Nekoč sem že povedala, da k meni, že starki, še vedno radi prihajajo mali otroci, tudi že predšolčki. Olepšajo mi mojo starost. Tako si predstavljam, da sem jaz zima, oni pa pomlad.
Prinašajo mi prve pomladanske rožice: zvončke, trobentice, marjetice ... Najljubše jim je, če se z njimi pogovarjam, seveda silno resno, kakor da bi bili že odrasli. Kadar se dobro počutim, jim pripovedujem najlepše pravljice. Ne takšne, ki jim jih starši kupijo in potem nimajo časa, da bi jih jim prebirali. Moje pravljice niso bile še nikjer napisane. Šle so od ust do ust, iz roda v rod. Ko jim kakšno pripovedujem, nastane v moji kuhinji popolna tišina in njihove očke postajajo vedno širše, včasih so odprta tudi usteca. Tudi oni mi prinašajo novice, ker vedo, da sem dobra poslušalka.
Tako mi je minuli teden Lucija, ki je stara osem let in hodi že v drugi razred, povedala: »A veste, teta, da bomo mi zdaj kar na kupu praznovali? Še teden dni je do tega, ko bom šla k prvemu obhajilu. Veliko se moram še naučiti, tudi pesmice. Takoj zatem imam rojstni dan. Zdaj bom stara osem let.« Nato utihne in nekaj časa premišljuje, potem pa nadaljuje: »Ja, pa še nekaj, teta, vam moram povedati.« »Zdaj sem pa res radovedna,« ji rečem. Lucija zdaj položi prst na usta in bolj šepetaje govori (kakor da bi bila to skrivnost): »Ata in mama se bosta ženila,« kar po domače pove. »Zdaj, ko je moj bratec že velik in hodi v četrti razred, se pa že spodobi.« Pomislim, od kod otroku vse te besede in razmišljanja.
Zdaj spet premor, potem pa vpraša: »Teta Ana, ali bi vas jaz lahko povabila?« »Lepo od tebe, Lucija, da hočeš tudi mene povabiti, a jaz sem stara in bolehna in ne morem več niti v cerkev.« Pogleda me od nog do glave, če je res tako. Tiho se smejim.
Moja stalna obiskovalka je tudi Vesna. Ta ima najbližje do mene, kar od vrat do vrat. Vedno mi prinaša bombone. Jaz vse dobro shranim, in ko ji zmanjka bombonov, ji jih po malem dajem nazaj, pa še drugim otrokom.
In tu je še Barbara. Tudi ona hodi v drugi razred in stanuje preko ceste. Tudi ona rada prileti, a malo manjkrat kakor drugi, ker se pridno uči. Barbara pa me je pred nedavnim najbolj presenetila. V bolnišnici ji je umrla babica. Ko so jo pripeljali domov, ni mogla verjeti, da je mrtva. Njena mamica mi je povedala, da je babico vso pretipala, najbolj po licih. Ko je bila soba polna ljudi, ki so prinašali rože in sveče, sem bila tudi jaz tam. In kaj sem doživela?
Barbara sedi sredi sobe na stolu ter glasno in razločno moli rožni venec. Vsi so se čudili tej vnukinji, da je znala tako lepo moliti. Ko je ob koncu vsake desetke molila: »Bog daj naši babici večni mir in pokoj,« nobeno oko ni ostalo suho, tako nedolžno in prisrčno je izgovorila te besede. Vsi so jo pohvalili, kasneje tudi jaz.

