Prazniki so poseben čas, ki si ga vsi želimo doživeti precej idealno, harmonično, vendar se nam predvsem pri odnosih precejkrat ustavi in pristanemo pri prepirih, zapiranju v svoje sobe in svetove ter uničenih praznikih. Kaj nam je storiti, da temu ne bi bilo tako? Z družinskim terapevtom Janezom Logarjem sva pogledala na odnose med zakoncema in v družini nasploh, ko so pred vrati prazniki.

Če vprašam kar direktno in konkretno – kako bi v nekaj besedah podali način za dobro praznovanje med zakoncema in v družini?
Za začetek bi rekel, da bomo navzven praznovali tako, kakor si pripravimo praznik odznotraj. Kakor bomo mi doživljali praznike, tako se bo to odražalo v naših družinah. Ob praznikih se odnosi zgostijo, ker smo enostavno več časa skupaj. V normalnem delovnem tednu se čas za skupne trenutke zmanjša, ko pa pridejo prazniki, dobimo naenkrat kar veliko časa, ki ga lahko preživimo skupaj. In takrat nas lahko ta bližina začne ogrožati in nas postane strah. Ob praznikih si želimo biti drug ob drugem, se skupaj veseliti, ker pa se zdi, da si pridemo preblizu, se raje skrijemo, umaknemo, kot da bi odgovorno, odraslo povedali, kaj si želimo, in zdržali bližino.
Torej je eden od receptov ta, da se osredotočimo na bistvene stvari?
Koristno je, da si pred prazniki prikličemo v zavest praznovanje in si zamislimo, kako bi ga organizirali, da bo čim lepše. Če tega ne naredimo in se ne odločimo ter prepustimo vse toku dogajanja, sta kreganje (ali molk) in napetost neizogibna. Zanimivo je, da slabo pride samo od sebe, za dobro praznovanje, za dobre odnose pa se moramo potruditi. Ključno vlogo pri tem morata odigrati starša, mogoče še bolj oče, da se vzpostavi razporeditev obveznosti, opravil, da se razporedi časovne okvirje. Že vnaprej se mora povedati, kdaj bo kdo kaj naredil, kdo bo s kom kam šel, kaj mora kdo od članov družine prevzeti, za kaj poskrbeti. To je osnova.
Kot drugo je v današnjem času pomembno, da znajo tudi mame narediti kakšen korak nazaj in ne opravijo vsega dela v luči žrtvovanja samo one. Sploh v družinah z večjimi otroki, najstniki, je nujno, da se jim prepusti kakšne naloge in odgovornosti, ker se bodo na tak način tudi sami čutili del praznovanja, da so tudi oni prispevali svoj delež k skupnemu družinskemu praznovanju. Več ko se bomo zmenili, več obveznosti ko si bomo razdelili, bolj ko si bomo vsi skupaj pomagali, bolj bomo kot družina ob praznikih povezani. Ne smemo pa starši od otrok pričakovati, da bodo kar sami poprijeli za delo, ampak jih je treba na pravilen način vpeljati in jim razložiti njihove naloge.
Torej začnemo pri starših, ki morata postaviti trdne temelje in razdeliti delo?
Pri odnosih v družini naj se starša zavedata, da imata ključno moč za urejanje in ustvarjanje družinskega vzdušja. Tudi za njun odnos je pomembno, da se je treba, če začutita, da se bližata meji prepiranja, usesti in si priklicati v ospredje tisto, kar je najbolj bistveno. To, da so prazniki, da smo skupaj in da imata onadva kot starša vse vajeti v rokah, da stvari speljeta mirno. Le notranje naj se najprej onadva umirita.

Zanimivo je, da si na eni strani želimo te bližine, družinskega prazničnega vzdušja, hkrati pa nas je, kot pravite, te iskrene bližine kar strah?
Verjetno smo bili že nekje na poti našega življenja zavrnjeni. Večkrat. Ko prihajamo drug drugemu naproti, nas je podzavestno strah, da bi se ta zavrnitev ponovila. To je večni boj med bližino in oddaljenostjo, ko si želimo bližine in imamo hkrati v sebi silnice, ki nas silijo, da smo samostojne osebe.
Zavedati se moramo, da je Bog ustvaril zakonca kot moža in ženo in da smo ustvarjeni za skupno življenje, za odnos. Ob tem pa, kot rečeno, vseskozi prehajamo iz želje po samostojnosti do občutja naju kot zakoncev. In ravno ta del skupnega življenja si mnogi razlagajo na različne načine, kako živijo svojo samostojnost in svoj zakon. Ko se začnemo o teh stvareh pogovarjati, smo naredili že velik korak naprej. Takrat se že zavedamo, da je treba poskrbeti za samostojno rast človeka, hkrati pa živimo z nekom v odnosu.
Pogosto se zdi, da si med sabo ne znamo/ne zmoremo povedati, kako bi radi praznovali, ampak sledimo nekim zunanjim podobam praznovanja, ki mogoče niti ne ustrezajo prvotni, dejanski vsebini praznika. Svoje pogosto dodajo še vplivi mladih, ki se želijo oddaljiti od tradicije ...
Tradicija je del kulture in vere. Zavedati se moramo, da nam daje neko varnost in predvidljivost. V tradiciji je veliko dobrega, ne sme pa postati bistvena. Tradicija v veri ni najbolj bistvena, pomemben je oseben trud za vero.
Če ostanem na področju družine, bi rekel, da četudi starši vztrajajo pri izdelovanju butaric, barvanju pirhov, blagoslovu jedil, procesiji itd. in so otroci proti, jim bodo otroci prej ali slej sledili, če bodo pri tem početju res iskreni in zavzeti. Mogoče je pri najstnikih to malce težje, ampak tam je še toliko bolj pomembna pristnost verovanja in opravljanja tradicionalnih obredov. Če starša to delata z dušo in srcem, se bo to vsadilo otrokom v zavest in bodo temu sledili. Če ne takoj, pa kasneje; mogoče šele takrat, ko bodo že na poti ustvarjanja lastne družine.
Vse to so zunanji znaki tradicije, ki nas lahko poveže v prazničnem vzdušju, pomembno pa je, da k temu dodamo še duhovnost. Kaj je bistvo Velike noči? Da je Kristus vstal od mrtvih, da nas je s tem odrešil. Če se potrudimo in želimo razumeti veselje tega praznika, se enostavno morata v nas naseliti mir in veselje, da lahko veličino naše vere doživljamo in delimo z najbližjimi.
Smo pa samo ljudje in nas prevzamejo domača opravila – skrb za snažnost hiše in celotna obremenjenost s kulinaričnimi presežki; vse to nas toliko okupira, da do duhovnosti pogosto niti ne pridemo. Hkrati se začne tehtati, kdo je več naredil in zakaj kdo ne vidi prispevka koga drugega, ki se je očitno potrudil bolj kot ostali.
Čisto človeško moramo poskrbeti in si, kot sem prej omenil, priklicati v zavest stvari, ki so tisti dan, za tisti praznik res najbolj pomembne. Prav je, da nas takšna duhovnost zasvoji. Jezus v evangelijskem odlomku lepo reče Marti, da jo skrbi veliko stvari, ampak samo eno je pomembno. Zato pravim, da se je ob vsakem kočljivem trenutku treba ustaviti in se vprašati, kaj je tisto, kar je najbolj pomembno. V pripravi na praznike je zato pomembno, da vsak član družine prispeva svoj delež, da se potrudi. Nujno pa je, da se najprej starša notranje umirita.

