Stopala je med grobovi in zamišljeno opazovala goro cvetja in množico sveč, ki so jih prinašali in prižigali svojci. »Zakaj toliko cvetja in sveč samo v teh dneh okoli vseh svetih?« se je kot vsako leto spraševala tudi danes. »Kako to, da se mnogi svojih pokojnih spomnijo samo na ta dan, medtem kot številni grobovi celo leto zapuščeni samevajo brez ene same svečke ...«
Tedaj jo je zagledala – Tadejo, nesrečno mlado mamico, ki je pred dobrega pol leta izgubila svoje komaj osemmesečno dete. Vsa drobna, kot da se bo vsak čas pogreznila v tla, je stala ob grobu, niti jokala ni več, le s praznim pogledom je zrla v belo cvetje in sveče pred seboj.
»Tadeja, dobro, da vas spet vidim,« ji je segla v roko. Bila je hladna, kot je bil hladen njen pogled, očitajoč, skoraj sovražen, kot bi tudi njo, operacijsko sestro, krivila, kot je krivila zdravnike, skratka vse v belih haljah, da niso znali rešiti njene male.
Kar zazeblo jo je ob njenem pogledu in spomin ji je ušel nazaj na tisti pomladni dan, ko je prišla v čakalnico po otroka, ki ga je mlada mati pestovala. Prišla je, da operirajo deklico, ki se je rodila s hudo srčno napako. Čeprav so obema, njej in možu, povedali, da je zelo malo možnosti, da bo mala operacijo prestala, sta oba vztrajala, da jo operirajo.
Nikdar ne bo pozabila, kako je mamica deklico poljubljala, jo stiskala k sebi in šepetaje molila: “Ljuba, usmiljena mati Marija, reši mi dete, ljuba Marija, reši mi ga!”
»Prosim, sestra,« se je zazrla vanjo, »samo enkrat naj jo še podojim, preden jo odnesete,« je rekla.
»Sicer ne bi smeli, na operacijo gre,« je odvrnila blago, »pa vendar naj bo.« Ni in ni mogla odreči tej mili prošnji, sicer pa ima dete tako malo moči, da verjetno niti piti ne bo moglo, je pomislila. Pomagala je mamici, da je privila dete k sebi ter mu skušala dati piti mleko, mala pa je komaj odprla usta ter se dotaknila dojke ne da bi povlekla. Z drobnimi premrlimi ročicami je grabila po njenih grudih in jo tako milo in žalostno zrla v oči, da se ji trgalo srce. Kot da bi ubogo dete slutilo, da poslednjič zre materi v obraz. Čeprav je bila sestra vajena vsega hudega, saj že dolgo delala v bolnišnici, jo je ta prizor zlomil. Še huje pa ji je bilo, ko je čez nekaj časa prav ona prišla staršem povedat, da male ni več ...
Objela jo je okrog ramen in rekla: »Bog jo je poklical k sebi, med angele. Pomoliva zanjo.«
Molče jo je nekaj časa gledala, potem pa rekla trdo: »Jaz ne bom nikoli več molila, ker moja zaupna molitev ni bila uslišana!« Potem je bruhnila v jok in planila iz čakalnice.
Po vseh teh mesecih sta se spet srečali. Nekaj moram storiti, da se potolaži in pomiri z Bogom, je v tem času večkrat pomislila.
»Tadeja, pojdite z mano, rada vas bi odpeljala nekam, kjer moram prižgati svečo,« jo je povabila. Brez ugovora, kot v snu, ji je sledila, sedla v avto in kot otopela strmela v cesto pred sabo, kot da ji je vseeno, kaj se dogaja z njo. Po nekaj kilometrih vožnje mimo samotnih domačij sta zavili v gozd in se kmalu ustavili. Na jasi, obkroženi s stoletnimi smrekami, je stala lična kapelica, ob njej pa je na klopci sedel prileten mož, jima pokimal v pozdrav in med prsti prebiral jagode rožnega venca.
Pred kapelo je bil šopek rož v vazi, ob njej je gorela sveča. Prižgala je še svojo. Šele zdaj je Tadeja, kot da se prebuja iz globokega sna, spregovorila: »Kaj se je zgodilo tukaj, sestra Kristina?« in jo pričakujoče pogledala. »Tukaj sem jaz izgubila dve svoji najdražji bitji – svojo mamo in petletno sestrico. Šli sta nabirat gobe in ju je zalotila nevihta. Zatekli sta se pod košato smreko, v katero je udarila strela. Objeti ju je našel oče, ta mož, ki tam moli, ko ju je šel pod večer iskat, ker ju ni bilo domov. Tako sva z očetom naenkrat ostala sama: on je izgubil ženo in hčerko, ki je komaj dobro začela živeti, jaz pa mamo in sestrico. Trinajst let mi je bilo takrat, ko sem ju izgubila. Bila sem v tistih letih, ko sem začela odraščati in bi najbolj potrebovala modre mamine nasvete ... Ko sem se vrnila iz šole, ni bilo več mame, ki bi me čakala s kosilom, me zvečer pokrižala za lahko noč in mi naslednje jutro stoječ na pragu pomahala v slovo za srečen dan. Ni je bilo, da bi mi pomagala pri prvih odločilnih korakih v življenje. Ni ji bilo dano pestovati svoje vnuke, toda čutim in vem, da nas gleda iz nebes in nas čuva na naših poteh ... Tudi ni bilo več moje ljube sestrice, ki mi je vsak dan prihitela naproti, ko sem se vračala iz šole, in mi pripovedovala, kaj se je dogajalo doma, ko me ni bilo. Ni je bilo več, da bi mi nagajala pri domačih nalogah, potem pa se prisrčno stisnila k meni in mi pokazala, kako zelo me ima rada. Nič več ni bilo njenih večnih zakajev, njenega čebljanja in svetlega smeha. Oče je bil seveda strt in zlomljen od žalosti, vendar ni obupoval. Šele čez leta, ko sem bila že odrasla, sem razumela, da ga je pokonci držala vera. Dal je sezidati to kapelo in ko mu je bilo hudo, je prihajal sem. Starejši ko je, pogosteje poseda na klopci in moli. Saj greva pogosto tudi na pokopališče, a najraje je tukaj. Na tej jasi, kjer je izgubil svoji najdražji osebi, najde neki mir srca in duše. Tudi jaz se rada tukaj ustavim in se pomudim v molitvi. Zdi se mi, da je v tišini gozda moja molitev bolj globoka in pomirjujoča.« Za hip je utihnila, potem pa je svojo spremljevalko nagovorila: »Tako, draga Tadeja, zdaj veste vse; to sem vam hotela zaupati tistega hudega dne, a me takrat v svoji brezmejni žalosti niste pustili blizu, da bi vam povedala, da taki udarci ne zadevajo samo vas, da imamo bridke izkušnje tudi drugi. Izgubili smo svoje najdražje, nismo pa izgubili vere. Po božji dobroti smo jo še bolj utrdili. On, ki je nad nami, je gospodar življenja in On ve, zakaj jih je poklical k sebi. Mi bomo to odkrili v večnosti.«
Tadeja, ki jo je ves čas pozorno poslušala, se je zazrla vanjo. Kristina je brala mir in vdanost v njenih očeh. In to ji je povedalo vse.

