Čez nekaj dni bodo šolarji spet sedli v šolske klopi. Učenje ni le za šolarje, pač pa za vse. Veliko se lahko naučimo od starejših, ki so v življenju nabrali veliko izkušanj. Ogromno jih ima naš tokratni sogovornik, Boris Pahor, tržaški pisatelj, ki je 26. avgusta stopil v 98. leto življenja. Intervju z njim smo želeli narediti že pred poletjem, a je bil v tistem času neprestano zaseden s predavanji, kjer mladim razlaga bogato življenjsko zgodbo, saj je na lastni koži grobo izkusil vse tri totalitarne režima prejšnjega stoletja: fašizem, nacizem in komunizem. Boris Pahor jo ostal domoljub - zaveden Slovenec, svobodnega in demokratičnega razmišljanja.

- Septembra se bodo spet odprla šolska vrata. Možnosti za šolanje in izobrazbo so danes dobre. Kaj je najpomembnejše pri šolanju?

Najprej je pomembno, da vsak izbira šolanje in s tem poklic po svoji želji. Mislim, da ne sme biti v ospredju vidik, s katerim šolanjem prej prideš do službe in kruha, ampak da izbereš tisto, kar te veseli. Včasih nekatere življenje tudi prisili, da študirajo nekaj, kar jim najprej pomaga do kruha, in potem ob delu študirajo naprej še naprej tisto, kar si res želijo. Tudi to je pot. Sam sem želel biti zdravnik psihiater, da bi pomagal ljudem. Žal sem odraščal v okoliščinah, kjer tega nisem uspel uresničiti. Književnost končno, mislim, da ni tako daleč od tega, nekje se približuje. Mladim svetujem, naj se držijo svojih nagnjen in stremijo k temu, kar jih zanima.

- Ali šola danes dovolj vzgaja ljudi v pokončne Slovence?

Odvisno je od šole do šole, od profesorja do profesorja, oziroma učitelja. Verjetno so za ta vprašanja najbolj pomembna leta srednje šole. Veliko je odvisno od tega, kdo piše šolske učbenike. Levičarji dajejo velik poudarek družbi in internacionalizmu, sedaj globalizmu. Nekateri profesorji in knjige pa imajo za osnovo narodno zavest ter zvestobo narodnemu jeziku in svoji preteklosti. Tem nekateri očitajo nacionalizem, ker ne poznajo razlike med nacionalno zavestjo in nacionalizmom. In večina je takih, ki te razlike ne pozna. Če je nekdo navdušen za svoj jezik in se drži svojega jezika in tradicije, takoj rečejo, da je nacionalist. To ni res, to je politika in še danes čutimo, zlasti ob meji, posledice partijske politike, ki je bila za bratstvo. Ampak ne za bratstvo po evangeliju ali bratstvo po normalnem sožitju, pač pa za bratstvo v politiki, da nastopiš skupaj za socializem in komunizem. To je politično bratstvo, ki je bilo Primorcem vsiljeno od partije in v bistvu traja še danes. Nekoliko se počasi spreminja. Treba je razlikovati med prijateljstvom na podlagi sožitja in bratstvo na podlagi internacionalizma. Ta postavlja svoj jezik in svojo kulturo na drugo mesto.

- Kako naj Slovenci, ki smo tako na prepihu, ohranimo lastno identiteto?

Tu bi moral obveljati ideja zvestobe samemu sebi, oziroma svoji tradiciji. Na žalost, skušamo biti Slovenci pretirano univerzalni in se hitro prilagajamo. Pri mladih ljudeh se je zelo prijela levičarska ideja, da moramo prerasti svojo nacionalnost. To je sicer možno, samo ne na škodo lastnega jaza. Srečko Kosovel je umrl mlad, pri 22. letih, leto pred smrtjo je rekel: »Mi smo za evropskega človeka, spoštujmo se in imejmo se radi, ampak ohranimo svoje obraze.« To je norma, ki bi morala bit napisana v vseh slovenskih zgodovinah! Tudi profesorji in šolske knjige bi moral biti zveste predvsem tej ideji. Na žalost, niso.

Na primer Cerkev je univerzalna, vendar ona ob tem ne uničuje nacionalnosti, pušča določeno svobodo in svoje izražanje. Prav Cerkev je kljub svoji univerzalnosti skozi dolga stoletja vztrajala pri narodnem jeziku, torej da je bilo opravljanje verskih potreb v domačem jeziku, spoved, poučevanje... V tem smislu, smo bili na verskem področju nekako na boljšem.

- Kako doživljate tako imenovano multikulturnost Trsta, kjer živite?

