Ob prebiranju življenjepisov me najbolj prevzema zgodba sv. Janeza M. Vianneya (1786-1859).1 Od zgodb – pravljic pa so zame najboljše tiste izpod peresa H.C. Andersena. Kot Vianney je prestopil prag večnosti 4. avgusta (leta 1875).

sem razmišljal ob njegovi pravljici Cesarjeva nova oblačila. Škoda, če smo prepričani, da so pravljice le za otroke. Vse do 19. st. je bilo jasno, da je poduk iz njih namenjen najprej odraslim. Če bi jih brali, bi bili bolj otroški (pozitivno) in manj naivno otročji (negativno) – prej bi razbrali sleparije, opisane že v Andersenovi pravljici.
Saj jo poznate: Cesarja, ki je modni navdušenec, spravita na limanice tkalca, ki ‘izdelujeta’ čudovito blago. Vidijo pa ga lahko le tisti, ki so pametni. Dvorni uslužbenci, ki jih pošilja cesar na ogled, seveda ne upajo priznati, da ne vidijo ničesar. »Ljubi Bog,« se je zgrozil minister, »sem mar neumen? Ne smem povedati, da ne vidim blaga.« In prevaranta sta lahko za drag denar še naprej tkala v prazno. Kot tkejo, štrikajo in za povrh še kvačkajo v prazno za rešitev gospodarstva toliki politiki, bankirji in gospodarstveniki. To počno, se razume, za denar, za velik denar, ki ga zbirajo od tistih, ki jim ni odmerjen (kot njim) dohodek v štirimestni številki. Ob tem niti ne pomislijo, da bi sestopili v položaj že tako tlačenih, ki jih s svojimi ukrepi še dodatno dušijo ne le telesno – tudi duševno. Raziskave kažejo, da že ob upadu dohodka za 10% poraste samomorilnost za 3,7%. A kakor, da je to zanje le statistični podatek. Polni so idej, kako grabiti od ljudi sredstva, ne pa, kako jim omogočiti zaposlitev, da bi se lahko dostojno preživljali. In jim ni nerodno, ko s patetično resnostjo (vsaj izgledati morajo pametni, če že tako ne ravnajo) trosijo puhlice in nelogičnosti, če že ne neumnosti: očitno je blefiranje in dolgovezno nakladanje, ki je eno samo zamegljevanje dejanske situacije, predvsem pa je razvidna nesposobnost utiriti situacijo v pozitiven izhod. Pod njihovim upravljanjem vse tone, oni pa nam kar naprej razlagajo, kako nas rešujejo. (Po krčenju gospodarstva smo na vrhu – takoj za Grčijo, po korupciji pa smo svetovni prvaki!) Če vladniki že kaj rešujejo, je to njihova lastna pozicija varnosti in privilegirane udobnosti, ki si jo zagotavljajo v predanem služenju globalnemu kapitalu in njegovemu očitnemu interesu, da izgubimo pravico samoodločbe. Slovenija ima namreč toliko mikavnega naravnega bogastva. Pomislimo samo na naše bistre vode ... – Kaj nafta, kapital prihodnosti je v vodah! Ne dvomim, da bo zgodovina skorumpirane politike in gospodarstvenike prepoznala kot izdajalce – ne mislim le našega naroda, pač pa nemočnega človeka, ki izgublja osnovno dostojanstvo dano mu od Boga.
Če sta v Andersenovi pravljici merila cesarja sleparja, potem merijo sleparji nas, kako in koliko nam še lahko odvzamejo (Vladne službe si neumorno izmišljajo krivične zakone, po katerih se moč kapitala zajeda v nemočne. – Po davkih in še drugače legalno kriminalno uničujejo že tako šibke tudi za lastno administrativno bohotnost!); če je postal ob prevarantih nag cesar, postajajo nagi – drsijo v revščino vedno številnejši in če je bil v pravljici naiven cesar, smo naivni mi, če bomo še naprej molčali ob vsem, kar počnejo tisti voditelji, ki jim je korupcija zmarinirala pamet. »Naša naloga je, da damo glas revnim!« je izrekel papež Frančišek. Dati glas ne le tistim, ki živijo tam nekje daleč – moj in tvoj glas potrebujejo najprej tisti, ki se naslanjajo na našo vest pred našimi vrati.
Končno je otrok zaklical vsem, ki so se sprenevedali: »Cesar nima ničesar na sebi - je nag!« Dovolj je slepomišenja! Čas je, da se odvrnemo od pretvarjanja, da je vse, kot mora biti. Ne, ‘cesar’ je nag! Ko si je to priznal tudi sam, si je rekel: »Zdržati moram do konca!« Zdržati do konca? Upam, da bo nas prej rešila pamet – ne politikov, pač pa preverjeno etičnih modrecev življenja in stroke. Časa za to pa nimamo veliko. Koncu smo namreč nevarno blizu ...v

Karel Gržan, Zapisi izvirov, Ognjišče (8) 2013, str. 43

24. julija goduje sv. Krištof. Njegove velike podobe vidimo naslikane na zunanje stene cerkva ob (nekdaj) pomembnih poteh. Tako so popotniki lahko videli sv. Krištofa že od daleč. Verovali so:

če vidiš svet(l)o podobo, boš tisti dan preživel srečno

Tokratni zapis začenjam s spominom na dni, ki sem jih doživljal kot mlad duhovnik v župniji sv. Ožbalta na Ptuju. Poslanstvo, ki sem ga opravljal, me je popolnoma privzelo. Kar naenkrat nisem imel več časa ne zase, ne za domače, molitev je postala formalnost, za povrh pa sem svoj deloholizem opravičeval z modno floskulo tistega časa: »Tudi delo je molitev!«
Delovati iz takšne misli je lahko usodno, še posebej, če si poklican v služenje bližnjim – in kdo med nami ni? Ljudje namreč ne »pijejo« le naših besed, pač pa tudi nas same; in se ne hranijo le iz naših dejanj, ob tem želijo »uživati« tudi (ob) nas. In so me pritegnili nase in nisem uvidel, da zato, ker sem se jim dal v jed. Če hočeš biti do ljudi resnično dober (ne dobričina!), je pomembno biti tudi moder in previden zlasti do tistih, ki namesto božjih moči raje pijejo tebe – kot pravimo, ti ‘pijejo kri’. Nihče ni izvzet pred takšnim ravnanjem bližnjih: vsak izmed nas je vsaj nekaterim po okusu.
Pili so me in cmokljali: »Mmmm, kako si dober!« Ko se mi hranimo s potrditvijo bližnjih, se lahko oni hranijo z nami! Kako nevarno je, če si vezan – zvezan s: »Kako si dober!« Danes vem: bil sem odvisnež in zato so me z lahkoto izpili ...
V meni je bilo vedno manj moči. V notranjo votlost so se pritihotapila tesnobna čutenja ... Ko ni moči Svetega, ni svetlobe. Notranji mrak in v njem vedno bolj grozeče temine se zalezejo v čutenje in misel. Hotel sem jim ubežati. Sedel sem v avto in vozil brezciljno. Tam nekje blizu Maribora me je zdrznil napis kraja: Pekel. In sem vedel, da je resničen v mojem čutenju. Obstal sem pred staro graščino in zataval po vlažnih, zatohlih hodnikih. Koraki so votlo odmevali ne le v prostoru, predvsem v mojo notrino.
Izza vogala se je pojavil bradat starec. Ves nebogljen mi je prihajal naproti.
»Kje sem?« sem ga vprašal.
»V P/peklu ste!« je rekel in se prodorno zazrl vame. ‘Kaj vidi v moje resnično?’ sem pomislil ves zbegan. Morda je zaznal stisko, ker je povprašal: »Ja, kam bi pa radi prišli?«
»Ne v P/pekel ...,« sem zajecljal kot izgubljen otročaj.
»Potem ste pa zavozili,« je izrekel in odkrevsal Bog ve v katero luknjo stare graščine.
Ja, zavozil sem! Zavozil sem predaleč od sočutne dobrote domačih – mojih najbližjih in od tiste Ljubezni, ki poteši, okrepi in odreši najgloblje v osebno resnično ... Tja lahko seže, ker je ta Ljubezen Bog sam! On, ki je Vse v vsem ... On, ki prežema sleherno celico mojega telesa in prežarja sleherni atom moje biti, če mu le dovolim vstopiti in potem biti v Biti čiste Ljubezni, da bi mi bilo bolj vredno biti v realnosti zemeljske stvarnosti in jo prepoznavati kot zanimivo in dobro priložnost ...
»Kam bi pa radi prišli?« Vprašanje starca in v meni odgovor: »Ven, ven iz teme! Nazaj k Svetlobi!«
Kot sem že pisal na teh straneh: odpravil sem se v Vipavski Križ. V kapeli starega samostana je klečal brat Benvenut – svetnik božji. Med vsemi, ki sem jih do sedaj srečal na zemeljski poti, je najbolj svetlil iz svoje notranje resničnosti. In takrat sem videl, kar se s površnim pogledom videti ne da: preprost redovnik zazrt v tabernakelj – tja, kjer je Bog sam na otip, kjer je sedaj Jezus naš Bližnji – zajet v kopreno svetlobe bolj blago prijetne od sleherne v zemeljski stvarnosti.
Pokleknil sem v bližino svetega redovnika in se tudi sam izpostavil. Kako odrešujoče je, ko si pred Bogom resničen – ko dovoliš, da vstopi v tvoja najbolj temačna brezna življenja. Nikoli, resnično nikoli, se ne osami in ne skrij v svojo temino! Kliči v njej božjo bližino! On, ki je nad vsem, je tudi v vsem in želi biti Emanuel – Bog s tabo. Iz spoznanja izkustev zdaj vem: v zemeljski stvarnosti je Najsvetejše resnično Najsvetlejše – je tisto sveto in svetlo, ki prodre za našo zunanjo podobo – v naše najbolj osebno resnično in to kar je omrtvelo drami v življenje. Jezus budi v Svetlobo.
»Poslanstvo je, da smo odsev Njegove bližine,« mi je govoril Benvenut in: »Če želim vredno in odgovorno skrbeti za druge, moram najprej dobro poskrbeti zase, ker nas ljudje jedo in je dobro, če pri tem okušajo božje.« Danes vem: ne iz teorije, vem iz izkustva življenja, da se je potrebno vedno znova krepiti. Toliki so, ki prihajajo v stiski. Izpili bi me, če bi sam ne pil Žive vode in bi podarjal le sebe – v meni bi našli premalo. Le stvari in človek danes očitno več ne potešijo. Iščemo Več – iščemo to, kar daje življenje, kar je Življenje v življenju!
V teh dneh počitnic vam želim, da se okrepite v Svetlobi: v Soncu, ki ogreje telo, in v Tistem, ki seže v globine duha. In iščite N/njegove odseve v lepoti, v kateri se je v stvarstvo podpisala sama Lepota. Iščite svet(l)e podobe za srečo v vsakdanjem življenju.
Karel GRŽAN

