“Napor je bistvena sestavina osnovne šole”

Pred začetkom novega šolskega leta smo nekaj pogledov na šolske procese in dogajanje osvetlili z ravnateljico Osnovne šole Alojzija Šuštarja Nušo Pohlin Schwartzbartl, ki ji je področje znano iz lastnih izkušenj ravnateljevanja tako v javnih kot tudi v zasebni osnovni šoli.

- Kakšni so vaši spomini na osnovnošolska leta in kako bi svojo izkušnjo primerjali z zasnovo današnje osnovne šole?
Imam zelo lepe spomine na svoja osnovnošolska leta. Obiskovala sem podružnično šolo na Duplici pri Kamniku, ki je danes že matična šola, nato osnovno šolo v Kamniku. To je bila izkušnja zelo velike šole, izmenskega pouka, ampak vse to je povezano v lepe spomine.
Zmeraj mi je bila všeč pot v šolo, ko smo hodili peš ali s kolesi. Veliko mi je pomenilo druženje, odnosi med nami učenci, prijatelji.
Če potegnem kakšno vzporednico, lahko rečem, da je stalnica osnovne šole prav ta vzgojni vidik, odnosi, pogovori. Zelo dobro se spomnim učiteljev, ki so imeli zanimiv način dela, ki so se trudili zavzeto podajati znanje in so znali motivirati.

- Omenili ste znanje. Kaj danes znanje predstavlja otrokom oz. ali je danes bistveno težje navduševati otroke za učenje, za proces pridobivanja znanja?
Nekaj težje je gotovo, imamo pa šole več avtonomije kot pred 30 leti. Danes imamo ogromno znanja, povezovanj, mreženja znanj, prijemov, izkušenj. Hkrati bi poudarila, da je temelj še vedno odnos. Veliko dam na dobre odnose, na vidike, kako nekdo pristopa k reševanju problemov, kako se loteva reševati izzive, kaj se je ob tem naučil, kaj je izkusil.

- Ob omembi znanja se pojavlja tudi vprašanje razmerja med znanjem in ocenami. Se otroci zavedajo, da se učijo za znanje, ali prevladuje mnenje, da se učijo samo za ocene? In kako gledati na to, da je čedalje več učencev, ki imajo samo še štirice in petice, druge ocene pa, kot da ne obstajajo?
Učitelji večkrat povedo, da je pri učencih zelo veliko želje po dobrih ocenah, tudi stisk, če teh dobrih ocen ni. Verjamem, da je včasih težko doseči oboje. Najprej bi izpostavila, da je na ocenah prevelik poudarek, da je njihov pomen pretiran in je zelo narobe, da ocene že pri tako nizki starosti pogojujejo otrokovo prihodnost.
Ob tem izpostavljam vprašanje, ali šola podleže tem pritiskom prevelikega poudarjanja ocen ali ne. Na Osnovni šoli Alojzija Šuštarja si želimo, da bi bili zahtevna šola, kjer imajo učenci veliko znanja; in si seveda tudi želimo, da bi učenci imeli dobre ocene. Starši nam celo kdaj očitajo, da zahtevamo preveč. Hudo nam je, da se zaradi želje po več znanja znajdemo tudi v takšnih in drugačnih debatah in kritikah. Zavedamo se, da lahko po drugih šolah učenci dobivajo boljše ocene za manj znanja. Vendar če je neko merilo ocenjevanje na NPZ-ju, potem lahko rečem, da so naše ocene realne in večjih odstopanj ni.
Hkrati pa nam je v šoli pomembno, da ne gledamo samo na ocene danes, ampak se veliko ukvarjamo tudi z razmišljanjem, kakšno popotnico dajemo učencem za prihodnost.

- Kako torej osnovnošolcem približati znanje kot vrednoto?
Določen delež učencev je naklonjen temu, spet drugi del nekoliko manj, imajo tudi druge spretnosti, so mogoče bolj umetniško, glasbeno, športno nadarjeni … Ne smemo vsega gledati skozi spekter teh šolskih predmetov, so tudi širše veščine, ki jih nekateri obvladajo.
Hkrati je velika odgovornost na učitelju, kako bo znal interpretirati snov, kako jo bo znal podati. Nekaj snovi je tudi take, da je mogoče pomemben most za razumevanje naprej, četudi ni nujno ocenjevana. Učiteljem je treba dati avtonomijo in spodbudo, da speljejo ta proces. Ne smemo se predati malodušju, da se ni vredno truditi, da je vse zaman. Pogum učiteljev za tovrstne korake se potem vedno obrestuje. Je pa jasno, da so določene ure, določena snov zahtevne, težke in tudi to je treba dati čez.

