Na nekem od srečanj duhovnikov je eden od sobratov rekel: »Morda včasih pomislimo, da so se dogajali čudeži samo nekoč. Ne! Tudi danes smo jim priče. Le vprašanje je, če smo nanje pozorni.«
Vedno znova doživljam znamenja, po katerih mi Bog pričuje, da me spremlja na moji poti življenja. Pogosto me prav v trenutkih brezupa po znamenju (ki mu ni naravne razlage) opogumi in mi okrepi vero in zaupanje. Tokrat bi vam rad zaupal dva izmed njih, ki sta bila tako čudna – čudežna – zame odrešujoča, da ju nisem mogel spregledat, kljub temu, da sem tudi sam okužen z boleznimi našega časa, ki se jim reče samoumevnost, brezbrižnost, površnost. Zaradi njih se ne znamo več dovolj čuditi – občudovati – se življenja veseliti. Ker sem eno izmed največjih znamenj (popolnoma nerazumljivo glede na fizične zakone) doživel v zadnjem obdobju (ki je eno izmed najtežjih v mojem življenju) po konjiču Matostu, sem izbral dve znamenji, ki sta se dogodili prav tako po naših živalskih sopotnikih.
Bila je globoka noč (v meni in navzven), ko sem se vozil proti Razborju, kjer sem takrat župnikoval. V naporih na odprtje komune za pomoč odvisnikom sem se čutil tako zelo zapuščen od človeške podpore, sočutja – bližine. V duši je zijala globoka razpoka in razpirala strašljiva brezna tesnobe. Morda porečete: »Kaj pa Bog?« So trenutki, ko se zdi tema edina resničnost. Mati Terezija je zapisala iz svojih izkustev: »Osamljenost je tako velika. Znotraj in zunaj ne najdem nikogar, na katerega bi se lahko obrnila. Vzel mi je ne le duhovno, ampak tudi človeško pomoč. Z nikomer ne morem govoriti; tudi če govorim, nič ne vstopi v mojo dušo. /.../ Če obstaja pekel – mora to biti pekel. /.../ in potem se oklepam, kakor se človek, ki nima ničesar, oklepa slamice ...« In se okleneš trav, kamna, drevesa, živalce, ki stopi v tvojo sled, da bi bila – da bi bili zakrament Bližine ... V soju žarometov sem ob strani ceste zagledal tri srne. Zasenčil sem luč in upočasnil vožnjo. Čisto počasi sem se jim bližal ... one pa so samo stale in me ... – kakor pričakovale. Zaslutil sem: te blage živali so od Boga poslano znamenje – v njih podarjena b/Bližina in v njej (po)moč in opora. Avto sem ustavil ob srnah, odprl okno in smo se zrli na dotik ... tja v dušo, ki je pila tolažbo v sočutni b/Bližini. Morda bo kdo rekel: naključje. Pavle Zidar je v Spokornem romanju zapisal: »Takšna naključja so simulacije milosti.«
In evharistični čudež? Tega sem doživel v preteklem letu. V Lučah, kjer sem kaplan, se vije del telovske procesije tudi ob Lučnici. Ko smo z Najsvetejšim stopili k reki, sem zaslišal vznemirjen glas: »Poglejte!« In smo zrli: Pred vsemi je plavala z nasprotnega brega proti nam velika postrv in za njo v dolgi koloni po dve in dve – kakšnih trideset rib. In potem so plavale tik ob bregu vzporedno z Najsvetejšim dokler se procesija ni oddaljila od reke. Prevzeti smo opazovali očitno znamenje. Med vsemi so bili najbolj začudeni ribiči – po njihovem vedenju ribe od človeka zbežijo. Gotovo bi se od nas umaknile tudi tokrat, če bi jih ne pritegnilo Sveto. (Kako? To bi gotovo strokovno razložil prof. Fran Zapan iz knjige Dodajmo življenju Življenje.) Čeprav živali ne znajo pametovati, pa zmorejo zaznati. Prepričan sem, da bi bilo tudi nam ljudem bolj čarobno živeti, če bi premogli več zaznavnosti, prevzetosti ob vseh znamenjih, ki so nam dana na poti življenja – ob vseh lepotah v katere se je podpisala Lepota sama.

Karel Gržan, Zapisi izvirov, Ognjišče (6) 2013, str. 43

13. junija goduje sv. Anton Padovanski (1190/95-1231). Ker mi je ta svetnik otipljivo dokazal, da Bog je, bom nadaljeval svoj razmislek

