gre velikokrat na živce...«
Takrat je Tomažu zazvonil mobilni telefon. Stopil je stran, da se je mirno pogovoril s poslovnim partnerjem. Meta in Jakob sta ostala sama.
»Kako se imaš pa ti, Meta? Danes nisi prav dobre volje. Ti pa kar malo zavidam. Moža imaš v redu, kot vidim. Pa tri otroke. Škoda, da jih nimata s sabo, bi jih prav rad videl. Vidiš, jaz sem sam, zato mi je včasih zares težko. Se spomniš kdaj na naša mlada leta?«
Meta je zardela: »Seveda se spomnim. Ampak povedati ti moram, da biti poročen ni ena sama sreča, kot misliš ti, ki si sam. Jaz bi včasih tebi zavidala.«
»Veš, ni mi treba. Vedno ne zgledam tako dobro kot danes. Vidva sta dva in še otroke imata. Jaz sem vedno sam. Ko pridem iz službe...«
»... imaš vsaj mir, za katerega bi dal Tomaž vse na svetu. Vedno godrnja, da nima miru,« ga je prekinila Meta.
»Saj to večkrat slišim tudi od drugih. Ampak Tomaž ni videti prav nadležen in mislim, da zares spadata skupaj.«
»Hm, a veš, da še sama ne vem, če res,« se je zamislila Meta.
Medtem se je vrnil Tomaž in pogovor je spet stekel o vsakdanjih stvareh. Ko so se poslovili, sta Meta in Tomaž povabila Jakoba, naj jih vendarle obišče.
Res jih je in od tedaj se večkrat srečujejo. Ob tem je Meti postalo jasno, da je Jakob sicer zelo v redu moški, a da bi jo, če bi živela z njim, tudi na njem marsikaj motilo.
»Torej,« je sklenila Meta, »mi je tudi s Tomažem lahko lepo, če se bom za to potrudila. Saj vem: do zdaj sem čakala samo nanj, da se bo kaj spremenil. Moj Bog pomagaj mi, da bi mogla sama začeti postajati drugačna!«

AMBROŽ, Katarina, (zgodbe) Ognjišče (2007) 05, str. 56-57.

Pred nekaj desetletji sem prišla živet na to kmetijo. Življenje je tako kot povsod drugod, prepleteno z veseljem in žalostjo, s srečo in trpljenjem.
Kmetija je stara in taka so tudi poslopja. Vojna je prekrižala številne načrte, gotovo najbolj tam, kjer je družina ostala brez očeta, moža, gospodarja ali gospodinje. Moja tašča je bila ena teh s črnino zaznamovanih slovenskih mater.
Le kdo bi lahko mislil na popravilo poslopij ali nove strehe, ko pa je bilo vsega komaj dovolj za preživetje? Tako je bil kozolec, star in še nekaj let po mojem prihodu prekrit s slamo, zapuščen. Bil je neka posebnost, spomenik preteklih časov in rodov.
Med vojno je bilo, ko se je gospodar moral skrivati pred osvoboditelji in se jim ni maral pridružiti, ker jih je slišal govoriti, da ne bodo več rabili Boga, da bodo sami svoji gospodarji, da ne potrebujejo farjev … »Brez Boga si življenja ne morem predstavljati,« je govoril. Bil je mrzel jesenski popoldan, ko je prišel domov in je na kozolcu z žico vezal lončene lonce, da so z njimi lahko kuhali v peči, kajti štedilnika niso imeli. Kmetijo obkroža gozd in skupina partizanov se je kar naenkrat prikazala na vratih. Glavni je ukazal gospodinji, naj jim skuha večerjo. Velikokrat so prišli in jedli od tistega malega, kar je imela revna, uboga, zanje sovražna družina. Tokrat je bila družina v strahu zaradi očeta, ki je bil skrit na kozolcu. »Kaj če se odločijo ostati in ga najdejo?« so se spraševali.
Gospodinja je skuhala skromno večerjo, na katero so čakali partizani v hiši sede okrog mize, le enega so pustili zunaj na straži. Gospodarjeva sestra, mlado dekle, je poskusila rešiti brata. Stražarju je rekla, da bo ona stražila, on pa naj gre hitro v hišo, dokler je še kaj v skledi, sicer bo ostal lačen. Vojak je bil zelo lačen in zeblo ga je in ni mu bilo treba dvakrat reči, da je pohitel v hišo na zadnje žgance z mlekom. Gospodar je med tem brž stopil s kozolca in zbežal v gozd.
