Karel Gržan je bralcem Ognjišča dobro znan, saj nas s svojimi razmišljanji in zgodbami bogati že več let. Ob koncu cerkvenega leta, ko se z adventnim časom pripravljamo na Rojstvo, sva pogledala na pomen adventa, hkrati pa nisva mogla mimo njegove velike naklonjenosti do knjig in pisanja, saj je navsezadnje tudi doktor literarnih ved.

- Če na ta zimski čas pogledava – z vidika knjige. Zima naj bi bila čas, ko mogoče bolj kot v drugih mesecih posežemo tudi po branju. Kako vi vidite umeščenost knjige v družinsko življenje v današnjem času?
Trenutno je najbolj popularno elektronsko informiranje, vendar tam nekdo misli namesto nas. Prizori in informacije se tako hitro menjavajo, da jih preprosto nimaš časa premisliti, ampak samo vsrkavaš ponujeno. Težava je, da se v tebi to zakoliči kot edina resničnost. To je lahko vir premetene manipulacije.
Knjiga ti ponudi misel, vendar ti tudi ponudi možnost obstanka v premisleku soočenja s tvojo do sedaj spoznavno resničnostjo. Knjiga je zato lahko dopolnilo in dopolnjevanje je nadgradnja. Elektronska informacija je prehitra in je zato v mnogih primerih manipulacija. Vidimo, kako z lahkoto, kakor brez-umno, nasedamo resnicam elektronskih informatorjev. Nasedamo zato, ker so prirejeno ali prenarejeno resnico vsi videli, slišali in jo vzeli za resnično v podobi, ki nam je bila ponujena.
Spomnim se, kako so bili televizijski kadri pred leti statični in so ob informaciji kljub temu dopustili nekaj prostora, da si lahko slišano premislil. Zdaj pa se kamera vedno premika, da se premika ozadje. Kar naprej nas motijo, da ne bi premislili, kar nam servirajo. Preprosto ne dopustijo časa za premislek. Ljudje potrebujemo nek čas – rečemo mu lahko tudi dolg-čas, v katerem imamo možnost za predelavo informacij, za ozaveščanje vsega slišanega. Le tako lahko svoja dosedanja spoznanja dopolnimo ali ne.
Tone Pavček je imel prav: Če ne bomo brali, nas bo pobralo. Če se ne bomo znali ustavljati, brati, se pogovarjati, nas bo pobralo kot civilizacijo.

- Če vas razumem, je knjiga postala neke vrste romantičen ostanek nekega časa, ki ga zelo redki vzamejo v roke.
Čeprav čreda drvi, kot jo usmerjajo, srečujem vedno več ljudi, ki ozaveščajo manipulacije in se osvobajajo. In ti ljudje berejo – niso zasvojeni niti z elektronskim informiranjem niti z oddajami poneumljanja. Čudi me, če ljudje ne uvidijo, kako nespametno izgubljajo čas ob resničnostnih šovih z iztirjenim konceptom, ki v njihovo miselno shemo vnaša modele, ki vsekakor niso nekaj dobrega ne za njihove medosebne odnose ne za pogovore. Toda, Bogu hvala, ta krasni nori svet zapuščajo vedno številnejši. Naš čas, kot ga doživljamo, pri mnogih spodbuja premislek, kaj in kako naprej. V številnih srečujem zavestno odločitev za vrednote, ki so se zdele že kakor izgubljene. Srečujem ljudi, ki jim tudi knjiga vzbuja zadovoljstvo in jih bogati.

- Če se ustaviva še pri vašem pisanju. Kako se lotite pisanja? Kaj je tisti vzgib, da začnete?
Pišem o vsebinah, h katerim me nagovorijo življenje, ljudje, ki jih srečujem, doživljajska resničnost ... Kar pišem, je premislek v iskanju rešitev. Pisanje je zame vedno določena potreba časa. Potreba časa, potreba prostora, potreba v doživljanju ljudi. Ker pa je poleg resnih, duhovnih tem potreba tudi smeh, se mi zdi pomembno, da stvari, ki sem jih na sebi že predelal in se jim lahko smejem, posredujem tudi ljudem. Predelane drame so najboljše komedije. Čutim poslanstvo tudi s pisanjem pomagati ljudem predelovati drame njihovega življenja v smeri (od)rešitve, v smeri nasmeha.

 

- Vstopamo v advent – na kaj se najprej spomnite, ko slišite besedno zvezo adventni čas?
Adventni čas je zame čas, ko se zavlečemo v notranjo – duhovno toplino in umiritev. V vedno daljših nočeh se prepustiš temu, kar te svetli globoko navznoter in posledično v medosebnih bližinah. V tem času si pripraviš tudi nekaj drobnih pozornosti. Svoje doprineseta dišeči adventni venček in prižiganje sveč. Adventni čas je čas obredov, ki v človeku prebujajo nekaj svetlega v pričakovanju prazničnosti. Božični prazniki – da jih bomo doživeli, se morajo uresničiti v srčiki naših osebnih noči. Adventni čas obredno vnaša temeljno sporočilo in izkustvo, ki ga človek potrebuje: v temo naših doživljanj se sklanja Bog kot Bližina. In ta Bližina ni teorija – je pomirjujoče izkustvo. Advent mi sporoča, da me Bog vedno znova išče v moji temi, moji nemoči, moji grešnosti. Bog želi biti sveto – svetloba v svetu.

- Za adventni čas v nasprotju s postnim nekako ne vemo najbolj, kako se pripravljati – ali se morda motim?
Temeljna težava je, da smo Slovenci zanemarili razlikovanje med lučjo in S/svetlobo. Svoje življenje si raje osvetljujemo s številno bleščavostjo, prižigamo številne luči, pozabili pa smo, da je to, kar je povezano s svetim –notranja Svetloba. Če si temo tega obdobja razsvetljujemo le z zunanjo bleščavostjo, lahko v sebi doživimo kontrast: notranjo nelagodnost.
Adventni čas nas želi pripeljati v razpoloženje nežnosti ob preprosti svetlobi, da bi se okrepili s Svetim. Ne samo v odnosu do Boga, ampak tudi v medsebojni bližini. Danes je treba zavestno odstranjevati motilce pozornosti, sredstva odtujevanja, in prižigati svetlobo. Zadostujeta že ena ali dve svečki. Zraven si privoščimo bližino tistih, ki so nam dragi, se posvetimo igrivosti, hudomušnosti, petju, pripovedovanju zgodb, molitvi. To nas notranje uravnovesi in izpopolni. Zdi se, da svet tava v izgubljenosti, ker smo prižgali preveč luči in zameglili svetlobo – ta je nevsiljiva in jo je potrebno poiskati v srčiki – v srčnosti do Boga in bližnjih. Tema doživljanj nas kliče k ponovni vzpostavitvi ravnovesja – k prebujenemu medosebnemu stiku. Vse, kar nas moti v zaznavi medsebojne bližine, bo potrebno bolj obvladovati, omejevati.

- Modrost naših prednikov o tem, kakšen odnos imeti do tega obdobja, je šla, kot kaže, v pozabo ...
Ja, delujemo, kot da ni zime, skozi celo leto se pričakuje, da smo enako aktivni. In če nismo, imamo že kar slabo vest ...
Nismo pa aktivni v stvareh, ki ste jih našteli – v pogovoru in hudomušnostih ob mizi, v izražanju nežnosti drug do drugega, v namenjanju pozornosti drugemu itd. Raje pobegnemo pred ekrane tega ali onega aparata ...
To so novodobni nadomestki, ki so zasvojili mnoge. Kljub temu, da se k njim zatekajo kot k rešiteljem, pa jih notranje – srčno in duhovno – ne morejo potešiti. Te naprave ne prebujajo občutja objetosti, ne morejo nadomestiti potrebnega stika s sočlovekom, z Bogom, z naravo. Človek potrebuje dotik – živi stik. Objetost, sočutje, zaznavnost je tisto, kar nas samo po sebi krepi. Nadomestkov za to ni. Elektronika sama po sebi utruja naše živčevje, kot nadomestek za živ odnos pa povzroča občutek notranje praznine, osamljenosti in brezciljnosti.

- Kako vzpostaviti čas za živ odnos?
Zavestno se moramo odločati za sveti čas. V vsakem dnevu. Ta čas v družini nastopi, ko se družina po obveznostih zbere skupaj, da se načvekajo, da se predvsem med seboj zaznajo. Družinski, sploh zimski večeri so namenjeni prav temu. Čas meri, koliko nam je kdo dragocen. Upam, da nam niso dragocene elektronske naprave, zvezdniki televizijskih oddaj, ampak so nam dragoceni in so naši zvezdniki člani naše družine. Samo s časom, ko jim namenjamo pozornost, dokazujemo, koliko so nam pomembni. Čas je neizprosen merilec tega, koliko nam kdo pomeni. Če doma, popoldne in zvečer, raznim ekranom namenim dve uri časa; ali sem sposoben toliko časa nameniti tudi bližnjim? Če ne, se moram vprašati o vrednotah, predvsem pa o tem, kaj – kdo mi je resnično vreden, kdo je zvezda mojega življenja. V prihodnje bodo notranje zadovoljni, potešeni in umirjeni samo tisti, ki se bodo zavestno odločali za vrednote in za izkustveno bližino z domačimi, z Bogom in vsem, kar nas obdaja v stvarstvu. Samo živ stik poživlja.

- Ko govorimo o odtujenosti od doživljanja praznikov, se ne morem znebiti občutka, da nam nekdo krade pravo občutenje praznika, ker smo z njim nasičeni, še preden sploh nastopi. Zakaj smo pozabili, da je treba živeti iz vsebine praznika, da ga ne smemo izživeti že prej?
Vsiljivi bleščavosti se ne moremo izogniti. V ozadju je interes, kako trgovati na človeku. »Vse za dober biznis, vse za velik d’nar,« poje Adi Smolar. Vprašanje pa je – in tu smo svobodni –, ali bomo dopustili bleščavosti, ki nas odtujuje od bistvenega, priti tudi v obnebje največje intime – našega doma. Hodimo po ulicah bleščavosti, doma pa si moramo osvetlili tisto, kar je bistveno. Vprašanje je, ali se bomo pustili vleči za nos interesu kapitala ali pa bomo toliko spoštovali sami sebe in domačine svojega življenja, da bomo svoje domove osvetlili tako, da se bomo bolje videli in doživeli, ne pa da nas odvečnosti zaslepijo in odtujijo.

 

Kaj vam pomeni vera?
Vera je pomirjajoče izkustvo. Ne samo duhovno, ampak preko zakramentov tudi oprijemljivo izkustvo Boga na dotik.

