Starši naju z bratom peljejo na Vršič, od koder se odpraviva v gore.
Že kmalu – tam okrog Tičarjevega doma – najdem “ta pravi zlatnik” in si rečem: »To bo pa zanimiv dan!«
Res je.
Srečava mlado družino s psom, starejšega gospoda, ki je podoben Kekčevemu Mišnjeku, za zajtrk zobljeva borovnice iz rosne trave; v globeli na plazu je trop ovac, ki smo jih predramili, sicer pa se levo od nas dvigajo strme pečine, desno pa se spušča plaz proti dolini Trente, nad katero so na drugi strani spet nove gore …
Na robu narediva majhen ovinek, čas je za kratek počitek; daljnogled nama približa kočo Na Prehodavcih in okoliške vrhove. Pa dolino pod njimi …
Greva naprej, macesnov gozd se zaključuje, tudi ruševja je vedno manj, ob posamičnih skalah in kamnih in šopih trave je že cvetje – planike, zvončnice, triglavske rože, kamnokreč. Sonce že toplo greje, ko sva pri Oknu, gledava čez skale in skozi ‘okno’ in daleč med hribi je vijugasta cesta proti Vršiču, spominja na ljubljansko Tromostovje …
Zaslišiva značilne zvoke tam izza skal. Plezalci se vzpenjajo po drugi poti.
Opoldne si pripraviva kosilo; odkrila sva pripravne skale za sedenje (drugače je tam bolj malo prostora, le ozka pot, na obeh straneh pa strmina). Mimo hodijo v obe smeri planinci in planinke vseh narodnosti, stari in mladi, neki starejši gospod nama v nemščini hudomušno reče: »A bomo vsako uro jedli?! Saj še nismo na vrhu!«
No, kmalu prideva tudi midva na vrh tega lepega dne (lani naju je snežna kaša prej obrnila nazaj).
Globoko zajamem sapo in se ozrem naokrog: daleč se vidi, ker je pred dnevi deževalo in je zrak umit; vidi se tja do zasneženega Grossglocknerja, bliže je Beljak, Kranjska Gora – hiše so hišice, Jasna, Špik, Škrlatica, Triglav, Krn, Trenta, Jalovec v oblakih, Vršič – avtomobili so avtomobilčki …
Sicer se v ta predel od Triglava do Škrlatice od časa do časa pripodi kakšne meglica, ki prav tako hitro kot pride, tudi gre.
Čestitava si za dosežen vrh, za nagrado pa pojeva čokolado, ki nama jo je za na pot dala teta.
Spet si poiščeva kar udobna skalna sedeža, kot drugi obiskovalci: Slovenci, Italijani, Avstrijci, Čehi. Z roba nas zvedavo opazuje skupinica petih kavk, prav tako pa so tudi one zanimive nam s svojim občasnim vrtoglavim letanjem.
Čas je za odhod. Še pogled na venec gora naokrog in že se spuščava v dolino, tokrat po drugi poti. Je precej kamnita, pa ne tako prepadna. Na nekaterih mestih se kamenčki svetlikajo – sta kdaj tod hodila Janko in Metka?
Ko prideva iz te skalne pokrajine, zagledava veliko votlino. Le kdo tam živi? Stric Prisank, teta Pehta, stric Bedanec – Kekčevi znanci? Danes nisva srečala nobenega od njih, morda je prevroče.
Zaslišiva vriskanje v zraku: visoko nad nama kroži jadralni padalec. In čez Triglavsko pogorje drsi senca letala.
Pa nisva pozna, saj srečujeva planince, ki so šele na poti do Prisojnika.
Spet področje alpskega cvetja, pa že sva med travniki in tam nekje med rušjem in macesni odkrijeva pravo štiriperesno deteljico! Saj sem vedela, da bo dober dan!
Še ovinek in spet zobljeva borovnice – to je popoldanska malica – in vesel sestop v dolino v tej pravi poletni nedelji.
Greva po zgornji poti, ovce so se, kot kaže, preselile na travnato ploščad v bližini Poštarske koče.
Pozno je že, pa še vedno je množica ljudi na Vršiču.
Starši so naju pričakali.
Židane volje odhajava iz tega pravljičnega sveta.

TRIPLAT, Zvonka. (zgodbe). Ognjišče, 2012, leto 48, št. 6, str. 24-25.