Kako ti lahko nekdo, ki je bival pred 800 leti, dokaže, da Bog je?
Bilo je takole: nekje sredi osnovne šole sem doživljal boleči zemeljski odhod svoje babice. V mladostno zaupljivi molitvi sem prosil Boga, naj ji olajša bolečine, pa nisem bil uslišan. In zato sem se, po njeni smrti, od Njega protestno odvrnil. Camus bi rekel: iz etičnih razlogov. Če bi Bog bil, bi me v takšni prošnji preprosto moral uslišati, predvsem pa ne bi mogel dopuščati tako silnega trpljenja ljudi in živali in ... (O tem v eni izmed prihodnjih številk).
Odvrnitev od Boga me je kljub temu vznemirjala – bolje rečeno notranje dušila. Vame se je zalezla notranja tesnobnost in zlovoljnost, ki sem jo umirjal na problematične načine. Nekje globoko v sebi sem bil ujeta, zamrežena ptica, ki hrepeni po svobodi, ki jo sluti, pa se sama ne more (od)rešiti. Čeprav sem bil obdan z ljubečo pozornostjo domačih, sem hrepenel po več ... po Več-nem, po Njem, ki je pomirjajoča, osvobajajoča Ljubezen.
V sedmem razredu sem z domačimi obiskal turistično zanimivo italijansko Padovo. In ker med znamenitosti tega mesta spada tudi cerkev sv. Antona Padovanskega, smo vstopili v njeno zavetje. Zajel nas je prijeten hlad za telo in svežina za dušo. V eni izmed stranskih kapel se je gnetla množica in zbudila našo radovednost. Počasi smo prišli tudi mi do groba sv. Antona. Ljudje so polagali roke na njegov sarkofag. Ozrl sem se k materi: »Zakaj to počnejo?« »Nekaj si lahko zaželiš,« mi je svetovala malce vraževerno. In takrat sem izzval Boga: »Bog, če si in če si dobrota, naj bom ob koncu šolskega leta odličen!« In Bog je sprejel nepremišljen izziv mladostnika. Čeprav sem bil v preteklem polletju dober, sem bil ob koncu šolskega leta odličen. Spominjam se nekega trenutka: zdelo se mi je, kot da se z moje misli ločuje neka koprena in zaznal sem neslutene horizonte spoznanj. Po domače bi temu rekli: odprla se mi je pamet. Potreboval sem vidno znamenje nevidne prisotnosti, da sem lahko sprejel Boga v njegovi resničnosti.
Bog ne more biti neodzivna odmaknjenost. Danes ne prosim več za zunanja znamenja – pomenljivejši so mi navznoter zaznani dotiki Njegove bližine, ki me vedno znova od-rešujejo temačnih misli in čutenj. Preizkusite: ko vas bo zagrnila notranja tema, kličite Boga z njegovim imenom: »Gospod Jezus Kristus, usmili se me ... umiri me ... objemi me ... odreši me ...« V Njegovem imenu tema vedno znova izgublja svojo zastrašujočo moč! To ni teorija, to je izkustvo! Če dvomite, preverite! Zame ni dokaz Njegovega vstajenja sporočilo izpred 2000 let, pač pa moje notranje izkustvo: Jezusa srečujem otipljivo živega! Njegov notranji dotik me vedno znova prebuja v svetlobo ...
Bog kot filozofija in abstrakcija preprosto ne zadostuje. Bog mora postajati stvarnost zaradi naše stvarnosti. Zaradi naše zemeljske otipljivosti, potrebujemo njegovo bližino na otipljiv način. »Dotakni se mojih ran,« pravi Jezus apostolu Tomažu »in ne bodi neveren, pač pa veren« (prim. Jn 20,27). Če bi bili le duhovna bitja, bi njegovo učlovečenje ne bilo potrebno. A ker smo ljudje tudi snovni, je moral Bog postati Kristus – Mesija, konkretni Jezus – Rešitelj, sopotnik na naši zemeljski poti in se sedaj tega istega Boga lahko dotaknemo v evharistiji. Zaradi naše zemeljske stvarnosti potrebujemo njegovo navzven in navznoter otipljivo vstopanje k našemu življenju, da nas kot Bližina: kot Sočutni, kot Sopotnik ... od-rešuje. In za povrh nam daje v lepoti stvarstva še toliko izrazov svoje ljubeče navzočnosti. Boga nam ni treba iskati tam nekje za oblaki. Tu je! V vsakem cvetu se nam smehlja v svoji pozornosti. Saj bi bili smešni, če bi o njem bluzili mimo znamenj Njegove ljubezni in Njega samega v otipljivi evharistični prisotnosti!
Oznanjevalci nekega abstraktnega, odmaknjenega Boga so v svojem početju nerealni in neredko zaidejo v protislovje. Po eni strani želijo ohranjati Boga sterilno odmaknjenega od zemeljske umazanosti, po drugi strani pa ne zmorejo brez božje konkretizacije, ki pa je neredko naivna, celo banalna. Pomislite, kako so se razpasle (ne samo angelske) karte, iz katerih so ti dani natančni odgovori kako ravnati ..., ali pa na nadomeščanje Boga s človekom: če ne otrokom, pa prerokom, v katerega vstavijo atribute božje popolnosti, celo vsevednosti ... saj vse vedo in vse vidijo, le tega ne, kako so v svojem početju presegli meje zdrave kmečke razumnosti. Zaznavnost še ni vsevednost!!! In prav neverjetno je, koliko ljudi novodobnim prerokom s pobožno vdanostjo in izključeno pametjo sledi. Kot sem že pisal: če nimaš Boga, imaš pač zemeljske bogce. Otipljivi stvarnosti božjega, se kot človek pač težko odrečeš – pravzaprav se zdi, da je to kar nemogoče. In zato Jezus, evharistija, zakramenti – vidna znamenja nevidnih milosti. In za povrh za nekatere največja spotika: Cerkev.
Karel GRŽAN

Zapisi izvirov, Ognjišče (6) 2011, str. 36

sv. Dominik Savio je tudi zavetnik vseh odraščajočih. In ob vsem, kar doživljajo, so jim (in tudi nam) resnično potrebni