A. Uršej, (zgodbe), v: Ognjišče 3 (2023), 85.

Sedela je nasproti zdravniku, kot da bi obe čakali smrtno obsodbo. Stala sem za njo in v mislih prosila Boga, da le ne bi bilo najhujše.
»Hudo ste bolni, nujna je takojšnja operacija,« je počasi previdno dejal zdravnik.
Nisem videla njenega obraza; z očmi sva se ujela z zdravnikom, naj ji, prosim, prizanese s podrobnostmi. Preveč bi bilo to zanjo. Pred šestimi leti je izgubila sina in še vedno se je borila s tem, da ni hujšega za mater kot stati ob preranem grobu lastnega otroka. Z njim je izgubila del sebe.
Noge so se mi tresle, vame je udarilo z vso silo, znašla sem se v temni soteski bolečine in nemoči. Ali ji bom zmogla biti trdna opora? Ji bom lahko pomoč v trpljenju, o katerem se mi takrat še sanjalo ni? Na poti domov me je tolažila misel: Tudi če bi hodil po temni dolini, ne bom se bal, ker si Ti z menoj. V mojem srcu pa kamen, žalost in dvom: Ali je res vse, kar je prišlo od Gospoda, tudi k njemu namenjeno? Zaman sem poskušala trpljenje osmisliti, prosila sem Boga, naj nam ne vzame še naše ljubljene mame. Zdi se mi, da je ona svojo bolezen sprejela lažje kot jaz … znala je … bila je prekaljena v hudem, zaupala je v Božjo previdnost. Kljub molitvi, veri, zaupanju so bile moje noči brez spanca. Morda bi takrat še sama zbolela, toda imela sem svojo družino, bolnega očeta, sestro, prijatelje in sorodnike, ki so mi bili blizu te dni, in moža, ki je z mano čutil hlad neprespanih noči.
Ko sem nekega jutra odhajala v službo, sem – kot vsak dan – pogledala proti gori, proti naši prijazni romarski cerkvi na Vitovljah. Svetila se je v soncu in se kopala v barvah čudovite jesenske narave. »Mati, pomagaj!« sem prosila. Naprej moram … zate, mama, za vse, ki me imajo radi. Dopovedala sem si, da nam je vse to namenjeno, da mora bolečina izzveneti do konca in mi je nihče ne more odvzeti. »Ko se vrnem domov, poromam k njej. Kot moja mama, me tudi ona čaka.«
Sonce je bilo že zelo visoko, počasi sem stopala od postaje do postaje križevega pota, ki stoji ob poti k cerkvi. Ki je za nas krvavi pot potil, ki je za nas bičan bil, s trnjem kronan bil, ki je za nas težki križe nesel … Zdrava, Marija, milosti polna … Zdelo se mi je, da se vzpenjam na goro, ki je sveta, da prihajam k Materi, da bi pozabila dneve, ki so minili kakor brez blagoslova, z željo, da začutim Njen objem, trden, dobrotljiv, poln upanja in tolažbe. Med vejami borovcev je bila tišina še bolj tiha, notranji mir je dobival svoj pomen.
Misli so mi uhajale na vse prizore življenja s tabo, moja mama, na tvoje zadnje romanje k Vitovski Materi ob velikem šmarnu, ko niso zmogla več poti in te je moj mož peljal skoraj do vrha. Kljub krhkemu zdravju si želela priti gor, kot bi slutila, da bo to tvoje zadnje romanje.
Pol ure počasnih korakov in že sem zagledala ozek obok, vklesan v skalo, ki te potegne v objem cerkve, nekaj stopnic in svetišče, ki te izroči Materi v varstvo. Z leve strani oltarja zre vate obraz Marije, te čudežne žene molka, ki ni vklenjen v noben čas … Vedno znova začutiš, da si tukaj pričakovan, da si ljubljen, da ti bo lažje, da boš zmogel. V ušesih ti odmeva mogočno zvonjenje ob praznikih. Pesem romarjev Marija, skoz' življenje voditi srečno znaš, ti pelji skoz' trpljenje življenja čolnič naš. In tudi če ne zmoreš pesmi, molitve, na oltar polagaš svoje prošnje, želje, zahvale, Njej izročaš svoje drage, svoje življenje.
Danes je navaden dan in cerkev je zaprta, tudi stemnilo se bo prav kmalu, toda človek bi kar ostal tukaj. Kdor enkrat doživi in začuti ta blagoslov, se vrne. Ko stopiš iz cerkve, te ob lepem vremenu objame morje sonca in svetlobe ob čudovitem razgledu po dolini vse do morja in Alp. Tukaj se spočijeta duša in telo.
Moje zemeljske mame že skoraj devet let ni več, še tisto jesen smo jo pokopali. Zapustila nam je resnično velike stvari, ki jih človek bolj jasno vidi, čim dlje živi.
Nebeška Mati na Vitovskem hribu ostaja z nami. Vedno več romarjev sprejema, vsak prinaša svojo zgodbo. Tudi vedno več mladih prihaja k Njej, da z Njo deli svoje veselje ali skrbi. Vsakdo se lahko vse dni v letu poda na Vitovlje – kot samoten romar, kot pohodnik ali skupaj z drugimi, ko so tukaj večkrat v letu svete maše.
Pri Materi bo doživel njeno bližino, mir in tolažbo, ki je v naših dneh vsem tako potrebna. Jaz prihajam s prošnjo zase, da bi zmogla s tiho vdanostjo in trdnim upanjem moliti za vse svoje drage, za moja otroka, za bolne in trpeče, za mlade, za duhovnike, za našo dolino in domovino. Da bi z odprtim srcem znala slišati in razumeti, kar nam brez besed sporoča Božja Mati: »Ne bojte se, z vami sem, vse bo dobro!«