Kaj vam pomeni poklic (kariera)?
Duhovni poklic doživljam kot spokojnost, ker v njem uresničujem poslanstvo svojega življenja.

Kaj vam še predstavlja izziv?
Teh je veliko. Če Bog želi, da jih uresničim, mi bo moral nameniti še kar nekaj let življenja.

 

ERJAVEC, Matej, Karel Gržan (Moj pogled). Ognjišče, 2016, leto 52, št. 12, str. 68-70.

Konec novembra 2016 je pri naši založbi izšlo obsežno delo Svetnik za vsak dan. Dve knjigi po več kot 400 strani nista ponatis prejšnje knjige z enakim naslovom, ampak nova, prenovljena in obogatena izdaja. V čem je nova in kako je nastajala ta izdaja sem povprašal dva kolega, ki ju vsak dan srečujem na našem uredništvu in sta pripravila to obsežno delo.

- Marko, zelo si si prizadeval, da bi ta knjiga izšla v novi podobi, vanjo si vložil veliko truda. Zakaj?
Zdelo se mi je primerno, da bi to našo izdajo svetnikov posodobili in ne zgolj ponatisnili: najprej tako, da bi bili svetniki ‘na pravih mestih’ … da bi malce raziskali vzroke za premike drugam, ali za njihovo črtanje iz bogoslužnega koledarja. Ob tem preurejanju sem predlagal še več vsebine: najprej dodatne svetnike za vsak dan, potem razlago imena (s pomočjo člankov Janeza Kebra – Ime veliko pove v Ognjišču 2007–15), njegovo razširjenost pri nas (Statistični urad RS) …, pomoč pri iskanju krstnih zavetnikov, priprošnjikov … spomniti na zanimive ljudske običaje … poiskati ljudska rekla, pregovore, z njimi v zvezi … svetniki pa naj bi nas tudi nagovarjali s kakšno poučno mislijo, razmišljanjem … K temu so nas vse od ponatisa (2004) spodbujala tudi razna vprašanja naših bralcev.
- Kakšen je tvoj delež v knjigi? Silvester Čuk je omenil tvoje večletno vztrajno delo.
Moj prispevek je, če se malo pošalim, ‘obroben’, saj sem pripravil večino besedil, ki so zapisana ‘na robu’ ali so spremno besedilo življenjepisom.

No, največ dela je bilo z raziskovanjem, kdaj so svetniki godovali nekdaj, kako in zakaj so jih prestavljali, črtali, … zakaj se na ljudskem koledarju večkrat pojavljajo čisto druga imena, kot na cerkvenih … Potem so prišle na vrsto razlage imena: vsako ime je v knjigi razloženo samo enkrat (pri svetniku, ki je pri nas najbolj češčen, znan, ali pa sem se zanj preprosto moral sam odločiti), pri vseh drugih svetnikih z istim imenom, pa je bilo treba našteti vsaj še nekaj pomembnih datumov, ko tudi lahko godujejo. Tudi statistiko, ki je sicer meni zelo ljuba, je bilo treba vsako leto (v času nastajanja knjige trikrat!) posodabljati in vesel sem, da so v knjigi najnovejši podatki SURS-a (2016). Seveda so pri vsakem imenu naštete tudi najbolj znane različice osnovnega imena in njihova pogostnost pri nas, pa tudi komentar, kdaj je bilo ime v polstoletni zgodovini pri nas v porastu in zakaj je morda v zadnjem času (ko so v modi kratka imena) veliko bolj razširjena druga oblika imena…
- Ob koncu druge knjige je tudi veliko koristnih kazal, ki nam pomagajo, da se v tako obsežnih knjigah lažje znajdemo.
Vsa tri kazala (imen svetnikov, krstnih imen in zavetnikov in priprošnjikov) so gotovo pomembna, da se lažje znajdemo, poiščemo svetnika, krstno ime, ali zavetnika … Pri večini svetnikov (tudi pri tistih dodatnih) je v knjigi navedeno, v kakšnih življenjskih potrebah so se ljudje k svetniku zatekali in se mu priporočali, za kakšne poklice, pri kakšnih opravilih, duhovnih in telesnih potrebah je zavetnik. To je zelo pomemben del knjige, saj je bilo prav s tem v zvezi veliko vprašanj – zdaj pa je to zbrano na enem mestu. Če sodim po prvih odzivih, je ljudem zelo všeč, da svetniki tudi spregovorijo, ali da – pri bolj molčečih in samotarskih – o njih kaj povejo drugi … Ljudi zanimajo tudi navade in običaji, o katerih je Silvester veliko pisal že v Ognjišču in je vredno spominjati nanje, da ne gredo v pozabo … Ne smem pozabiti na slike vseh svetnikov, ki dajejo knjigi posebno vrednost. Skušal sem poiskati kar največ domačih upodobitev svetnikov, iz naših cerkva … slike pa bi bilo treba še podpisati (avtor, kje se slika nahaja …), pa bo knjiga še bolj domača …
- Silvester je zapisal, da si iskal “po vseh mogočih virih”. Kateri so bili ti viri?
Virov je bilo res veliko, nekaj sem jih že omenil, čeprav ‘obrobno delo’, je odpiralo vedno več novih knjig, koledarjev, spletnih strani … Glavni so bili vsi naši dosedanji življenjepisci svetnikov, poleg J. Rogača z začetka prejšnjega stoletja še Jaklič, Teraš, Torkar, Zore …, rimski in naš martirologij (seznam svetnikov), Bogoslužno branje … koledarji redovnih skupnosti … pa tudi ljudski koledarji in pratike …
- Knjiga Svetnik za vsak dan je pravzaprav veliko več kot ponatis …
Prav to bi želel povedati bralcem: kljub temu, da ima knjiga enak naslov kot tista izpred let in jo morda že imate doma, se tudi to splača kupiti, saj prinaša veliko novega. Poleg omenjenega je Silvester napisal tudi veliko novih glavnih opisov, saj so od zadnje izdaje čast svetništva dosegli tudi: sv. Terezija iz Kalkute, sv. Janez XXIII., sv. Janez Pavel II., starši ‘male Terezike’ … Med drugimi svetniki za določen dan so v dveh, treh stavkih ‘oživljeni’ tudi številni svetniki in blaženi, ki se jih spominjamo na isti dan … Prav tako nismo pozabili na domače blažene in Božje služabnike: bl. A. M. Slomška, Alojzija Grozdeta, drinske mučenke … Knjiga pa je lepa tudi na zunaj, lepo oblikovana, za kar gre zasluga tudi tehničnemu uredniku Benjaminu Pezdirju. Skupaj s ‘šefom’ Miho Turkom smo veliko premlevali in iskali rešitve o zunanji podobi … očitno ne zaman.
- Vem, da so tudi tebe svetniki zanimali že v mladosti in si kot študent ‘raziskoval’ farne zavetnike in svetnike na stranskih oltarjih…
S svetniki sem se tudi jaz srečeval kot otrok v šestdesetih, v ‘dolini mojega otroštva’ pod Javornikom (v črnovrški fari, kot Silvester), in dobro se spominjam zgodb o svetnikih, ki mi jih je pripovedovala stara mama, na najinih pogostih ‘romanjih’ h kapelici … Še bolj sem se s svetniki spoprijateljil kot ‘počitniški pastir’ pri teti in stricu, kjer sem odkril eno od knjig Življenje svetnikov in svetnic božjih (1906), in napete zgodbe J. Rogača, so postale moje vsakdanje spremljevalke. V dijaških letih so me zanimali predvsem zavetniki cerkva po Vipavski dolini, v študentskih pa sem naredil drzen načrt in se (s kolesom in ‘na štop’) odpravil po naši domovini z beležko in fotografskim aparatom – ‘svetnike preštevat’ (so se šalili sošolci). Veliko zanimivega sem nabral v tistih počitniških mesecih, in še danes mi pridejo prav ti spiski farnih zavetnikov (na glavnih in stranskih oltarjih) … Še ena zanimivost: ko sem bil leta 1979 prvič na uredništvu v Kopru mi je ‘oče urednik’ podaril še ‘svežo’ knjigo o papežu Janezu Pavlu II., čez nekaj let pa so me z uredništva poklicali s prošnjo za prevod knjige o Materi Tereziji – zdaj sta oba svetnika. Še isto leto (1983) sem prišel na uredništvo v Koper in svetniki so zdaj še naprej moji zvesti spremljevalci, zgled, navdih in pomoč pri vsakdanjem delu.

Rustja B., Moj pogled, v: Ognjišče (2017) 1, str. 69.

Z Urško sva se dobila na sedežu judo kluba Sankaku, ki leži tik ob avtocesti, nedaleč od počivališča Lopata. Zgodnja ura ji ne povzroča težav, saj je vajena vstajati zgodaj. Kot nekdanja olimpijska prvakinja iz Londona izpred štirih let in sedanja trenerka naslednjih rodov judoistov je bila prava sogovornica pred prihajajočimi olimpijskimi igrami v Riu de Janeiru.