Zame je to mit. Imel sem sedem let, ko so požigali naš slovenski narodni dom. Avstro-ogrskega Trsta torej nisem doživel. Trst se je po prvi svetovni vojni zapiral in postajal vse bolj in samo italijanski. Vsaj želja je bila taka. Narodi, ki so bili prisotni prej, so se bolj ali manj izselili, predstavniki, ki so ostali, se niso mogli narodnostno udejstvovati. Slovence, ki smo bili številčna manjšina, so močno zatirali in nas četrt stoletja sistematično poitalijančevali. Brez šol, knjižnic in kulturnega udejstvovanja in končno s spremembo imen in priimkov, s katerim so hoteli, da bi postali Italijani tudi na zunaj. Vsak otrok, ko je šel v šolo, je moral govoriti italijansko, tudi če je v domačem okolju govoril samo slovensko. Predstavljate si kaj takega danes; to je verjetno marsikomu nepredstavljivo. In Trst je še danes zelo naslonjen na Italijo in samo Italijo, nočejo se odpirati proti Srednji Evropi, kamor naravno spada in je spadal stoletja, ker se boji, da bi nehal biti italijanski, kot bi oni želeli. Tako ga raje podpirajo, čeprav mesto in okolica nekako hira. Bomo videli, če se bo sedaj z odprto Evropo kaj spremenilo?

- Kako naj Slovenci ohranjamo svojo identiteto?

To je močno odvisno do šol, ustanov, pravzaprav celotnega slovenskega vodstva. Govoril sem s slovenskim ministrom za šolstvo, ko je prišel v Trst, ker je ministrstvo za šolstvo, za šolske knjižnice odkupilo precejšnje število izvodov mojih novel, ki govorijo predvsem o slovenstvu. Za to dejanje sem ga pohvalil, ampak sem rekel, da če bodo samo knjige v knjižnici, ne bo dovolj. Nagovoril sem ga, da bi morali ustvariti v dijaku željo, da bi posegal po taki literaturi. O tem bi morali v šolah več govoriti. Slovenska vzgoja bi morala bolj temeljiti na domoljubju! Domoljubje ni nacionalizem, nekateri to radi mešajo. Dijaki oziroma mladi, morajo dodobra spoznati sedanjo stvarnost, resničnost. Če pa hočeš razumeti današnjo resnico, moraš poznati tudi preteklost. Torej poznati zgodovino naroda, poznati dobro tudi zgodovinske okvirje in resničnost dela naroda, ki ni živel ali še vedno ne živi v matici. Razumeti, kaj pomeni za zamejce imeti lastne šole, na primer! A vsega tega je, žal, premalo. Mladi si danes vsega tega ne predstavljajo dovolj, ne vedo in ne poznajo, ker jih o tem ne poučijo dovolj. Nedavno mi je neki politik, bivši minister za kulturo, rekel, da je šele sedaj, ko je prebral nekatere moje novele, razumel, kako trdo je bilo naše življenje pod fašizmom. Kako naj pričakujemo, da bodo to razumeli mladi, ki hodijo v šole, če bivši minister do nedavnega tega ni razumel!? To pomeni da je pomanjkanje v celoti. Neka pisateljica mi je pripovedovala, da je potovala iz Maribora v Milan in da so se ustavili na Opčinah v slaščičarni, in je spoznala, da na Opčinah govorijo slovensko! Ali smo res prišli tako daleč? Opčine so vendar od nekdaj slovenska vas!

- So krive tudi oblasti, ki ne znajo teh vrednot posredovati?

Država do leta 1990, dokler je vladal komunizem, ni imela slovenskega patriotizma. Po dvajsetih letih so starejši profesorji še vedno tisti, ki so bili vzgojeni za časa Kardelja. Jaz nisem dobil enega vabila, da bi prišel govorit o svojem življenju, o preteklosti naših ljudi na katerokoli slovensko šolo v Ljubljani, oziroma osrednji Sloveniji. Ker očitno tistim profesorjem to ni zanimivo. Sploh pa, ker je bil Pahor dolga leta nezaželena oseba, tudi v Slovenijo nekaj let nisem smel. Jih ne briga. Levičarji me ne marajo, ker sem nacionalno zaveden in bom kritiziral internacionalizem, desnica me ne mara, ker sem bil v osvobodilnem boju in ga vedno zagovarjam.

- Prav tako kot nekoč se moramo tudi danes še naprej »boriti« za slovenstvo. Pa se?

Slovenci imamo vedno v sebi neko idejo popuščanja v smislu dobrega medsosedskega odnosa in miru. Danes se tudi sprašujemo, kaj bo rekla Evropa. Preveč se na to oziramo. Slovenija ni mogla v Evropo, dokler nismo izpolnili italijanskih pogojev, danes, ko smo mi že del Evrope, mi popuščamo drugim. Znotraj Jugoslavije je Slovenija tako ali tako največ popuščala in delala za druge. Malo več samozavesti nam ne bi škodovalo.

TURK, Miha. Boris Pahor (Moj pogled). Ognjišče 2010. 22-24.

