Že s stopnišča sem skozi zastekleno steno videl, da je pred laboratorijem množica čakajočih. Mimo njih sem bolj s težavo prišel do avtomata s številkami, ki določajo vrstni red. Potegnil sem listek, s pogledom pa že iskal prazen sedež. Ne samo sedeža, še prostih sten, na katere bi se lahko naslonil, ni bilo veliko. Za menoj so ljudje še kar prihajali. Res sem imel srečo, da nisem prišel nekaj minut kasneje.
Na to, da bom moral dolgo čakati, še pomislil nisem, zato nisem vzel s seboj nobenega branja. Začel sem prebirati oglasne plakate po stenah: z zdravo prehrano in gibanjem do zdravja, napotki za usklajeno vadbo, zaščita pred klopi ... Kmalu sem znal že vse na pamet.
Poleg mene se je spraznil sedež. Tako se lažje čaka. Misli so se spremenile v načrte za prihodnje dni.
Po hodniku je prihitela mamica z morda dveletnim sinkom. Ko je potegnila listek iz avtomata, se ji je otrok iztrgal iz rok in stekel med čakajočimi. Pohitela je za njim in ga ujela na koncu hodnika. Upiral se je, ko ga je vodila nazaj. Začel je kričati in na koncu še ihtavo jokati. Skušal se ji je iztrgati iz rok, a ga je trdno držala. Mamici je bilo nerodno, čakajoči pa smo imeli nekako izpolnjen čas.
Pogledal sem na ekran s premikajočimi se številkami. Čez kakšnih pet minut bom verjetno na vrsti. Ob pogledu na nemirnega otroka sem se odločil. »Gospa, zamenjajva listka s številko,« sem stopil do nje. »Bom šel jaz v laboratorij, ko bi bili na vrsti vi.«
Malo začudeno me je pogledala, nato pa vzela listek. »Hvala.«
Kmalu se je na ekranu izpisala njuna številka in drsna vrata so se zaprla za njima.
Čez slabih pet minut so se ponovno odprla. Mamica je držala sinka za roko, naglo odšla med čakajočimi in gledala nekam predse. Ko sta šla mimo mene, je začel otrok stegovati roko proti meni, a ga je samo povlekla k sebi, ne da bi spremenila pogled in odhitela proti stopnišču.
Brez misli sem obsedel. Neki čuden, nelagoden občutek me je prevzel. Nisem dobro razumel, kaj se je pravzaprav zgodilo, le še pogosteje sem pogledoval proti ekranu. Zdelo se mi je, da se številke še počasneje obračajo.

Tim me je že čakal pred šolo in pritekel k avtu. Zadnjič je pri ortodontu dobil napotnico, da mu morajo izpuliti štirici. »Si med odmorom umil zobe?« sem ga vprašal, ko sem speljal s parkirišča. »Imaš robček?« sem hotel vedeti.
Z obema rokama je segel v žepe. »Nimam.«
»Nič hudega. V sprednjem predalu so, ampak zdaj jih ne dosežem. Jih bova vzela, ko ustavim.«
Še nikoli nisem bil v tistem zdravstvenem domu, zato sem vozil naokoli po enosmernih ulicah, dokler Tim ni prepoznal glavnega vhoda. S težavo sem našel prosto parkirno mesto. Pogledam na uro. »Ne bova veliko zamudila,« si oddahnem, ko hitiva in se zgubljava po hodnikih, dokler naju ni rešila prijazna sestra: »Po stopnicah, potem pa levo in desno.« Hodniki so ozki. Tudi čakalnica ni prav velika. Po sredini je klop s sedeži na obe strani. Kar štiri vrata vodijo vsaka v svojo ordinacijo. Ljudi ni bilo veliko. »Ne bova dolgo čakala.«
Timu je bilo dolgčas. Niti sekundo ni bil pri miru. »Kdaj bom že na vrsti?« je venomer spraševal. Iz ordinacije najine zobozdravnice je prišla mamica s hčerko, kmalu za njo pa zdravnica. Pomolil sem ji napotnico in zdravstveno kartico. »Takoj se vrnem, samo malo počakajta,« je rekla, mi vrnila papirje in pohitela po hodniku.
»Da se boš lepo obnašal,« sem dajal Timu zadnja navodila, »robček pa drži v roki.« utihnem sredi stavka. V naglici sem ga pozabil vzeti.
»Bom pa brez,« se Tim ni vznemirjal.
»Ne moreš brez robčka. Dva zobka ti bodo izpulili.« Tim me je negotovo gledal. »Stekel bom v avto, ti pa, če pride zdravnica, pojdi z njo v ordinacijo. Hitro bom prišel za teboj!«
»Rajši ne bi šel sam,« me je Tim žalostno pogledal.
»Saj bom pohitel,« sem ga prepričeval. Tim se je stisnil k meni. Nisem vedel, kaj naj naredim.
Nekdo se je lahno dotaknil moje rame. Pogledal sem nazaj. Zagledal sem dobrohotne oči starejše gospe in roko, v kateri je bil zavojček papirnatih robčkov.
»Saj ni potrebno ...« sem dejal, roka pa se mi je že z vso hvaležnostjo stegnila po robčkih.
»Kar dva vzemite,« je rekla, ko sem nespretno skušal potegniti iz ovoja samo en robček.
»Hvala, res hvala,« sem hitel, gospa pa je samo prikimala in se še enkrat dobrohotno nasmehnila. Tim je spravil v vsak žep po en robček in mirno čakal. Zdaj sva bila pripravljena na vse.
Kmalu se na koncu hodnika prikaže bela halja. Vstopila sva. Da bo izpulila samo enega, je povedala zobozdravnica, sestra pa je določila datum za odstranitev drugega. V škrbino je Tim dobil gazo. Robčka še potreboval ni.
Ko sva stopila iz ordinacije, sem najprej pogledal po sedežu, kjer je sedela gospa. Bil je prazen. Bilo mi je žal, resnično žal.