Zapisi izvirov, Ognjišče (7) 2011, str. 36

11. julija goduje zavetnik Evrope sv. Benedikt (480?–547), ustanovitelj benediktincev. Prav ti menihi so naše prednike učili umnega pridelovanja hrane. Ob živilih, ki nam jih prodajajo v trgovinah danes, pa ugotavljam, da polž presega inteligenco človeka

Bil sem povabljen na poročno slavje v imenitno gostišče. Potem, ko smo posrebali odlično juhico, je nastala prav neugodna situacija. Na mize so prinašali solato in petletno dete je na ves glas povprašalo gostinca: »Ali je bil na tej solati polžek?« Ta se je zdrznil in z njim še nekaj prisotnih: “Da bi lezel polž po solati. Pa saj to je vendar grozno!” »Pri nas ne strežemo solate, po kateri lazijo polži,« je odvrnil strežnik s pomenljivim poudarkom. »Potem pa je ne bom jedel!« je odvrnil otrok odločno. »Oprostite,« sta umirjala položaj njegova starša in razlagala, kako se trudijo živeti čim bolj naravno. In polžki na solati so pokazatelj, da je zelenjava zdrava za jed, kajti polžki zastrupljene pač nimajo radi.
Prav užival sem v modrosti mladih staršev. Še posebej, ker sem si letos pokvaril prvo solato z domačega vrta. S čim sem jo skvaril? S česnom kupljenim v veleblagovnici. (Pa sem pazil, da ni bil videti kot kitajski!) Z ubijalskimi kemikalijami mariniran je bil prav ogaben. Tu je kemijo izdal vsaj okus, v večini primerov pa navaden polž preseže naš uvid – tisto celostno inteligenco v presoji živil. (Ko bi jih videli kako uživajo na solati v mojem vrtu. Naredil sem poizkus in jih nekaj položil na brezhibno endivjo iz marketa. Zapustili so jo in se odpravili iskat, kar je primerno za jed.) Zaslepljeni od navidezne lepote se odvračamo od naravnega in nam je prav malo mar, da je hrana dobra le na videz, v sebi pa je škodljiva. (Smo pozabili na pravljico o Sneguljčici?) – Pred časom me je razveselil zakonski par s sporočilom, da so se po branju članka (objavljenega v tej rubriki), odločili in vzeli pri bližnjem kmetu v najem košček zemlje, na kateri si pridelajo zdravo, neobremenjeno hrano.
Številnih živil iz uvoza pa ne bremenijo le marinade s problematičnimi kemikalijami. Ob tem so obremenjene še s trpljenjem izkoriščanih delavcev v Aziji, Afriki in vedno bolj tudi Evropi. Ne le voda, tudi druge snovi so ohranjevalke ‘spomina’. (Tudi zato pred jedjo molimo, vsaj enkrat na leto blagoslovimo svoje domove, pa živali in njive in se, seveda, tudi sami pogosto pokrižamo z blagoslovljeno vodo.) Izkoriščevalski odnos do poljedelcev zaznamuje pridelek in obremenitev nam gotovo ni v blagor. Ne le krivičnost do delavcev, tudi brezobzirni odnos do zemlje, pa do živali zaznamuje, kar jemo. In raziskave potrjujejo, da nas to, kar zaužijemo, oblikuje in spreminja. (O tem kdaj drugič.) To, kar počenjamo danes z živalmi, je čisti Dachau – koncentracijsko taborišče. Tudi če so s primernim odnosom vzrejene na domačijah, je konec njihovega življenja nekaj strašljivo stresnega. – Samo interes kapitala je izsilil zakone (in jih opravičil tako, da so nas zastrašili z dobro zamišljenimi zgodbicami o boleznih živali), po katerih doživljajo številne živali pred smrtjo travmatične prevoze, zganjanje v ograde, klavnice, ki so prepojene z grozo ... – Čista brutalnost, ki jo lahko opraviči le um od naravnega in srčnega iztirjeni človek. Ne le ljudje, tudi živali naj (če je le mogoče) umrejo na svojem domu!
Res je, da beremo v Svetem pismu, kako pravi Bog, naj gospodujemo zemlji in kar je na njej. Toda prav tako nas Sveto pismo nenehno opozarja, da je “samo Bog Gospod”. – Gospodovati pomeni torej, delovati v Gospodovem imenu – po tistih zakonih, ki jih je Bog položil v stvarstvo. Kajti Njegova milost in blagoslov našemu življenju sta pogojena z spoštovanjem narave stvari (gratia supponit naturam). Z izgubo spoštljivosti do naravnega ne bo milosti in Bog na naše brezobzirno početje gotovo ne daje svojega blagoslova. Mar ni to že več kot očitno?v

GRŽAN, Karel. (Zapisi izvirov). Ognjišče, 2013, leto 49, št. 7, str. 43.