Vse, o čemer sva do sedaj govorila, temelji na enem skupnem imenovalcu – pogovoru. Vidimo lahko, kako si z besedami, pogovorom podarjamo ljubezen, hkrati se z besedami tudi ranimo. Zanimivo je, kako se skozi ves čas odraščanja in izobraževanja ne naučimo, kako se izražati, kako spregovoriti o sebi, kako se pogovarjati z drugim.
To tudi mene čudi. In če sva ob tem že pri vlogi terapevta – mi stalno poudarjamo pomen pogovora in spodbujamo pare in posameznike, da se je končno treba začeti pogovarjati. In ne se pogovarjati le o politiki, o vremenu, športu, ampak o tem, kako se jaz počutim, kako me ti doživljaš, zakaj je mene kdaj strah, kdaj sem v stiski, kje se čutim ranjen, nemočen, kako doživljam tebe zakonca itd. Dokler se zakonca ne pogovarjata o sebi, do takrat ne bosta razrešila morečega vzdušja, nelagodja pred drugim.
Bistvo vsega je res pogovor. Zanj se moramo potruditi in, seveda, na začetku ni lahko začeti govoriti o sebi. Zbrati je treba pogum. Hkrati ima vsak zakonec tudi nalogo, da je čuječ za tovrstno željo po pogovoru. Če se bo mož enkrat odločil, da bi npr. spregovoril o svojem strahu, žena pa bo zamahnila z roko in ga odpravila z neko nepomembno izjavo, se mož ne bo več odprl na tak način.
Z najstnikom je treba prav tako vzpostaviti dialog. Da se mu prisluhne, da se ga pri njegovih strahovih, ranjenosti, krivicah, doživetjih jemlje resno. Hkrati se v pogovoru tudi postavlja meje. Kar težko je videti kdaj kakšne starše, ki pravijo, da ne morejo postaviti meje svojemu otroku. Ampak preko pogovora potem vidimo, da so tudi sami v svojem otroštvu doživeli neprijetno vzgojo, ki jim preprečuje zdravo in odločno postavljanje meja.
Se pa strinjam in poudarjam, da je pogovor edini ključ do uspeha, kadar gre za odnos.
Zakaj se je tako težko odločiti za pogovor?
Vzorci iz preteklosti so pomembno vplivali na to, kako doživljamo govorjenje o sebi. Po mojem mnenju bi se v šoli ali pri verouku res moralo poudarjati odnos do sebe, pogovor o tem, kdo sem jaz, kako doživljam sebe, ljudi in svet. Ker nas pogovor o sebi osvobaja strahov, nejasnosti in tegob, ki nas tarejo. Tega pa nas ni nihče naučil in na to nismo pripravljeni. In koliko je danes še ljudi, ki se niso srečali s to spodbudo, da ne rečem potrebo, da bi se odločili za pogovor.
Kako poteka delo z nekom, ki se odloči za terapijo?
Ljudje v današnjem času do terapevta pridejo dokaj pozno. Ne bom rekel, da prepozno, vendar bi se z zgodnejšim iskanjem pomoči lahko marsikaj rešilo na lažji način. Pa s tem ne mislim reči, da bi moralo biti tako kot v ZDA, kjer skorajda po pravilu velja, da vsak potrebuje terapevta. Obstaja pa precejšen delež ljudi, ki ima težave v odnosih in potrebuje pomoč, da jih lahko reši.
Normalno je, da v odnosih prihaja do težav, vprašanje pa je, kako se jih lotimo. Z iskrenim pogovorom in sočutnim poslušanjem (brez dajanja navodil) lahko rešimo ogromno.
Na terapijah želimo vsakemu človeku najprej povrniti lastno vrednost in dostojanstvo. Nato je treba vsakemu posamezniku pomagati odkriti moč za spremembo, za premik v pravo smer. Največkrat se pri klientih srečujemo z ogromno nemočjo in vdanostjo v situacijo, v kateri pravijo, da se ne da nič narediti. Vernim ljudem je duhovnost lahko v veliko pomoč. Naš način dela je tak, da se dobimo na dvanajstih srečanjih v enem ciklusu. Ne bom trdil, da v teh dvanajstih srečanjih vse rešimo, ampak če se posameznik ali par zaveda, kako deluje/-ta, kakšne vzorce nosi/-ta v sebi, ima/-ta možnost spremeniti potek dogodkov. Mnogi po dvanajstih srečanjih priznajo, da se niso zavedali, da imajo v sebi zakopane take stvari. Dejstvo je, da si moramo dati priložnost in spregovoriti o stvareh, ki nas mučijo, žrejo. In pogosto temelj problema niti ni v teh vidnih problemih, ampak se pokaže, da je izvor čisto nekje drugje. Vse pa se začne z odločitvijo človeka, da enkrat reče: »Dovolj imam« in naredi korak naprej.

Erjavec M., Moj pogled, v: Ognjišče (2016) 4, str. 68.

Državni praznik nas državljane zmeraj postavlja pred vprašanje, kaj mi država sploh pomeni in kakšen odnos imam do nje. Osebna raven je hkrati odraz vsesplošne družbene klime in tudi obrnjeno. Kako torej opredeliti ta odnos in kaj storiti, da bo si bomo na ravni država-državljani res v ponos.O tem in o zgodovinski vlogi do zdravega patriotizma smo se pogovarjali z dr. Stanetom Grando, ki je znanstveni svetnik na Zgodovinskem inštitutu Milka Kosa ZRC SAZU in predsednik programskega sveta RTV Slovenija. Sicer pa Dolenjec po duši in življenju.

Imamo Slovenci po vašem mnenju primeren odnos do svoje države in državnih praznikov?
Tako kot za človeka, ki se poroči ali sprejme določen poklic in se mora privaditi na življenje v postavljenih okvirjih, to velja tudi za državljane, ki morajo sprejeti dejstva in okvirje za življenje v tej samostojni državi. Drži, da smo bili Slovenci izvrstni avstrijski in jugoslovanski državljani in ko tako delam primerjave pri sebi, se mi zdi, da smo še najslabši kot slovenski državljani. Manjka primaren spoštljiv odnos do države, katerega bi se dalo in moralo privzgojiti.
Za državne praznike velja tudi, da smo v zadnjih devetdesetih letih imeli avstrijske praznike, pa jugoslovanske in komunistične praznike in sedaj slovenske praznike. Mnogi določenih praznikov niso sprejeli za svoje in tako se človek navadi te malomarnosti do praznikov. Tako danes ljudje praznik vzamejo kot dela prost dan, ko lahko človek nekaj naredi za sebe oz. doma naredi tista fizična opravila, ki jih med tednom ne uspe.
Če nas torej po vaših besedah nekateri prazniki delijo, ali nas torej vsaj glavni državni praznik poenoti in združi v skupnem praznovanju?
Ne. Tudi ob največjem državnem prazniku si nismo enotni. Razlog je v veliki meri v tem, da so po osamosvojitvi ta državni praznik tudi politično zlorabljali. Ko se je zamenjala oblast po padcu Peterletove vlade, se je takoj začelo obračunavanje s prejšnjo oblastjo tudi na proslavah in tega se ne sme početi. Sploh pa ne v demokraciji. Takrat in še danes so marsikatere proslave strankarske proslave, kar načeloma ni nič narobe, če so ob tem tudi obče državne proslave. Zadnje primere zlorabljanja proslav lahko vidimo ob obletnici taborskega gibanja. Proslave v Brdih in na Kalcu, kljub temu, da je šlo za praznik največje slovenske demokracije, so se zlorabile za opravičevanje revolucije in celo povojnih pobojev.
Problem je tudi v tem, da nekateri ljudje državo identificirajo s posameznikom, s političnim vodjem. In če te osebe ni na oblasti, potem usahne tudi naklonjenost do države. Potem nekateri slovensko državo vidijo kot izdajalko komunizma, kot državo, ki ji je bil osnovni namen obračunati z Jugoslavijo in podobno. Vse to vodi k nespoštovanju lastne slovenske države.

