Sonce sije kot zlatnik na strehe hiš. Na stenah doma trepetajo pojoče sence drevja. Nedeljski mir plava nad zeleno dolino. V vaški cerkvi poje zvon.
Moje velike otroške oči zrejo na prašno cesto. Tam jo zagledam, ko gre od druge maše s počasnim, a trdnim korakom in se približuje. Stara mama Marija, V srcu mi zadrgeta sladek nemir pričakovanja.
Prišla je s hribov tam nad dolino. S skromne domačije, kjer je odrasel moj oče. Skoraj uro hoda daleč je prišla na nedeljski obisk, da bi videla našo družino. Zguban obraz ji krasi židana naglavna ruta, izpod katere ji silijo sivi lasje. Ena edina boljša obleka jo dela slovesno in resno. Otroci skačemo od veselja, da jo bomo spet videli. Pozdravi nas z nasmehom. Iz žepa potegne robček in si nerodno obriše potno čelo. Mati in oče jo zelo spoštujeta. Povabila jo v hišo. Sede za mizo in si utrujena oddahne.
Sedim na drugi strani in jo gledam, gledam. Dvanajst let mi je in razločno vem, da sem srečen. Božam jo s pogledi, ko - kot ponavadi - odlomi košček domačega črnega kruha, da bi naredila grižljaj ali dva, preden bo spila kupico domačega vina, ki ji ga z vso pozornostjo natoči naš oče. Ponosna je nanj, na njegovo pridno ženo in na petero nadebudnih otrok, ki jo obkrožajo kakor venec cvetja. Nikoli ni prinesla daril, ker je bila revna, a za nas je bila ona sama neizmerno dragoceno darilo, nepopisna sreča.
Stekel je običajen pogovor. Besede so mi božale dušo kakor glasba. Čisto navadne besede: o vremenu, o kmečkem delu, o vsakdanjih skrbeh. Toda takrat so se ljudje, ki so se imeli radi, pogovarjali drugače. V besedah je bil nekakšen mir, nekakšna resnica o življenju, ki je združevala, obljubljala...
Mati je skrbno pripravljala nedeljsko kosilo. Vsi smo se ga veselili, tudi naša draga stara mama. Goveja juha in meso je pomenilo v tistih časih pravo razkošje. Privoščil sem ji, da je bila del nas, da se je tudi sama veselila tega nedeljskega obiska.
Po kosilu, ko se je vse umirilo, smo posedli pred hišo. Pogovor je tekel dalje - o naši preteklosti, o naši prihodnosti. Potem jo je moja mati, kakor s kakšnim obrednim vzdušjem, povabila, da sta si ogledali njive, vrt, hlev. Zdelo se mi je, da je bil to vedno neki blagoslovljen, slovesen trenutek, ki je natančno označeval bistvo ljudi. Oče se je norčeval, da se žena samo hvali, kako ima na njivi lepe pridelke, in vsi smo se muzali in smejali. V resnici pa je vse to početje pomenilo življenjsko radost, nekakšno zaupanje in pripadnost.
Ko se je sonce začelo počasi spuščati proti obzorju in je nedelja izzvenela v blag odmev spominov, se je stara mati Marija poslovila. Zdelo se mi je strašno, da bo morala pešačiti eno uro do doma, toda na njenem obrazu je bilo isto, kar je bilo v mojem srcu - sreča.
Odhajala je s počasnim, trdnim korakom. Gledal sem za njo hvaležen Bogu za veliko prgišče iskrene ljubezni. Obljubila je, da bo spet prišla. Še prej pa jo obiščemo mi. Tam na hribu med gozdovi so na jasi zorele tiste nepopisno sladke temne češnje, ki so se kar topile v ustih. Kako malo je potrebno za resnično srečo. Samo otroška duša!..

Stanislav, (zgodbe) Ognjišče (2007) 05, str. 55.