V letošnjem letu, točneje v mesecu februarju, je Planinska zveza Slovenije prvič podelila nagrado za življenjsko delo. Tone Škarja je v več kot 60 letih dela pustil globoko sled v slovenskem alpinizmu, tako v gorski reševalni službi kot tudi v mnogih odpravah, ki jih je vodil na najvišje vrhove sveta. O njegovih podvigih in tudi nasvetih lahko beremo v številnih knjigah; nekatere od njih so prišle tudi izpod njegovega peresa.

Če preskočiva v kasnejša, 70. leta. Takrat je bil alpinistični turizem v povojih, veliko ste morali organizirati sami, nabrati ogromno sredstev, pripraviti vso dokumentacijo itd. – kako ste to načrtovali in zmogli glede na to, da govorimo o času, ko ni bilo interneta ali mobilnih telefonov?

Tega tudi sam ne razumem dobro. Lahko pa najdem nekaj odgovorov v takratnem poteku življenja. Ker sem imel službo nedaleč od sedeža Planinske zveze, sem kdaj med malico ali odmorom za kavo skočil tja in uredil stvar ali dve. Ob tem so mi šli precej na roke tako doma kot v podjetju. Lahko sem bil odsoten z delovnega mesta.

Ko danes pogledam na vsa podjetja, ki so nam stala ob strani in so natisnjena na koledarju o Himalaji, ki smo ga izdali kmalu po vrnitvi z Everesta leta 1979, mi res ni jasno, kako sem uspel obiskati več kot 60 podjetij, se z vsakim srečati, pogovoriti.

Ob tem je bilo ogromno dela s pripravo papirjev, dogovorov pod Himalajo; dokumentacija se je merila v fasciklih. Če povem za primer, je bil samo za spisek opreme potreben cel fascikel papirjev. Imeli smo veliko pomoči od domačih in ljudi na Zvezi, precej posluha so imeli gospodarstveniki. Tudi v skupni državi se je našlo kar nekaj denarja za alpinizem – če so v južnejših republikah našli zelo veliko denarja za igre z žogo, so nam Slovencem dali tudi še kaj za alpinizem. To je bil hkrati čas, ko je beseda nekaj veljala. Z nekom sem se lahko dogovoril za dva tedna vnaprej in ob določeni uri sva se dobila; brez mobitelov in sprotnega prestavljanja, ki si ga (lahko) privoščimo danes.

Takrat je bilo precej navdušenja, vneme, preproste odločnosti; ko danes gledam, kako potekajo določene stvari, vidim, kako vsak skrbi samo zase.

Vas je v vsem tem času kdaj prijelo, da bi – zaradi neprijetne izkušnje, surovosti narave, izpostavljenosti itd. – postavili gojzarje in opremo v kot? Je bila kakšna takšna prelomnica?

Prelom je bil leta 1966, ko sta se ubila dva naša alpinista....

pogovor ob ČASTITLJIVI 90-letnici

Vrt z mogočno lipo v Loki pri Zidanem mostu je dajal več kot prijetno okolje za pogovor s skorajšnjim jubilantom Alojzom Rebulo, ki v juliju obhaja častitljivo 90-letnico. Povabilo na pogovor je sprejel zelo prisrčno in dve urici pogovora le redkokdaj mineta tako hitro, kot sta minili tokrat. Svežina duha in jasnost misli takega sogovornika te prevzameta. Kljub svetovljanstvu in močno izraženih trditvah ostaja z obema nogama v tem svetu. Ne glede na visok jubilej je še poln načrtov in lepo ga je videti za mizo, z računalnikom ob sebi.

Dovolite mi, da vam najprej v imenu uredništva voščim ob vašem visokem jubileju. Kako ga sprejemate?

Želim si, da bi jubilej šel mimo mene, da bi se tega ne spominjali, ker se sam ne ukvarjam s tem. Ni toliko bistveno. V tej starosti in nasploh v življenju so nam dnevi podarjeni in nikoli si nisem mislil, da bom dosegal ta leta; še posebej ne, ker sam nisem rojen kot optimist. Iz mojega govorjenja lahko razberete, da na tem svetu ne vidim najmanjše možnosti za kakšen raj na zemlji.

Verjetno vam dogodki 20. stoletja niti ne dajo veliko možnosti za optimizem ...

Globoko verjamem v izvirno katastrofo. Nekaj hudega se je moralo zgoditi na začetku časa, da se je potem odvila taka zgodovina, kot se je. Človeška zgodovina je dejansko zgodovina človeške tragike. Ob tem je že res, da se je vzporedno razvijala tudi kultura, znanost, da smo bili deležni velikega napredka, vendar prevladuje tragika. Za višek tragike lahko vzamemo že omenjeno 20. stoletje s tremi totalitarizmi. Vsi trije so hoteli pobožanstviti človeka, vendar so ga dejansko peljali v barbarstvo.