Časi so se spreminjali. Žita niso več želi ročno in težko je bilo dobiti slamo za streho pa tudi krovcev za slamnate strehe ni bilo več. »Opeko bom kupil in novo ostrešje bomo postavili,« se je odločil moj mož in tako je tudi storil. Na pročelju kozolca je bil tik pod slemenom na deski lepo izrezan križ. »Če se le da, naj ostane,« smo prosili mojstra in križ je še naprej krasil stari kozolec prekrit z novo opeko. »Ta streha bo mene zdržala,« je bil moj mož vesel in zadovoljen z opravljenim delom.
Minila so dobra tri desetletja, ko se je v naših krajih začelo nenavadno vremensko dogajanje. Že na začetku zime je pustošil orkanski veter. ki je ruval drevesa in odnašal strehe. Naš stari kozolec je ječal ob močnih sunkih vetra, a je vzdržal.
Ob treh kraljih se radi spomnimo ljudskega reka “dan gor, sneg dol”. Tako je bilo to leto: sneg nas kar ni nehal zasipati s svojo belo odejo. Ubogi kozolec je spet ječal, tokrat pod težo snega.
Prihajala je pomlad in z njo odjuga in smo si že oddahnili. Nekega jutra pa smo zaslišali strašno hreščanje, pokanje in podiranje – naš stari kozolec je izgubil streho, ki se je pod težo zlomila in razpadla na njem.
Takoj smo poiskali mojstre, ki so obljubili priti v kratkem času. Čakali smo jih, minila je pomlad, mimo je šlo poletje, prišla je jesen, mojstri pa so samo obljubljali in prestavljali čas popravila tako dolgo, da smo morali poiskati druge. Ubogi kozolec je bil prepuščen padavinam, ki so bile to leto zelo pogoste.
Končno smo dočakali delavce, ki so z vestnim delom staremu kozolcu hitro postavili novo streho. Kako mo si oddahnili in se Bogu zahvaljevali!
Čisto na koncu kozolca je bilo seno, ki je bilo po vsem dežju napol gnilo in neuporabno. Treba ga je bilo zmetati iz kozolca in odpeljati proč. Tega dela se je moj mož lotil takoj, ko so mojstri opravili svoje. »Ali niso deske v podu mokre in nevarne za hojo po njih?« sem mu rekla. »Seveda so, a ena je čvrsta in po njej bom stopal.«
Tako je šlo nekaj časa in sena je bilo še čisto malo. Popustila je pozornost, utrujenost je naredila svoje. Stopil je na deske, ki niso zdržale in z njimi vred je padel na trda tla. Padec je bil hud, a hvala Bogu, odnesel jo je z udarninami in odrgninami, zlomov ni bilo!
Obkladki, mazila, masaže in počitek smo mu nudili in zaskrbljeno gledali vanj. Bilo je že dokaj pozno zvečer, ko je sin izginil v svojo delavnico, od koder se je slišalo ropotanje raznih strojev. »Kako to, da je šel in ni pri očetu?« sem se spraševala.
Bila sem pri večerni molitvi, ko je sin prišel iz delavnice z dolgo, široko desko. »Kaj mu je, da to desko vlači v hišo?« sem bila nejevoljna. Tedaj pa se je obrnil proti meni: sredi deske je bil vrezan križ, prav tak, kakršen je bil na našem starem kozolcu, a se je s streho vred zrušil. Nisem mogla verjeti svojim očem. »Moj sin, ki že dolgo ni bil v cerkvi, ki se izogiblje skupni večerni molitvi rožnega venca, je šel in izrezal križ pod novo streho starega kozolca. Močno me je ganilo to njegovo dejanje. »Vidiš, saj ni izgubil vere! Zdaj, ko smo vsi v strahu za našega ata, se je on spomnil na križ. Križ je naše edino upanje in tega ni pozabil!«

Heli (zgodbe). Ognjišče, 2021, leto 57, št. 5, str. 41.

Še enkrat je pogledala v vrečko: dva pirha, tri čokoladna jajčka in listek z voščilom za veliko noč. Zavezala je vrečko in se odpravila na obisk k Mariji.