Kateri pa so po vašem mnenju tisti povezovalni elementi, na katerih bi bilo potrebno graditi enotnost?
Manjka zdrav patriotizem, ki ga trenutno pogrešam. Stavim na mlajše generacije, ki bi ga lahko razvile, seveda s pomočjo zdrave vzgoje v tej smeri. Ob tem ne smemo pozabiti na pomen izkušenj z lastno državo.
Je vzrok za pomanjkanje ljubezni do države in tudi naroda v tem, da je pomanjkanje znanja zgodovine?
Vsekakor. Moram poudariti, da raven znanja zgodovinskih dejstev, tudi tistih, ki niso ideološko obarvana, zelo pada. Od kdaj do kdaj je trajala druga svetovna vojna, ali podatek, ki mi ga je povedal slovenski diplomat, ki je pred dnevi predaval na FDV, da študentje niso vedeli, da je prvo slovensko vlado vodil Lojze Peterle. Veliko je še takih dejstev in podatkov iz sodobne zgodovine, ki je mnogi ne poznajo. Drugi moj primer izpred nekaj dni - proti večeru me na ulici v bližini NUK-a nekaj mladih ustavi in me vpraša, kje so Križanke oz. da bi to moral biti nekje zraven neke knjižnice, nekega NUK-a. To pomeni, da sploh ne poznajo hrama slovenske kulture in zanj ne vedo. Vendar tega niso krivi samo otroci, kriva je tudi šola in vzgoja.
Ste tudi s tem namenom napisali knjigo Mala zgodovina Slovenije, ali vas je k temu vodil tudi kak drug razlog?
Gotovo, čeprav me je vodila želja, da bi pripravil tako zgodovinsko knjigo, ki bi v obvladljivem obsegu bila dostopna vsem ljudem. Pri tej knjigi sem se trudil, da bi ljudje lahko posegali po njej, kjer ne bi imeli problemov z razumevanjem. Je pa res, da je pisana samo z moje strani, z mojim pogledom in zaobsega obdobja od prazgodovine vse do današnjih dni.
Vendar zgodovinski podatki so velikokrat stvar interpretacij. Kako torej razumeti neko zgodovinsko dejstvo, ki si ga predvsem politiki in komentatorji prirejajo na način, kot jim ustreza. Bi lahko govorili tukaj o nujnosti vzpostavitve zgodovinske znanosti, ki bi temu naredila konec?
Kot prvo bi poudaril, da o zgodovinskih dejstvih ni možno razpravljati. Neka vojna se je začela tega datuma in to drži. Pri interpretacijah pa bodo vedno razlike. Tukaj ne pričakujem, da bi bila zelo kmalu neka enotnost. Se pa strinjam, da mora priti do poenotenih moralnih stališč. Pri nas je največji problem pri vidiku zločinov, za katere vemo, da jih iz pravnih in moralnih stališč ne moremo nikakor opravičevati. Zločin je zločin in pri nas se očitno ne moremo poenotiti, kaj je zločin. Vidimo lahko, kako nam predstavniki bivše oblasti želijo vsiljevati lastno terminologijo o lastni preteklosti. Pri nas bo še nekaj časa preteklo, preden bomo čas pred osamosvojitvijo označili za čas komunizma z vsemi njegovimi atributi.
Ste tudi predsednik programskega sveta. Kaj lahko televizija kot zaenkrat še najbolj popularen medij naredi po tej plati za ta domovinski občutek?
Kolikor lahko opazujem, je veliko odmeva na vrhunsko pripravljene dokumentarne filme. Taki filmi, če so narejeni pošteno in strokovno, imajo zelo velik odmev in vpliv na družbo. Preko njih lahko človek sam črpa spoznanja. Drugi vidik je ta, da se mora skozi vse oddaje, novice, reportaže in podobno odražati pozitiven odnos do domovine. To ne pomeni, da ne smemo biti kritični. Sploh ne, vedeti je samo potrebno, da obstoj slovenske države ni stvar debate, ampak je dejstvo.
Za krepitev domovinske zavesti bi bilo dobro, da bi recimo Slovensko kroniko, ki prinaša novice iz regionalnih in lokalnih okolij in iz vsakodnevnih dejavnosti ljudi po Sloveniji prestavili v kasnejši, bolj gledan termin. Verjetno je treba poznati tisto, kar naj bi imel rad, ali? Navsezadnje smo domovina ljudje, naše delo, kultura in prizadevanja...
No, tukaj smo pa pri najbolj glavnem vprašanju, kar jih je. V Sloveniji imamo že več kot 100 let ta problem, da mislimo, da je Ljubljana popek Slovenije. To je tudi problem televizije. Enostavno nima enakopravnega odnosa do regionalnih novic. Moji prekmurski prijatelji večkrat rečejo, da mora biti štrajk ali kaj drugega narobe s tovarno Mura ali se morajo kakšni Romi stepsti, da pride Prekmurje v novice osrednjega dnevnika. In bi moralo biti ravno obratno. Novice iz Prekmurja kot tudi drugih pokrajin Koroške, Primorske, Notranjske, Dolenjske in tako naprej, bi morale biti prisotne dnevno in tukaj se strinjam z vami. Za primer lahko pogledamo poročanje o Koroški – noč in dan smo poslušali na novicah o Haiderju, kot da je Haider osrednji problem in osrednja novica Koroške. Noben ne posveča večje pozornosti kulturnemu življenju Slovencev na Koroškem, ki je zelo močno in živo. Osrednje novice bi res morale biti povezovalne in se osredotočati na celotno Slovenijo.
In do tega ne pride, ker..?
Dolgo časa sem mislil, da je problem pri dopisnikih, pa to ni res. Dopisniki so po večini delovni in pripravljajo material, ga množično pošiljajo v uredništva. In tukaj se zalomi. Marsikateri uredniki mislijo, da če nek dogodek ni iz Ljubljane, da ga ni potrebno omeniti. Torej je osrednji problem zaradi zelo starega vzorca, ko je vse samo Ljubljana. Enak problem lahko zaznavam tudi v zgodovini, kjer se dogodki izven Ljubljane veliko manj omenjajo ali izpuščajo. Poglejmo, kaj se dogaja s Slomškom ali z drugimi pomembnimi osebami slovenstva ali iz Primorske ali drugih pokrajin.
To bomo lahko presegli le takrat, ko bodo ljudje iz periferije še bolj aktivni in še bolj glasni, saj si lahko predstavljamo, da se Ljubljančani ne bodo nikoli odrekli svoji centralni poziciji. Ob tem morajo svojo vlogo odigrati tudi tisti, ki pridejo iz periferije živet v Ljubljano, da ne pozabijo, od kod prihajajo, ampak morajo zastopati svojo regijo.

Erjavec M., Moj pogled, v: Ognjišče (2009) 6, str. 24.

Ob praznovanju jubileja revije Ognjišče sem za nekaj misli o njenih začetkih in takratnih časih povprašal častitljivega škofa Jožefa Smeja. S svojimi izkušnjami in dobrim vpogledom v takratni čas je podal nekaj vidikov na čas, ko je izšlo prvo Farno Ognjišče.