- V šport se otroci običajno podajajo zaradi druženja, kratkočasenja. Kdaj ste vi pri sebi ugotovili, da gre za nekaj več kot samo za amatersko ukvarjanje z judom?
Že leta 1997, ko sem bila mladinska evropska prvakinja v Ljubljani, se mi je utrnila želja in misel, da zdaj lahko sanjam tudi olimpijado. Takrat sem prvič videla, da sem sposobna priti na tako velik dogodek. Prva naslednja olimpijada je bila potem leta 2000 v Sydneyju, kamor še nisem odpotovala, ker sem bila premlada. Vendar sem bila pod pravim strokovnim vodstvom, da sem uspela napredovati, tako da se je potem uresničil že prvi cilj, da sem odpotovala na olimpijske igre v Atene in tam dobila bronasto medaljo. V judu sem bila precej ciljno orientirana. Ko sem sprejela nek cilj, ga vzela za svojega, sem to želela speljati. Celo uživala sem v tem. Si pa na tej poti nisem nikoli predstavljala, da bom dobila olimpijsko medaljo ter da bom kasneje celo olimpijska prvakinja. Vse to je bil normalen potek in napredek; skozi leta je prinesel svoje sadove.
- Zakaj so olimpijske igre nekaj tako posebnega, zakaj je to največji športni dogodek predvsem za športnika?
Gre za dogodek, na katerem se za vsako olimpijsko panogo zberejo najboljši s celega sveta. Tam je prisoten ves svet; ljudje po vsem svetu spremljajo svoje športnike, navijajo.
Ko greš kot športnik prvič na olimpijado, si vzhičen. Tam se dogajajo stvari, ki jih nisi vajen. Mimo tebe se sprehajajo najbolj zveneča imena posameznih športov, veliko je spremljevalnih dogodkov. Če sam pri sebi nisi dovolj močan in osredotočen na svojo nalogo, te vse to dogajanje lahko hitro odnese. Prav zaradi tega lahko hitro izgubiš dobro uvrstitev. Tudi zdaj svojim varovancem vedno pravim, da je pomembno, da ohranijo koncentracijo za svoje naloge in odmislijo vse, kar se dogaja okrog njih. Za vse čudenje in uživanje v tem svetovnem dogodku je dovolj časa tudi potem, ko že končaš s svojimi nastopi.
Še to – športnik se za ta dogodek pripravlja štiri leta. Tudi zaradi tega je taka tekma tako zelo pomembna, ima tako veljavo. Veš, da priložnosti za popravljanje rezultata nimaš že prihodnji teden ali mesec.
- To me spominja na tisto življenjsko modrost, ko pravijo, da bi šele pri gradnji tretje hiše točno vedel, kaj in kako. Za vas bi držalo, da ste na tretjih olimpijskih igrah res imeli nekako vse pod kontrolo, da ste prišli do zlate olimpijske medalje.
Točno tako. Pravi tekmovalni naboj, osredotočenost, zrelost je res prišla šele na tretji olimpijadi. Točno sem vedela, kaj in kje so tiste drobne posebnosti, ki ti lahko ali odvzamejo ali prinesejo naslov olimpijske prvakinje.
- Danes ste v vlogi trenerke in na olimpijske nastope pripravljate nove rodove slovenskih judoistov. Sami ste vedno zelo poudarjali pomen trenerja na športnikovi poti do uspeha. Kaj bi rekli, da je danes tisto, kar dobrega trenerja naredi res dobrega?
Prvo in najpomembnejše je sodelovanje med športnikom in trenerjem. Tekmovalec se mora 100-odstotno zanesti na trenerja in obratno. Med njima morajo biti vse karte na mizi, odprte. Ustvarjanje vrhunskega športnika ni vezano samo na to, kar se dogaja med treningom, na blazini. Ni vse samo v mišicah, ni vse niti v tehniki. Na končni uspeh vplivajo tudi in predvsem stvari, ki vplivajo na športnika v njegovem zasebnem življenju. Kaj se dogaja pri njem doma, kaj se dogaja v njem samem, kakšne težave ima, kaj ga skrbi, kaj ga obdaja. Če jaz ne vem, da ima športnik neko težavo, da se je nekaj zgodilo, in ga na treningu pritisnem preveč, preko njegovih skrajnih zmožnosti, se lahko pripeti poškodba. Lahko pride do izgube zaupanja. Biti dober trener je danes težko, ker moraš biti trener, prijatelj, zaupnik, oče in mama, malce tudi šef itd. Kot že prej rečeno – k sreči imam zelo dober zgled v mojem trenerju Marjanu Fabjanu, ki je dobro uskladil vse te vloge in imel posluh za športnika.

- Ravno zaradi različnih vlog, ki jih ima trener v odnosu do športnika, je verjetno težko biti hkrati tisti, ki športnika posluša, hkrati pa ga vedno znova porivati do njegovih skrajnih meja.
Pri tem je pomembno, da postaviš dobre razmejitve med tem, kar je nujno, kar se dogaja na tatamiju in v dvorani med treningom, ter tem, kaj se dogaja pred in po treningu. Sama sem še precej nova v tem in se učim teh veščin, ker gre za stvari, ki se jih ne moreš naučiti iz knjig, ampak gre za vzpostavljanje odnosa in spoštovanja med trenerjem in športnikom. Vsak tekmovalec ima svoj karakter ter svoj način izražanja in sprejemanja tako kritik kot vzpodbud.
- Športno ste bili aktivni v času, ko se je šport zelo spremenil. Kako gledate na današnjo zasnovo profesionalnega športa? Kam je šel šport?
Kratko povedano je šport postal precej gladiatorski, predvsem v tem smislu, da je treba telo vedno držati na meji še vzdržnega, če želiš biti res konkurenčen na svetovni ravni. Iz telesa je treba iztisniti tisti maksimum, ga ožeti do konca. Treningi za olimpijske igre so naporni, hudi, vendar je tukaj potem toliko bolj treba vse skupaj pravilno voditi in imeti napore pod nadzorom.
Hkrati se je v šport preveč vrinila tudi politika in tega ne bi smelo biti. Šport bi moral ostati šport, ne da se na organizacijski ravni in pri posameznih tekmovanjih vse več vrti samo še okoli politike in denarja.
Tretji vidik razvoja športa, ki je posledica teh pričakovanj po uspehih, je prisotnost nedovoljenih poživil. Sama trdim in sem živi dokaz, da se da priti do zlate olimpijske medalje tudi z domačo hrano in brez umetnih dodatkov.
- Šport pa ni samo panoga, namenjena športnikom, ampak je v prvi vrsti tam za gledalce. Kakšni gledalci, bolje rečeno navijači, smo Slovenci?
Mislim, da smo Slovenci zelo dobri navijači. Če pomislim na moj uspeh, na tisti dan, ko se je odvijala vsa evforija – ljudje znajo biti zelo čustveni in to tudi pokažejo. Ko sem prišla iz Londona, sem slišala veliko zgodb, kaj vse so ljudje počeli in kje vse so gledali moje nastope.
Slovenci smo dobri navijači, znamo pa zelo hitro in na veliko tudi kritizirati, če niso zmeraj medalje.
- Ob tem zadnjem se zdi, da smo gledalci vsak na svojem kavču s pilotom v roki najboljši trenerji, strategi, vsevedi, ki pa hitro posežemo po kritikah, ne da bi se vživeli ali poznali neko športno panogo oz. ne da bi vedeli, kaj vse je treba narediti, da lahko posežeš po največjih uspehih.
Mnogim si je težko predstavljati, kaj pomeni trenirati trikrat na dan, dan za dnem. Pa ni vse samo v treningu – je tudi študiranje nasprotnikov, iskanje njihovih šibkih točk, priprava načrtov, kako iti v napad, kako se braniti. Kot sem prej že rekla – ni vse v moči, pri športniku mora tudi glava zelo dobro funkcionirati, ker te od uspeha včasih res ločijo samo tisočinke sekunde, ena dobra ali ena napačna poteza, en gib...
Ob tem se je treba zavedati, koliko športnikov pride na olimpijado. Vsak se je maksimalno pripravljal štiri leta, ampak samo redkim uspe in za vsako panogo so na voljo samo tri medalje. Vsi pa vemo, da pri gledalcih šteje samo medalja.
Mnogo športnikov gara celo športno kariero, a jim mogoče niti enkrat ne uspe poseči po najvišjih mestih. Zato je treba ceniti tudi trud, ki ga vsak vloži v to. Pogosto se tudi omenja, da so slovenski športniki turisti – navsezadnje bo vsak, ki bo odpotoval na olimpijske igre, moral doseči neko normo, torej se je že kvalificiral skozi izborno sito.

- Bi nam še malce opisali, kako poteka vaš dan zdaj, v času najinega pogovora, ko smo zgolj še kak teden ali dva oddaljeni od vašega odhoda s športniki v Rio?
Vse stvari so se zdaj zelo zgostile. Dvakrat na dan potekajo treningi, ki so sedaj že kakšno uro kasneje, saj jih prilagajamo na časovno razliko z Brazilijo. Treninge običajno začnemo že ob 6. uri zjutraj, tako da sama vstajam 15 čez 5. Sledi trening s prvo ekipo, ki traja približno 2 uri. Potem je na vrsti moje delo v pisarni kluba, kjer je veliko komunikacije s tujino, organizacije prevozov in transferjev na tekmovanja, urejanje nastanitev itd. Po 12. uri se odpravim domov, pripravim kosilo in postorim, kar je še domačih opravil. Popoldne ob pol šestih začnem s treningi deklet, kjer imam 15 deklic, starih od 10 do 14 let. Z njimi imam trening do 19. ure, nato pa spet dve uri treninga prve ekipe, kjer poleg trenerja Igorja Trbovca pomagam glavnemu trenerju Judo kluba Z’dežele Sankaku Celje Marjanu Fabjanu, tvorcu do sedaj treh olimpijskih medalj.
Kaj dosti se v zadnjih dveh tednih ne da popraviti, razen v glavi. Ne sme se delati nobenih napak. Iz svojih izkušenj vem, da bolj kot se bliža dan tekme, bolj narašča napetost. Če si res dobro pripravljen, če si zaupaš in veš, česa si sposoben, je najboljši občutek dva ali tri dni pred tekmo, ko kar čutiš, kako ti forma raste in komaj čakaš, da greš v boj ter pokažeš vse, kar znaš in zmoreš.
- Dotikava se že področja psihologije, kjer pogosto slišimo, kaj in kako naj bi se športniki obračali tudi na športne psihologe itd. Kako vi vidite to potrebo?
Kot prvo bi rekla in se vprašala, zakaj bi kdo sploh potreboval psihologa. Moje mnenje je, da nas psiholog ne pozna in bi v tem primeru šli k osebi, ki ne ve ničesar o nas. Povedali bi mu nekaj stavkov, ki jih mi želimo, in on naj bi potem za nas našel neke rešitve in nam povedal, kaj in kako naj bi kaj delali. Sama nisem prepričana v to. Mislim, da mora športniku pomagati oseba, ki je ves čas v stiku z njim, ki je z njim vsak dan. To so starši in trener. In pri judu je zelo pomembna glava, da so misli jasne. Ne smeš imeti preveč treme, ne smeš biti brez treme, ker delaš še večje napake. To je seveda moje mnenje in vsak gleda na te stvari drugače.
- Kako pa je pri športnikih z vero – je lahko tudi vera v nekem trenutku v pomoč?
Mnogi se sicer zatekajo h kakšnim vražam, ritualom. Poznam tudi tekmovalce, ki se pred vsako borbo prekrižajo. Tega kot športnik sicer ne smeš narediti direktno na tatamiju, ampak prej. Vsak ima nekaj, česar se v končni fazi še želi oprijeti in mu daje dodatno trdnost. Mi kristjani se obračamo na Boga. Sama sem imela vedno na enak način stvari zložene v torbo, vedela sem, kakšno hrano in pijačo moram vzeti s sabo – vse to so stalnice, ki ti dajo varnost. Sicer pa v veri ne smeš iskati potuhe, najprej je treba dati vse od sebe in narediti največ, kar se da, šele nato lahko prosiš za dodaten kanček sreče.
Foto: studio Fonda in osebni arhiv

Erjavec M., Moj pogled, v: Ognjišče (2016) 8, str. 55.

