Čeprav je kazalo, da se zima že poslavlja in da je najhujše mimo, še dolgo ni bilo tako. Krme je po malem že začelo zmanjkovati. Prišel je čas, ko smo morali začeti voziti seno s svisli v rovtu. Z očetom sva šla nekajkrat na teden tja gor, pozno sva se vračala utrujena in prezebla.
Dolgo po svečnici ni bilo nič bolje. Zvečer smo legali spat, slišala sem očeta, ko je utrujen vzdihnil, in mamine pletilke, ki so še vedno zvončkljale na vogalu peči. Večer je bil sivkasto moder, leden, utihnil je lajež psov po vasi, le tu in tam so še zaškripali koraki na poti. Zapozneli ponočnjak je bil največkrat klavec, ki se je vračal s svojim nahrbtnikom in sekiro s svojega zimskega opravila.
Takrat je potrkalo. »Le kdo je tako pozno?« je rekla mama, ki ji ni ušel noben šum v bližini hiše ali hleva. Oče se ni odzval. Preveč utrujen je bil. Potrkalo je še enkrat, tokrat močneje. »Nekdo po vsej sili hoče priti noter!« je rekla spet mama. »Kakšen ponočnjak.«
Ponočnjaki smo pravili tistim, ki so takrat, ko je že vse spalo, hodili po vasi. Nekateri iz navade, drugi pa zaradi dela, ki so ga opravljali.
Spet je potrkalo. Tokrat še močneje. »Če bi mislil krasti, bi prišel potiho...« sem zinila in sedla na posteljo. V oknu se je lesketala luna. Mimo stoga sem videla bežati sence, a tisto so bile srne, ki so vsako noč hodile raziskovat za hrano.
Vrata so se spet zatresla. Ker je bilo vse okrog tiho, se je slišalo kakor bobnenje. »Grem pogledat, kdo je,« je rekel oče nejevoljno in vstal. Za njim je vstala mama, v nekaj minutah smo bili vsi trije v veži, na vratih. Ko je oče odklenil, sem stopila korak nazaj. Na pragu je stal moški, velik, plečat človek, s širokokrajnim klobukom na glavi. »Dober večer!« je pozdravil. »Bog daj!« Vsi smo v en glas zamrmrali isto. »Ali misliš, da smo gluhi! Da...« Oče je takoj za tem utihnil.
Moškemu za hrbtom je stala ženska. Majhna, okrogla, ovita z zeleno volneno ruto. V roki je držala velik slamnat cekar, segal ji je skoraj do tal. Tudi njeno rožasto, živopisano krilo ji je segalo skoraj do tal. Izpod njega so gledali črni gumijasti škornji. Bila je...
»Noseča je,« je rekel moški malo tišje in mirneje. »Pa sem mislil... Bog ve, kaj lahko pride... Skrbi naju prespati na skednju. Imate v hiši kaj prostora? Ni važno, kje, vse imava s sabo. Koc in rjuho, da bo le toplo.« Oče in mama sta se spogledala, jaz sem stopila korak nazaj, pogledovala sem v ledene sveče, ki so visele z naše strehe, pa spet v njeno rožasto kiklo, s katero ni mogla več zakriti svojega stanja.
»Se bo že našlo kaj, da bosta legla,« je zamrmral oče, ko je dolgo gledal v mamin napeti obraz. Ta se je po njegovih besedah razlezel v nasmeh, lica so ji pordela in oči so ji takoj postale budne in tople. Take, materinske.
Moški in ženska sta stopila v kuhinjo. Tam je bilo še vedno toplo. Ogenj v štedilniku je ugasnil, a tlela je žerjavica in na robu je stala pikasta skodelica z mlekom. Skodelico mi je prinesel decembra Miklavž, bila je moja najljubša. Mama je prijela za skodelico, prinesla je kruh na mizo, ga odrezala zajeten kos in vse skupaj potisnila pred žensko. »Le jej! Današnji je, v krušni peči pečen. In mleko je tudi še toplo,« je rekla in šla spet k štedilniku. »Tudi nekaj slanine je še ostalo od večerje,« se je spomnila in tudi tisto prinesla na mizo. »Jejta!«
Zdaj se je primaknil bliže k ženski tudi moški. Vzel je iz žepa pipec in zarezal v meso. Z rezilom je nosil koščke v usta in mlaskal z jezikom. Bila sta res lačna. Ženska si je hitro razvezala ruto, razmršeni lasje so ji padli na ramena. Prijazno je pokimala mami in nadrobila kruh v mleko. Ko sta se najedla, je mama kruh, ki je ostal na mizi, potlačila ženski v cekar. Ta ji je hvaležno pokimala, moški pa je vstal in se razgledal po kuhinji.
»Bova kar tu prespala,« je rekel. »Zelo toplo je, v nahrbtniku imam koc, razgrnil ga bom po tleh, pa bo...« »Na tleh? Na tleh pa ona ne bo mogla spati! Kako se bo pa zjutraj dvignila? Kako bo vstala? Nemogoče!« je rekla mama. »Tu bova, pa konec besedi!« je trmasto vztrajal moški. Ko je slekel suknjič in odložil klobuk na vogal mize, se mi je videl še bolj črn. Poraščen in črn. Nosil je črne hlače, prevezane s širokim, temno rdečim pasom.