- Moje izhodišče za prvo vprašanje bi bila jubilejna številka Ognjišča ob njegovi 50-letnici. Se mogoče spomnite, kdaj ste sami prvič prišli v stik z revijo Ognjišče in kje?
Bilo je to leta 1965, torej pred 50 leti. Takrat sem bil župnik v Murski Soboti. Moj kaplan je bil Martin Poredoš, Franc Bole pa je bil takrat župnijski upravitelj v Bertokih. Poredoš mi je znal veliko povedati o Boletu. V bogoslovju sta bila sošolca, oba posvečena 1958.
Imate kakšno asociacijo na besedo Ognjišče? Kako vam je zvenelo to ime?
Ognjišče. Po Slovarju slovenskega knjižnega jezika ima dva pomena. Ognjišče je prostor z nezavarovanim ognjem, navadno v kuhinji, npr. na ognjišču so prasketala drva; drugič pa pomeni toplo domače ognjišče, dom, družino, npr. nepozabno domače ognjišče, nepozaben dom, nepozabna družina. Ognjišče kot revija spominja na nekdanje Slovenske večernice. Ob dolgih zimskih večerih je s stropa v topli veliki sobi visela petrolejka. Njena luč je toliko razsvetljevala, da je eden lahko bral, drugi pa so poslušali.
- Če pomislite nazaj na leto 1965, ko je tudi začelo izhajati Ognjišče – kako bi opisali takratne čase, sploh za izdajanje verskega tiska? Kakšni časi so bili to?
Zdi se mi, da je imel g. Bole že v bogoslovju načrt, da bo izdajal revijo za mladino. Takratna oblast je bila ljubosumna in se je bala, da bi mladina prišla v druge roke, ne njihove. Kdor ima mladino, ima bodočnost. Boletu je uspelo izdajati revijo za mladino, ker je imel za seboj močno osebnost. Bil je to msgr. dr. Mihael Toroš, apostolski administrator jugoslovanskega dela goriške nadškofije, in sicer od leta 1948 do svoje smrti, 29. decembra 1963. Bil je dobro zapisan pri oblasti, saj je nosil (!), ne samo prejel, jugoslovansko odlikovanje v priznanje za svojo narodnostno strpnost. Čeprav je Mihael Toroš kot apostolski administrator imel več naslednikov, npr. Anton Vovk, Albin Kjuder, Andrej Simčič, Janez Jenko, je vendar Torošev učinkujoči duh vplival na oblastnike, da so Boletu dovolili izdajanje revije, kljub oviram, ki so mu jih nastavljali – denimo ta, da je bil Bole 15 dni zaprt v Kopru. Oba, tako Bole kakor tudi Poredoš, sta dobila papeško odlikovanje: prvi papeški kaplan, drugi papeški hišni prelat.
- Zdi se, da je bila pri ljudeh prisotna velika potreba po takem tisku. Ali se motim? Tudi odnos do branja je bil na visoki ravni ... Kakšen je bil doprinos verskega tiska v tistem času?

Če pregledamo podatke pod naslovom Obsojeni, kaznovani, zaprti duhovniki iz Letopisa Cerkve na Slovenskem lahko uvidimo, da so bili duhovniki zaporniki vsi izpuščeni pred letom 1965. Zadnji je bil izpuščen 11. maja 1964, potem ko je bil ponovno aretiran in zaprt. S tem se je tudi precej omililo zatiranje vere, duhovnikov in drugih verujočih. In tako je lahko revija Ognjišče nastopila svojo založniško pot. Skupaj z založniško dejavnostjo se je enakovredno pridružila dejavnostim Mohorjeve družbe in verskega tednika Družina. Spominjam se, da je pod naslovom: Berite! priporočala dobre knjige tudi drugih založb.
Posebej si omembo zaslužijo izdaje praktične žepne knjižice Ognjišča! Te broširane knjižice si lahko vzel s seboj, saj niso trgale žepov. Spomnim se izdaj žepne knjižnice Ognjišča, npr.: romansiranih življenjepisov svetnikov Wilhelma Hünermanna, predvsem njegovega romansiranega dela Sin človekov, in drugih pisateljev, npr. Mati Terezija; Blagovestnika Slovanov; Pater Pij, stigmatik današnjega časa: križan brez križa itd. Z izbranim leposlovjem je Ognjišče odigralo pomembno vlogo v verskem, pastoralnem in kulturnem življenju.

- Če preskočiva na današnji čas – če se je verski tisk pred 50 leti moral bojevati, da je sploh lahko izhajal, je danes obratno. Marsikaj se lahko izdaja, ljudje pa kot da več ne prepoznajo potrebe po duhovnem branju. Soočamo se z upadom bralne kulture, ljudje čedalje manj posegajo po knjigah z versko vsebino ali verskem tisku. Kako danes pristopati do ljudi, vernikov s povabilom, naj ne opuščajo branja verskega tiska?
Morebiti je upadu branosti Ognjišča botrovala tudi misel, da je Ognjišče revija samo za mladino, čeprav je splošna revija namenjena celi družini. Če pa pogledam na bralno kulturo na splošno, bo – tako upam – k njeni rasti pripomogel Slovenski pastoralni načrt: Pridite in poglejte. Na 48. strani je rečeno: »Prebrati vsaj en evangelij in vsaj eno knjigo z duhovno vsebino.« Jaz bi dodal knjigo žepne izdaje Ognjišča!
- Tokratna številka je izšla v Velikem tednu pred velikonočnimi prazniki. Kako vi doživljate velikonočne praznike? Kakšno bi bilo vaše velikonočno sporočilo?
Odgovor bo kratek, jedrnat: Kartuzijani – ne vem, če tudi sedaj – so vse leto hodili drug mimo drugega s pozdravom Memento mori, to je Spominjaj se smrti, na velikonočno nedeljo pa so se z zvončki ali trobenticami v rokah pozdravljali z Memento vivere, kar pomeni Spominjaj se življenja in vstajenja.
Če k povedanemu dodam tako reviji Ognjišče kot njenim bralcem splošno spodbudo ob velikonočnih praznikih, pa kličem: Ognjišče (v prenesenem pomenu dom, hiša, družina!), ne boš nam ugasnilo, dokler se nad Slovenskim bo nebo modrilo!

Erjavec M., Moj pogled, v: Ognjišče (2015) 4, str. 68.

Gospo Metko Zevnik sem ujel v prostorih Koalicije »Za otroke gre!«, kjer je bilo precej živahno. Zvonili so telefoni, potekale so debate, usklajevali in polnili so se koledarji prireditev, ki bodo potekale po celi Sloveniji vse tja do 20. decembra ... Vmes telefonski klic iz ene, nato iz druge medijske hiše. Metka Zevnik je poleg Aleša Primca glas Koalicije »Za otroke gre!«, ki je pobudnica družinskega referenduma.

- Mesec dni smo oddaljeni od referendumskega dneva in, kot vidim, je tukaj na sedežu Koalicije »Za otroke gre!« zelo pestro. Bi nam malce opisali to dogajanje?
Trenutno je zelo dinamično. Ne gre samo za čisto operativne zadeve, ampak tudi za razmišljanje, branje, pisanje, za poglabljanje v pomen vsega tega. Ves ta čas je zapolnjen z mnogimi izzivi.
Veliko je konkretnih operativnih opravil, pa tudi usklajevanj na vsebinskem področju. Odločitev o dveh voditeljih v Koaliciji se sedaj kaže več kot primerna in pravilna, saj si z Alešem delo lahko razdeliva, med sabo izmenjujeva mnenja, hkrati pa sva lahko na dveh različnih krajih. To pride do izraza predvsem sedaj, ko se stvari zelo koncentrirajo, ko mediji zastavljajo veliko vprašanj, ko se je treba odzivati na takšno in drugačno poročanje, ko se organizirajo dogodki po vsej Sloveniji in je treba stopiti do ljudi, se z njimi pogovarjati ... Res, veliko se dogaja, in to po vsej Sloveniji.

Kako je prišlo do odločitve, da boste pristopili k sodelovanju v Koaliciji »Za otroke gre!«? Ste se za sodelovanje odločili tudi iz skrbi za vrednoto družine, za pravice staršev, otrok, navsezadnje tudi starih staršev?
Odločitev za vstop v Koalicijo je sprejel Glas starih staršev – Združenje starih staršev Slovenije, kjer sem predsednica. V našem programu imamo med drugim zapisano, da bomo skušali v slovenski zakonodaji spremeniti vlogo starih staršev in jim dati tisti pomen, ki ga v družbi dejansko imajo. Naša družinska zakonodaja starih staršev praktično ne upošteva, kot da ne bi obstajali, v resnici pa imamo v slovenski družbi zelo pomembno vlogo. Pomagamo družinam svojih odraslih otrok, ko pogosto prevzamemo varstvo in skrb za vnuke. S tem bistveno pripomoremo, da lahko družine, predvsem take z več otroki, normalno funkcionirajo. Naši odrasli otroci to cenijo in so hvaležni, politika pa je to enostavno ignorirala.
Ko je prišlo do spremembe Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih po hitrem postopku, kar je Državni zbor sprejel brez javne razprave, se ni dalo vložiti nobenih predlogov. Ker se v Glasu starih staršev s sprejetim zakonom nismo strinjali, je kot edina možna pot ostal referendum. Naši člani so podprli povezavo s Civilno iniciativo in nastanek Koalicije »Za otroke gre!«, v kateri sem prevzela voditeljstvo skupaj z Alešem Primcem.
Vse od takrat, ko smo zbrali več kot 80 000 podpisov pobude za referendum, potrebnih pa je bilo samo 2 000, govorim o tem, da smo iz Koalicije »Za otroke gre!« prerasli v vseslovensko Koalicijo.