K temu bi dodal, da gre svet proti nekemu koncu, proti neki sodbi. To so stvari, o katerih danes mediji in družba neradi govorijo; malo govorijo tudi o peklu ali vicah. To je tudi odraz današnjega krščanstva, ki je v nekem obdobju, ko se bolj poudarja samo eno polovico, mehkejšo polovico krščanstva. Kristus ni samo usmiljenje, ni samo milina, nežnost ali ljubezen. Bog je tudi neskončna pravičnost. Treba je zmeraj dodati, da je Bog tisti, ki dobro plačuje in hudo kaznuje. Čeprav danes pravijo, da Bog ne kaznuje, sam s svojim skromnim mišljenjem menim drugače. Dokazov za Božje kaznovanje je v Svetem pismu kar preveč, posebno v Stari zavezi.

Kljub vsemu pa – vsaj tako je zaznati ob prebiranju vaših knjig – v povsem preprostem, tako rekoč vsakodnevnem jeziku nakazujete bistvena vprašanja krščanstva: o bistvu življenja, poslednjih rečeh ... Od kod ste črpali nagnjenost k poglobljeni zavesti človeka?

Vprašanja, ki jih nosijo v sebi moji liki, so dejansko moja vprašanja. Od kod sem začel iskati smisel življenja? V mladih letih sem prišel iz katoliškega zavoda in sem, ker sem študiral v Ljubljani, po letu 1945 padel v čisto drug, komunistični svet. To, kar me je pripeljalo k tem vprašanjem, je trpljenje. Ne samo moje – ko sem pogledal okrog sebe, sem se zmeraj spraševal, kaj vidim. Vidim trpljenje ljudi na tem svetu, na vseh ravneh. Čemu to strašno trpljenje? Kakšen smisel ima? Ali trpimo kar tako? V mojih romanih in tudi v mojih stolpcih, ki jih pišem v Družini, so ta vprašanja in razmisleki. Ob tem je nujno poudariti, da Božja ljubezen ni naša ljubezen. Je nekaj, kar nas vse prekaša, in kristjan se mora ponižno skloniti pred skrivnostjo.

Če ob vsem tem poskusite narediti strnjeno predstavitev tega, kar vam pomeni vera, kaj bi rekli?

Če sem čisto iskren, mi je vera danes daleč najvišja vrednota od vseh. Celo daleč višja od moje nekdanje boginje umetnosti in kulture. Umetnost, kultura, znanost – vse to mi je skušalo odslikavati stvarnost sveta, niso pa te discipline pripomogle k mojemu razumevanju smisla sveta. Vera je tista, ki daje smisel najprej mojemu lastnemu bivanju, mojemu življenju. Vera odgovarja, zakaj sem danes tukaj in zakaj sem danes tukaj kot Slovenec. Daje mi smisel, da imam okrog sebe narodnostno okolje, ki daje osnovo mojemu kulturnemu okolju. Daje mi vero v človeško zgodovino, ki je navidez ena sama tragika, vendar je zadaj za to tragiko neka nadčloveška režija, ki je mi seveda ne razumemo. Vera daje smisel tudi človeški zgodovini. Čeprav v ta razvoj zgodovine večkrat dvomimo – predvsem takrat, ko dogodkov ne razumemo – vendar je ravno v takih preizkušnjah kristjan s pomočjo vere lahko prepričan, da ima Bog kot tisti zadnji, ki pilotira potek zgodovine, svoj smoter in smisel.

Zadnjič je neki duhovnik med pridigo orisal žalostno stanje današnjega kristjana. Ima željo in hkrati sploh možnost, da se dokoplje do globljega teološkega spoznavanja, ali ostajamo samo na površini? Tudi vi ste v analizi današnjega časa kritični do plitvega krščanstva. Apostol Peter pravi: Vselej bodite vsakomur pripravljeni odgovoriti, če vas vpraša za razlog upanja. Mi običajno nimamo niti odgovora, če bi nas kdo to vprašal. Kaj za vas predstavlja razlog upanja?

Upanje mora biti samo eshatološko, ne more biti zgodovinsko. Eshatološko pomeni, da upanje izhaja iz védenja o poslednjih rečeh. Kristjani ne moremo pristati na utopije, ki imajo v svojem jedru idejo raja na zemlji. Ne moremo pristati na idejo dokončne ureditve sveta, da bo človek na njem popolnoma potešen. To je čista utopija. Tudi v primeru, da bi prišlo do popolnega miru na svetu, do popolne potešitve vseh potreb posameznika, da bi vsak imel svojo službo, svojo plačo, svojo vilo – skratka, da bi si vsi lahko privoščili vse. Kaj bi ostalo? Ostajala bi smrt. V takem raju bi bilo dosti težje živeti, kot živimo danes. Razmišljali bi samo o tem, kako bo tega raja enkrat konec in bomo morali umreti.

Nam pa ne grozi konec raja, saj ga na tem svetu ne živimo.