Opazujem okoli sebe. Čakalnica je prijetno urejena. Sedeži so nameščeni med vrati v ordinaciji in ob leseni steni, ki jo ločuje od hodnika. Na sredini sta dve klubski mizici in na njih zložene revije in časopisi.
Nihče ne spregovori. Večina čakajočih zamišljeno strmi predse. Kdo ve, kaj vse meljejo naše misli, ko čakamo na pregled, ki lahko spremeni naše življenje. Tišino sem pa tja zmoti sestra, ko odpre vrata ordinacije in monotono reče: »Naslednji, prosim!« Samo spogledamo se in nekdo od nas stopi za sestro.
»Kdo je zadnji?« vpraša gospa, ko vstopi v čakalnico. Mlajši gospod nasproti mene dvigne roko.
»Zdaj bom pa na vrsti jaz!« odločno reče skrbno urejena dama, ki jo je očitno spodbudila spregovorjena beseda.
»Mislim, da ste prišli za menoj,« ji ugovarja gospod, ki sedi ob vratih ordinacije.
»Niste se javili, ko sestra vprašala, kdo je zadnji za doktorja Korena!«
»Pozabil sem, kako se doktor piše.«
»Zaradi vaše pozabljivosti ne morem zapravljati časa s čakanjem!« odrezavo odvrne. Nastane mučna tišina.
»Veste kaj,« se kar utrga iz gospe, ki je do tedaj molče spremljala njun pogovor. »Ko se zaveš, da ti je čas kratko odmerjen, ga ne zapravljaš s prepirom! Me razumete!«
Gospa ostane brez besed in spet zavlada tišina. V ordinacijo pa prvi vstopi gospod, ki je pozabil, kako se doktor piše. Tišina me utruja. Rad bi segel po revijah, a jih nihče ni vzel v roke, zato kar obsedim. Stisne me, ko vstopim v ordinacijo. Zdravnik si vzame čas za pregled, nato vstane in za mizo pregleda stare izvide. Napeto čakam. Ko dvigne pogled, zadržim dih. »Vaše težave so prehodnega značaja, nič posebnega.« Njegov glas ni samo uradniški. »Za vsak slučaj boste prišli čez dve leti ponovno na pregled.«
»O moj Bog, hvala ti!« spregovori vse v meni, iz mene pa se iztrga le: »Hvala!«
Ko stopim v čakalnico, začutim, da skušajo pogledi čakajočih razbrati, kako sem opravil. Nikogar do sedaj nisem poznal, pa se je v tej tišini med nami spletla neka povezanost. Čutim, da vsi ne vidijo svetlih trenutkov pred seboj, zato si nadenem resen izraz, da jih ne bi prizadel. Mislim, da moram tako narediti, a ne vem, če mi je uspelo.
Pozdravimo se, med vrati pa že stoji sestra, ki ponovi svoj stavek: »Naslednji, prosim.«

Preskakujem stopnice. Zunaj globoko zadiham, nato brez pravega cilja hitim po ulicah, čeprav se mi nikamor ne mudi. Četudi ne sije sonce, je vse tako svetlo, sončno. Opazujem svet okoli sebe, misli pa se sprehajajo po vseh teh naših čakalnicah.
Janko Jarc-Smiljan, zgodbe, v: Ognjišče (2017) 06, str. 44.

Smiljanove zgodbe lahko prebirate tudi v knjigah:
Janko Jarc-Smiljan, SAMO ŠE PET MINUT, zbirka Žepna knjižnica Ognjišča 45, Koper. Ognjišče 2005.
Janko Jarc-Smiljan, MARIJA NA KOLENCAH zbirka Žepna knjiga Ognjišča 17, Koper. Ognjišče 2021.

Sonce je utonilo za hribe in dan se je prevešal v večer. Po hodnikih doma upokojencev je postajalo vse bolj mirno. Le nekaj stanovalcev je sedelo v dnevnem prostoru in spremljalo televizijska poročila. Ostali so se odpravljali k počitku.
Nenadoma je po hodniku prihitela receptorka in mi povedala: »Oba gospoda iz sobe 5 sta po večerji odšla iz stavbe. Rekla sta, da bosta šla le na kratek sprehod po okolici. Vendar ju še ni nazaj, čeprav se bo kmalu stemnilo.«
Bila sem zelo začudena nad dejanjem omenjenih možakarjev, saj sta se po večerji običajno odpravila v sobo. Le kako, da sta danes šla na sprehod? Večer je bil res že skoraj poletno topel in prijeten, toda … V glavi so se mi pričela porajati vprašanja, ki so me spravljala v tesnobo. Skrbelo me je, da se jima je zgodila kakšna neprijetnost ali da sta se poškodovala. Tolažila sem se, da bi v takem primeru naključni mimoidoči zagotovo pomagali in o tem obvestili tudi našo ustanovo.
Z dogajanjem sem seznanila še ostale sodelavce. Pričeli smo z iskanjem v bližnji okolici stavbe. Vsi zaposleni na oddelku smo si postavljali vedno ista vprašanja o pogrešanih možeh. Odgovora nanje ni bilo. Mešanica strahu in obupa se je naselila v nas. »Morebiti sta šla na kozarček?« je ugotavljala sodelavka. Telefonski pogovor z natakarjem v najbližjem bifeju je ovrgel njeno trditev. Misel, da bi poklicali sorodnike, se je zdela brez smisla, saj nihče od njih ni živel v neposredni bližini doma.
Nisem zdržala v zaprtem prostoru. Stopila sem na enega od balkonov. Dan se je prevesil v večer. Prižgale so se mestne svetilke in promet je postajal vse redkejši. Tiho sem pričela prositi angele varuhe, naj pomagajo, da bi se vse srečno končalo.
Čez čas sem ju zagledala. Počasi sta korakala čez most. Oba sta pri hoji uporabljala po eno palico. V prosti roki pasta nosila vsak svoj šopek ivanjščic.
»Prihajata!« sem zaklicala ostalim.
Kmalu sta oba moža prispela na oddelek. Bila sta dobre volje, kot že dolgo ne.
»Ja, kam sta pa šla? Skrbelo nas je za vaju!« smo ju spraševali vsevprek.
»Po rože sva šla! Nocoj je vendar kresni večer,« je rekel prvi. »Saj bi nama Janez Krstnik zameril, če mu ne bi postlala,« je rekel drugi. »Ampak po ivanjščice sva morala iti daleč, saj ne rastejo na asfaltu. Zato sva pozna!«
»Samo da sta se vrnila! Ampak drugič le povejta, če se kam odpravita!« sem ju opomnila.
»Sestra, dal vam bom nekaj rož. Vi jih niste uspeli nabrati, ker ste v službi.« V rokah se mi je znašel majhen šopek belih cvetlic. Prav tako sta obdarila tudi ostale uslužbence.
Ko sta moža odšla v svojo sobo, me je sodelavka vprašala, kaj pomeni postlati nekemu Janezu. Še nikoli ni slišala o tem. Razložila sem ji, da je to lepa navada, ki so jo gojili že naši predniki. Pred večerom, ki ga imenujemo kresni večer, je treba nabrati šopek ivanjščic, kresničevja in drugih podobnih rož. Cvetje se položi pod mizo v dnevnem prostoru v čast svetemu Janezu Krstniku. Pripoved sem nadaljevala tako, kot sem jo poznala že iz otroštva in sicer, da na to noč svetnik hodi skozi vasi in mesta. Kjer vidi rože, za trenutek počiva in rože blagoslovi.
Sodelavka je mojo pripoved označila kot lepo pravljico.
Srečna, da se je zgodba z obema stanovalcema doma končala brez zapletov, sem se odpeljala proti domu. Kresna noč je bila čudovito lepa. Na nebu je žarelo na tisoče malih svetov. Ko sem po vijugasti cesti prispela na planoto, sem v daljavi uzrla enega od dogorevajočih kresov.
S podarjenim šopkom sem stopila v kuhinjo. Mož je začudeno pogledal že nekoliko ovenele bele cvetove in dejal: »Pa saj sem ti zjutraj rekel, da bom jaz postlal svetemu Janezu, saj boš ti prišla pozno domov!«
Povedala sem mu celotno zgodbo, ki je zaznamovala delovno popoldne. Majhen šopek pa sem dodala cvetju, nabranemu v čast svetniku, ki goduje na dan po kresni noči.

