VELIKA NOČ. Praznik zmage iz smrti obujenega življenja; praznik ob misli na vse, ki so že prestopili prag večnosti in so sedaj angeli mojega, tvojega … zemeljskega popotovanja ...

Naše življenje je nenehno iskanje in približevanje Svetlobi, dokler ne dosežemo polnost njene Bližine. Kot pečat na to mojo vero sem doživel očetov pomežik ob slovesu – namenil mi ga je že iz večnosti.
Kljub moji veri se bojim trenutkov zadnjega slovesa od tukaj in sedaj meni dragih oseb. Tako zelo smo si dragoceni v teh naših zemeljskih podobah. Kot nas evharistija objame in zajame z Ljubeznijo tja v globino duha, prav tako so telesni objemi nam ljubih evharistija našega srca. In kot ne morem živeti brez božjih dotikov blagosti, ki so blagoslov in milina – milost, prav tako se bojim izgubiti na otip domačine mojega življenja.
V zori, ki je naznanjala nov dan, je oče prestopil prag večnosti. Po slovesu od njegove samo še podobe sem se vrnil tja med hribe, kjer domujem na samem. Vstopil sem v hišo in takrat mi je bil podarjen očetov pomežik iz večnosti.
V domu imam sliko, ki prikazuje kako se zemeljsko vrtinči v presežno. Če sliko obrneš, potem na hrbtni strani vidiš, kako se vse, kar živi, osvobaja v nebeško. K tej sliki je usmerjen reflektor. In ta se je v treh pomežikih prižgal, potem je nekaj minut svetil in potlej ugasnil. V hipu mi je bilo jasno, da je to znamenje. Govorim po človeško: Oče je vedel, da me bo premočno zajela otožnost. In si je izprosil pri Bogu pomežik, v katerem sem razbral igrivost, hudomušnost, predvsem pa radost. Ko je luč ugasnila, sem, kot nejeverni Tomaž, stopil k stikalu, da bi preveril, če je dobro izklopljen. In se je pomežik ponovil: trikrat na kratko – igrivo in potem, za povrh še nekaj minut … To igro svetlobe sem doživel kot vprašanje očeta: »Zakaj dvomiš, da sem v Življenju?«
Podoben pomežik iz večnosti je doživel tudi prijatelj, ki ga omenjam v sestavku na prejšnjih straneh. Bil sem sedmošolec, ko sem stal ob grobu njegove matere. Videl sem, kako se je bolečina duše zarezala v sivino prijateljevega obličja. Vem, da se mi je zdelo, da umira ob materi tudi on sam. Njeno telo so spustili v grob, on pa se je zgrudil na prst, ki je zakrila obličje nje, ki mu je v življenju toliko pomenila. Po tistem sem se prijatelja izogibal. Bal sem se, da bi se ob srečanju prebudil spomin na dogodek, ki je bil zanj do konca boleč, zame pa neizmerno moreč. Čez čas pa me je ustavil on sam: »Veš, mama me pravzaprav niti ni zapustila,« mi je rekel. Začuden sem ga pogledal. »Dober teden, preden je odšla, je želela, da se pogovoriva na samem,« je govoril. »“Veš, Peter” (ime sem spremenil), mi je rekla, “kar velik si že in nekatere stvari boš moral razumeti. Peter, jaz odhajam, toda zapustila te ne bom. Mati nikoli ne zapusti svojega otroka.” Potem mi je naročila: “Peter, moli, redno moli. Ne bom te zapustila …” Umolknila je in zašepetala: “O, Gospa moja, o Mati moja, tebi se vso darujem in da se ti vdano izkažem, ti posvetim svoje oči, svoja ušesa, svoja usta, svoje srce in v srcu svojega Petra,” je mati dodala.
Umrla je, jaz pa nisem mogel moliti, nisem mogel izpolniti njenega naročila. Kako naj kličem Boga, ki bi lahko edini preprečil odhod matere, pa tega ni storil, čeprav sem ga tako zelo prosil in rotil. Bog je postal moj veliki sovražnik. Konec z molitvami, konec z mašo … Bog ni hotel uslišati moje prošnje, odvzel mi je mater.
Bilo je dva meseca po njeni smrti. Vrnil sem se iz šole. Dom prazen, v duši samota. Torbo sem vrgel v steno. Nisem zmogel več. Zaprl sem se v sobo in do konca zapuščen sem zajokal. In takrat me je prešinil mamin šepet: “Peter, moli!” Ne vem, kaj je bilo. Morda je bil le spomin? A bile so mamine besede in nekje v meni kakor dotik njene bližine. Začel sem moliti – ne, začel sem ječati molitev, enkrat, pa še enkrat … In potem … ko nisem več mogel … nisem bil več sam. Bila je ob meni. Čeprav je nisem videl, je bila otipljivo navzoča.«
In prijatelj pravi, da je tako tudi danes.
Govorijo, da je za rajne dobro moliti. Res, dobro se je z besedami molitev dramiti v zaznavo tega, kar naša telesna čutila ne morejo videti. Naše duhovno ima vse polno tipal s katerimi zaznava presežno – ne le Boga, tudi vse, ki so v Njegovi Ljubezni od-rešeni. Ko moliš za rajne, si notranje prebujen in si z njimi v sočutju. Njihov mir nas prebuja v spokojnost in njihova radost napolnjuje tudi naše življenje in je v po-moč in oporo. Po rajnih se pritihotapiš v zaznavo tega, kar bo nekoč tudi naša večna resničnost. Kako plehko in ‘plehnato’ je biti površnež in zreti le to, kar je na-videz, – spregledovati pa, kar je resnično v Življenju.
Karel GRŽAN