Bogdan Žorž je priznan psihoterapevt, ki s svojimi prispevki že vrsto let bogati tudi Ognjišče. S svojim delom pomaga mnogim, ki se znajdejo v stiskah, pri vzgojnih zagatah pa je pravi naslov za mnoge starše. V adventu, ko si vzamemo več časa drug za drugega in se pripravljamo na prihod Odrešenika, naj nam bo ta pogovor z njim spodbuda za vzgojo nas samih. Vzgoja samega sebe se ne konča z osnovno ali s srednjo šolo, tudi ne z diplomo na fakulteti ali z odhodom v pokoj.

- Danes imamo veliko težav z odnosi v družbi in tudi v družinah. Kaj je glavni vzrok zanje in kaj nam manjka, da jih ne znamo učinkovito reševati?
Je nekaj, kar nam manjka, in nekaj, česar imamo preveč. Odgovor bom črpal iz svojega poklicnega dela, iz izkušenj, ki sem jih pridobil pri svetovalnem terapevtskem delu. Pri tem delu večinoma srečujem ljudi, ki prihajajo iz urejenih krogov. Klasični stereotip je, da imajo težave ljudje iz obrobja in iz težkih družinskih razmer, a s temi se sam ne srečujem veliko. Danes je preveč naglice in nestrpnosti. Nestrpnosti ne razumem v smislu “vsi drugačni, vsi enakopravni”, to so prazne puhlice, ampak v smislu, da ne znamo biti potrpežljivi, da ne znamo počakati ter dopustiti, da gredo stvari tudi malo drugače, kot smo si zamislili. Ne znamo dopustiti Bogu, da ureja stvari po svoje. Preveč hlastamo za tem, da bi si uredili raj na zemlji. Premalo je strpnosti, pripravljenosti, da bi stvari gradili dolgoročno. Želimo rezultate takoj! Preveč izhajamo iz svojih pravic in zaverovanosti v to, kar nam pripada. Premalo pa upoštevamo kaj smo dolžni storiti, za kaj smo poklicani na ta svet.
- Nam torej manjka časa, ki bi si ga družine znale vzeti za pogovor, druženje, medsebojno razumevanje …?
Ni mi blizu besedna zveza, da nam ‘manjka časa’. Če se ozrem v svoje otroštvo, lahko trdim, da se danes starši precej več pogovarjajo s svojimi otroki, kot so se včasih. To je le iluzija, ko trdimo, da nam zmanjkuje časa za pogovor. Tako se kaže nestrpnost, ker hočemo v pogovor zaobjeti vse in obvladovati vse. Starši bi morali otrokom pustiti več možnosti, da bi se razvijali v samostojne osebnosti. V odnosih je premalo sprejemanja drugega takšnega, kot je. Občutek, da nam zmanjkuje časa za pogovor, se pojavi zaradi tega, ker si v medsebojnih odnosih predstavljamo, da si moramo zagotoviti popoln nadzor nad situacijo. Ne sprejemamo neke negotovosti.
- Živimo v obdobju svetovne gospodarske krize in negotove situacije, o kateri povsod poslušamo. To pri ljudeh vzbuja zaskrbljenost.
Sam nerad govorim o recesiji, ker gre pri njej le za finančni vidik, razlogi pa so globlji. Na sedanjo krizo gledam kot na veliko širšo družbeno krizo. Zagotovo sem eden redkih, ki se te družbene krize veseli. Od nje optimistično pričakujem, da se bo človeštvo v zahodni civilizaciji ponovno zmoglo srečati s samim seboj. V tem trenutku nič ne kaže na to, saj se samo bojimo in se nam zdi, da človeštvo v preteklosti tako hude krize ni še nikoli doživelo. V resnici so se krize skozi zgodovino vedno dogajale. Ni treba pogledati daleč v zgodovino, dovolj je, da pogledamo 20. stoletje, ko smo na našem ozemlju preživeli dve svetovni vojni in več totalitarizmov. Mar niso bile to dovolj hude krize? Iz sedanjega dogajanja bi se morali nekaj naučiti.
- Ali je napačna predstava, da imamo danes več težav, kot jih je bilo včasih? Je bilo morda nekoč samo okolje bolj prijazno in manj težko? Kaj storiti, da bi tudi danes ravnali tako, da bi se bolje razumeli?
Razlike seveda so, ker je v toku zgodovine vsak trenutek edinstven. Primerjave so vedno težke. Starejši pravimo, da je bilo včasih bolje. To zato, ker smo bili mlajši. Bilo je drugače in gre za večplastnost. Sedanji trenutek je obremenjujoč, kar kaže statistika. Več je depresij, razočaranj, več družin razpada. Vse to kaže, da je občutek varnosti v tem trenutku zelo nizek. Človekova potreba po varnosti ni zadovoljena, kar je paradoks. Celo v času vojn občutek varnosti ni bil tako prizadet in ogrožen, kot je danes, pa je bila objektivna nevarnost za posameznika neprimerno večja kot je danes. Omenil bi dve ideologiji, ki sta zavladali v zahodni kulturi: ideologija potrošništva (imeti več, kopičiti) in iluzija, da nam bo kopičenje materialnega bogastva prineslo srečo in zadovoljstvo. Da nam bodo materialne dobrine prinesle občutek varnosti. Iz tega izhaja vedno več razočaranj. Druga večja ideološka zabloda je liberalizem, ki ga raje imenujem anarholiberalizem. Ta termin uporablja eden mojih učiteljev psihoterapije, ki se opredeljuje za ateista in pravi, da je anarholiberalizem moderne dobe iz človeškega življenja izrinil svetost. Nič več ni nedotakljivo, sveto. Vse mi je dovoljeno, vse je dopustno. Potem padejo meje. Meje pa so predpogoj za zadovoljevanje občutka varnosti in če jih ni, tudi občutka varnosti ni. Zato sem še zlasti kritičen do tako imenovane permisivne vzgoje, ki se je pojavila in tudi prevladala v drugi polovici 20. stoletja. Prav v procesu vzgoje pa se oblikuje človekova osebnost.

- Kako naj družina adventni čas, ko je čas pričakovanja, izkoristi za nekaj svetega v hiši?
Včasih je imelo koledarsko leto večji pomen kot danes. Bilo je naslonjeno na neka obdobja, ko se je človek usmeril na določena področja. Že letni časi so bili bolj izraziti kot danes in bolj smo bili odvisni od narave. Razlike so danes precej manjše že zaradi načina življenja. Pozimi imamo vse prostore v stanovanju enako ogrevane in ni se nam potrebno stiskati okoli peči, da nam je toplo ­‑ in se že zaradi tega oddaljujemo drug od drugega. Življenje je bilo verjetno res bolj zaznamovano z vero in tudi s cerkvenim letom. Advent je bil čas pričakovanja, danes pa je čas napetosti in nervoze ob hitenju po prazničnih nakupih. Za kristjane je v tem obdobju pomembno duhovno poglabljanje, imamo pa tudi priložnost za vzgojo, saj prinaša pomembne dogodke, ki nam pomagajo vzgajati. Prihod svetega Miklavž je odlično umeščen v adventni čas, saj stoji na njegovem začetku kot oznanilo, da prihaja Božič. Ko otrok pričakuje obdarovanje, pričakuje prihod svetega Miklavža. Ni tako pomembno, kaj bo dobil. Pomembno je, da Miklavž pride in da se bo spomnil nanj. Včasih Miklavž ni bil tako radodaren kot je danes, starši pa so nam znali pričarati negotovost, pisali smo pisma. Znali so nam reči, da Miklavža morda ne bo, da nismo bili dovolj pridni … Bili smo v napetem, nestrpnem pričakovanju. Radovednost se je večala in bili smo v negotovosti. Ko smo potem pogledali v krožnik, je bilo nekaj v njem in tedaj ni bilo pomembno, kaj je bilo, pač pa dejstvo, da se je Miklavž spomnil name. Danes izgubljamo pomen adventnega časa. Ne znamo več pričarati napetosti. Vse želimo narediti jasno, znano, načrtovano, načrtno. Otrok ne vidi več tega čara in zato tudi ni več hvaležnosti.
- Ali lahko danes to prikličemo nazaj?
Res se je veliko spremenilo, vendar sem nepoboljšljiv optimist in mislim, da ni vse izgubljeno. Srečujem ljudi, ki jim je to v zavesti, in mlade starše, ki znajo svojim otrokom pričarati to napetost. Neznansko sem vesel, ko srečam take primere. Vesel sem otrok, ki se znajo hvaležno razveseliti, ko so nekaj doživeli. Ne delam si iluzij, da bomo tukaj vzpostavili raj, ko bomo vsi tako ravnali. Optimist sem, da bo zdrav duh preživel in obstal med nami.

- Dnevno se srečujete s stiskami ljudi. Kakšen pečat pusti na vas, ko poslušate o tolikih težavah in skušate svetovati?
Stisk ljudi ne moremo meriti z objektivnimi merili. Za vsakega človeka je njegov problem največji na svetu in ga tako tudi doživlja. Nikoli ne pristopim k delu tako, da bi zmanjševal pomen stiske. Kako v sebi ohraniti ravnovesje, je resen izziv vseh poklicev, pri katerih se na katerem koli področju srečujemo z reševanjem osebnih težav človeka. V psihoterapiji velja pravilo, da je potrebna supervizija. Bistvo le-te ni v nadzoru mojega dela, temveč v tem, da nekdo tretji pomaga vzpostaviti mejo med menoj in človekom v stiski, ki se je v danem trenutku morda zabrisala. Brez supervizije pri svojem delu v preteklosti tudi sam ne bi zmogel dobro opraviti dela. Danes supervizije ne uporabljam več. Uspel sem si izoblikovati držo, ki je na tem področju zelo pomembna. To je drža spoštovanja. Ko se srečam s človekom v stiski, naprej skušam skupaj z njim poiskati nekaj pozitivnega, dobrega, kar je doslej naredil v premagovanju te stiske. Za to sta dva razloga: dobro je za njegovo rast in tudi zame, za mojo držo. Gre za ohranjanje lastne integritete, ravnotežja. Ohranjam spoštovanje do odnosa, ne pomilujem. To vodi v nezmožnost pomoči in hkrati mene postavlja v lažno pozicijo neke popolnosti, za katero je le vprašanje časa, kdaj se bo zrušila. Zaradi tega grem v nasprotno smer in človeka opogumljam pri ohranjanju trdnosti. Občudujem in spoštujem. Nimam razloga, da bi me to obremenjevalo, ampak me napolnjuje. Sedaj se z ljudmi srečujem na način, da jih občudujem, ko se soočajo s tako veliko stisko. In še vedno se od njih zelo veliko naučim.
- Prihodnje leto boste še sodelovali z našo revijo. Kakšno se vam zdi to sodelovanje, kako ste si zastavili delo v prihodnosti in kakšne odzive dobivate od ljudi?
Sodelovanja z revijo Ognjišče sem zelo vesel, tako kot tudi dela na Radiu Ognjišče. Brez lažne skromnosti lahko trdim, da si želim, da bi to sodelovanje trajalo še nekaj časa. To delo mi veliko pomeni predvsem zaradi odzivov, ki jih dobivam. Veliko je klicev, sporočil ljudi, ki moja razmišljanja berejo in poslušajo. To mi zadostuje, saj ne potrebujem statističnih podatkov. Če je to, kar napišem ali povem na radiu, zanimivo samo za enega, sem tega zelo vesel in je moj trud poplačan. Nova serija, ki bo v prihodnjem letu, bo drugačna od sedanjega pisanja, vendar ne morem iz svoje kože, tako da pišem iz življenjskih izkušenj. Že vrsto let imam željo, da bi z ljudmi podelil življenjsko modrost, ki mi jo dajejo gore. Ne bom pisal potopisov in opisoval izletniških točk, ampak bi rad ljudem predstavil modrosti povezave z vzgojo in tudi s samovzgojo ter z osebnostno rastjo, ki traja vse do zaključka našega zemeljskega življenja. Izleti v gore veliko pripomorejo k moji samovzgoji in osebnostni rasti, zato bom izhajal iz tega in to delil z drugimi.