- Glede zahtevnosti in težavnosti se v zadnjih letih pojavlja kar nekaj mešanih signalov, saj lahko velikokrat beremo, kako naj bo prehod v novo šolsko leto čim manj stresen, kako naj poskrbimo, da bo otrok v šoli užival ... Zdi se, da je zadnje čase merilo vsega samo še prijetnost in užitek.
Šola je v prvi vrsti napor. Gre za proces, kjer moramo najprej starši in šola imeti zelo razčiščene pojme, kaj šola predstavlja. Če želimo priti do nekega cilja, je za to treba vložiti nekaj truda, napora. In z učenjem je enako. Če ne bo napora, ne bo rezultatov. Morava pa napor razumeti tako na strani učencev kot na strani učiteljev.
Napor je bistvena sestavina osnovne šole. Z delom, naporom in posledično uspehi se krepi samopodoba učenca. In hkrati, ko se učenec sooči s stisko, jo moramo prepoznati in mu pomagati, da jo uspešno premaga.

- Poleg izobraževalnega vidika je šola tudi vzgojna ustanova. Kako je sedaj v osnovnih šolah na področju vzgojnih načrtov?
Vse naše delovanje izhaja iz vzgojnega načrta. Za nas je to zelo pomemben delovni dokument, in ko sestavljam letni delovni načrt, izhajam iz tega vzgojnega načrta. S tem sledimo želji, da pokrijemo res vse vsebine in dejavnosti, ki so opredeljene in se odražajo skozi dejavnosti šole. Gre za preplet. Učni načrt nam določa cilje na področju znanja, ki pa jih potem prepletamo z vzgojnimi vsebinami. To je velika dodana vrednost. Ne morem dovolj poudariti, da je vzgojni načrt nujen temelj delovanja vsake šole. Dejstvo je, da če na vzgojnem področju stvari niso pravilno postavljene in zastavljene, se to potem kaže na rezultatih učenja. Če ni vzgoja na osrednjem mestu delovanja šole, šola nima kaj sanjati o dobrih rezultatih učenja.

- Koliko bolj v zadnjem času otroci potrebujejo to podporno okolje s strani strokovnih pedagoških delavcev, svetovalnih služb, psihologov v primerjavi z desetletjem ali dvema nazaj?
Teh potreb je danes gotovo več. Sama se teh situacij iz svojega obiskovanja OŠ ne spomnim in sem že večkrat razmišljala, če smo kakšne težave in zagate reševali kar sami, med vrstniki … Sicer pa, če samo pogledam, koliko je naša svetovalna delavka vpeta v razne pogovore z učenci, je tega res veliko.
Ob tem se treba zavedati, da raste interes na tistih vsebinah, na katere tudi sam daješ veliko pozornosti. Mi namreč dajemo veliko fokusa na spremljanje, na pogovore, in se mi zdi pomembno, da sproti rešujemo stiske, da se lahko otroci z vprašanji na nekoga obrnejo. So pa situacije, ko morajo otroci težavo najprej prepoznati, se z njo ukvarjati, jo mogoče morajo celo poskusiti rešiti sami – tudi za te stvari je potreben določen čas in moramo biti pozorni, kaj se dogaja, da damo tudi prostor otroku in ga ne prehitro zadušimo s svojimi dobrimi nameni.