Zapisi izvirov, Ognjišče (4) 2012, str. 30

Ali Boga moti petkov zrezek?
Jan se je z jutranjo brezvoljnostjo privlekel v kopalnico. Naslonjen na rob umivalnika si je rekel: “No, Jan, zdaj pa le odpri oči in poglej v nov dan, ki je pred tabo!” Tako mu vedno znova govori mama. In tudi to, kar je napisano na ogledalu, je njena fora: ‘Nasmehni se! Ta dan je tvoja priložnost!’
Kako naj se nasmehne ob tej kruti jutranji uri? “Kako že pravi Uroš?” je pomislil. “Rana ura slovenskih fantov grob. Če to ni res!” Saj zvečer ni problem – bedi lahko kolikor dolgo hoče, samo zjutraj ... Ja, zjutraj!
Slekel je majico in se osvežil s hladno vodo. To zbudi. Potem je iz kota pobral ročne uteži, se postavil pred ogledalo in glasno štel vsak zgib. Opazoval je mišice, ki so v naporu kazale svojo moč. “Ni slabo,” je pomislil, ko je v kopalnico stopil oče in se mu nasmehnil v jutranji pozdrav.
»Si dobro spal?« je vprašal Jan med dvigovanjem in štel: »Devetnajst, dvajset ...«
»Tako, tako ...« je zamomljal oče med zobno ščetko in peno v ustih. Potem se je, še vedno sklonjen nad umivalnik, zazrl v sina, ki se je ponosno opazoval v ogledalu.
»Si zadovoljen s sabo?« ga je vprašal, ko si je spral usta.
»Enaiiintrideset ... mhm ... dvaiiiinnntrideset« – in je povesil roke, si oddahnil in vrnil uteži na njihovo mesto. »Ni slabo,« je dodal.
»Za fanta je pomembno, da se utrdi v moči,« je rekel oče.
»Kaj misliš s tem?« je zanimalo Jana. Vedel je, da bo oče pomodroval.
»Pomembno je krepiti moči za življenje. Dobro je, da si ponosen na svoje telesne moči – moški se moramo potrditi v tej moči ... samo: bodi pozoren, da bo tudi tvoja notranja moč rasla z močjo tvojega telesa.«
»Kako to misliš?«
»Bodi močan kot osebnost: ne le telo, tudi srčnost in duhovna poglobljenost! Bodi celovit v svoji moči!«
»Si lahko bolj konkreten?« je rekel Jan in čutil, kako ima svoje možgančke še vedno jutranje zaležane. Dvignil je misel k večji pozornosti.
»Bildaj tudi moč svoje osebnosti, ne le svojih mišic,« je pojasnil oče.
»Kako?«
»Na primer tako, da si ne dopustiš, da bi dobil vse, kar ti pade na pamet – da obvladuješ svojo razvajenost, da krotiš svojo fantovsko nestrpnost!« je predlagal oče.
»Ta je pa težka!«
»Je pa izziv!« je odvrnil oče. »Lažje je, če ti postavljajo meje drugi, samo, Jan, sedaj je čas, da si jih začneš zavestno postavljati tudi sam!«
»Tu mi morate še pomagati,« je bil Jan iskren. »V meni je ...«
»V tebi je ... v vsakem moškem je strast moči – dar, ki je naš ponos, nam je pa lahko v pogubo, če ga ne znamo in zmoremo voditi. Moške moči so silovite in jih moraš obvladati!«
»Kot konje, ki jih imaš na vajetih,« je pripomnil Jan in bil hvaležen očetu, da deli z njim v iskrenosti svoja čutenja. Samo z resničnimi si lahko resničen. Iskren si lahko samo ob nekom, ki se ne spreneveda, ki se ne boji svoje resničnosti in je ne izkrivlja – in z njo samega sebe. Ob njem se ne počutiš sam na svoji poti. Težko je biti sam v svojih doživljanjih!
»Moški mora znati voditi svoje moči,« je dopolnjeval v svoje razmišljanje oče. »Ne dušiti, pač pa voditi!« je poudaril.
»Ni lahko!«
»Je pa nujno! Zato le bildaj, ampak ne le svoje telo – tudi svojo voljo! Fantovska moč se meri z močjo njegove volje! Tisti, ki misli, da mora dobiti takoj vse, kar se mu zahoče, ne bo prišel visoko, predvsem pa ne bo nikoli dosegel tistega moškega zadovoljstva, ki je nagrada za napor, ki terja tudi odpoved!« je bil oče jasen v besedah in s svojo osebnostjo. Prav z močjo svoje osebnosti je Jana vedno znova potrjeval in usmerjal v njegovi fantovski vznemirjenosti.
»In kako se bilda volja?« je s svojim zanimanjem vrtal Jan v očeta.
»V preprostih vsakdanjih stvareh,« mu je odgovoril, ko se je oglasila mama.
»A bi lahko vidva moževala pri mizi?« Zvenela je kot: “Pridita že vendar, čakamo vaju!”
Nedeljska srečanja ob mizi so bila vedno dobra. Janovi sestrici Neža in Ana sta že pričakovali in otroško preprosto čebljali z mamo, ki je prinašala s štedilnika. Jan jima je pogosto zavidal njuno otroškost. Ob njima je še bolj zaznaval, da sam ni več samo otrok, da je vstopil v odgovornost biti odrasel – biti odgovorno samosvoj. Tako, kot je to neizmerno želel, tako je bil pogosto tudi negotov. S prijatelji je lahko delil hotenje biti odrasel, a je delil tudi negotovost in če bi ne imel ob sebi očeta – h komu bi pogledal za odgovore, ki ti jih zastavlja življenje, ko te uči sproti?
Janu je zadišalo po domačnosti, ko je pozdravil mamo in za ‘dobro jutro’ skuštral sestrici, ki sta se kakor ujezili, pa se vendarle več kot veselili svojega velikega brata, ki je možato sedel na svoj stol ob očetu.
»Kaj ne bo salame?« je zanimalo malo Nežo, ko so vsi sedeli za mizo.
»Danes je nedelja,« je spomnila Ana.
»Postna nedelja!« je rekla mama. »In dogovorili smo se, da za postno nedeljo zjutraj ne bo salame.«
Na mizi je bil kolač kruha in ob njem v vrčkih bela kava in čaj.
»Kaj ljubemu Bogu na postne nedelje ne diši salama?« se je oglasila Ana.
Ta veliki so se nasmehnili, ‘ta mali’, pa sta pričakovali odgovor. Vprašali sta resno in na resno vprašanje se ni spodobno smejati!
»In v petek, ali ob petkih Bogu smrdi zrezek?« je spraševala k mami in očetu Neža.
Spogledala sta se. Otroci zastavljajo najtežja in najpomembnejša vprašanja!
»Vesta ...,« je začela mama v očitni negotovosti, ko ji je priskočil na pomoč Jan. Zavihal je rokav in pokazal svojo moč. Sestrici sta občudujoče zrli k svojemu bratu.
»Sta videli kako si močan, če treniraš?« Potem je rekel Jan pomenljivo, tako kot se govori, ko si zaupamo pomembno sporočilo: »Trenirati je treba ne le svoje telo, trenirati je treba tudi svojo voljo!«
»Kaj je volja?« ni razumela Neža.
»Volja je, da narediš nekaj, kar je težko!«
»In se ti ne ljubi,« je dopolnila Ana svojega brata.
»Kot se tebi sedaj ne ljubi jesti samo kruh in bi se razvajala s salamo,« je razložil Jan.
»In bi bila razvajenka!« je razumela Ana.
»To ni dobro!« je pripomnila Neža.
»Predvsem pa je za življenje zelo škodljivo!« je rekel zelo zares oče.
»Zato je potrebno trenirati voljo!« je poudaril Jan. »Na preprostih vsakdanjih dogodkih trenirati moč za življenje,« je razlagal sestrama in sam razumel, kar mu je malo prej rekel oče.
»In v postu treniramo voljo,« je rekla Ana.
»In vsak petek,« je dodala Neža.
»Da smo močnejši!« je rekla mama, ko je točila čaj v skodelice.
»Da imamo moč,« je govoril oče in rezal kose kruha, »za napore, s katerimi se moramo soočiti in jih brez močne volje ne zmoremo.« Ozrl se je k Janu in dodal: »Če imaš nekoga rad, boš do njega zahteven, ker veš, da ga moraš usposobiti, da bo zmogel sprejeti realnost in ne idealnost življenja!«
“Ja, to je pomembno!” je pomislil Jan in drobil svoj kos kruha v belo kavo.