M. Mlečnik. (zgodbe), v: Ognjišče 3 (2013), 50-51.

Odločila se je. Mamico in babico morajo danes razveseliti za njun praznik. Ko je prišla iz šole, je mimogrede svoj namen zaupala tudi bratoma, ki sta se sicer strinjala, toda menila, da je do večera še čas. »Saj sem vedela,« je rekla bolj sebi kot njima, vzela svojo denarnico, mamici dejala, da ima nujne opravke, vzela svoj skiro ter se odpeljala od doma.
V cvetličarni jo je presenetil dolga vrsta. Sami moški. Ko je čakala, se je z očmi sprehajala od cveta do cveta. Joj, koliko različnih rož in ena lepša od druge! Vrsta se je le počasi krajšala, kar ji je prišlo prav, saj se ni mogla odločiti, ali naj kupi dva šopka, enega za mamico, drugega pa za babico, ali enega večjega za obe. Ko jo je cvetličarka vprašala, kakšne želje ima, je preprosto dejala, da bi rada kupila rože za mamico in babico.
»Za koliko denarja?« je bila cvetličarka prijazna.
Pokazala ji je bankovec za dvajset evrov, ki ga je tiščala v roki.
Cvetličarka je malo pomislila. »Najbolje bo, da ti naredim za obe en lep, malo večji šopek.«
Anja je zadovoljno prikimala, cvetličarka pa je počasi začela izbirati rože in jih oblikovati v šopek. Ko je že skoraj končala, je poiskala še dve veliki, nežno obarvani vrtnici. »Ti dve pa tvoji mamici in babici poklanja naša hiša, ker imata tako imenitno punco,« je dejala, šopek zavila in naročila, da ga mora nesti zelo previdno.
»S skirojem ga bom peljala,« je pojasnila Anja.
»S skirojem?« se je začudila cvetličarka. »Potem ga moram še malo zaviti.«
Anja je v eni roki držala šopek, z drugo pa skiro. Ko se je peljala mimo trgovine, je pomislila, da bi bilo lepo, ko bi ju razveselila še s čokolado. Z velikim šopkom je previdno hodila med policami. Da se majhnega darila tudi ona ne bi branila, je premišljevala, ko je izbrani čokoladi dajala v nakupovalno košaro, in hitro dodala še eno.
Mimoidoči so jo malce začudeno pogledali, ko je s skirojem in velikim šopkom hitela mimo njih, njo pa je le skrbelo, da se ne bi kateri od teh čudovitih cvetov poškodoval.
Neopazno se je vrnila domov. S šopkom, skritim za hrbtom, je tekla v njihovo stanovanje in zaklicala: »Mamica, babica te nujno potrebuje!«
Mama je pustila posodo na mizi in pohitela k svoji mami. »Ne, nič te nisem klicala,« je začudeno pogledala in s tem presenetila mamico.
Sredi ugibanja, kaj je zdaj to, je prav počasi prišla do njiju Anja. Vso pot domov je premišljevala, kaj jima bo rekla, ko jima bo izročila šopek. Zdaj pa se ni mogla spomniti niti besede, kaj šele stavka! Samo šopek je vzela izza hrbta in jima ga brez besed slovesno izročila. Mamica in babica sta se spogledali, kot da ne moreta verjeti, da jima je najmlajša pri hiši pripravila takšno presenečenje. Tako srečne mamice in babice Anja že dolgo ni videla. Z njunih obrazov je sijala hvaležna radost, ko sta ji z nekim posebnim glasom rekli hvala. Močno sta jo stisnili k sebi, da sta skoraj zmečkali še šopek.
»Tako lepega šopka pa ne prejmeš vsak dan,« sta hiteli, si ga ogledovali in vsaj dvakrat povedali, da take pozornosti nista pričakovali, s pogledom pa še kar naprej božali šopek.
Ko se je mamica vrnila z vazo, jima je Anja izročila še čokoladi.
»To pa naj bo zate,« sta rekli hkrati.
»Svojo sem že pojedla,« je odkrito priznala.
»Potem si ju pa razdelite z Vidom in Lukom,« sta predlagali.
Po večerji je Anja ravno odšla v sobo, da bi do konca naredila nalogo iz matematike, ko je za njo stopil očka. Da je imel naporen dan, ji je začel pripovedovati, in da mu je mamica povedala, kakšno presenečenje je pripravila njej in babici. »Tak šopek bi moral mamici in babici podariti tudi jaz – v zahvalo, da je postala mamica vas treh in da sem po zaslugi babice našel svojo ženo.« Še malo je počakal. »No, pa si jima ti izročila šopek nekako tudi v mojem imenu. Zato bi bilo prav, da prispevam svoj delež.«
»Saj ni treba,« se je branila.
»Ti si prispevala trud in pot, mi moški pa damo finančni del.«
»Res ni treba!«
»Zelo bi bil vesel, če sprejmeš naš prispevek,« je dejal in vzel s police njen hranilnik.
»Če tako želiš ...« je odkrito dejala Anja.
»Nekoliko si popravila mojo pozabljivost,« je s posebnim glasom dejal očka in jo pobožal po licu. Tako toplo in nežno, kot znajo pobožati samo očki, kadar pozabijo skriti svoja čustva.
»Kako lep dan,« je pomislila Anja in ta misel jo je spremljala ves večer.