KUMER, Anica. Ognjišče (2016) 11, str. 44

Hvala ti, mama, za življenje, ki si mi ga dala ...
Iz radia se sliši refren lepe slovenske popevke, meni pa se znova prebudi spomin na mamino izpoved in to, da sem na svetu, da sem se rodila ... Bilo je pred več kot petdesetimi leti, ko je moja mama začutila pod svojim srcem mene, svojega petega otroka. Novico je seveda povedala svojemu možu, mojemu očetu, ki pa je ni sprejel z zadovoljstvom, kaj šele z veseljem. Le strah in skrb sta se mu zarisala na obraz. Ni si želel še enih lačnih ust pri hiši. Težko delo doma na kmetiji in v rudniku, kamor je hodil že od svojega šestnajstega leta, mu je počasi izčrpavalo moč in skrb za preživljanje velike družine ga je še dodatno obremenjevala. Vedno bolj se je oddaljevala njegova želja, da bi družini postavil novo hišo. Stara je bila že dotrajana in veliko premajhna, vsi pa so si tudi želeli imeti kopalnico in stranišče, kot se spodobi.
Neke nedelje zvečer, ko sta legla k počitku, je počasi in tiho spregovoril besede, ki so se mami zarezale globoko v srce. Dejal je: »Tega otroka, ki ga nosiš pod srcem, boš odpravila. Jutri zarana se z avtobusom odpelji v mesto, poskušaj najti kakšno žensko, ki ti bo pri tem pomagala, in uredi stvari, kot je treba. Dal ti bom denar, pa tudi da boš nekaj malega nakupila, kot da greš po opravkih. Ni treba, da kdorkoli kaj zasumi, saj veš, ljudje imajo grde jezike.«
Obrnil se je in kmalu zaspal. Mama pa ni mogla zatisniti trudnih oči. Groza jo je obhajala ob sami misli na to, kar ji je mož predlagal. Šele proti jutru je malo zadremala, pa je že bilo treba vstati in pričeti z jutranjimi opravili. Zakurila je peč in štedilnik, pristavila za kavo in skuhala mleko. Narezala je kruh ga pokrila s prtom in pustila na mizi. Hitro in naskrivaj se je pražnje oblekla, vzela s težko roko z mize denar in s tihimi koraki zapustila hišo. Otroci so še spali, tudi stara mama še ni prišla iz svoje sobice, vse je bilo tiho in strašljivo pusto – kot njeno srce.
Avtobus je že čakal na postaji in delavci, ki so odhajali v službo, so počasi vstopali in posedli na sedeže. Največkrat je bil to edini počitek čez dan, ki so si ga lahko privoščili. Z radovednimi pogledi so spremljali njeno postavo in ugibali, kam neki gre tako zgodaj in lepo oblečena, saj je bil le navaden delovni dan. Mama jih je samo tiho pozdravila, saj je vse poznala, kaj več ni želela z nikomer govoriti. Sedla je na sedež čisto zadaj, sama zase. Vse do mesta je bila tiho, le skozi okno je bežno spremljala pokrajino. Dobro ji je delo, da so jo pustili pri miru.
Na končni postaji je s težkimi koraki izstopila. vendar teža ni bila v njenih nogah, temveč v njenem srcu. “Kaj naj stori? Koga naj vpraša za nasvet? Kaj če bo vprašala napačno osebo, saj nikogar ne pozna.” Strah ji je glodal kosti in sram jo je bilo, da bi kogar koli ustavila, kaj šele vprašala za nasvet. Upočasnila je korak, opazovala ljudi okrog sebe in vsi so se ji zdeli tako tuji in nedostopni. Zdelo se ji je, da jo vsi gledajo, da ji z obraza berejo njeno stisko, in najraje bi se skrila. Postalo jo je sram, da je sploh upoštevala moževe besede. Dvignila je obraz proti nebu, kot da tam išče rešitev za svojo neznosno muko.
In takrat je zaslišala glas zvona, ki je vabil ljudi k jutranji maši. Napotila se je za njegovim glasom in kmalu prišla do cerkvenih vrat, kot da bi jo neznana sila vabila in klicala k sebi. Težka cerkvena vrata so bila odklenjena, vstopila je in objel jo je prijeten hlad, ki ji jih osvežil potno čelo in razjasnil težke misli. Lažje je zadihala. Ljudi v cerkvi ni bilo veliko, tistih nekaj pa je bilo zatopljenih v svoje misli in s pogledi daleč vstran. Nikogar ni poznala. Pokleknila je v klopi in sklenila roke k molitvi. Sama vase je izpovedovala težke besede svoje stiske, gledala v Marijino podobo in grenke solze so ji stekle po licih. Molče in z gorečim srcem je prosila pomoči.
Nato je še malo sedla, naslonila utrujeno čelo na klop in od utrujenosti celo malo zadremala. Ko je odprla oči, je ob sebi zagledala župnika, ki jo je s prijaznimi očmi in začudeno opazoval. »Vroče bo danes, že zjutraj je sonce močno grelo, lep dan je zunaj,« je dejal bolj sebi kot njej. »Ste od daleč?« je nato prijazno vprašal in z vprašujočimi očmi zrl v njen obraz. Mama mu je tiho odgovorila, od kod prihaja, kaj več pa ni spravila iz sebe, besede so ji zastale v suhem grlu. Župnik je bil moder človek, poznal je človeško dušo in vedel je, da ni prišla v cerkev brez razloga. Njen prazni pogled je izdajal stisko in skrivnost, ki je klicala k rešitvi in pomoči. »Bi mi morda radi kaj povedali? Vam lahko kako pomagam?« je prijazno ponujal svoje besede. Mama je bila nekaj časa tiho, nato pa se je vdala. Besede so ji kar same vrele iz ust, ni jih mogla ustaviti. Vse mu je povedala, razkrila vso žalost, bolečino in sram. Ko je končala, ji je odleglo, teža bremena se je zmanjšala, žalost v njenem srcu pa je ostala.