Predvsem so nebeški in zemeljski zavetniki (mož ženi in obratno, starš otroku, prijatelj prijatelju, boter krščencu, birmancu ...) tisti, ki nam stojijo ob strani v odločilnih trenutkih našega življenja. Prav zato, ker zaradi njih nismo sami, lahko tudi iz najglobljih stisk ‘zrastemo’ v večjo polnost življenja. Sv. Dominik Savio, ta “majhen, toda izreden velikan duha” (besede papeža Pija XI.) je imel srečo, da je imel ob nebeških ob sebi tudi izjemnega zemeljskega zavetnika: sv. Janeza Bosca (1815-1888). Don Bosco je vedel kako pomembno je, da doživljajo odraščajoči (seveda tudi mi starejši) sprejetost in v njej izkustvo, da so/smo vredni (ko so/smo potrjeni v božji in človeški) ljubezni. Za čas mladosti je pomembna “kratka molitev in dolga igra” ob pozorno ljubeči prisotnosti odraslih, je poudarjal, saj je to čas učenja – tudi medsebojnih odnosov. In pri tem je dragocena pristna iskrenost do sebe in bližnjih – da si lahko nekomu zavetnik, ga moraš dobro poznati; da te lahko nekdo dobro pozna, se mu moraš odkrivati ... (zato tudi spoved kot samoanaliza naše realnosti in v njej odrešujoče izkustvo l/Ljubezni). Največja in najpomembnejša ob vsem pa je seveda ljubezen.
V marčevski številki Ognjišča (3/2012) sem pisal kako potrebujemo za osebno rast dnevno vsaj dvanajst objemov (potrditev, naklonjenosti, sprejetosti ...) L/ljubezni – štirje nas ohranjajo v vegetaciji, osem objemov je potrebnih, da ne pregorimo, da funkcioniramo. In v odzivu ste mi  sporočili: Kadar pride nova številka Ognjišča preberemo naglas tudi vaša prispevka. /.../ Pisali ste o potrebi dvanajstih objemov v medsebojni pozornosti, da lahko rastemo. In se je nekaj dni za tem zgodilo, da je prišel najmlajši otrok – četrtošolec in nama z možem potožil: »Jaz bom ostal celo življenje mali – sploh ne bom mogel zrasti.« »Zakaj?« sva se začudila. »Zato, ker me objameta na dan komaj do sedemkrat.«
Ne pomaga nam teorija o ljubezni – mi ljudje potrebujemo izkustvo: odrešujoč objem Boga (evharistija) in osebno najbližjih. Danes smo toliki pregoreli ali potopljeni v tesnobo čutenj, ker nismo dovolj (od)rešeni v l/Ljubezni. Živ medosebni odnos je nenadomestljiv. Zaradi načina življenja, v katerega smo primorani, je iskanje nadomestkov, ki bi nas umirili v silnem porastu. Elektronske komunikacije sicer sterilizirajo naše medsebojne odnose, a jih vsaj na neki način ohranjajo: 42% otrok in mladostnikov komunicira z bližnjimi izključno po telefonu ali internetu. Stresnost življenja v pomanjkanju ljubeče prisotnosti poglablja notranjo tesnobnost. Tudi zato je omamljanje z opojnimi substancami v nenehnem porastu.
Kar naprej se odkrivajo načini kako pridobiti umirjenost v odsotnosti ljubečih bližin. Če je nekdaj učinkovalo, da smo s svinčnikom ali s prsti tapkali (v določenem ritmu udarjali) po mizi, je danes to premalo. Začeli smo tapkati po sebi. Veliko odkritje: to pomaga. Brez dvoma, vsakršno samozadovoljevanje učinkuje, a ne gre spregledati, da je vendarle izraz pomanjkanja živega odnosa. Zato je vredno biti pozoren, da ne opravičujemo nadomestke za še večje odtujevanje od zavetnikov našega življenja. Danes vse preveč tapkamo drug mimo drugega ... Ob predavanju na eni izmed slovenskih šol so mi podarili glasilo, ki je v celoti izraz velike hvaležnosti medvedku Zdravku, ki ga imajo otroci ob sebi. Tapkajo ga – ob dotikih plišastega rešitelja se umirjajo. Gospa, ki nas je okužila z Zdravkom (naslov prispevka psihoterapevtke, ki je uvedla tega kosmatinca kot rešitelja) razlaga: »Meni je Zdravko najbolj všeč zato, ker si z njim lahko sami pomagate, nobenega odraslega ne potrebujete zraven.« Saj res, zakaj bi starši, ki so tako zelo zaposleni, izgubljali čas in v objemu umirili svojega otroka, če pa lahko le ti tapkajo umetnega kosmatinca in se tudi tako potolažijo. Ob medvedku postanejo celo tako močni, da lahko pomagajo odraslim. »Tokrat ste se nečesa dobrega (tapkanja) naučili prej kot vaši starši in jih lahko poučite, kako si lahko pomagajo v svojih težavah.«
Da ne bom napačno razumljen: nič nimam proti tapkanju – hvala Bogu, da otroke (in odrasle) nekaj potolaži, ko so domači nujno odsotni, mi je pa nerazumljivo, da ni to nekdo (če že ne starš, pa vsaj učitelj ...  ali pa kakšna živa živalca – te imajo v domovih ostarelih, ker imajo bojda živali sedaj že višjo čustveno inteligenco kot ljudje). Otroci v prvem razredu so povedali: »Medvedek Zdravko mi je pomagal, ko sem bil jezen ...« » ... ko me boli glava ...« »... ko sem žalosten ...« Medvedka Zdravka tako zelo tapkajo, da se mu »že dela luknja. Verjetno mu je kdo hotel iztrgati srce, pa se je spomnil, da je plišast,« je ugotovil osmičar z iste šole in še dodal: »Zdravka je torej verjetno izumil zelo živčen človek.«
Tapkajo otroci, starši – žena medvedka Zdravka, mož vsekakor medvedko. Kaj če bi se raje objeli? Vem, da se zdim s tem predlogom grozno primitiven in banalen; toda, kljub vsemu, kaj če bi se vendarle poskusili objeti in ‘pocartati’ v pristni medsebojni bližini. Morda bi nam pomagalo celo bolj, kot če ob večerih, vsak sam zase, v postelji tapkamo svojega Zdravka.