Bila sem še majhna, ko sem nekega dne v hiši našla škatlico, v kateri so bile zanimive podobice. Pritegnila me je podobica angela varuha, ki spremlja otroka na brvi čez potok, Marije z rožnim vencem v rokah, Marije z Jezusom v naročju, žalostne Matere pod križem ...
Na dnu škatlice pa so bile svetinjice.
»Glej, da katere ne izgubiš,« me je opozorila mama. »Vsaka je dragocen spomin na romanja po naših božjih poteh, povezana z odpustki. Vidiš, tale je s Svete Gore.«
»Kje pa je to?« sem bila radovedna.
»Daleč, zelo daleč, na Primorskem, ob meji z Italijo. Svetinjico nam je z romanja prinesla teta Kristina. Jaz še nisem bila tam.«
Čez nekaj let je prišel milostni čas, da sem kar tri dni preživela v bližini Svetogorske Kraljice. Bila sem na duhovnih vajah za šolarke. Bila sem prvič v lepi, sproščeni družbi, ki sta jo povezovala molitev in petje. To so bili nepozabni dnevi druženja v veliki cerkvi in zunaj nje ob pogledu v dolino Soče pod nami. Spomnila sem se tiste svetinjice, ki mi jo je kot otroku pokazala mama.
»Ta pa je od Marije Pomagaj z Brezij, ki je slovensko narodno svetišče,« je mama iz škatlice vzela drugo svetinjico. »Veliko ljudi roma tja in Marija uslišuje njihove goreče prošnje.«
Kot otrok nisem nikoli bila na Brezjah, zdaj pa ta milostni kraj obiščem vsako leto. V svojih stiskah in težavah kličem na pomoč Marijo Pomagaj. Na nekih duhovnih vajah sem tam doživela nepozabno srečanje z redovnico sestro Tončko, ki je bila kot otrok pri Brezjanski Mariji ozdravljena težke bolezni. Srečati nekoga, ki mu je bila dana ta milost, je bilo zame nekaj velikega, kot da bi se mi malce odprla nebeška vrata.
»Ta pa je s Trsata, ki je ob morju, nad Reko. Tam sem bila prvič z očetom. Pozneje sem bila še večkrat. Srčno sem želela znova obiskati kraj z Marijo, ki pomaga ljudem; pa videti morje, ladje ... Prišlo je leto, ki je bilo zame in za vso našo družino zelo žalostno. Pri vsej žalosti nam je zasijal žarek tolažbe in upanja, ko smo po dolgem času spet romali na Trsat. Zdelo se mi je, da sem prišla domov, in vsa ganjena sem se spominjala podob v cerkvi, ki sem jih kot otrok občudovala ...
Tista škatlica s podobicami in svetinjicami je še vedno v moji rojstni hiši, ki jo rada obiščem, čeprav je moj dom drugje. Pred leti mi jo je pokazal moj brat kot družinski zaklad.
Z leti mi je malo zbledel občutek svetosti in mladostne navezanosti na te svete reči. Potem pa je družino zadela nesreča: nečakinjo je zadela kap. Ostala je mrtvoudna in nema. Njena mama mi je povedala: »Ko sem bila prvič pri njej v bolnišnici, sem ji pod blazino položila svetinjico Marije Pomagaj.«
»Ona je to storila?« sem se začudila, ker ni veljala za prav vneto vernico.
»Ko sem naslednjič prišla, svetinjice ni bilo več pod blazino,« je nadaljevala njena mama. »Nekdo jo je vrgel proč.« Tako mi je bilo hudo zaradi tega vse tedne, ko smo hodili k njej in je bila v komi. Končno se je, kot po čudežu, zbudila in prišel je čas, da so jo lahko preselili v sobo na oddelku. Ko sem v sobi odprla predal njene omarice, mi je od sreče zastala roka in solza stopila v oči. V praznem predalu se je zasvetila izgubljena svetinjica! Niso je vrgli proč! Ves čas je bila ob njej in jo varovala. Od takrat jo vsak dan položim v njeno negibno roko s prošnjo, da bi Marija odstranila tisto zaporo, ki ji ne da, da bi se gibala, govorila, mirno dihala ... Prepričana sem, da se bo to nekoč res zgodilo. Marija bo pomagala – če ne do ozdravitve, nam bo dala vsaj tolažbo in upanje.«

Heli, zgodbe, v: Ognjišče 6 (2023), 82-83.

Mesec junij – rožnik mi je še posebej pri srcu. V tem mesecu namreč praznujeva stara mama in jaz. Obe imava v tem mesecu rojstni dan, jaz tudi god. Stare mame žal že dolgo ni več med nami, spomini nanjo in na njen cvetoči vrt pa niso zbledeli.
Spomini hitijo nazaj, v moje otroštvo. Stara mama me je varovala vsak dan, ko sta bila moja starša v službi. Nikoli nisem bila v vrtcu. Moja mama Antonija me je vsako jutro pričakala na hišnem pragu, me objela, potem pa sva skupaj pripravili zajtrk. Dopoldne pa kosilo. Radi sva tudi kaj dobrega spekli. Ob lepem vremenu sva šli na sprehod. Učila me je moliti, pripovedovala mi je napete zgodbe, s svojo dobroto me je vzgajala za življenje. Rada sem bila pri njej, zelo sva bili navezani ena na drugo. K njej sem se vračala tudi kasneje. Znala me je potolažiti in pomiriti v stiskah in težavah.
Imela je vrt in na njem veliko rož, ki jih je ljubeče in skrbno negovala. Najbolj so ji bile pri srcu rdeče in rožnate vrtnice. Najlepše so se vzpenjale ob ograji. Ljudje, ki so hodili tam mimo, so se ustavljali in jih občudovali.
Odkar pomnim, so bile na njenem vrtu rože. Spomladi tulipani, zvončki, narcise, v maju tudi šmarnice, kasneje pa poletne rože. Na oknih so cveteli dišeči rdeči nageljni.
Z njenimi rožami sva krasili tudi Marijino kapelico na koncu vasi. Vsak soboto sva prinašali sveže rože, zamenjali vodo, prižgali svečo in molili za vse domače ljudi, Marijinemu materinskemu varstvo sva priporočali zlasti tiste v težavah in stiskah. Če je bilo mogoče, sva prihajali h kapelici molit vsak dan, ko sva šli na sprehod.
Za moj god, na praznik rojstva Janeza Krstnika, me je mama Antonija vedno razveselila z jagodami in smetano. Kako so bile sladke in slastne tiste jagode z njenega vrta! To je delala tudi, ko sem zaključila študij in sem bila že zaposlena. Nikoli ne bom pozabila tistih jagod in njenih žarečih oči. Ne vem, kdo je bil bolj srečen, ali ona ali jaz!
Mame Antonije že dolgo ni več. Njena hiša še stoji, toda sameva. Počasi propada. Nikogar ni, ki bi prišel živet sem. Njen nekdaj cvetoč vrt je zraščen s plevelom. Ostalo je le nekaj vrtnic, ki se vzpenjajo ob ograji. Ko grem domov, včasih pridem in se v mislih vrnem v tiste dni, ko sva bili z mamo Antonijo skupaj. Potem utrgam cvet, stopim do Marijine kapelice in ga položim pred njen kip, prižgem svečo in molim za mojo nepozabno mamo Antonijo.