Miha Turk, Bogdan Žorž (Moj pogled). Ognjišče, 2011, leto 47, št. 12, str. 54-56.

Prazniki so poseben čas, ki si ga vsi želimo doživeti precej idealno, harmonično, vendar se nam predvsem pri odnosih precejkrat ustavi in pristanemo pri prepirih, zapiranju v svoje sobe in svetove ter uničenih praznikih. Kaj nam je storiti, da temu ne bi bilo tako? Z družinskim terapevtom Janezom Logarjem sva pogledala na odnose med zakoncema in v družini nasploh, ko so pred vrati prazniki.

Če vprašam kar direktno in konkretno – kako bi v nekaj besedah podali način za dobro praznovanje med zakoncema in v družini?
Za začetek bi rekel, da bomo navzven praznovali tako, kakor si pripravimo praznik odznotraj. Kakor bomo mi doživljali praznike, tako se bo to odražalo v naših družinah. Ob praznikih se odnosi zgostijo, ker smo enostavno več časa skupaj. V normalnem delovnem tednu se čas za skupne trenutke zmanjša, ko pa pridejo prazniki, dobimo naenkrat kar veliko časa, ki ga lahko preživimo skupaj. In takrat nas lahko ta bližina začne ogrožati in nas postane strah. Ob praznikih si želimo biti drug ob drugem, se skupaj veseliti, ker pa se zdi, da si pridemo preblizu, se raje skrijemo, umaknemo, kot da bi odgovorno, odraslo povedali, kaj si želimo, in zdržali bližino.
Torej je eden od receptov ta, da se osredotočimo na bistvene stvari?
Koristno je, da si pred prazniki prikličemo v zavest praznovanje in si zamislimo, kako bi ga organizirali, da bo čim lepše. Če tega ne naredimo in se ne odločimo ter prepustimo vse toku dogajanja, sta kreganje (ali molk) in napetost neizogibna. Zanimivo je, da slabo pride samo od sebe, za dobro praznovanje, za dobre odnose pa se moramo potruditi. Ključno vlogo pri tem morata odigrati starša, mogoče še bolj oče, da se vzpostavi razporeditev obveznosti, opravil, da se razporedi časovne okvirje. Že vnaprej se mora povedati, kdaj bo kdo kaj naredil, kdo bo s kom kam šel, kaj mora kdo od članov družine prevzeti, za kaj poskrbeti. To je osnova.
Kot drugo je v današnjem času pomembno, da znajo tudi mame narediti kakšen korak nazaj in ne opravijo vsega dela v luči žrtvovanja samo one. Sploh v družinah z večjimi otroki, najstniki, je nujno, da se jim prepusti kakšne naloge in odgovornosti, ker se bodo na tak način tudi sami čutili del praznovanja, da so tudi oni prispevali svoj delež k skupnemu družinskemu praznovanju. Več ko se bomo zmenili, več obveznosti ko si bomo razdelili, bolj ko si bomo vsi skupaj pomagali, bolj bomo kot družina ob praznikih povezani. Ne smemo pa starši od otrok pričakovati, da bodo kar sami poprijeli za delo, ampak jih je treba na pravilen način vpeljati in jim razložiti njihove naloge.
Torej začnemo pri starših, ki morata postaviti trdne temelje in razdeliti delo?
Pri odnosih v družini naj se starša zavedata, da imata ključno moč za urejanje in ustvarjanje družinskega vzdušja. Tudi za njun odnos je pomembno, da se je treba, če začutita, da se bližata meji prepiranja, usesti in si priklicati v ospredje tisto, kar je najbolj bistveno. To, da so prazniki, da smo skupaj in da imata onadva kot starša vse vajeti v rokah, da stvari speljeta mirno. Le notranje naj se najprej onadva umirita.

Zanimivo je, da si na eni strani želimo te bližine, družinskega prazničnega vzdušja, hkrati pa nas je, kot pravite, te iskrene bližine kar strah?
Verjetno smo bili že nekje na poti našega življenja zavrnjeni. Večkrat. Ko prihajamo drug drugemu naproti, nas je podzavestno strah, da bi se ta zavrnitev ponovila. To je večni boj med bližino in oddaljenostjo, ko si želimo bližine in imamo hkrati v sebi silnice, ki nas silijo, da smo samostojne osebe.
Zavedati se moramo, da je Bog ustvaril zakonca kot moža in ženo in da smo ustvarjeni za skupno življenje, za odnos. Ob tem pa, kot rečeno, vseskozi prehajamo iz želje po samostojnosti do občutja naju kot zakoncev. In ravno ta del skupnega življenja si mnogi razlagajo na različne načine, kako živijo svojo samostojnost in svoj zakon. Ko se začnemo o teh stvareh pogovarjati, smo naredili že velik korak naprej. Takrat se že zavedamo, da je treba poskrbeti za samostojno rast človeka, hkrati pa živimo z nekom v odnosu.
Pogosto se zdi, da si med sabo ne znamo/ne zmoremo povedati, kako bi radi praznovali, ampak sledimo nekim zunanjim podobam praznovanja, ki mogoče niti ne ustrezajo prvotni, dejanski vsebini praznika. Svoje pogosto dodajo še vplivi mladih, ki se želijo oddaljiti od tradicije ...
Tradicija je del kulture in vere. Zavedati se moramo, da nam daje neko varnost in predvidljivost. V tradiciji je veliko dobrega, ne sme pa postati bistvena. Tradicija v veri ni najbolj bistvena, pomemben je oseben trud za vero.
Če ostanem na področju družine, bi rekel, da četudi starši vztrajajo pri izdelovanju butaric, barvanju pirhov, blagoslovu jedil, procesiji itd. in so otroci proti, jim bodo otroci prej ali slej sledili, če bodo pri tem početju res iskreni in zavzeti. Mogoče je pri najstnikih to malce težje, ampak tam je še toliko bolj pomembna pristnost verovanja in opravljanja tradicionalnih obredov. Če starša to delata z dušo in srcem, se bo to vsadilo otrokom v zavest in bodo temu sledili. Če ne takoj, pa kasneje; mogoče šele takrat, ko bodo že na poti ustvarjanja lastne družine.
Vse to so zunanji znaki tradicije, ki nas lahko poveže v prazničnem vzdušju, pomembno pa je, da k temu dodamo še duhovnost. Kaj je bistvo Velike noči? Da je Kristus vstal od mrtvih, da nas je s tem odrešil. Če se potrudimo in želimo razumeti veselje tega praznika, se enostavno morata v nas naseliti mir in veselje, da lahko veličino naše vere doživljamo in delimo z najbližjimi.
Smo pa samo ljudje in nas prevzamejo domača opravila – skrb za snažnost hiše in celotna obremenjenost s kulinaričnimi presežki; vse to nas toliko okupira, da do duhovnosti pogosto niti ne pridemo. Hkrati se začne tehtati, kdo je več naredil in zakaj kdo ne vidi prispevka koga drugega, ki se je očitno potrudil bolj kot ostali.
Čisto človeško moramo poskrbeti in si, kot sem prej omenil, priklicati v zavest stvari, ki so tisti dan, za tisti praznik res najbolj pomembne. Prav je, da nas takšna duhovnost zasvoji. Jezus v evangelijskem odlomku lepo reče Marti, da jo skrbi veliko stvari, ampak samo eno je pomembno. Zato pravim, da se je ob vsakem kočljivem trenutku treba ustaviti in se vprašati, kaj je tisto, kar je najbolj pomembno. V pripravi na praznike je zato pomembno, da vsak član družine prispeva svoj delež, da se potrudi. Nujno pa je, da se najprej starša notranje umirita.