13. junija goduje sv. Anton Padovanski (1190/95-1231). Ker mi je ta svetnik otipljivo dokazal, da Bog je, bom nadaljeval svoj razmislek

Kako ti lahko nekdo, ki je bival pred 800 leti, dokaže, da Bog je?
Bilo je takole: nekje sredi osnovne šole sem doživljal boleči zemeljski odhod svoje babice. V mladostno zaupljivi molitvi sem prosil Boga, naj ji olajša bolečine, pa nisem bil uslišan. In zato sem se, po njeni smrti, od Njega protestno odvrnil. Camus bi rekel: iz etičnih razlogov. Če bi Bog bil, bi me v takšni prošnji preprosto moral uslišati, predvsem pa ne bi mogel dopuščati tako silnega trpljenja ljudi in živali in ... (O tem v eni izmed prihodnjih številk).
Odvrnitev od Boga me je kljub temu vznemirjala – bolje rečeno notranje dušila. Vame se je zalezla notranja tesnobnost in zlovoljnost, ki sem jo umirjal na problematične načine. Nekje globoko v sebi sem bil ujeta, zamrežena ptica, ki hrepeni po svobodi, ki jo sluti, pa se sama ne more (od)rešiti. Čeprav sem bil obdan z ljubečo pozornostjo domačih, sem hrepenel po več ... po Več-nem, po Njem, ki je pomirjajoča, osvobajajoča Ljubezen.
V sedmem razredu sem z domačimi obiskal turistično zanimivo italijansko Padovo. In ker med znamenitosti tega mesta spada tudi cerkev sv. Antona Padovanskega, smo vstopili v njeno zavetje. Zajel nas je prijeten hlad za telo in svežina za dušo. V eni izmed stranskih kapel se je gnetla množica in zbudila našo radovednost. Počasi smo prišli tudi mi do groba sv. Antona. Ljudje so polagali roke na njegov sarkofag. Ozrl sem se k materi: »Zakaj to počnejo?« »Nekaj si lahko zaželiš,« mi je svetovala malce vraževerno. In takrat sem izzval Boga: »Bog, če si in če si dobrota, naj bom ob koncu šolskega leta odličen!« In Bog je sprejel nepremišljen izziv mladostnika. Čeprav sem bil v preteklem polletju dober, sem bil ob koncu šolskega leta odličen. Spominjam se nekega trenutka: zdelo se mi je, kot da se z moje misli ločuje neka koprena in zaznal sem neslutene horizonte spoznanj. Po domače bi temu rekli: odprla se mi je pamet. Potreboval sem vidno znamenje nevidne prisotnosti, da sem lahko sprejel Boga v njegovi resničnosti.
Bog ne more biti neodzivna odmaknjenost. Danes ne prosim več za zunanja znamenja – pomenljivejši so mi navznoter zaznani dotiki Njegove bližine, ki me vedno znova od-rešujejo temačnih misli in čutenj. Preizkusite: ko vas bo zagrnila notranja tema, kličite Boga z njegovim imenom: »Gospod Jezus Kristus, usmili se me ... umiri me ... objemi me ... odreši me ...« V Njegovem imenu tema vedno znova izgublja svojo zastrašujočo moč! To ni teorija, to je izkustvo! Če dvomite, preverite! Zame ni dokaz Njegovega vstajenja sporočilo izpred 2000 let, pač pa moje notranje izkustvo: Jezusa srečujem otipljivo živega! Njegov notranji dotik me vedno znova prebuja v svetlobo ...
Bog kot filozofija in abstrakcija preprosto ne zadostuje. Bog mora postajati stvarnost zaradi naše stvarnosti. Zaradi naše zemeljske otipljivosti, potrebujemo njegovo bližino na otipljiv način. »Dotakni se mojih ran,« pravi Jezus apostolu Tomažu »in ne bodi neveren, pač pa veren« (prim. Jn 20,27). Če bi bili le duhovna bitja, bi njegovo učlovečenje ne bilo potrebno. A ker smo ljudje tudi snovni, je moral Bog postati Kristus – Mesija, konkretni Jezus – Rešitelj, sopotnik na naši zemeljski poti in se sedaj tega istega Boga lahko dotaknemo v evharistiji. Zaradi naše zemeljske stvarnosti potrebujemo njegovo navzven in navznoter otipljivo vstopanje k našemu življenju, da nas kot Bližina: kot Sočutni, kot Sopotnik ... od-rešuje. In za povrh nam daje v lepoti stvarstva še toliko izrazov svoje ljubeče navzočnosti. Boga nam ni treba iskati tam nekje za oblaki. Tu je! V vsakem cvetu se nam smehlja v svoji pozornosti. Saj bi bili smešni, če bi o njem bluzili mimo znamenj Njegove ljubezni in Njega samega v otipljivi evharistični prisotnosti!
Oznanjevalci nekega abstraktnega, odmaknjenega Boga so v svojem početju nerealni in neredko zaidejo v protislovje. Po eni strani želijo ohranjati Boga sterilno odmaknjenega od zemeljske umazanosti, po drugi strani pa ne zmorejo brez božje konkretizacije, ki pa je neredko naivna, celo banalna. Pomislite, kako so se razpasle (ne samo angelske) karte, iz katerih so ti dani natančni odgovori kako ravnati ..., ali pa na nadomeščanje Boga s človekom: če ne otrokom, pa prerokom, v katerega vstavijo atribute božje popolnosti, celo vsevednosti ... saj vse vedo in vse vidijo, le tega ne, kako so v svojem početju presegli meje zdrave kmečke razumnosti. Zaznavnost še ni vsevednost!!! In prav neverjetno je, koliko ljudi novodobnim prerokom s pobožno vdanostjo in izključeno pametjo sledi. Kot sem že pisal: če nimaš Boga, imaš pač zemeljske bogce. Otipljivi stvarnosti božjega, se kot človek pač težko odrečeš – pravzaprav se zdi, da je to kar nemogoče. In zato Jezus, evharistija, zakramenti – vidna znamenja nevidnih milosti. In za povrh za nekatere največja spotika: Cerkev.
Karel GRŽAN