- Prej sem zasledil tudi, da dobivate klice podpore, marsikaj se dogaja po Sloveniji. Lahko poveste, kakšen je utrip med ljudmi?
Vse od prvega zbiranja podpisov za razpis referenduma dobivamo veliko podpore. Po odločitvi Ustavnega sodišča, da se referendum lahko izpelje, ko nastaja načrt kampanje, pa prihaja do tega, da bomo, kot pravim, objeli Slovenijo. Vsepovsod se pripravljajo dogodki, usmerjeni PROTI Zakonu in to bo na referendumu dokaz velikega srca vseh posameznikov, ki bodo podprli pravice otrok. V vsakem kraju so posamezniki, ki so del te vseslovenske Koalicije in so dali na razpolago svoj čas, znanje in zavzetost. Imamo veliko prostovoljcev, ki pripravljajo dogodke, poskrbijo za kulturni program, oblikujejo vesela srečanja, kamor kot govornike povabijo nas ali pa sami najdejo strokovnjake s tega področja. Lepo je videti, da naši podporniki v nekem kraju prevzamejo odgovornost za informiranje in izpeljavo dogodka, nas pa obvestijo, kaj bo potekalo v njihovem kraju in kdaj. V takih primerih veš, da to ni pobuda ozkega kroga ljudi, ampak so jo ljudje vzeli za svojo. Ne glede na to, da smo kampanjo šele dobro začeli načrtovati, je koledar poln dogodkov vse tja do 20. decembra in skoraj ni dne, ko ne bi bilo v kakem slovenskem kraju manjšega ali večjega srečanja. Zato prisrčno vabim ljudi, da se v svojem kraju udeležijo srečanj na temo družinskega referenduma, da bodo slišali, kakšne posledice bi pomenilo sprejetje zakona in zakaj moramo biti na družinskem referendumu PROTI v čim večjem številu.

- Kateri so argumenti, s katerimi se lahko ljudje »oborožijo«, da bodo vedeli, kaj so res tisti ključni razlogi, da je na referendumu treba biti proti sprejetemu zakonu?
Zakon se je spremenil v dveh členih. Tam, kjer je pisalo, da je zakonska zveza zveza moža in žene, sedaj piše, da je to zveza dveh oseb. In tam, kjer za izvenzakonsko zvezo piše, da je zveza moškega in ženske, je to sedaj zveza dveh oseb. S tem bi iz vseh obrazcev izbrisali pojma mama in oče, saj bi v rojstnem listu pisalo starš 1 in starš 2. V poročnih listih bo pisalo, da je to zveza, ki jo sklepata oseba 1 in oseba 2. S tem se nam odvzame spol ter pomen materinstva in očetovstva.
Po prenovljenem Zakonu o zakonski zvezi in družinskih razmerjih, katerega namen je zasnovanje družine, bodo homoseksualne zveze upravičene do otrok. Dva moška skupaj ali dve ženski skupaj sicer nikakor ne moreta imeti otroka, zato je možnost bodisi posvojitev, o katerih tudi govori ta zakon, bodisi pomoč zdravstva v obliki biomedicinske oploditve za ženske ali v obliki še bolj spornih posegov, kot je kupovanje revnih mater, da donosijo plod, zasnovan v epruveti iz jajčec neke darovalke. Otrok, ki bo prišel v homoseksualno zvezo s pomočjo take manipulacije, bo dobesedno kupljen in ne bo nikoli poznal svoje matere ali svojega očeta. Po zakonu, ki ga moramo zavrniti, bi take načine in poti za pridobivanje otrok homoseksualnim parom morali plačevati celo davkoplačevalci, saj bi bil to strošek države.
Glede posvojitev želim poudariti, da je otrok v ta namen zelo malo, prav tako tudi držav, od koder prihajajo ti otroci. V mnogih državah bi posvojitve v Slovenijo takoj ustavili, če bi se uveljavil zakon, po katerem bi otroke lahko posvojile tudi homoseksualne osebe. S tem bi bilo otrok za posvojitev v Sloveniji še manj.
Pri posvojitvah pa smo močno prizadeti tudi stari starši, kajti zakon prepoveduje možnost posvojitve otrok starim staršem, medtem ko to omogoča zvezi dveh moških ali dveh žensk.
To so ključne točke tega zakona in tukaj je treba vsebinsko poznati argumente in videti, za kaj v resnici gre.

- Eno so torej pravice, ki so zapisane v tem zakonu, vendar se vsa zadeva ne ustavi samo pri teh zapisanih pravicah.
Zakon pravi tudi, da mora država s sistemom vzgoje in izobraževanja pripravljati mlade na družinsko življenje. To je po sedanjem zakonu popolnoma upravičeno in je del šolskih programov. Če bi obveljala sporna sprememba zakona, bi bilo izobraževanje podrejeno teoriji spola. Ta ideologija govori o tem, da si otroci sami določajo spol in eksperimentirajo s svojo spolno usmerjenostjo. Začelo bi se že pri zelo majhnih otrocih, učbenik je že pripravljen. Gre za manipulacijo otroških duš in šole bodo morale pod prisilo zakona izvajati to ideologijo. Na drugi strani starši ne bodo mogli otrok izpisati od takega pouka, če pa bodo to storili, bodo kaznovani, ker ugovora vesti v tem zakonu ni. Predlagatelji takšnega zakona so natančno vedeli, da morajo sistemi zdravstva, izobraževanja in sociale pomagati pri snovanju novega pojmovanja družine, in to je bil pravi cilj spremembe Zakona o zakonski zvezi.
Referendum bo trenutek, ko bo moral vsak od nas obvarovati otroke pred zlom spolnega eksperimentiranja, ki bi jih ranilo v dno duše in jim ukradlo otroštvo.

- Lahko pričakujemo, da zagovorniki zakona z njegovimi nasprotniki ne bodo delali »v rokavicah«. Priča bomo podtikanju, neresnicam, zasmehovanju, zaničevanju, nestrpnim poimenovanjem itd. Kako gledate na mesec pred nami, ko bo potekala kampanja o referendumu in bo na preizkusu temeljna kultura dialoga in demokratične razprave?

Dejansko ne moremo računati na dominantne medije. Kot je že mogoče videti iz nekaterih izkušenj v drugih državah, se v medije stekajo velika sredstva homoseksualnega lobija za pripravo člankov in oddaj, ki poveličujejo homoseksualno življenje, transseksualnost itd. Nič lepega pa ne znajo povedati o družinah, ki vsakodnevno skrbijo za svoje otroke, jih šolajo, negujejo ...
Medijski prostor pri nas je, kakršen je. Pomembno pa je, da postajajo ljudje dovolj pronicljivi in zreli, da te manipulacije prepoznavajo. Tudi zato smo v naši Koaliciji rekli, da gremo širom Slovenije, da izkoristimo vsa povabila iz različnih krajev, kjer bomo ljudem spregovorili neposredno, brez medijskih manipulacij, pri katerih neko izjavo izrežejo, da se pomen popolnoma izgubi. Skupina sposobnih govorcev iz Koalicije »Za otroke gre!« je preštudirala referendumsko tematiko, tako da lahko kompetentno in brez manipulacij odgovorimo na vprašanja in dileme tako medijem kot zainteresiranim posameznikom.