HVALA, Irena (zgodbe). Ognjišče, 2021, leto 57, št. 6, str. 85.

Sveta maša se je končala. Za nekaj minut sem obsedela v klopi, da vsa občutja pretekle ure shranim vase. Zunaj so se že slišali veseli vzkliki otrok in glasovi odraslih. Nekateri so počakali na znance in prijatelje, da si podelijo veselje današnjega srečanja.
Cerkev se je spraznila. K oltarni mizi je pristopil župnik in si čisto od blizu ogledoval rože. Bele gerbere in vijolično roza vrtnice so bile zložene v prelepo položno ikebano, ki je bila položena na oltarno mizo. Pred oltarjem pa je bila ikebana iz enakega cvetja. Oba aranžmaja sta imela še belo in vijolično pentljo.
Tiho in neopazno sem se hotela izmuzniti iz cerkve, da ne bi motila župnikove zbranosti. Ko sem že mislila, da mi je uspelo, pa me je s kretnjami povabil bliže. Tiho je zašepetal: »A si lahko pogledate te rože?«
Radovednost mi je pomagala stopiti tistih nekaj korakov do oltarja, da vidim, kaj je v rožah. Pogledala sem lepe rože, videlo se je, da jih je uredila spretna roka cvetličarke. In za pikico na i je po njih posula kar precej zlatega, svetlečega prahu.
»Lepo,« sem kratko odgovorila.
»Lepo je res, lepo. Ampak poglejte te rože tukaj,« je pokazal na velik šopek travniških ivanjščic, ki so se družile z lepo zeleno pšenico, »te so pa čudovite. Se vam ne zdi, da so te lepše? Le poglejte od blizu. Ali ni tem vrtnicam prav videti, da so umetne? Njihova sredina, pa kljub temu, da so tako lepo zavite pa še pozlačene, je videti, da je sredina cveta prazna. Čez čas boste videli, da bodo najprej začele gniti v sredini. Sedaj pa poglejte te ivanjščice. Prav sredina je najlepša. Na rumeno izbočeni blazinici so pripeti snežno beli cvetni lističi. Pa pšenica – klasje, ki je ravnokar začelo poganjati, še tako nežno in ranljivo, že sedaj nakazuje na zrnje, na sad, na pridelek. Ali ni ta šopek veliko lepši, bolj mil in lahkoten; nasprotno od vrtnic, ki delujejo kar malo bahavo nadute in kljub vsej velikosti, barvi in pozlati – prazno in težko. Prav vidi se, da jih je pomagal ustvariti človek. Bog tudi rožam vdihne dušo, človek je ne more.«
Župnik je pogledal na uro: »Kako čas beži, se mi že mudi naprej.«
Odhitel je iz cerkve, ostala sem sama in oblak izrečenih besed je tiho sedel v moj spomin.
Doma pred vhodnimi vrati me je že čakala nečakinja.
»Kje pa si bila tako dolgo?«
»V cerkvi, pri sveti maši.«
»Saj sem bila tudi jaz, pa sem že pol ure doma in te čakam.«
»No, pa začniva z delom, da ne boš tako neučakana,« sem jo povabila v dnevno sobo. »Če sem ti obljubila venček, ga moram narediti. Te pa že zdaj opozarjam, da ne pričakuj preveč, saj nisem cvetličarka.«
V vazi je bil šopek ivanjščic. Začela sem z delom. Polagala sem rožico za rožico in peclje spletla v kitko, ki bo venček držala skupaj in bo lep okras na njeni glavi.
Zmotila jo je prižgana televizija. »Poglej kako lepe punce. Misice so to, veš,« me je podučila.
Po modni pisti so hodile manekenke, oblečene v kreacije najboljših modnih oblikovalcev. Hodile so pokončno, vzravnano, njihovi pogledi so prazni zrli v slepeče luči žarometov. Na debelo nanesena šminka z veliko pozlate na trepalnicah ni mogla pričarati veselja in življenja v praznih očeh. Kot sem prej videla vrtnico v cerkvi.
»Pridi, bova raje spletli venec iz teh rožic,« sem hotela preusmeriti njeno pozornost. Medtem ko je v roke jemala preproste, bele cvetove, sem ugasnila televizijo.
Posvetili sva se delu. Končnemu izdelku se je videlo, da ga ni spletla cvetličarska roka.
»Oh, to je pa kar neki,« je razočarano vzkliknila nečakinja. Vseeno si ga je posadila na glavo in se ogledovala in občudovala v ogledalu. »Kako sem sedaj lepa, pa rožice tudi!« je bila kljub vsemu zadovoljna.
»Ja, lepa si. Veselo in srečno se svetijo tvoje oči, ki zrcalijo tvojo čisto dušo na pragu življenja. Lepa si in sijoča kot rumena sredina teh lepih, preprostih rožic in kot zlato sonce na nebu. Naj nič ne skali te sreče v tvojih očeh in naj nič ne prizadene tvoje duše, da ne boš kot gnil, posušen cvet in ugasel pogled manekenk.«
Ni slišala mojih besed, saj je vsa srečna odhitela, da svojo srečo in lepoto podeli s svojimi domačimi.
Katarina. (zgodbe). Ognjišče, 2019, leto 55, št. 6, str. 48-49.