J. Jarc - Smiljan, zgodbe, v: Ognjišče 4 (2023), 76-77.

Smiljanove zgodbe lahko prebirate tudi v knjigah:
J. Jarc-Smiljan, Samo še pet minut, zbirka Žepna knjižnica Ognjišča 45, Koper. Ognjišče 2005.
J. Jarc-Smiljan, Marija na kolencah zbirka Žepna knjiga Ognjišča 17, Koper. Ognjišče 2021.

 

Poznega nedeljskega popoldneva sem stal na vrhu hriba nad našo domačijo. Po dolgi in naporni nočni vožnji sem se zjutraj vrnil domov in si želel najprej ogledati posestvo in se nadihati svežega zraka. Nad mano je bilo jasno nebo. Obraz sem nastavil sončnim žarkom, ki so me prijetno greli. Pihljal je rahel severnik in mi kuštral lase. V nosnicah sem zaznal prijeten vonj po smrekovi smoli. Tu pa tam se je čulo ptičje petje. Vrhovi dreves, v katere se je zaganjal veter, so narahlo šumeli. V globeli spodaj je enakomerno žuborel potoček. Pogled na prostrano posestvo, ki se je razprostiralo daleč naokoli, me je vsega prevzel. Stara kmečka hiša, širne njive, travniki, pašniki, vinograd in gozd - vse me je zaprosilo: “Ostani z nami za vedno!” V meni se je prebudila dolgo zatajevana ljubezen do domače grude, ki sta mi jo starša vsadila v srce v najzgodnejših letih mojega življenja in sta jo negovala vsa leta moje mladosti.
Odrastel sem v zdravega in močnega kmečkega fanta, zakoreninjenega v domu in v domačem kraju. Verjel sem v srečno bodočnost in z upanjem zrl v svet. V svoji mladostni nepremišljenosti sem zahrepenel po lažjem in boljšem življenju. Odšel sem od doma in bil prepričan, da bom v širnem svetu našel srečo.
Domov sem prihajal nekajkrat na leto. Včasih me je spremljalo kakšno dekle, zadnje čase pa sem prihajal sam. Starša sta me z veseljem sprejemala. Odkar je pred letom dni nenadoma umrl oče, me je mati ob vsakem obisku skušala pregovoriti, naj se za vedno vrnem domov. Jaz pa sem ostal pri svoje in zaradi tega sva se z materjo večkrat sprla, za kar pa sem največ kriv jaz.
Ko sem pred nedavnim ostal brez dela, sem sprejem materino povabilo in se po desetih letih za vedno vrnil domov. Glavni vzrok za mojo vrnitev pa je bil drugje...
Bitje ure na zvoniku farne cerkve me je spomnilo, da je čas za kosilo. Po stari navadi smo imeli pri nas ob nedeljah kosilo točno opoldne. Ko sem vstopil v hišo, sem se prestrašil. V kuhinji ni dišalo po nedeljskem kosilu, miza je bila prazna, za njo pa je nemočna sedela mama. Opazil sem njen bledi obraz in zaslišal njeno težko dihanje in jasno mi je bilo, da je z njo nekaj narobe. “Ko se ne bi ti tako dolgo potikal po svetu...”
Povesil sem pogled kot obsojenec, ki se je zavedel svoje krivde za storjene prestopke, in osramočen povesil glavo. V hipu je v meni splahnila vsa drznost, ki me je obšla vselej, ko sem se pripravljal na oster besedni spopad z materjo. Težka jeklena pest se je oklenila mojega srca in ga stiskala tako močno, da sem komaj še dihal. Obšla me je slabost. Skozi zamegljene oči sem videl mater, ki je počasi vstala od mize in se s tresočimi koraki napotila proti oknu, na katerega sem se naslanjal. Pričakoval sem njenih ostrih besed. Toda mati je molčala. Obrnila se je proti meni , svoje oči je uprla globoko v moje in najina pogleda sta se za trenutek ujela. Potem se je zazrla skozi okno. Zvedavo sem sledil njenim očem. Njen pogled je zataval proti dolini pod našim hribom. Izza hriba se je videlo zgornji del strehe skromne stare domačije. Tam se je materin pogled ustavil, Tedaj me je še bolj stisnilo pri srcu zaradi močnih čustev, ko so me vezala na to domačijo, in ki jih nikoli nisem mogel pregnati iz svojega srca. Zaprl sem oči in moje telo se je upognilo, kakor da bi mi neka neznana teža padla na pleča. Pritekle so mi solze. Ko so se ustavile na ustnicah, sem okusil grenkobo, kakršne še nisem okusil nikoli dotlej. “Sin... tam... tam je tvoja sreča...”
Polglasne besede, ki so v presledkih privrele iz materinih prsi, so se kakor meč zarezale v mojo staro srčno rano. Materin glas je bil žalosten. Videti je bilo, da se komaj še drži na nogah. Njena desna roka se je počasi premaknila na levo, srčno stran prsi.
Dobro sem razumel pomen materinih besed. Hotel sem jo nekaj vprašati, a nisem mogel spraviti besede iz sebe. Takrat pa se je mati zazrla v moje še vedno solzne oči in slutil sem, da je morala začutiti mojo neizmerno duševno stisko. Materine očitajoče besede sem še prenašal, čeprav včasih z veliko težavo, njen pogled pa me je zdaj tako prizadel, da sem zgubil vso moč in se zrušil. Brez besed sem zbežal iz hiše kot pregnanec. Na pragu sem se ustavil in nekajkrat globoko vdihnil, nato pa se napotil po bližnjici v dolino.
Trdno odločen, da naredim konec svojemu dosedanjemu načinu življenja, sem naglo stopal po vaški poti. Poln nekega novega, doslej meni neznanega hrepenenja, sem se približeval hiši, katero sva malo prej z materjo od daleč opazovala...
Pozno popoldne sem se počasi vzpenjal proti svojemu domu. Ob meni je veselo stopalo dekle in se me trdno oklepalo. Od daleč nama je z okna naše hiše pomahala mati in s kretnjo roke pokazala, naj stopava hitreje. Moj obraz je bil vesel, oči sijoče od neizmerne radosti, in korak lahek, kakor da je z mene odpadlo vse breme mojih zadnjih desetih let. Globoko v svojem srcu pa sem zdaj začutil srečo, ki sem jo po širnem svetu dolgo zaman iskal.
SITAR, Nives. (zgodbe). Ognjišče, 2008, leto 44, št. 3, str. 56-57.