- Pomemben del v šolskem procesu je sodelovanje staršev s šolo. Večina tega sodelovanja poteka preko govorilnih ur, kjer pa se zdi, da ko prihajaš v komunikacijo z učitelji, so le-ti precej v obrambni drži. Smo starši res tako grozni, da se komunikacija običajno začne v stilu dveh oseb na dveh bregovih?
Govorilne ure so svojevrsten izziv za vsakega učitelja. Sama čutim, da dnevi okrog govorilnih ur niso najbolj sladek čas v mesecu. Najprej poudarim, da je vedno dobro, da do srečevanj med učitelji in starši prihaja. Največ težav se vedno nabere tam, kjer do teh srečanj ne pride, kjer ni komunikacije in je prisotna napetost. Včasih je res treba slišati težavo, sprejeti neko mnenje. Na obeh straneh. Tudi staršem je treba kdaj povedati in morajo sprejeti, da se njihov otrok lahko v šoli obnaša drugače kot doma, da ima realno učno težavo, da določene stvari sprejema drugače kot večina.
So pa med nami seveda različni načini, kako vstopamo v komunikacijo. Tanka je lahko meja med tem, da izrazimo svoj pogled ali da že obtožujemo in napadamo. Sploh ko gre za pogovore o ocenah, kjer se hitro prestopi v izsiljevanje, moledovanje in nazadnje obtoževanje. Občasno manjka pripravljenost, da bi tudi starši aktivno pristopili k temu, kako skupaj z učiteljem otroku pomagati, da bo prišel do boljše ocene. Učitelji tudi povedo, da so tam, kjer se je vzpostavila dobra komunikacija, kjer so tudi starši videli, da je lahko z nekaj več spremljanja in spodbude doma z njihove strani hitro boljše, res vidni dobri rezultati. Včasih pa na žalost do tega ne pride, saj nekdo vztraja, da je slaba ocena njegovega otroka samo in izključno krivda prestrogega učitelja, ki ocenjuje. Žal mi je, da je tako. Vendar še vedno spodbujam učitelje, naj vabijo starše na govorilne ure in naj bodo z njimi v stiku. Zelo se obese govorilna ura staršev, otroka in učiteljev. Odprt pogovor, skupne rešitve in delitev bremen, brez vrzeli v prenosu informacij – deluje čudežno.

- V zadnjem času zasledimo, da prihaja do pomanjkanja učiteljev. Kje vidite razloge za to in kako pristopiti k reševanju tega problema?
Menim, da se je vsa ta leta premalo sistematično vlagalo v učiteljski poklic na ravni spoštovanja tega poklica, skrbnega in odgovornega ravnanja z ljudmi v tem poklicu ter sprejemanja, da je to zelo zahteven in hkrati pedagoško strokoven poklic. Danes se zdi, da vsak, ki je končal osnovno šolo, že ve, kaj in kako bi se moralo delati v osnovni šoli, kako se bi moralo poučevati, kako podajati snov ... Hkrati pa se soočamo z realnostjo, da je čedalje več vzgojnih težav tudi v domačem, družinskem okolju. Imamo torej zelo jasna mnenja, kako se mora delati v šoli, hkrati pa mnogim že v domačem okolju zmanjka opravljanje svoje vzgojne starševske vloge.
Kot drugo iz tega izhaja, da poklic učitelja ni kak priznan poklic; ni viden kot poklic, kjer je res treba imeti veliko pedagoške in strokovne podlage, ampak kot nekaj, kar bi tako ali tako vsi znali delati.
Naslednja težava je v premajhnem vlaganju v šolske prostore, v delovna okolja učiteljev. Zelo malo denarja se je v lokalnih skupnostih namenjalo prenovi šol. Če samo pomislimo, kako zelo se je spremenil način komunikacije, vizualizacije, kako drugače danes sprejemamo informacije in kako zelo so šole že v svojih osnovnih sredstvih, izgledih učilnic, gradivih, pripomočkih ostale v 80. ali 90. letih. Lahko rečemo, da je velikokrat dovolj že učitelj, tabla in kreda – ampak ni čisto tako. Veliko se vlaga v razvoj na področju gospodarstva, na mnogih področjih, zato mislim, da bi posodobitvam morali slediti tudi na področju organizacije šolskega okolja. Ni vseeno, kakšna je šola in njena okolica, kaj ponuja, kakšna je učilnica, kako vabljiva je, kakšne pripomočke ima na voljo učitelj ... Enostavno zmanjka zavest, da so danes potrebe na področju podajanja znanja precej drugačne kot pred 30 leti.
Potem je v tem poklicu težko v polnem razredu imeti pred sabo vse tiste učence, ki imajo individualne potrebe, z odločbami ali brez, kjer se je treba ukvarjati s posameznimi potrebami, tudi priseljenih otrok, hkrati pa zadostiti vsem birokratskim zahtevam, na koncu pa biti slabo plačan in necenjen, kriv za vse. Še zlasti, če je to breme nespoštovanja naloženo učitelju doma, v družinah učencev, če to otrok posluša iz ust svojih staršev, njemu pomembnih odraslih. Zato razumem učitelje, ki si zaradi pravilnega vrednotenja sebe, ker so izobraženi, imajo razvite določene veščine, organizacijske sposobnosti, najdejo službe v gospodarstvu ali na drugih področjih. In verjamem, da je zato veliko učiteljev zapustilo pedagoško delo v šolah.