Vse, o čemer sva do sedaj govorila, temelji na enem skupnem imenovalcu – pogovoru. Vidimo lahko, kako si z besedami, pogovorom podarjamo ljubezen, hkrati se z besedami tudi ranimo. Zanimivo je, kako se skozi ves čas odraščanja in izobraževanja ne naučimo, kako se izražati, kako spregovoriti o sebi, kako se pogovarjati z drugim.
To tudi mene čudi. In če sva ob tem že pri vlogi terapevta – mi stalno poudarjamo pomen pogovora in spodbujamo pare in posameznike, da se je končno treba začeti pogovarjati. In ne se pogovarjati le o politiki, o vremenu, športu, ampak o tem, kako se jaz počutim, kako me ti doživljaš, zakaj je mene kdaj strah, kdaj sem v stiski, kje se čutim ranjen, nemočen, kako doživljam tebe zakonca itd. Dokler se zakonca ne pogovarjata o sebi, do takrat ne bosta razrešila morečega vzdušja, nelagodja pred drugim.
Bistvo vsega je res pogovor. Zanj se moramo potruditi in, seveda, na začetku ni lahko začeti govoriti o sebi. Zbrati je treba pogum. Hkrati ima vsak zakonec tudi nalogo, da je čuječ za tovrstno željo po pogovoru. Če se bo mož enkrat odločil, da bi npr. spregovoril o svojem strahu, žena pa bo zamahnila z roko in ga odpravila z neko nepomembno izjavo, se mož ne bo več odprl na tak način.
Z najstnikom je treba prav tako vzpostaviti dialog. Da se mu prisluhne, da se ga pri njegovih strahovih, ranjenosti, krivicah, doživetjih jemlje resno. Hkrati se v pogovoru tudi postavlja meje. Kar težko je videti kdaj kakšne starše, ki pravijo, da ne morejo postaviti meje svojemu otroku. Ampak preko pogovora potem vidimo, da so tudi sami v svojem otroštvu doživeli neprijetno vzgojo, ki jim preprečuje zdravo in odločno postavljanje meja.
Se pa strinjam in poudarjam, da je pogovor edini ključ do uspeha, kadar gre za odnos.
Zakaj se je tako težko odločiti za pogovor?
Vzorci iz preteklosti so pomembno vplivali na to, kako doživljamo govorjenje o sebi. Po mojem mnenju bi se v šoli ali pri verouku res moralo poudarjati odnos do sebe, pogovor o tem, kdo sem jaz, kako doživljam sebe, ljudi in svet. Ker nas pogovor o sebi osvobaja strahov, nejasnosti in tegob, ki nas tarejo. Tega pa nas ni nihče naučil in na to nismo pripravljeni. In koliko je danes še ljudi, ki se niso srečali s to spodbudo, da ne rečem potrebo, da bi se odločili za pogovor.
Kako poteka delo z nekom, ki se odloči za terapijo?
Ljudje v današnjem času do terapevta pridejo dokaj pozno. Ne bom rekel, da prepozno, vendar bi se z zgodnejšim iskanjem pomoči lahko marsikaj rešilo na lažji način. Pa s tem ne mislim reči, da bi moralo biti tako kot v ZDA, kjer skorajda po pravilu velja, da vsak potrebuje terapevta. Obstaja pa precejšen delež ljudi, ki ima težave v odnosih in potrebuje pomoč, da jih lahko reši.
Normalno je, da v odnosih prihaja do težav, vprašanje pa je, kako se jih lotimo. Z iskrenim pogovorom in sočutnim poslušanjem (brez dajanja navodil) lahko rešimo ogromno.
Na terapijah želimo vsakemu človeku najprej povrniti lastno vrednost in dostojanstvo. Nato je treba vsakemu posamezniku pomagati odkriti moč za spremembo, za premik v pravo smer. Največkrat se pri klientih srečujemo z ogromno nemočjo in vdanostjo v situacijo, v kateri pravijo, da se ne da nič narediti. Vernim ljudem je duhovnost lahko v veliko pomoč. Naš način dela je tak, da se dobimo na dvanajstih srečanjih v enem ciklusu. Ne bom trdil, da v teh dvanajstih srečanjih vse rešimo, ampak če se posameznik ali par zaveda, kako deluje/-ta, kakšne vzorce nosi/-ta v sebi, ima/-ta možnost spremeniti potek dogodkov. Mnogi po dvanajstih srečanjih priznajo, da se niso zavedali, da imajo v sebi zakopane take stvari. Dejstvo je, da si moramo dati priložnost in spregovoriti o stvareh, ki nas mučijo, žrejo. In pogosto temelj problema niti ni v teh vidnih problemih, ampak se pokaže, da je izvor čisto nekje drugje. Vse pa se začne z odločitvijo človeka, da enkrat reče: »Dovolj imam« in naredi korak naprej.

Erjavec M., Moj pogled, v: Ognjišče (2016) 4, str. 68.

Državni praznik nas državljane zmeraj postavlja pred vprašanje, kaj mi država sploh pomeni in kakšen odnos imam do nje. Osebna raven je hkrati odraz vsesplošne družbene klime in tudi obrnjeno. Kako torej opredeliti ta odnos in kaj storiti, da bo si bomo na ravni država-državljani res v ponos.O tem in o zgodovinski vlogi do zdravega patriotizma smo se pogovarjali z dr. Stanetom Grando, ki je znanstveni svetnik na Zgodovinskem inštitutu Milka Kosa ZRC SAZU in predsednik programskega sveta RTV Slovenija. Sicer pa Dolenjec po duši in življenju.

Imamo Slovenci po vašem mnenju primeren odnos do svoje države in državnih praznikov?
Tako kot za človeka, ki se poroči ali sprejme določen poklic in se mora privaditi na življenje v postavljenih okvirjih, to velja tudi za državljane, ki morajo sprejeti dejstva in okvirje za življenje v tej samostojni državi. Drži, da smo bili Slovenci izvrstni avstrijski in jugoslovanski državljani in ko tako delam primerjave pri sebi, se mi zdi, da smo še najslabši kot slovenski državljani. Manjka primaren spoštljiv odnos do države, katerega bi se dalo in moralo privzgojiti.
Za državne praznike velja tudi, da smo v zadnjih devetdesetih letih imeli avstrijske praznike, pa jugoslovanske in komunistične praznike in sedaj slovenske praznike. Mnogi določenih praznikov niso sprejeli za svoje in tako se človek navadi te malomarnosti do praznikov. Tako danes ljudje praznik vzamejo kot dela prost dan, ko lahko človek nekaj naredi za sebe oz. doma naredi tista fizična opravila, ki jih med tednom ne uspe.
Če nas torej po vaših besedah nekateri prazniki delijo, ali nas torej vsaj glavni državni praznik poenoti in združi v skupnem praznovanju?
Ne. Tudi ob največjem državnem prazniku si nismo enotni. Razlog je v veliki meri v tem, da so po osamosvojitvi ta državni praznik tudi politično zlorabljali. Ko se je zamenjala oblast po padcu Peterletove vlade, se je takoj začelo obračunavanje s prejšnjo oblastjo tudi na proslavah in tega se ne sme početi. Sploh pa ne v demokraciji. Takrat in še danes so marsikatere proslave strankarske proslave, kar načeloma ni nič narobe, če so ob tem tudi obče državne proslave. Zadnje primere zlorabljanja proslav lahko vidimo ob obletnici taborskega gibanja. Proslave v Brdih in na Kalcu, kljub temu, da je šlo za praznik največje slovenske demokracije, so se zlorabile za opravičevanje revolucije in celo povojnih pobojev.
Problem je tudi v tem, da nekateri ljudje državo identificirajo s posameznikom, s političnim vodjem. In če te osebe ni na oblasti, potem usahne tudi naklonjenost do države. Potem nekateri slovensko državo vidijo kot izdajalko komunizma, kot državo, ki ji je bil osnovni namen obračunati z Jugoslavijo in podobno. Vse to vodi k nespoštovanju lastne slovenske države.

Kateri pa so po vašem mnenju tisti povezovalni elementi, na katerih bi bilo potrebno graditi enotnost?
Manjka zdrav patriotizem, ki ga trenutno pogrešam. Stavim na mlajše generacije, ki bi ga lahko razvile, seveda s pomočjo zdrave vzgoje v tej smeri. Ob tem ne smemo pozabiti na pomen izkušenj z lastno državo.
Je vzrok za pomanjkanje ljubezni do države in tudi naroda v tem, da je pomanjkanje znanja zgodovine?
Vsekakor. Moram poudariti, da raven znanja zgodovinskih dejstev, tudi tistih, ki niso ideološko obarvana, zelo pada. Od kdaj do kdaj je trajala druga svetovna vojna, ali podatek, ki mi ga je povedal slovenski diplomat, ki je pred dnevi predaval na FDV, da študentje niso vedeli, da je prvo slovensko vlado vodil Lojze Peterle. Veliko je še takih dejstev in podatkov iz sodobne zgodovine, ki je mnogi ne poznajo. Drugi moj primer izpred nekaj dni - proti večeru me na ulici v bližini NUK-a nekaj mladih ustavi in me vpraša, kje so Križanke oz. da bi to moral biti nekje zraven neke knjižnice, nekega NUK-a. To pomeni, da sploh ne poznajo hrama slovenske kulture in zanj ne vedo. Vendar tega niso krivi samo otroci, kriva je tudi šola in vzgoja.
Ste tudi s tem namenom napisali knjigo Mala zgodovina Slovenije, ali vas je k temu vodil tudi kak drug razlog?
Gotovo, čeprav me je vodila želja, da bi pripravil tako zgodovinsko knjigo, ki bi v obvladljivem obsegu bila dostopna vsem ljudem. Pri tej knjigi sem se trudil, da bi ljudje lahko posegali po njej, kjer ne bi imeli problemov z razumevanjem. Je pa res, da je pisana samo z moje strani, z mojim pogledom in zaobsega obdobja od prazgodovine vse do današnjih dni.
Vendar zgodovinski podatki so velikokrat stvar interpretacij. Kako torej razumeti neko zgodovinsko dejstvo, ki si ga predvsem politiki in komentatorji prirejajo na način, kot jim ustreza. Bi lahko govorili tukaj o nujnosti vzpostavitve zgodovinske znanosti, ki bi temu naredila konec?
Kot prvo bi poudaril, da o zgodovinskih dejstvih ni možno razpravljati. Neka vojna se je začela tega datuma in to drži. Pri interpretacijah pa bodo vedno razlike. Tukaj ne pričakujem, da bi bila zelo kmalu neka enotnost. Se pa strinjam, da mora priti do poenotenih moralnih stališč. Pri nas je največji problem pri vidiku zločinov, za katere vemo, da jih iz pravnih in moralnih stališč ne moremo nikakor opravičevati. Zločin je zločin in pri nas se očitno ne moremo poenotiti, kaj je zločin. Vidimo lahko, kako nam predstavniki bivše oblasti želijo vsiljevati lastno terminologijo o lastni preteklosti. Pri nas bo še nekaj časa preteklo, preden bomo čas pred osamosvojitvijo označili za čas komunizma z vsemi njegovimi atributi.
Ste tudi predsednik programskega sveta. Kaj lahko televizija kot zaenkrat še najbolj popularen medij naredi po tej plati za ta domovinski občutek?
Kolikor lahko opazujem, je veliko odmeva na vrhunsko pripravljene dokumentarne filme. Taki filmi, če so narejeni pošteno in strokovno, imajo zelo velik odmev in vpliv na družbo. Preko njih lahko človek sam črpa spoznanja. Drugi vidik je ta, da se mora skozi vse oddaje, novice, reportaže in podobno odražati pozitiven odnos do domovine. To ne pomeni, da ne smemo biti kritični. Sploh ne, vedeti je samo potrebno, da obstoj slovenske države ni stvar debate, ampak je dejstvo.
Za krepitev domovinske zavesti bi bilo dobro, da bi recimo Slovensko kroniko, ki prinaša novice iz regionalnih in lokalnih okolij in iz vsakodnevnih dejavnosti ljudi po Sloveniji prestavili v kasnejši, bolj gledan termin. Verjetno je treba poznati tisto, kar naj bi imel rad, ali? Navsezadnje smo domovina ljudje, naše delo, kultura in prizadevanja...
No, tukaj smo pa pri najbolj glavnem vprašanju, kar jih je. V Sloveniji imamo že več kot 100 let ta problem, da mislimo, da je Ljubljana popek Slovenije. To je tudi problem televizije. Enostavno nima enakopravnega odnosa do regionalnih novic. Moji prekmurski prijatelji večkrat rečejo, da mora biti štrajk ali kaj drugega narobe s tovarno Mura ali se morajo kakšni Romi stepsti, da pride Prekmurje v novice osrednjega dnevnika. In bi moralo biti ravno obratno. Novice iz Prekmurja kot tudi drugih pokrajin Koroške, Primorske, Notranjske, Dolenjske in tako naprej, bi morale biti prisotne dnevno in tukaj se strinjam z vami. Za primer lahko pogledamo poročanje o Koroški – noč in dan smo poslušali na novicah o Haiderju, kot da je Haider osrednji problem in osrednja novica Koroške. Noben ne posveča večje pozornosti kulturnemu življenju Slovencev na Koroškem, ki je zelo močno in živo. Osrednje novice bi res morale biti povezovalne in se osredotočati na celotno Slovenijo.
In do tega ne pride, ker..?
Dolgo časa sem mislil, da je problem pri dopisnikih, pa to ni res. Dopisniki so po večini delovni in pripravljajo material, ga množično pošiljajo v uredništva. In tukaj se zalomi. Marsikateri uredniki mislijo, da če nek dogodek ni iz Ljubljane, da ga ni potrebno omeniti. Torej je osrednji problem zaradi zelo starega vzorca, ko je vse samo Ljubljana. Enak problem lahko zaznavam tudi v zgodovini, kjer se dogodki izven Ljubljane veliko manj omenjajo ali izpuščajo. Poglejmo, kaj se dogaja s Slomškom ali z drugimi pomembnimi osebami slovenstva ali iz Primorske ali drugih pokrajin.
To bomo lahko presegli le takrat, ko bodo ljudje iz periferije še bolj aktivni in še bolj glasni, saj si lahko predstavljamo, da se Ljubljančani ne bodo nikoli odrekli svoji centralni poziciji. Ob tem morajo svojo vlogo odigrati tudi tisti, ki pridejo iz periferije živet v Ljubljano, da ne pozabijo, od kod prihajajo, ampak morajo zastopati svojo regijo.