Kadarkoli zagledam kombajne, ki z velikim truščem in ogromno čeljustjo zarežejo v žitno polje, se mi v spomin nakapajo slike iz otroštva. Lepe se, da ne rečem svete.
Kruh je bil tedaj resnično sveta stvar. Bilo ga je vedno premalo, celo tistega koruznega, pšeničnega, belega pa smo uživali le ob prazničnih dneh.
Začelo se je z oranjem in brananjem. Tudi mi, ki smo bili delavska družina, smo imeli zaplato njive, kjer smo posejali žito. Seveda smo si plug in vola sposodili. Ko sem smela z bratom sesti na brano, sem se počutila prav imenitno. Ker pa sem bila drobna kot vrabček, se je brat upiral, da bi bila boljša utež pošten kamen in da bo moral še name paziti, da ne zdrsnem v brazdo. Toda oče, ki ni skrival, da sem njegova ljubljenka, je vedel, da uživam v vonju sveže preorane zemlje, v premetavanju po brazdah in v vsakem opravilu na polju. Od petero otrok sem ga jaz največkrat spremljala tam.
Sejal je vedno oče. Zdel se mi je kakor svečenik. Čepela sem na robu njive in tiho opazovala, v srcu pa sem molila k svetemu Jožefu, mojemu in očetovemu zavetniku, da bi vsako zrnce vzklilo.
In potem smo čakali, da so začele iz zemlje kukati zelene bilke. Iz dneva v dan je postajalo jezerce zelenega žameta bolj polno. Poleti se je spremenilo v zlato morje. V zgodnjih jutranjih urah so se polne glavice žita kopale v rosi. Ob večerih pa je dozorelo klasje, ki ga je ljubkoval lahen julijski veter, zašelestelo v skrivnostnem prasketanju. Bilo je, kakor bi gorelo na tisoče drobnih plamenov.
Žetev je bila praznik. Na njivo smo se odpravili že takrat, ko je sonce dahnilo megleni rožnati poljub na vrh Svetega Duha pri Nanosu. S tem je bilo oznanjeno rojstvo novega dne. Ko je gospodinja na njivo prinesla v jerbasu zajtrk, so redi lepo položenega žita počivale na zemlji. Dobršen del žlahtnih stebel pa je bil že povezan v snope in zložen v kope, kjer se je klasje še zadnjič spogledovalo s soncem. Ko so se starejši oddihali v senci, smo se otroci zapodili po strnišču in tekmovali, kateri bo v platneno torbo, zavezano okrog pasu, nabral največ klasov, ki so se odlomili med žetvijo. Tisti, ki jih je nabral največ, je pri prvi peki od gospodinje dobil hlebček belega kruha …
Pot v mlin in ure, ko smo čakali, da bo žito zmleto, je spadala med najlepša doživetja. Dolnji del vasi je žito odnašal v Kozjo paro, mi pa smo rajši nosili v Kompare. Tam se je iz drobovja Čavna z neugnano močjo zapodila čudovito hladna voda in je v nerazumljivem soglasju z loputami lesenega kolesa ustvarjala moč dela. Nad pršenjem vode se je razprostirala mavrica. Najmlajši so jo skušali ujeti skozi tisočere kapljice in veselo vriskali, ko so se jim sesedale na obraz in lase.
Skale okrog mlina so bile kakor iz pravljice. Poraščene z mehkim mahom in skrivnostno resne. Kar pričakoval si, da se izza katere prikazal droben palček ali pa nad njo zaprhutala nežna vila. Brat je v mrtvih ovinkih potoka, kjer se je voda malo umirila, postavljal lesene mlinčke. Ko sem se ga naveličala opazovati, sestopila v mlin. Mlinar je bil star in gluh, zame pa čudovit starček. Klical me je Drobižek ali Škratek in na vsa moja vprašanja je odgovarjal s smehom ali kimanjem. Vedela sem, da me ne more slišati, pa so iz mene vprašanja kar vrela. Ure in ure bi lahko strmela v slap rumene ali bele moke, ki se je usipal iz ogromnih kamnitih čeljusti. Včasih me je mlinar dvignil na lestev in imela sem vso skrivnost mletja kakor na dlani. Ne vem, če se je kdaj kaka princeska na svojem prestolu počutila tako čudovito kakor jaz v tistih trenutkih.
Da, tako je nastajal kruh. Pri nas doma je bil bel kruh bolj redek gost. Vsakdanji je bil tisti iz koruzne moke ali polenta, ki je bila na jedilniku vsak večer.
Dobro se spominjam obiskov pri noni, stari mami. Imeli so kmetijo in bel kruh je bil na mizi ne samo ob praznikih. Željno sem gledala nono, ki je iz mentrge jemala belo dragocenost. Iz droži je že prej pripravila kvašen hlebček, ki ga je z vodo – za praznike pa tudi z mlekom – vmesila med moko. Še lepše je bilo ob velikih praznikih, žetvi in trgatvi, ko so se beli dragocenosti pridružili maslo, jajca in sladkor. V belem predpasniku, drugače je vedno nosila črnega, z visoko zavihanimi rokavi in vsa pobožno poglobljena v delo, se mi je zdela kakor svečenica. Z glavo na komolcih in čisto tihcena, da bi je ne motila, sem jo opazovala in bila srečna, ko so se na gladkem testu začeli pojavljati mehurčki, saj sem vedela, da je prvi del priprave kruha pri kraju. Sledilo je vzhajanje pod belim prtom. Takrat sem morala biti pridna, vrata zaprta, da se kruhek ni prehladil. In priprava peči! Pa saj to je bila prava umetnost. Kakšen ponos, ko sem prvič smela hleb zvrniti na lopar, ga pokrižati in ponesti v temno skrivnost peči, ga nalahno odložiti in si želeti, da bi bil prav ta hleb najlepše pečen. Bilo je vedno enako, toda vedno obredno lepo.
Na gimnazijo sem se vozila z vlakom v Novo Gorico. Novopečeni meščani so nas ‘vozače’ gledali kakor da bi prišli s kakega drugega planeta. Sicer pa smo se zgornji Vipavci in Brici že po obleki močno razlikovali od njih. Zato je modri ravnatelj odredil šolske halje.
Na mesto se nisem nikoli navezala. Nekaj pa me je vsako jutro razveselilo kakor ljubezniv objem. Pot od postaje do šole je vodila mimo pekarne. V tistih zgodnjih urah so delavci nakladali zaboje svežega kruha na vozila, ki so odpeljala v razne konce. Zrak je bil prepojen s čudovitim vonjem po sveže pečenem kruhu. Včasih so se nam kar prikazovale pred očmi hrustljave žemljice.
Nekega dne nas je sošolec, ki je danes pomemben zdravnik, vse povabil na žemljice in jogurt. Povedal, da ima rojstni dan in, kar se nam je zdelo najbolj čudno, povabil je tudi ‘vozače’. Takrat sem prvič okusila jogurt in bil mi je všeč, saj je bil podoben kislemu mleku. Polovico žemljice pa sem skrivaj spravila v žep halje. Dobila ga je najmlajša sestra, ki je bila moja ljubljenka.
Dobro kuhanje je velika umetnost, toda domača peka kruha je še vedno kakor obred, prelit z ljubeznijo.

PIZZONI, Jožica. (zgodbe). Ognjišče, 2019, leto 55, št. 6, str. 47-48.