J. Jemec, zgodbe, v: Ognjišče 6 (2023), 82-83.

»Sama, sama, zdaj sem pa sama,« si je ponavljala in hodila sem ter tja po kuhinji. »Tako si se že davno odločila, zdaj pa je napočil ta trenutek,« se je oglasilo v njej. Res, vedno je govorila: ko pride snaha k hiši, gre zase, da ne bosta ena drugi v napoto – pa vendar je ostala ob njej nekaj časa. Danes pa je po manjšem nesporazumu napočil ta trenutek, a si še v sanjah ni predstavljala, kako težak bo.
Čeprav sta se lepo ujeli, je že dlje čutila, kot da jo nekaj duši, kot tujka se je počutila v hiši, ki jo je pred leti s takim veseljem opremljala. Vse tisto, kar je z zadoščenjem kupovala, zdaj ni bilo več njeno. Vsak krožnik, vsak lonec, vsaka skleda, vse je bilo kupljeno z ljubeznijo.
Raje se je odrekla obleki zase, samo da je polnila omare in police. Z možem nista imela dopustov, nikamor nista šla, samo delo delo in ena sama velika ljubezen do domačije. In ko je ostala sama, je z neomajno voljo delala naprej z eno samo željo, da dobi snaho, vnuke, da bo rod živel naprej, ona pa se bo umaknila zase, jim priskočila na pomoč, drugače pa pustila, da živijo svoje življenje. In vendar je bil trenutek odločitve tako težak
Čeprav je njena hiška dihala toplo in prijazno, se ji je v tem trenutku zdela kot ječa. Ni videla lepe kuhinje ne drugih prostorov, vse se ji je zdelo mrzlo in prazno. Živčno je prestavljala krožnik in lonce in ni vedela, kaj naj vzame v roke, da si prvič sama zase pripravi večerjo. Ni imela teka, zato je šla v posteljo brez večerje. Dušila se je v solzah in tudi prejokala noč. Sredi noči je vstala, odprla knjižno omaro in pobožala polne police knjig, ki so že več let čakale, da jih vzame v roke. »Zdaj bom imela čas tudi za vas,« je zašepetala.
V mrzlem jutru si je pripravila skodelico bele kave, nadrobila vanjo kruh in sedla za mizo. Zrla je v lepo svetlečo ploskev in žlica ji je padla iz rok. Prvič v življenju je sedela pri jedi sama. Prej kot otrok med starši, dedkom in babico, brati in sestrami, potem z možem in otroki – danes pa sama, čisto sama ... Pokrižala se je, pustila na mizi skodelico dišeče kave, sedla v avto in se odpeljala na pokopališče.
Pokleknila je na mrzlo zemljo, naslonila glavo na hladen marmor in neutolažljivo zajokala. »Ko bi mogla, bi legla k tebi, da bi bila za vedno skupaj,« je šepetala. Še nikoli, niti takrat, ko ga je mnogo prezgodaj izgubila, si ni tako močno želela, da bi šla za njim. Takrat so jo še potrebovali otroci, danes pa se ji je zdelo, da je ne rabi nihče več.
Stopila je še do groba moževe matere, pokleknila, dvignila roke in jo goreče prosila odpuščanja. »Mati, odpustite,« je šepetala. Šele zdaj je razumela, kako težko je ta stara, zgarana ženica prepustila svoj prostor njej in se umaknila zase. Še danes jo vidi, kako je vsa sključena pod težo bremena let, stopala po dvorišču in skušala še kaj postoriti.
Ona pa je vsa mlada in polna moči tekala in se gnala z delom, ne da bi se zavedala, da bo tudi ona nekoč na njenem mestu. »Mati, danes sem pa jaz tam in odpustite mi, če sem vas kdaj užalila,« je pobožala gomilo in potolažena vstala. Kot po čudežu so se ji posušile solze in pomirjena je zapustila božjo njivo. Čutila je, da jo oba, mož in tašča, gledata iz nebes in ji vlivata moči, vedela je, da ji verjameta, da je bilo njeno kesanje iskreno.
Z velikim upanjem, da bo kos tudi tej odločitvi, je stopila v kuhinjo. Ogenj je ugasnil in kava na mizi se je ohladila. Zakurila je in se ozrla skozi okno. Snaha je stala ob štedilniku in ji pomahala. Stopila je k oknu in ji pomahala nazaj.
Pristavila je lonček, skuhala dišečo tekočino, dala na pladenj in nesla čez dvorišče v hišo. »Pridi, bova skupaj popili kavo,« je povabila snaho. Sedli sta za mizo in se pogovarjali. »Jutri pa jo jaz prinesem k vam,« je rekla tiho. Nasmehnila se ji je – kako rada je imela to pridno in prijazno mlado ženo. »Saj bova še naprej veliko skupaj, le veliki bolje se bova počutili, če bova stali vsaka za svojim ognjiščem,« ji je rekla v tolažbo.
Lahkih korakov je šla nazaj, nič več se ni počutila tako sama. Tudi ko je opoldne sama sedela za mizo, ne. Nekje sta nad njo bedela mož in tašča, blizu nje pa so živeli njeni, ki so jo imeli radi. Ni se umaknila zato, da bi jim ne bila v napoto, samo stopila je nazaj, da bodo sami živeli svoje življenje, po svoje, da bodo trdno stali na svojih nogah. Tako bo odslej stala tudi sama.
Zazrla se je v bogkov kot. Še včeraj se ji je zdel žalosten kot ona sama, danes pa kot da jo bodri in ji vliva novih moči, da ji hoče povedati, naj ne omaga pod križem, kot ni omagal on. Po dolgem času je bila kot včasih – polna moči, polna upanja in polna trdne vere.
KUMER, Ana. Ognjišče (2012) 06, str. 52