Erjavec M., Moj pogled, v: Ognjišče (2009) 6, str. 24.

Ob praznovanju jubileja revije Ognjišče sem za nekaj misli o njenih začetkih in takratnih časih povprašal častitljivega škofa Jožefa Smeja. S svojimi izkušnjami in dobrim vpogledom v takratni čas je podal nekaj vidikov na čas, ko je izšlo prvo Farno Ognjišče.

- Moje izhodišče za prvo vprašanje bi bila jubilejna številka Ognjišča ob njegovi 50-letnici. Se mogoče spomnite, kdaj ste sami prvič prišli v stik z revijo Ognjišče in kje?
Bilo je to leta 1965, torej pred 50 leti. Takrat sem bil župnik v Murski Soboti. Moj kaplan je bil Martin Poredoš, Franc Bole pa je bil takrat župnijski upravitelj v Bertokih. Poredoš mi je znal veliko povedati o Boletu. V bogoslovju sta bila sošolca, oba posvečena 1958.
Imate kakšno asociacijo na besedo Ognjišče? Kako vam je zvenelo to ime?
Ognjišče. Po Slovarju slovenskega knjižnega jezika ima dva pomena. Ognjišče je prostor z nezavarovanim ognjem, navadno v kuhinji, npr. na ognjišču so prasketala drva; drugič pa pomeni toplo domače ognjišče, dom, družino, npr. nepozabno domače ognjišče, nepozaben dom, nepozabna družina. Ognjišče kot revija spominja na nekdanje Slovenske večernice. Ob dolgih zimskih večerih je s stropa v topli veliki sobi visela petrolejka. Njena luč je toliko razsvetljevala, da je eden lahko bral, drugi pa so poslušali.
- Če pomislite nazaj na leto 1965, ko je tudi začelo izhajati Ognjišče – kako bi opisali takratne čase, sploh za izdajanje verskega tiska? Kakšni časi so bili to?
Zdi se mi, da je imel g. Bole že v bogoslovju načrt, da bo izdajal revijo za mladino. Takratna oblast je bila ljubosumna in se je bala, da bi mladina prišla v druge roke, ne njihove. Kdor ima mladino, ima bodočnost. Boletu je uspelo izdajati revijo za mladino, ker je imel za seboj močno osebnost. Bil je to msgr. dr. Mihael Toroš, apostolski administrator jugoslovanskega dela goriške nadškofije, in sicer od leta 1948 do svoje smrti, 29. decembra 1963. Bil je dobro zapisan pri oblasti, saj je nosil (!), ne samo prejel, jugoslovansko odlikovanje v priznanje za svojo narodnostno strpnost. Čeprav je Mihael Toroš kot apostolski administrator imel več naslednikov, npr. Anton Vovk, Albin Kjuder, Andrej Simčič, Janez Jenko, je vendar Torošev učinkujoči duh vplival na oblastnike, da so Boletu dovolili izdajanje revije, kljub oviram, ki so mu jih nastavljali – denimo ta, da je bil Bole 15 dni zaprt v Kopru. Oba, tako Bole kakor tudi Poredoš, sta dobila papeško odlikovanje: prvi papeški kaplan, drugi papeški hišni prelat.
- Zdi se, da je bila pri ljudeh prisotna velika potreba po takem tisku. Ali se motim? Tudi odnos do branja je bil na visoki ravni ... Kakšen je bil doprinos verskega tiska v tistem času?

Če pregledamo podatke pod naslovom Obsojeni, kaznovani, zaprti duhovniki iz Letopisa Cerkve na Slovenskem lahko uvidimo, da so bili duhovniki zaporniki vsi izpuščeni pred letom 1965. Zadnji je bil izpuščen 11. maja 1964, potem ko je bil ponovno aretiran in zaprt. S tem se je tudi precej omililo zatiranje vere, duhovnikov in drugih verujočih. In tako je lahko revija Ognjišče nastopila svojo založniško pot. Skupaj z založniško dejavnostjo se je enakovredno pridružila dejavnostim Mohorjeve družbe in verskega tednika Družina. Spominjam se, da je pod naslovom: Berite! priporočala dobre knjige tudi drugih založb.
Posebej si omembo zaslužijo izdaje praktične žepne knjižice Ognjišča! Te broširane knjižice si lahko vzel s seboj, saj niso trgale žepov. Spomnim se izdaj žepne knjižnice Ognjišča, npr.: romansiranih življenjepisov svetnikov Wilhelma Hünermanna, predvsem njegovega romansiranega dela Sin človekov, in drugih pisateljev, npr. Mati Terezija; Blagovestnika Slovanov; Pater Pij, stigmatik današnjega časa: križan brez križa itd. Z izbranim leposlovjem je Ognjišče odigralo pomembno vlogo v verskem, pastoralnem in kulturnem življenju.

- Če preskočiva na današnji čas – če se je verski tisk pred 50 leti moral bojevati, da je sploh lahko izhajal, je danes obratno. Marsikaj se lahko izdaja, ljudje pa kot da več ne prepoznajo potrebe po duhovnem branju. Soočamo se z upadom bralne kulture, ljudje čedalje manj posegajo po knjigah z versko vsebino ali verskem tisku. Kako danes pristopati do ljudi, vernikov s povabilom, naj ne opuščajo branja verskega tiska?
Morebiti je upadu branosti Ognjišča botrovala tudi misel, da je Ognjišče revija samo za mladino, čeprav je splošna revija namenjena celi družini. Če pa pogledam na bralno kulturo na splošno, bo – tako upam – k njeni rasti pripomogel Slovenski pastoralni načrt: Pridite in poglejte. Na 48. strani je rečeno: »Prebrati vsaj en evangelij in vsaj eno knjigo z duhovno vsebino.« Jaz bi dodal knjigo žepne izdaje Ognjišča!
- Tokratna številka je izšla v Velikem tednu pred velikonočnimi prazniki. Kako vi doživljate velikonočne praznike? Kakšno bi bilo vaše velikonočno sporočilo?
Odgovor bo kratek, jedrnat: Kartuzijani – ne vem, če tudi sedaj – so vse leto hodili drug mimo drugega s pozdravom Memento mori, to je Spominjaj se smrti, na velikonočno nedeljo pa so se z zvončki ali trobenticami v rokah pozdravljali z Memento vivere, kar pomeni Spominjaj se življenja in vstajenja.
Če k povedanemu dodam tako reviji Ognjišče kot njenim bralcem splošno spodbudo ob velikonočnih praznikih, pa kličem: Ognjišče (v prenesenem pomenu dom, hiša, družina!), ne boš nam ugasnilo, dokler se nad Slovenskim bo nebo modrilo!

Erjavec M., Moj pogled, v: Ognjišče (2015) 4, str. 68.

Gospo Metko Zevnik sem ujel v prostorih Koalicije »Za otroke gre!«, kjer je bilo precej živahno. Zvonili so telefoni, potekale so debate, usklajevali in polnili so se koledarji prireditev, ki bodo potekale po celi Sloveniji vse tja do 20. decembra ... Vmes telefonski klic iz ene, nato iz druge medijske hiše. Metka Zevnik je poleg Aleša Primca glas Koalicije »Za otroke gre!«, ki je pobudnica družinskega referenduma.

- Mesec dni smo oddaljeni od referendumskega dneva in, kot vidim, je tukaj na sedežu Koalicije »Za otroke gre!« zelo pestro. Bi nam malce opisali to dogajanje?
Trenutno je zelo dinamično. Ne gre samo za čisto operativne zadeve, ampak tudi za razmišljanje, branje, pisanje, za poglabljanje v pomen vsega tega. Ves ta čas je zapolnjen z mnogimi izzivi.
Veliko je konkretnih operativnih opravil, pa tudi usklajevanj na vsebinskem področju. Odločitev o dveh voditeljih v Koaliciji se sedaj kaže več kot primerna in pravilna, saj si z Alešem delo lahko razdeliva, med sabo izmenjujeva mnenja, hkrati pa sva lahko na dveh različnih krajih. To pride do izraza predvsem sedaj, ko se stvari zelo koncentrirajo, ko mediji zastavljajo veliko vprašanj, ko se je treba odzivati na takšno in drugačno poročanje, ko se organizirajo dogodki po vsej Sloveniji in je treba stopiti do ljudi, se z njimi pogovarjati ... Res, veliko se dogaja, in to po vsej Sloveniji.