- Velika neznanka za starše je sprememba glede vsebin, ki jih bodo šole morale upoštevati tudi s spremembo Družinskega zakonika. Kako je z uvajanjem teh novih vsebin in strahom, da bodo sedaj vrata na stežaj odprta organizacijam, ki bodo popularizirale LGBTQIA+?
Kot zasebna katoliška šola se počutimo suverene na področju zagovarjanja vrednot, ki so v skladu z našo vrednotno usmeritvijo. To od nas nenazadnje pričakujejo starši, ki k nam vpisujejo otroke. Področja ideologije spola nikakor ne želimo tabuizirati, si pa dovolimo jasno izraziti svoje mnenje. Drugačnosti ne zanikamo in ne obsojamo, verjamemo v dialog in strpnost, vendar pa je stališče nas kot institucije jasno. V naše učne načrte vsiljenih vsebin gotovo ne bomo vnašali površno ali brez jasne razlage, kaj je v ozadju. Na te vsebine smo pozorni že v knjižnih in drugih gradivih, ki so na razpolago. Poleg tega se z vsebinami odnosa do sebe in drugih, spolnosti, zdravega odraščanja, spolnih in drugih zlorab, nevarnosti na internetu in medijskih manipulacij načrtno ukvarjamo v okviru projektnih dni, imenovanih Vzgoja za odnose, ki jih izvajamo za učence od 5. do 9 razreda. Nekatere vsebine izvajamo sami, pri drugih pa sodelujemo s preverjenimi organizacijami in izvajalci (Integrum, Lunina vila, zakonca Sokol ...) ter ob prisotnosti naših pedagoških delavcev poskrbimo tudi, da so z vsebino delavnic seznanjeni starši.

M. Erjavec, Moj pogled, v: Ognjišče 9 (2023), 36-38.

“Televizija je za mlade mrtev medij!”

Biti informiran in imeti dostop do informacij je pomemben vidik družbe, saj smo s tem obveščeni, podučeni, opozorjeni in seznanjeni, kaj se dogaja okoli nas. Načinov, kako dostopamo do informacij in novic, je danes ogromno, še vedno pa ima pomembno vlogo televizija. In ravno o posredovanju informacij, načinu informiranja in pripravah dnevnoinformativnih oddaj na nacionalni televiziji smo se pogovarjali z voditeljico, novinarko, trenerko glasu in javnega nastopanja ter pesnico Valentino Plaskan.

Začniva kar z vprašanjem običajnega delovnega dne, ko so v teku priprave za televizijski dnevnik. Lahko predstavite, kaj se dogaja v urah pred predvajanjem, koliko ste v različnih vlogah vpleteni v pripravo …?
Glede na naravo dela je vsak novinar, urednik in voditelj na drugačen način vpet v pripravo dnevnoinformativne oddaje. Kot voditelj si vpet v celotno shemo in tudi sama si pred predvajanjem preberem vse prispevke; moram vedeti, kaj so vsebine, in poskušam razumeti, kaj sporočajo. Že vnaprej pripravljene napovedi za posamezne prispevke so lahko preveč specifične in jih je treba preoblikovati, da jih na razumljiv način približaš gledalcu. Seveda moraš skozi ves dan komunicirati z urednikom, se dogovarjati, spraševati, usklajevati glede na aktualno dogajanje ... Kot voditeljica se največ ukvarjam s tem, kako predati pripravljene prispevke, da jih bodo gledalci lahko čim bolje sprejeli. Napoved vsakega prispevka mora biti dovolj zanimiva in opremljena s ključnimi informacijami, da s tem uvodom v prispevek gledalci dobijo dodatno zanimanje in si ga tudi ogledajo ter ne preklopijo kanala. V ospredju je torej vsebina v vseh prispevkih, za katero želiš, da pride do čim širšega kroga gledalcev. Kot voditelj na oddajo torej po eni strani gledaš iz ptičje perspektive, po drugi pa si daš veliko opraviti z detajli, ki lahko naredijo spremembo.
Kot novinar pokrivaš nek bolj fokusiran sklop dnevnega dogajanja; ali je to politično dogajanje, gospodarstvo ali katero drugo področje. Kot urednik pa moraš imeti čim širši pregled nad dnevnim dogajanjem, bdiš nad informacijami, skrbiš za to, da bodo predstavljene novice res aktualne, točne (ves čas spremljam domače in tuje medije), si pa kot urednik seveda krovno odgovoren za vsebino posamezne dnevnoinformativne oddaje, njen potek in glavno nit te oddaje.