Karel Gržan, Zapisi izvirov, Ognjišče (6) 2012, str. 30

6. maja goduje sv. Dominik Savio (1842-1857). V petnajstih letih svojega življenja je dozorel v apostola vesele, razigrane svetosti, ki jo je žarel v medsebojnih odnosih. Zato tokrat razmislek o vrnitvi

Prijetno sobotno dopoldne, ki v pomladni toplini vabi na plan. Listje se izmotava iz brstja, ženitovanjsko vznemirjene ptice spletajo gnezda, sosedje izmenjujejo v pozdravih hvaležne besede o razkošju in lepoti življenja, mladi se naslanjajo na ograje domov, da se lahko naslajajo v medsebojni zaznavi, otroci se v igri skrivajo za hišnimi vogali in se odkrivajo ... radost se razlega na igrališčih življenja.
Je tako? Za brstje in ptice drži. A človek ...
Desetkrat je udarilo na zvon šentviške cerkve. Do oddaje na radiu Ognjišče sem imel še uro časa. In v tistem prijetnem sobotnem dopoldnevu me je pritegnilo med bližnje ljubljanske bloke. Hotel sem zaznati prebujajoče življenje, ki je tako silovito v pomladnih močeh.
A me je kmalu v iskanju bližin zajela tesnoba. Povsod je bila namreč praznina. Med tisoči družin, ki jih povezujejo stolpnice v sosedstvo, nisem videl znancev v klepetu, igrišča so samevala brez otrok, skupni vhodi, ki naj bi povezovali, so bili osamljeni – le veter je raznašal reklamno nesnago ... Povsod praznina ... no, skoraj povsod. Tam iz trgovine so prihajali posamezniki zazrti v svoj lastni svet.
»Kje so mladi? Kje otroci?« sem kasneje vznemirjen povprašal.
»Na Facebooku ...« sem dobil v odgovor.
Če sem v članku Od sterilnosti k naravnosti v odnosu človek - prehrana (04_2011) z vami razmišljal o potrebnosti vrnitve k naravnemu v našem odnosu do hrane, se je za tokrat, ob tem doživetju, samo po sebi prebudilo razmišljanje o nevarnosti, da postanejo sterilni naši medsebojni odnosi. Ne le mladi – tudi mnogi otroci in odrasli iščejo bližino zave/arovani v ekrane in vedno manj v živo. Že res, da lahko imaš na tak način na stotine prijateljev – a so ti le navidezni. V nas pa je tako silovita potreba po dotiku – živem stiku, v katerem smo zaznani kot bližnji v sočutju bližin. Le tako se premaguje notranja osama. Vsa druga bližina je zgolj navidezna: teoretična, racionalna ... ne izpolni notranjih hotenj, ne poteši, ne odreši – hladna je, sterilna ... hrani našo radovednost, ne pa nas samih ...
Lahko sicer razlagaš na Facebooku stotinam ‘prijateljev’ svoja doživetja, pa si vendarle sam. Če ni človek človeku bližnji v živo, je v navezi sterilnost – hlad in v dušo vedno globlje leze tesnobnost ... in je ne razumeš v njenem vzroku ... in jo zato kot odvisnik hraniš s tistim, kar jo rojeva. Število odvisnih, ki čemijo za računalniki in pijejo praznino (skriva se za na-videz-no vsebino), strahovito narašča. Človek ne potrebuje preveč podatkov, ker višek ustvarja možgansko brozgo; človek potrebuje le skrbno prepoznanega prijatelja (morda dva, tri) in ne več, ker je pač tako v zakonitosti prijateljevanja. In v prijateljstvu je potrebna zaznava sprejetosti in objetosti v živo. V nas je potreba po živem stiku – dotiku – objemu ... Stroka ugotavlja, da je za ravnovesje potrebnih dnevno 4-8 objemov, vsaj 12 pa za stimulacijo v razvoju. Elektronika, Bogu hvala, omogoča povezavo, ne more pa vzpostaviti zaznave.
Vem, zdi se neprimerno opozarjati na nevarnosti tako imenovanih socialnih omrežij, ko so ta največji hit. Tisti, ki še niso ‘notri’ se zdijo kakor, da niso ‘in’ – da niso za naš čas prilagojeni, če že niso kar neprimerni. Preteklost pa uči, da je lahko prav na področjih, kjer so vsi za, nekaj hudo narobe. Ko je želel sv. Janez Bosko (duhovni oče Dominika Savia) v nekem kraju ustanoviti oratorij za zapuščeno mladino, pa meščani temu niso nasprotovali, tega ni storil. Njegov komentar: »Tu še hudič ne nasprotuje!« in je odšel dalje. Mnoge evforije, so se izkazale za polomije!
Brezumno čredništvo pri posameznikih že prebuja notranji odpor. Med mladimi (bolj kot med starejšimi) prepoznavam ozaveščanje, vračanje k sebi in bližnjim v pristni osebni navezi. Ko sem enemu izmed njih omenil vsebino tega prispevka je rekel: »Danes nisi faca, če si na Facebooku. Faca si, če imaš prijatelje v živo. Ko imaš vsaj enega resničnega prijatelja, potem v tebi ni potrebe, da bi se javno razkazoval in zdravil svoje frustracije s stotinami prijateljev, ki pa to niso. Ne-umno je, ker ljudje zaradi elektronskih povezav izgubljajo čut za osebni pogovor v živo. Samo še SMS in omrežja so tista, ki te odprejo v komunikacijo. Če bo šlo v tej smeri, bomo kmalu potrebovali komune, v katerih bodo pomagali k vrnitvi v pristnost in iskrenost živih odnosov. In takrat bo v srečevanju spet sreča in ne le virtualna zanimivost.«