GRŽAN, Karel. (Dotik bližine), Ognjišče, 2007, leto 43, št. 03, str. 72-73.

2. marca goduje sv. Neža Praška (1205-1282), klarisa. S svojim načinom življenja nam sporoča, kako dragoceno je ko te nekdo podpre v tebi samem.

Kar naprej telefonarim v Nazarje in jih nadlegujem. Ne le zase. Toliki so, ki jih je življenje izpilo in jim je potrebno dodati moči – ne navzven, pač pa v njihovo notrino. In sestre klarise, ki noč in dan ‘dežurajo’ pred tabernakljem, so za to specialistke. Po njihovi povezanosti z Jezusom (v svoji molitvi te preprosto Nanj navežejo) se dogajajo izjemne stvari – umirjajo in razrešujejo se tudi najtežje notranje zagonetke.
Ujetniki racionalizma stavimo veliko le na svojo pamet. Z njo bi radi obvladali vse: ne le tehniko, pač tudi človekovo psiho, pa naše duhovne razsežnosti ... In se gremo razne tehnike in analize. A je očitno tako, da človeka ne moreš ‘obvladati’ le z razumom, prav tako mu ne moreš pomagati le s pametovanjem. Ob vsem racionalnem potrebuje, da ga imaš rad (empatija) in v njegovi duhovni razsežnosti ga lahko okrepiš, če zanj tudi moliš - ga navezuješ ne nase, pač pa na Boga.
Vem, da ste se nekateri ob tej trditvi zdrznili. Drznil sem si zapisati: da v našem času tako močni in poveličevani človek ne zmore vsega obvladati. Še več, zavestno dodajam, da nimamo za to niti pravice. Človek sega v presežno in si mu lahko najbližji in v oporo, če ga v povezanosti z njim duhovno navezuješ na Boga - če zanj moliš. V Bogu so namreč tiste svete moči, ki svetlijo in okrepijo. Iz svoje izkušnje lahko zatrdim, da je tako.
Številne (tudi telesne) bolezni koreninijo v psihi – pravzaprav so le pokazatelj duševne razbolelosti ali preobremenjenosti. Sam sem pred tremi leti začel izgubljati zavest (izklapljalo me je, ker je bilo preveč vsega). Da je razlog temu psihična preutrujenost, sem sklepal tudi po tem, ker nisem mogel več voziti skozi predore. V nepozabnem mi ostaja spomin, ko sem prvič komaj prevozil avtocestni tunel – s skrajnim naporom sem se ohranjal pri zavesti. Po tistem sem obvozil sleherno možnost, da doživim kaj podobnega in s tem ogrožam sebe in druge.
Pokazatelji izčrpanosti so postali tako mučni, da sem prosil za pomoč duhovnika, ki se ukvarja tudi s psihoterapijo. Da se bova morala srečevati enkrat tedensko kakšna tri leta mi je pojasnil. Še isto popoldne sva se slišala s prijateljem, ki ni duhovnik. Razložil sem mu situacijo, on pa me je vprašal: »Pa sta kot duhovnika za razrešitev tvoje stiske tudi kaj molila?« Nisva. Šla sva se samo psihoterapijo. Moški raje pametujemo, manj molimo.
Po nekaj dneh me je zopet poklical: »Pridi v Dramlje!« In sem šel. Začel mi je pripovedovati: »Te dni sem zate molil. In ko sem rekel Gospodu, naj ne dopusti, da bi te tri leta mrcvarili, sem zaznal, naj prosim zate.« Zazrl se je vame in vprašal: »Veruješ, da je Jezus Rešitelj?« Seveda verjamem! »Veruješ, da te lahko s svojo močjo odreši in s svojo ljubeznijo notranje ozdravi in okrepi v tvoji preizčrpanosti?« Ob tem vprašanju sem se zdrznil. Menda ne bo rekel, da me je Jezus rešil. A kaj naj mu odgovorim? Če bi ne bil duhovnik, bi se verjetno takrat v odgovoru izmaknil - tako pa ... »Verjamem!« sem rekel in upal, da se ne bo nadaljevalo, kot se je: Povabil me je k molitvi. Vem, sliši se čudno. Če bi zapisal, da sva samo razglabljala o mojih težavah, bi bilo v normah naših predstav. Midva pa sva molila. Mnogi, ki niso duhovniki, mnogo bolj kot jaz stavijo na svete moči, ki svetlijo in ozdravljajo. In zato molijo za tolike. V Bogu ni daljav, ni ločenosti .. Jezus pravi, da smo v Njem eno!
»Včeraj mi je dal Gospod vedeti: rešen si. To je potrdil z znamenjem. Sedi za volan in pelji skozi predora proti Mariboru!« Zajela me je groza. Nikoli ne vozim tujih avtomobilov. Sedaj pa ... Sedel sem za volan in prosil Njega, v katerega verujem, naj me reši moje nevere. Čutil sem kako mi pot obliva telo. Še nekaj deset metrov in ...
Nič ni bilo. Pravzaprav mi je postal predor proti svojemu koncu celo čarobno lep – s tistimi lučmi se mi je zdel kot praznično ozaljšan. Tudi viadukte proti sledečemu tunelu sem prevozil notranje miren. »Veš,« je rekel prijatelj, ko sva se bližala svetlobi na koncu drugega tunela, »predor je samo bližnjica od ene svetlobe k drugi.« In sem vedel, da sem od-rešen. Od takrat vozim notranje miren tudi skozi najdaljše predore. Nekdo je molil zame in svete moči so me okrepile in sem ozdravel!
Ko sem končal tale zapis me je poklical prijatelj, ki je pediker mojima konjičema (kovač, ki jima ureja kopita). Prosil sem ga za odmev na prispevek. Ko sem mu prebral zapisane vrstice, je rekel: »Hotel si povedati, da te je molitev odrešila. To je super!« »A prispevek?« sem želel potrditev, on pa je odgovoril: »Ne – super je to, da nas molitev odrešuje!«