Gal je zelo živahen fantič. Pravzaprav je večina otrok njegovih let polna moči in domislic, razen kadar zbolijo. Takrat pa so starši v skrbeh in komaj čakajo, kdaj bodo razposajeno tekali naokoli. Gal je bil dejansko samo drugačen od svojega starejšega brata Bena, ki ni stikal povsod, kamor so segle njegove ročice, ki ni s škarjami načel najlepšega prta, ker je preveč visel čez rob mize, in ni uhajal od doma, kadar sta starša pozabila zapreti vrtna vrata. Ob pustu je vse zabavala s svojo sproščeno živahnostjo. Njega in Bena sta mamica in očka našemila v klovna. Gal je, čeprav še nikoli ni videl maškar, začel plesati in se zvijati. Od srca so se mu vsi nasmejali in ga celo dali bratu za vzor. To pa se ni zgodilo prav pogosto.
Gal pa ni bil samo navihan. Kmalu je ugotovila, bi lahko vsaj za nekaj časa pridobil mamino in očetovo pozornost. Kdo bi vedel, od kod mu je v glavo šinila misel, da je nekega dne, ko je bil zelo nemiren. hrupno odšel skozi vrata, malo počakal, potem pa se neopazno ves miren vrnil. Starša sta spremembo takoj opazila.
»Kaj je s tabo, Gal?« sta vprašala.
»Jaz nisem Gal! Jaz sem Val!« se je odrezal.
Začudeno sta ga pogledala. »In kje je Gal?«
»Poreden je bil, zato je odšel in sem prišel jaz.«
»A ja?« sta rekla, čeprav nista prav dobro razumela, kaj jima je hotel povedati. Gal, pravzaprav Val, pa se je vedel tako lepo, da je bil še Beno presenečen. Skupaj sta se igrala in se nista niti enkrat sprla.
Čez čas se je igre naveličal in tako mirno, kot je prišel, tudi odšel, kmalu pa se je ves razposajen vrnil, kot da se ni nič zgodilo.
Starša sta se smejala in rekla, da naj Val še kdaj pride. NI mu bilo treba dvakrat reči.
Ko je prišel na obisk družinski prijatelj Peter, ki je pogosto zahajal k njim, je fantiča začudeno pogledal. »Gal, si bolan?« ga je vprašal.
Ta je samo odkimal.
»Ne, ni bolan,« je rekla mama. »Kaj ne vidiš, da to ni Gal, ampak Val.«
»Val?« se je začudil Peter. Mama mu je razložila, v čem je stvar. »Zelo zanimivo. Zelo praktično!« je dejal in s težavo ostal resen.
Val pa je komaj čakal, da bi se kmalu vrnil Gal, saj Val ne more plezati po Petru in mu odvezati čevljev.
Val je potem od časa do časa še hodil na obiske, dokler Gal ni toliko zrasel, da se mu je zdela ta igra preotročja.
Malo pred prvim svetim obhajilom se je Gal nekega dne oglasil pri Petru. »Veš, kaj nam je povedal naš katehet?« je sredi pogovora dejal. »Da bo pri obhajilu prišel k nam otrokom na obisk sam Jezus.« Malo je počakal. »Veš, da si to zelo težko predstavljam.«
Peter je začutil, da Gal tega ni rekel kar tako, ampak da mu ta misel že dolgo časa ne da miru.
»Prav vam je povedal katehet, le razumeti ga je treba pravilno,« je počasi začel Peter. »Ti boš pa to sploh lahko razumel. Saj se spomniš, da je včasih prihajal na obisk fantek z imenom Val.«
»Pusti to. Tedaj sem bil še čisto majhen, zdaj pa sem že velik.«
»Saj vem, drugi razred ni kar tako. Ampak jaz sem tudi zaradi Vala rad prihajal k vam. Ko sem prišel, sem te pozorno opazoval, da sem ugotovil, ali si doma ti ali pa imam pred seboj Vala.«
»Kaj res?« je bil Gal presenečen.
»Čisto zares. Če si bil bolj miren, je bil to Val, sicer si bil pa kar ti.«
»Ampak zakaj mi to pripoveduješ?« je vprašal Gal.
»Dejansko sem ti hotel povedati nekaj drugega. Da boš lažje razumel, kaj vam je hotel povedati katehet, boš moral bolj spremljati dogajanje pri sveti maši. No, čigave besede ponovi duhovnik, ko se pri maši skloni nad hostijo in kelihom?«
»Mislim, da …« je Gal vrtal po spominu.
»Saj vem, da veš. Duhovnik ponovi besede, ki jih je izrekel Jezus pri zadnji večerji, ko je zmolil blagoslov nad kruhom, ga razlomil, ga dal učencem in rekel: “Vzemite in jejte, to je moje telo.” In naročil jim je, naj to delajo v njegov spomin. Takrat so bili apostoli pravzaprav pri prvi sveti maši in pri prvem obhajilu.«
Gal je zavzeto poslušal.
»Vedno, kadar duhovnik pri maši izgovori te posvetilne besede, pride Jezus med nas. Tisti Jezus,ki je hodil in učil po Palestini, tisti Jezus, o katerem sta ti govorila mamica in očka, tisti Jezus, o katerem vsako nedeljo poslušaš pri maši in o katerem se pogovarjate pri verouku. Po dolgem pričakovanju se bosta pri obhajilu resnično srečala. Nič več ne boš o njem samo poslušal.«
Gal je nekaj časa molčal, nato pa zakrilil z rokami: »Tako kot o stricu Tonetu?«
»Stricu Tonetu?« je začudeno ponovil Peter.
»Lani je prišel na obisk iz Kanade!«
»Seveda, stric Tone,« se je spomnil Peter.
»Ko se je oglasil hišni zvonec, sem stekel k vratom. Na pragu je stal moški, ki ga še nikoli nisem videl. Ampak ko sem ga dobro pogledal, sem zaklical: “Mamica, stric Tone je prišel!”«
»Kaj?« se je začudil Peter. »Spoznal si ga, čeprav ga še nikoli nisi videl?«
»Mamica mi je pogosto pripovedovala o njem. Strašno ga ima rada. ‘Moj bratec’ mu pravi. Včasih malo žalostno pristavi: “Le kaj mu je bilo treba tako daleč!” Toliko stvari mi je povedala o njem, da sem si ga čisto živo predstavljal.«
»Morda si ga prepoznal iz poslanih fotografij?«
»Njega na njih nikoli ni bilo, ker je fotografiral. Največkrat pa je bilo na slikah njegovo podjetje.«
Peter se je zamislil. »Sedaj razumem, kaj mi hočeš povedati.«
Zagledal se je v Galove živahne oči. »Veš, kaj premišljujem?« je nato vprašal.
Zvedavo ga je pogledal.
»Ali si Gal ali Val, ali oboje?«
»Saj sem ti že rekel, da sem zdaj že velik.«
Peter se je samo nasmejal. »Menda res,« je pomislil. »z njim se lahko pogovarjam tako, kot se z odraslimi ne morem.«

JARC, Janko, Smiljan. (zgodbe). Ognjišče, 2014, leto 50, št. 6, str. 24-25.