Samo poglejmo življenje na zemlji – je to raj? V življenju je dosti več napora kot užitka, dosti več tesnobe, strahu, skrbi, sporov, tudi kriz. Življenje in svet – in o tem si danes ne upa noben spregovoriti – sta solzna dolina. Ob tem se srečujemo z modernimi ateističnimi filozofijami, ki trdijo, da je naše življenje nekaj absolutno nekoristnega. Iščejo nek smisel iz niča, torej se nahajamo v nihilizmu. Sploh ni neke vere v smisel sveta in v smisel življenja. To pa daje krščanstvo s svojim upanjem. To upanje po mojem skromnem mnenju ni v tem, da bi bil Bog serviser v naših vsakdanjih potrebah. Njegova previdnost sicer sledi vsemu, vendar je naše upanje v tem, da je naš Bog z nami in bo ostal z nami vekomaj. Upanje je, da s koncem tega življenja našega življenja ni konec.

Pomanjkanje upanja je mogoče najbolj zaznati pri mladih, saj je mnogo stvari prepuščenih mlačnosti in karkolizmu. Kje vi vidite pomanjkanje upanja, hkrati pa tudi sposobnosti čudenja, navduševanja in vere v življenje?

Sicer sem od leta 1990 v pokoju in sem tako že leta precej odrezan od sveta mladih. Ker pa je vprašanje na mestu, pa bi rekel, da je upad vere v življenje nekaj, kar ni omejeno samo na mlade. Obup in zagrenjenost sta danes prisotna v vseh starostnih kategorijah in družbi nasploh. Mladi srkajo razpoloženje in vzdušje iz te družbe, ki je nad njimi. Ta družba pa se že nekaj stoletij oddaljuje od Kristusa.

Kaj to pomeni in kje se to vidi? Da se oddaljujemo od Kristusa, pomeni, da se oddaljujemo od poti, od resnice in od življenja, ker Kristus to je. Če zapustiš pot, si v brezpotju, če zapustiš resnico, si nekje v laži in če zapustiš življenje, si v smrti. In zgodovina to dokazuje. Samo pomislite, kako malo se Kristus omenja v današnjem času.

Kaj pa bi rekli o narodni zavesti? Zdi se mi, da smo precej mlačni, mogoče še najbolj zažarimo ob športnih dogodkih. Ampak – ali je to narodna zavest?

Slovenci smo na zelo nizki stopnji narodne zavesti. Narodne zavesti ni. Ni zavesti o današnji slovenski poziciji v svetu, kar dokazuje ravno udeležba ob volitvah in referendumih. Velikanska abstinenca govori svoje. To kaže na nezainteresiranost do bistvenih vprašanj naroda. Ob narodu, ki ga ne briga njegova preteklost, se vprašam, kakšen narod je to. In to, da hočejo skriti določena zgodovinska dejstva – to je nekaj najslabšega. Kaj s tem povedo? Kaj želimo običajno skriti? Greh, zločin itd. Kot so hoteli s sedmimi zazidanimi pregradami skriti greh in zločin v Hudi jami. Čas komunizma, ki je bil tudi čas internacionalizma, je odrival pojem narodne zavesti. Tudi danes smo priča relativizaciji narodne pripadnosti. Bomo potrebovali še kar nekaj novih Slomškov ...

K temu odgovoru bi dodal tudi misel, ki sem jo napisal za novomašnike v Credu – novomašnik mora biti danes zaveden član slovenske republike in sploh slediti usodi slovenstva, tako matičnega kot zamejskega ter zdomskega. Še posebej danes, ko se ob tem cinizmu naše politike zdi, da bo morala naša Cerkev prevzeti še breme glavne nosilke narodne zavesti. Mene skrbi, kaj bo s slovenskim krščanstvom in posledično z narodno zavestjo. Čutim izredno pomanjkanje intelektualne sile na tem področju. Ni ljudi, ki bi se na to temo oglašali na glas in v tem se čutim izredno osamljenega. Upam pa, da bo krščanstvo obstalo in kljub vsemu se mi zdi, da imamo še kar nekaj zavednih Slovencev.

Rad imam:

- domovino
- pokrajino ob Savi
- slovensko vzdušje
- domači vrt

Ne maram:

- česar ne maram, prihaja od ljudi
- pomanjkanja narodne zavesti v politiki
- boli me demontaža slovenskih struktur na Tržaškem

Kaj vam pomeni družina?

Družina je osnovna človeška celica že za humanista, tudi če nima vere. Za kristjana je pa še kaj več. Že v Svetem pismu ima zapisano, da je Bog ustvaril moža in ženo. Za kristjana je to oblika, ki prihaja direktno iz Božjih rok. Kot tako jo moramo tudi zagovarjati in čuvati.

pogovarjal se je Matej Erjavec (moj pogled 07_2014)

Andrej in Marija Štremfelj

Čudovit gorski svet nam nudi neizmerno bogastvo miru in lepote. V teh poletnih mesecih se bo zato marsikdo namenil tudi v gore. Svoj pogled na gore in gorništvo nam tokrat razkrivata zakonca Marija in Andrej Štremfelj, znana in vrhunska gornika. Andrej je bil skupaj z Nejcem Zaplotnikom prvi Slovenec na Mount Everestu (prvič leta 1979), leta 1990 pa še drugič, tokrat z ženo Marijo, ki je bila prva Slovenka na strehi sveta, oba skupaj pa prvi zakonski par na najvišji gori zemeljske oble.