GRŽAN, Karel, Zapisi izvirov, Ognjišče (3) 2011, str. 36-37

Kako zanimivo, celo sedež apostola Petra ima svoj prazničen dan (22. februar). Ob tem sem pomislil, kako nam je v škodo, če se zasedimo – če si želimo sprememb, ne da bi karkoli spremenili
Mnogi so, ki pridejo na pogovor, ker jih življenje pekli, in hočejo ‘na boljše’, a so med njimi redki, ki so pripravljeni za to tudi nekaj storiti in spremeniti način življenja. Kakor da ne razumemo potrebnosti napora za (med)osebno rast. Zadostoval naj bi pogovor, največ dva … – pogovor, ki ga seveda plačaš in si s tem zagotoviš občutek, da si dobil, kar potrebuješ. Odkar lahko marsikaj kupimo in nam ni potrebno v trudu pridelati, se nam pač zdi, da lahko za določeno ceno kupiš tudi zadovoljstvo življenja. Kako presenečeni so ljudje, ko jim povem, da za pogovor ne potrebujem plačila v denarju; cena, ki jo bodo morali plačati, je napor, ki ga bo potrebno vložiti v spremembe za želene cilje. To je mnogo bolj drago(ceno) od še tako zasoljenega zneska pri nekaterih svetovalcih. In kako radodarno jim dajejo ljudje na postavljeno ceno še krepko napitnino – da bi bili čim bolj gotovi, da so s pogovorom-plačilom pridobili tisto, po kar so prišli – novo kvaliteto življenja.
Da ne boste mislili, da si sam ne želim sprememb na pravkar opisan način. Samo primer iz preteklosti (ker si slabo-umnih ravnanj sedanjosti, še ne priznam). V času župnikovanja na Razborju pod Lisco so me postavili zdravniki pred dejstvo, da bom zaradi oslabelosti srca moral spustiti svojo ‘tonažo’ – potrebno bo pač shujšati. »Poglej se, kakšen si!« mi je rekel zdravnik. Res, v ogledalo sem se pogledoval le še mimobežno, tudi izložb že nekaj časa nisem opazoval, ker bi v odsevu stekla videl tudi sebe. Saj ne, da se do sedaj nisem trudil: če seštejem koliko kilogramov sem spravil dol v desetletjih mojega življenja, je to kar lepa cifra, a če seštejem, koliko sem jih pridobil gor, pa je ta še lepša. “Poiskati moram nov način,” sem si rekel in sem ga našel – na hrbtni strani revije. Fotografija zlovoljne debelinke s pripisom: Prej, zraven pa taista dama vsa srečno nasmejana s pripisom: Sedaj. Vau, kakšna sprememba, kakšna postava! Ob očitnem dokazu učinkovitosti ananasovih tablet za hujšanje je bilo razloženo, da tablete učinkujejo ob nespremenjenem načinu prehranjevanja in gibanja. Prav to sem iskal! In sem jih naročil. Res, cena je bila zasoljena, toda proizvajalec je ob nakupu mesečne količine pridal (in to zastonj) tabletke še za dodaten teden hujšanja! (Kako primitivno nas lahko ‘nategujejo’!) Stopil sem na tehtnico – pravzaprav sem stopal dan za dnem in pričakoval čudežno spremembo. Te pa preprosto ni bilo.
Brez muje se še čevelj ne obuje, so vedeli že naši predniki. Ni sprememb na bolje, brez sprejetega napora. Največkrat nas v sprejetje tega primora stiska, ki jo z napačnim ravnanjem povzročimo in jo tudi osebno izkusimo. To velja tako za spremembe v osebnem, medosebnem kot družbenem življenju. Se spomnite složnosti poslancev ob sprejemanju sklepov za razvoj naše dežele, ko so jim na vrata skupščine rožljali protestniki? Ko so se ti umirili, pa se zopet veselo igrajo Med dvema ognjema.
Kako se me je stiska drugih dotaknila in me primorala v spremenjen način bivanja, vam povem v enem od sledečih prispevkov; kaj premakne vas, si povejte sami; naše poslance pa bi morda primoralo v manj brezobzirne spremembe bivanjskih pogojev za že tako prikrajšane, če bi tudi sami izkusili resničnost tistih na dnu, ki jih vse preveč pečatijo v brezizhodnost. Dovolj bi bilo, če bi jim odrezali čudovite dodatke na njihove že tako neskromne plače, te pa bi znižali na raven revnih, do katerih so očitno brez razumnega (kaj šele srčnega) občutka. Prepričan sem, da bi bile njihove odločitve potem mnogo bolj za blagor vseh, ki jim je Slovenija dom(ovina).