Lahko kaj poveste o kriterijih, po katerih se določa vrstni red predvajanih prispevkov?
Najprej bi poudarila, da pri tem velja uredniška avtonomija. Ko sama urejam oddajo in se odločam, kaj umestiti v precej kratek format, kot je Dnevnik, vedno pogledam na oddajo kot celoto, kako torej oddati kompleksen izdelek, ki zaobjame dnevno dogajanje in hkrati prinaša tudi avtorske zgodbe. Vprašam se, kaj me kot gledalko zanima. Gotovo imajo domače novice večkrat prednost, če je v ospredju kakšna parlamentarna, vladna ali nasploh politična vsebina, ki določa neke zakonodajne postopke, ki vplivajo na naše življenje; to seveda sodi v ospredje.
Drugo je, ko se odvijajo dogodki, ki imajo tragične humanitarne posledice, kjer je res v ospredju reševanje življenj, domov, kot to lahko spremljamo ob zadnjih neurjih. Takrat ni vprašanje, kaj se bo postavilo na prvo mesto.
Vsaka od redakcij ima s svojimi novinarji tudi avtonomijo odločati, katere domače in tuje novice bodo pripravljene za dnevnoinformativne oddaje, ter jih predlaga uredniku. Lahko pa se kot urednik oddaje obrnem na katero od redakcij in zaprosim za določeno temo, ki bi si jo želela imeti. Vendar avtonomija velja in seveda ne morem in ne želim kot urednica oddaje nekega novinarja prisiliti, da se bo lotil priprave prispevka, če tega ne želi.

Če pogledava malce širše na področje podajanja novic – lahko predstavite svoj pogled na informativni del medijskega sveta?
Medijski svet se v zadnjih letih spreminja s svetlobno hitrostjo. Že na ravni novinarjev, ki danes skorajda ne opravljamo takega novinarskega dela, kot so ga nekoč. Vse je dosegljivo na spletu. Malo prostora in luksuza, če hočete, je, da bi si novinar za neko tematiko, nek prispevek vzel tri do pet dni časa, raziskoval … Kaj šele, da bi oddajo pripravljal cel mesec in nabral res raznolike vidike, mnenja sogovornikov ... Tega v dnevnem podajanju novic skorajda ni več.
Medijski svet se spreminja, se razvija. Vendar je kljub tehničnemu napredku in digitalizaciji očitno, da smo tudi danes bralci, gledalci, poslušalci lačni dobrih zgodb, si jih želimo.
Je pa dejstvo, da se bomo morali naučiti sobivati z vsemi sposobnostmi, ki nam jih tehnologija daje. Umetna inteligenca bo ostala, še več, postajala bo vse pomembnejša … Vprašanje je predvsem, kako lahko te nove tehnologije uporabimo za doseganje dodane vrednosti. Ne smemo pa v novih tehnologijah iskati sovražnika.

V zvezi z novimi tehnologijami in sobivanjem z njimi ne morem mimo vprašanja, kako bo uporaba teh tehnologij vplivala na verodostojnost podanih informacij in na zaupanje v ljudi v to, kar bodo slišali, videli.
Človek bo moral še vedno, tako kot tudi danes, biti čuječ spremljevalec medijev; živimo v poplavi informacij in se moramo priučiti, da smo najprej sami sebi dober filter. Opozorila bi na odgovornost vsakega posameznika, ki se mora zavedati, da je v poplavi informacij in novic kopica tudi lažnih. Tako v besedi, zvoku in dandanes predvsem tudi v slikovnem in grafičnem prikazu.

Imamo ljudje sploh še energijo, voljo, da zmoremo v kopici vseh ostalih opravil in obveznosti še filtrirati informacije, ki prihajajo do nas?
Predstavljam si, da se marsikdo po liniji najmanjšega odpora obnaša kot spužva, ki posrka vse, kar pride do njega. A prepričana sem, da se zelo veliko ljudi trudi prepoznati verodostojno informacijo, nenazadnje z lastnim trudom gredo in preverjajo kakšne informacije, če je sporočilo res takšno, kot je bilo predstavljeno recimo v nekem mediju. Pogledajo v drugem mediju, na spletu, in si to prvo informacijo dopolnijo, razširijo, navsezadnje slišano in videno potrdijo ali ovržejo svoj dvom.