- Kako doživljata gore, gorništvo in alpinizem?

Andrej: Gore so me z neko neznano silo, ki je ne znam razložiti, od nekdaj privlačile. Na začetku je bilo predvsem gorništvo, ki je počasi preraslo v alpinizem, ta pa bo spet prešel v gorništvo. Osebno vedno potrebujem neki izziv, ki ga poplača zadovoljstvo, ko svoj cilj uresničiš. Naj bo še tako zguljena fraza, a zame je alpinizem način življenja. Ne vem, kako bi živel brez njega. Zame je izredno pomemben, saj v njem nove toliko dodatne energije za vsakdanje življenje in celo za najin odnos.

Marija: Sploh se ne spomnim časov v svojem življenju, ki ne bi bili povezani z gorami. Vse je z njimi zaznamovano: počitnice, normalni delovni utrip, prosti čas, otroci. Še ko sem v kakšni puščavi, iščem, kje je kaka vzpetina iz peska! To je res način življenja, ki je zaznamoval najin odnos, pa tudi usmeritev najine družine. Gore so kraji, kjer sem res doživela samoto in s tem tudi možnost za to, da sem začela Boga razumevati na drugačen način.

- Verjetno sta vaju prav ljubezen do gora in vrhunski alpinizem zbližala in sta lažje razumevala drug drugega.

Marija: Sedaj govorimo splošno o alpinizmu, a bili so trenutki, ki so naju močno povezali kot zakonca. To so trenutki, ko se recimo, med plezanjem morda kdaj znajdeva v taki situaciji, ki od naju zahteva absolutno zaupanje. To je potrebno tudi v odsotnosti v času odprav, ko ostaneš lahko več mesecev sam doma. Okvirno sicer veš, kaj se dogaja, živiš pa življenje enostarševske družine. Obe situaciji, ki sta si med seboj absolutno nasprotni, sta močno povezujoči in obe potrebni, tudi odsotnost.

Andrej: Enkrat samkrat je bilo tako, da je Marija šla na odpravo in sem bil jaz sam doma. Ni bilo prijetno, in sem res potem znal toliko bolj ceniti to, da je ona ostala doma in da sem jaz lahko šel. Vse delo doma te sicer lahko zamoti, a pridejo trenutki, ko razmišljaš, kaj se dogaja na drugem koncu sveta, kako je s tvojo ženo, ki je nekje v steni. Preveč dobro veš, kakšne nesreče se lahko zgodijo in to vzbuja v tebi nemir. To je še toliko težje razumeti, če tega ne živiš. Naju to še posebej združuje, saj si res popolnoma zaupava, tako v alpinističnem smislu kot tudi sicer.

- Mnogi so ljubitelji gorništva in poskušajo kdaj tudi kaj preplezati. Kako bi navdušila ljudi za gorništvo oziroma alpinizem?

Andrej: Takim, ki bi to radi počeli samo za občasni konjiček, bi svetoval naj raje počnejo kaj drugega. Alpinizem je lahko tudi nevaren in ga ne moreš imeti samo tako »malo za konjiček«. Zame je čar ukvarjanja z alpinizmom to, da se to dogaja v naravi in da naravo tam doživljam v prvi osebi. Poleg osnov gibanja, ki je hoja, je še drugo gibanje, ki se mi zdi blizu popolnosti, to pa je plezanje. Ko pa sta združena plezanje in narava, se mi zdi, da je res popolnost. Umetne stene mi ne pomenijo veliko, sprejemam jih samo kot kraj za domači in hitri trening. Vsako resno ukvarjanje je povezano z naporom, če človek ni pripravljen prenašati napora, v alpinizmu in gorništvu ne bo našel zadoščenja. Moraš sprejeti neki napor, ki se ti pa na vrhu poplača. Začneš v temni dolini, in višje ko si, več je svetlobe, širše je obzorje, več vidiš in to eden od bistvenih razlogov, da vzljubiš gorništvo.

- Preden prideš do tega, so neke »stopnice«, ne moreš kar takoj iti plezat v Himalajo.

Andrej: Seveda, danes je moderno, da bi brž plezal. Prej nisi nič hodil v hribe, potem pa greš v neko hitro šolo plezanja, pa v kako steno in že pripoveduješ, kakšen plezalec si. To se sicer lepo sliši. Ko včasih koga poslušam, kako govori, si mislim: ta pleza bolje kot jaz, potem pa, ko greva skupaj plezat, vidim, da ni res. To je moda, ki, če bo pomagala, da bo več ljudi začutilo plezanje je lahko tudi v redu, sicer bodo pa »itak« nehali.