GRŽAN, Karel. (Zapisi izvirov), Ognjišče (2) 2013, str. 43

21. februar je dan materinščine  - naj bo tokratni razmislek na temo:

Prisluhnil sem prepletanju glasov sredi druščine mladih. V besedovanje so se kar naprej vpletale besede: life, full, cool, loser, mega, OK, the best, happy …
»Ker mi udari ‘tujščina’ na živce sem povprašal: »Pa je res potrebno uporabljati toliko tujk?«
»Saj samo barvamo jezik, da ni tako pust!« se je oglasila mladost in dodala. »Iščemo sončnost in sočnost življenja« – očitno tudi slovenskega jezika.
Od takrat pa do danes, ko zapisujem te vrstice, razmišljam, kako v pogovoru obarvati zborni, knjižni jezik in se pri tem izogniti ‘tujcizmom’. In sem se domislil: storimo to z materinščino, ki je narečje knjižnega jezika. Slovenci imamo v narečjih tolikšno barvitost – pomislite: komaj dva milijona nas je, pa imamo več kot 50 narečij, medtem, ko jih ima sto milijonski ruski narod le bornih 20. Vem, pri nekaterih jezikoslovcih se bo prebudil pomislek; knjižni, zborni jezik je pomembna pridobitev. Komaj v 19. stoletju sta se na slovenskem poenotili dve knjižni normi na glasoslovni in oblikoslovni ravni: Küzmičeva in Trubarjeva. In šele, ko smo med vsemi narečji sprejeli skupni imenovalec jezika, smo lahko začeli razmišljati o skupni – samostojni državi. Res je, jezik nekega naroda ima svojo trdno osnovo v knjižni normi in zato je ta pomembna; narod mora imeti svoj uradni jezik, ki je umetelno lep in nam je dragocen, toda v njem ne more biti nikoli tiste polne srčnosti, kot jo nosi v sebi materinščina. V narečje smo bili rojeni! Nismo bili rojeni v knjižno besedovanje, rojeni smo bili v materinščino, ki je (p)oseben odtenek nam Slovencem skupnega jezika. V narečju nam je šepetala svojo ljubečo naklonjenost naša mati od prvih trenutkov življenja. Narečje je prav posebej v srčno zaznamovalo naše bivanje. Spominjam se očeta, s kako polno radostjo je spregovoril ‘po Koroško’. Mladi duhovnik Janez Rus, je na vprašanje: zakaj vztrajno ohranja v pogovornem jeziku svoje narečje, odgovoril: »Trbovljščina je nekaj pristnega, živega in nanjo je vezana identiteta.«
Očitno želite mladi (in ne samo mladi) barvati jezik – v njem želite na (p)osebni način zveneti, izstopiti, se poudariti, prikazati … – zakaj bi morala biti to angleščina, zakaj bi ne bile to čudovite narečne besede kraja, pokrajine v kateri smo bili rojeni? Kaj pravite na ta predlog? Naša slovenščina ima v narečnih besedah tako zanimive ocvirke. Že jed nam paše, če je začinjena in sočna, kaj šele pogovorni jezik.
Ko sem bival v Prekmurju, sem po nekaj mesecih začel uporabljati nekatere prekmurske besede. Kmalu me je nekdo opomnil: »Ti govori po vaše in jaz bom po naše, pa bo za oba lepo!« Takrat sem uvidel, da je večglasno besedovanje lepše, bolj barvito od enoglasnega; da pravzaprav v prijateljski družbi zvenimo bolj osebno, če si dovolimo materinščino – narečno besedovanje in ne čisti zborni jezik, ki nas lahko poudari kot uradne, strokovne … in če ob tem zapremo še pipico srčnosti, potem zvenimo celo sterilno. Materinščina ne more biti nikoli takšna, kajti v njej bije srce matere. Ko se malo dete hrani tam na njenih prsih, se ne hrani samo za telesne moči; tam prisluškuje tudi utripu srca in prvim besedam, ki mu jih mati šepeče. Ta beseda ne more biti nikoli hladna – v njej zveni toplina, ki otroka prevzema. In v tej prevzetosti smo privzeli materin jezik in nam je neskončno lepo, ko ga slišimo in v njem spregovorimo. Tudi zato lahko najbolj osebno in najsrčneje začinimo misel ne s tujo (angleško, nemško …) besedo, pač pa z materno – narečno.
V nas je očitna težnja, da bi prerasli uniformiranost jezika. Ker nismo dovolj ovrednotili materinščine – narečja, se je po naši deželi (v poskusu kako prebiti uradnost) razpasla ‘tujščina’, ki je pritlehnost jezika. Če mu daje materinščina barvitost, mehkobo – odsev lepote naše dežele, ga ‘tujcizmi’ bremenijo in kazijo – odvečni so, nepotrebni. Zato predlagam: učimo se knjižnega jezika, a prav tako ohranjajmo materinski jezik, ki domuje v naši vasi, naši pokrajini. Če namenimo zbornemu jeziku tedensko npr. štiri šolske ure pouka, potem negujmo materinščino vsaj uro. To naj ne bo dodatno ‘mučenje’ učencev, pač pa preprosto prebujanje v dar in lepoto svojega kraja … Iz debla slovenstva (zbornega govora) se poglobimo tja h koreninam in koreninicam jezika – v barvitost besedovanja naših mater in očetov. In to storimo čim prej (da ne bo prepozno), da ne bomo zveneli le še zborno – enoumno – ne-umno.
V teh vrsticah sem se želel, ob dnevu materinščine, pokloniti narečjem slovenskega jezika in jih v vrednotenju postaviti na tisto mesto, ki so ga žal izgubila, a jim pripada, tudi zaradi slikovite pestrosti naše dežele!