Nekaj časa je obračal glavo sem in tja, nazadnje pa je zapičil oči v našo kredenco. »Nože brusim po hišah,« je rekel. »Dober posel je to, zdaj pozimi. Tako lažje preživiva. Prinesi jih, ti jih bom nabrusil za klanje,« je rekel mami. »Nabrusil sem jih že sam,« je zamrmral oče. »Vsako leto jih.« »Letos ti bom pa jaz pokazal, kako to gre. Gospa, prinesi vse nože na mizo!« Moški je sedel okobal na klop, vrgel nahrbtnik pred noge, ga razvezal in vzel iz njega brus in nekakšno krpo. Mama je odprla predal pri kredenci in prinesla na mizo nože. »E, gospa moja, skrhani so! Skrhani!« je rekel, ko je potegnil s palcem po rezilih. Mama se je obrnila, jezno pa je pogledala, drugega nič. Nikoli ji nihče ni rekel gospa, tudi marala ni tega, a pri teh popotnikih je bilo, zgleda, to v navadi. »Še papir mi daj,« je rekel moški, ki njene jeze sploh ni opazil. »Cajtenge!« Mama je prinesla star časopis in človek je pričel.
Brus je enakomerno drsel po rezilu naših nožev, da je cvililo. Ščemelo mi je v glavi in bolelo v čeljustih. Bilo mi je kot takrat, kadar je učiteljica v šoli potegnila s kredo po suhi tabli. Cviljenje, tiho, mučno cviljenje...
Moški je vsak nož posebej vzel v roke, si ga najprej ogledal in nato začel. Ko ga je obdelal, ga je obrnil k luči, da se je zabliskalo, se zadovoljno zarežal in segel po drugega. Nisem si mislila, da imamo toliko nožev! Moralo bi mu jih že kdaj zmanjkati, pa mu jih ni... Končno je le prišel zadnji. Moški je obrisal v krpo vsak nož posebej in jih zavil v časopis. »Na, gospa, zdaj bodo rezali, da bo kaj! Vse zajce in kure boš lahko poklala z njimi,« je rekel zadovoljno in se spet zarežal. Izbuljila sem oči in debelo požrla slino. Bilo me je strah... Moški se je sklonil, potlačil svojo krpo in brus nazaj v nahrbtnik ob nogah in začel vleči ven odejo in rjuho.
»Če je pa tako, da bosta spala kar tu, na tleh, grem pa po pernico,« je rekla mama. Ostala sem odprtih oči in ust. Na pernici že dolgo nihče ni spal, če pa je, je bil to zagotovo le njen brat, njen ljubljeni edini brat, in nihče drug.
Ko je mama izginila skozi vrata, se je ženska obrnila k meni, prijela je mojo roko in obrnila dlan proti luči. »Ali ti preberem tvojo srečo, mala?« Obstala sem. »Nič se ne boj, ti boš še srečna v življenju in tudi žalostna,« je začela. Oče je grdo gledal, meni se je potila roka, olajšano sem zavzdihnila, ko je vstopila mama s pernico. Ženska je pri priči spustila mojo roko, z moškim sta stopila vsak na svojo stran, napela sta rjuho čez ležišče in ga pokrila še s kocem.
»Gremo spat,« je rekel oče. »Jutri morava spet po seno na rovt.« Pokimala sem mu in se obrnila k hiši, naši največji sobi, kjer smo spali. Bila je topla, imela je veliko kmečko peč v kotu. »Čakajte!« je zavpil moški za nami. »Da vas ne bo strah imeti tuje ljudi po streho, vam bom pustil svojo osebno izkaznico!« Očetu je pomolil majhno knjižico, kakršne so bile takrat osebne izkaznice. »Ne rabim tvoje osebne, zaupam vama,« je rekel oče in jo položil nazaj na mizo. Šli smo spat, bila je že pozna ura.
Ko sem legla, dolgo nisem mogla zaspati. Pred očmi so se mi bliskali noži, šumelo mi je v ušesih in babičine zgodbe o krvoločnih morilcih in tolovajih, ki so kradli po hišah, so mi stopile v glavo. Premetavala sem se sem in tja in se zavijala v rjuho, jo vsa zbegana vlekla k bradi in prisluškovala h kuhinjskim vratom, če bi se tam kaj zganilo. Pa se ni. Vse do polnoči, ko sem končno trdno zaspala.
Ko sem zjutraj prišla v kuhinjo, je bila ta prazna. Pernica je zvita ležala na klopi. Nobenega sledu o naših ponočnjakih. Samo listek je bil na mizi, odtrgan s časopisa. »Bog vam povrni, dobri ljudje,« je bilo načečkano na njem s svinčnikom. Z okorno, krevljasto pisavo, komaj čitljivo. Nič drugega.
Pomlela sem tisti listek v roki, prebrala še enkrat in ga položila nazaj na mizo. »Nič nisem slišala, kdaj sta odšla,« je rekla mama na tisto. »Moraš si misliti, pa s tako žensko gre po hišah. Nože brusit.« »Življenje je težko,« je rekel oče in se sklonil nad svoj zajtrk.
Ko smo pojedli, sva spet šla. Na rovt, v mrzlo, ledeno jutro.
Zarja nad Jelovico je bila tistikrat tako lepa, kot še nikoli. Tako škrlatno je sijala, prav kraljevsko, vse okrog se je lesketalo, tudi poti mimo smrek me ni bilo strah. »Saj smo vendar dobri ljudje in vse bo dobro,« sem premišljevala in molče hodila ob konju, prav do svisli.
Zima je v gori še kar trmasto vztrajala, po drugi strani, po sončnih legah, pa so se že kazale suhe zaplate spočite zemlje. Torej bo le prišla pomlad... Vse se je ujemalo s tem lepim, mrzlim, a upanja polnim jutrom...