S solznimi očmi je pogledala župnika, ta pa ji je dejal: »Pojdite v božjem imenu domov k svoji družini. Dobra mati ste, toplino imate v očeh, ko govorite o svojih otrocih. Zato boste tudi tega otroka, ki ga nosite pod srcem, obdržali. Možu recite, da niste našli nobene ženske. In ne bodite jezni nanj, moški imajo svoje strahove, zato pa ste ženske tiste, ki zmorejo v življenju narediti stvari tako, kot je prav. Kajti Bog je poslal na svet mame zato, ker sam ni mogel biti povsod. To je božji dar!« S prijaznim zbogom je tiho odšel skozi zadnja vrata. Mamo so župnikove besede opogumile. Ni je bilo več strah in iz cerkve je odšla potolažena, z dvignjeno glavo in jasnim pogledom. Oči niso več strmele v tla, ampak zrle v jasni, sončni dan, ki je vabil in klical k življenju. Ozrla se je po izložbah, ki so vabeče ponujale lepoto v živih in dišečih barvah.
»Saj vendar imam denar, lahko kaj kupim za svojo družino in otroke, da jim naredim veselje,« se je odločila in vstopila v veliko trgovino. Nakupila je nekaj perila, posteljnine in brisač, kar so že dolgo potrebovali. Pa še nekaj priboljškov za otroke in pisano ruto za mamo, ki bo kmalu imela god, in denarja ni bilo več. Ostalo ji le nekaj drobiža za avtobus in manjši bankovec za ‘spomin’ na današnji dan. S polno torbo nakupljenih stvari se je odpravila na avtobus. Tokrat se je usedla bolj spredaj, da je med vožnjo dobro videla skozi okno, saj se ji je po čudežu vrnilo veselje in radovednost do vsega, kar jo še čaka. Tudi potnikom, ki so vstopali na postajah, se je prijazno smehljala in jih pozdravljala.
Doma je nakupljene stvari spravila v omaro, le priboljške je pustila na mizi za veselje, ko pridejo otroci iz šole. Najmlajši je bil s staro mamo na njivi, zato ju je šla pozdravit in povedat, da je že doma. Nato je skuhala dobro kosilo, pa še štrudelj je spekla, saj današnji dan nekaj posebnega.
Ko je prišel oče z dela, je s pogledom poiskal mamo, ki pa je skrivnostno molčala in resnega obraza odšla na polje. Šel je za njo in jo vprašal, kako je opravila. Povedala mu je, da je dolgo iskala in spraševala ljudi za nasvet, vendar ni našla nikogar, ki bi ji lahko pomagal ali jo kam napotil. Oče na mamino pojasnilo ni rekel nič, jezno je metal seno na voz in ga brez besed sam odpeljal domov.
Mame ni nikoli vprašal, kje je denar, ki ga ji je dal, kaj je z njim ‘naredila’, mama pa mu tudi ni ničesar povedala o dogodku v cerkvi in odločitvi, ki jo je sprejela.
Porod je bil lahek, kot da sem se mami želela oddolžiti in se ji zahvaliti za to, kar je naredila in da me je obdržala pri življenju. Oče pa me je sprejel z odprtim srcem, kot da bi ga bilo sram in da bi imel slabo vest. Postala sem njegova ljubljenka, imel me je najraje od vseh, na svoj način, se ve.
Nikoli ni zvedel, da vem, kako se me je želel znebiti. Ko je bil že težko bolan in so njegove žalostne oči iskale moje, je bila v njih tiha prošnja, naj mu oprostim. Jaz sem ga samo toplo pogledala, pobožala njegove zgarane roke in tiho dejala: »Hvala ti, oče, za življenje, ki si mi ga dal!«

Monja. (zgodbe) Ognjišče (2016) 11, str. 24

Študentki Tajda in Darinka se dolgo nista ujeli, čeprav sta imeli skupno sobo. Saj ni čuda: ena je bila mestna ‘frajlica’. druga pa je prišla z dežele. Počasi sta se le zbližali. Kadar se nista učili, sta se veliko pogovarjali in tako spoznavale ena drugo. Tudi o ljubezni in o fantih sta radi poklepetali.
»Meni je vseeno, ali je ledih ali poročen, samo da je prava ljubezen,« je rekla Tajda.
Darinka se je čudila in šele čez nekaj časa prišla do sape in rekla: »Joj, Tajda. če bi vsaka tako mislila, kam bi to peljalo! Glej, čedna punca si, lahko boš spoznala poštenega fanta. Saj se nama nikamor ne mudi. Najprej študij, potem pa ljubezen.«
»Joj, kako si še staromodna! Vidi se, da si kmečka!«
Dnevi so tekli, dekleti sta se pridno učili in študij jima je vzel kar veliko časa.
Naenkrat pa se je začela Tajda čudno obnašati. Pogosto je šla ob večerih ven in se pozno vračala. Darinka je ni spraševala, kam hodi, čeprav je pogrešala njeno družbo. Še nekaj drugega ji ni šlo v glavo: zakaj je bila Tajda ob nedeljah vedno doma in ni šla nikamor. Darinka je šla vsako nedeljo k maši. Nekoč jo je Tajda vprašala: »Kam hodiš vsako nedeljo dopoldne?«
»K maši vendar! Tako so me starši vzgojili..«
Naenkrat pa je plane iz Tajde: »Oprosti, Darinka, da ti nisem nič povedala. Spoznala sem fanta, Rudi mu je ime, in sem se noro zaljubila vanj.«
»Lepo! Ali je še študent?«
»Ne, je že doštudiral in je tudi zaposlen. Star je enaintrideset let.«
»Tajda, želim ti vso srečo ... Nekaj pa se mi zdi čudno in skrivnostno: zakaj ob nedeljah tičiš doma? Najbrž on ob nedeljah ni v službi in bi lahko kam šla.«
»Veš, on se vsako nedeljo pelje domov, zato ne grem vem.«
»Vseeno se mi zdi vse skupaj nekam sumljivo ... Tajda, ali se nisi malo prenaglila? Po moje je najbolj pametno, da najprej končava študij, potem šele si poiščeva fanta ...«
Ko je naslednjo nedeljo Darinka prišla od maše, jo je Tajda veselo pozdravila: »Poslušaj, imam presenečenje: moja babica na Dolenjskem bo prihodnjo nedeljo praznovala sedemdeseti rojstni dan. Povabila je tudi naju. Mislim, da se boš tam tudi ti malo razvedrila.«
Ko je bil teden okoli, sta se dekleti s Tajdinim fičkom odpeljali na Dolenjsko. Ko sta prišli v vas, sta že od daleč zaslišali harmoniko. Babica ju je pričakala na pragu kmečke hiše in obe prisrčno objela. Tajda ji je podarila kipec angelčka, da jo bo varoval, Darinka pa ji je izročila šopek vrtnic. Potem ju je babica odpeljala k mizi, kjer je že sedelo nekaj gostov. Nekateri pa so še prihajali. Zadnji je prišel mlad zakonski par in lep fantiček se je držal mame, ki naj bi bila babičina daljna sorodnica, katere pa Tajda ni še nikoli videla.