Kako pa televizijski medij dojemajo mladi? Kolikšno vlogo sploh še ima v njihovem življenju?
Moja generacija, vzgojena v samostojni državi, ne gleda, ne spremlja televizije na tak način kot naši starši. Televizija je za generacije, ki so stare 30 ali manj, večinoma mrtev, neobstoječ medij, in iz tega razloga bi s svojim programom morala narediti konkreten premislek in zasuk v ponujanju vsebin, če bo želela pred ekrane pritegniti mlajše generacije. Dostopnost do informacij kadarkoli, vseprisotnost ekranov v našem življenju in razvoj ponujanja vsebin na zahtevo sta mlade oddaljila od tradicionalne televizije, ki zate kurira vsebine. Ko nekaj želimo videti, to zahtevamo takoj.
Temu nek tradicionalni dnevnoinformativni program težko sledi. Kot pripadnica mlajše generacije bi si želela, da bi ob 19. uri lahko gledalcem ponudili že bolj razširjene novice, saj sicer podamo bolj kot ne povzetek vsebin, ki jih lahko čez cel dan spremljajo na spletu. Dodano vrednost glede na razvoj segmenta vidim v tem, da bi se že v to večerno podajanje novic vpletlo diskusije, razmišljanje iz nekega širšega gledišča o vseh vidikih situacije, umeščanje v naš slovenski prostor, kaj to pomeni, kako bo vplivalo ... Novico brez dodane vrednosti, ki je že pol dneva prisotna na spletu, zahtevnejši gledalci preslišijo in se jih ne dotakne.

Je za mlajšo generacijo televizija zanimiva vsaj še v razvedrilno-zabavnem segmentu?
Všeč so mi oddaje, prepletene s satiro – tipa Kaj dogaja ali na radiu Radio Ga Ga. V tem vidim dodano vrednost, saj informacije in dogodke dvignemo na nek drug nivo, kjer se zgodi kolizija fikcije in realnosti. Ta infotainment mi je blizu.
Iskanje nekega praznega kratkočasenja na televiziji pa mi ni blizu. Verjamem, da imajo mnoge oddaje dobro gledanost, da so mnogim neke klasične zabavne oddaje na televiziji všeč.
Kaj to pomeni za prihodnost? Da bo televizija preživela le na drugačen način – v veliki meri selitvijo vsebin na splet. Še enkrat poudarim, kako zelo je pogled na medijske vsebine spremenila možnost gledanja na zahtevo in gledanja z zamikom.

Sami ste izkusili delo tako na nacionalni kot komercialni televiziji. Bi lahko izpostavili kakšno primerjavo med obema medijema?
Na nacionalni televiziji lahko določene prispevke pripraviš bolj poglobljeno, tehtneje. Na komercialni televiziji si omejen s kriterijem komercialne zanimivosti, jasnejše krovne uredniške politike, zato se določene vsebine tja ne uvrstijo. Na nacionalni televiziji je celo zaželeno, da se lotimo tudi takšnih tem, ki niso zgolj clickbaiti. Gre za poglede, kjer se na raziskovalni in dokumentarni način lahko približa gledalcu neke situacije, razmere, ki lahko prispevajo k boljšemu razumevanju današnjega sveta, in terjajo večjo pozornost gledalca.
Priznam, da me je glede na moje začetke na nacionalnem mediju komercialno okolje kdaj omejevalo, saj je tam v ospredju nekaj senzacionalizma, treba je delati bombastične naslove … Na nacionalnem mediju pa ni v ospredju samo želja po večji gledanosti, ampak se lahko lotiš tudi teme, ki ni senzacionalna in je mogoče celo malce zapostavljena, pa je prav, da se o njej spregovori na poglobljen način. Zelo mi je pomembno, da se v informativnem programu lahko to počne na tak način na nacionalni televiziji.