ŠKRINJAR, Polona. (zgodbe). Ognjišče, 2018, leto 45, št. 3, str. 52-54.

Barbara se je previdno spuščala po strmem, z vejevjem poraslem pobočju in pazila na vsak korak. Na razmočenih tleh bi ji kaj lahko zdrsnilo, tega pa si ni niti najmanj želela. Pogledala je na uro in zavzdihnila: »Še lani je bilo tod okoli polno zvončkov!« Z roko je sproti odmikala veje pred seboj in se ozirala naokoli. Mora priti do zvončkov! Jutri bo materinski dan. Sama je mami že kupila darilo: čudovito belo orhidejo. Njena mama je bila zaljubljena v lončnice in Barbara je vedela, da bo orhideja ravno pravo darilo zanjo.
Tudi Marušina mama je imela rada rože. Pa ne tistih iz trgovine, temveč čisto navadne travniške rože. In prav zaradi tega se je Barbara zdaj plazila med grmovjem. Skušala se je spomniti kraja, kjer sta lani z Marušo nabirali zvončke. Njena sošolka Maruša je že poldrugi mesec ležala v bolnišnici zaradi komplicirane poškodbe kolena. Prav včeraj ji je potožila po telefonu, da bo letos prvič, ko mami za njen praznik ne bo mogla podariti zvončkov. »Ko bi le imela starejšega brata ali sestro! Štiriletne sestrice pač ne morem poslati po zvončke, petmesečnega bratca še manj,« se je skušala pošaliti.
Barbara se je že hotela ponuditi, da ji bo ona prinesla zvončke, a si je premislila. Z grenkobo v srcu se je spominjala dneva, ko je Marušo prvič obiskala v bolnišnici. V njeno sobo je vstopila v trenutku, ko sta se Marušina starša ravno odpravljala proč. »Ti? Si pa upaš! Le oglej si našo Maruško: komaj štirinajst let je stara, pa je že vsa polomljena. Bog ve, kakšne smuči si ji posodila,« ji je očital. »Ampak, oči! Povedala sem ti, da niso bile krive smučke,« je Maruša jezno posegla vmes. A Barbara je že tekla po stopnicah.
Od takrat sta se z Marušo pogovarjali le po telefonu, saj si Barbara ni želela ponovnega srečanja z njenimi starši. Maruša je sicer zatrjevala, da je očetu žal za besede, ki jih je bil izrekel. Prosila jo je, naj jo vendarle obišče. Barbara je nekajkrat res že stala pred bolnišnico, a si je v strahu, da bi utegnila srečati Marušinega očeta, vselej premislila.
Nenadoma je presenečena obstala in zrla v belo preprogo pred seboj. Našla je zvončke! To bo Maruša presenečena, se je v mislih veselila in hitela nabirat drobne cvetlice. Skušala si je predstavljati Marušin nejeverni pogled, ko bo med vrati zagledala bolniško sestro s šopkom zvončkov v roki.
Nenadoma se ji strašno mudilo. Ko se je s hitrimi koraki bližala bolnišnici, jo je preplavil občutek neizmernega veselja. So bile temu vzrok te drobne cvetlice, ki jih je uspela nabrati in jih je zdaj tako ponosno stiskala v desnici?
Čez nekaj trenutkov je že stala pri bolniškem pultu. S pogledom je zaobjela šopek, ki ga je stiskala v roki, in se nasmehnila. Zagledala je sestro, ki ji je prihajala nasproti. Sestra si je z občudovanjem ogledovala šopek.
»Ravno prav si prišla. Maruška mi je pravkar zaupala svojo veliko željo. Res nisem pričakovala, da se ji bo ta želja izpolnila!«
Barbara je opazila, s kakšnim zanimanjem jo sestra ogleduje.
»Ti si gotovo Barbara,« je rekla.
»Kako pa veste?« se je začudila Barbara in vprašujoče gledala v nasmejani obraz prijazne sestre.
»Kako ne bi vedela?! Maruška kar naprej govori o tebi. Barbi gor, Barbi dol. Skoraj vse vajine dogodivščine poznam.« Nato je z desnico pobožala drobne cvetove. »Obiskov še ni konec, Barbara. Prepričana sem, da bo danes nekdo zelo vesel.«
»Pa je še kdo pri njej?« je negotovo vprašala Barbara.
»Kolikor vem, danes ni bilo še nikogar. Zdaj najbrž tudi nikogar več ne bo. Le še deset minut časa imaš. Pohiti! Jaz bom poiskala primeren kozarec za te tvoje zvončke.«
»Barbi?!« je presenečeno vzkliknila Maruša, ko je med vrati zagledala prijateljico. »Tako zelo sem te pogrešala!«
»Tudi jaz tebe, Maruša,« je Barbara stopila bliže k postelji. »Kako je?«
»Sem se že privadila. Ampak zanima me, kaj skrivaš za hrbtom?«
Barbara je stegnila desnico in napeto opazovala prijateljico, ki ob pogledu na šopek ostala brez besed, potem pa glasno vzkliknila: »Zvončki! Nabrala si zvončke. Oh, Barbi …«
»Natrgala sem jih za tvojo mamo, da jutri ne bo ostala brez tvojega darila.«
»Ljuba Maruška, danes je bil na cesti takšen zastoj …«
Barbara se je sunkovito obrnila in prebledela. Pri vratih je stal Marušin oče. »Pozdravljena, Barbara,« je dejal prijazno ter Maruši pritisnil na lice glasen poljubček.
»Oči, ne izdaj mami, da imam zvončke zanjo. Jutri mora obvezno priti ona. Če ne bo varstva za Grega in Tajo, boš ti popazil nanju.«
»Lahko se zaneseš, Maruška. Zdaj pa le še kakšno minuto poklepetajta. Mene gotovo ne bosta pogrešali.«
»Oči, nekaj si pozabil,« ge je opomnila Maruša, ko se je napotil k vratom.
»Nisem pozabil, Maruška. Vem, mladi dami sem dolžan opravičilo.« Globoko je vdihnil, stopil k Barbari in ji položil roko na ramo. »Ne jemlji si k srcu besed, ki sem jih izrekel, ko sva se nazadnje videla. Žal mi je zanje. Samo zaskrbljen oče sem bil, pa sem za Marušino nesrečo. Oprosti, če sem te prizadel.«
Barbari je postalo prav nerodno. Takega razpleta niti v sanjah ni pričakovala.
»Ali si zdaj sem ogledati ta tvoj komplicirani zlom?« je vprašala Barbara, ko sta ostali sami.
»Če imaš sposobnost videti skozi mavec, kar izvoli,« je resno dejala Maruša. Nato sta obe prasnili v smeh,
Vrata so se široko odprla. Sestra je prinesla kozarec z vodo, kot je bila Barbari obljubila.
»Kako ste vedeli, sestra Roza?« je bila presenečena Maruša.
»To deklico sem srečala na hodniku, ko je hitela k tebi. Toliko lepega si mi pripovedovala o Barbari, da sem jo takoj prepoznala. Šopek, ki ga je držala v roki, je gledala s tolikšno ljubeznijo, kot da bi šlo za najdragocenejše darilo na svetu!«
»Saj tudi je dragoceno. Darilo za mamo je,« je ponosno dejala Maruša.
Sestra Roza je postavila stol poleg Marušine postelje in sedla. »V tej sobi sem opazila nekaj, kar je veliko dragocenejše od tega šopka,« je rekla mehko.
»Še dragocenejše?« sta se začudili dekleti in se ozirali na vse strani.
»Kaj bi lahko bilo to, sestra Roza?« je postala nestrpna Maruša.
Sestra Roza je stisnila dekleti k sebi. »O vama govorim. O vajinem čudovitem prijateljstvu. To je tista dragocenost, tisti nebrušen dragulj, ki sta si ga danes znova podarili.«
Ko je prijela za kljuko, sta jo še slišali reči: »In tako za še en list obogatili mojo knjigo spominov.«