Že nekaj časa je načrtovala ta obisk. Od takrat, ko je umrl oče. Takrat je bila zadnjič pri njej. Novica o očetovi smrti jo je potrla. V njenem odzivu je čutila, kako zelo ga je cenila, kako sta bila povezana na neki čisto poseben način. Novico ji je sporočila kar čez ograjo. Zaradi vseh mogočih opravkov pred pogrebom se ni mogla zadrževati pri njej. Zdaj se je namenila to popraviti.
Že dolgo ni bila v njeni hiši, morda zadnjič kot najstnica. Nato jo je življenje vodilo drugam in nikoli ni bilo ne časa ne priložnosti, da bi stopila za ogrado in šla k njej.
Razsušena lesena vrata so zaškripala. Primorska pripeka jih je zdelala in za trenutek se je ustrašila, da se bodo sesula. Vstopila je v temen hodnik. Morala je počakati, da so se ji oči privadile na medlo svetlobo, da je lahko prepoznala pisano šaro v tem ozkem prostoru. Nagneteno je bilo vse: od kmečkega orodja do drv, od kupa časopisov do odsluženega kolesa, od vreče krmil za kokoši do gorečk, ki so čakale na pomladansko presajanje. Ozke stopnice so vodile v prvo nadstropje. Prijela je za ograjo, spet je zaškripalo in spet se je zdrznila. Bilo je kot v kakšnem grozljivem filmu. Umazane kljuke, pajčevina, ki je izrisovala absurd: življenje v hiši je, a kakšno?
Potrkala je in ko je izza vrat zaslišala avanti, se je zavedla, da je povsem pozabila na njen poseben jezik. Govorila je mešanico slovenščine in italijanščine. No, niti to ni prava oznaka za njeno govorico. Govorila je mešanico slovenskega narečja in italijanskega narečja. Vmes je kot kamenček, ki pod vrati zaškripa in naredi razo, padla kakšna knjižna beseda, ki jo najverjetneje slišala na televiziji. K rahlo smešni slišni podobi je prispevala tudi kakšna tujka,ki ni sodila ne v eno ne v drugo kategorijo, a je bila tam in pričala o neustavljivi energiji govorke.
Ob vstopanju se je odločala, kako naj z njo spregovori in o čem naj govori. Pa je bila zadrega odveč. Ko je Marija razumela, čigava da je, je beseda stekla sama od sebe. Pa nista govorili samo o pokojnem očetu. No, tudi o njem. Povedala je, kako ji je kakšen dan pred smrtjo prinesel domačo salamo. Povedala je, da ga je takrat vprašala: Kej bo rekla moglje kste prnesu prou ceu šalam? On pa ji je odgovoril: Sveto pismo pravi, da naj pri dobrih delih levica ne ve, kaj dela desnica. In tako naj bo tudi tu: ni treba ženi vedeti za ta šalam.
Govorili sta dolgo in o marsičem. Pripovedovala je o svojem otroštvu, ko je bila meja še drugače speljana. Pred njo so vstajale slike obmejnih krajev: vrtojbenskih polj in Šempetra. Risale so se karjole, s katerimi so vozili repo, radič in krompir h gospodi v Gorico. Risala je revščino in bogastvo, vse pomešano, saj táko je bilo življenje.
Vmes je skuhala kafe: po stari maniri je kavna zrna zmlela za vsako kuhanje posebej. Ko je natakala vodo v kafetero, je rekla: Tako je ta pravo kafe. Lo go preso da Dario. Znaš, no si lava mai la kafetera con detersivo. Tako je prehajala iz preteklosti v sedanjost, ki je bila zanjo zares revna. Malo zaradi njene trme, saj se ni hotela preseliti k sinu v mesto, malo zaradi osamljenosti, ki jo prinese starost, saj je njena gospodarica umrla, njen mož tudi, njeni sosedje tudi njega, njenega prijatelja ni več na obisk.
Čutila je, kaj vse je prinesla v njeno stanovanje. Okus po starih časih, ko so kosili, grabili, se smejali. Vonj po poletju, ki je tako dehtelo ob hiši gospodarice, in občutek prijetnega hladu v graščini, ko so samo zaprte škure in debeli zidovi varovali prostore pred vdorom julijske vročine. Druga drugi sta ponujali spomine. Kdaj pa kdaj jo je zaneslo, da je skoraj zajokala, a se je kar sama potolažila. Samo poslušalca je rabila. Potrebovala je nekoga, ki sliši, da ji je hudo, ker sina ni drugače vzgajala, ker se je preveč udinjala gospodarici, ker ni imela svojih prijateljev.
