Pridejo dnevi, ko je vsakršen smisel težak kot breme, ki ga ne zmoremo več nositi. Vročina poletja je pometla znane ulice mesta. Nikjer ni žive duše. Zavijem v domačo ulico. Na vogalu je šola. Ko prihajam bliže, zagledam zelo običajen prizor. Na železni ograji sedi dekle. Osamljeno in izgubljeno. V roki drži mobilni telefon. Strmi vanj in nenehno pritiska drobne gumbe. Kakor v nekakšni čudni omami skuša nekoga priklicati. Nič. Za hip se ustavim in jo gledam. Nobenega zaupnega pogovora, nobene navdihujoče pripoved, izpovedi. Strmi v tisti majhni ekran in pritiska. Žalost, pomislim, in se z muko poženem proti hiši, v kateri stanujem.
Sam skoraj vedno puščam mobilnik doma. Vendar me danes daje nekakšna zoprna osamljenost, ki pride nenadoma kot nevihta ali kot reklamni letak prileti v poštni nabiralnik. Z ničemer ne morem preprečiti, da pride trenutek izgubljenosti in bede. Če si to priznam, je možnost za rešitev; če priznam to drugim, sem navadno deležen posmeha ali vsaj začudenja.
Ko pridem v prazno stanovanje in globoko v meni jecne tista strašna misel: vse je nesmiselno!, se prestrašim samega sebe. Kako naj rešim to osamljenost? S humorjem? Z jokom? Naj pobrišem prah po pohištvu? Naj napišem nov scenarij? Naj odprem predal, v katerem so nekakšni zdravilni jogurtovi bomboni? Nič od tega, ker je kriza zares huda in se poglablja iz ure v uro. Življenje je tako daleč od mene. Mrzlično iščem v mislih rešitev, človeček globaliziranega, servilnega, medijskega sveta. Vse bi bilo nesmisel. Morda preprost človeški pogovor! Pogovor z nekom, ki ga imam rad in mu zaupam. Na pisalni mizi zagledam svoj mobilni telefon! Nasmehnem se. Saj res, zakaj pa sploh imam to nujno čudo tehnike. Pred mnogimi leti je bil prvi telefon oddaljen od moje domače vasi skoraj uro hoda daleč. Danes ... Pograbim to majhno škatlico, ki nam omogoča nenehno komunikacijo. V imeniku imam najmanj petdeset ljudi. Poklical bom samo enega. Enega od petih, tistih najbližjih, ki mi bodo gotovo pomagali. Nekoč mi je šali rekel neki mlad prijatelj: »Ej, stari, tebi se bo vedno oglasila ena sama številka: 112 – nujna pomoč ...«
Zastrmim se v mobilni telefon in pritiskam drobne gumbe. Prvi klic. Zvoni. Nihče se ne oglasi. Drugo ime. Številka trenutno ni dosegljiva. Tretja oseba – zasedena ... četrta, peta. Osuplo gledam v to čudno zablodo človeške veličine. Je mogoče, da ne dobim nikogar, ko ga zares nujno potrebujem? Še nikoli nisem bil tako razočaran. Odložim mobilnik in nenadoma zazvoni globoka, čudežna, strašno nenavadna misel. Stopim k drugemu predalu omare. Iz njega s potno roko potegnem star, črn mamin rožni venec. Če bi me zdaj videl kdo od mojih petih rešiteljev ... Sesedem se v stol in začnem tiho, ponižno, enakomerno. Drobno jagodo za jagodo. Moj telefon do Prijatelja, ki menda vedno posluša; tudi kadar govorim samo o sebi. Molim. Počasi popušča napetost, kriza se umirja. Spet sem se našel. Včasih bolje delujejo nekdanji, zastareli načini komunikacije ...
Stanislav

Ognjišče (2014) 02, str. 51

Mrzlo je bilo in otroci so se tiščali na k peči. Tadej je bral, Manca in Tinka sta igrali domine, Tinkara, najmlajša, pa je pomagala noni treti in čistiti orehe. Vsi so se veselili slastne potice, ki jo zna speči samo njihova nona.
Približeval se je božič. Letos bo zanje nekaj posebnega. V prvih dneh decembra se je namreč v njihovo družino rodil Jure. Tadej, Manca, Tinca in Tinkara so dobili bratca. Od časa do časa so pustili svoja opravila in šli, zdaj eden zdaj drug, v sobo k posteljici, v kateri se je nasmihal in kremžil njihov bratec. S kakšnim veseljem so se ob dojenčku pripravljali na božič. Na praznik rojstva Božjega Otroka.