Spet jo je sililo na kašelj. Sunkovito se je vzdignila in med napadom kašlja tipala za domačo haljo. V sobi tega dne ni bilo posebno toplo. Napad je minil. Prijela se je za prsi in nekaj časa sunkovito lovila sapo. Zadnja leta ji je nagajal bronhitis.
Pogled se ji je sprehodil po sobici Doma za starejše občane. Že deset let je bivala tukaj. Svojcev, razen dveh nečakov, ni imela. Ta dva pa sta se tako ali tako spomnila nanjo samo takrat, kadar sta potrebovala denar. Zavzdihnila je, njen pogled se je ustavil na Zveličarjevi sliki in uvelih rožah pred njo.
Pogled na uvele rože jo je pretresel. Cvetje je bilo njeno veliko veselje, delček narave, Božjega stvarstva. Zaradi let ni mogla več hoditi na sprehod. »Ko bi vsaj prišla do svežih rožic!« je zahrepenela.
Potem ji pogled zaplaval do lastne podobe izpred petdesetih let, ki je kazala samozavestno, nasmejano žensko v uniformi bolniške sestre. In spomnila se je množice umirajočih, ki jih je spremljala in jim lajšala zadnjo uro. Koliko žrtvovanja, koliko razdajanja, da je za lastno družino zmanjkovalo časa! Svoje življenje je posvetila skrbi za bolnike.
Spet je pogledala sliko Zveličarja: »Saj ne tožim, ljubi Jezus, ampak samota je včasih tako huda. Kako dolge so te ure do večerje!« In privrele so ji solze v oči.
Plaho trkanje jo je zdramilo iz žalostnih misli. »Naprej!« je rekla presenečeno, saj ni pričakovala obiskov. Vrata so se počasi odprla in prikazala se je svetlolasa kuštrava glavica. Spoznala je Mašo, vnukinjo gospe, ki je prišla v Dom pred nedavnim. Dekletce je vljudno pozdravilo.
»Kar naprej, Maša!« je rekla in si z naglo kretnjo obrisala solze. Proti njej se je stegnila dekličina ročica, v kateri je stiskala šopek zvončkov med temnim zelenjem bršljana.
»Joj, kako lepo!« je vzhičeno vzkliknila in segla po sveže nabranih rožicah.
»Ko smo prihajali sem, smo jih nabrali ob potoku in spomnili smo se tudi na vas,« je rekla deklica veselo, ko je videla, kako stari gospe žarijo oči.
»Ja, hvala ti, Maša, tisočkrat hvala. Ne veš, kako rada imam rožice. Vidiš, tiste pod ono sliko so popolnoma ovenele, takoj jih bom zamenjala s tem lepim šopkom, ki si mi ga ti prinesla.«
»Gospa, babica vas pozdravlja, jaz pa moram hitro iti,« se je poslovila deklica.
Zazdelo se ji je, da je v sobo posijalo sonce. Vstala je in zamenjala rože. »Ljubi Bog, vem, da si to prijazno deklico s šopkom zvončkov poslal ti!« je zašepetala.
Ko je legla nazaj v posteljo, je njen pogled zadovoljno počival na šopku zvončkov pred Zveličarjevo sliko.
Zvone
Bila je naša »babika«
Življenje daje in jemlje. Meni je vzelo prijateljico in sosedo. Užili sva dosti lepih skupnih dni, pomladi, poletij, jeseni in zim. Vezalo naju je iskreno prijateljstvo.
Včasih mi pogled otožno uide na sosednji vrt, kjer je še pred kratkim stala njena hiška. Zdaj je tam zelena trava in parkirišče, a moja soseda je v nebesih, v svojem večnem domu, kamor si je zmerom želela.
Pravzaprav smo se v ta kraj priselili nekako ob istem času. Obe sva kupili manjši hiši. Mi smo bili mlada družina z dvema otrokoma, onadva starejši par brez otrok.
Pričelo se je dolgoletno prijateljstvo in moja otroka sta ju preimenovala v dedka in babiko. Naše babice so bile daleč, ta pa je bila tukaj, prijazna in blizu. Postala jima je babika za vsak dan in vsako uro, kadar sta jo potrebovala. Prišli so dnevi, ko sta bila otroka sama, in naša ljubljena babika je ob slabem vremenu zunaj pazila, da v naši hiši ni ugasnila peč. Z dedkom sta otrokoma pripovedovala zgodbe in večkrat naluščila polno košaro koruze za našega pujska. Delala sem v tovarni, pogosto tudi cele noči, tako zahtevne nadure, in sem bila hvaležna za njeno skrb. Otroka pa sta ji to poplačevala predvsem z ljubeznijo.
Življenje je teklo dalje in oba sta se veselila sprememb v naših domovih. Onadva sta hiško lepo uredila, midva z možem pa sva pričela graditi novo.
Imela sem zelo malo časa, a včasih sva le šli skupaj na sprehod do bližnjega gozda. Pogovarjali sva se o vsem mogočem, najraje pa o knjigah. Gospa soseda je bila naročena na verski tisk, kupovala je Mohorjeve knjige in bila prijateljica Radia Ognjišče. Bila je zgledna kristjanka. Nekoč je prišla v našo župnijo Marija Romarica in moja soseda je vso noč molila v cerkvi in jo čakala. S hčerko sva se po njenem ljubeznivem vabilu pridružili vernikom v cerkvi v zgodnjem jutru.
Reka življenja teče dalje in se ne ustavi niti za minuto. Minejo lepi dnevi, pride čas, poln skrbi, in obratno. Moja soseda je postala vdova, moja otroka sta bila že kar samostojna, najino prijateljstvo pa se je krepilo. Če se nisva videli nekaj dni, sva se po navadi objeli in poljubili. Počasi se je starala. K sebi je vzela nečakinjo, ki si je na dvorišču zgradila nov dom. Dobila je krasne vnuke, ki jih je ljubila. Nekoč, ko je morala v bolnišnico, so jo tam obiskali. Ona se je potem pohvalila: »Prišli so moji vnuki in nikomur nisem rekla, da niso moji ta pravi. Saj zame so res moji, kajti poslal mi jih je Bog, ker nisem mogla postati mati.« In potem se je smejala.
Danes jo v mislih pogosto vidim, kako izčrpana od bolezni boža svojo odejo. Njeni prsti nemirno drsijo po svetlem blagu in govorijo o bolečinah. Na mizi je pogosto bel prt s svečko, križem in rožnim vencem. Ne zmore več poti v cerkev in pričakuje duhovnika. Njeno lepo čisto srce pa moli, moli.
Nekega lepega dne me je presenetila z darilom. Dala mi je knjigo Lepote slovenskih cerkva. Vedela je, da sem v njej zmeraj rada poiskala domačo cerkev, oltar moje mladosti. Vedela je, da po toliko letih še zmeraj nosim v srcu domotožje po pohorskih gozdovih in se nisem nikoli prav vživela v tole ravnino, kjer prebivam.
Malo pred smrtjo sem jo prosila, naj mi podari kakšno svojo fotografijo. Imela jih je več. Ozrla se je v podobo prelepe deklice s temnimi kitami, sedeče ob drevesu. Toda jaz sem raje izbrala drugo, takšno, ki so jo izklesala leta, preprosto, starejšo, kakršno sem poznala.
Nekega dne sva se dolgo pogovarjali. Ko sem odhajala, je vstala iz postelje in me pospremila do vrat. Poljubili sva se in objeli in ni me želela izpustiti. Nisem se zavedala, da je bilo to slovo. Kmalu zatem je umrla. Kar zaspala je.
Hvaležna sem ji za vso ljubeznivost in iskreno prijateljstvo. Bila je naša babika. Skozi neviden zid, ki naju loči, bi ji rada zaklicala: »Še enkrat bi bila vaša soseda!«