KORENČAN, Palmira Melihen, Ognjišče (2017) 3, str. 55

Naša teta Ana je živela sama na drugem koncu naše mlade države. Rada je prihajala domov, v svojo rojstno hišo.
Ko se je upokojila, smo ji rekli: »Pridite domov za stalno, saj boste imeli svojo sobo v novi hiši.«
»Dokler bom lahko skrbela sama zase, bom ostala v svojem stanovanju v mestu. Ko bom onemogla, bom prišla k vam, če me boste hoteli sprejeti,« je bil njen odgovor.
»V redu, kakor želite,« smo se strinjali z njo.
Nekaj dni po svojem petinosemdesetem rojstnem dnevu nas je poklicala. Povedala je, da je padla in ne more hoditi. Z možem sva se takoj odpeljala k njej, ji pomagala v avto in jo odpeljala na urgenco. Po pregledu noge - poškodovanega kolena - je zdravnik priporočil opornico in hoduljo, ker operacije morda ne bi preživela.
Z vso opremo sva jo pripeljala k nam domov. Čez nekaj tednov smo spraznili njeno stanovanje, oddali ključ lastniku in teta se je uradno preselila v svojo rojstno hišo.
Nekaj časa je vztrajno nosila opornico in se s hoduljo počasi premikala po hiši in balkonu. Potem pa se je kar naenkrat odločila, da bo poskusila brez opornice. Sama je bila v hiši. Ko smo se vrnili s polja, smo jo našli ležečo na hodniku.
»Kje pa imate opornico? Zakaj si je niste pripeli?« smo bili ogorčeni.
»Sem poskusila brez nje, ker mi je zoprno, ko me tišči na več mestih,« je rekla.
»Malo je treba potrpeti, če hočete še hoditi, vsaj po hiši.«
»Saj greste za mano,« je rekla teta Ana.
Smejali smo se ji, saj kdo ve, da bo dočakal tako visoko starost.
Rada je delala, pomagala pri delu, ki ga je lahko sede opravljala. Ko je luščila fižol, je na koncu pustila nekaj strokov: »To bom pa jutri zluščila, danes ne morem več.« Nasmejala sem se tistim desetim strokom fižola, ki jih sama gotovo ne bi pustila za naslednji dan.
»Kar smej se, saj greš za mano!« je bila teta Ana užaljena in prizadeta. »Boš že videla, kako boš luščila, ko jih boš imela devetdeset na grbi!«
Ko smo nekega dne sedeli pri kosilu, je pojedla juho, potem pa položila roki v naročje.
»Zakaj pa ne jeste, teta?« smo jo spraševali.
»Malo se bom spočila,« je rekla. Vsi smo se začeli smejati, saj držati žlico ali vilice v roki ni tako težko delo, da bi bilo treba počivati.
»Boste že videli, kako se utrudiš z žlico v roki, saj greste za mano,« nam je napovedala.
Tete že precej let ni več med nami, mi pa gremo za njo, kot nam je govorila. Luščim fižol, malo ga je še v skledi, vendar me tako bolijo prsti, da postavim skledo v shrambo in pravim: »Jutri bom dokončala.«
Takrat se spomnim tete in njenih pogosto izrečenih besed: »Greste za mano.«
Kako hitro je prišel čas, ko sem že tam, kjer je bila ona pri devetdesetih, jaz pa jih imam trideset manj. Prehitro grem za njo. Kar sram me je, da sem se ji smejala in se posmehovala, kako nore misli se ji motajo po glavi. Vsak dan sem bližje njenemu koncu, moja glava je že dolgo siva, staram se morda hitreje kot se je ona.
»Greste za mano, boste že videli, kaj vse doleti človeka!«
Vsak večer smo zbrani pri molitvi rožnega venca. Na koncu odmolimo vse molitve, ki jih znamo. To smo začeli, ko sta bila otroka majhna, in s tem nadaljujemo. Sredi molitve me začne nadlegovati spanec in komaj se še zadržujem, da se mi oči ne zaprejo.
Spominjam se, da je teta Ana med molitvijo večkrat zaspala, pa smo jo kregali, zakaj se ne zadrži, saj ne molimo celo uro, tiste četrt ure bo pa že vzdržala.
»Greste za mano!« je bil njen odgovor.
»Teti gre na otročje,« smo se pogovarjali v družini.
Nazadnje je nepokretna in skoraj nema obležala v postelji.
V trgovino sem šla kupit stekleničko, da bo iz nje srkala in ne bo polivala po postelji. Prišla sem na otroški oddelek in povedala, kaj bi rada kupila.
»Koliko pa je star otrok?« je vprašala sestra.
»Kmalu jih bo petindevetdeset,« sem povedala.
Nasmejala se je, ker je mislila, da se šalim. Dobila sem stekleničko, ki pa je teta ni znala in mogla uporabljati.
Ko je bila čisto nepokretna in nema, je še vedno v rokah trdno držala rožni venec, si ga ovila okrog prsta, da so se jagode kar zajedle v kožo. S tem nam je govorila, naj ne izpustimo iz rok tega najmočnejšega orožja v boju zoper sile zla.
 
Heli, (zgodbe), v: Ognjišče 3 (2023), 41.