K dopolnilnim uram klavirja je Tina na željo staršev začela hoditi k sestri Juditi. Po dobrem letu pa je že kar težko čakala, kdaj bo lahko pohitela po tistih ozkih samostanskih stopnicah, kjer jo je čakala sestra z nasmehom na obrazu in ji poleg govorice glasbe odkrivala tudi drobne skrivnosti življenja.
Na začetku tiste ure se je Tina obotavljajoče in neodločno usedla za klavir, roki pa je obdržala v naročju.
»Ali nisi predelala zadnje snovi?« jo je sestra previdno vprašala.
»Sem,« je na kratko odgovorila, ne da bi jo po­gledala.
»Nekaj se ti ne pokriva?« je ugibala sestra. Tina je samo skomignila z rameni.
Judita je malo počakala, nato pa primaknila stol h klavirju. »Čakaj, bom za začetek jaz nekaj zaigrala. Kadar gre meni kaj narobe, se zatečem v svet glasbe.«
Prsti so nežno zaplesali med tipkami in prostor so napolnile nežne melodije, ki so postajale vedno glasnejše in prerasle v pravi vihar. Bučni glasovi so se nato počasi umirili in se spremenili v lahen piš vetriča.
Tina je sprva samo poslušala, nato pa začela opazovati sestrin izraz na obrazu.
»Ste se v trenutku odločili, da boste postali sestra?« je butnilo iz Tine, ko je utihnila zadnja nota.
»Kako ti je pa to prišlo na misel?« jo je Judita začudeno pogledala.
»Ko sem vas opazovala med igranjem, je prišlo vprašanje kar samo od sebe.«
»Zanimivo, kaj vse se skriva v glasbi!« je dejala sestra in malo pomislila. »Nisem se odločila na hitro, kaj šele v trenutku. Ampak Bog si je vzel čas in me vztrajno spremljal.
»Bog vas je vztrajno spremljal?« je z začudenim glasom ponovila.
»Tako bi lahko rekla.«
»Tega pa ne razumem.«
»Vidiš, ko sem končala srednjo šolo, sem v sebi čutila povabilo, naj grem za njim. Pa sem se mu izognila in se vpisala na glasbeno akademijo. Ko sem jo končala, sem mislila, da sem dosegla svoj, samo svoj cilj. Pa mi je Gospod zopet predlagal, naj stopim na njegovo pot. Nisem zmogla, čeprav mi je vedno znova prihajal naproti. Nisem se še znala prav pogovarjati z njim, niti ga poslušati. Ko sem naredila magisterij, sem vedela, jasno čutila, da je zame samo ena pot – Njegova.«
»In odločili ste se enkrat za vselej?«
»Upam, zares upam. Ampak na neki način moramo svoje odločitve potrjevati iz dneva v dan. Tudi v našem redu je tako, da se k dokončni odločitvi stopa po korakih.«
»In kako ste vedeli, da ste se odločili prav?«
»Počasi sem sestavljala mozaik svojega poklica, kamenček za kamenčkom. Odločitev pa mi je prinesla mir, sprostitev in novo moč.«
»Veste, jaz pa se ne morem za nič odločiti. Za vsako stvar koga vprašam za nasvet.«
»In potem se nasveta držiš?«
»Dajte no! Same neumnosti mi svetujejo. Kar tako nekaj rečejo.«
»Tudi starši?«
»Njih ne sprašujem. Samo težijo. Razumejo me pa sploh ne.«
»In si jim to tudi povedala?«
»Seveda ne! Še slabše bi bilo.«
»Kolikor jih poznam, mislim, da se motiš. Morali bi se srečati na pol poti.«
»Kje bi se morali srečati?« je Tina začudeno pogledala sestro. »Na pol poti?«
Sestra se je sproščeno nasmejala. Tako prisrčno, da se je zasmejala še Tina.
»Pogovor je srečanje vsaj dveh oseb. Če se pa hočeš srečati, moraš najprej kreniti na pot.«
»Torej gre vendar za kraj!«
»To sem rekla kar tako, v prispodobi. Torej, kreniti moraš na pot. Začeti se moraš pogovarjati. Če spregovoriš prva, lahko tudi izbiraš vsebino, čas in način pogovora.«
»Ampak starši se sploh nočejo pogovarjati. Samo eno in isto trobijo: “Uči se, pospravljaj, ne zamujaj, pazi nase ...”«
»Kot otrok sem si vedno želela pogovorov s starši. Pa je največkrat ostalo le pri željah. Ko sem odrasla, sem spoznala, da so si jih oni želeli še bolj kot jaz. In danes ni nič drugače.«
»Zakaj se pa potem ne pogovarjajo z nami?«
»Ker ne znajo oditi na pot. Samo želijo si. Tudi ti si samo želiš, ne daš pa prilike za začetek pogovora. Ne odideš na pot. Če bi krenila, bi se nekje srečali. Samo hoteti moraš in se zavedati, da so starši v enaki stiski, kot si ti. In da te vsak trenutek čakajo.«
»Ali naj mami rečem: “Nocoj se mi pogovarja?”«
»Ko boš presodila, da je primeren trenutek, ji morda reci: “Mami, ki so bila ti toliko stara, kot sem sedaj jaz, ali si kdaj ...”«
»Dajte no!« jo je prekinila sredi stavka, »rekla bi mi: “Kaj bi pa zopet rada zvedela?”«
»Motiš se, Tina.« je bilo čutiti trdnost v sestrinem glasu. »Mame pogosto občutijo veliko več, kot si mislimo. Mami bi ti zagotovo prisluhnila, malo počakala, nato pa rekla: “Tina, nekaj si me želela vprašati?” Ko bi ti spregovorila, bi tudi mami stekla beseda. Morda bi te še objela, te pobožala po laseh, morda ...«
»To se sliši skoraj prelepo,« je bilo nekaj otožnosti v Tininem glasu.
»Ko boš stopila na svoj del poti, boš presenečena, kaj vse zmore tvoja mama in kako bogate izkušnje ima.«
Za trenutek sta obe obmolknili. Toda molk je bil navidezen. Nabit je bil z mislimi, da jih je bilo kar čutiti.
»Nič ne obljubim,« je rekla Tina čez čas, »morda bom pa res krenila na pot.«
Sestra ji je odstopila mesto pri klavirju. Tina je popravila note, se s pogledom srečala s sestro Judito, nato pa skladbo, ki jo je vadila doma, odigrala sproščeno in brez napake.

JARC,Janko-Smiljan, (zgodbe) Ognjišče (2015) 03, str. 18

Smiljanove zgodbe lahko prebirate tudi v knjigah:
Janko Jarc-Smiljan, SAMO ŠE PET MINUT, zbirka Žepna knjižnica Ognjišča 45, Koper. Ognjišče 2005.
Janko Jarc-Smiljan, MARIJA NA KOLENCAH zbirka Žepna knjiga Ognjišča 17, Koper. Ognjišče 2021.