Karel Gržan, Zapisi izvirov, Ognjišče (5) 2011, str. 36

Cvetoči mesec maj vodi našo ljubečo pozornost k Materi Mariji. Ob njenih besedah angelu: »Gospodova služabnica sem, zgôdi se mi po tvoji besedi,« premišljujem, kako pomembno je opraviti pot od samovolje k resnični svobodi.

Temeljno sporočilo v zapisih velikega ruskega romanopisca Dostojevskega je spoznanje, da je človek za svojo svobodo pripravljen storiti marsikaj. Svobodi se preprosto ne moremo odpovedati; zanjo smo pripravljeni zastaviti tudi življenje. To priča zgodovina od ‘Adama’ do današnjega dne. Vendar pa je (tako opisuje Dostojevski) resnična svoboda nekaj do česar moramo šele dospeti. Svoboda, ki nam je najprej dana – dana ‘kar tako’ je samovoljna svoboda. Ta svoboda vodi človeka k izkustvom dobrega in hudega – nujno nas pripelje tudi do spoznanja hudega, to pomeni, do trpljenja. Zdi se, da nas lahko šele trpljenje privede do spoznanja druge – duhovne svobode, ki je resnično prava svoboda. Na posameznem področju lahko v prehajanju od samovoljne k resnični svobodi stečejo leta, celo desetletja preizkušanja – izkušanja – iskanja – bojev – trpljenja. »Krščanska eksistenca je v bistvu prehod od ‘biti za sebe’ (od egoizma) k ‘biti za druge’ (k altruizmu),« je zapisal papež Benedikt XVI..
V teh dneh me je obiskal prijatelj, sicer psihoterapevt, in mi pripovedoval: »Ko vidim nekoga, ki si jemlje pravico do samovoljne svobode, ga previdno opozorim na nevarnosti. Če me sliši, nevarnosti sam opazi in si skrajša pot do resnične svobode. Če me ne sliši, vem, da določeno izkušnjo potrebuje. Huda zmota bi bila, če bi mu jo na silo preprečil.« To počne pri Dostojevskem veliki inkvizitor. Od ljudi terja pokorščino, a jim s tem, sicer v imenu ‘dobrega’, prepreči pot do spoznanja in jim zato onemogoči pot do duhovne svobode.
Ker si je izbral papež ime po Frančišku Asiškem, poglejmo, kako pojmuje pokorščino ta svetnik. Popolnoma drugače, kot veliki inkvizitor. Frančišek poudarja, da je nad predstojnikovo avtoriteto avtoriteta življenja. Zato naroča predpostavljenim, naj nikomur “ne ukazujejo, kar bi bilo v nasprotju z njihovo dušo” (2 FVod 10, 2). Frančišek ob pokorščini evangeliju stavi na navdih, torej na osebni odnos z Bogom. Tako razumemo njegovo misel, ki jo je hotel vnesti v Vodilo: »Bog ne gleda na ugled osebe; in vrhovni predstojnik reda, Sveti Duh, enako počiva nad ubogimi in preprostimi« (navaja Celano). Seveda so svetniku preprečili, da bi to idejo vnesel v pravila svojega reda. Frančišek hoče enotnost življenja, a ne uniformiranost. Zato spoštuje božje delovanje in vodstvo v življenju posameznih bratov.
In kaj če človek v samovoljni svobodi (po)greši? Pomembno je, da ni skupaj z grehom zavržen tudi on sam. Izjemno pretresljivo opiše Jezus v zgodbi o izgubljenem sinu, kako deluje Bog. Nikoli nas ne zapusti. V izkustvu hudega ne zmoremo biti osamljeni! Bog sicer čaka, da nas to, kar smo si zakuhali, privede do spoznanja, a nas potem skupaj z novim uvidom (zaradi trpljenja smo ga lahko poosebili) dvigne iz brezen. V muki preobrazbe od samovoljne k resnični svobodi prav zaradi l/Ljubezni ne obupamo in se iz izkustev lažje naučimo – pridobimo nova spoznanja, postanemo modrejši.
Človeško izkustvo je k Bogu, Mariji, svetnikom, angelom pripisalo besedo svet, sveti – torej tisti, ki svetlijo, ki vodijo, dvigujejo misel in srce iz mrakobnosti v Svetlobo. V mesecu maju se bomo posebej ‘svetlili’ ob Mariji, ki je najlepši odsev božje blagosti in miline k našemu življenju. Frančišek Asiški, ta trubadur Božje ljubezni, ji je posvetil te verze: Pozdravljena, svet Gospa, pozdravljena božja mati Marija! In vse ve, svete kreposti, ki se po milosti in razsvetljenju Svetega Duha izlivate v srca verujočih, da jih iz nevernih spreminjate v Bogu zveste (FPozBDM 1.7-8) in nas usmerjate od samovoljne k resnični svobodi.