- Mnogi pravijo, da je šel razvoj sveta zmeraj naprej in napovedujejo, da bodo, če z zakonom ne uspejo zdaj, uspeli čez 3 ali 5 let. Kaj odgovoriti na to? Je to boj z mlini na veter? Je ta boj izgubljen?
Ne glede na to, ali bomo referendum dobili ali ne, bomo mi delali naprej. Ogromno je držav, ki o tovrstni zakonodaji prav nič ne razmišljajo. Po svetu se v zagovor pravicam otrok in družin zbira na milijone ljudi in prej ali slej se bo zgodil korak tudi v obratno smer – da bo katera od držav, ki je takšno ureditev politično že sprejela, svojo odločitev pod pritiskom ljudstva tudi spremenila. Tudi mi bomo še naprej delali v prid zakonski zvezi moža in žene, v prid pravicam otrok, v prid materinstvu in očetovstvu in v prid starim staršem ter za prihodnost našega naroda. Ne bomo odnehali in ne bomo samo čakali, kdaj bo spet prišla neka levica in ponovno poizkušala skozi takšna ali drugačna stranska vrata uveljaviti krivične zakone za družino. Na žalost zdajšnjih oblastnikov očitno ne zanima mnenje ljudi, čeprav smo jim ga sporočili že pred tremi leti.
Samo mi, odrasli državljani Slovenije, bomo odločili, ali želimo otrokom dobro še naprej in jih vzgajati po svojem prepričanju. Mi bomo odločili, v kako svobodni družbi bomo živeli, zato lepo vabim vsakogar širom Slovenije, da se udeleži družinskega referenduma in glasuje PROTI krivičnemu zakonu. To je trenutek tudi za nas, stare starše, da se odpravimo na volišča in damo glas PROTI – glas za naše vnuke in družine.
pogovarjal se je: Matej ERJAVEC [matej.erjavec@ognjisce.si]

Moj pogled 12_2015 - pdf oblika

"V šoli se nisem veliko naučil, vse, kar znam, me je naučilo življenje. Če bi nas naučili vsaj jezikov in nam bi namesto spričevala dali 'digitronček', da bi se naučili računati, bi bilo bolje. Za denar, ki smo ga v šoli zapravili, bi nas peljali dvakrat okrog sveta, da bi videli, kako se drugje stvari vrtijo, kakšno kvaliteto življenja imamo tu na "Zgornji fovšiji" in ne bi več tako jamrali, kot tarnamo," razmišlja Tomaž Humar pogumni in vsem dobro znani alpinist. Nič kaj spodbudno razmišljanje za začetek šolskega leta, ko se v šolske klopi odpravlja na stotisoče učencev, dijakov, študentov! Vse prevečkrat smo postreženi z kopico informacij, a živeti še vedno ne znamo. Tomaž nam v "svojem pogledu" odkriva, kako se on srečuje z življenjem, ko vedno znova stopa na nove poti, ne le v gore in strme stene, ampak tudi v vsakodnevne izzive.

- Tomaž, prehodil si veliko poti, doživel, okusil in videl različne stvari, proti pričakovanjem vstal z invalidskega vozička, in praviš, da ni nemogočih poti?

Če si to srce res želi. To je večni krog. Ko dosežeš nekaj, ostaneš prazen sam v sebi, bi rekel Nejc Zaplotnik. V tebi nastane praznina in dobiš lahko novo priložnost. To je eden od najsrečnejših trenutkov mojega življenja, da mi je dana od zgoraj še ena priložnost.

- Star pregovor pravi: "Gora ni nora, ...

... nor je tisti, ki gre gor". To je najbolj prikladen izgovor za tiste, ki nimajo poguma malo tvegati in vsaj malo vzdigniti svojo leno 'tazadnjo'. Tisti, ki smo bili pa enkrat gor, vemo, da temu ni tako. Gore si moraš zaslužiti; gore so za izbrance. Še tisti, ki so v dolini bolj zagrenjeni, se v gorah odprejo. Zame osebno so gore eno redkih okolij, kjer se človek lahko sreča sam s sabo. Spodaj tega ne moreš, neprestano se nekaj dogaja: telefon zvoni, dolgovi te tlačijo, avtomobil se ti pokvari, vmes imaš še intervjuje... kmalu imaš 'poln kufer' vsega. V gorah pa si sam s sabo. Alpinisti smo ljudje, ki menimo, da v dolini dobimo premalo ljubezni in si jo v gorah vzamemo sami: daš vse, dobiš vse. Nekateri tega ne priznajo, jaz v to verjamem. V gorah sem spoznal absolutno Ljubezen, tam ni ni blefiranja in ni cincanja. Zdaj lahko nakladam, ko sem tam, pa tudi mene stisne. Zelo podobno Kristusovemu povabilu: pusti vse in pojdi za menoj. Mislim, da je pomembno, da sprejmemo življenje in ga delimo tudi s tistimi, ki imajo manj kot mi. Verjamem v absolutno Ljubezen, kjer ni pogojnikov in raznih mašil. Tu v dolini je preveč preračunljivosti in narejenosti, slovenske demokracije, v kateri se ne ve, kdo pije in kdo plača.

- Ko sem rekel "gora ni nora", sem hotel nadaljevati, da si ta pregovor postavil na laž. Z gore si prišel cel, ponesrečil pa si se doma, kjer bi se lahko zgodilo vsakemu.

Ko grem v gore sem osredotočen samo na to. Doma, ko drvim gor in dol in imam v mislih sto in eno stvar, se mi je pa zgodila nesreča. Še najboljšim se dogaja, zakaj se meni ne bi. V življenju imam rad hojo po robu. Do največjih doživetij pride ravno, ko si na meji, ne ko si "čez", niti na "to stran", ampak ravno na meji med življenjem in smrtjo. Ni strahu, ni euforije, ni včeraj in ni danes, ampak preprosto si! To so stebri, ki stojijo. Tudi On je rekel: "Jaz sem, ki sem." Takrat si to, kar si, več pa se ne da biti. Problem nas ljudi je, da bi radi bili več. Če sem jaz "Jože Šlosar" bom to, in kaj je v tem narobe? Za nas Slovence je najbolj važno, da pred hišo stoji 'spoliran golf' in da so na oknih 'bršljanke', pa tudi če družina strada. Slovenec ne bo nikdar priznal, da je reven. Zato so dobrodelne organizacije, ki so sicer zelo dobro zasnovane, za Slovence popolnoma nesprejemljive - tja hodijo tisti, ki tega sploh ne potrebujejo.

- Zanima me tvoj nov začetek. Nesreča, ki se ti je zgodila, ko si padel s petih metrov in se hudo poškodoval, te je nekako spremenila?

Ko sem ležal na postelji, sem se najprej oddahnil. Potem se je stanje kompliciralo do te mere, da bi skoraj moral ostati na vozičku, vendar so me na srečo v tujini "poflikali". Če ne bi imel te danosti, da sem nekoč - čeprav nekoliko pozno - odkril hribe, danes ne bi več hodil. Potreboval sem oboje: Njega in ta občutek. Jaz sem se kalil v teh izkušnjah, vendar čeravno so poti različne, je bistvo samo eno: to je Ljubezen. Recimo: vzpon na Daulagiri ni bil načrtovan, delali smo pri "društvu PGC", gorel sem za to idejo in nam je uspelo. Prej me ni nihče poznal, ko sem bil v steni, pa so "mame in atiji" zame trepetali. Po Daulagiriju sem dobil ogromno priznanj in imel sem veliko predavanj o tem, s sabo pa nosim samo eno stvar. Mislim, da je bilo v Tolminu, ko je ob koncu predavanja prišel k meni že starejši moški s sporočilom na listku in rožnim vencem, ki mi ga je stisnil. Teh oči, ki so jokale, ne bom nikdar pozabil, in ta rožni venec me vedno spremlja v avtomobilu. To ostane. Medalje, nazivi "naj" so stvar nekega 'pompa', ki je bil tudi meni v določenem trenutku všeč. Spontanost ljudi, ki so me spremljali, je bila z menoj in nisem se mogel kar umakniti... Potem se je zgodilo, kar se je moralo zgoditi in tudi s tem moram biti zadovoljen. Smisel vsega tega je, da sem lahko ponovno začel.