Grmenje se je izgubljalo v daljavi. Ob steni navzgor je začel pihljati hladen vetrič. Deževne kaplje so postajale vedno drobnejše, sodra pa ni več padala, le po žlamborju ob votlini so še ropotala bela ledena zrnca.
Nevihta je bila mimo. Votlina nama je dala dobro zavetje za vedrenje, čeprav je nisem bil najbolj vesel. V Zahodni smeri od travnatih, deloma z gruščem posutih polic do grebena ni nobene votline, to sem dobro vedel. Votline so le pod Glavo in v osrednjem delu stene. Torej sva zašla sredi tistih raztresenih polic, ko naju je zajela megla. Sumil sem že v razu nad policami, ko se ni dalo plezati po desni, ampak le po levi, vendar sta me star klin in pa panični Rok hitro spravila navzgor. Rok je vedno zganjal paniko, če je le zadišalo po nevihti, in priganjal. K sreči se je njegova panika končala, ko se je nevihta razbesnela, sprejel jo je kot nujno zlo in se stisnil v dve gubi v kotu votline.
Megle so se začele trgati. Pokazali so se deli stene, na desni sem opazil obris Glave in naprej sem bolj slutil kot videl Sedlo.
»Glava se že vidi,« nagovorim Roka. »Izgleda, da sva v eni od osrednjih smeri. Na policah sva morala zaiti. Saj težja od Zahodne ni nobena, so že vse pred vojno preplezali, samo malo daljše, tisoč metrov.«
Rok nemo zre v daljavo, kjer se onstran doline kažejo obrisi gozdnatih vrhov. Ob steni se vleče le še nekaj rahlih meglic, na vse strani pa se odpira vedno več pogledov na sveže umite gore.
»Dež je ponehal,« spet rečem. Rok pa nič. Se kuja, se sprašujem, vedoč, da je včasih rad hitel k večerni maši v mesto, ter ga vprašam: »Ali si jezen, ker ne boš pri večerni maši?«
»Ne! Saj sem bil že včeraj zvečer,« končno odgovori.
»Ja, kaj pa ti je potem?« vprašam naprej.
»Nič! Samo pusti nedeljo, da se primerno dnevu konča, saj še ne moreva naprej, ko ima vsak žleb svoj potok!« je odrezav.
»Bo pa tale nedelja ena izmed manj lepih!« skoraj užaljeno ugotavljam, čeprav bi ga raje razvedril, kot se vedri večer. Pa me odsekano zavrne: »Tega nisem rekel!«
»Česa?« vprašam neodločno, boječ se prepira.
»Tega, da je tale nedelja ena izmed manj lepih.«
»Samo ugotavljal sem,« rečem potiho v želji, da bi se izmazal in neprijetnega tona pogovora.
»Nedelje so večinoma takšne, kakršno si narediš,« reče počasi. »Ampak nedelje ne znam več ...«
»Kaj ne znaš več?« vprašam.
»Saj ne vem, kako bi rekel - si je ne znam narediti lepe ali je ne znam doživeti, ali pa ... nazadnje si želim, da čim hitreje mine in končno pride ponedeljek z delom, delavci, ukazovanji, kletvicami ...«
»Kako to?« vprašam začudeno.
»Kako to? Dobro vprašanje! Posebno če si nedeljo imel za Gospodu posvečen dan - praznik. Saj je res, da sva večino nedeljskih popoldnevov z očetom preživela pri čebelah in sem se med pregledovanjem spraševal, če ni preveč dela za nedeljo, pa vendar sem bil ob večerih zadovoljen, srečen, poln načrtov. Kadar pa sva šla v nedeljo v gore, sva tekla šele po drugi maši, ko sva opravila s pritrkavanjem in je bila hoja eno samo dirkanje, kako visoko bova prišla do sončnega zahoda, in potem obvezno spotikanje ob šibki svetlobi baterijske svetilke, pa sem vendar v tistih nedeljah spoznal gore z najlepše plati, sedaj pa ...«
»Torej ob nedeljah najbolj pogrešaš očeta?!« napol ugotavljam, napol vprašujem.
Nekaj časa molči, kot da ne bi vedel, kaj reči, potem pa le negotovo začne: »Morda bi lahko tako rekel, morda pa se le ob nedeljah ne morem sprijazniti z mislijo, da je pač mrtev, da ga ni več! Med tednom mi je to do neke mere uspelo, čeprav se včasih rad izogibam delavnice, spet drugič pa me priganja želja, da bi nadaljeval njegovo delo. Ob nedeljah pa je čisto drugače. Šele sedaj vidim, da je bila nedelja zame bolj kot Gospodov - očetov dan in ob nedeljah vse govori, kliče po njem. Že ko zjutraj vstanem, ni nikogar, da bi ga poklical za v zvonik. Ni ga, da bi poprijel bat srednjega zvona in sam moram navezovati vrvi. Pritrkavanje še kar gre, dobro me je naučil ...« Za hip umolkne, potem pa z razočaranim glasom nadaljuje: »Popoldne se dolgčas, poln vpijoče osamljenosti šele začne. Navadno se ne morem spraviti nikamor, poležavam zdaj na klopi, zdaj na kavču, kot bi nekaj pričakoval, potem se ponavadi le odpeljem k čebelam, kjer me čaka obilica dela, pa le malo naredim, premetavam se po pogradu, kot neurejene misli in sanjarije. Šele na večer se včasih zganem k delu z neverjetno zagnanostjo.« Znova je utihnil, nato pa s skrivnostnim glasom nadaljeval: »Mnogokrat se na grobu počutim praznega, kot da bi v njem ne bil pokopan moj oče, kot da bi mi v dnu duše nekaj govorilo, da je oče samo odsoten, da se bo nekega nedeljskega večera vrnil kot z vojaških vaj in bova govorila dolgo v noč o čebelah, o dogajanju pri cerkvi, o delu, o gorah ...« Beseda mu je spet zastala. Pogledal je naokoli: »Glej, gore imajo že oranžen nadih, pojdiva,« je dejal med vstajanjem in začel razvijati v kot nametano vrv.
Nisem opazil, kdaj se je naredil tako lep večer, pa se moram še spraviti levo čez krušljiv prestop v neizrazit graben, na vrhu katerega sem slutil greben. Svet se je položil, do vrha se vleče položen greben, navadna dvojka. Vržem zanko okrog roglja in pokličem Roka: »Pojdi! Varujem!«
Rok hitro pride, potem plezava oba hkrati. Nobenih težav ni več, le v nedogled se vleče neizrazit, vse bolj položen greben. Končno vrh. Hočem pohiteti navzdol, pa Rok fotografira, potem sede in strmi v večerno zarjo. Postajam nestrpen, hočem reči: Kaj še čakava? pa mi besede ostanejo v grlu. Kam naj bi sploh hitel? Je še kje nedelja, ali pa ugaša obenem s svetlobo na zahodu? Sem jo sploh doživel, razmišljam o njej, torej je nekaj bilo, vem, da je bilo ... le če bi hitel naprej v dolino, bi jo v naglici verjetno mimogrede izgubil.
Ozrem se na Roka, ki zamišljeno strmi v daljavo, in takoj me prešine: Gre nedelja res mimo njega? Kje pa! Le doživlja jo poln hrepenenja po polnjenju nedelje z ljubeznijo. Oče je bil njegov simbol ljubezni, zato je sedaj poln iskanj. In nekega dne bo našel, nekega dne bo razumel pomen prijaznosti in ljubezni in takrat bo, kot oče, vedno pripravljen na pogovor, na ohrabrujočo besedo, pomoč ...
»Ne! Ne!« sem zakričal, ali pa so zavreščale kavke, vzdigujoč se ob pobočju. Črni ptiči so me spomnili na Jonatana Galeba, na misli, iskanja. Pa ne bi smel razmišljati v njegovih dimenzijah in z njimi ocenjevati ljudi, ker nimajo v modernem, zabave iščočem svetu kaj iskati. »... ampak lepo je misliti ...« modruje Jonatan Galeb in spet se ujamem v tistih lepih mislih in si čisto tiho priznam: Lepo je misliti, lepo je, čeprav poleg višin spoznavaš tudi brezna in prepade svoje biti.
Jani Javor, Ognjišče (2011) 04, str. 14