GRŽAN, Karel. (Zapisi izvirov), Ognjišče (2) 2012, str. 30

10. februarja goduje sv. Sholastika (480-542). V odprtosti Bogu je našla zdravilo zoper duhovno osteoporozo

V življenju doživljam ob vsem radostnem tudi težo. Ne le tisto, ki se meri v kilogramih (tudi teh imam preveč), pač pa težo, ki me obremeni navznoter. Toliko je dogodkov in doživetij, ki se »usedejo« v našo občutljivost in nas težijo. Res je, da se lahko nekaterih razbremenimo, nekatera pa moramo preprosto sprejeti in nositi. Pravimo: »To je moj križ.« In v času, ko so preredka dragocenost tisti, s katerimi lahko iskreno delimo pristnost svojih doživljanj, je teža – je naš križ še težji. Notranja osama pritiska k tlom. Ni sočutne opore. Kje so Simoni iz Cirene? Moči popuščajo … in se zrušimo.
Sam sem bil že nekajkrat notranje zlomljen. Prvič je bilo na Ptuju. Župnija polna blokov in v njih strpane zgodbe življenja. Za mojo zaznavno dušo je bilo preveč na kup spravljenih radosti in predvsem bolečin. Nisem jih zmogel. Toliki so se »obesili« name, so me pili in izpili. Postajal sem krhkost in … zrušil sem se. V hotenju, da preživim, sem se takrat zaprl v sobo, zagrnil okna in bil v temi, ki je bila bolj silna navznoter kot navzven. Skril sem se od bližin, ker jih nisem več pre-nesel: nisem jih zmogel več nositi preko njihovih brezen obupa k močem življenja. Danes vem: preveč sem nosil in premalo sem bil nošen.
Bogu se zahvaljujem, da je takrat bival z mano v skupnosti p. Miha. Vstopil je v mojo zatemnjeno sobo in življenje. Z blagostjo, ki je potrebna bolniku, mi je pojasnil, da mi bo le Svetloba povrnila moči. In potem me je z odločnostjo, ki te izruje iz pogreznjenosti v temine, napotil k Njemu, ki je Življenje. Svetloba okrepi – tema jemlje moči.

Zdravnica, ki deluje v puščavskem delu Afrike, mi je pripovedovala, da domačini osteoporoze (bolezen krhkih kosti) praktično ne poznajo, čeprav je njihova hrana zelo pičla. Na vprašanje: »Zakaj?«, mi je razlagala o moči gibanja na Soncu, ki se s svojimi močmi v naši koži preobrazi v vitamin D in ta je odločujoč, da kalcij utrjuje moč kosti.
Vedno znova sem se sesedel zaradi duhovne osteoporoze, najprej navznoter, potem pa še navzven. Tudi naša notranja struktura (srčna in duhovna) potrebuje Sonce. In tu je lahko sv. Sholastika naša učiteljica – njeno ime pomeni v prevodu »tista, ki poučuje«. In kaj nas poučuje? Da je potreben red! In če želimo, da bo vse v-redu, je ob vseh obveznostih nujen tudi čas, v katerem se notranje sončimo. Ne samo (in ne najprej) ob ljudeh. Človek je človeku prešibka svetloba – ne prodre do srčike naše duhovne strukture. Zato je postavil Jezus v glavni zakon ljubezni zaporedje: najprej sončenje v odnosu z Bogom in nato naš odnos do bližjih. Samo notranje odrešeni lahko živimo od-rešene medsebojne odnose. Človek ne more biti človeku Bog. Če mu postane bogec, se običajno pletejo odnosi po vzorcu: idealiziranje – razočaranje – prizadetost. In potem neredko sledi iskanje novega »bogca«, ki mu postavljaš oltarčke pozornosti (ki so pogosti znak odvisnosti) in potem sledi zopet razočaranje – podiranje oltarčkov. Ujetost v takšne medosebne odnose je resnično peklenska gugalnica, kot pravi Sanja Rozman.
V tistih dneh notranjih temin sem odšel po obuditev v Vipavski Križ – na sončno Primorsko. V samostanski kapeli je dišalo po starem lesu in molitvah, s katerimi kapucini že stoletja posvečujejo in svetlijo ta prostor. Pokleknil sem na star klečalnik, se zazrl tja k Najsvetejšemu in se izpostavil. Dal sem mu svojo temo, da bi mi On podaril svojo Svetlobo. Vedel sem, da moram prebiti zid tesnobnih okovov, ki so me priklenili v mračna brezna, in sem ječal: »Gospod Jezus Kristus, usmili se me … objemi me … prebudi me v sebi …« Kako odrešujoče je klicati Boga z Njegovim imenom – v tem imenu so silne moči. Ni je teme, ki bi ne bila v Njem premagana. To ni teorija, to je vedno znova izkustvo!
Na dnu skrajne teme se je začela prebujati blagost (kot blagoslov) in milina (kot milost) v Svetlobi. Naši osebni božiči se vedno znova dogodijo v sredici noči. Kako pomenljivo so že prvi kristjani upodabljali Kristusa kot vzhajajoče sonce. Tam nekje globoko v meni se je prebudilo in me zajelo, objelo. In sem spoznal, da ni bil On daleč od mene, le jaz sem se oddaljil od sebe in Njega … Po-moč in opora se povrne v prebujeni Bližini.
Ko boš od zapuščenosti in razočaranj notranje strt, naj postana Njegova Bližina tvoje notranje izkustvo. Dovolj je poromati na svet prostor (kako priročne so naše cerkve!), se pred Njim izpostaviti in se buditi v Svetlobo – klicati Boga z Njegovim imenom. Ne le zase – toliki so, ki jih takrat v svojem srcu postavimo predenj. O tem pa več v prihodnji številki Ognjišča ob simpatični svetnici prvega pomladnega meseca. v
GRŽAN, Karel. (Zapisi izvirov), Ognjišče (2) 2011, str. 37