Pomlad je okrasila naravo z najlepšim, kar ji je podaril Stvarnik. Zvončki so že odcveteli, toda po tratah je že bilo na tisoče raznobarvnih cvetlic. Tudi sadno drevje je že odpiralo svoje cvetove in bukve so se odele v mlado nežno zeleno ogrinjalo.
Pihljal je nežen vetrič od morja in sonce je sijalo tako prijazno, da se je Betki zdelo, da ne more in ne sme ostati med štirimi stenami. Bila je sobota, ko ji ni bilo treba iti na delo. »Če sem že ves teden zaprta, mi danes tega res ni treba!«
Počasi je šla iz mesta in se kmalu znašla na stezi med cvetočim drevjem. Kamorkoli se je ozrla, povsod je bila ena sama lepota, ena sama cvetoča pomlad! Tudi v mojem srcu je, je pomislila Betka. Vanj se je prikradel Rudi, eden njenih sodelavcev, zato je zdaj nemirno in razdvojeno. »Saj je dober fant, ne morem reči, da ni,« je razmišljala. »Do mene in do vseh deklet v pisarni je spoštljiv, nikoli še nisem slišala nespodobne besede iz njegovih ust. Opazila sem, da sem mu všeč in tudi on je meni všeč, vendar pa to svojo ljubezen skrivam: zlasti on ne sme zvedeti zanjo!«
Betka je namreč vedela, da Rudi izhaja iz take družine, da ni imel krščanske vzgoje. Njegovi starši ne hodijo v cerkev in Rudija niti krstiti niso dali. Ona je imela to srečo, da se je rodila v verni družini. Ob nedeljah in praznikih redno vsi hodijo k maši. Imela je občutek, da je med njim in njo velik prepad, ki ga nikoli ne bosta mogla premagati. »Zakaj mora biti na tem svetu tako?« se je spraševala.
»Tako hitro hodiš, da sem te komaj ujel!« je zaslišala za sabo. Ozrla se je in ga zagledala - Rudi je bil! »Veš, upal sem, da boš morda v tem čudovitem vremenu šla na sprehod in te bom našel, ker vem, kako imaš rada naravo. Jaz sem nameraval iti na sprehod že bolj zgodaj, pa sem imel razne opravke. Pa tudi ti nisi najbolj zgodnja?«
»Res je! V cerkvi sem se zadržala.«
»V cerkvi si bila? Pa saj danes ni praznik, kako to?«
»Čutila sem potrebo po srečanju z Njim.«
»S kom?«
»Z Bogom, z Jezusom sem se srečala!«
»A ja! Slišal sem, da mu nekateri pravijo tudi Kristus. Jaz ga nisem še nikoli srečal... Bi mi kaj povedala o tem tvojem srečanju? Glej, tam je podrto deblo, sediva, da se bova lažje pogovorila.«
Sprva je njegovo povabilo mislila odkloniti, potem pa je molče sedla. Ko sta že sedela, je Rudi začel: »Praviš, da si srečala Kristusa, ki ga morda niti nisi videla, jaz pa sem imel danes drugačna srečanja. Upal sem, da pridem sem bolj zgodaj, pa so me zadržali nepredvideni dogodki ali kako naj to imenujem.«
»Kaj se ti je zgodilo?«
»Stanujem v četrtem nadstropju in ko sem se odpravljal od doma ter prišel do tretjega nadstropja, sem tam zagledal starega Matjaža. Živi sam, ker mu je pred nekaj meseci umrla žena. Imel sem občutek, da si ne upa iti po stopnicah. Vprašal sem ga, kam bi rad šel, pa mi je povedal, da bi moral iti po kruh, a se boji stopnic. 'Veš, Rudi, bojim se, da bi padel. Ko bi premagal stopnice, bi že počasi prišel do trgovine, nazaj po stopnicah pa bi šlo lažje.' Že sem mu hotel pomagati, da bi šel po stopnicah, pa sem se premislil in mu dejal: 'Čujte, Matjaž, najbolje bo, da vam kar jaz skočim po kruh. Počakajte me tukaj, saj bom hitro nazaj! Koliko ga potrebujete in kakšnega?' Prinesel sem mu ga in niti nisem poslušal njegove zahvale, saj se mi je mudilo. Ko sem hotel čez cesto, je zasvetila rdeča in moral sem počakati. Ob meni se je znašel tudi stari Jaka iz sosednjega bloka. 'Saj bo kmalu zelena,' sem mu dejal, da sem pač nekaj rekel. 'Ja, že dvakrat je bila, a si kar ne upam čez, ne vem, če bi prišel dovolj hitro, noge me bolijo.' Pomagal sem mu, kaj pa drugega! In potem sem mu pomagal tudi priti v stanovanje. Pohitel sem, da nadoknadim izgubljeno. Toda danes se me je držala smola! Komaj sem prehodil dobrih sto metrov, sem zagledal, da je avto zbil dečka, ki je neprevidno stekel na cesto. Pobral sem ga in ga odnesel na zelenico ter ga tolažil do prihoda rešilca. Na srečo je bil deček bolj prestrašen kot pa poškodovan. Kar precej sem se zamudil - pa morda je bilo tako še bolje!«
»Zakaj tako misliš?«
»No, najbrž se danes ne bi srečala, če bi bil bolj zgoden... Ti si šla na srečanje s Kristusom, jaz nisem imel te sreče...«
Betka se je zamislila in šele čez nekaj časa odgovorila: »Rudi, mislim, da si imel to srečo, čeprav misliš drugače. Srečal si ga - in celo trikrat!«
»Ne razumem te.«
»Rudi, Jezus je rekel: 'Kar boste dobrega storili kateremu od teh malih, ubogih, trpečih in zapuščenih, boste storili meni.' Trikrat si storil dobro delo, preden si utegnil iti na sprehod. Trikrat si to pomladno jutro srečal Kristusa. V tistih ljudeh, ki si jim pomagal!«
»Še vedno ne razumem...«
»V vsako človeško srce je Bog položil tudi dobroto. Včasih se komu zdi, da ta dar v njem spi, toda ob svojem času se prebudi, in spodbuja človeka k dobrim delom.«
Njuni roki sta se našli... Rudi je čez nekaj časa dejal: »Betka, jutri je nedelja in ti boš šla v cerkev.«
»Seveda bom šla, kot zmerom.«
»Nekaj bi te prosil: ali bi smel iti s teboj? Rada bi nekoč srečal Jezusa tudi tam!«
3 z 4
Čez leto dni se je njegova želja izpolnila in tedaj je rekel Betki: »Veliko ti dolgujem. Bojim se, da nikoli ne bom mogel povrniti tega, kar si dobrega storila zame. Največ bi lahko storil, če bi bil vedno ob tebi kot tvoj mož... Kaj praviš?«
»In jaz bi najlaže skrbela zate, če postanem tvoja žena!« je odvrnila veselo.p

ŠKUFCA, Angelca (zgodbe). Ognjišče, 2008, leto 44, št. 5, str. 57-58.