Nekoč sem že povedala, da k meni, že starki, še vedno radi prihajajo mali otroci, tudi že predšolčki. Olepšajo mi mojo starost. Tako si predstavljam, da sem jaz zima, oni pa pomlad.
Prinašajo mi prve pomladanske rožice: zvončke, trobentice, marjetice ... Najljubše jim je, če se z njimi pogovarjam, seveda silno resno, kakor da bi bili že odrasli. Kadar se dobro počutim, jim pripovedujem najlepše pravljice. Ne takšne, ki jim jih starši kupijo in potem nimajo časa, da bi jih jim prebirali. Moje pravljice niso bile še nikjer napisane. Šle so od ust do ust, iz roda v rod. Ko jim kakšno pripovedujem, nastane v moji kuhinji popolna tišina in njihove očke postajajo vedno širše, včasih so odprta tudi usteca. Tudi oni mi prinašajo novice, ker vedo, da sem dobra poslušalka.
Tako mi je minuli teden Lucija, ki je stara osem let in hodi že v drugi razred, povedala: »A veste, teta, da bomo mi zdaj kar na kupu praznovali? Še teden dni je do tega, ko bom šla k prvemu obhajilu. Veliko se moram še naučiti, tudi pesmice. Takoj zatem imam rojstni dan. Zdaj bom stara osem let.« Nato utihne in nekaj časa premišljuje, potem pa nadaljuje: »Ja, pa še nekaj, teta, vam moram povedati.« »Zdaj sem pa res radovedna,« ji rečem. Lucija zdaj položi prst na usta in bolj šepetaje govori (kakor da bi bila to skrivnost): »Ata in mama se bosta ženila,« kar po domače pove. »Zdaj, ko je moj bratec že velik in hodi v četrti razred, se pa že spodobi.« Pomislim, od kod otroku vse te besede in razmišljanja.
Zdaj spet premor, potem pa vpraša: »Teta Ana, ali bi vas jaz lahko povabila?« »Lepo od tebe, Lucija, da hočeš tudi mene povabiti, a jaz sem stara in bolehna in ne morem več niti v cerkev.« Pogleda me od nog do glave, če je res tako. Tiho se smejim.
Moja stalna obiskovalka je tudi Vesna. Ta ima najbližje do mene, kar od vrat do vrat. Vedno mi prinaša bombone. Jaz vse dobro shranim, in ko ji zmanjka bombonov, ji jih po malem dajem nazaj, pa še drugim otrokom.
In tu je še Barbara. Tudi ona hodi v drugi razred in stanuje preko ceste. Tudi ona rada prileti, a malo manjkrat kakor drugi, ker se pridno uči. Barbara pa me je pred nedavnim najbolj presenetila. V bolnišnici ji je umrla babica. Ko so jo pripeljali domov, ni mogla verjeti, da je mrtva. Njena mamica mi je povedala, da je babico vso pretipala, najbolj po licih. Ko je bila soba polna ljudi, ki so prinašali rože in sveče, sem bila tudi jaz tam. In kaj sem doživela?
Barbara sedi sredi sobe na stolu ter glasno in razločno moli rožni venec. Vsi so se čudili tej vnukinji, da je znala tako lepo moliti. Ko je ob koncu vsake desetke molila: »Bog daj naši babici večni mir in pokoj,« nobeno oko ni ostalo suho, tako nedolžno in prisrčno je izgovorila te besede. Vsi so jo pohvalili, kasneje tudi jaz.