K. Gržan, Zapisi izvirov, v: Ognjišče 5 (2013), 54.

Nagrobni zapis v palestinskem mestu Lydda že od leta 368 poveličuje »svetega in zmagoslavnega mučenca Jurija«, ki goduje 23. aprila. Njegovo ime izhaja iz grške besede Georgius in pomeni kmetovalec. Naj nam sv. Jurij pomaga, da se bomo zmogli vrniti od sterilnosti k naravnosti v odnosu človek – prehrana

Francozi ne le da so naredili preiskavo, objavili so celo rezultate. Ugotovitve kažejo, da učenci zaužijejo v šolskem obroku (na dan analize) 81 kemikalij. Od teh je polovica za zdravje problematičnih, nekatere med njimi pa so zagotovo rakotvorne. Upravičeno domnevam, da bi bili tudi pri nas rezultati zastrašujoči.
Človek se je umaknil od naravnosti k sterilnosti in to postaja usodno. »Narod si bo pisal sodbo sam.« In pisati smo jo začeli, ko nas je zajela bakteriomanija – strah pred bakterijami vseh vrst, ne le patogenimi. Obseda nas groza pred tistimi drobcenimi živimi bitji s katerimi sobivamo že tisočletja – pravzaprav smo z njimi najtesnejši domačini: bivajo namreč ne le ob nas, pač pa tudi v nas.
Kar naenkrat v šoli kuharica ni smela več uporabljati solate s šolskega vrta, niti mleka od domačih krav, ne peteršiljčka, ki je zrasel na njeni njivi … V vsem naravnem so bile grozne bakterije in te je bilo potrebno uničiti! S čim? S kemikalijami, s stotinami kemičnih pripravkov. Vse mora biti čisto do sterilnosti!
Ni pomembno, koliko je v tisti ‘čudoviti’ uvoženi solati strupenih – celo smrtonosnih kemikalij. Vprašanje je le: Koliko je bakterij? In teh seveda ni! Kot ni več tiste zdrave kmečke logike, ki bi nam dala misliti, da nekaj kar ubija, ne ubija le bakterij, pač pa po vsej verjetnosti tudi nas. Solata, ki jo prinese kmet s svoje kmetije, ne more po videzu konkurirati tisti iz Italije, ki je še po tolikih dneh čudovito sveža (zakaj ne pomislimo, zakaj?), tudi mleko, ki ga dobimo od domače krave ne more biti trajno nekaj mesecev, tako kot tisto, ki so ga uničili v njegovi naravni strukturi (in kako naj koristi, kar je v svoji srži ubito?) …
Žal premnogi strokovnjaki (tudi tisti za varovanje potrošnikov – celo v izjavi za nacionalno TV) hitijo z opravičevanjem takšnega početja, češ da telo kemične strupe predela. Veste, takšne izjave so možne, samo ko umre zdrava kmečka logika. Kateri kmet bi dal svojemu otroku vsak dan v hrano koktajl 81 kemikalij (med njimi celo rakotvorne) in bi ob tem razlagal, da v malih količinah uživanje strupa ni sporno. Z bakterijami, s katerimi sobivamo že tisočletja, bomo preživeli, s problematičnimi kemičnimi koktajli pa zagotovo ne!
Danes je na tržišču približno 104.000 kemičnih spojin (in med njimi je možno 3 milijarde kombinacij!). Le neznatni del so jih testirali glede toksičnosti. Zakaj? Zato, ker je s tem omogočena nedorečenost, katere spojine so strupene, za koga in v kakšnih odmerkih – in med tem se legalno uporabljajo tudi v prehrambeni industriji. Ne brez posledic! Stroka opaža padanje telesne odpornosti, znižuje se plodnost moških - tudi tabletke so lahko problematične ... V onkologiji je soglasje, da je oseba, ki je vse življenje izpostavljena majhnim količinam karcinogenih snovi, prav tako toksično ogrožena kot ob nekaj velikih odmerkih karcinogenov. Kemikalije namreč povzročajo mutacijo celic. Vse to vemo, pa morajo kljub temu šolarji dan za dnem zaužiti koktajl 81 kemikalij. Mi pa še kar naprej širimo strah pred bakterijami, da lahko zameglimo pozornost na dejansko problematične kemikalije.
Predlagam, da se zavestno odpovemo s toksičnimi E-ji obremenjenim živilom (bodite pozorni na barvila, ojačevalce okusov, konzervanse …). Sam sem jih že odvrgel v kontejner za strupene odpadke. Starši, naj se okrepi vaša samozavest in ob analizah glede bakteriološke obremenjenosti živil, zahtevajte tudi podatke o kemični prepojenosti hrane, ki jo v šolskih prostorih zaužijejo učenci. In ne dajte se odpraviti na lahek način. Saj so lahko na sicer sterilni hrani problematične spojine. Gre za vaše otroke!
Pred cerkvijo v Komendi stoji na kamnitem podstavku zvon s pripisom: Molimo za zdravo pamet. Sam predlagam: Molimo za vrnitev zdrave kmečke logike! In vrnimo se k vrtovom. Začnimo se ponovno učiti obdelovati zemljo. In to čim prej – dokler so še med nami poznavalci naravnega kmetovanja. Sam bom imel že to pomlad svoj vrt. Če nimate te možnosti, vzemite pri bližnjem kmetu v najem delček zemlje in pridelujte, če je le mogoče, lastno hrano. Kupujmo zelenjavo pri kmetovalcih, ki kemično ne bremenijo živil in zemlje, ter jim dajmo za njihov trud pošteno plačilo. Strup pa pustimo pri miru!
Ljudje! Od sterilnosti se moramo vrniti nazaj k naravnosti – seveda če je naš interes preživetje.