Gospod Ludvik je bil nekakšen zaščitni znak podjetja. Nihče ni mogel mimo vratarnice ne da bi ga pozdravil vedno nasmejani in elegantno oblečeni vratar. Morda so ga tudi zato uslužbenci naslavljali gospod Ludvik. Ob prihodu je, če je le utegnil, izmenjal z njimi nekaj besed, neznane obiskovalce pa je vljudno ogovoril in povprašal, kako jim lahko pomaga. Bil je prvi, s katerim so se zjutraj uslužbenci srečali, in zadnji ki jim je ob odhodu zaželel lep preostanek dneva. Čez dan je bil za uslužbence pogosto kar nepogrešljiv. Če je kdo v veliki hiši koga neuspešno iskal, je samo poklical gospoda Ludvika in ta ga je gotovo našel, ali če je kateri od zaposlenih pričakoval uraden obisk, pa se je nepričakovano kje zadržal, je samo poklical gospoda Ludvika in vse je bilo urejeno, kot se spodobi. Po telefonu je celo poizvedoval za izgubljenimi predmeti, ki so jih uslužbenci pozabljali na svojih službenih poteh, in gospod Ludvik jih je zagotovo našel.
Tudi Ludvik je bil navezan na podjetje. Že kmalu po zaposlitvi, ko so ga bolje spoznali, so mu dovolili, da je recepcijo – tako je imenoval svojo vratarnico – uredil po svoje. Preprosto, vendar z izbranim okusom. Za dolga leta je postala njegov drugi dom. Pred leti, ko mu je umrla žena, otroka pa sta se osamosvojila, se je še bolj navezal na službo in na recepcijo. Bila je njegovo zatočišče. Ko je izpolnil pogoje za upokojitev,nikomur od vodilnih še na misel ni prišlo, da bi mu odpovedali službo. In zakon jim je to nekaj časa tudi dovoljeval. Ampak zakoni so muhasti in se spreminjajo. Po novih zakonih bi ga morali upokojiti. V podjetju so se naredili nevedne. Čez kak mesec pa so dobili uradno obvestilo, da imajo zaposlenega delavca, ki izpolnjuje pogoje za upokojitev in da morajo ukrepati.
»Stopi h gospodu Ludviku,« je direktor naročil pomočniku Gregorju, »in mu razloži, kakšni so novi predpisi.«
»Se bi pa že spodobilo, da se vidva pomenita,« se je branil Gregor.
»Vidva sta se vedno dobro razumela. Od tebe bo lažje sprejel,« se je izmotaval direktor.
»Ja, ja,« je zagodel pomočnik in se napotil v recepcijo.
Kar nekaj časa sta se pogovarjala o vsakdanjih rečeh. »Veste,« je nato previdno začel Gregor, »predpisi glede upokojevanja so vedno ostrejši, nadzor pa vedno strožji …«
»Saj vem,« ga je prekinil Ludvik, »že nekaj časa pričakujem, da se boste oglasili pri meni.«
Gregorju je odleglo. »Saj veste, upokojencev ne smemo več zaposlovati.«
»Seveda vem in ne bi vam rad povzročal težav. Saj razumem.«
»Vedno smo dobro sodelovali,« je zadovoljno hitel Gregor.
»Seveda,« je Ludvik zbral pogum, »nekaj pa vas bi rad prosil.«
»Le recite.«
»Ali bi lahko delal samo enkrat na mesec?«
»Enkrat na mesec?« se je začudil Gregor.
»Lahko tudi zastonj.«
»Tega pa ne razumem,« je dejal.
»Vem, da težko razumete. Veliko vsega sem pustil tukaj, doma pa … Če bom lahko delal enkrat na mesec, bom vse dni čakal na tisti dan. Če ne bom ničesar več pričakoval, me bo pobralo.«
Gregor je kar nekaj časa zbiral misli. »Razumem, razumem … Bom govoril s šefom.«
»Tako je rekel?« se je začudil direktor, vendar manj, kot je Gregor pričakoval. »Naj prihaja, naj dela. Pa če ga bom moral plačati iz lastnega žepa.«
Lahkih korakov se je Gregor vrnil v vratarnico. Ko je sporočil direktorjevo odločitev, se je čez cel Ludvikov obraz razlezel neki poseben nasmeh. Gregor je poznal vsako potezo vratarjevega obraza, saj se je z njim srečeval že mnogo let vsaj dvakrat na dan. Vedel je, kdaj je poklicno prijazen, kdaj za svojim nasmeškom skriva jezo in kdaj se nasmeje iz srca. Ampak tako veselega, tako srečnega še ni videl.
Kot da se je Ludvik spomnil, da je na delovnem mestu, si je nadel resen obraz. »Recite gospodu direktorju najlepša hvala … Za podarjeno zaupanje,« je čez čas dostavil.
Gregor je bil ponovno presenečen. In moral si je priznati, da vsega vendarle čisto dobro ne razume.

JARC, Janko. Smiljan. (zgodbe). Ognjišče, 2022, leto 58, št. 5, str. 80.

Smiljanove zgodbe lahko prebirate tudi v knjigah:
Janko Jarc-Smiljan, SAMO ŠE PET MINUT, zbirka Žepna knjižnica Ognjišča 45, Koper. Ognjišče 2005.
Janko Jarc-Smiljan, MARIJA NA KOLENCAH zbirka Žepna knjiga Ognjišča 17, Koper. Ognjišče 2021.