Povabila me je na obisk, potem ko sva se slučajno zaznali na enem od socialnih omrežij. Več kot tri desetletja je minilo od tedaj, ko sva v času srednje šole stanovali v istem internatu. Bila je živahno dekle s Štajerske, prikupnega videza. V njeni bližini sem se vedno počutila kot siva miš oziroma kot kakšna ovca, saj se moji kodri nikakor niso dali urediti v normalno pričesko. Zaključili sva šolanje in se poslovili. Še isto leto sme prejela pismo. v katerem mi je sporočala, da se je poročila in postala bogata.
V preteklih prazničnih dneh sva se z možem odzvala njenemu vabilu. V darilno vrečko sem dala čipke zanjo, steklenico penine za njenega moža in knjigo pravljic za njeno vnukinjo. V telefonskem pogovoru mi je namreč omenila, da bo mala ‘princesa’ novoletne praznike preživela na njenem domu. Mladi starši bodo odšli na krajše potovanje, da se odpočijejo od nenormalnega tempa v službi.
Na obrobju našega glavnega mesta sva pozvonila na vratih hiše, odete v novoletno okrasje. Sledili so viharni objemi in ugotovitev, da pravzaprav obe kar dobro skrivava svoja leta. V prostorni jedilnici sva obujali spomine na čase, ki so bili, kljub šolskim obveznostim, najlepši zaradi optimizma in prešerne mladosti.
Nato se nama je pridružila njena vnukinja. Ko sem ji v roke podala knjigo, se je na njenem obrazu zarisalo razočaranje. Nato je vprašala, če je morebiti v knjigi tudi plošček, da ji ne bo treba brati. Osupnila sem in ji zatrdila, da je pač brati treba, ker le tako v celoti doumeš napisane zgodbice. Naredila je šobico in brez pozdrava zapustila prostor. Bivša sošolka mi je, brez zadrege, povedala, da njeni ‘mali’ pač nič ne manjka in če ji kaj ni všeč, to tudi pokaže.
Ob slovesu se deklica ni prikazala iz svoje sobe, čeprav sta ji stara starša prigovarjala, naj se vendar pride poslovit od tetice in strička. Da to nista nobena tetica in striček, je bilo slišati izza vrat. Sošolka in njen soprog sta se ob tem veselo smejala.
Drugi obisk tistega dne sva namenila sorodnici. Vsa zadihana od hoje po strmih stopnicah stanovanjskega bloka sva pozvonila na vratih. Bila je presenečena, da sva jo obiskala. Hitela je s kuhanjem kave in se hkrati opravičevala, ker so keksi, s katerimi nama je postregla, brez sladkorja. Njen desetletni vnuček je diabetik. Ker živijo v skupnem gospodinjstvu, so se vsi navadili na režim prehrane brez sladkanih jedi. Saj to ni največja težava v življenju! Huje je, ker njegova mamica nima službe. Očka pa ... ko bi vsaj njega ne vzela kruta nesreča na cesti! Njeno pripoved so zmotili hitri koraki na hodniku. Vnuček se je vrnil s sprehoda. Tudi zanj sem kupila knjigo pravljic. Ko jo je prijel v roke, se mu je čez obraz razlezel nasmeh ... V njegovi zahvali sem čutila globoko iskrenost in veselje, ki ga ne znam opisati.
Poslavljanje na stopnišču njihovega doma je bilo prisrčno.
Ko sva prispela domov, sem v sebi premlevala doživetje v obeh družinah. Na televiziji so bila na vrsti poročila o tekočih dogodkih. Med drugim se je na ekranu zavrtel posnetek ladje, prepolne ljudi. Posadka je plovilo zapustila in nesrečne potnike prepustila pastem morja. Reševalne ekipe so hitele na pomoč. Prestrašene begunce so spremljale na tla tuje države. Pred kamero v rokah novinarja, ki je poročal o tragični usodi prebežnikov, je stopil deček. Zdelo se mi je, kot da njegove velike črne oči sprašujejo, ali bo tudi zanj kje na tej zemlji prostor za varno zavetje in otroštvo brez gorja.
Neznanemu dečku ne morem poslati knjige s pravljicami. Pa tako rada bi to naredila.