Nenadoma reče Tajda Darinki: »Oprosti, jaz moram na stranišče.« Bila je res čisto bleda in zaprepadena ... Ta zadnji gost namreč ni bil nihče drug kot njen ljubljeni Rudi! Ni je še zagledal, ker sta z ženo čestitala babici. Tako je neopazno smuknila skozi vrata.
Na mizo so prinesli juho. Darinka jo je nalila tudi za Tajdo, a nje ni bilo od nikoder. »Oprostite, grem pogledat, kaj je z mojo prijateljico, morda ji je postalo slabo.« Najprej je pogledala v stranišče, ki je bilo ob hiši zunaj. Ni je bilo. Potem pa je videla, kako je Tajda sedla v avto in se naglo odpeljala. Kaj to pomeni? se je spraševala Darinka.
Takoj je povedala babici. »Pustimo njene muhe,« je rekla in jo prijela za roko ter peljala nazaj k mizi. »Zdaj bomo lepo jedli, nobeden ni nič videl.«
Na mizo so prišle še druge dobrote. Potem pa so zaigrali muzikanti in vse se je veselo zavrtelo. Darinka še nikoli ni toliko plesala in za nekaj časa je pozabila na Tajdo. Bilo je že precej pozno, ko so se začeli odpravljati domov. Darinko je začelo skrbeti, kako bo prišla v Ljubljano. Pa se je ponudil prav tisti par: »Bodite brez skrbi, mi vas bomo peljali domov. Dobro vem, kje je študentski dom,« je nekam zamišljeno dejal mladi mož. To je torej tisti Rudi, o katerem je govorila Tajda! Res je čeden!
Pred študentskim domom je Darinka izstopila, se zahvalila in odhitela po stopnicah do njune sobe. Mislila je potrkati, a so bila vrata rahlo priprta. Tajda je slonela ob oknu in jokala.
»Zdaj mi pa povej, kaj pomeni vse to, da si me pustila samo med tujimi ljudmi?«
»Darinka, oprosti! Morala sem proč. Ne vem, kaj bi bilo, če bi ostala ... Rudi mi ni povedal, da je poročen,« je zahlipala.
»No, zdaj vidiš, kam te pripelje tvoja filozofija: naj bo ledih ali poročen, samo da je ljubezen!?«
»Tega ne bom kar tako požrla, maščevala se mu bom!«
»Pamet v roke, Tajda! Koliko je še dobrih in lepih fantov na svetu. Pozabi ga in ne uničuj mlade družine.«
URŠEJ, Ana. (zgodbe). Ognjišče, 2011, leto 47, št. 11, str. 42.

Bila sva poročena 35 let. Obhajanje zadnje obletnice bi se nama skoraj izmuznilo; v veliki družini se praznovanja kar vrstijo in mimogrede se na kakšen praznik pozabi. Ker sem slutila, da je zadnja, sem si zelo prizadevala, da bi jo proslavila. Vesela sem, da sva jo, ker mu je bila v veliko veselje. Takrat smo že vedeli za diagnozo, ki ni obetala ozdravljenja. Težko je bilo. Velikokrat sem v joku tožila: »Kako bom brez tebe?« Običajno me je skorajda odrezavo zavrnil: »Boš že!« Najtežje so bile noči. Sredi noči sem se prebujala in vame se je zalezla groza ob zavedanju, da najdražji odhaja neznano kam. Reševala me je izročitev Mariji. Dejala sem: »Mati Marija, izročam ti ga, ti ga sprejmi.« Kot bi slišala tolažilne besede: »Ne boj se!« V dušo se je naselil mir. Velikokrat pa sem se iz vsega srca zahvaljevala za milost vere in resnično si ne predstavljam, kako bi preživela tisti čas, če ne bi trdno verovala, da s smrtjo ni konec, da je samo prehod. Tudi sam je kdaj dejal: »Veš, saj verujem, da grem v nebesa. Ampak majčkeno pa me je vseeno strah. Ne vem, kako bo.« Očitam si, da nisem bila dovolj močna v spremljanju njegovega umiranja. Nekaj dni pred smrtjo me je prosil: »Beri mi psalme za umirajoče!« Nisem mogla, zlomil me je jok. Prejeli pa smo veliko milost, da vse do konca ni imel bolečin, kljub nasprotni napovedi. Samo ugašal je. Dokler je še lahko jedel, je bilo še vedno prisotno upanje. Ko pa niti tega ni mogel več, so zelo pomagali nasveti izkušenih zdravnikov, ki so mi dejali, da če mu ne moremo podaljšati življenja, mu tudi trpljenja nimamo pravice. Poslovil se je v družinskem krogu. V tistih trenutkih je bil med nami mir in spokojnost, skoraj veselje, pa naj se sliši še tako nenavadno. Bil je predvečer svetih treh kraljev. Takrat je pri nas navada, da blagoslavljamo po hiši. Ob tem pojemo. Bedeli in molili smo ob njem in čakali pogrebni zavod. Otrokom sem rekla, naj gredo blagoslavljat po hiši, saj bi tudi oče to želel. Med blagoslavljanjem so kadili in peli. Prišli so možje s krsto, stali pred vrati, slišali petje in menili: »Tu ni mrliča, tu pojejo.«
Ostala sem sama v hiši. Prej nas je bilo devet, nato osem, potem vsako leto manj, zdaj sem ostala sama. Ko sem se spomnila na pokojnega moža, nisem mogla jokati, ker sem bila prepričana, da je tam, kamor si je tako želel. Večkrat je rekel: »Komaj čakam, da bom videl mamo.« Izgubil jo je, ko je bil star dve leti. Kadar pa sem pomislila nase, so solze kar tekle. Poskušala pa sem si dopovedati: »Ne tarnaj, je čas za življenje v hiši in je čas za samoto. Zdaj je ta čas.« Nekega dne sem zalivala vrt s cevjo, pritrjeno na hidrofor. Poleg vode so tekle tudi solze. Nenadoma se je brez pravega razloga cev snela in močan curek vode me je krepko osvežil od glave do peta. Ob lovljenju sape sem si mislila: »Hvala za sporočilo, sem razumela.« Ja, zanimiv je ta najin dialog, ki še kar poteka, zadnji čas večkrat v sanjah. Pa ne bi preveč govorila o tem, ker so to silno krhka in osebna občutja.