Ob vprašanju, če je ni strah tako same v celi hiši v tako odmaknjenem kraju, ji je odgovorila, da se ne boji ničesar in nikogar. Ko je bila še mlajša, se je bala. Potem je videla, kako mimo hiše hodijo obmejni stražarji in navadila se je zaupati v njihovo varstvo. Ko meje ni bilo več, pa je bila že dovolj stara, da so strahovi izginili. No, včasih jo je bilo strah, da bi umrla. Danes tudi tega strahu ni več. Sm pronta, je rekla.
Vrečko s pirhi je opazila šele, ko se je že odpravljala. Omenila je Mariji, ji za veliko noč prinaša sporočilo, da je Kristus vstal. Marija je zmajevala z glavo, jo zares pogledala in mrmrala nekaj o tem, da skoraj ne verjame več. Da je bil verjetno njen oče eden zadnjih, ki je zbujal upanje in vero, da je nekaj po smrti.
Na belo nedeljo se je ustavila pri mami. Mama ji je povedala, da je Marija umrla. Že je hotela reči: “O, sem bila ta teden pri njej. Kako me je bila vesela. Naredila sem dobro delo.” Pa sem se spomnila na šalam, na desno in levo roko pri dobrih delih, zato sem rekla samo: »Bog ji daj večni mir in pokoj.« Mama pa je pristavila: »Amen. Aleluja.«

ŽEŽLINA, Sonja.(zgodbe). Ognjišče, 2022, leto 58, št. 5 , str. 27-28.

Fanika je bila najmlajši otrok številne družine. Že od malega je bila nekaj posebnega. Rada se je potepala in prišla domov vsa mokra in blatna, da so se domači večkrat pošalili, da bo postala geometer. A možnosti za študij ni bilo. Družino je prizadel očetov bankrot. Domačija je bila prodana na dražbi. Najstarejša hči je imela srečo: za svojo sta jo vzela premožna teta in stric, ki sta bila brez otrok. Za druge otroke pa se je pričela kalvarija, saj so morali iti služit k bogatim kmetom. Doma sta ostala samo Fanika in Honzi, ki sta celo otroštvo poslušala, kako so nekdaj nekaj imeli in nekaj veljali, zdaj pa so ob vse. V oba se je zažrl občutek krivice, ki se ga nista mogla znebiti vse življenje.
Fanika se je zaljubila v svojega bratranca Cirila in tudi on jo je rad pogledal. Ko je hodila delat na njihovo bogato kmetijo, si je obetala, da bosta enkrat mož in žena, zato je še rajši in še več delala. Toda Ciril se je po desetih letih vročih pogledov rajši odločil za premožno dekle, ki mu ju prinesla bogato doto. Njeni upi so se podrli; vrnila se je domov k staršem, kjer se je še naprej govorilo o krivicah. Brat Honzi je rad molil in se mudil v cerkvi, a oče je zanj odločil, da naj gre v uk za ključavničarja, kar ga pa ni veselilo. Že precej v letih se je naposled poročil, Fanika pa je začutila, da je postala spet odveč. Skrbela je za ostarela in bolna starša in nadvse težko prenašala svakinjo, na katere dom so se zdaj vsi preselili. Zapletali sta se v vedno hujše prepire, zdaj zaradi otrok, zdaj zaradi živine, dela na polju, staršev... Fanika je pobrala svoje stvari in odšla. Postajala je čedalje bolj prepirljiva in ukazovalna in nikjer ni prav dolgo obstala. O Cirilu je večkrat ujela kak glas: ljudje so vedeli povedati, da v zakonu ni srečen. Z ženo tudi nista mogla imeti otrok. Kadar ga je kje srečala, je žalosten povešal glavo in takrat se je vselej na čuden način počutila malo bolje. Nekoč, ko je bil že precej bolan, sta se srečala in dejal ji je: »Veš, ti si bila zame še najboljša.« V teh besedah je dobila nekaj utehe in večkrat je sanjarila, kako lepo bi jima bilo, ko bi bilo drugače ...
Zavedla se je, da ni več mlada. Ali je mogoče, da jih šteje že štirideset?