A. Uršej, (zgodbe), v: Ognjišče 3 (2023), 85.

Skavtski voditelj Luka je skrbno izbiral točke za orientacijski pohod. V svojem nekajletnem življenju med skavti je to področje preučil in prehodil po dolgem in počez, zato ga je dobro poznal in vedel, da bodo izvidnice iz voda Srnic lahko izpeljale uspešen orientacijski pohod. Zaradi odsotnosti vodstva voda se je po krajšem premisleku odločil, da bo tokrat njihova vodnica Ana. Presodil je, da je že nekajkrat pokazala vodstvene sposobnosti in ima tudi občutek za prostor. Sporočil ji je, naj po svoji presoji pripravi vse potrebno za orientacijski pohod v okolici Travne vasi. Določi naj, kje se bodo zbrale, na zemljevidu naj pregleda začrtano pot in računa na morebitne ovire. Ano je zaupana ji naloga presenetila, vendar jo je z veseljem sprejela. S pomočjo zemljevida sta skupaj z očetom, ki je te kraje dobro poznal, pripravila podroben načrt. Ko je naslednji dan Kaji mimogrede omenila, da je Luka tokrat izvedbo pohoda zaupal njej, jo je ta začudeno pogledala. »Zakaj pa tebi? Je imel pa zelo slab dan!« Hotela je še nekaj dodati, pa se je samo naglo obrnila in odkorakala proč.
Ano je zabolelo, rekla pa ni nič.
***
Zbrale so se na končni avtobusni postaji. Dobre volje in nasmejana so se dekleta podala na pot. Kmalu so zapustile asfaltirano cesto in krenile naprej po širokem kolovozu. Čez dobre pol ure so bile že daleč nad mestom in hitele po stezi, ki se je ovijala okoli obsežnega travnika.
»Sedaj, zgodaj spomladi, ne bomo naredile škode, če jo mahnemo kar čez travnik,« je predlagala Ana in vse so strinjale. Kot vedno so se živahno pogovarjale in se smejale.
»Glej, ura!« je zaklicala Tončka in pobrala zapestno uro. Vse so se ozrle v njeno roko.
»Še vedno teče,« je prisluhnila Mojca. Vse so začudeno gledale v nepričakovano najdbo. Da je ura moška, so ugotovile, in da se pozna, da je nekdo že dolgo časa ni imel na roki.
»Pasek je pa zapet,« je opazila Kaja. Zamislile so se. »Čudno, kako bi lahko nekdo izgubil zapeto uro?« so premišljevale.
»Nekomu je morala pasti iz žepa,« je glasno sklepala Ana.
»Na zimski čas je nastavljena,« je ugotovila Mojca.
»Kmetu, ki je jeseni delal na travniku, je verjetno padla iz žepa na srajci,« je misli vseh povzela Tončka.
»Ampak kateremu?« so se zamislile.
»Moramo ga poiskati!«
Zakorakale so do najbližje hiše, do kmetije. Nekaj časa so hodile okoli poslopij, da so srečale starejšega moža, ki je ravno stopil iz hleva in jih je začudeno gledal. »Ste se zgubile?« jih je ogovoril.
»Ne,« so nekoliko v zadregi začele, »samo rade bi vprašale, čigav je tisti travnik.«
»Čigav? Kar naš je. Zakaj vprašujete?«
»Nekaj smo našle ...« je mencala Ana.
»Našle?« se je začudil. »Morda uro?« je previdno dodal.
Vse so glasno pritrdile.
»Kaj res? Uro ste našle. Vedel sem, da sem jo moral tam zgubiti. Ves travnik sem stokrat prehodil, pa je nisem našel. Ve ste jo pa!«
Ana mu je izročila uro. Mož jo je vzel v svojo veliko dlan in jo pobožal kot otroka. Solze so se mu začele nabirati v očeh. »To je zadnje darilo moje pokojne žene. Tako mi je bilo hudo! Vse drugo bi manj pogrešal ... In ve ste jo našle! Kaj naj vam dam?«
»Nič ni treba,« so hitele, »in malo se nam že mudi.«
Ne, ne. Tako pa ne bo šlo.«
Pohitel je v hišo. Ko se je vrnil, je v veliki plastični posodi prinesel še v embalaži zavite piškote, dva litrska pomarančna soka in plastične kozarce. »To sem našel. Saj veste, moški ne znamo postreči.«
Z veseljem so segle po piškotih in mu razlagale, kako so ugotovile, da je morala ura pasti iz žepa, ko se je pri delu sklanjal. »Sedaj pa moramo hitro iti naprej,« so rekle.
»Da bi kar tako odšle, potem ko ste našle moj največji zaklad! Morate pogledati moje ovce in telička, ki je pred nekaj dnevi prišel na svet.«
Dekleta so radovedno stopila za njim. Pri skednju so jih izza ograje opazovale ovčke in nekatere so skozi late stegovale gobčke.
»Pričakujejo, da bodo dobile kakšen priboljšek,« jim je pojasnil in jim pokazal telička. Dvignil ga je v naročje in jim prigovarjal, da ga lahko pobožajo.
Bolj previdno so se ga dotikale. »Zdaj pa moramo res pohiteti!« je rekla Ana. »Noč nas bo ujela.«
»Kam pa greste?«
»Do Travne vasi moramo priti, potem pa nazaj do avtobusne postaje. Na orientacijskem pohodu smo. Malo že zamujamo.«
»Poznam bližnjico do Travne vasi. Mimogrede boste tam,« jim je pokazal stezo.
Mračilo se je že, ko so odšle. Hitele so po poti, ki jim jo je pokazal prijazni in hvaležni kmet, Travne vasi pa od nikoder ...
»Saj sem ti rekla, da nisi sposobna,« je Kaja glasno zabrusila Ani, ki ji je vrnila jezen pogled.
Hitele so. Ko so se že zbale, da so nekje zgrešile bližnjico, so opazile razsvetljeno okno. Stekle so. Sprejele so jih prijazne hiše in napol razsvetljena cesta. Ko je bila za njimi zadnja hiša, so zagledale celo vrsto uličnih svetilk. Še nekaj minut in bile so na avtobusni postaji.
Ana je, tako kot ji je naročil, poklicala Luka: »Zaključile smo z orientacijskim pohodom.«
»Pošteno me je že skrbelo,« je resno dejal.
Ana mu je razlagala, kaj vse se jim je dogajalo. Luka je pozorno poslušal. »Vsega sicer ne razumem povsem,« je nato dejal, »zdi pa se mi, da ste odkrile stvari, s kakršnimi se ne srečaš na vsakem pohodu. Mislim, da ste dobro izkoristile dano situacijo. Ugotovile ste, čigav je najdeni predmet, in znašle ste se tudi na nenačrtovani poti. In niste se zmedle, ko vas je ujela noč. Zelo sem zadovoljen.« Zadnji stavek je povedal tako glasno, da so ga slišala vsa dekleta. Ponosno so se spogledale, le Kaja je gledala v tla in zmajevala z glavo. Ana se je naredila, kot da tega ni opazila, in skrila svoje občutke za nasmehom na obrazu. Bila je vesela in žalostna obenem in komaj je čakala, da se doma pogovori z očkom in mamico.