- Kako si doživljal povezanost s tistimi, ki so te prej poslušali in hodili na sprejeme in tvoja predavanja, in potem ko si bil v bolnišnici sam, v krogu najbližjih?

Na koncu si vedno sam. Lahko izgubiš vse, čisto vse, samo samega sebe ne. Na svet smo prišli samo z eno stvarjo: s človeškim dostojanstvom, če poklekneš, se ukloniš, zapraviš še to.

- Poklekneš oziroma se pokloniš pred kom?

Pred Njim vedno! On je bil vedno in povsod z menoj. On je bil z mano, ko se je nazdravljalo, in takrat, ko se je cvililo. Vzgojen sem krščansko in sem seveda kristjan. Da se srečam z Njim, ne potrebujem nobenega posrednika. Občestvo je sicer zelo dobra zadeva: skupaj goriš za eno idejo. Duha ljudstva je nemogoče razbiti. Nočem pa mešati občestvo z manipulacijo, ki se je tudi dogajala.

Moj pogled 08_2002

Še slab mesec nas čaka do začetka nove zimske sezone, ko bomo spet stiskali pesti za naše športnike. V zadnjih sezonah so nas še najbolj razvajali smučarji skakalci in med njimi najbolj uspešen Peter Prevc. Pred novo sezono me je zanimalo, kako se pripravlja nanjo, predvsem pa sem ga želel povprašati o športnih izzivih in odnosa do tega športa, ki še zdaleč ni samo šport moči in mišic, ampak vsaj toliko tudi šport glave in psihologije. 

Peter, začniva s tvojim delovnim tednom. Kako poteka le-ta slab mesec pred začetkom svetovnega pokala?

Tedni postajajo čedalje bolj natrpani. Na prvem mestu so treningi. Treniram od osem do desetkrat na teden, tako dopoldan kot tudi popoldan. Včasih imam samo intenzivnejše dopoldanske treninge, drugič spet manj intenzivne treninge, ki pa so razdeljeni na dve enoti na dan. To so vse treningi v telovadnici, ko opravljam vaje za kondicijo, za moč, dvigujem uteži, delam vaje za eksplozivnost, odriv itd. Treningi so razdeljeni na pridobitev grobe fizične moči, drugo je trening tehnike skoka z imitacijo, kar prav tako lahko počnemo v telovadnici. Na skakalnico se odpravimo do trikrat na teden, kjer se dodatno pili posamezne elemente skoka. Vmes se je treba regenerirati, nabrati moči za nove napore. Popoldanski in večerni čas je precej zapolnjen z medijskimi in predvsem sponzorskimi obveznostmi, kjer sem gost na raznih sprejemih ali konferencah podjetij. Kar ostane časa, ga poskušam rezervirati zase in za družino.

...

Več v novembrski številki

Čez nekaj dni bodo šolarji spet sedli v šolske klopi. Učenje ni le za šolarje, pač pa za vse. Veliko se lahko naučimo od starejših, ki so v življenju nabrali veliko izkušanj. Ogromno jih ima naš tokratni sogovornik, Boris Pahor, tržaški pisatelj, ki je 26. avgusta stopil v 98. leto življenja. Intervju z njim smo želeli narediti že pred poletjem, a je bil v tistem času neprestano zaseden s predavanji, kjer mladim razlaga bogato življenjsko zgodbo, saj je na lastni koži grobo izkusil vse tri totalitarne režima prejšnjega stoletja: fašizem, nacizem in komunizem. Boris Pahor jo ostal domoljub - zaveden Slovenec, svobodnega in demokratičnega razmišljanja.

- Septembra se bodo spet odprla šolska vrata. Možnosti za šolanje in izobrazbo so danes dobre. Kaj je najpomembnejše pri šolanju?

Najprej je pomembno, da vsak izbira šolanje in s tem poklic po svoji želji. Mislim, da ne sme biti v ospredju vidik, s katerim šolanjem prej prideš do službe in kruha, ampak da izbereš tisto, kar te veseli. Včasih nekatere življenje tudi prisili, da študirajo nekaj, kar jim najprej pomaga do kruha, in potem ob delu študirajo naprej še naprej tisto, kar si res želijo. Tudi to je pot. Sam sem želel biti zdravnik psihiater, da bi pomagal ljudem. Žal sem odraščal v okoliščinah, kjer tega nisem uspel uresničiti. Književnost končno, mislim, da ni tako daleč od tega, nekje se približuje. Mladim svetujem, naj se držijo svojih nagnjen in stremijo k temu, kar jih zanima.

- Ali šola danes dovolj vzgaja ljudi v pokončne Slovence?

Odvisno je od šole do šole, od profesorja do profesorja, oziroma učitelja. Verjetno so za ta vprašanja najbolj pomembna leta srednje šole. Veliko je odvisno od tega, kdo piše šolske učbenike. Levičarji dajejo velik poudarek družbi in internacionalizmu, sedaj globalizmu. Nekateri profesorji in knjige pa imajo za osnovo narodno zavest ter zvestobo narodnemu jeziku in svoji preteklosti. Tem nekateri očitajo nacionalizem, ker ne poznajo razlike med nacionalno zavestjo in nacionalizmom. In večina je takih, ki te razlike ne pozna. Če je nekdo navdušen za svoj jezik in se drži svojega jezika in tradicije, takoj rečejo, da je nacionalist. To ni res, to je politika in še danes čutimo, zlasti ob meji, posledice partijske politike, ki je bila za bratstvo. Ampak ne za bratstvo po evangeliju ali bratstvo po normalnem sožitju, pač pa za bratstvo v politiki, da nastopiš skupaj za socializem in komunizem. To je politično bratstvo, ki je bilo Primorcem vsiljeno od partije in v bistvu traja še danes. Nekoliko se počasi spreminja. Treba je razlikovati med prijateljstvom na podlagi sožitja in bratstvo na podlagi internacionalizma. Ta postavlja svoj jezik in svojo kulturo na drugo mesto.

- Kako naj Slovenci, ki smo tako na prepihu, ohranimo lastno identiteto?

Tu bi moral obveljati ideja zvestobe samemu sebi, oziroma svoji tradiciji. Na žalost, skušamo biti Slovenci pretirano univerzalni in se hitro prilagajamo. Pri mladih ljudeh se je zelo prijela levičarska ideja, da moramo prerasti svojo nacionalnost. To je sicer možno, samo ne na škodo lastnega jaza. Srečko Kosovel je umrl mlad, pri 22. letih, leto pred smrtjo je rekel: »Mi smo za evropskega človeka, spoštujmo se in imejmo se radi, ampak ohranimo svoje obraze.« To je norma, ki bi morala bit napisana v vseh slovenskih zgodovinah! Tudi profesorji in šolske knjige bi moral biti zveste predvsem tej ideji. Na žalost, niso.

Na primer Cerkev je univerzalna, vendar ona ob tem ne uničuje nacionalnosti, pušča določeno svobodo in svoje izražanje. Prav Cerkev je kljub svoji univerzalnosti skozi dolga stoletja vztrajala pri narodnem jeziku, torej da je bilo opravljanje verskih potreb v domačem jeziku, spoved, poučevanje... V tem smislu, smo bili na verskem področju nekako na boljšem.

- Kako doživljate tako imenovano multikulturnost Trsta, kjer živite?