Marija: Vprašanje je, kaj kdo hoče. Če gre za koristno izrabljanje prostega časa, je gorništvo zelo priporočljivo, saj je naša dežela zelo dobro opremljena z markiranimi potmi in z oznakami kot le malo kje. Ljubiteljska hoja v gore lahko preraste v zanimanje za višje stopinje: hojo po brezpotju ali celo v alpinizem. Športno plezanje, ki je danes v modi, pa najbrž ne bo pripeljalo do gorništva. Vsaka dejavnost, zahteva vztrajnost in nagrajen si šele potem, ko premagaš začetni odpor in težave, ki se pojavljajo na poti. Če si zelo utrujen, ne misli: to ni zame, temveč vztrajaj. Ko presežeš krizo in dosežeš cilj, potem pride zadovoljstvo. Za gorništvo je smiselno, da si na začetku postavljaš cilje, ki so dosegljivi in ti prinesejo zadovoljstvo. Pravilo naj bo: počasi in postopoma, vedno več.

Andrej: Večina ljudi bi se rada danes na hitro za nekaj ogrela in hitro to tudi dosegla. V alpinizmu pa je to težko. Treba je kar nekaj volje.

Marija: Sistem »hitre hrane« (fastfood) prihaja v vse pore našega življenja. Tudi v šport. Vse na hitro! Tudi mediji razglasijo ljudi in njihove uspehe v kratkem času, njihova preteklost pa se ne omenja in to ustvarja v ljudeh napačen občutek, da jim je vse uspelo v kratkem času. S tem pa se mnogi, zlasti mladi, zelo radi identificirajo.

- Kot starša bi vaju vprašal: kako naj starši, ki čutijo vrednoto gorništva, to posredujejo naprej?

Marija: Tako, kot z vsemi drugimi področji vzgoje: z zgledom. Če starši radi zahajajo v gore, bodo skoraj gotovo peljali s seboj tudi otroke. Midva imava dva odrasla otroka in dvanajstletno hčerko. Zelo paziva, da z gorami ne pretiravava, da ne bi dosegli nasprotnega učinka. Zavedati se je treba starosti otrok; po desetem letu so že nekoliko bolj dovzetni in samostojni. Otrok si seveda ne zna postaviti takega cilja kot odrasli, oziroma si osmisliti napora, zato je treba postaviti krajše cilje ali pa igre in zgodbe, ki se vlečejo čisto do vrha, da je to neka spodbuda, kajti ko otrok pride na vrh, je seveda srečen. Tako vzljubi gore. Vendar pa je zelo pomembno, da mlade vprašamo, kaj si želijo in kam si želijo, da tudi kot mati ali oče točno veš, kaj hočeš in vztrajaš pri tem. Določiš smiseln cilj, in morda kljub začetnemu nasprotovanju, vztrajaš. Najina starejša otroka sta se v določenem obdobju nekoliko odmaknila od tega in včasih nista hotela iti z nama, klub temu pa sta to osnovno dediščino ohranila, saj zdaj gresta tudi sama od sebe in s svojo družino v gore.

Andrej: Midva sva res pazila, da nam je bilo vsakič, ko smo šli v hribe, lepo. Potem to otrok nekako povezuje. Če otroci vidijo, da so starši, ko pridejo s hribov, zadovoljni, potem razumejo smisel hoje v gore.

- V gorah je treba posebej paziti na varnost. Kako se izogniti nesreči?

Marija: Nesreč ni več kot včasih, pač pa je obiskovalcev gora več, zato je tudi več nesreč. Da ljudje več zahajajo v naravo, je sicer dobro, ker se tu sprosti telo in duša. Morda jemljejo nevarnosti premalo zares. Pogosto ne govorimo dovolj o nevarnostih, ker nas prevzame lepota.

Andrej: Ljudje radi pretiravajo. Gredo v gore, ne da bi bili primerno pripravljeni. Sedaj je na razpolago veliko literature, da se lahko doma dobro pripravimo, ali pa obiščemo planinsko šolo. Še vedno pa je najpomembnejše, da ravnamo postopoma in da znamo presoditi, kaj smo sposobni. Raje se malce podcenit, pa če vidiš, da gre dobro, drugič več. Drugo pa so otroci, ti so navadno zelo spretni, niso pa sposobni daljše koncentracije, tu je treba biti pazljiv.

- Oktobra bo minilo dvajset let, ko sta skupaj osvojila streho sveta. Kakšen je bil občutek stati na vrhu?