HVALA, Irena. (zgodbe) Ognjišče (2015) 03, str. 36

Ko sem prečkala mestni trg, je brilo. Mrzel veter je nanašal suh sneg na kraj pločnika in s streh se je kadilo. Dan je bil siv, zunaj je bilo le malo ljudi. Bilo je po praznikih.
Bleščava okraskov je izginila s streh in smrek okoli trga. Hrup praznika, ki nam je bil včasih lep, skrivnostno miren in bolj domač, se je umiril. Bil je spet čisto navaden dan, ljudje so hodili po opravkih, nakupovalna mrzlica se je že kdaj polegla.
Sredi trga sem se ustavila in pogledala okrog. Na sredi zaledenelega tlaka je stal vodnjak, neke vrste fontana. Poleti se je nad njo dvigoval tanek curek vode, ki se je navadno razpršil v tisoče drobnih kapljic, ki so padale na vse strani velikega marmornatega keliha. Okoli tistega keliha so bili nabrani bolj ali manj posrečeni kipci. Bleščali so se v soncu, a se je le redko kdo ozrl tja. Tudi mene nikoli ni toliko pritegnilo, da bi si ga ogledala od blizu.
»Fontana sredi trga? Vodnjak želja sredi običajnega podeželskega kraja? Čemu le?« sem premišljevala. Verjetno se domislil take atrakcije kdo od občinskih in jo namenil redkim turistom, ki so se tam ustavili in vrgli v vodo kovanec. Kovanec z lepo mislijo za srečo.
Ko sem stopila zraven, je bila voda tam zmrznjena. Kovanci so bili vkovani v ledeno ploskev, motno so se lesketali pod njo in labodi in ptice iz gline ali iz plastike, nabrane nad tistim, so se mi zdeli še bolj neresnični in smešni.
»Ali boste tudi vi kaj vrgli noter za srečo?« sem zaslišala zraven sebe droben glas: Ozrla sem se. Deček, ki je tisto rekel, je moral imeti kakih sedem, osem let. Bil je majhen, slabo oblečen, kapo je imel poveznjeno globoko na oči, eno roko je tiščal v žepu, v drugi je držal svetel kovanec za deset tolarjev.
»Za srečo? Misliš?« sem rekla začudeno in začela iskati po žepih. »Saj je vse zmrznjeno. Kako bo pa to delovalo?«
Deček se je nasmehnil in stopil bliže. »Jaz pa verjamem, da bo! Led se bo stalil in v vodi se bo sreča obrnila!«
»Ja?«
»Kaj pa si boste zaželeli?« je rekel, ko je videl, da brskam po žepu za drobižem.
»Kaj vem...«
»Naj vam povem, kaj si jaz želim?«
»Zakaj pa ne?« sem rekla.
Fantič je bil prijazen, bil je rdeč v obraz od mraza, imel je žive, resne oči in gledale so naravnost vame.
»Jaz imam tri želje,« je rekel, ne da bi trenil z očmi, »in vsaj ena od teh se mi bo uresničila!«
»Res? Tri?«
»Ali naj vam zaupam vse tri?«
»Pa daj!« sem rekla. Vse skupaj me je začelo zanimati.
»No, moje tri želje so...« Začel je tako resno, da sem mu prisluhnila. »Prva moja želja je, da bi enkrat videl pravega dinozavra. Enkrat bi rad videl, če res živi., in kakšen v resnici je!«
»Dinozaver? Dinozavra bi rad videl!?« sem zategnila začudeno. »Ja! Všeč so mi, ker so tako veliki. Taki, da se jih vsak boji..« »Nekoč boš tudi ti velik in...«
Deček je na tisto samo zamahnil z roko in nadaljeval: »Drugo, kar si želim, pa je, da bi zjutraj lažje vstajal. Tako težko se spravim iz postelje! Zelo zgodaj moram vstati, daleč imam do šole. Če bi lažje vstal, bi se hitreje oblekel in...«
»To pa ni slaba želja!« sem mu prikimala.
»Tretja želja pa je... Enkrat bi rad videl svojo mamo. Samo toliko, da bi vedel, ali me ima rada. Nič več... Samo da bi me prišla pogledat. Mislite, da bo? Da se mi bo vsaj ta želja uresničila?«
Stisnila sem svoj drobiž v pest in se zagledala dečku v obraz.
»Mamo bi rad videl?« sem zajecljala. V očeh me je čudno zaščemelo. »Kaj... Ali... Seveda te bo prišla pogledat. Ko bi vedela, kako velikega in čednega fanta ima, bi že kdaj prišla!«
»Mislite? Zakaj je pa potem ni?«
»Včasih smo... Včasih so mame preveč zaposlene. Ne morejo kar tako na pot. Ali pa...«
»Moja mama nima dela. Moja mama ni nikjer v službi! Povedali so mi! Pa je ravno tako ni. Z babico sva že dolgo sama.«
»Enkrat bo kar prišla, boš videl!«
»Vsak teden pridem sem, pa ni nič... Tudi molim za to...«
»Včasih se želje ne uresničijo tako hitro. Treba je malo potrpeti...« Zmanjkalo mi je besed. Zagledala sva se drug v drugega, pa spet v ledeno ploskev keliha in na kovance tam.
»Vem, da enkrat bo! Vse bo še v redu! Boš videl...« sem zamrmrala.
Fantič se je zresnil in mi pokimal, da mi verjame. Vrgel je kovanec za deset tolarjev na ledeno ploskev, kovanec se je nekajkrat zavrtel in se nazadnje ustavil ob robu keliha.
»Tudi jaz si želim, da bi te mama prišla obiskat,« sem rekla. In vrgla še svoj kovanec tja. Ko sem se obrnila, dečka ni bilo več zraven. Je že stekel čez trg. Spotoma si ji vlekel kapo na ušesa in nato hitro zavil za vogal kmetijske trgovine.
Še dolgo sem stala ob fontani. Gledala sem v led in v kovance tam in si mislila, da bi se dečkova želja po neki božji volji vendarle uresničila.
»Dober dan!« me je nekdo prijazno pozdravil.
Zdrznila sem se, se obrnila in odzdravila.
»Sreča je! V ljudeh je! Dokler bo en sam prijazen človek na svetu, bo ta trajala,« sem si rekla in odšla do parkirnega prostora. Tam sem sedla v avto, potisnila brado v ovratnik bunde in si z rokavom obrisala solze.
Ali sem si želela tudi kaj zase, ko sem vrgla kovanec, sem medtem pozabila .
ŠKRINJAR, Polona. (zgodbe). Ognjišče, 2004, leto 40, št. 3, str. 56-57.

Mrzlo in mokro vreme mi je vzelo veselje do tega, da bi po opravkih švigala s kolesom in tako sem se po dolgem času spet enkrat odpravila na avtobus. Bil je skoraj poln in, ne da bi se sploh ozirala za sedežem, sem se postavila na stojišče ob oknu in se zatopila v svoje misli. Na eni od naslednjih postaj se je nekaj sedežev izpraznilo. Vstopilo je pet srednješolcev in pet starih ljudi, tri gospe in dva gospoda. Srednješolci so vstopili prej in se posedli po izpraznjenih sedežih, gospe in gospodje pa so stali. Nekaj časa sem opazovala ta prizor, potem pa nisem več mogla molčati.
»Fantje, a ne bi vstali, da se lahko starejši usedejo?« sem zinila. Tako je mene moja mami vzgojila in zdelo se mi je prav, da se tudi današnja mladina tega nauči.
Srednješolci so se v zadregi spogledali in drug za drugim vstali. Bilo jim je nerodno. Videlo se je, da niso sedeli iz objestnosti, ampak preprosto sploh niso pomislili …
In potem se je zgodilo nekaj skrajno neumnega!!
Tri gospe in dva gospoda, ki so doslej stali, se niso niti premaknili. Nihče od njih se ni usedel na sedeže, ki so jim jih odstopili srednješolci. Stali so in se z rokami oklepali ročajev praznih sedežev, dokler niso na naslednji postaji vstopili drugi ljudje in sedeže spet zasedli.
Priznam, da sem se počutila zelo bedasto. Hotela sem mlade opomniti, kakšno je pravilno vedenje in starim polepšati dan ali vsaj tistih nekaj minut vožnje na avtobusu. Dosegla sem, da so me mladi čudno gledali, stari pa so bili najverjetneje užaljeni. Šolarji so se iz tega, kar se je zgodilo, lahko naučili, da dejansko ni treba starejšim odstopiti prostora na avtobusu, ker se tako ali tako nihče ne bo usedel.
Kasneje sem razmišljala, zakaj se na poskakujočem in nihajočem mestnem avtobusu nihče ni želel usesti. Edina logična razlaga je: ker nihče ni želel izpasti ‘star’. Naša družba je postala obsedena s sterilnimi izrazi, ki ne bodo nikogar užalili. Ne sme se reči, da je nekdo star, ampak je ‘starejši’. In ne sme se reči, da je nekdo debel, ampak je ‘močnejši’. Otroku, ki moti pouk in se grdo obnaša, se ne sme reči, da je nevzgojen ali celo predrzen, ampak je to ‘problematičen’ otrok. Toda bojim se, da prav ta sterilnost, ki se je poslužujemo, da ne bi nikogar prizadeli, dolgoročno najbolj prizadeva našo družbo in s tem nas same. Če stvari ali stanja ne imenuješ s pravim imenom, jih ne moreš pravilno prepoznati in učinkovito ukrepati. Tako ‘problematičnega’ otroka nihče ne bo vzgojil, ‘močnejšemu’ nihče ne bo pomagal shujšati in ‘starejšemu’ nihče ne bo odstopil sedeža na avtobusu.