A. Protner, (zgodbe), v: Ognjišče 4 (2024), 82-83.

Ko so pogasnile lučke in ognjemeti in potihnile, hvala Bogu, tudi petarde, se je svet odel v blagodejno tišino zime. Mimo oken se je vlekla megla, posamezne snežinke so plesale v vetru in se obešale na veje. Povsod sivina! Turobna sivina! Kdo jo bo pregnal in kdaj?
Kar naenkrat pa je odgovor tu …
Okno pred mano je objela svetloba! Na polici pred šipo je stal šopek poletnega cvetja. Poškrobljen je bil, da se je ohranil, pokončen, da rože niso izgubile ne barv ne poletne vedrine.
Zgodbo poletnih rož v meglenih zimskih dneh mi je pričarala Fani. So ljudje, od katerih odseva dobrota in ljubezen tudi takrat, ko jih ni več med nami. Ko brskam po spominih, ki se jih z leti nabere veliko, preveč, se trudim, da se spominjam tudi lepih srečanj. Vsega tistega izgovorjenega, ki kar ne more v pozabo.
Ko je bila Fani zadnjikrat pri nas, je sijalo sonce. Cvetele so rože in poletje je sijalo v vsem svojem prelestnem žaru. »Šla sem malo po spominih,« je rekla, ko je prisedla. »Prižgala sem svečko na grobu tvojega vnuka. Tako mlad, pa je moral oditi. Žalostno res, sem pomislila. Pogledala sem v balkon nasproti župnišča z velikim občudovanjem. Takih nageljnov, kot jih goji vaš župnik, daleč naokrog ne vidiš! Pravi gorenjski balkon, en sam cvet! Lahko ste ponosni na to!«
»Saj smo!« sem rekla in se zresnila. V meni se je nekaj zganilo. Zbodlo me je pri srcu in čudna, žalostna misel mi je prešinila telo z vprašanji. »Zakaj Fani hodi po vseh teh njej tako dragih poteh, zakaj obiskuje grobove pa kraje in poznane ljudi tako vesela, da kar žari. Vse okoli nje je kar naenkrat napolnjeno z zanosom. Rože, ki jih drži v naročju, celo te ji prikimavajo, ali pa jih le jaz vidim take?«
Presede se, se spet nasmehne, pogleda me in reče čisto mirno, kakor da bi šlo za nekaj povsem vsakdanjega: »Za vse pride svoj konec! Za rože in za človeka tudi, moj se hitro bliža!«
»Kaaaj? Kako to mislite?« Poskočim na stolu in se ji zagledam v oči. Zresnile so se. To me zbega.
»Zdravniki tako pravijo! Tudi sama tako čutim. Kar naenkrat je prišlo … Malo preveč iznenada pa res …«
Ko njene besede končno dojamem, se mi spet vse odvrti nazaj. Fani nikoli ni bila bolna, nikoli omagana, taka, neuničljiva, zdaj pa kar naenkrat … Vsako poletje je hodila gledat v naše župnišče rože, nageljne, ki jih je župnik tako lepo negoval na balkonu. Enkrat je prinesla vršiček od tam, da ga bo posadila, je rekla, in verjetno ga tudi je …
Rože, pa vrtiček doma, pa kuha in pospravljanje, pa spet kuha, vse zato, da je bilo drugim dobro. Da so bili veseli in zadovoljni.
»Je prav, da se človek toliko razdaja? Se vsi okoli njega tega tudi zavedajo? Koliko?« Odgovora ne najdem.
Fani se kljub vsemu in slutnjam skorajšnjega odhoda smeji. Vse zmore in zdi se mi, da bo kljub vsemu tudi to zmogla. Premagala. Tudi zdravniki so samo ljudje in včasih se zmotijo!
Spet jo slišim, ko pravi: »Naredila sem nekaj mazila. Za sklepe pomaga. Za revmo je dobro in bolečin je manj. Poskusi! Mogoče te bodo noge kaj manj bolele. Iz divjega kostanja je in še nekaj zelišč sem dala zraven!«
Vzamem škatlico iz njenih rok in verjamem, da bo tisto pomagalo. Meni? Zase pa nima zdravila. Vedno misli samo na druge, nase pozablja.
Kot da bi uganila moje misli, se spet zravna in nadaljuje: »Saj bo enkrat že bolje, si rečem. Ne misli samo na slabo. Kadar mi je tako, tesno, se spravim h peki. Prinesla sem ti nekaj za pokusit.«
Pomoli mi kos potice.
Pehtranova potica je. Zelo je dobra, a grižljaj mi obstane nekje v grlu. Počasi pogoltnem tisto naprej in se nasmehnem.
»Ta vaša potica … Nekaj posebnega je …«
»Ni, ni! To se ti samo zdi. Recept sem prinesla od doma. In še veliko drugih. Pa me je vse prehitelo …«
»Ta bolnišnica na Golniku vam bo pomagala,« rečem potiho. »Kar zaupajte jim!«
»Ne bo čudeža … V kosteh je že tudi … Ampak moram še veliko opraviti! Zdaj me tudi večkrat obiščejo otroci, z možem se dobro razumeva, nekako se bodo znašli. Tudi brez mene jim bo šlo!«
»Dala si jim vse, kar si premogla,« pomislim, »dobro popotnico za naprej.«
Rože mi prikimavajo, Fanikine rože. Vedno bolj pokončne so in žareče. Kot sredi poletja. Vsa soba sije od njih, kot bi se res vrnilo poletje. Kot da se resničnost odmika in da slovesa ne bo.
Obračam škatlico v rokah, pečejo me dlani, zunaj pa mraz, mraz …
»Izvlekla se bo! Mora se … Ali pa je tako, da Bog najprej vzame k sebi dobre ljudi, kot je govorila moja mama?«
Trpek spomin na toliko prezgodnjo vnukovo smrt mi spet zareže v dušo in ne vem, kaj bi …
»Življenje mora naprej,« govori Fani iz tistega šopka ven. »Malo lepo, malo hudo, a naprej moramo. Nič ustavljanja! Le toliko, da znova zajamemo sapo in naredimo zalet!«
Cvetje pozimi malo ublaži trpke spomine. Misli gredo spet drugam. Da bo enkrat tudi pomlad prišla, vsa razkošna in posuta s cvetjem.
Fanikino slovo je bilo tistikrat res zadnje, vendar srce ne dovoli spominom, da bi odšli.
Mar ni tudi v tem nekaj lepega? Nekaj dobrega?
Seveda je! In to resnico moram povedati naprej! Od besede do besede bo lažje.
Oddaljilo se bo, izginilo pa ne! Ne more! Kot vklesano je, potrjeno s šopkom poletnih rož.
Te bodo ostale z mano za vedno.
In prav je tako!
Menjavajo se letni časi, menjavajo se ljudje okoli nas, tisto, kar je vredno, pa ostane!

ŠKRINJAR, Polona. (zgodbe). Ognjišče, 2019, leto 55, št. 3, str. 48-49.