Z očetom so že prinesli mah iz bližnjega gozda. Pripravili so štalico in ogrado za ovčke in pastirje. Letos bo lahko tudi Jure občudoval njihovo delo.
Njihovo veselje ob pričakovanju božiča se je še stopnjevalo, ko je mama povedala, da bodo Jureta krstili takoj po božiču, na praznik Svete družine. Ob tej novici so šli vsi po svoje krstne sveče, spravljene v posebni škatli v omari. Tadejeva je bila najkrajša in vsi so vedeli, zakaj. On je bil najstarejši. Ob vsakem krstu otroka v njihovi družini so vsi drugi otroci stali ob krstnem kamnu, vsak s svojo prižgano svečo in pospremili svojega najmlajšega člana v življenje Božjega otroka.
Že dan pred božičem so v kotu dnevne sobe stale lepe jaslice. Šli so k polnočnici in občudovali Božje Dete, ki so ga mladi na začetku maše slovesno položili v jaslice. Jaslice v cerkvi so bile zelo velike, mnogo večje kot pri njih doma. In prava voda je tekla po strugi v pokrajini. Tadej je bil navdušen nad jezerci, ob katerih so stale ovčke in se napajale. In veliko pastirčkov je bilo okrog štalice. Otroci so vedeli: bili so prvi, ki so se prišli poklonit Detetu. Štalica je bila velika, lepo osvetljena. da je bil dobro viden speči Jezušček in ob njem skrbna mama Marija in sveti Jožef. Pa osliček in voliček. Ko so po cerkvi luči ugasnile, so bile razsvetljene jaslice še lepše.
Oče in mama sta med polnočnico mislila na Jureta, ki ga je doma varovala nona, in na vse svoje otroke, ki sta jih gledala v klopeh pred seboj, in njuna hvalnica Bogu je bila iskrena, segajoča do božjega prestola. Hvala in slava Bogu na višavah!
Napolnjeni z božjim mirom so hiteli skozi mrzlo noč v toplo zavetje doma.
Jure je spal kot angelček. Mama in oče sta ga pokrižala, za njim pa še vse svoje otroke, ko so šli spat. Mirno so utonili v spanje božične noči.
»Mmmm, potica! Dobra potica!« je veselo prepeval Tadej v božičnem jutru. Vsi so zbudili dobre volje. Nona je postregla s potico in dišečim čajem.
»Nona, si prihranila potico za krst?« je bila radovedna Manca. Nona se je zasmejala. »Nisem, ker bom za krst spekla drugo.«
»Z našimi orehi,« je dodala Tinkara, ki se je spomnila, koliko dela je imela s čiščenjem jedrc. »Seveda, jejte brez skrbi!« se je smehljala nona in božala svoje vnuke z ljubečim pogledom.
Vsak dan so spremljali Jureta. Koliko so mu zrasle nogice, koliko lask ima na glavici. Veselili so se vsakega njegovega glasu in vsakega njegovega nasmeha. Kazali so mu figurice z jaslic, zlasti malega Jezusa. On jih je samo gledal.
Prišla je nedelja, praznik Svete družine, dan svetega krsta. Vsem je iz oči sijalo veselje. Za otroke so bile tisti dan najbolj pomembne sveče. Da jih ne bi pozabili doma! Župnik je znal tako lepo pripraviti krstni obred in k sodelovanju je pritegnil vse prisotne, še posebej pa brate in sestre krščenca. Med obredom so prižgali svoje krste sveče in jih ponosno držali. Juretovo je imel v rokah oče. Jure je bil ves čas tiho. Nedolžno je gledal v svet, ko se je v njem dogodil čudež: postal je Božji otrok.
Na koncu obreda je župnik povabil Tadeja, Manco, Tinko in Tinkaro k jaslicam. Tam so spet prižgali sveče. »Zdaj pa lepo vsi skupaj zmolimo en očenaš za Jureta.« Vsi so se pokrižali in glasno molili. Ko so končali, se je oglasila Tinkara: »Pa še eno zdravamarijo, da ga bo Jezusova mama varovala.« In so molili.