Kako je prišlo do odločitve, da boste pristopili k sodelovanju v Koaliciji »Za otroke gre!«? Ste se za sodelovanje odločili tudi iz skrbi za vrednoto družine, za pravice staršev, otrok, navsezadnje tudi starih staršev?
Odločitev za vstop v Koalicijo je sprejel Glas starih staršev – Združenje starih staršev Slovenije, kjer sem predsednica. V našem programu imamo med drugim zapisano, da bomo skušali v slovenski zakonodaji spremeniti vlogo starih staršev in jim dati tisti pomen, ki ga v družbi dejansko imajo. Naša družinska zakonodaja starih staršev praktično ne upošteva, kot da ne bi obstajali, v resnici pa imamo v slovenski družbi zelo pomembno vlogo. Pomagamo družinam svojih odraslih otrok, ko pogosto prevzamemo varstvo in skrb za vnuke. S tem bistveno pripomoremo, da lahko družine, predvsem take z več otroki, normalno funkcionirajo. Naši odrasli otroci to cenijo in so hvaležni, politika pa je to enostavno ignorirala.
Ko je prišlo do spremembe Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih po hitrem postopku, kar je Državni zbor sprejel brez javne razprave, se ni dalo vložiti nobenih predlogov. Ker se v Glasu starih staršev s sprejetim zakonom nismo strinjali, je kot edina možna pot ostal referendum. Naši člani so podprli povezavo s Civilno iniciativo in nastanek Koalicije »Za otroke gre!«, v kateri sem prevzela voditeljstvo skupaj z Alešem Primcem.
Vse od takrat, ko smo zbrali več kot 80 000 podpisov pobude za referendum, potrebnih pa je bilo samo 2 000, govorim o tem, da smo iz Koalicije »Za otroke gre!« prerasli v vseslovensko Koalicijo.

- Prej sem zasledil tudi, da dobivate klice podpore, marsikaj se dogaja po Sloveniji. Lahko poveste, kakšen je utrip med ljudmi?
Vse od prvega zbiranja podpisov za razpis referenduma dobivamo veliko podpore. Po odločitvi Ustavnega sodišča, da se referendum lahko izpelje, ko nastaja načrt kampanje, pa prihaja do tega, da bomo, kot pravim, objeli Slovenijo. Vsepovsod se pripravljajo dogodki, usmerjeni PROTI Zakonu in to bo na referendumu dokaz velikega srca vseh posameznikov, ki bodo podprli pravice otrok. V vsakem kraju so posamezniki, ki so del te vseslovenske Koalicije in so dali na razpolago svoj čas, znanje in zavzetost. Imamo veliko prostovoljcev, ki pripravljajo dogodke, poskrbijo za kulturni program, oblikujejo vesela srečanja, kamor kot govornike povabijo nas ali pa sami najdejo strokovnjake s tega področja. Lepo je videti, da naši podporniki v nekem kraju prevzamejo odgovornost za informiranje in izpeljavo dogodka, nas pa obvestijo, kaj bo potekalo v njihovem kraju in kdaj. V takih primerih veš, da to ni pobuda ozkega kroga ljudi, ampak so jo ljudje vzeli za svojo. Ne glede na to, da smo kampanjo šele dobro začeli načrtovati, je koledar poln dogodkov vse tja do 20. decembra in skoraj ni dne, ko ne bi bilo v kakem slovenskem kraju manjšega ali večjega srečanja. Zato prisrčno vabim ljudi, da se v svojem kraju udeležijo srečanj na temo družinskega referenduma, da bodo slišali, kakšne posledice bi pomenilo sprejetje zakona in zakaj moramo biti na družinskem referendumu PROTI v čim večjem številu.

- Kateri so argumenti, s katerimi se lahko ljudje »oborožijo«, da bodo vedeli, kaj so res tisti ključni razlogi, da je na referendumu treba biti proti sprejetemu zakonu?
Zakon se je spremenil v dveh členih. Tam, kjer je pisalo, da je zakonska zveza zveza moža in žene, sedaj piše, da je to zveza dveh oseb. In tam, kjer za izvenzakonsko zvezo piše, da je zveza moškega in ženske, je to sedaj zveza dveh oseb. S tem bi iz vseh obrazcev izbrisali pojma mama in oče, saj bi v rojstnem listu pisalo starš 1 in starš 2. V poročnih listih bo pisalo, da je to zveza, ki jo sklepata oseba 1 in oseba 2. S tem se nam odvzame spol ter pomen materinstva in očetovstva.
Po prenovljenem Zakonu o zakonski zvezi in družinskih razmerjih, katerega namen je zasnovanje družine, bodo homoseksualne zveze upravičene do otrok. Dva moška skupaj ali dve ženski skupaj sicer nikakor ne moreta imeti otroka, zato je možnost bodisi posvojitev, o katerih tudi govori ta zakon, bodisi pomoč zdravstva v obliki biomedicinske oploditve za ženske ali v obliki še bolj spornih posegov, kot je kupovanje revnih mater, da donosijo plod, zasnovan v epruveti iz jajčec neke darovalke. Otrok, ki bo prišel v homoseksualno zvezo s pomočjo take manipulacije, bo dobesedno kupljen in ne bo nikoli poznal svoje matere ali svojega očeta. Po zakonu, ki ga moramo zavrniti, bi take načine in poti za pridobivanje otrok homoseksualnim parom morali plačevati celo davkoplačevalci, saj bi bil to strošek države.
Glede posvojitev želim poudariti, da je otrok v ta namen zelo malo, prav tako tudi držav, od koder prihajajo ti otroci. V mnogih državah bi posvojitve v Slovenijo takoj ustavili, če bi se uveljavil zakon, po katerem bi otroke lahko posvojile tudi homoseksualne osebe. S tem bi bilo otrok za posvojitev v Sloveniji še manj.
Pri posvojitvah pa smo močno prizadeti tudi stari starši, kajti zakon prepoveduje možnost posvojitve otrok starim staršem, medtem ko to omogoča zvezi dveh moških ali dveh žensk.
To so ključne točke tega zakona in tukaj je treba vsebinsko poznati argumente in videti, za kaj v resnici gre.

- Eno so torej pravice, ki so zapisane v tem zakonu, vendar se vsa zadeva ne ustavi samo pri teh zapisanih pravicah.
Zakon pravi tudi, da mora država s sistemom vzgoje in izobraževanja pripravljati mlade na družinsko življenje. To je po sedanjem zakonu popolnoma upravičeno in je del šolskih programov. Če bi obveljala sporna sprememba zakona, bi bilo izobraževanje podrejeno teoriji spola. Ta ideologija govori o tem, da si otroci sami določajo spol in eksperimentirajo s svojo spolno usmerjenostjo. Začelo bi se že pri zelo majhnih otrocih, učbenik je že pripravljen. Gre za manipulacijo otroških duš in šole bodo morale pod prisilo zakona izvajati to ideologijo. Na drugi strani starši ne bodo mogli otrok izpisati od takega pouka, če pa bodo to storili, bodo kaznovani, ker ugovora vesti v tem zakonu ni. Predlagatelji takšnega zakona so natančno vedeli, da morajo sistemi zdravstva, izobraževanja in sociale pomagati pri snovanju novega pojmovanja družine, in to je bil pravi cilj spremembe Zakona o zakonski zvezi.
Referendum bo trenutek, ko bo moral vsak od nas obvarovati otroke pred zlom spolnega eksperimentiranja, ki bi jih ranilo v dno duše in jim ukradlo otroštvo.

- Lahko pričakujemo, da zagovorniki zakona z njegovimi nasprotniki ne bodo delali »v rokavicah«. Priča bomo podtikanju, neresnicam, zasmehovanju, zaničevanju, nestrpnim poimenovanjem itd. Kako gledate na mesec pred nami, ko bo potekala kampanja o referendumu in bo na preizkusu temeljna kultura dialoga in demokratične razprave?

Dejansko ne moremo računati na dominantne medije. Kot je že mogoče videti iz nekaterih izkušenj v drugih državah, se v medije stekajo velika sredstva homoseksualnega lobija za pripravo člankov in oddaj, ki poveličujejo homoseksualno življenje, transseksualnost itd. Nič lepega pa ne znajo povedati o družinah, ki vsakodnevno skrbijo za svoje otroke, jih šolajo, negujejo ...
Medijski prostor pri nas je, kakršen je. Pomembno pa je, da postajajo ljudje dovolj pronicljivi in zreli, da te manipulacije prepoznavajo. Tudi zato smo v naši Koaliciji rekli, da gremo širom Slovenije, da izkoristimo vsa povabila iz različnih krajev, kjer bomo ljudem spregovorili neposredno, brez medijskih manipulacij, pri katerih neko izjavo izrežejo, da se pomen popolnoma izgubi. Skupina sposobnih govorcev iz Koalicije »Za otroke gre!« je preštudirala referendumsko tematiko, tako da lahko kompetentno in brez manipulacij odgovorimo na vprašanja in dileme tako medijem kot zainteresiranim posameznikom.

- Mnogi pravijo, da je šel razvoj sveta zmeraj naprej in napovedujejo, da bodo, če z zakonom ne uspejo zdaj, uspeli čez 3 ali 5 let. Kaj odgovoriti na to? Je to boj z mlini na veter? Je ta boj izgubljen?
Ne glede na to, ali bomo referendum dobili ali ne, bomo mi delali naprej. Ogromno je držav, ki o tovrstni zakonodaji prav nič ne razmišljajo. Po svetu se v zagovor pravicam otrok in družin zbira na milijone ljudi in prej ali slej se bo zgodil korak tudi v obratno smer – da bo katera od držav, ki je takšno ureditev politično že sprejela, svojo odločitev pod pritiskom ljudstva tudi spremenila. Tudi mi bomo še naprej delali v prid zakonski zvezi moža in žene, v prid pravicam otrok, v prid materinstvu in očetovstvu in v prid starim staršem ter za prihodnost našega naroda. Ne bomo odnehali in ne bomo samo čakali, kdaj bo spet prišla neka levica in ponovno poizkušala skozi takšna ali drugačna stranska vrata uveljaviti krivične zakone za družino. Na žalost zdajšnjih oblastnikov očitno ne zanima mnenje ljudi, čeprav smo jim ga sporočili že pred tremi leti.
Samo mi, odrasli državljani Slovenije, bomo odločili, ali želimo otrokom dobro še naprej in jih vzgajati po svojem prepričanju. Mi bomo odločili, v kako svobodni družbi bomo živeli, zato lepo vabim vsakogar širom Slovenije, da se udeleži družinskega referenduma in glasuje PROTI krivičnemu zakonu. To je trenutek tudi za nas, stare starše, da se odpravimo na volišča in damo glas PROTI – glas za naše vnuke in družine.
pogovarjal se je: Matej ERJAVEC [matej.erjavec@ognjisce.si]

Moj pogled 12_2015 - pdf oblika