Zdravnik ga je resno pogledal. »Obema je jasno, da bo treba zmanjšati telesno težo. Lahko vam dajem vedno močnejša zdravila, toda to ni rešitev.«
»Sem že poizkušal,« se je izmotaval Bernard, »ampak ni bilo pravega uspeha.«
»Redni obroki hrane in hoja. Hoja, hoja in spet hoja,« je bil odločen zdravnik. »Po možnosti v hrib.«
»V hrib?« se je začudil Bernard. Malo je pomislil. »Ampak tega imam skoraj pred nosom!«
»Torej? Samo pot pod noge!« je zaključil zdravnik.
Hrib je že blizu, je premišljeval, ko se je peljal domov, samo že sedaj mi primanjkuje časa.
In morda bi ostalo pri tem izgovoru, če ne bi zdravnikovega nasveta mimogrede omenil faranu in prijatelju Milčku in seveda tudi dodal, da pri vsem delu za kaj takega nima časa.
»Kdaj?« ga je Milček pogledal s tistim svojim prešernim pogledom. »Ob petih zjutraj.«
»Ob petih zjutraj?« se je začudil Bernard.
»Ob pol sedmih sem že v delavnici,« je dodal in župnik ga je samo spoštljivo pogledal.
»Saj ni kaj premišljati,« je razsodil Milček, »najlepši del dneva lahko tudi prespite.«
Župnik Bernard se je zasmejal. »Tako se na hitro prepriča ljudi! Kdaj in kje se dobiva?
»Pri kapelici ob petih!« je bil Milček kratek.
»Ampak takrat je še tema.«
»Obstaja luna, baterija in volja!« je pribil Milček.
Sopihal je, ko se je trudil, da bi sledil Milčkovim enakomerno hitrim korakom. Pot se je vlekla in lovil je ravnotežje, ko se je izogibal nadležnim koreninam. Milček je sem pa tja počakal, da ga je Bernard dohitel, potem pa je takoj zakorakal naprej.
Končno sta prišla na vrh. V gostilni je na prve obiskovalce že čakal čaj. Popila sta, nato pa šla dvakrat okoli cerkve in vmes občudovala prebujajočo se pokrajino pod seboj.
»Takih občutkov se ne da kupiti,« je dejal Milček. Bernard je samo prikimal.
Mahnila sta jo nazaj v dolino. Že na poti navzgor nista veliko govorila, nazaj grede pa sta se še bolj ukvarjala vsak s svojimi mislimi in opravki.
Pri kapelici sta se razšla. Milček je malo kasneje kot običajno stopil v delavnico, župnik Bernard pa si je vzel nekaj minut počitka, se preoblekel, v pisarni uredil nekaj papirjev, nato pa odšel v cerkev. Med mašo je malo težje pokleknil, sicer pa se je počutil lahkotno, kot že dolgo ne.
Iz dneva v dan so bili koraki lažji in hitrejši. Hoja mu je postala skoraj prijetna. Po dobrem mesecu si je Milček nakopal terensko delo, zato ga pogosto ni bilo doma. Bernardu niti na misel ni prišlo, da bi opustil jutranje pohode na Goro. Ko je zdaj hodil sam, je še lažje reševal vsakdanje probleme. Po stari navadi je ob vsaki težavi ali problemu zmolil očenaš ali dva. Med hojo, ko ga čas ni priganjal, je sem pa tja zmolil kakšno desetko. Do tedaj rožnega venca ni pogosto molil. Ko je bil otrok, so ga doma molili v zimskih večerih. V neki nerazumljivi naglici, vsebine skrivnosti so bile izrečene nerazločno in skrajšano, da jih skoraj ni razumel. Zdaj pa se je samemu sebi čudil, kako so se izgovorjene besede ujemale z enakomerno ponavljajočimi se koraki. Kot enakomerno udarjanje kladiva v očetovi kovačnici. Molitev je vedno bolj prihajala iz njega in postajala njegova. K sreči je bil pred nekaj leti v Sveti deželi in se je lahko v mislih ob vsaki desetki zadrževal na krajih, v katerih so se skrivnosti dogajale. Vsaki desetki je dodal kakšno prošnjo ali zahvalo, ali pa je med molitvijo iskal rešitve za vedno nove probleme. Kmalu mu je začelo zmanjkovati desetk, toliko prošenj in zahval se je nabralo.
In srečeval je ljudi, ki jih še nikoli ni videl. »A vi ste naš župnik?« so se nekateri začudili in povedali, da so hodili k verouku, ko je bil župnik ... pa se imena pogosto niso mogli spomniti, drugi pa so se pohvalili, da pridejo za praznike včasih k maši.
Ko se je sredi marca vračal z Gore, je srečal gospo, ki je previdno stopala po pomrznjeni stezi. Stopil je vstran. Izmenjala sta si nekaj besed o vremenu in spolzki poti.
»Saj ste naš župnik?« ga je nato vprašala.
»Seveda sem.«
»Sem že hotela priti k vam,« je nadaljevala in zbirala besede. »Brata imam v bolnišnici. Bolj slab je.«
»Ga pogosto obiščete?«
»Pogosto. Njegova žena ga težje, ker ni ravno blizu doma. Preseneča me, s kakšno vdanostjo sprejema bolezen in trpljenje.« Zopet je malo počakala, kot da ne ve, kako naj nadaljuje. »Hotela sem vas vprašati ... no, kako naj povem. Zadnjič mi je Simon dejal: “Vem, da bom umrl. Samo kam bom potem šel?”«
»In kaj ste mu odgovorili?« je pohitel z vprašanjem župnik Bernard.
»“Saj veš, kam,” sem mu reka. On mi je odgovoril: “Vem. Samo ne vem, ali bom šel gor ali dol.”«
»To vam je rekel?« je vznemirjeno dejal župnik Bernard.
»Ko je Simona obiskal brat, je to vprašanje ponovil: “Kam bom šel: gor ali dol?”«
»V kateri bolnišnici leži?« se je kar utrgalo iz Bernarda.
»Ga boste obiskali?« ga je začudeno pogledala.
»Še danes. Takoj, ko bom utegnil.«
Močno mu je stisnila roko, ko sta šla vsak na svojo stran.
Sredi dopoldneva je že hitel po hodniku na onkološkem. Sobo je hitro našel, saj je bil že nekajkrat tu.
»Z vašo sestro sva se srečala,« je dejal in se mu predstavil, »pa je omenila, da vam zdravje nekaj nagaja,« je začel.