Mama je pestovala Jureta ter opazovala svoje otroke in moža, ki se jim je pridružil pri jaslicah. Bila je presrečna in odmevalo ji je v ušesih, kot da bi igralo tisoč orgel: »Slava Bogu na višavah! Hvala in slava zdaj in vekomaj!«
Pavlina Bizjak

Ognjišče (2015) 01, str. 18

Saj veste, kako je, če se voziš sam. Imaš veliko časa za razmišljanje. V sončnem jutru se je pater Niko vračal z dopusta na morju proti Zagrebu. Ni se mu mudilo. Ko je avtomobil zadovoljno brnel po gladkem asfaltu avtoceste in nabiral kilometre, mu je nenadoma prišlo na misel, da bi lahko zavil z avtoceste in obiskal svoja draga prijatelja na počitnicah v bližnjem mestecu. Tehtal je razloge za in proti. Na konce je prevladala želja, da ju preseneti, saj sta bila najbližja prijatelja. On ju je poročil in krstil njuna otroka. Rečeno – storjeno. Naj se jima oglasi po mobitelu? Ne, boljše bo, če ju preseneti. Prišel bo ob uri dopoldanske kave. V domišljiji je videl presenečenje in radost na njunih obrazih in lesk v njunih očeh. Prisrčen objem in tisto: »Kdo bi to pričakoval? Niti v sanjah. Dobrodošli! Prav prijetno ste nas presenetili!«
Dočakal pa ga je kisel nasmeh. Brez prisrčnosti. Vendar nasmeh. Očitno prisiljen. Presenečenje? Da, toda s senco na obrazu in zadrego v očeh. V zraku je bilo čutiti nekaj takega kot led, čeprav je sijalo poletno sonce. Bil je vidno razočaran. Pričakoval je navdušenje, zdaj pa to? V hipu je začutil, da ni dobrodošel. Stisnilo ga je pri srcu. Kaj zdaj? Naj se obrne in gre? Misli so se mu podile po glavi s hitrostjo svetlobe. Očitno se je po neki svoji nespametni presoji in naivni prostodušnosti nepravilno odločil. Boljše bi bilo, če bi nadaljeval pot proti Zagrebu. Toda zdaj je, kar je. Začel je razmišljati, kako bi se izvlekel iz zadrege. Rekel bo, da je slučajno vozil tod mimo, pa je mislil, da ne bi bilo prav, da ne skoči za hip do njiju in ju pozdravi. Imel je tolikšne izkušnje v življenju, zdaj pa kot da je nasedel. Ljubil je sproščenost in iskrenost. Včasih mu je to prineslo razočaranje. Kot zdaj. Vendarle pa mu je prinašalo veliko več veselja. Sicer pa je zavil s poti, da prinese veselje. Pa glej, kaj je zdaj. Ljubi Bog, kako kisel sprejem!
»Sedite, pater,« je rekla Vesna brez topline v glasu in mu pokazala na bambusovo garnituro na terasi s pogledom na morje, katerega modrina se je bleščala v dopoldanskem soncu.
»Pa Bruno? Kje je Bruno?« je vprašal pater. »Bruno? Tam v spalnici je.« »Ali še spi?« »Ne spi. Pospravlja svoje reči. Vrača se v Zagreb.« »Poslovne zadeve?« »Ne. Sprla sva se. Sklenil je, da odide.«
Pater Niko je onemel. Po molku, ki trajal celo večnost, je s presenečenjem v glasu vprašal: »Da odide? Kaj to pomeni – oditi?« »To, kar beseda pove. Najbolje bo, da vam on razloži. Ali ste za kavo?« »Prosim.« »Kakšno? Neskafe ali navadno?« vpraša Vesna. »Glej ga no!« vzklikne pater v želji, da vzbudi malo sproščenosti v tem napetem ozračju. »Dokler ni bilo tega obilja, smo imeli samo navadno kavo, zdaj pa moraš izbirati ... Vseeno mi je. Naredi, kakor ti je lažje. Brez sladkorja, prosim.«
Ko je Vesna odšla proti kuhinji, se je prikazal Bruno. V rokah je imel potovalko. Bilo mu je nerodno, ko je na terasi na stolu iz bambusa zagledal patra Nika. Ni vedel, kaj naj naredi. Potem je spustil težko potovalko ter pristopil, da ga pozdravi. »Ja, odkod pa ste se vi znašli tukaj, pater?« »Vozil sem tod mimo, pa mi je prišlo na misel: Ajd, grem ju obiskat. Spreletelo me je bliskovito. Kot navdih. Kaj pa ti, kam se odpravljaš?« »Res odhajam,« je zadregi rekel Bruno. »Domov grem. V Zagreb.« »Kako, ali ti je že iztekel dopust?« je vprašal pater in se delal začudenega.