Marija: Takrat sva bila tam gori skupaj, Andrej je bil že enkrat prej. Sedmi oktober leta 1990 je bil čudovit dan, ponoči je sicer pihal orkanski veter, čez dan pa se je umirilo. Vrh sva res doživela kot vrh, ker sva bila na njem sredi dneva in imela sva dovolj časa, kazalo je, da bo vreme držalo, da sva si lahko privoščila, ostati na vrhu celo uro, kar je na osemtisočakih redko mogoče. Vsa naša družina se vsako leto prav na ta dan zbere. Na Everestu sem se jih spominjala, saj sem vedela, da so vsi, ki mi karkoli pomenijo, takrat skupaj, in tudi sama sem čutila močno vez z njimi. Pa še to: na Everestu si že tako visoko, da tam s prostim očesom vidiš, da je zemlja okrogla, ker se vidi, da se na obzorju krivi, razgled je bil čudovit, ker sva imela čudovito vreme. Na vrhu je bilo res lepo, do njega priti, pa je bilo še in še naporno. Ni lahko prilesti na vrh Everesta: kisika manjka, ustavljaš se na pet minut in si res utrujen, pa še zebe te.

Andrej: Res je, lepo je stati na vrhu, to je res vrh. Pa tudi fantastičen občutek je potem kasneje. Kljub vsem naporom je tam gori neki določen čar, ki te potegne in ga morda razumeš šele kasneje. Pravzaprav je tako, kot z vsemi stvarmi v življenju: težje ko prideš do nekega cilja, več ti pomeni!

Miha Turk Foto: Matej Erjavec

Kaj vam pomeni vera?

Marija: Meni pomeni bistvo življenja, osrednjo os vsega, kar se dogaja.

Andrej: Vedno več.

Kaj vam pomeni družina?

Marija: Družina je bistvena celica, kjer najbolj občutiš življenje. Življenja v smislu rojevanja, prenašanja radosti in žalosti in umiranja.

Andrej: Najpomembnejše udejanjenje človeka na tem svetu.

Kaj vam pomeni denar (materialne dobrine)?

Marija: Nujno potreben dejavnik v življenju, nikakor pa ne prvi na vrednostni lestvici.

Andrej: Nujna potreba tega sveta, a daleč od bistva življenja.

Kaj vam pomeni poklic (kariera)?

Marija: Najbolj trden del mojega življenja, okoli katerega se potem prepleta vse drugo, družina, alpinizem in vse, s čimer se ukvarjam, hkrati pa prostor, kjer se na neki način tudi dokazujem.

Andrej: Ker sem pedagog, me pri mojem poklicu izpolnjuje to, ko vidim, kaj se naredi z učenci, ko pridejo na šolo, in potem ko jo zapuščajo, kako zrastejo in dozorijo. To daje smisel mojemu poklicu.

Kaj vam pomeni prosti čas (kako ga preživljate)?

Marija: Preživljava ga ali v gorah, ali z vnuki in družino.

Andrej: Ko pomislim na prosti čas, mi vedno najprej šine misel, kam bom lahko skočil plezat in s kom. Sicer pa se ta običajno začne s kakimi domačimi opravili in družino.

moj pogled 08_2010

Voditeljica in urednica oddaje Prava ideja na RTV Sloveniji je leta 2008 začela tlakovati pot eni bolj priljubljenih oddaj pri nas. Ob tem je tudi sama morala imeti malce podjetniške žilice, da je takrat uspela s trdno vero, da tako oddajo rabimo, prepričati vodstvo RTV Slovenije, da je oddajo uvrstila na program.

Tako kot njeni gostje tudi sama izžareva energijo in zanos, kako širiti dobre novice, kako vzpodbujati in deliti prave vzglede.

Ker za januar velja, da je mesec verskega tiska, sem se na pogovor tokrat odpravil k sestri Romani, ki verske vsebine v naše domove prenaša preko televizijskega medija – v oddaji Obzorja duha. Sestra Romana je predstojnica skupnosti Emavs, kjer fančiškanke Marijine misijonarke opravljajo svoje poslanstvo, sicer pa njena angažiranost in ustvarjalnost ne pozna meja.

Ustvarjanje ni samo za umetnike in otroke.

Silva Karim

Silva Karim je predana likovnemu izražanju že od malih nog. Čeprav je magistrica znanosti, se vsak dan znova kot učiteljica pusti navdušiti nad otroki v osnovni šoli. Svoj ustvarjalni zagon udejanja v domačem ateljeju v Ajdovščini, kjer med drugim vdihuje ilustrirano podobo marsikateremu knjižnemu junaku. K Silvi Karim sem prišel s čisto svežo izdano knjigo Svetniki sveti svetilniki, ki jo je ilustrirala za našo založbo. Ko je knjigo dobila v roke, se je poglobila v listanje in za nekaj časa je najin dogovor za intervju kar odmislila. Pa sem vseeno poskusil ...

V drugi sezoni šova Gostilna išče šefa se nam Bine Volčič predstavlja kot šef, ki s kakovostjo, natančnostjo, raznovrstnostjo in drznostjo promovira dobro kuhanje. Če je s pomočjo televizije pridobil na medijski prepoznavnosti, se je na kuharski zemljevid s svojim delom postavil že veliko prej. Po nekaj postajah v Sloveniji kot vodja kuhinje (v Moravskih Toplicah, na Bledu) se sedaj podaja naproti novim izzivom na področju poučevanja in predajanja kuharskega znanja.