»Sestra?« se je začudil Simon. »Misli, da mora še vedno skrbeti zame.«
»Kmalu bo velika noč, pa sem vas prišel obiskat.«
»To je pa lepo,« se je nasmeh razlezel čez utrujeni obraz. »Vedno sem imel rad veliko noč. Zame je bilo to najimenitnejši praznik. Veste, ministrant sem bil. Med obredi, ki so se vlekli in vlekli, smo našemu ostarelemu župniku vedno kakšno zagodli.«
»Ste pa bili poredni,« se je nasmehnil župnik Bernard.
»No, ja. Ampak Dorči iz naše vasi je bil še bolj.«
»Kaj pa je naredil?« je zanimalo Bernarda.
»Veste, celo leto sem čakal, da sem na veliko soboto po vasi raznašal blagoslovljeni ogenj. Saj nisem ravno veliko nabral, ampak takrat je prišel vsak drobiž prav. Eno leto pa,« je malo počakal, kot da še vedno leži v njem neka bolečina, »veste, ko sem s tisto posodo in žerjavico prišel k prvi hiši, mi je gospodinja rekla: “Letos si pa zaspal. Žižkov je bil že pred pol ure tu!” “Kako? Saj ga ni bilo pri blagoslovu.” Nisem vedel, kaj se je pravzaprav zgodilo. “Saj se mi je malo čudno zdelo,” je dejala in odšla v hišo. Vrnila se je s posodo, v katero sem stresel nekaj žerjavice. “Bom še tvoj ogenj vzela, ki je blagoslovljen,” je rekla in mi stisnila v roko kovanec.«
Težko je dihal. Župnik Bernard je že hotel nekaj reči, toda Simon mu je z roko pokazal, da bi rad nadaljeval. »V nobeno hišo nisem več šel, ampak sem stekel naravnost domov. Počutil sem se ogoljufanega, prevaranega. Objokan sem pritekel domov. “Bo že Bog vse tako uredil, da bo prav,” me je tolažila mama. Te besede so mi v življenju pomenile več kot tisti drobiž, ki bi ga po vasi nabral.«
»Tako znajo urediti le mame,« je dejal Bernard. »Sedaj pa še midva urediva tako, da bo vse prav.« Simon je zamišljeno prikimal.
Čez nekaj dni je župnik Bernard pri jutranji maši videl gospo z Gore. Ko je stopil iz cerkve, ga je čakala na stopnicah.
»Naslednji dan je brat mirno zaspal,« je tiho povedala.
»Tega nisem pričakoval,« se je začudil, »midva sva se še sproščeno pogovarjala.«
»Samo še srečanje z duhovnikom je potreboval,« je dejala. »Še dobro, da sva se na Gori srečala.«
»Simon mi je povedal, da mu je vaša mama na veliko soboto, ko je bil še majhen, dejala: “Bo že Bog tako uredil, da bo prav.” Vedno pogosteje doživljam, da je res tako.«
»In naš Simon je odšel gor,« je z neko hvaležnostjo rekla gospa.
»Kjer bo slovesno praznoval veliko noč,« je dodal župnik Bernard.
Gospa je hotela še nekaj reči, pa so besede ostale neizgovorjene. Pa saj jih niti ni bilo potrebno izreči.

JARC, Janko-Smiljan, (zgodbe) Ognjišče (2016) 04, str. 24
zgodbo Gor ali dol najdete tudi v knjigi Marija na kolencah, Ognjišče 2021, str. 127-133.

Velika noč, dijak v Ljubljani. Zajtrka in slovesne maše je bilo konec že okrog devetih. Kako lepo bi bilo, ko bi lahko šel domov ter očetu in mami stisnil roko. Toliko lepih velikonočnih spominov mi je rojilo po glavi. Bi šel na vlak? Ne, z njim bi prišel le do doma, za nazaj pa bi zmanjkalo časa in denarja, na velikonočni ponedeljek pa smo imeli šolo. Tudi avtobusnih zvez nisem imel. Kar štopal bom.
Šel sem po Dolenjski cesti mimo Rakovnika do prve bencinske črpalke. Tam sem se postavil ob cesti. Računal sem, da na veliko noč tam vozi veliko kristjanov. Me bo že kdo vzel, se me že kdo usmilil.
Dvigal sem palec – nič. Dvignil ga stokrat – nič in nič. Čas je tekel. Štel sem: sedaj je devet, pol desetih. Do desetih me bo ja kdo pobral. Uro vožnje, uro v hrib, opoldne bom doma. Stisk rok, kosilo in malo klepeta, izšlo se bo. Ob treh se bom vračal, do noči bom nazaj.
Pa se je začelo zapletati. Ne ob devetih, ne ob desetih, šele ob enajstih se me je nekdo usmilil in me potegnil do Stične, torej pol pota. Tam sem se usedel na obcestni kamen, ustavljal in čakal. Postajal sem lačen. V samostanski cerkvi je zazvonilo poldan. Šlo mi je na jok. Saj ljudem bi že še nekako odpustil, a ljubi Bog, dobrotni Bog, zakaj si tako čuden, in to na samo veliko noč? Ali res nočeš. da na tvoj praznik vidim domače? Zakaj si mi to naredil? Moram biti na ta sveti dan res lačen? Kaj vse bi mu takrat povedal, če bi se srečala, a Bog je molčal.
Okrog enih sem pokopal vse upe, da bom videl domače. Stopil sem na drugo stran in štopal proti Ljubljani.
Ljubi Bog, vsaj zdaj me ne pusti na cedilu! Dvigal sem roko, kazal v želeno smer – nič. Dve uri – pa spet nič.
Poiskal sem zadnje dinarje in šel na avtobusno postajo. Avtobus za Ljubljano: odhod čez poldrugo uro. Naj grem spet štopat? Ne, solit naj se gredo vsi avtomobili s šoferji vred. Tako prijetno je zadišalo iz gostilniške kuhinje, jaz pa lačen. Naj si kupim malico? Potem ne bo za avtobus. Preždel sem na klopi pred tisto gostilno, dočakal avtobus, se zrinil vanj, plačal in sklenil velikonočno praznovanje.

P. Krnc, (zgodbe), v: Ognjišče 4 (2023), 76
knjiga: P. Krnc, Ata nam je povedal, Družina, 2008.