J. Jarc - Smiljan, zgodbe, v: Ognjišče 3 (2023), 84-85.

Smiljanove zgodbe lahko prebirate tudi v knjigah:
J. Jarc-Smiljan, Samo še pet minut, zbirka Žepna knjižnica Ognjišča 45, Koper. Ognjišče 2005.
J. Jarc-Smiljan, Marija na kolencah zbirka Žepna knjiga Ognjišča 17, Koper. Ognjišče 2021.

Zimski večer je skrčil obzorje na razsvetljen prostor domačega dvorišča. Čez dan je med dežjem naletaval sneg, proti večeru pa so izpod neba padale le še velike, goste snežinke. Snežna odeja je bila vse debelejša.
Anica je že opravila pri živini, le mucke so se ji motovilile pod nogami in čakale na svojo večerjo. Pristavila je lonček mleka na štedilnik, da se ogreje. Pri vhodnih vratih je pustila prižgano luč.
Vzela je lonček toplega mleka, da bi ga nalila mucama ko je odprla vrata, je presenečena obstala. Na sredi napol razsvetljenega dvorišča je zagledala dve postavi, dva mlada človeka. V hipu jo je spreletelo, odkod sta se vzela. Zimski večer, precej pozna ura, čas korona virusa, omejeno gibanje in še policijska ura je! Že je hotela reči nekaj v tem smislu, ali se njiju to ne tiče, pa je fant pozdravil: »Dober večer! Midva sva se izgubila. Ne veva, kje sva.«
“Še to!” je pomislila Anica in hkrati ji ni bilo nič več čudno, ko je sredi Goričkega slišala prleško govorico. Kdo pa se ne bi izgubil ob takšni uri in iz tako oddaljenega kraja, se je Anici začelo mehčati srce, ko je videla, da sta fant in dekle čisto ‘normalna človeka’.
»Ja, odkod pa sta se vzela in kam sta namenjena?« ju je vprašala.
»Iščeva predelovalnico sadja,« je začel razlagati fant, »in naju je pot pripeljala sem. Zgrešila sva glavno cesto in zapeljala na stransko pot. Obtičala sva z avtom in ne moreva ne naprej niti nazaj, niti ne veva, kako priti do tja … Pa še policijska ura se začne ob devetih,« se je negotovo prestopal fant. Anica je pogledala na uro. Že pol sedmih je bilo mimo. Začutila je njuno stisko in bilo ji je nelagodno zaradi njenih prvih vtisov o njima.
»Stopita do mojega moža. On vama bo mogoče lahko pomagal.« Štefan je bil hitro seznanjen z njuno težavo in je šel iskat svetilko. »Stopimo do mojega kolega, ki bo prišel na pomoč s traktorjem.« In vsi trije so izginili v noč.
Anica je začutila močno sočutje do teh dveh mladih in resnično jim je hotela pomagati. “Molila bom za njiju, da bi jabolka srečno dostavila v predelovalnico in se do devete srečno vrnila domov. Ampak predelovalnica je od tukaj oddaljena za tri vasi in dolgo pot do doma,” jo je skrbelo. “Vse bom položila v molitev, drugega ne morem narediti. Mož bo pomagal, kolikor bo lahko,” se je tolažila. In res, že čez kratek čas je zaslišala brnenje traktorja in videla luči, ki sta brleli skozi gozd. Štefanov prijatelj je potegnil s traktorjem njun avto, ki je bil poln nabranega sadja, nazaj na glavno cesto. Štefan se je kmalu vrnil domov. »Kako bosta našla predelovalnico?« je skrbelo Anico.
»S sosedom sva jima razložila pot.«
“Upam, da bosta našla pot in se ob pravem času vrnila domov,” se je tolažila Anica in bila hvaležna možu, da je takoj šel po pomoč. “Kako bi bilo, če bi se nama zgodilo kaj takega,” je razmišljala. “Če si ponoči v tujem kraju, je še dvakrat težje … Pa v tem času korona virusa, ko posebni pogoji ljudi časovno omejujejo, ni enostavno v kratkem času priti tako daleč. Tudi sezona predelave sadja je že skoraj pri kraju za to leto.” Anica je še bolj čutila razumevanje do teh dveh mladih ljudi. S prijetnim občutkom, da je mož naredil, kar je lahko, sta legla k počitku.
Naslednjega dne so se Aničini vnuki že navsezgodaj lovili po snegu in začeli delati snežaka. Anica je podoživljala otroško živost in si je tudi sama želela nekoliko več snega, tako kot je bilo v njenih otroških dneh. Brž ko je bila šola na daljavo za tisti dan zaključena, jih do večera nihče ni mogel priklicati v hišo. A sneg je hitro skopnel. Anica je imela čez dan svoja opravila, a se je spomnila tudi včerajšnjega nepričakovanega obiska. Spraševala se je, kako sta opravila, ali sta se pravočasno vrnila domov.
Ko je nakrmila svinje, zaprla kurnik in dala hrano zajcem, se je že stemnilo. Preverila je še, če je vse zaprto. Tedaj je na dvorišče pripeljal avtomobil z močnimi žarometi. Anica je obstala. Ni si mogla misliti, kdo bi lahko bil. Iz avtomobila sta izstopila fant in dekle s sinočnjega obiska. Ko sta stopila bliže, ju je prepoznala. »O, vidva sta,« je dejala presenečeno. »Kako je bilo včeraj z vajino potjo? Tako me je skrbelo,« se je Aničina skrb pomešala z radovednostjo. »Vse je bilo v redu,« sta odgovorila v en glas. Anica se je vidno oddahnila.
»Vašemu možu sva prinesla v zahvalo majhno pozornost.« Fant je držal v roki steklenico bučnega olja v embalaži. Anica je poklicala moža.
»Pa ne, da sta vidva prišla zaradi tega tako daleč?« ni mogla verjeti Anica. Fant je skromno dejal: »Prazniki so blizu. Vaš mož nama je pomagal. Pa sva se mu prišla zahvalit.« In je izročil Štefanu darilo.
»Hvala vama, tega ni nihče pričakoval,« sta bila ganjena Štefan in Anica.
»Morava priti še do vašega prijatelja, ki nama je s traktorjem pomagal izvleči avto nazaj na cesto. Lepe praznike in res prisrčna hvala za pomoč,« sta se prijazno poslovila.
Anica in Štefan sta stala na dvorišču še potem, ko je bil avto že na zadnjem ovinku iz gozda in dokler se šop svetlobe ni popolnoma izgubil v temi. Anico je ganila hvaležnost teh dveh mladih ljudi. »Tega ne doživiš vsak dan,« je rekla možu, ko je v mislih imela številne kilometre, ki sta jih prevozila fant in dekle samo zato, da sta se prišla zahvalit.
»Nekaterim dela hvaležnost velike preglavice, pri drugih pa ne pozna mej in preseneti, ko jo najmanj pričakuješ,« sta razmišljala Anica in Štefan.