Gal je zelo živahen fantič. Pravzaprav je večina otrok njegovih let polna moči in domislic, razen kadar zbolijo. Takrat pa so starši v skrbeh in komaj čakajo, kdaj bodo razposajeno tekali naokoli. Gal je bil dejansko samo drugačen od svojega starejšega brata Bena, ki ni stikal povsod, kamor so segle njegove ročice, ki ni s škarjami načel najlepšega prta, ker je preveč visel čez rob mize, in ni uhajal od doma, kadar sta starša pozabila zapreti vrtna vrata. Ob pustu je vse zabavala s svojo sproščeno živahnostjo. Njega in Bena sta mamica in očka našemila v klovna. Gal je, čeprav še nikoli ni videl maškar, začel plesati in se zvijati. Od srca so se mu vsi nasmejali in ga celo dali bratu za vzor. To pa se ni zgodilo prav pogosto.
Gal pa ni bil samo navihan. Kmalu je ugotovila, bi lahko vsaj za nekaj časa pridobil mamino in očetovo pozornost. Kdo bi vedel, od kod mu je v glavo šinila misel, da je nekega dne, ko je bil zelo nemiren. hrupno odšel skozi vrata, malo počakal, potem pa se neopazno ves miren vrnil. Starša sta spremembo takoj opazila.
»Kaj je s tabo, Gal?« sta vprašala.
»Jaz nisem Gal! Jaz sem Val!« se je odrezal.
Začudeno sta ga pogledala. »In kje je Gal?«
»Poreden je bil, zato je odšel in sem prišel jaz.«
»A ja?« sta rekla, čeprav nista prav dobro razumela, kaj jima je hotel povedati. Gal, pravzaprav Val, pa se je vedel tako lepo, da je bil še Beno presenečen. Skupaj sta se igrala in se nista niti enkrat sprla.
Čez čas se je igre naveličal in tako mirno, kot je prišel, tudi odšel, kmalu pa se je ves razposajen vrnil, kot da se ni nič zgodilo.
Starša sta se smejala in rekla, da naj Val še kdaj pride. NI mu bilo treba dvakrat reči.
Ko je prišel na obisk družinski prijatelj Peter, ki je pogosto zahajal k njim, je fantiča začudeno pogledal. »Gal, si bolan?« ga je vprašal.
Ta je samo odkimal.
»Ne, ni bolan,« je rekla mama. »Kaj ne vidiš, da to ni Gal, ampak Val.«
»Val?« se je začudil Peter. Mama mu je razložila, v čem je stvar. »Zelo zanimivo. Zelo praktično!« je dejal in s težavo ostal resen.
Val pa je komaj čakal, da bi se kmalu vrnil Gal, saj Val ne more plezati po Petru in mu odvezati čevljev.
Val je potem od časa do časa še hodil na obiske, dokler Gal ni toliko zrasel, da se mu je zdela ta igra preotročja.
Malo pred prvim svetim obhajilom se je Gal nekega dne oglasil pri Petru. »Veš, kaj nam je povedal naš katehet?« je sredi pogovora dejal. »Da bo pri obhajilu prišel k nam otrokom na obisk sam Jezus.« Malo je počakal. »Veš, da si to zelo težko predstavljam.«
Peter je začutil, da Gal tega ni rekel kar tako, ampak da mu ta misel že dolgo časa ne da miru.
»Prav vam je povedal katehet, le razumeti ga je treba pravilno,« je počasi začel Peter. »Ti boš pa to sploh lahko razumel. Saj se spomniš, da je včasih prihajal na obisk fantek z imenom Val.«
»Pusti to. Tedaj sem bil še čisto majhen, zdaj pa sem že velik.«
»Saj vem, drugi razred ni kar tako. Ampak jaz sem tudi zaradi Vala rad prihajal k vam. Ko sem prišel, sem te pozorno opazoval, da sem ugotovil, ali si doma ti ali pa imam pred seboj Vala.«
»Kaj res?« je bil Gal presenečen.
»Čisto zares. Če si bil bolj miren, je bil to Val, sicer si bil pa kar ti.«
»Ampak zakaj mi to pripoveduješ?« je vprašal Gal.
»Dejansko sem ti hotel povedati nekaj drugega. Da boš lažje razumel, kaj vam je hotel povedati katehet, boš moral bolj spremljati dogajanje pri sveti maši. No, čigave besede ponovi duhovnik, ko se pri maši skloni nad hostijo in kelihom?«
»Mislim, da …« je Gal vrtal po spominu.
»Saj vem, da veš. Duhovnik ponovi besede, ki jih je izrekel Jezus pri zadnji večerji, ko je zmolil blagoslov nad kruhom, ga razlomil, ga dal učencem in rekel: “Vzemite in jejte, to je moje telo.” In naročil jim je, naj to delajo v njegov spomin. Takrat so bili apostoli pravzaprav pri prvi sveti maši in pri prvem obhajilu.«
Gal je zavzeto poslušal.
»Vedno, kadar duhovnik pri maši izgovori te posvetilne besede, pride Jezus med nas. Tisti Jezus,ki je hodil in učil po Palestini, tisti Jezus, o katerem sta ti govorila mamica in očka, tisti Jezus, o katerem vsako nedeljo poslušaš pri maši in o katerem se pogovarjate pri verouku. Po dolgem pričakovanju se bosta pri obhajilu resnično srečala. Nič več ne boš o njem samo poslušal.«
Gal je nekaj časa molčal, nato pa zakrilil z rokami: »Tako kot o stricu Tonetu?«
»Stricu Tonetu?« je začudeno ponovil Peter.
»Lani je prišel na obisk iz Kanade!«
»Seveda, stric Tone,« se je spomnil Peter.
»Ko se je oglasil hišni zvonec, sem stekel k vratom. Na pragu je stal moški, ki ga še nikoli nisem videl. Ampak ko sem ga dobro pogledal, sem zaklical: “Mamica, stric Tone je prišel!”«
»Kaj?« se je začudil Peter. »Spoznal si ga, čeprav ga še nikoli nisi videl?«
»Mamica mi je pogosto pripovedovala o njem. Strašno ga ima rada. ‘Moj bratec’ mu pravi. Včasih malo žalostno pristavi: “Le kaj mu je bilo treba tako daleč!” Toliko stvari mi je povedala o njem, da sem si ga čisto živo predstavljal.«
»Morda si ga prepoznal iz poslanih fotografij?«
»Njega na njih nikoli ni bilo, ker je fotografiral. Največkrat pa je bilo na slikah njegovo podjetje.«
Peter se je zamislil. »Sedaj razumem, kaj mi hočeš povedati.«
Zagledal se je v Galove živahne oči. »Veš, kaj premišljujem?« je nato vprašal.
Zvedavo ga je pogledal.
»Ali si Gal ali Val, ali oboje?«
»Saj sem ti že rekel, da sem zdaj že velik.«
Peter se je samo nasmejal. »Menda res,« je pomislil. »z njim se lahko pogovarjam tako, kot se z odraslimi ne morem.«

JARC, Janko, Smiljan. (zgodbe). Ognjišče, 2014, leto 50, št. 6, str. 24-25.