17. januarja goduje sv. Anton Puščavnik (250-356). Po tem, ko je oskrbel svojo mlajšo sestro, se je ta božji mož umaknil v samoto

Sedaj jo izkušam tudi sam. Samoto namreč in to, da ima samota neki poseben čar, ki ga v bivanju sredi množice z mnogo vsega ne moreš izkusiti.
Res je, da te lahko umik iz odvisnosti od gneče in hrupa spravi najprej v stisko, celo v paniko, ki traja, dokler ne preboliš abstinenčne krize po nenehnih dražljajih, ki ti preusmerjajo (beri: kradejo) pozornost na zunanje in površno. Ta odvisnost ni lahka, je pa zato svoboda, ki jo dosežeš, toliko boljša.
Sam sem bil v samoto prisiljen. ‘Oplazila’ me je namreč možganska kap in potem je po zahtevi zdravstva vse steklo tako, da delujem sedaj iz odmaknjenega kotička sredi gora – iz samote, v katero se po vsaki obveznosti vračam.
Gotovo, v samoti si (na videz) sam. Ko zapustiš mestni vrvež z nešteto obveznostmi in si postavljen v gnezdo, kjer te obdajajo le gorski vršaci, se prebudijo najprej tesnobna čutenja. Čeprav veš, da je to normalno, te tesnoba kljub temu tesno zateguje v nelagodje. Pojavi se izjemno močna skušnjava, da bi iz nje pobegnil ali vsaj v njej ustvaril hrup (kar ni težko, saj imamo dandanes za tovrstno početje nešteto pomagal, ki smo jih vkomponirali v kontekst naše civilizacijske normalnosti in običajnosti).
Pa sem se odločil, da ne bom bežal in bom prebolel krizo. Ko naj bi poslušal poročila, sem se odpravil v hlev ali k potoku; ko naj bi gledal televizijo, sem prižgal svečko in bral ali se preprosto z molitvijo prebujal v božje sočutno; ko naj bi po nepotrebnem šaril po računalniku, sem se odpravil na potep in pogosto kar tako, brez pravega razloga, mimogrede pozdravil še sosede; ko naj bi kar naprej poslušal glasbo, sem prisluhnil zvenenju same narave. In skušnjava, da bi zbežal vsaj v hrup, če že ne iz samote, je bila vedno bolj neznatna, dokler mi ni postal poseben privilegij v tihih nočnih urah stopati pod zvezdno nebo in prisluškovati vsemu, kar zveni iz svojega bistva k naši osebni resničnosti, da bi zazveneli v medsebojnem sočutju.
Samote ni, če pa že je, potem ni tam, kjer je mir, pač pa domuje tam, kjer je hrup in je toliko vseh in vsega, da posameznik ni več opažen, kaj šele zaznan v svojem osebnem resničnem. Samota, ki boli v dno duše, je tam sredi mnogih, med katerimi smo notranje sami. Žlahtna in tista ta prava samota ni nikoli sam, saj nas notranje odpre in zbliža z vsem, kar nas obdaja. In prav zato je za nekatere strah in trepet.
Samota – tihota te namreč notranje prisili k srečanju s sabo in vsem, kar si do takrat spravljal ‘pod preprogo’, z izgovorom, da ni bilo časa za razčiščevanje. Čas je! Mnogo obveznosti (ki niso obveznosti) in mnogo hrupa si naložimo in povzročimo, ker bežimo. Predvsem bežimo pred bližino in odnosi. Ker ne obvladamo mojstrstva sobivanja (učijo nas vse mogoče, samo tega ne), si poiščemo opravičljive razloge za beg in umik in potem blefiramo in se skrivamo – pogosto celo za delavnostjo in pridnostjo (tipično slovensko). Človek pač išče tehtne razloge za bežanje od bližnjih – v največji nevarnosti so najbližji.
Zakaj pišem te misli? Zato, ker sem spoznal, da bi se lahko ustavil, še preden me je v to prisilila kap. Zakaj me je moralo zadeti v možgane, da me je srečala pamet (vsaj upam, da me je!) in sem spoznal, kako veličastno in dobro je stopiti za kuliso nase navlečene gneče in hrupa. Ko se odvrnemo od toliko vsega za čimer se skrivamo, in se upamo srečati najprej s sabo, potem nam postane tudi srečevanje z Bogom na duhovni otip. In prav v tem srečevanju je poseben užitek, saj nas sveto svetle moči Večne ljubezni vračajo k nam samim – k vsemu tistemu, kar smo v sebi zatajili, ker so nas najbližji niso zmogli sprejeti v naši resničnosti. In ko se v svoji izvornosti sprejmemo sami, se prebudi v nas silna potreba, da bi tudi bližnje srečevali v njihovi izvirnosti – v njihovi drugosti in drugačnosti v kateri so priložnost za rast in nenehno preraščanje iz lastnih ujetosti.
Pa še nekaj se zgodi, ko odstranimo tisti hrup in toliko vsega, s čemer smo bežali od sebe: čas začne teči počasneje. Kar naenkrat zaznaš kot osebni dih vsak trenutek v času in prostoru, ki ti je dan kot dobra priložnost. Mnogi bežijo pred smrtjo, tako da begajo od dogodka k dogodku. Delajo si slabo uslugo: čas se jim v njihovem doživljanju izteka samo še hitreje. Ko se v življenju ustavljamo in vstopamo v območje tihote in samote (ki ni nikoli sama), ustavljamo čas – še več, zaznavamo, da smo v njem že večni.
Nekoč sem vprašal meniha kartuzijana: »Zakaj si se umaknil v samoto?«
Odgovoril mi je: »Da bi več slišal in bil manj sam.«
Danes razumem njegov odgovor in vem, da smo ga lahko v izkustvu deležni tudi mi.