Zapisi izvirov, Ognjišče (6) 2011, str. 36

Na nekem od srečanj duhovnikov je eden od sobratov rekel: »Morda včasih pomislimo, da so se dogajali čudeži samo nekoč. Ne! Tudi danes smo jim priče. Le vprašanje je, če smo nanje pozorni.«
Vedno znova doživljam znamenja, po katerih mi Bog pričuje, da me spremlja na moji poti življenja. Pogosto me prav v trenutkih brezupa po znamenju (ki mu ni naravne razlage) opogumi in mi okrepi vero in zaupanje. Tokrat bi vam rad zaupal dva izmed njih, ki sta bila tako čudna – čudežna – zame odrešujoča, da ju nisem mogel spregledat, kljub temu, da sem tudi sam okužen z boleznimi našega časa, ki se jim reče samoumevnost, brezbrižnost, površnost. Zaradi njih se ne znamo več dovolj čuditi – občudovati – se življenja veseliti. Ker sem eno izmed največjih znamenj (popolnoma nerazumljivo glede na fizične zakone) doživel v zadnjem obdobju (ki je eno izmed najtežjih v mojem življenju) po konjiču Matostu, sem izbral dve znamenji, ki sta se dogodili prav tako po naših živalskih sopotnikih.
Bila je globoka noč (v meni in navzven), ko sem se vozil proti Razborju, kjer sem takrat župnikoval. V naporih na odprtje komune za pomoč odvisnikom sem se čutil tako zelo zapuščen od človeške podpore, sočutja – bližine. V duši je zijala globoka razpoka in razpirala strašljiva brezna tesnobe. Morda porečete: »Kaj pa Bog?« So trenutki, ko se zdi tema edina resničnost. Mati Terezija je zapisala iz svojih izkustev: »Osamljenost je tako velika. Znotraj in zunaj ne najdem nikogar, na katerega bi se lahko obrnila. Vzel mi je ne le duhovno, ampak tudi človeško pomoč. Z nikomer ne morem govoriti; tudi če govorim, nič ne vstopi v mojo dušo. /.../ Če obstaja pekel – mora to biti pekel. /.../ in potem se oklepam, kakor se človek, ki nima ničesar, oklepa slamice ...« In se okleneš trav, kamna, drevesa, živalce, ki stopi v tvojo sled, da bi bila – da bi bili zakrament Bližine ... V soju žarometov sem ob strani ceste zagledal tri srne. Zasenčil sem luč in upočasnil vožnjo. Čisto počasi sem se jim bližal ... one pa so samo stale in me ... – kakor pričakovale. Zaslutil sem: te blage živali so od Boga poslano znamenje – v njih podarjena b/Bližina in v njej (po)moč in opora. Avto sem ustavil ob srnah, odprl okno in smo se zrli na dotik ... tja v dušo, ki je pila tolažbo v sočutni b/Bližini. Morda bo kdo rekel: naključje. Pavle Zidar je v Spokornem romanju zapisal: »Takšna naključja so simulacije milosti.«
In evharistični čudež? Tega sem doživel v preteklem letu. V Lučah, kjer sem kaplan, se vije del telovske procesije tudi ob Lučnici. Ko smo z Najsvetejšim stopili k reki, sem zaslišal vznemirjen glas: »Poglejte!« In smo zrli: Pred vsemi je plavala z nasprotnega brega proti nam velika postrv in za njo v dolgi koloni po dve in dve – kakšnih trideset rib. In potem so plavale tik ob bregu vzporedno z Najsvetejšim dokler se procesija ni oddaljila od reke. Prevzeti smo opazovali očitno znamenje. Med vsemi so bili najbolj začudeni ribiči – po njihovem vedenju ribe od človeka zbežijo. Gotovo bi se od nas umaknile tudi tokrat, če bi jih ne pritegnilo Sveto. (Kako? To bi gotovo strokovno razložil prof. Fran Zapan iz knjige Dodajmo življenju Življenje.) Čeprav živali ne znajo pametovati, pa zmorejo zaznati. Prepričan sem, da bi bilo tudi nam ljudem bolj čarobno živeti, če bi premogli več zaznavnosti, prevzetosti ob vseh znamenjih, ki so nam dana na poti življenja – ob vseh lepotah v katere se je podpisala Lepota sama.

Karel Gržan, Zapisi izvirov, Ognjišče (6) 2013, str. 43

sv. Dominik Savio je tudi zavetnik vseh odraščajočih. In ob vsem, kar doživljajo, so jim (in tudi nam) resnično potrebni