SLIVKA, Eva. (zgodbe). Ognjišče, 2019, leto 55, št. 2, str. 28.

Nedeljsko popoldne. Sonce prijetno vabi. »Kam greva?« sva se vprašala. »Ne bi šla daleč,« meni žena. Z avtom se zapeljeva nekaj kilometrov, nato čez most in že sva na parkirišču na desnem bregu Save. Ponavadi greva s tokom navzdol, danes pa izbereva nasprotno smer. Kaj bi hodila vedno po isti poti! Čeprav je vse tako drugače, kot je bilo v tistih mojih najlepših letih, se mi ob vsakem kraku utrne droban spomin. Sem, kjer je zdaj hipodrom, smo otroci prignali koze – skoraj pri vsaki hiši so jih imeli, kajti mleko je bilo takrat dragoceno. Pasle so se po travi med grmičevjem, mi pa smo se igrali, podili in lovili, pekli krompir in se pogovarjali. Včasih smo odšli do Save. Bila je mrzla, deroča in nevarna. Kopalk takrat še nismo poznali, pa jih tudi potrebovali nismo, saj nihče ni znal plavati. Cele ure smo metali kamne na nasprotni breg. Ko smo postali žejni, smo se odžejali kar v reki. Da, takrat smo Savo lahko še pili!
Skoraj mimo domače hiše naju pelje sprehajalna pot. Če bi zalučal kamen, kot sem ga znal nekdaj, bi priletel na dvorišče hiše, kjer sem preživljal otroška in najstniška leta. Hiš je sedaj veliko več in skrivajo našo ulico, po kateri smo se otroci podili in igrali. Cele dneve smo tičali skupaj zlasti med počitnicami, saj se takrat še ni hodilo na morje.
Kadar se je zgodilo kaj posebno zanimivega, sem si dejal: “To bom nekoč zapisal.” To svojo ‘zaobljubo’ sem uresničil pred petdesetimi leti. Ko sem se nekega dne s svojim fičkom pripeljal že skoraj do doma, sem na mostu dohitel starejšo gospo, ki je, opirajoč se na palico, s težavo naredila vsak korak. Ustavil sem in jo povabil v avto. Kratek klepet me je tako me je tako nagovoril, da sem ga zapisal in poslal na uredništvo Ognjišča. Zgodba je bila objavljena marca 1969 (Mamca, se peljeva skupaj?) Tedaj si še nisem predstavljal, da jih bo sledilo veliko. Dogajanja okoli mene in tista, zapisana v spominu, so se vedno pogosteje spreminjala v zgodbe. Čutil sem, da nekaterih stvari ne morem zadržati zase. Prelivale so se na papir takšne, kot so se zgodile.
Ali je komu koristilo vse to moje premlevanje, pisanje in piljenje? Včasih v pozno noč. Kdo ve? Čutil sem potrebo, da sem svoja spoznanja delil z drugimi, čeprav nepoznanimi ljudmi. Pisal pa sem tudi zaradi sebe. V meni so obležali nekateri dogodki, ki so me tiščali in sem se jih nerad spominjal. Ko sem jih zapisal, pa so se začeli postavljati na pravo mesto in odleglo mi je. “Pisanje je pospravljanje in pometanje po svoji notranjosti!” me je prešinilo.
Samo o sebi je pisal, bo dejal kdo. Nikakor ne. Ampak vse, kar je bilo napisano, sem moral vzeti za svoje. Pred leti mi je prijatelj župnik Janč pripovedoval, kako je ob koncu vojne nekje v Prekmurju doživljal božični večer grobar Irga. Vedel sem, da mi to pripoveduje zato, da bom to napisal. Ampak nisem mogel. Pisati ‘po naročilu’ ni lahko niti dobro. Ko sva se po božiču srečala, mi je očital: »O Irgi pa nisi pisal!« »Nisem, ker nisem mogel.« »Če ne moreš, pa ne piši,« mi je dejal. Odleglo mi je. Irgino doživetje pa je postalo del mene, spomnil sem se vseh grobarjev, ki sem jih poznal iz očetovega pripovedovanja, in zgodba je bila čez nekaj dni napisana in naslednji božič objavljena.
Večino svojih službenih let sem preživel med mladimi. Vsako šolsko leto so prihajali novi dijaki, stari pa odhajali. “Ali delam z njimi prav in dobro?” sem se pogosto spraševal. Dolgo si nisem znal odgovoriti. Šele nekdanji dijaki, ki so se radi vračali v dijaški dom, so mi potrjevali, da sem na prav poti. Iz spominov, ki so jih obujali, sem pobiral drobce in jih spreminjal v odgovore na vprašanja, ki sem si jih zastavljal …
Na sprehodih nisva ravno gostobesedna. Žena je že navajena, da se rad zavijam v molk in pletem svoje misli, v mislih pišem in ji v odsotnosti na kratko odgovarjam. Včasih mi potoži, da bi se raje pogovarjala. Vem, da ima prav. Pa se tolažim z vzdihom neke žene, ko sem romarjem na avtobusu predstavljal svojo knjigo Samo še pet minut. Povedal sem, da se žena pritožuje, da nič ne govorim, ko v mislih nekaj pisarim. Pa je tista žena (mož je sedel ob njej) glasno zavzdihnila: »Naš pa nič ne piše, pa tudi nič ne govori!« Moja žena je prva bralka mojih zapisov. Pove mi, kaj se ji zdi dobro in kaj ne. Ne vem, kako bi mogel pisati, če mi ne bi stala ob strani.
V spominih se pogosto vračam v leta svoje mladosti. Ta leta nas zaznamujejo bolj kot si mislimo. Pogled mora segati naprej. V neznano prihodnost. Pa saj niti ni tako neznana! Tisti, ki so svojo življenjsko pot hodili pred nami in tudi skupaj z nami, nas učijo. Pred leti je neki prijatelj pripravil rodovnik naše rodbine in zajel kar devet rodov nazaj. Dlje ko sem listal po tistih papirjih, bolj sem postajal del svojih prednikov. Pero je kar začelo zapisovati občutke. Ko sem morda petič prišel do zadnjega imena, sem lahko zapisal: “Odkar iščem samega sebe v tem rodovniku, se srečujem z mislijo, da sem del dolge vrste, ki se počasi, a vztrajno pomika naprej.” In presenečen sem, da me to vedno manj vznemirja. Pomembno je napolniti sedanji trenutek. Tako se pogovarjam sam s seboj.
»Dovolj bo za danes,« sva si dejala in se po isti poti vrnila na izhodišče. Med potjo so se mi začele plesti po glavi neke misli in celi stavki. Spet nimam pri sebi ničesar, da bi si jih zapisal. Hitro moram domov.