Š. Bohar, (zgodbe), v: Ognjišče 4 (2021), 76-77.

Sedela je nasproti zdravniku, kot da bi obe čakali smrtno obsodbo. Stala sem za njo in v mislih prosila Boga, da le ne bi bilo najhujše.
»Hudo ste bolni, nujna je takojšnja operacija,« je počasi previdno dejal zdravnik.
Nisem videla njenega obraza; z očmi sva se ujela z zdravnikom, naj ji, prosim, prizanese s podrobnostmi. Preveč bi bilo to zanjo. Pred šestimi leti je izgubila sina in še vedno se je borila s tem, da ni hujšega za mater kot stati ob preranem grobu lastnega otroka. Z njim je izgubila del sebe.
Noge so se mi tresle, vame je udarilo z vso silo, znašla sem se v temni soteski bolečine in nemoči. Ali ji bom zmogla biti trdna opora? Ji bom lahko pomoč v trpljenju, o katerem se mi takrat še sanjalo ni? Na poti domov me je tolažila misel: Tudi če bi hodil po temni dolini, ne bom se bal, ker si Ti z menoj. V mojem srcu pa kamen, žalost in dvom: Ali je res vse, kar je prišlo od Gospoda, tudi k njemu namenjeno? Zaman sem poskušala trpljenje osmisliti, prosila sem Boga, naj nam ne vzame še naše ljubljene mame. Zdi se mi, da je ona svojo bolezen sprejela lažje kot jaz … znala je … bila je prekaljena v hudem, zaupala je v Božjo previdnost. Kljub molitvi, veri, zaupanju so bile moje noči brez spanca. Morda bi takrat še sama zbolela, toda imela sem svojo družino, bolnega očeta, sestro, prijatelje in sorodnike, ki so mi bili blizu te dni, in moža, ki je z mano čutil hlad neprespanih noči.
Ko sem nekega jutra odhajala v službo, sem – kot vsak dan – pogledala proti gori, proti naši prijazni romarski cerkvi na Vitovljah. Svetila se je v soncu in se kopala v barvah čudovite jesenske narave. »Mati, pomagaj!« sem prosila. Naprej moram … zate, mama, za vse, ki me imajo radi. Dopovedala sem si, da nam je vse to namenjeno, da mora bolečina izzveneti do konca in mi je nihče ne more odvzeti. »Ko se vrnem domov, poromam k njej. Kot moja mama, me tudi ona čaka.«
Sonce je bilo že zelo visoko, počasi sem stopala od postaje do postaje križevega pota, ki stoji ob poti k cerkvi. Ki je za nas krvavi pot potil, ki je za nas bičan bil, s trnjem kronan bil, ki je za nas težki križe nesel … Zdrava, Marija, milosti polna … Zdelo se mi je, da se vzpenjam na goro, ki je sveta, da prihajam k Materi, da bi pozabila dneve, ki so minili kakor brez blagoslova, z željo, da začutim Njen objem, trden, dobrotljiv, poln upanja in tolažbe. Med vejami borovcev je bila tišina še bolj tiha, notranji mir je dobival svoj pomen.
Misli so mi uhajale na vse prizore življenja s tabo, moja mama, na tvoje zadnje romanje k Vitovski Materi ob velikem šmarnu, ko niso zmogla več poti in te je moj mož peljal skoraj do vrha. Kljub krhkemu zdravju si želela priti gor, kot bi slutila, da bo to tvoje zadnje romanje.
Pol ure počasnih korakov in že sem zagledala ozek obok, vklesan v skalo, ki te potegne v objem cerkve, nekaj stopnic in svetišče, ki te izroči Materi v varstvo. Z leve strani oltarja zre vate obraz Marije, te čudežne žene molka, ki ni vklenjen v noben čas … Vedno znova začutiš, da si tukaj pričakovan, da si ljubljen, da ti bo lažje, da boš zmogel. V ušesih ti odmeva mogočno zvonjenje ob praznikih. Pesem romarjev Marija, skoz' življenje voditi srečno znaš, ti pelji skoz' trpljenje življenja čolnič naš. In tudi če ne zmoreš pesmi, molitve, na oltar polagaš svoje prošnje, želje, zahvale, Njej izročaš svoje drage, svoje življenje.
Danes je navaden dan in cerkev je zaprta, tudi stemnilo se bo prav kmalu, toda človek bi kar ostal tukaj. Kdor enkrat doživi in začuti ta blagoslov, se vrne. Ko stopiš iz cerkve, te ob lepem vremenu objame morje sonca in svetlobe ob čudovitem razgledu po dolini vse do morja in Alp. Tukaj se spočijeta duša in telo.
Moje zemeljske mame že skoraj devet let ni več, še tisto jesen smo jo pokopali. Zapustila nam je resnično velike stvari, ki jih človek bolj jasno vidi, čim dlje živi.
Nebeška Mati na Vitovskem hribu ostaja z nami. Vedno več romarjev sprejema, vsak prinaša svojo zgodbo. Tudi vedno več mladih prihaja k Njej, da z Njo deli svoje veselje ali skrbi. Vsakdo se lahko vse dni v letu poda na Vitovlje – kot samoten romar, kot pohodnik ali skupaj z drugimi, ko so tukaj večkrat v letu svete maše.
Pri Materi bo doživel njeno bližino, mir in tolažbo, ki je v naših dneh vsem tako potrebna. Jaz prihajam s prošnjo zase, da bi zmogla s tiho vdanostjo in trdnim upanjem moliti za vse svoje drage, za moja otroka, za bolne in trpeče, za mlade, za duhovnike, za našo dolino in domovino. Da bi z odprtim srcem znala slišati in razumeti, kar nam brez besed sporoča Božja Mati: »Ne bojte se, z vami sem, vse bo dobro!«