Predvsem so nebeški in zemeljski zavetniki (mož ženi in obratno, starš otroku, prijatelj prijatelju, boter krščencu, birmancu ...) tisti, ki nam stojijo ob strani v odločilnih trenutkih našega življenja. Prav zato, ker zaradi njih nismo sami, lahko tudi iz najglobljih stisk ‘zrastemo’ v večjo polnost življenja. Sv. Dominik Savio, ta “majhen, toda izreden velikan duha” (besede papeža Pija XI.) je imel srečo, da je imel ob nebeških ob sebi tudi izjemnega zemeljskega zavetnika: sv. Janeza Bosca (1815-1888). Don Bosco je vedel kako pomembno je, da doživljajo odraščajoči (seveda tudi mi starejši) sprejetost in v njej izkustvo, da so/smo vredni (ko so/smo potrjeni v božji in človeški) ljubezni. Za čas mladosti je pomembna “kratka molitev in dolga igra” ob pozorno ljubeči prisotnosti odraslih, je poudarjal, saj je to čas učenja – tudi medsebojnih odnosov. In pri tem je dragocena pristna iskrenost do sebe in bližnjih – da si lahko nekomu zavetnik, ga moraš dobro poznati; da te lahko nekdo dobro pozna, se mu moraš odkrivati ... (zato tudi spoved kot samoanaliza naše realnosti in v njej odrešujoče izkustvo l/Ljubezni). Največja in najpomembnejša ob vsem pa je seveda ljubezen.
V marčevski številki Ognjišča (3/2012) sem pisal kako potrebujemo za osebno rast dnevno vsaj dvanajst objemov (potrditev, naklonjenosti, sprejetosti ...) L/ljubezni – štirje nas ohranjajo v vegetaciji, osem objemov je potrebnih, da ne pregorimo, da funkcioniramo. In v odzivu ste mi  sporočili: Kadar pride nova številka Ognjišča preberemo naglas tudi vaša prispevka. /.../ Pisali ste o potrebi dvanajstih objemov v medsebojni pozornosti, da lahko rastemo. In se je nekaj dni za tem zgodilo, da je prišel najmlajši otrok – četrtošolec in nama z možem potožil: »Jaz bom ostal celo življenje mali – sploh ne bom mogel zrasti.« »Zakaj?« sva se začudila. »Zato, ker me objameta na dan komaj do sedemkrat.«
Ne pomaga nam teorija o ljubezni – mi ljudje potrebujemo izkustvo: odrešujoč objem Boga (evharistija) in osebno najbližjih. Danes smo toliki pregoreli ali potopljeni v tesnobo čutenj, ker nismo dovolj (od)rešeni v l/Ljubezni. Živ medosebni odnos je nenadomestljiv. Zaradi načina življenja, v katerega smo primorani, je iskanje nadomestkov, ki bi nas umirili v silnem porastu. Elektronske komunikacije sicer sterilizirajo naše medsebojne odnose, a jih vsaj na neki način ohranjajo: 42% otrok in mladostnikov komunicira z bližnjimi izključno po telefonu ali internetu. Stresnost življenja v pomanjkanju ljubeče prisotnosti poglablja notranjo tesnobnost. Tudi zato je omamljanje z opojnimi substancami v nenehnem porastu.
Kar naprej se odkrivajo načini kako pridobiti umirjenost v odsotnosti ljubečih bližin. Če je nekdaj učinkovalo, da smo s svinčnikom ali s prsti tapkali (v določenem ritmu udarjali) po mizi, je danes to premalo. Začeli smo tapkati po sebi. Veliko odkritje: to pomaga. Brez dvoma, vsakršno samozadovoljevanje učinkuje, a ne gre spregledati, da je vendarle izraz pomanjkanja živega odnosa. Zato je vredno biti pozoren, da ne opravičujemo nadomestke za še večje odtujevanje od zavetnikov našega življenja. Danes vse preveč tapkamo drug mimo drugega ... Ob predavanju na eni izmed slovenskih šol so mi podarili glasilo, ki je v celoti izraz velike hvaležnosti medvedku Zdravku, ki ga imajo otroci ob sebi. Tapkajo ga – ob dotikih plišastega rešitelja se umirjajo. Gospa, ki nas je okužila z Zdravkom (naslov prispevka psihoterapevtke, ki je uvedla tega kosmatinca kot rešitelja) razlaga: »Meni je Zdravko najbolj všeč zato, ker si z njim lahko sami pomagate, nobenega odraslega ne potrebujete zraven.« Saj res, zakaj bi starši, ki so tako zelo zaposleni, izgubljali čas in v objemu umirili svojega otroka, če pa lahko le ti tapkajo umetnega kosmatinca in se tudi tako potolažijo. Ob medvedku postanejo celo tako močni, da lahko pomagajo odraslim. »Tokrat ste se nečesa dobrega (tapkanja) naučili prej kot vaši starši in jih lahko poučite, kako si lahko pomagajo v svojih težavah.«
Da ne bom napačno razumljen: nič nimam proti tapkanju – hvala Bogu, da otroke (in odrasle) nekaj potolaži, ko so domači nujno odsotni, mi je pa nerazumljivo, da ni to nekdo (če že ne starš, pa vsaj učitelj ...  ali pa kakšna živa živalca – te imajo v domovih ostarelih, ker imajo bojda živali sedaj že višjo čustveno inteligenco kot ljudje). Otroci v prvem razredu so povedali: »Medvedek Zdravko mi je pomagal, ko sem bil jezen ...« » ... ko me boli glava ...« »... ko sem žalosten ...« Medvedka Zdravka tako zelo tapkajo, da se mu »že dela luknja. Verjetno mu je kdo hotel iztrgati srce, pa se je spomnil, da je plišast,« je ugotovil osmičar z iste šole in še dodal: »Zdravka je torej verjetno izumil zelo živčen človek.«
Tapkajo otroci, starši – žena medvedka Zdravka, mož vsekakor medvedko. Kaj če bi se raje objeli? Vem, da se zdim s tem predlogom grozno primitiven in banalen; toda, kljub vsemu, kaj če bi se vendarle poskusili objeti in ‘pocartati’ v pristni medsebojni bližini. Morda bi nam pomagalo celo bolj, kot če ob večerih, vsak sam zase, v postelji tapkamo svojega Zdravka.