J. Jarc-Smiljan, (zgodbe), v: Ognjišče 3 (2019), 93-94.

Smiljanove zgodbe lahko prebirate tudi v knjigah:
Janko Jarc-Smiljan, Samo še pet minut, zbirka Žepna knjižnica Ognjišča 45, Koper. Ognjišče 2005.
Janko Jarc-Smiljan, Marija na kolencah zbirka Žepna knjiga Ognjišča 17, Koper. Ognjišče 2021.

Žgajnarjev France je bil prav prijeten možakar. Vedno nasmejan, zgovoren, vedno pripravljen pomagati, če ga je kdo prosil, še več, sam je znal videti potrebo in stisko in takoj priskočiti na pomoč. Lahko bi rekli: mož brez napak.
Da, da, ampak vedno ni bil tako brez napak! Imel je čudno navado, da se je ob nedeljah, ko je prišel k maši, ustavil pred cerkvijo in se spustil v pogovor s prijatelji in znanci. Ura je tekla in pogosto se je zgodilo, da je še druge zamotil, da so ostali med nedeljsko mašo zunaj. Ko se je kateri od njih spomnil, da bi morali iti v cerkev, so možje spoznali, da bo maše kmalu konec in da zdaj nima pomena iti v cerkev. Žal se je to dogajalo kar pogosto. Franceta je ob tem sicer pekla vest in tudi dobre sklepe je delal, da se to ne bo več ponovilo – toda dober sklep je lažje narediti kot izpolniti.
Žgajnarjevega soseda so zaradi poletne vročine pokopavali že proti večeru, ko se je sonce nagibalo proti zahodu. France se je seveda udeležil pogreba, toda po svoji navadi kar ni mogel iti v cerkev takoj, ko so pogrebci s krsto prišli do cerkve. Kar nekaj mož se je ustavilo zunaj cerkve in France se jim je pridružil. Beseda je dala besedo – ob pogrebu pa se sploh sreča več starih znancev – in tako se je družba mož z Žgajnarjevim Francetom v sredi kar hitro zapletla v obujanje spominov.
Medtem je duhovnik seveda pristopil k oltarju in pričel sveto mašo za pokojnika. Zahajajoče sonce je svetilo prav vanj in ga slepilo, da ni mogel zbrano maševati. Nekaj časa se je trudil, potem pa je šepetaje naročil ministrantu, naj gre zapret vrata.
Mali ministrant je bil kar ponosen, da mu je župnik poleg ministriranja zaupal še to nalogo. Skoraj tekel je po cerkvi, da bi brž izpolnil župnikovo naročilo. V ministrantski službi je bil še neizkušen, zato je vrata ne le zaprl, ampak tudi zaklenil, kot so naredili po maši.
Rahel trk vrat, ki jih je ministrant zapiral, je opomnil Franceta, da je vendar prišel k pogrebni maši za svojega soseda in torej mora brž v cerkev. Ločil se je od družbe in stopil do cerkvenih vrat ter jih skušal odpreti. Hotel je neslišno vstopiti v cerkev, da ljudje ne opazili njegove zamude. Toda vrata se niso zganila.
Franceta je zalila rdečica. Ne le zaradi slabe vesti, ampak tudi od sramu. “Kako sem mogel zaradi praznega klepeta tako nespametno zamuditi sveto mašo ob slovesu svojega soseda in prijatelja,” si je očital. “Tega si nikoli ne bom mogel odpustiti!” je z iskrenim obžalovanjem razmišljal France. Poleg tega se bo moral sramovati tudi pred sosedi in pokojnikovimi sorodniki, ki bodo gotovo opazili, da se je pogrebcem pridružil po izhodu sprevoda iz cerkve, ker je med mašo stal zunaj kot nevernik.
Francetovo razmišljanje je šlo še dalje: “Ali niso ta zaklenjena cerkvena vrata zame opomin, da bom takrat, ko bom v krsti, stal pred zaklenjenimi nebeškimi vrati?” Zaradi bolečine v srcu in očitkov vesti je njegovo razmišljanje postajalo vedno resnejše, vedno težje. Ko so pogrebci spuščali v jamo krsto njegovega prijatelja, je kot v prividu v krsti videl samega sebe in gledal, kako skuša odpreti nebeška vrata, pa so zaklenjena …
»Od takrat, od tistega pogreba mojega soseda in prijatelja, ko sem med pogrebno mašo stal pred zaklenjenimi vrati, nisem nikoli, prav nikoli več v svojem življenju med mašo ostal zunaj cerkve, nikoli več nisem zanemaril mašo zaradi klepeta. Ne bi rad ob svoji smrti prestal tako stisko srca kot sem jo prestajal takrat,« mi je pred nedavnim zaupal sivolasi starček Žgajnarjev France.
Da, da, Bog more vse obrniti v dobro, vedno vodi naše korake. Ministrantova napaka, da je v svoji otroški nevednosti cerkvena vrata ne le zaprl, ampak tudi zaklenil, je bila za mladega Franceta opomin, da se je za vse življenje rešil grde navade.

ŠKUFCA, Angelca, Zaprta vrata (zgodbe), Ognjišče (2021), leto 57, št. 2, str. 76.