Karel Gržan, Zapisi izvirov, Ognjišče (4) 2011, str. 36

Zame niso temeljni dokaz o Kristusovem vstajenju (in tudi zato o našem življenju po življenju) pričevanja zapisana v evangeliju, pač pa osebno izkustvo. Kristusa srečujem namreč živega – sedaj, tukaj … na poti svojega življenja in v življenju tolikih, s katerimi sem sopotnik. Vedno znova, ko me zajameta v čutenju ali mislih mrak in tesnoba in kličem (se dramim v zaznavo) Boga z njegovim imenom: »Jezus Kristus …« se začne buditi v meni Svetloba Ž/življenja. Ob klicanju Sneguljčice se kaj takšnega ne dogodi – ne pomaga. Ne teorija, predvsem izkustva tolikih potrjujejo Jezusovo živo navzočnost – (od)rešujočo (po)moč njegove bližine. Zaupal vam bom samo eno izmed mnogih, ki se me je pred leti dotaknilo prav v dneh velikonočnih praznikov.
Spominjam se prvega srečanja. Zbegano me je pogledala: »Pater ste? Kaj vas je kdo poklical? Vse v bolnišnici obiščete? Lepo! Veste, jaz nisem verna; pravzaprav verujem drugače kot vi. Verujem, moram verovati, da bom ozdravela. Žena sem, mati sem …«
Po tistem sva se videvala teden za tednom. Poklepetala sva o otrocih, o možu, delu … predvsem pa o njeni veri, veri, da bo ozdravela, veri, ki je bila iz teden v teden bolj krhka in nemočna, kot je bila krhka in nemočna tudi ona sama.
Prišel je veliki teden. »Bolnike obiskujem, pa sem prišel še vas pogledat.« Niti rahel gib ni nakazal pozornosti. Poteze obraza so govorile o izgubljeni veri v življenje. Molčala je, zazrta v praznino stene in svojega zemeljskega konca. Kako težko je stati ob nekom, ki izgublja vse in se pogreza v mračno odsotnost vsega, kar mu je dragoceno. Moreča tihota je izsilila besede: »Gospa, oprostite. Ali lahko molim? Ali lahko molim nad vami?« Rahel trzljaj vznemirjenosti, potem dolg molk in končno: »Pater, jaz nimam vere.« Zopet molk, kot vstopanje vase in potem tako neizmerno boleče: »Prosim, molite zame.« Pristopil sem k vzglavju, ji položil roko na čelo in prosil Njega, ki je Svetloba življenja, naj prebudi v tej ženi vero in upanje, naj se prebudi v njej kot Živa voda, ki prinaša življenje.
Bila je velika sobota. Ministranti so navdušeno pripravljali velikonočni kres za vedno znova tako pomenljivo slavje svetlobe, ko je prišel njen mož. »Pater, moja žena umira. Od jutra nenehno šepeče eno samo besedo … besedo Jezus. Vprašal sem jo, če želi, da jo obiščete in je potrdila.«
Stopil sem v sobo. Od bolezni do konca izžeta je počivala v belini postelje. Tiho sem pristopil, da bi ji s svetim oljem zarisal na čelo znamenje odrešenih. Ob dotiku se je zdrznila, odprla oči in bilo mi je podarjeno nekaj najlepšega, kar sem do sedaj videl v življenju: pogled, tako poln svetlobe, radosti, miru – bil je pogled Večnosti. Z njo sem delil čutenja spoznanja, da odhaja – ne v brezno brezsmisla in praznine, marveč v polnost življenja. Besede so molčale, celo misel je jecljala prevzeta pred Veličino, ki je odpirala vrata – bila je Mir, Ljubezen, Svetloba življenja …V tihoti ugašajočega dne velike sobote sem smel zreti v oči, v katerih je že vstalo Življenje, ki je vedno znova oznanjano, še posebej ob veliki noči, ki je prav zato praznik vseh praznikov. Ali je v našem zemeljskem bivanju – ob vseh, ki so nam tako neizmerno dragoceni, lahko še kaj bolj pomembno in pomenljivo kot oznanilo, da naše ljubezni niso ogrožene, da so naše ljubeče vezi neminljive? Prav zato zveni tja k Bogu vedno znova, ko se oglasi velikonočna aleluja, radostna hvaležnost srca.
Karel GRŽAN

Zapisi izvirov, Ognjišče (4) 2013, str. 43

VELIKA NOČ. Praznik zmage iz smrti obujenega življenja; praznik ob misli na vse, ki so že prestopili prag večnosti in so sedaj angeli mojega, tvojega … zemeljskega popotovanja ...