Oče in mati sta kmalu drug za drugim umrla in zdaj ni imela več izgovora, da je pri starših in da jima streže v njuni starostni onemoglosti.
»Kam zdaj?«
Od časa so časa je prišlo kakšno pismo od sester, ki so se vse poročile, imele otroke, zidale hiše ... V Faniko se je zajedlo ljubosumje. Pomislila je: To imam zdaj, ker sem skrbela za bolne starše, delala pri kmetih - ostalo mi je samo tisto, kar imam za nohti. Zasmilila se je sestri Nani, ki jo je povabila k sebi, da bo pri hiši za pomočnico. Nana in njen mož sta ji uredila, da je pričela prejemati nekakšno invalidnino. Fanika je prvič v življenju začela dobivati denar. Njena samozavest je sunkovito narasla. Ko je Nana nepričakovano umrla, je menila, da bi bilo najbolje, da bi jo Janez poročil - zdaj ko sta dva odrasla v hiši. A Janezu ni bila všeč Fanika, odkrito se je začel zanimati za Fanikino starejšo sestro Viko, ki je bila že dvajset let vdova in so jo vsi hvalili zaradi njene podjetnosti in preudarnosti. Vika pa je Janezovo snubljenje gladko odbila ter mu namignila, naj se rajši ogreje za Faniko, ki si želi moža. Janez je Faniko zavrnil in Fanika je spet izgubila streho nad glavo.
»Kam zdaj?«
Vika in njena hči sta staknili glave in povabili Faniko k sebi. Fanika se ni dala prositi in v nekaj dneh je bil pri sestri. Tu se spet ponovila stara zgodba: vsak dan se je govorilo samo o krivicah, ki so se jim zgodile. O nesrečnem bankrotu, delu pri kmetih, ljubezni do Cirila, o vseh nepoštenih ljudeh, s katerimi je imela opravka ... Kaj kmalu sta si tudi z Viko prišli navzkriž in Fanika se je spet odselila. Zdaj je služila pri nekem kmetu, ki je bil ves dober in zlat, zdaj pri drugi družini ...
In tako je prebila naslednjih deset let. Zdaj, ko je imela denar, si je omislila nov ‘hobi’ - to je postala sodnija. V Ljubljani si je našla advokatinjo, ki je kar čakala, da ji pride v roke ena taka človeška duša, razbolela od krivic. Znala jo je podpihovati in Fanika je postala reden gost sodnih dvoran. Zdaj je tožila enega soseda, zdaj drugega. Denar, ki bi ga lahko koristno uporabila, je znesla na sodišče. Pomagali niso niti dobronamerni nasveti sester in nečakinj niti župnika. Fanika je videla le sodnijo. Nekaj jo je gnalo, dokler ni spoznala, da je edina, ki ima korist od njenih tožarjenj, advokatinja.
»Kam zdaj?«
Začutila je, da je predmet posmeha vaških otročajev, ki so kričali za njo, ko je z berglo pridrsala mimo hiš. Zdaj se je jezila na otroke, ki so tako nevzgojeni do bolnih in ostarelih.
Stara leta je preživljala v neki podstrešni sobici brez vode in sanitarij. Vsak dan je morala z nočno posodo do skupnega stranišča mimo vseh otrok, ki so se ji posmehovali ... Kuhala si ni redno, kakšna soseda ji je tu in tam dala kosilo. Skromnega življenja pa je bila tako in tako vajena. Za tisti denar, ki ga je bila pustila na sodniji, bi lahko imela razkošno stanovanje. Rada je brala, poslušala radio in molila. Nekajkrat na leto se je odpravila na obisk k sorodnikom. Zdaj, ko so bili narazen, so si postali bližji. Drug za drugim so pomrli brat in sestre.
Nekaj let pred smrtjo se je Fanika od vsega prestanega trpljenja spremenila. Postala je bolj blaga in krotka. Zgodbe o krivicah je pričela obračati na smešno stran. Poslušalce je večkrat do solz nasmejala s svojimi prigodami in pripovedmi.
Že zelo bolno jo je vzela k sebi nečakinja in ji, stari in onemogli, lepo stregla.
In prišel je čas, ko je zaključila svojo pot na tem svetu. Pokopali so jo v domačem kraju, na hribčku, s katerega se je videla njena rojstna hiša - kraj, kjer se je vse začelo.
Leonida Razpotnik, zgodbe, v: Ognjišče (2011) 05, str. 42.