Tedaj je prišla Vesna s srebrnim pladnjem in porcelanastim servisom, iz katerega se je širil prijeten vonj kave. In dve skodelici.
»Vesna,« je rekel pater, »prosim, prinesi še eno skodelico. Za Bruna.« »Ne, ne bi,« je mečkal Bruno, »ampak, ker ste že tukaj...«
Sedla sta oba – Vesna in Bruno – na pletene bambusove stole. Z ulice sta pritekla vesela otroka, Sara in Danijel, da pozdravita patra Nika. Pater je segel v aktovko in izvlekel iz nje dve liziki. Nikoli ni prišel brez daril za otroke. Ko sta se vrnila na ulico k igri, se je pater Niko resno zazrl v Vesno in Bruna.
»Kaj se je zgodilo med vama? Skrbi me, ker sta mi zelo pri srcu.«
»Jaz sem vzrok,« je rekla Vesna. »Vidite to čudovito vrtno garnituro pletenega bambusa? Kupila sem jo na neki razprodaji. Bila mi je všeč na prvi pogled. Kdor koli pride k nam, jo občuduje. Kaj ni lepa?« »Lepa je. Zares je lepa,« je rekel pater Niko. »No, vidite, ta bambusova garnitura naju je privedla do tega zdaj. Do prepira in razkola. Ko sem jo kupovala, na to nisem pomislila. Brž ko sem jo zagledala, sem jo videla na tej terasi.«
»Kje je problem?« je vprašal pater. »Garnitura je zares lepa.« »Naj vam razložim. Moj Bruno si je zaželel kupiti nov televizor za svetovno prvenstvo v nogometu. Glejte, za ta denar pa sem jaz kupila bambusovo garnituro. Kar tako, ne da bi ne vem kako razmišljala. Tukaj smo imeli mizo in stole iz plastike. Naš stari televizor je še vedno zelo dober. Tukaj je nastal problem. V najinem odnosu sva polagoma, od besede do besede, prišla do tega. Zastrupila sva se s svojimi stalnimi prepiri in očitki. Postalo je nevzdržno. Najraje bi to bambusovo garnituro skurila na dvorišču.« Bruno je molčal in od časa do časa izpod obrvi pogledoval na Vesno.
»Draga prijatelja, najraje bi zajokal. Človek potrebuje osemnajst let, da pride do zrelosti, drevo vsaj pet let, da zraste, hiša se gradi kakšno leto. Vse to je mogoče porušiti v trenutku, Vidva sta gradila svoj odnos in sta rasla v ljubezni toliko let. Okoli vaju je veliko sadov vajinega zakonskega odnosa. Temu sem priča sam. Mar se bosta ločevala zaradi bambusove garniture? Mar je predmet važnejši kot odnos? Lepo vaju prosim,« je rekel pater Niko in srknil požirek kave. »Vidva se ljubita in zato poiščita moč, da si odpustita. Odpuščanje je bistvena lastnost Boga in tistih, ki so božji.«
Nastala je tišina. Vesni so stopile solze v oči, Bruno pa je še kar naprej molčal. Na njegovem obrazu pa je bilo videti negotovost. Pater Niko je oba prosil, naj vstaneta in se primeta za roke. Ko je držal njune roke v svojih rokah, je začel moliti očenaš. Na koncu ju je z obema rokama močno objel.
»Otroka moja,« je dejal, »ko sem bil majhen deček, ljudje stvari niso metali proč, ampak so jih popravljali. Zdaj pa je prišel čas, da zlahka mečemo proč ne le stvari, ampak tudi ljudi. In kaj naj vama na koncu povem? Rekel bom to, kar je dejal Jezus v Jerihi cestninarju Zaheju: Bruno, danes moram v tvoji hiši ostati.«
Ko je tistega dne proti večeru po prijetnem druženju z Vesno in Brunom njegov avtomobil veselo požiral kilometre proti Zagrebu, je pater Niko pomislil: »To, da sem zavil z avtoceste, je bilo božje delo. Če ne bi poslušal tega navdiha, bi se zgodilo nekaj hudega. Zaradi bambusove garniture.«
P. Tonči Trstenjak
iz hrvaščine prevedel S. Čuk

Ognjišče (2015) 9, str. 50