Kraju smo rekli Amerika. Ne vem natančno, odkod kraju to ime, mislim pa, da ga je dobil zaradi svoje skrivnostnosti in oddaljenosti od vasi. Amerika, ki leži ob vznožju Jelovice, je bila nekoč prostrana senožet, poraščena s travo in obdana s smrekami, brinjem in grmičevjem Ameriko so sosedje kosili le enkrat na leto in takrat so rabili veliko ljudi. Tudi po tistem, ko so kose zamenjale kosilnice, ni bilo nič drugače. Površina za grabiti je ostala ista.
V Ameriko sem rada šla vedno, kadar so me povabili zraven. Ko smo se tja vozili s konji, je bila pot prijetna. Na vozu smo se otroci vedno radi peljali, kričali od veselja in navdušenja, tako da je bila pot tja kar prekratka.
Kadar sem šla sama tja, pa mej bilo vedno zelo strah. Pot, ki je držala v Ameriko, je bila samotna in nevarna, cesta je vodila le do zadnje hiše v vasi, naprej pa je bila gozdna pot, polna ostrega kamenja in strmih kotanj. Na sredi najožje in najbolj nevarne poti sta se križala dva hudournika. Divje vode, ki so vsako leto prihrumele z Jelovice, so izdolble dve globoki, strmi strugi. Če sem hotela priti v Ameriko, je bilo treba prečkati obe strugi in vsakič bolj strašljivi sta se mi zdeli. Ko se je na koncu tistih skal svet odprl, so se mi oči vedno znova razprle od navdušenja. Pred mano je ležal prostran travnik, tak kot najlepše pregrinjalo božjega stvarstva. Na travniku v Ameriki so rasle rože vseh vrst, med njimi veliko zdravilnih, pa tudi zelo strupenih. V Ameriki sta rasli hermelika in šentjanževka, rasla je arnika in materina dušica, više, pod smrekami, pa divji volčin. Na eni strani travnika so bezgovi cvetovi pokrivali skoraj ves svet, ki se je strmo spuščal, na drugi strani, proti gori, pa sta se razraščala volčja češnja in češmin.
Sredi tega pisanega razkošja so stale svisli, narejene iz ozkih lesenih brun, streha je bila iz skodel. Tudi žlebovi, ki so bili pritrjeni pod napuščem, so bili leseni, globoko izdolbeni. Kadar je bila še posebej dobra seča, se je veliko sena natlačilo v svisli. Otroci smo skakali po senu, da smo ga tlačili in da je šlo več noter, skakali pa smo tudi iz čistega veselja.
Travnik je bil bogat tudi s kumino, ki so jo ljudje radi hodili nabirat in včasih so pomendrali veliko trave, ki se je potem težko kosila. Opojni vonj zelišč in cvetja pokošenih trav pa je ostal, vsepovsod se je razlezel, v nosu sem ga čutila še zvečer, ko smo utrujeni šli spat. Košnja ali seča v Ameriki je bila vsako leto znova posebno doživetje.
Po delu tam smo ob koncu dneva posedli k malici. Na široke rjuhe iz domačega platna je sosedova mama pogrnila prt, nanj pa je na sredino položila veliko skledo s fižolom, zraven je dala hleb doma pečenega kruha in na lesenem krožniku posušeno gnjat. Vedno se je od te svinjine en kos pojedel ob Veliki noči, drugi pa se je hranil za srečo v Ameriki. Vse nam je šlo v slast, vse je bilo tako dobro, veliko boljše kot doma. Moški so pili sadjevec; zlato rumen mošt, ki je že odvrel, je bil naše domače vino, otroci pa smo pili malinovec, tudi ta je bil narejen doma. Maline smo nabirali na Jelovici, zrele smo potem doma stiskali skozi gazo, da je iz njih nastal gost malinov sirup. Najboljša in najbolj osvežila pijača v Ameriki pa je bila voda. Mrzla studenčnica, ki je pritekla skozi skale izpod Jelovice. Kadar je vode zmanjkalo, smo jo hodili iskat v eno od tistih strašljivih sotesk. Hudournik tam se je v poletnem času spremenil v studenec, ki je mirno in ponižno tekel z gore. Po ostro izdolbenem koritu je šumljala bistra studenčnica in se natakala v plitve tolmunčke, poraščene z mahom.
Nekega poletja sem morala po vodo sama. Vzela sem rdečo kanglico, služila je samo za to, in šla. Do gozda je še šlo, tekla sem, ne da bi se ozirala nazaj, ko sem prišla do prvega korita in strmine, pa se je zataknilo. Okoli mene se je kar naenkrat stemnilo zaradi visokih in gostih smrek, ki so rasle tam, je postalo senčno in hladno. Visoke smreke je obraščal tudi bršljan, ki smo mu pravili vršelc. Fantje so tam vršelc, ki je bil zelo bogat s črnimi jagodami, velikokrat nabirali pred cvetno nedeljo, da so ga vpletali v boganice, butarice, ki smo jih nosili k žegnu na cvetno nedeljo. Kljub sončnemu poletnemu dnevu je bilo tam zelo temno in hladno. Hlad mi je prijetno del, le ostro kamenje se mi je zajedalo v bose noge in prečkati sme morala tisto ozko pot, da sem prišla do druge. Do hudournika, do korita, kjer je studenčnica tekla izpod jeloviških skal. Stala sem sredi korita tistega hudournika in gledala navzgor. Vrh korita se je dobro videl, skale tam so se bleščale v soncu, med njimi je bila luknja, podobna vhodu v rov. »V luknji v Ameriki so bele žene!