Naše življenje je nenehno iskanje in približevanje Svetlobi, dokler ne dosežemo polnost njene Bližine. Kot pečat na to mojo vero sem doživel očetov pomežik ob slovesu – namenil mi ga je že iz večnosti.
Kljub moji veri se bojim trenutkov zadnjega slovesa od tukaj in sedaj meni dragih oseb. Tako zelo smo si dragoceni v teh naših zemeljskih podobah. Kot nas evharistija objame in zajame z Ljubeznijo tja v globino duha, prav tako so telesni objemi nam ljubih evharistija našega srca. In kot ne morem živeti brez božjih dotikov blagosti, ki so blagoslov in milina – milost, prav tako se bojim izgubiti na otip domačine mojega življenja.
V zori, ki je naznanjala nov dan, je oče prestopil prag večnosti. Po slovesu od njegove samo še podobe sem se vrnil tja med hribe, kjer domujem na samem. Vstopil sem v hišo in takrat mi je bil podarjen očetov pomežik iz večnosti.
V domu imam sliko, ki prikazuje kako se zemeljsko vrtinči v presežno. Če sliko obrneš, potem na hrbtni strani vidiš, kako se vse, kar živi, osvobaja v nebeško. K tej sliki je usmerjen reflektor. In ta se je v treh pomežikih prižgal, potem je nekaj minut svetil in potlej ugasnil. V hipu mi je bilo jasno, da je to znamenje. Govorim po človeško: Oče je vedel, da me bo premočno zajela otožnost. In si je izprosil pri Bogu pomežik, v katerem sem razbral igrivost, hudomušnost, predvsem pa radost. Ko je luč ugasnila, sem, kot nejeverni Tomaž, stopil k stikalu, da bi preveril, če je dobro izklopljen. In se je pomežik ponovil: trikrat na kratko – igrivo in potem, za povrh še nekaj minut … To igro svetlobe sem doživel kot vprašanje očeta: »Zakaj dvomiš, da sem v Življenju?«
Podoben pomežik iz večnosti je doživel tudi prijatelj, ki ga omenjam v sestavku na prejšnjih straneh. Bil sem sedmošolec, ko sem stal ob grobu njegove matere. Videl sem, kako se je bolečina duše zarezala v sivino prijateljevega obličja. Vem, da se mi je zdelo, da umira ob materi tudi on sam. Njeno telo so spustili v grob, on pa se je zgrudil na prst, ki je zakrila obličje nje, ki mu je v življenju toliko pomenila. Po tistem sem se prijatelja izogibal. Bal sem se, da bi se ob srečanju prebudil spomin na dogodek, ki je bil zanj do konca boleč, zame pa neizmerno moreč. Čez čas pa me je ustavil on sam: »Veš, mama me pravzaprav niti ni zapustila,« mi je rekel. Začuden sem ga pogledal. »Dober teden, preden je odšla, je želela, da se pogovoriva na samem,« je govoril. »“Veš, Peter” (ime sem spremenil), mi je rekla, “kar velik si že in nekatere stvari boš moral razumeti. Peter, jaz odhajam, toda zapustila te ne bom. Mati nikoli ne zapusti svojega otroka.” Potem mi je naročila: “Peter, moli, redno moli. Ne bom te zapustila …” Umolknila je in zašepetala: “O, Gospa moja, o Mati moja, tebi se vso darujem in da se ti vdano izkažem, ti posvetim svoje oči, svoja ušesa, svoja usta, svoje srce in v srcu svojega Petra,” je mati dodala.
Umrla je, jaz pa nisem mogel moliti, nisem mogel izpolniti njenega naročila. Kako naj kličem Boga, ki bi lahko edini preprečil odhod matere, pa tega ni storil, čeprav sem ga tako zelo prosil in rotil. Bog je postal moj veliki sovražnik. Konec z molitvami, konec z mašo … Bog ni hotel uslišati moje prošnje, odvzel mi je mater.
Bilo je dva meseca po njeni smrti. Vrnil sem se iz šole. Dom prazen, v duši samota. Torbo sem vrgel v steno. Nisem zmogel več. Zaprl sem se v sobo in do konca zapuščen sem zajokal. In takrat me je prešinil mamin šepet: “Peter, moli!” Ne vem, kaj je bilo. Morda je bil le spomin? A bile so mamine besede in nekje v meni kakor dotik njene bližine. Začel sem moliti – ne, začel sem ječati molitev, enkrat, pa še enkrat … In potem … ko nisem več mogel … nisem bil več sam. Bila je ob meni. Čeprav je nisem videl, je bila otipljivo navzoča.«
In prijatelj pravi, da je tako tudi danes.
Govorijo, da je za rajne dobro moliti. Res, dobro se je z besedami molitev dramiti v zaznavo tega, kar naša telesna čutila ne morejo videti. Naše duhovno ima vse polno tipal s katerimi zaznava presežno – ne le Boga, tudi vse, ki so v Njegovi Ljubezni od-rešeni. Ko moliš za rajne, si notranje prebujen in si z njimi v sočutju. Njihov mir nas prebuja v spokojnost in njihova radost napolnjuje tudi naše življenje in je v po-moč in oporo. Po rajnih se pritihotapiš v zaznavo tega, kar bo nekoč tudi naša večna resničnost. Kako plehko in ‘plehnato’ je biti površnež in zreti le to, kar je na-videz, – spregledovati pa, kar je resnično v Življenju.
Karel GRŽAN

Zapisi izvirov, Ognjišče (4) 2012, str. 30