Vedno je imel rad življenje. Vseh šestih otrok se je nepopisno veselil. Enako vnukov. Ko je umrl, sva imela enega, izvedel je še za dva, ki sta bila že na poti, po šestih letih jih je že petnajst. Včasih se šalimo, da se mu je raztrgala vreča življenja in jih veselo siplje dol k nam. Življenje tako kar žubori. Uresničuje se tisti: »Boš že!« Včasih, ob kakem nepričakovanem obratu, zažugam navzgor: »Pazi se, kmalu pridem za teboj!«
EMERŠIČ, Doroteja. (zgodbe). Ognjišče, 2018, leto 54, št. 11, str. 93.

Že drugi dan dežuje. Tudi shladilo se je. V takšnem vremenu sem rada v hiši na toplem in likam, pospravljam ali pa berem. Tokrat pa mi je med brisanjem prahu prišla pod roke škatla, polna starih fotografij. Usedla sem se za kuhinjsko mizo in jih počasi, eno za drugo, začela ogledovati.
Zastrmela sem se v mlad obraz smejočih oči, v lep bel nasmeh in v brezskrbno mladost, ki je vrela iz fotografije.
Mladenič dvajsetih let je bil zelo podoben mojemu sinu. Pa tudi skoraj istih let sta prav sedaj. Se tako v mojem sinu nadaljujejo njegovi geni?
Ko se je začela druga svetovna vojna, ni imel niti dvajset let. Vojna, le kdo si je je želel? Tudi on, ki je bil tako poln moči, načrtov, ne. Pa kljub temu ga je doletela ista usoda, kot mnogo drugih slovenskih fantov in mož. Ni bil na pravi strani, zato je bil preganjan, odpeljan v taborišče, od tam pa bogve kam. Kmalu se je za njim izgubila vsaka sled. In ko se je po koncu druge svetovne vojne vse poleglo, ga ni bilo od nikoder in vesti o njem, da bi ga kdo videl, tudi ne.
Velikokrat se v mislih mudim pri njem in se sprašujem: »Kje si, stric? Ali si vedel, da je eden tvojih bratov umrl v taborišču, ker ga je izdalo zdravje; da je najstarejši, ki se je že vračal s Koroške, k sreči slišal besede, da jih peljejo na morišče, in jim verjel ter še pravi čas pobegnil z vlaka in si tako rešil življenje. V tujini je preživljal preostala leta in dočakal več kot osemdeset let? Tudi tvoj oče si ni upal domov in se je šele več let po vojni vrnil k svoji družini. In vse bi se lahko umirilo, če ne bi ves čas viselo v zraku vprašanje, kje si ti.
Mineva že sedemdeset let, odkar si pogrešan, pa še vedno ne vemo, kje počiva tvoje telo . Kdo nam bo odgovoril na to vprašanje? Kdo nam bo razložil, zakaj si tudi ti moral dati življenje, ne da bi ti bila dokazana kakšna krivda?
Koliko bratrancev in sestričen bi imela več, če bi ti pustili živeti, če ne bi bilo te nesrečne vojne, ki je povzročila toliko gorja, trpljenja, uničenja, bolečine, uničenih življenje in razseljenih družin ter zamolčanih in prikritih grobišč.
Žalovanje za tabo se še nadaljuje, saj ne vemo, kje si pokopan. Če bi takrat ostal živ, bi imel zdaj že častitljivih devetdeset let, če bi jih dočakal. Verjetno bi umrl naravne smrti in naše žalovanje bi bilo čisto drugačno, brez občutkov krivde, sramu, jeze in bede, brez iskanja kraja in časa ter vzroka tvoje smrti.
Kako težko so zmogli sprejeti dejstvo, da te ni več, tvoja mama, oče, sestre in brata, ki sta še ostala. Si predstavljaš, da je moral tvoj trinajstletni brat takoj po koncu vojne trdo delati, da so spet postavili streho na požgano domačijo, in finančno poskrbel za mamo in sestre, saj si je vaš oče šele več let po vojni upal priti domov? Kako veliko breme mu je bilo naloženo na mlada, šibka ramena! Pa je zmogel! Kljub temu, da so ga bolele opazke o belčkih in je bil vedno znova obravnavan kot drugorazredni državljan.
Lahko mi verjameš, da je njegov moralni čut za resnico zelo dobro razvit in že na daleč prepozna prevarante. Nikoli ne bo (in jaz tudi ne) volil nikogar, ki laže, krade in obrača besede, ki ne upa pogledati v oči in iskreno prositi odpuščanja za vse storjene krivice, ki so jih zagrešili on, njegovi starši ali stari starši. Noben komunistični poskus preoblačenja ga ne bo nikoli tako zavedel, da bi napačno volil. On ve, kaj je resnica, ker je predolgo živel v laži in ob tem moral biti tiho, če si je hotel rešiti življenje.
Tvoja sestra mi je večkrat, v začetku sicer zadržano, v novi Sloveniji pa že pogumneje odgovarjala na vprašanja o tej temi. Vendar nikoli z jezo na kogar koli. Ko sem jo nekoč vprašala, kako je zmogla preseči sovraštvo in željo po maščevanju, mi je odgovorila: “Vsak dan sem na oltar polagala prošnjo, naj Bog odvzame mojo žalost, jezo, bes, zagrenjenost in željo po maščevanju. Prosila sem, naj mi podeli moč za odpuščanje, da sem vsak dan znova prosila tudi za krvnike in morilce, ki so bili samo ljudje, prosila sem za obe strani – za trpeče in za rablje. In če vso svojo notranjost iskreno položiš pred Jezusa, potem lahko s Križanim vstaneš novi dan rešen vseh spon in vezi.”«
Dragi stric! Tvoje lepe, vesele in iskrene oči me gledajo s fotografije in v njih ni strahu pred prihodnostjo. Tak si verjetno še sedaj, ko nas gledaš iz nebes. Verjetno prosiš za nas, da si bomo zmogli izprositi milosti, ki nam bo dala moči, da bomo lahko odpustili vsem, ki nas bodo iskreno prosili odpuščanja, ne s figo v žepu ...