GRŽAN, Karel. (Zapisi izvirov), Ognjišče (1) 2011, str. 37

Trije modri (imenovani kralji – kraljevsko je najti Boga za svoje življenje!), ki godujejo 6. januarja, so odkrili, da je Bog v stiski sveta, človeški bogovi pa še kar v ‘nebesih’

V naši deželi je več kot 300.000 revnih. Resda je za nekatere Slovenija sončna dežela, a je za premnoge mračna v tolikih odtenkih ponižanosti. Tudi naš modri planet – Zemlja je prijetno domovališče le za izbrane, za večino je območje s preveč gorja. Samo za primer: za malarijo zboli na leto 300 do 500 milijonov ljudi in od tega jih umre od enega pa do 2,7 milijonov, čeprav bi za ozdravljenje bolnika potrebovali le dva evra. Nedaleč od našega ugodja umirajo ljudje (med njimi je največ otrok), ker si ne morejo privoščiti vsote, ki je za mnoge izmed nas samo drobiž … A (če sem neizprosno iskren do sebe) to ne pomeni, da si ne bom nocoj privoščil piva za ceno enega življenja … Tragičnost našega časa je v odsotnosti sočutja do tistih, ki živijo le ‘korak’ od naše udobnosti.
V knjigi Michaela D. O’Briena Pater Elija, Apokalipsa, pripoveduje David ženi kako je doživljal pogled na fotografije iz Treblinke, kjer so nacisti pobili njegovo rodno družino. »Ničesar nisem čutil. Ko sem jih gledal, je bilo nenavadno, čutil pa nisem ničesar. Težko si je predstavljati, da lahko zlo doseže take razsežnosti. Na določeni točki se razum izklopi.« In potem ugotovi: »Nacisti so zmagali. Celo mi v žrtvah vidimo samo statistične podatke.« – Utrip življenja drugih je za nas prepogosto le brezčutna informacija. Preveč razuma in premalo srca! Čas, ki ga živimo, kliče po ‘obuditvi’ srca – srčnosti. Še prej pa bo potrebno čim bolj ozaveščati posledice ‘izvirnega greha’ – vstopa v svet dvojnosti, po katerem smo mi dobri (in je pomembno, da nam je dobro), oni drugi pa so že tako sami po sebi naše nasprotje (in nam je ob tem kar preveč samoumevno, da jim je manj dobro, če nismo celo hladno brezbrižni ob hudem, ki ga doživljajo). Ta koncept dvojnosti seveda s pridom uporabljajo tisti zemeljski ‘bogovi’, ki nas delijo, da nam lahko vladajo. Njihovi lakaji, imenovani ekonomisti, pa jim vdano služijo. Pri tem gredo celo tako daleč, da so napravili za svoje gospodarje izračun, po katerem so ugotovili kolikšen procent prebivalstva mora biti (v neki državi, pa tudi na svetu) reven. V njihovi hladni zločinski misli revščina (tudi umiranje zaradi revščine) mora obstajati, saj je to najboljši stimulans za delavce – pridelovalce dobička za izbrane; strah nas žene, sla po preživetju nas priganja namesto srednjeveških biričev. Pa kaj sploh primerjam naš čas s srednjim vekom – če je bil srednji vek mračen, je naš v popolni temi in to na mnogih ravneh življenja. In jaz ob tem molčim – strah me je zase in svoje najbližje – molčim, ko trpi moj sosed in to zemeljskim bogovom neizmerno odgovarja – saj je to zanje zagotovilo, da se ne bo nihče oglasil, tudi takrat, ko bi se bilo treba zavzeti zame. Kako dolgo bomo še molčali in lepili samo obliže na ta naš krvaveči svet? Potrebna bi bila korenita sprememba. – Ali je nujna revolucija, da bi se zgodila evolucija?
Ob letošnjem božičnem sporočilu ponovno doživljam, da Bog ni kot so zemeljski gospodarji – Bog ne deluje tako! On se vedno znova (v evharistiji) uteleša kot Sveto-svetlo(ba) v srčiko stisk časa in prostora; zapušča ‘rajsko’, da bi bil sočutno Bližnji s trpečimi.
Ko se ob tolikem trpljenju na svetu sprašujemo: »Kje si, o Bog?« nam On odgovarja: »Ni vprašanje: “Kje sem jaz?” Če me ne vidiš, je vprašanje: “Kje si ti?” kajti jaz sem v breznu bolečin s trpečimi. In ti? Kje si ti, da me nisi našel tam?«
Zelo lahko je s pozicije varnosti in ugodja pošiljati Bogu očitke. Ko bomo resnično vstopili v stisko drugih, bomo srečali Boga, bližnje v njihovi resničnosti, predvsem pa (končno!) sami sebe! Mati Terezija je zapisala: »Gospod, našla sem te v strašni veličini trpljenja drugih.«

GRŽAN, Karel, Zapisi izvirov, Ognjišče (1) 2013, str. 43