Karel Gržan, Zapisi izvirov, Ognjišče (6) 2012, str. 30

6. maja goduje sv. Dominik Savio (1842-1857). V petnajstih letih svojega življenja je dozorel v apostola vesele, razigrane svetosti, ki jo je žarel v medsebojnih odnosih. Zato tokrat razmislek o vrnitvi

Prijetno sobotno dopoldne, ki v pomladni toplini vabi na plan. Listje se izmotava iz brstja, ženitovanjsko vznemirjene ptice spletajo gnezda, sosedje izmenjujejo v pozdravih hvaležne besede o razkošju in lepoti življenja, mladi se naslanjajo na ograje domov, da se lahko naslajajo v medsebojni zaznavi, otroci se v igri skrivajo za hišnimi vogali in se odkrivajo ... radost se razlega na igrališčih življenja.
Je tako? Za brstje in ptice drži. A človek ...
Desetkrat je udarilo na zvon šentviške cerkve. Do oddaje na radiu Ognjišče sem imel še uro časa. In v tistem prijetnem sobotnem dopoldnevu me je pritegnilo med bližnje ljubljanske bloke. Hotel sem zaznati prebujajoče življenje, ki je tako silovito v pomladnih močeh.
A me je kmalu v iskanju bližin zajela tesnoba. Povsod je bila namreč praznina. Med tisoči družin, ki jih povezujejo stolpnice v sosedstvo, nisem videl znancev v klepetu, igrišča so samevala brez otrok, skupni vhodi, ki naj bi povezovali, so bili osamljeni – le veter je raznašal reklamno nesnago ... Povsod praznina ... no, skoraj povsod. Tam iz trgovine so prihajali posamezniki zazrti v svoj lastni svet.
»Kje so mladi? Kje otroci?« sem kasneje vznemirjen povprašal.
»Na Facebooku ...« sem dobil v odgovor.
Če sem v članku Od sterilnosti k naravnosti v odnosu človek - prehrana (04_2011) z vami razmišljal o potrebnosti vrnitve k naravnemu v našem odnosu do hrane, se je za tokrat, ob tem doživetju, samo po sebi prebudilo razmišljanje o nevarnosti, da postanejo sterilni naši medsebojni odnosi. Ne le mladi – tudi mnogi otroci in odrasli iščejo bližino zave/arovani v ekrane in vedno manj v živo. Že res, da lahko imaš na tak način na stotine prijateljev – a so ti le navidezni. V nas pa je tako silovita potreba po dotiku – živem stiku, v katerem smo zaznani kot bližnji v sočutju bližin. Le tako se premaguje notranja osama. Vsa druga bližina je zgolj navidezna: teoretična, racionalna ... ne izpolni notranjih hotenj, ne poteši, ne odreši – hladna je, sterilna ... hrani našo radovednost, ne pa nas samih ...
Lahko sicer razlagaš na Facebooku stotinam ‘prijateljev’ svoja doživetja, pa si vendarle sam. Če ni človek človeku bližnji v živo, je v navezi sterilnost – hlad in v dušo vedno globlje leze tesnobnost ... in je ne razumeš v njenem vzroku ... in jo zato kot odvisnik hraniš s tistim, kar jo rojeva. Število odvisnih, ki čemijo za računalniki in pijejo praznino (skriva se za na-videz-no vsebino), strahovito narašča. Človek ne potrebuje preveč podatkov, ker višek ustvarja možgansko brozgo; človek potrebuje le skrbno prepoznanega prijatelja (morda dva, tri) in ne več, ker je pač tako v zakonitosti prijateljevanja. In v prijateljstvu je potrebna zaznava sprejetosti in objetosti v živo. V nas je potreba po živem stiku – dotiku – objemu ... Stroka ugotavlja, da je za ravnovesje potrebnih dnevno 4-8 objemov, vsaj 12 pa za stimulacijo v razvoju. Elektronika, Bogu hvala, omogoča povezavo, ne more pa vzpostaviti zaznave.
Vem, zdi se neprimerno opozarjati na nevarnosti tako imenovanih socialnih omrežij, ko so ta največji hit. Tisti, ki še niso ‘notri’ se zdijo kakor, da niso ‘in’ – da niso za naš čas prilagojeni, če že niso kar neprimerni. Preteklost pa uči, da je lahko prav na področjih, kjer so vsi za, nekaj hudo narobe. Ko je želel sv. Janez Bosko (duhovni oče Dominika Savia) v nekem kraju ustanoviti oratorij za zapuščeno mladino, pa meščani temu niso nasprotovali, tega ni storil. Njegov komentar: »Tu še hudič ne nasprotuje!« in je odšel dalje. Mnoge evforije, so se izkazale za polomije!
Brezumno čredništvo pri posameznikih že prebuja notranji odpor. Med mladimi (bolj kot med starejšimi) prepoznavam ozaveščanje, vračanje k sebi in bližnjim v pristni osebni navezi. Ko sem enemu izmed njih omenil vsebino tega prispevka je rekel: »Danes nisi faca, če si na Facebooku. Faca si, če imaš prijatelje v živo. Ko imaš vsaj enega resničnega prijatelja, potem v tebi ni potrebe, da bi se javno razkazoval in zdravil svoje frustracije s stotinami prijateljev, ki pa to niso. Ne-umno je, ker ljudje zaradi elektronskih povezav izgubljajo čut za osebni pogovor v živo. Samo še SMS in omrežja so tista, ki te odprejo v komunikacijo. Če bo šlo v tej smeri, bomo kmalu potrebovali komune, v katerih bodo pomagali k vrnitvi v pristnost in iskrenost živih odnosov. In takrat bo v srečevanju spet sreča in ne le virtualna zanimivost.«