Zadnje tri dni je pri učnih urah končno zadihalo bolj sproščeno, skoraj počitniško vzdušje. Učni načrt je bil izpolnjen in ocene zaključene, le Topek je oznanil, da bo tu in tam še koga vprašal, tudi tiste, ki imajo eno negativno oceno več.
Preplavilo me je divje, noro upanje: tudi Simon se bo morda še lahko srečno izvlekel. Samo da bi izdelal... Skoraj nemogoče je, že zdavnaj prepozno, pa vendar... Kaj pa, če le...
V odmoru se je k meni prismejala Tejka iz sosednjega oddelka: »Fiziko in matematiko, oboje bom imela zaključeno dve! Ne veš, kako sem si oddahnila!« je vsa žarela zaradi očitnega olajšanja.
»Krasno!« sem se razveselila njenega uspeha. Ves najin trud, ko sva nešteto ur in dni presedeli skupaj pri učenju, ni bil zaman. »In kako je z drugimi, s tistimi, ki so tudi še viseli med pozitivnim in negativnim?«
»Kjer se je le dalo kaj pomagati, tiste je danes še enkrat vprašal. Vsi trije so se oddahnili, ker jim je obljubil dvojke.«
Nisem bila zadovoljna. Rada bi izvedela več, pa je nisem mogla vprašati. Tejka me je tudi tokrat razumela brez vprašanj.
»Mojca, veš... Pri Simonu ni mogoče nič več spremeniti, ne pri matematiki in niti pri fiziki,« mi je tiho zaupala. »Imel bo kar dve batini.«
»Torej je žal res... Ubogi revež, resnično ne bi marala biti v njegovi koži. Pa mi je pred kratkim Tončka omenila, da bo verjetno vsaj pri matematiki zvozil z dvojko.«
»Ja, verjetno bi, če zadnjič ne bi dobil tistega cveka, ali če bi sedaj oboje, šolsko in kontrolno, pisal vsaj dve. Verjetno bi ga Topek danes spet vprašal,« je razmišljala Tejka.
V meni se je še povečal vztrajno glodajoči občutek krivde. Če je bilo res tako, kot je pripovedovala prijateljica, potem bi mu v minulih tednih morda prav jaz lahko pomagala splezati iz pogubnega brezna, če bi le znala premagati svoj vase zagledani ponos, trmo in domišljavo sebičnost!
Če bi šolsko in kontrolko pisal vsaj dve... Pa ni, ker JAZ nisem ničesar storila za to! Vendar bi lahko, vsaj poskusila bi lahko, je moja vest postajala iz trenutka v trenutek bolj glasna. Toda kaj, ko se mi je kot dekletu zdelo nemogoče in neprimerno, da bi ponujala pomoč fantu, še posebno temu, ki zame ni samo navaden fant. Zdaj pa namesto dragocenega zadovoljstva že nekaj časa vso svojo neodločnost drago plačujem s solzami in s težkim občutkom krivde. Žal mi je, tako zelo žal, pa ne morem ničesar spremeniti... Zdaj nič več...
Matura je zame minila tako, kot sem zaradi težav z očmi pričakovala in zmogla - s prigarano zlato sredino.
Nobenega razloga za žalost in obup več ni bilo, pa vendar sem se na dan razdelitve spričeval po kosilu zavlekla v svojo sobo z obteženo, zlomljeno dušo in zdrsnila na posteljo.
Moje misli so blodile okoli Simona in okoli težko sprejemljivega dejstva, da njega šele čaka vse, kar sem sama že preživela, in še dosti več, česar si sploh nisem mogla predstavljati. Strah, solze in sočutje so bili močnejši od mene. Jokala sem, ker je bil tako grozno nesrečen, pa tudi zato, ker je bilo že zdavnaj prepozno, da bi karkoli koristnega storila zanj. Na poti do sreče mu nisem mogla čisto nič več pomagati. Vse možnosti sem že zapravila, vse pokvarila.
Le enega samega dragocenega spoznanja sem se na dnu bridkosti oklenila z vsemi močmi, z vso neomajno vero, zaupanjem in z vso svojo voljo: vsak dan bom zmolila vsaj en del rožnega venca zanj, za njegovo srečo in uspeh na ponovnem popravnem izpitu pa tudi na maturi. To bo pomagalo. Zagotovo!
Z iskreno molitvijo sem ga izročala v božje roke. To je bila edina stvar, ki mi je nihče na svetu ni mogel preprečiti in za katero sem vedela samo jaz ter moj in njegov Bog. Verjela sem, da mu bo avgusta uspelo. Tudi žalost in bolečina zaradi njegovega trenutnega poraza sta še vedno ostajali neločljivi del moje notranjosti, vendar sta vera in zaupanje vzhajala kot kruh. Za prežečo brezizhodnost je v mojih mislih zmanjkovalo prostora.
Vsak dan sem z vedno večjo vero in zaupanjem molila za Simona, še posebej pa za vso potrebno pomoč, voljo in uspeh pri vsem, kar je bilo pred njim. Nenehno sem se s svojimi prošnjami obračala na Boga - pri delu v hlevu ali v kuhinji, zjutraj in zvečer, kadarkoli, ko je le mogoče izkoristiti nekaj trenutkov tišine. Nikoli ni bilo pretežko, ko sem z nitkami ljubezni pletla vedno bolj trdno kito zaupanja v božjo pomoč.
Molila sem tudi zase in za izpolnitev svojih sanj, vendar sem ob tem vedno dodajala: »Če je mogoče, če je taka tvoja volja, naj se nekoč izpolnijo moje želje, čeprav bi v resnici rada samo to, da se zgodi tako, kot si želim jaz... Pa vendar le ti veš, kako mora biti...«
Jokala sem od sreče, da je Simon uspel na popravnem izpitu pa tudi na maturi.
Tistega dne je radost mojega srca zaigrala na najčistejše strune hvaležnosti. Niti takrat, ko sem držala v rokah svoje maturitetno spričevalo, moj svet ni bil tako bleščeč.
Neuničljiva sreča je vzbrstela iz spoznanja, da sem v svoji vase zagledanosti naredila nešteto napak, toda Gospod je uslišal moje molitve.
Majda Slavinec, zgodbe, v: Ognjišče (2007) 06, str. 52.