Res je, vsi prizadeti močno trpimo. Verjetno pa najbolj trpijo še živeči krvniki. Zanje bi morali še posebej prositi milosti, da bi zmogli priznati storjena grozodejstva in iskreno prositi za odpuščanje. Vsak posebej, saj tukaj ni kolektivne odgovornosti, za katero so se skrivali v komunizmu.
Povedati resnico in prositi odpuščanja, samo to, saj evangelij uči: Resnica vas bo osvobodila.
In sedaj je čas za resnico, za nov dan, za novo upanje in čas za pisanje nove, prave zgodovine. Vse se spreminja, prihaja na novo, le tvoj lepi, nasmejani obraz ostaja isti na veke.
Katarina

Ognjišče (2015) 11, str. 18

Do odhoda avtobusa sem imela še kar nekaj ur časa, zato sem odšla v knjižnico. Usedla sem se za veliko okroglo mizo, na katerem so bili vsi časopisi tistega dne, oziroma tedna. V roke sem vzela tedensko revijo. Pritegnil meje naslov članka, ki je bil z velikimi črkami napisan na naslovnici. Prebrala sem članek. Opisoval je napad na duhovnika. In to pri nas v Sloveniji. Bila sem pretresena. Tudi to da se dogaja pri nas, v naši lepi, samostojni Sloveniji?
Zamišljena sem počasi stopala proti glavni avtobusni postaji in se skoraj zaletela v kiosk. Revija, ki sem jo prebirala v knjižnici, mi je takoj padla v oči. Kupila sem jo in odnesla domov. Morala sem še enkrat prebrati članek.
Naslednji dan sem revijo pospravila v torbo, obešeno na otroški voziček, in se na krajšem sprehodu s svojimi otroki spotoma ustavila pri svoji teti Minki. Povedala sem ji za članek in ji pustila revijo. Še isti večer me je poiskala: »Molimo za tega duhovnika. Vsak dan. Samo tako mu lahko pomagamo. Zdajle lahko zmoliva skupaj, če imaš čas.« Otroci so se pridno igrali, zato sva si lahko takoj vzeli čas za molitev.
Čez teden dni me teta Minka na poti iz cerkve vpraša: »Še kaj moliš za tistega duhovnika?« – »Še,« ji odvrnem. »Ne odnehaj. Takšne rane se ne pozabijo zlepa ali pa sploh nikoli ...« je zamišljeno dejala. Vedela sem, da govori iz izkušenj, ki jih je imela iz vojnih časov, in verjela sem ji. Sama pri sebi sem sklenila, da bom upoštevala njeno priporočilo.
Čez dobro leto mi je nekoč potožila: »Ne vem, kaj se dogaja, ampak povej mi, ali ti še kaj moliš za napadenega duhovnika. Veš, ta teden se mi dogaja, da molitev, ki jo opravim zanj ponavadi že dopoldne, ni dovolj. Kar nekaj me nagovarja, da molim zanj tudi popoldne. A ti še vztrajaš?« Pogledala me je tako odločno in zahtevno, da sem lahko povedala samo resnico. »Saj veš, da že cel teden letam samo okrog zdravnikov. Še enemu se niso pozdravile norice, že jih je dobil drugi. Ta teden pa res nisem.« »Potem pa dajva kar skupaj za boljši začetek. Naprej boš pa že ...« mi je teta brez obtoževanja takoj ponudila svojo duhovno podporo in mi s tem pomagala k stanovitnosti.
Mnogo let je minilo. Tetino zdravje je pešalo in čedalje več časa je preživela doma. Na začetku ni več mogla v cerkev k delavniškim mašam, potem je bilo nemogoče iti tudi ob nedeljah. Ostajala je doma, poslušala Radio Ognjišče in molila.
Do nas je prišla novica, da je v sosednji fari prišlo do zamenjave duhovnikov. Ob tem smo zvedeli, kdo je prišel na novo. Teta je še bolj molila. »Zdaj pa zanj molim še več, saj je tako rekoč naš. Sosednja fara sploh ni tako daleč. Ker imamo tam tudi sorodnike, smo z njo tesno povezani.«
»Te zapeljem tja k maši, ko bo primerno vreme in boš bolj pri močeh, da boš sploh vedela, za koga moliš?« sem ji predlagala. »Ni potrebno. Veš, jaz molim za veliko ljudi, ki jih na zemlji ne bom nikoli srečala, pa me to ne moti. Meni je vseeno, kako kdo izgleda, vsi smo bratje in sestre istega Očeta in samo naše molitve in dobra dela za drugega so pomembna, ne zunanji videz.« In pri tem je ostalo.
Župnik v naši fari je zaradi starosti in bolezni obnemogel. Moral je v bolnišnico in nič ni kazalo, da bi šlo kaj hitro na boljše. Dobili smo pomoč za duhovno oskrbo iz sosednje župnije. Tudi teta Minka, ki so jo leta in bolezni čedalje bolj težile, na koncu je že skoraj oslepela, jo je rabila. Vsak mesec je prihajal k njej – skoraj eno leto. »No, teta Minka, toliko časa si molila zanj, sedaj ga pa še videti ne moreš,« mi je bilo žal zanjo. »Narobe si rekla, še vedno molim zanj. Upam, da ti nisi prenehala? Veš, odkar ne vidim več, pa vsako stvar še bolj čutim. In povem ti, zelo dober človek je – slišim in čutim njegov mili in blagi glas. Vedno se veselim dneva, ko me obišče in mi prinese Jezusa. Več dni se pripravljam na sveto spoved in sveto obhajilo. In sedaj se čutim tako dopolnjeno, kot sta se počutila Simeon in Ana, ko sta v templju videla Jezusa.« – »Pa misliš, da je dobro, če je mil in blag? Mogoče z nami, ki smo bolj trdi verniki, ne bo mogel dobro shajati?« – »Seveda je dobro, da je tak. Tudi Jezus je bil blag, pa je zelo jasno govoril o grehu in naši pokori.«
Leto dni se je veselila srečanj z njim, ki ji je prinašal tolažbo. Potem pa sta bolezen in starost zmagali. Sedaj mirno počiva na božji njivi, kamor jo je pospremil prav ta, za katerega je toliko let molila.