Karel Gržan, Zapisi izvirov, Ognjišče (5) 2011, str. 36

Cvetoči mesec maj vodi našo ljubečo pozornost k Materi Mariji. Ob njenih besedah angelu: »Gospodova služabnica sem, zgôdi se mi po tvoji besedi,« premišljujem, kako pomembno je opraviti pot od samovolje k resnični svobodi.

Temeljno sporočilo v zapisih velikega ruskega romanopisca Dostojevskega je spoznanje, da je človek za svojo svobodo pripravljen storiti marsikaj. Svobodi se preprosto ne moremo odpovedati; zanjo smo pripravljeni zastaviti tudi življenje. To priča zgodovina od ‘Adama’ do današnjega dne. Vendar pa je (tako opisuje Dostojevski) resnična svoboda nekaj do česar moramo šele dospeti. Svoboda, ki nam je najprej dana – dana ‘kar tako’ je samovoljna svoboda. Ta svoboda vodi človeka k izkustvom dobrega in hudega – nujno nas pripelje tudi do spoznanja hudega, to pomeni, do trpljenja. Zdi se, da nas lahko šele trpljenje privede do spoznanja druge – duhovne svobode, ki je resnično prava svoboda. Na posameznem področju lahko v prehajanju od samovoljne k resnični svobodi stečejo leta, celo desetletja preizkušanja – izkušanja – iskanja – bojev – trpljenja. »Krščanska eksistenca je v bistvu prehod od ‘biti za sebe’ (od egoizma) k ‘biti za druge’ (k altruizmu),« je zapisal papež Benedikt XVI..
V teh dneh me je obiskal prijatelj, sicer psihoterapevt, in mi pripovedoval: »Ko vidim nekoga, ki si jemlje pravico do samovoljne svobode, ga previdno opozorim na nevarnosti. Če me sliši, nevarnosti sam opazi in si skrajša pot do resnične svobode. Če me ne sliši, vem, da določeno izkušnjo potrebuje. Huda zmota bi bila, če bi mu jo na silo preprečil.« To počne pri Dostojevskem veliki inkvizitor. Od ljudi terja pokorščino, a jim s tem, sicer v imenu ‘dobrega’, prepreči pot do spoznanja in jim zato onemogoči pot do duhovne svobode.
Ker si je izbral papež ime po Frančišku Asiškem, poglejmo, kako pojmuje pokorščino ta svetnik. Popolnoma drugače, kot veliki inkvizitor. Frančišek poudarja, da je nad predstojnikovo avtoriteto avtoriteta življenja. Zato naroča predpostavljenim, naj nikomur “ne ukazujejo, kar bi bilo v nasprotju z njihovo dušo” (2 FVod 10, 2). Frančišek ob pokorščini evangeliju stavi na navdih, torej na osebni odnos z Bogom. Tako razumemo njegovo misel, ki jo je hotel vnesti v Vodilo: »Bog ne gleda na ugled osebe; in vrhovni predstojnik reda, Sveti Duh, enako počiva nad ubogimi in preprostimi« (navaja Celano). Seveda so svetniku preprečili, da bi to idejo vnesel v pravila svojega reda. Frančišek hoče enotnost življenja, a ne uniformiranost. Zato spoštuje božje delovanje in vodstvo v življenju posameznih bratov.
In kaj če človek v samovoljni svobodi (po)greši? Pomembno je, da ni skupaj z grehom zavržen tudi on sam. Izjemno pretresljivo opiše Jezus v zgodbi o izgubljenem sinu, kako deluje Bog. Nikoli nas ne zapusti. V izkustvu hudega ne zmoremo biti osamljeni! Bog sicer čaka, da nas to, kar smo si zakuhali, privede do spoznanja, a nas potem skupaj z novim uvidom (zaradi trpljenja smo ga lahko poosebili) dvigne iz brezen. V muki preobrazbe od samovoljne k resnični svobodi prav zaradi l/Ljubezni ne obupamo in se iz izkustev lažje naučimo – pridobimo nova spoznanja, postanemo modrejši.
Človeško izkustvo je k Bogu, Mariji, svetnikom, angelom pripisalo besedo svet, sveti – torej tisti, ki svetlijo, ki vodijo, dvigujejo misel in srce iz mrakobnosti v Svetlobo. V mesecu maju se bomo posebej ‘svetlili’ ob Mariji, ki je najlepši odsev božje blagosti in miline k našemu življenju. Frančišek Asiški, ta trubadur Božje ljubezni, ji je posvetil te verze: Pozdravljena, svet Gospa, pozdravljena božja mati Marija! In vse ve, svete kreposti, ki se po milosti in razsvetljenju Svetega Duha izlivate v srca verujočih, da jih iz nevernih spreminjate v Bogu zveste (FPozBDM 1.7-8) in nas usmerjate od samovoljne k resnični svobodi.

K. Gržan, Zapisi izvirov, v: Ognjišče 5 (2013), 54.