M. Mlečnik. (zgodbe), v: Ognjišče 3 (2013), 50-51.

Lepo sončno dopoldne je. Peljem se v službo. Pokrajina, ki ostaja za mano, zasluži vso pozornost. Nikamor se mi ne mudi. Vozim počasi, da lahko uživam prelep pomladni dan. Med mehko zelenino trav je svoje zlate zvezde odprlo na tisoče regratovih cvetov. Prečudovita skladnost rumene in zelene barve! Umirjenost in živahnost se prepletata in človeka navdajata s hvaležnostjo za to prelepo božjo umetnino.
Misli mi odplavajo malo nazaj. Še pred štirinajstimi dnevi smo jedli okusno regratovo solato, bogato vitaminov in mineralov. Pri nas jo imamo vsi radi. Najbrž zato, ker je to prva hrana, ki nam jo po mrzli zimi ponuja narava, ne da bi se zanjo trudili s sejanjem ali sajenjem in okopavanjem. Pa jo res dobimo na tako lahek način in brez truda?
Misli mi zopet poletijo v še bolj oddaljene čase, v preteklost ...
Bila sem na porodniškem dopustu. Tudi tisto pomlad je regrat radodarno rastel. Nekateri so hiteli nabirat nežne lističe, ko so bili še čisto majhni. Tudi sama bi se z veseljem pridružila nabiralcem, pa sem pri treh majhnih otrocih zelo težko uskladila vse obveznosti. Eden je še spal, ko je bil drugi že dolgo buden. Opoldne se je zgodba obrnila: drugi je šel spat, prvi pa bi bil še pokonci. Nikoli nisem mogla pustiti brez varstva otrok, saj regrata tudi ne nabereš v nekaj minutah. Nemočno sem gledala vesele nabiralce po travnikih in se tolažila z mislijo: regrat tako hitro raste, da bom prihodnji teden za nabiranje porabila manj časa.
Prišla je bolezen in z otroki sem večino časa preživela v stanovanju in pa pri zdravniku. O svojih neuresničenih željah po nabiranju regrata sem ob neki priložnosti spregovorila s svojo sošolko v čakalnici otroške ambulante.
Naslednji dan sem na kljuki vhodnih vrat našla obešeno vrečko. Pogledala sem vanjo: bila je polna očiščenega regrata! Prepričana, da je to darilo sošolke, smo regrat hvaležno porabili. Še otrokom sem ga zmiksala med krompirjev pire. Čez dva dni se je zgodba ponovila. In potem še nekajkrat, dokler regrat ni šel v cvetje. Hvaležna sem bila sošolki. Le kdaj pride naokrog, da se ji zahvalim?
Otroci so ozdraveli in vzeli smo si čas in sošolko obiskali. Bila je zelo presenečena nad našim zahvaljevanjem – o regratu ni vedela nič!
Zgodba z regratom se je ponovila še naslednje leto. Nihče ni nikogar videl priti, le regrat me je čakal – nabran in očiščen, in smo ga z užitkom pojedli.
Kar naenkrat regrata na kljuki ni bilo več. Skoraj istočasno pa je po vasi šla novica, da je zbolela soseda in da so jo odpeljali v bolnišnico. Se pa že spodobi, da jo obiščem, saj sva se zelo dobro razumeli. Nekega dne po službi sem se oglasila pri njej. Bila me je zelo vesela in dobro razpoloženi sva klepetali o vsem mogočem. Povedal sem ji tudi o skrivnem prinašalcu regrata. Pa se je samo navihano nasmehnila in skromno skomignila z rameni: »Veš, enkrat si v čakalnici omenila, kako si želiš regratove solate, pa ga nisi mogla nabrati. Prijateljica, ki je bila tam kot spremljevalka s svojo hčerko in vnukom, je to slišala. Poznala te je, pa se je še tistega dne pripeljala k meni s prvo vrečko. Obesili sva ti jo že pozno zvečer, da naju ni nihče videl. Od takrat sem pa jaz imela to čez. Toliko ti dolgujem za vse lepe trenutke, ki sva jih skupaj preživeli, pa sem se ti hotela vsaj malo oddolžiti. Že nekaj časa ga ne morem več jesti, tebi pa ga iz srca privoščim.«
Od takrat je minilo že več kot dvajset let. Sosede ni več tudi njene prijateljice ne. Regrat pa vsako pomlad ponovno raste in ponovno cveti. In vedno se spomnim sosedinega dobrega dejanja in se obeh spominjam v molitvi.
Po njunem zgledu zdaj tudi sama poskrbim, da z vrečko nabranega in očiščenega regrata razveselim koga, ki si ga ne more nabrati, bi ga pa z veseljem pojedel.
Katarina

Ognjišče (2013) 04, str. 32