Pogrešam jo. Pogrešam najine pogovore, molitve in razmišljanja, ki sem jih lahko zaupala samo njej. Pogrešam njene nasvete, njeno umirjenost in preudarnost, njeno modrost in milost, da je v prav vsaki stvari videla dobro in vse dogodke jemala z dobre strani.
Žalostna sem sedela v cerkvi in se spraševala, če tudi v nebesih še kaj moli za nas, ki smo ostali tukaj? Prav zanimalo me je, če še kaj moli za duhovnika? Prosila sem za neko znamenje, da je tako. Prav želela sem si njene potrditve. Saj vem, da prosim preveč ...
Zazvonilo je za začetek svete maše. Duhovnik je pristopil in začel peti pesem, ki jo je najraje pela prav teta Minka. Nisem mogla verjeti ... Vedno, ko je krasila kapelico, jo je pela. Najprej pesem, potem pa je začela s krašenjem.
Imela sem občutek, da jo čutim ob sebi. Pa vseeno sem podvomila. Preveč jo pogrešam in tole je bilo zdaj čisto slučajno. Ne morem verjeti, da bi bila uslišana takoj ...
Usedem se, da bi prisluhnila pridigi. Prenehala sem dihati, ko sem zaslišala duhovnikove besede, ki so govorile o teti Minki in njunih srečanjih ... Ne, to pa ne more biti slučajno!
Hvala ti, dobri Bog, ker me imaš rad, čeprav sem večkrat podobna nevernemu Tomažu! Hvala ti za teto Minko, ki tudi v nebesih še naprej moli za nas.
Katarina. (zgodbe). Ognjišče, 2018, leto 54, št. 11, str. 92.

Nekoč, ko sem bila še majhna, me je mama morala peljati k zdravniku. Spominjam se, da jo je vprašal: »Je bil pri porodu zdravnik?« »O, kje neki, saj še babice ni bilo, kaj šele zdravnik,« mu je odgovorila. Torej sem prestopila prvi prag in iz materinega telesa vstopila v življenje s pomočjo mame, očeta in Boga. Brez njih ne bi prišla čez ta prag.
Rojstna hiša, stara, iz kamna zidana, z debelimi zidovi, stisnjena na sam rob sosedovega vrta. Moj dom, moj grad, v katerem sem bila kraljična. Hiša je imela malo prostorov: vežo, hišo, kuhinjo, shrambo in še eno kamro. Okna so bila majhna, v kuhinji je bilo eno samo, pa še to tako visoko pod stropom, da dolgo nisem videla skozenj na sosedov vrt. Videla sem samo vrhove jablan in jabolka, ki so se bleščala v soncu.
Pred vsakim prostorom je bil prag, tak lesen, že močno izlizan. Največji in najširši je ločil hišo, kot smo rekli glavni sobi, ki je bila hkrati dnevna soba in spalnica, in vežo. Stene so bile debele najmanj pol metra in tudi hišni prag je bil tako širok.
Pred očmi imam nečake in nečakinje, kako so se še čisto majhni prekopicevali čez ta prag. Ko sem jih gledala, mi je prišla misel: “Glej, kot zdaj oni, si se tudi ti plazila čez ta prag, na njem sedela in malicala, se igrala s punčkami iz cunj, kasneje listala po knjigah in jih brala.” Toplo mi je bilo pri srcu, taka domačnost in varnost sta me prevzeli ob tem pragu. V hišnih vratih je bila luknjica in verjetno smo vsi otroci kukali skozi to luknjico, tlačili vanjo razne predmete, jih potem v hiši pobirali in tlačili nazaj.
Spominjam se iz otroških let: Vsa družina je bila zbrana v hiši. Delali smo zobotrebce in poslušali napeto radijsko igro. Mislim, da je bil naslov Inšpektor Maigret. Nenadoma je v to tišino skozi vrata planil sosed in se zavalil na sredo hiše. Spotaknil se je v temni veži ob hišni prag. Mislili smo, da je priletel k nam tisti mrtvi človek, čigar morilca je inšpektor iskal.
Odrasli smo in prišel je čas, ko smo izleteli iz varnega gnezda doma. Prvi se je za to odločil starejši brat. Po poroki, ko je svojo mlado ženo pripeljal domov, jo je v veži vzel v naročje in jo prenesel čez hišni prag. “Da bo nevesta lažje rojevala,” so rekli. Za njim sta čez leta odšli sestri, kmalu za njima še jaz.
Drug za drugim smo vsi štirje klečali na hišnem pragu, mama in oče pa sta nam dala blagoslov. Pokrižala sta nas z blagoslovljeno vodo, izročila v božje varstvo in potočila solzo ob slovesu. Še danes čutim mamin križ na čelu, njeno nežno roko in močno očetovo dlan, ko sem se poslavljala od doma.
Nikoli ne bom pozabila, kako sem veselo planila čez ta hišni prag, da sem bila čim hitreje pri njima, ko sem prvič kot poročena žena prišla domov. Od sreče in ganjenosti smo vsi trije jokali.
Čez hišni prag so čez leta najprej v krsti odnesli mamo. Kljub očetu in bratu, ki sta ostala, je bila hiša prazna, pusta, žalostna, izgubila je tisti svoj sijaj vesele barve.
Oče je zbolel in obležal. Vedno, ko sem prišla k njemu, sem postala na hišnem pragu in se pripravljala na žalostno sliko v hiši. Oče na postelji, ubog, bolan, skoraj nepokreten, a bistrega duha. Oči so se mu živo zasvetile, ko me je zagledal, obraz mu je preletel nasmeh. Njegova, včasih tako zgarana roka, je postala drobna, mehka, prav taka kot je bila mamina roka.
Kmalu so tudi očeta odnesli čez hišni prag. Pridružil se je mami na božji njivi.
Brat je ostal sam, varuh našega ognjišča, našega doma. Prihajala sem k njemu, vedno stopila v hišo in postala na tistem širokem, z leti vedno bolj obrabljenem hišnem pragu. Tudi brat je zbolel; hudo je bil bolan, a nisem hotela misliti na slovo. “Ne, saj se bo pozdravil, saj še ni tako star ...” sem si govorila.
Neko čisto navadno jutro so mi sporočili: »Brat je umrl!« Svet se mi je podiral, solze so lile iz oči, samoobtoževanju ni bilo konca: “Več bi bila lahko ob njem, več bi mu morala pomagati ...” A kaj, ko nisem mislila na smrt.