« sem slišala velikokrat govoriti starejše. »Včasih se pokažejo ljudem, vendar to ni dobro! Takrat se vedno kaj slabega pripeti,« sem slišala. »Ja, nevarno je tam,« je govorili tudi babica, ki je za tisto votlino vedela. »Ampak dobrim ljudem se nič ne more zgoditi. Jih angel varuje! Angel varuh!« Ob tej misli sem prestavila ročaj kanglice iz ene roke v drugo, obe sta bili potni in obe sta se tresli. »Ampak če hočem priti do vode, moram više gor!« sem pomislila. »Nič ne pomaga! Treba bo čez in navzgor …« Spet sem stisnila ročaj kanglice z obema rokama. »Gotovo so že žejni! Moram priti do vode! Visoko moram priti, najvišje, da bo voda čim bolj bistra!« Prestopila sem graben, pogledala navzdol, tam je bil prepad, voda, ki je tekla med čermi, mi je bila nedosegljiva. Pogledala sem še enkrat navzgor in pogumno naredila prvi korak čez … Kamni, položeni čez strugo, zdaj, poleti ponižnega hudournika, so se mi zdeli kot brv. Kakor nevarna ozka brv, tista, ki sem jo imela na sliki v frčali, svoji podstrešni sobici, kjer sem spala. Na tisti sliki se je penila deroča voda v soteski, čez tisto vodo je bil postavljen lesen mostič, nekaj desk vmes je že manjkalo, na mostiču pa sta stala dva otroka, držala sta se za roke in stopala po ozki, nevarni brvi. Nad njima je bil naslikan angel, velik in lep, z visokimi krili. Njegov mili obraz je zrl na otroka spodaj in roke, ki jih je imel sklenjene, so govorile, da moli zanju, da ju varuje. Skozi glavo mi je kar naenkrat stekel tisti prizor dveh pogumnih otrok na razkopani brvi in angela nad njima. Dvignila sem glavo in odločno stopila na prvi kamen nad deročo vodo … »Sveti angel, varuh moj, bodi vedno ti z menoj, stoj mi noč in dan ob strani, vsega hudega me brani …« sem šepetala, nazadnje pa že na glas izgovarjala svojo prvo otroško molitev.
Po nekaj težkih, a zanesljivih korakih sem srečno prešla čez, na drugo stran. Tam sem se sklonila nad plitev tolmunček z vodo in v pokrovček zajela mrzlo, dragoceno vodo. Najprej sem sama pila, toliko da sem se odžejala, nato pa sem hitro začela polniti kanglico. Ko je bila polna, sem se spet vzravnala, pogledala navzgor, proti votlini, pa se tam ni nič zganilo. Še enkrat sem pogumno pogledala tja. Nič! Nobene žene ni bilo tam, ne bele ne kakšne druge. Bila sem samo jaz in hudournik, ki se je zlival kot potoček mirno pod mojimi nogami v dolino in dolbel naprej, proti Savi …
Ko sem prinesla vodo na senožet, je mama vanjo vmešala malinovec. Zadišalo je po pravih, gozdnih malinah in po sladkem. Drug za drugim so hlastno pili mrzlo, osvežujočo pijačo in govorili, kako sem pogumna, da sem si upala sama v korito po vodo.
Spet smo se lotili dela. Ko smo pograbili in naložili še zadnji voz, je sosedov ata čez seno pritrdil dolgo žrd in vse skupaj še močno prevezal z vrvjo. Tako naložen in z vrvjo prepreden voz je bil varnejši. Če bi se zvračal, bi se moški uprli vanj in ga celega dvignili. Tudi to se je že zgodilo, vendar tistikrat ne. »Bog in sveti križ božji, pa je za letos končano!« je rekla mama in se pokrižala. Potem smo šli. Konj z vozom je templjal naprej, mi pa za njim. Ko je pot postala bolj varna, gladka in položna, je oče ustavil. Drug za drugim smo splezali na voz, vsi smo bili zelo utrujeni, vendar zadovoljni. Domov na pod smo peljali že četrti voz, svisli v Ameriki pa so bile tudi do vrha natlačene s senom, ki bo še kako prav prišlo pozimi, ko bo začelo zmanjkovati krme. Takrat bo spet treba tja, v Ameriko, vendar s konjem in sanmi …
Danes v Ameriki nihče več ne kosi. V senožet se je že kdaj zajedel gozd, robove okrog sta prerasla glog in brin, redki se še podajo tja, a le po arniko in šentjanževke. Te so ostale, kumina pa se je porazgubila. Izgubila se je, tako kot mi, vsak na svoji poti čez čeri in hudournike smo šli in le še lep spomin mi tu in tam prinese Ameriko v misli. Posebno v lepih in vročih poletnih dneh.
Ko pogledam okrog v času košnje, povsod brnijo traktorji in kosilnice; ko gremo k malici, so to jedi z žara; odžejamo se s kokakolo in podobnimi napitki, ponarejenimi in obarvanimi. Nič preprostega ne more biti več, ker tisto ni več dobro. Da bi se kdo odžejal z vodo, s studenčnico, pa tudi ne verjamem, ker ni več izvirov, presahnili so … Kadar doma omenim Ameriko, pravijo: »Ali ni ta kraj prav daleč, pod Jelovico? Tam, kjer zdaj vikend stoji? Z dobrim terencem se da priti do tja, drugače ne! Cesta je obupna in vse je že zaraščeno.« »Vem,« rečem medlo, »saj tako ne morem več tja.« Potem se mi prizanesljivo nasmehnejo in rečejo, da naj mi ne bo hudo za to. Da v Ameriki tako nimam več kaj videti. Le grmovje in skale! Nič takega ni tam da bi morala iti gledat. Staro pa naj gre v pozabo … Ali je prav tako?

ŠKRINJAR, Polona. (zgodbe). Ognjišče, 2011, leto 47, št. 6, str. 22-23.