Bilo je prva leta po drugi svetovni vojni.
Na ozarah so postale matere, ki so se vračale z roditeljskega sestanka.
»Težko je vzgajati, ko ti neki učitelj v eni uri lahko podre vsa tista tvoja vzgojna prizadevanja.«
»Čudno, da se je ravnatelj tako obrnil po vetru.«
»Ja, to mora biti močen pritisk partije. Včasih je z družino hodil v cerkev, lani pa je otroke kaznoval, ko niso prišli za božič v šolo.«
»Taki pritiski so, da mislim mojo Ano še letos dati k birmi, takoj po prvem obhajilu.«
»Prav imaš! Birma v fari je na vsaka štiri leta in čez štiri leta morda ne bo več verske svobode. Vse huje je, verni ljudje imajo povsod težave. Partijski sekretarji pa se slinijo in lezejo naprej.«
»Nič jih ni sram, da so zatajili svojo vero.«
»Ja, Judeži so vedno bili. Za denar prodajo Boga in svoje prepričanje.«
Žene so se razšle. Mina se je po večerji obrnila k najmlajši hčerki: »Ana, kar letos greš k birmi. Kdo bi ti pa vezal birmo? Ali imaš že izbrano botrico?«
»Ja mama, teta Lojzka bo.«
»Oh, to bo pa nerodno, ona živi v Ljubljani. Kaj ko bi izbrala teto Marjanco?«
»Ne, teto Lojzko hočem ali pa nobene!«
Ani je spomin odprl tisti ljubeznivi stik s teto Lojzko, ko ji je bilo pet let. Bilo je žegnanje in mama Mina je povabila v goste mnogo sorodnikov. Njihovi pogovori so se raztegnili v noč. Ana je bila že zaspana in sitnarila je mami, naj jo spremlja v posteljo.
»Znaš sama, kar pojdi!«
Z jokom se je Ana užaljeno počasi pomikala po stopnicah. Teta Lojzka je stopila za njo, se zazrla v njen jokajoči obrazek: »Ti angelček moj!« in ljubeznivo jo je odnesla v posteljo.
Od takrat je bila teta Lojzka njena zavetnica in priprošnjica. Če se ji je zdelo, da se ji godi krivica, si je rekla: kar k teti Lojzki v Ljubljano bom šla!
Mama Mina jo je prebudila iz sanjarjenja: »Prav, potem pa jo kar sama vprašaj, če ti hoče vezati birmo.«
Ob prvem srečanju s teto Lojzko je Ana že imela botrico.
Bližal se je čas birme in teta je poslala sporočilo, naj pride Ana za nekaj dni k njej, ker ji želi za birmansko darilo kupiti obleko in čevlje.
Tako je Ana spet videla tiste visoke hiše in ozke ulice in s tramvajem se je peljala. S teto sta najprej obiskali čevljarja, ki ji je umeril čevlje, nato pa šli k šivilji. Ana je poslušala, kako težko je bilo dobiti blago za oblekico. Bela svila z drobnim rožastim potiskom si je Ana vtisnila v spomin, medtem ko je šivilja s svojim metrom vzela mere.
Ani je bilo pri teti Lojzki zelo všeč. Ko je gledala skozi okno na Gornji trg, je vse mrgolelo kot v mravljišču. Ljudje so hiteli sem in tja, vsake toliko časa je pozvonil tramvaj in spet se je vsula nova gruča.
Naslednji dan pa pri teti pozvonijo tri osebe: dva moška in ženska. Predstavijo se kot OZNA in povejo, da bodo opravili hišno preiskavo.
Ko jih je teta zagledala, se je strahu pričela tresti. Slišala je že za mnoge tak obiske, ki so se končali z odvzemom prostosti, odvzemom premoženja …
Ana je opazovala te nezaželene goste, ki so začeli odpirati omare. Neke posebno lepe stvari, od pozlačenih posod in nekaj cekinov, ki jih je teta hranila v čajnih skodelicah, je tuja ženska spravila v svojo potovalko. Premetavali so med knjigami. Nato nenadoma: »Tovarišica, pripravite se, greste z nami!«
Teta je v joku naročila sostanovalkam, naj Ano odpeljejo domov k mami. Kdo ve, kaj so iskali. Najti so hoteli neki vzrok za nacionalizacijo hiše, ki jo je teta podedovala po stricu, ki mu je v bolezni stregla. Nobene obremenitve z nikomer ni imela, nobenih povezav, sploh pa je med vojno živela v okupirani Ljubljani. Preživljala se je z najemnino treh skromnih stanovanj, v katerih so živele ostarele žene. Nobene kopalnice ni bilo v hiši, za vse pa v dveh nadstropjih tri stranišča, v pritličju pa dve majhni obrtni delavnici.
Ano so pripeljali domov in povedali, da so botrico odpeljali v Kočevje in ne vedo, kdaj se vrne. Tetin prijatelj je obljubil, da bo vložil pritožbo.
Ana je vsak večer molila za botrico. Nekega dne je med kosilom nenadoma vprašala: »Koliko dni je Jezus preživel brez hrane?« Stiskalo jo je pri srcu in preštevala je dneve. Iz Ljubljane pa nobenih novic.
Bližal se je že zadnji teden pred birmo, zato so Ani določili nadomestno botro.
»Ne, ne maram nobene druge botrice, hočem teto Lojzko!«
Ana je neprestano mislila na teto. Če je zaprta, je brez hrane, koliko časa je lahko brez hrane. Pomislila je, da je bil Jezus štirideset dni brez hrane in skrbelo jo je vsak dan, če je teta še živa in ali bo lahko do birme prišla domov. Molila je zanjo in jokala v svoji postelji.
Nato je od fare prišel mežnar vprašat, če gre Ana zdaj k birmi. Mama je še prigovarjala Ani, da bi imela še nadomestno botrico, še mlajšo sestrično Anico.
»Ne, nobene druge ne maram!« je jokala Ana.
»Potem moramo potrdilo vrniti na škofijo,« je dejal mežnar in se odpeljal s kolesom. Čez čas so Ani poslali sive čeveljčke: naj jih kar nosi, saj ji noga raste in naslednje leto ji bodo premajhni. Nosila jih je samo za k maši.
Čez tri mesece je teta prišla iz Kočevja, ker ji je izvrstna pravnica izborila svobodo. Tudi hiše ji niso podržavili. saj je bila preskromna za novodobne socialiste.
Ana je šla k birmi naslednje leto v stolnici s svojo izbrano botrico. Birmal jo je škof Anton Vovk. Takrat so botri res vezali birmo, ker so svojemu birmancu prek čela dali kakšen centimeter širok in meter dolg trak, ki so ga zavezali zadaj.