Pohitela sem k njemu domov. S težkimi koraki sem vstopila v vežo. Srce mi je za hip zastalo in noge so mi klecnile ob prizoru, ki sem ga zagledala. Moj ljubi brat je ležal na tleh, z nogami v hiši, z glavo v veži. Umrl je na hišnem pragu, na tistem pragu, kjer smo ostali otroci prejeli očetov in mamin blagoslov.
Pokleknila sem k njemu na prag in ga pokrižala, kot nam je to naredila mama, in jokala, kot je za nami jokala naša mama. Brat je prestopil prag večnosti. Ni ga več tukaj, ne iščite ga na tej strani praga.
Molim zanj, molim za mamo in očeta, za vse nas še žive, da se bomo, ko bomo tudi mi prestopili prag večnosti, gotovo sešli, kot smo se sestajali v naši hiši.
Koliko sreče in veselja bo ob tem snidenju, ko nas bo Bog povezal v en velik šopek – v našo družino.
Heli. (zgodbe). Ognjišče, 2017, leto 53, št. 11, str. 54.

Danes je zahvalna nedelja. Pri pridigi je naš župnik govoril o hvaležnosti. »Sem hvaležen ali zahteven?« se je spraševal. Ta misel me je spremljala na dan zahvale Bogu za vse, kar nam daje. Ljudje mislimo, da je samoumevno dihati, hoditi, videti, slišati, misliti, delati, pa nam je vse darovano. Zato je prav, da se človek vsak dan Bogu zahvaljuje. Na zahvalno nedeljo pa se skupaj zahvaljuje vse občestvo, združeno pri maši – daritvi zahvale.
“Sem hvaležna tudi svojim bližnjim za vse, kar mi storijo, mi pomagajo, svetujejo?” sem se spraševala.
Kadar je govora o tem lepem dejanju ljubezni,se spomnim starejšega moža, ki sem mu hvaležna že od mladih let. Danes pa se sprašujem, če je dovolj, da v srcu pomislim: “Hvaležna sem mu!‌ Kaj lahko storim v zameno, da bo čutil mojo hvaležnost?”
Pred oči mi pride srečanje z njim pred nekaj tedni. Pri srcu me je zabolelo, ko sem zagledala starega moža, ki je komaj premikal noge s pomočjo bergel, ki mu sežejo prav do podpazduhe. Moliti moram zanj, da mu Bog pošlje pomoč angela varuha, kot ga je v podobi tega moža poslal meni tistega mrzlega, temnega zimskega večera na železniški postaji v Ljubljani.

***
Ko sem hodila v osemletko, sem bila samo nekajkrat v mestu. Življenje v njem mi je bilo tuje. Končala sem osemletko in začelo se je razmišljanje, kam sedaj?
»Rada bi bila šivilja,« sem rekla.
»Zakaj pa ne bi šla študirat, saj ti učenje ne dela težav,« so me nagovarjali.
»Prav, bom pa šla v šolo za medicinske sestre.«
»Nemogoče! Ko boš videla kri, boš skup zlezla.«
»Ja, bom pa študirala jezike.«
»V redu, najbolje da začneš z gimnazijo.«
Starejši sestri in brata so mi poiskali šolo in najbližji internat. Prvi letnik je bil kar v redu, le pri najljubšem predmetu – angleščini si s profesorico nisva bili prav simpatični ena drugi. Tudi ocene mi je vedno nižala, če sem se še tako trudila in sem znala snov.

***
Življenje v mestu mi je bilo še vedno tuje, zato mi je prišla kar prav odpoved internata gradbene šole, ker so imeli dovolj svojih dijakov. Vsi z drugih šol smo pristali na cesti. V bližini ni bilo nobenega drugega internata, morala bi se voziti z mestnim avtobusom. “Se bom pa z medkrajevnim avtobusom vozila domov.” Pridružila sem se vozačem. Šolski urnik se je pokrival z odhodom predzadnjega avtobusa ob sedmih zvečer, naslednji, zadnji, pa je odpeljal ob pol enajstih. Povedala sem svoji dobri, razumevajoči razredničarki in vsem profesorjem je naročila, da me morajo zadnjo popoldansko šolsko uro spustiti pol ure prej, da ne bom zamudila avtobusa. Tega so se držali vsi, razen profesorice angleščine, ki me je imela še bolj na piki. Čeprav smo imeli angleščino vsak dan, torej pet ur na teden, me je, če se je le spomnila, zadnjo uro poklicala k tabli na spraševanje. Ves razred se je potegnil zame: »Od daleč je, zamudila bo avtobus, potem bo morala dolgo čakati. Jutri jo lahko vprašate.« Profesorica pa je bila neusmiljena, nič ni poslušala, kaj ji govorijo moji sošolci.
Vsa nesrečna sem se z mestnim avtobusom pripeljala na avtobusno postajo. “Morda pa še ni odpeljal, včasih ima zamudo,” sem hitela na našo številko na koncu postaje. Vse je bilo prazno, temno, niti luči niso vse gorele. “Kam naj grem? Zunaj je mraz, pa še strah me je tujcev, ki se stalno obregajo obme s tujimi, grdimi opazkami. Iti moram nekam, kjer je svetlo in je več ljudi.” Šla sem v čakalnico na železniški postaji. Bila je polna, skoraj zasedena. Stala sem tam ob steni in zaradi tesnobne osamljenosti sredi tujcev mi je šlo skoraj na jok.
Stalno so se odpirala vrata in kot bi nekoga pričakovala, sem vsakič pogledala, kdo bo vstopil. In glej, srce mi je poskočilo od veselja, ko sem zagledala znani obraz očetovega sodelavca in našega krajana. Planila sem k njemu, kot da bi prišel moj angel varuh, poslan od Boga.
Presenečeno me je pogledal: »Kaj pa ti delaš tukaj ob tej pozni uri?«
Povedala sem mu, kaj se mi je zgodilo. Vzel me je pod svoje varstvo. Nobenega nadležneža in vsiljivca ni bilo več blizu. Našla sva prostor, sedla in se pogovarjala. Čas je hitro minil, tesnobe in strahu ni bilo več.

Nikoli ne bom nehala biti hvaležna človeku, ki mi je ob tako pravem času prekrižal pot. Zdaj sem že v letih. Moj angel varuh je še živ, vendar zelo betežen. Ko sva se srečala v ambulanti, sem se mu morala po skoraj petdesetih letih ponovno zahvaliti. Spominjal se je tistega večera in mi rekel: »Včasih te Nekdo pošlje ob pravem času na pravo mesto. Vesel sem, da sem bil takrat tam.«

Heli. (zgodbe). Ognjišče, 2021, leto 57, št. 11, str. 78-79.