Zame je to mit. Imel sem sedem let, ko so požigali naš slovenski narodni dom. Avstro-ogrskega Trsta torej nisem doživel. Trst se je po prvi svetovni vojni zapiral in postajal vse bolj in samo italijanski. Vsaj želja je bila taka. Narodi, ki so bili prisotni prej, so se bolj ali manj izselili, predstavniki, ki so ostali, se niso mogli narodnostno udejstvovati. Slovence, ki smo bili številčna manjšina, so močno zatirali in nas četrt stoletja sistematično poitalijančevali. Brez šol, knjižnic in kulturnega udejstvovanja in končno s spremembo imen in priimkov, s katerim so hoteli, da bi postali Italijani tudi na zunaj. Vsak otrok, ko je šel v šolo, je moral govoriti italijansko, tudi če je v domačem okolju govoril samo slovensko. Predstavljate si kaj takega danes; to je verjetno marsikomu nepredstavljivo. In Trst je še danes zelo naslonjen na Italijo in samo Italijo, nočejo se odpirati proti Srednji Evropi, kamor naravno spada in je spadal stoletja, ker se boji, da bi nehal biti italijanski, kot bi oni želeli. Tako ga raje podpirajo, čeprav mesto in okolica nekako hira. Bomo videli, če se bo sedaj z odprto Evropo kaj spremenilo?

- Kako naj Slovenci ohranjamo svojo identiteto?

To je močno odvisno do šol, ustanov, pravzaprav celotnega slovenskega vodstva. Govoril sem s slovenskim ministrom za šolstvo, ko je prišel v Trst, ker je ministrstvo za šolstvo, za šolske knjižnice odkupilo precejšnje število izvodov mojih novel, ki govorijo predvsem o slovenstvu. Za to dejanje sem ga pohvalil, ampak sem rekel, da če bodo samo knjige v knjižnici, ne bo dovolj. Nagovoril sem ga, da bi morali ustvariti v dijaku željo, da bi posegal po taki literaturi. O tem bi morali v šolah več govoriti. Slovenska vzgoja bi morala bolj temeljiti na domoljubju! Domoljubje ni nacionalizem, nekateri to radi mešajo. Dijaki oziroma mladi, morajo dodobra spoznati sedanjo stvarnost, resničnost. Če pa hočeš razumeti današnjo resnico, moraš poznati tudi preteklost. Torej poznati zgodovino naroda, poznati dobro tudi zgodovinske okvirje in resničnost dela naroda, ki ni živel ali še vedno ne živi v matici. Razumeti, kaj pomeni za zamejce imeti lastne šole, na primer! A vsega tega je, žal, premalo. Mladi si danes vsega tega ne predstavljajo dovolj, ne vedo in ne poznajo, ker jih o tem ne poučijo dovolj. Nedavno mi je neki politik, bivši minister za kulturo, rekel, da je šele sedaj, ko je prebral nekatere moje novele, razumel, kako trdo je bilo naše življenje pod fašizmom. Kako naj pričakujemo, da bodo to razumeli mladi, ki hodijo v šole, če bivši minister do nedavnega tega ni razumel!? To pomeni da je pomanjkanje v celoti. Neka pisateljica mi je pripovedovala, da je potovala iz Maribora v Milan in da so se ustavili na Opčinah v slaščičarni, in je spoznala, da na Opčinah govorijo slovensko! Ali smo res prišli tako daleč? Opčine so vendar od nekdaj slovenska vas!

- So krive tudi oblasti, ki ne znajo teh vrednot posredovati?

Država do leta 1990, dokler je vladal komunizem, ni imela slovenskega patriotizma. Po dvajsetih letih so starejši profesorji še vedno tisti, ki so bili vzgojeni za časa Kardelja. Jaz nisem dobil enega vabila, da bi prišel govorit o svojem življenju, o preteklosti naših ljudi na katerokoli slovensko šolo v Ljubljani, oziroma osrednji Sloveniji. Ker očitno tistim profesorjem to ni zanimivo. Sploh pa, ker je bil Pahor dolga leta nezaželena oseba, tudi v Slovenijo nekaj let nisem smel. Jih ne briga. Levičarji me ne marajo, ker sem nacionalno zaveden in bom kritiziral internacionalizem, desnica me ne mara, ker sem bil v osvobodilnem boju in ga vedno zagovarjam.

- Prav tako kot nekoč se moramo tudi danes še naprej »boriti« za slovenstvo. Pa se?

Slovenci imamo vedno v sebi neko idejo popuščanja v smislu dobrega medsosedskega odnosa in miru. Danes se tudi sprašujemo, kaj bo rekla Evropa. Preveč se na to oziramo. Slovenija ni mogla v Evropo, dokler nismo izpolnili italijanskih pogojev, danes, ko smo mi že del Evrope, mi popuščamo drugim. Znotraj Jugoslavije je Slovenija tako ali tako največ popuščala in delala za druge. Malo več samozavesti nam ne bi škodovalo.

TURK, Miha. Boris Pahor (Moj pogled). Ognjišče 2010. 22-24.

 

V letošnjem letu, točneje v mesecu februarju, je Planinska zveza Slovenije prvič podelila nagrado za življenjsko delo. Tone Škarja je v več kot 60 letih dela pustil globoko sled v slovenskem alpinizmu, tako v gorski reševalni službi kot tudi v mnogih odpravah, ki jih je vodil na najvišje vrhove sveta. O njegovih podvigih in tudi nasvetih lahko beremo v številnih knjigah; nekatere od njih so prišle tudi izpod njegovega peresa.

 

Če preskočiva v kasnejša, 70. leta. Takrat je bil alpinistični turizem v povojih, veliko ste morali organizirati sami, nabrati ogromno sredstev, pripraviti vso dokumentacijo itd. – kako ste to načrtovali in zmogli glede na to, da govorimo o času, ko ni bilo interneta ali mobilnih telefonov?

Tega tudi sam ne razumem dobro. Lahko pa najdem nekaj odgovorov v takratnem poteku življenja. Ker sem imel službo nedaleč od sedeža Planinske zveze, sem kdaj med malico ali odmorom za kavo skočil tja in uredil stvar ali dve. Ob tem so mi šli precej na roke tako doma kot v podjetju. Lahko sem bil odsoten z delovnega mesta.

Ko danes pogledam na vsa podjetja, ki so nam stala ob strani in so natisnjena na koledarju o Himalaji, ki smo ga izdali kmalu po vrnitvi z Everesta leta 1979, mi res ni jasno, kako sem uspel obiskati več kot 60 podjetij, se z vsakim srečati, pogovoriti.

Ob tem je bilo ogromno dela s pripravo papirjev, dogovorov pod Himalajo; dokumentacija se je merila v fasciklih. Če povem za primer, je bil samo za spisek opreme potreben cel fascikel papirjev. Imeli smo veliko pomoči od domačih in ljudi na Zvezi, precej posluha so imeli gospodarstveniki. Tudi v skupni državi se je našlo kar nekaj denarja za alpinizem – če so v južnejših republikah našli zelo veliko denarja za igre z žogo, so nam Slovencem dali tudi še kaj za alpinizem. To je bil hkrati čas, ko je beseda nekaj veljala. Z nekom sem se lahko dogovoril za dva tedna vnaprej in ob določeni uri sva se dobila; brez mobitelov in sprotnega prestavljanja, ki si ga (lahko) privoščimo danes.

Takrat je bilo precej navdušenja, vneme, preproste odločnosti; ko danes gledam, kako potekajo določene stvari, vidim, kako vsak skrbi samo zase.

Vas je v vsem tem času kdaj prijelo, da bi – zaradi neprijetne izkušnje, surovosti narave, izpostavljenosti itd. – postavili gojzarje in opremo v kot? Je bila kakšna takšna prelomnica?

Prelom je bil leta 1966, ko sta se ubila dva naša alpinista....