M. Hafnar (zgodba), v: Ognjišče 6 (2022), 79-80.

S hčerko sem šla na obisk v bolnišnico, kjer je moja mama bila bitko s težko boleznijo. Ko sva z avtobusom prišli do bolnišnice, sva imeli še precej časa do ure obiskov. Sedli sva na klopco pred bolnišnico ter opazovali mimoidoče ljudi in avtomobile. Za naju je bil to povsem drugačen svet od vaškega, kjer živimo. Za malo hčerkico še bolj, saj ni bila velikokrat v mestu.
»O glej jo no! Kaj pa ti delaš tukaj?« me je nagovoril ženski glas, v katerem sem prepoznala glas svoje sošolke, čeprav se že dolgo nisva videli.
»Čakam, ko bodo odprli bolnišnico za obiske. Mojo mamo sva prišli obiskat.«
»Pa ja ne misliš otroka vzeti s seboj na oddelek, to mlado in nedolžno bitje?« se je začudila.
»Seveda bo šla z menoj. Zelo rada ima staro mamo. Pa tudi mama se bo zelo razveselila svoje vnukinje.«
»To ni kraj za otroka!« me je strogo pokarala.
»Zakaj pa ne? Saj tudi otroci lahko zbolijo in pristanejo tu notri. Bolje je, če so seznanjeni s tem, da ji življenje ne dobi nepripravljene na preizkušnje, ki vsakogar prej ali slej doletijo,« sem ji odgovorila.
»Jaz svojega sina nisem pustila k očetu, ko je umiral! Tudi na pogreb ni šel, da ga ne bi preveč prizadelo. Zdaj me sprašuje, kje je ata, pa mu povem, da je odšel na daljše potovanje. Le zakaj bi ga strašila in mu begala misli! Naj ima brezskrbno otroštvo!« se je pohvalila.
»Pa misliš, da je srečen, ko te sprašuje za ata? Gotovo ga pogreša in težko čaka, kdaj se bo vrnil. Bolje bi bilo, da bi mu povedala resnico. Ko bo spoznal, da je ata moral oditi za vedno, da mu nisi omogočila, da bi se poslovil od njega, ti bo zameril tvoje laži in prikrivanje,« sem ji morala povedati svoje.
»Mudi se mi v vrtec po sina, potem greva na zabavo rojstnega dneva k njegovemu prijatelju. Nasvidenje, lepo se imejta!« je odhitela.
***
Sedela sem in razmišljala o njeni vzgojni metodi. Ubogi otrok, kakšno mehkužno bitje bo naredila iz njega. Sploh ne ve, kaj vse ga lahko še čaka.
Spomnila sem se, kako sem še kot majhen otrok ujela pogovor mame in očeta o vaščanu, ki je umrl nagle smrti.
»Kaj hočemo, vsi bomo enkrat umrli, eni prej, drugi kasneje, kakor je komu dano,« je rekla mama.
»Umrla bom, kot je umrl ta stric? Kam bom šla? Kaj tudi otrok lahko umre? Kaj se zgodi takrat, te hudo boli?« Sto vprašanj sem imela za svoje starše.
»Nič se ne boj, če boš pridna, te bo angelček odpeljal v nebesa. Vsi se bomo po smrti dobili tam, pri Jezusu in Mariji,« me je pomirila mama.
»O, potem pa ni tako hudo, ko umreš,« sem prišla do zaključka.
***
Ko je bilo konec obiskov, sva se s hčerko odpeljali domov. Misli so mi kar naprej uhajale k srečanju s sošolko in njenemu ravnanju s sinom. Gotovo misli, da ga bo zavarovala, meni se njeno ravnanje zdi napačno. Včasih so otroke vzgajali drugače in jih pripravljali na resnično življenje.
V spominu mi je ostal dogodek iz mojega zgodnjega otroštva. Tisti časi so bili posebno lepi zaradi druženja s sosedi, zlasti v zimskem času, ko so bili večeri dolgi. Pri vsaki hiši so zmolili rožni venec, potem pa smo šli v vas k sosedom ali pa so sosedi prišli k nam. Igrali smo se razne igre, starejši so pripovedovali zgodbe, ki smo jih otroci poslušali z odprtimi usti in ušesi. To so bili nepozabni večeri z veseljem, smehom in sproščenim druženjem vaščanov.
Komaj sem dobro shodila, že sem hotela hoditi in večkrat sem tudi šla s sestrama vasovat, kot smo temu druženju rekli. Pri sosedovih sta bila mati in sin, oče je bil že pokojni, drugi otroci pa so že odšli po svetu. Na topli peči smo igrali domine. Meni običajno niso pustili igrati, ker sem bila premajhna. Nekaj časa sem gledala, poslušala in bilo mi je lepo. Na toplem sem kmalu postala zaspana. »Gremo domov!« sem začela sitnariti.
Sestri in sosedov Janez so bili zatopljeni v igro in niso hoteli končati zaradi mene.
»Malo še počakaj!« so mi rekli.
Čakala sem, a mi je bilo kmalu dovolj. Želja po topli postelji je bila vedno močnejša. »Grem pa kar sama!« sem rekla.
»Sama ne smeš ven, zunaj je tema, lahko kam zaideš,« so mi rekli. »Saj poznam pot, ne bom zašla,« sem vztrajala.
»Le pojdi,« se je oglasil Janez, »tam na vogalu je krvavo stegno. Se ga nič ne bojiš?«
Vedel je, da me bo s tem strahom zadržal na peči. Bila sem zelo boječa, zlasti v temi, in srečati se s krvavim stegnom me je bilo groza.
Ko sem s sestrama šla domov, sem se obeh močno držala za roke in bolščala v temo, da bi zagledala krvavo stegno.
Sestra, ki je videla, kako me je strah, me je pomirila: »Saj ni krvavega stegna, Janez se je samo hecal!«
Naslednje jutro je mama imela opravka s prašiči in kokošmi. Hodila sem okrog in jo vprašala: »Mama, a je res tam zadaj krvavo stegno?«
»Kje pa! Kakšno stegno neki. Kdo pa ti je to rekel?« se je mama začudila mojim mislim.
»Janez včeraj zvečer, da me bo krvavo stegno, če grem sama domov.«
»To je rekel kar tako, da bi nehala sitnariti in siliti domov. Nič se ne boj, tega strahu ni!« me je potolažila.
Grem pa pogledat, če ju res ni, sem si rekla. Počasi in previdno sem šla po poti k sosedovim. Nikjer ni bilo nobenega sledu o krvavem stegnu. Šla sem naprej, da pogledam k sosedovi teti, ki je bila na domu sama.
Videla sem, da so hišna vrata zaprta, hlevska pa na stežaj odprta. “Teta je v hlevu,” sem vedela in stopila na kamniti hlevski prag. Previdno sem stopila v hlev in skoraj padla vznak , ko sem zagledala mlako krvi in sredi nje negibno sosedovo teto. Stekla sem domov in že po poti vpila: »Mama, teto je napadlo krvavo stegno!«
»Kje si pa bila?«
»Šla sem pogledat, če je kje krvavo stegno. Teta leži na tleh v hlevu in kri je okoli nje.«
Mama me je malo nejeverno pogledala, pa je vseeno šla v sosedov hlev. Ko je videla krvavi prizor, je brž poklicala očeta. Oče je hitro tesno povezal nogo nad rano, sosedov Franci pa pohitel po zdravnika. Kmalu je prišel tudi rešilni avtomobil. Teta je bila kar dolgo v bolnišnici.
Pozneje sem zvedela, da jo je brcnil konj. S podkvijo ji je zadal veliko rano, iz katere je odteklo veliko krvi. Reševalci so pohvalili očeta, da je pravilno ukrepal in ustavil krvavitev. Ko je teto brcnil konj, je padla in z glavo priletela v steno, da je izgubila zavest. Takoj ko je prišla iz bolnišnice, sva jo z mamo šli obiskat. Imela je povito nogo in hodila je z berglami. Vesela naju je bila, me stisnila v objem, kot mi je rekel že njen Janez: »Sam Bog te je poslal. Še malo, pa bi izkrvavela. Janez bi prišel domov šele pozno popoldne …«

Heli, To ni kraj za otroka. (zgodbe), v: Ognjišče 6 (2022), 27-29.