V svojem času na televiziji ste uspeli prodreti tudi z avtorsko oddajo – lahko morda pričakujemo, da boste tudi na Televiziji Slovenija uspeli s kakšno tako oddajo?
Drži, da sem imela avtorsko pogovorno oddajo. Kar se tiče avtorske oddaje v prihodnje, bi si jo poleg svojega rednega dela gotovo želela. Predvsem bi rada delala na zgodbah, ki jih nosijo posamezniki, ki pomembno vplivajo na naše življenje. Gre za format oddaje, ki mi je blizu, saj dopušča nekaj raziskovanja, načrtovanja, da se lahko izvede poglobljen pogovor. Če kje, potem vidim svoje poslanstvo v pripovedovanju zgodb, ki sem jih vedno rada pripovedovala … Navsezadnje sem bila tudi del pripovedovalskega kolektiva Za 2 groša. Ljudje živimo za zgodbe. Sveta ne moremo razumeti samo iz golih podatkov, številk, dejstev – zgodbe dajo dodano vrednost, dodatno plast … Nismo samo roboti, ki procesiramo podatke, smo predvsem tudi čustvena, duhovna bitja, in to je vredno raziskovati.

Omenjate pripovedništvo, literaturo, ob čemer ne morem mimo vašega ustvarjanja na literarnem področju. Pred meseci je izšla vaša prva pesniška zbirka z naslovom Stena srca. Kakšni so bili vzgibi zanjo in kaj lahko bralec v njej pričakuje?
Ustvarjam, odkar pomnim. Čisto realno sem svojo prvo pesniško zbirko izdala že pri 14 letih – takrat mi jo je izdala osnovna šola. Imela je naslov Oblak v srcu. Ko danes gledam svoje pesmi izpred skoraj 20 let, se mi zdi, da sem že takrat imela zelo odraslo razmišljanje; v bistvu me na to opomnijo predvsem drugi.
Aktualno pesniško zbirko Stena srca sem pripravljala že kar nekaj časa, vendar je glavnina nastala v času koronavirusa. Ta del je zelo pomemben, saj odslikava tisti čas, odraža kritiko do tistega obdobja, ko smo se vsi spraševali, kaj je prav in kaj ne, kako se komunicira z ljudmi in podobno. Kritika je v tem delu zelo izrazita. Po končanju pisanja sem se lotila še priprave interpretacije vsake pesmi, tako da je v knjigi ob vsaki pesmi QR-koda, ki popelje bralca tudi k avdioposnetku pesmi.
S poezijo si lahko kritičen na subtilen način, nekdo si lahko pesem interpretira povsem drugače, vidi osebno zgodbo, kdo drug politično. In to mi je všeč. Možnost interpretacije. Sploh čas pandemije je bil obdobje, ki sem ga iz dnevnopolitičnega dogajanja poznala, spremljala, bila blizu in videla ter vedela, kaj se dogaja. Skozi tovrstno ustvarjanje se mi je zdelo, da sem lahko v svoji kritiki tistega časa bolj slišana in glasneje povem, kot bi lahko skozi kak drug medij. Marsikatere pomembne novice, pomembna odkritja preslišimo, že naslednji dan pozabimo, kakšna ironična in intelektualna preobrazba pa lahko dolgo odmeva. Zelo ločujem realnost od fikcije, a sta ironija in satira večkrat bolj realni in glasneje odmevata kot gola dejstva. In mogoče ravno preko tega ljudje bolj organsko razumejo današnji čas.

M. Erjavec, Moj pogled, v: Ognjišče 8 (2023), 41-43.

“Kolesarstvo je zelo blizu ljudem”

Kolesarski navdušenci s televizijskih ekranov dobro poznajo ime David Črmelj. Športni novinar Televizije Slovenija in tudi sam nekdanji kolesar spremlja kolesarstvo že dobrih 15 let. David nas popelje v zakulisje tega športa in novinarskega dela, da bomo še z večjim navdušenjem navijali za naše izjemne kolesarje v sezoni, ki bo prinesla kar nekaj vrhuncev.

(...)
- Kako bi opisali in razvrstili glavne tritedenske dirke v sezoni?
Italijanom moramo priznati, da znajo določene stvari zelo dobro izpeljati, vendar po drugi strani tudi marsikaj šepa. To še toliko bolj vidiš in občutiš, če primerjaš Giro z Dirko po Franciji – Tourom. Treba se je zavedati, da je Tour kolesarski svetovni dogodek številka 1. Lahko bi celo dejal, da gre za več kot le kolesarstvo. Na vseh nivojih se vidi, da vsi hočejo več – sponzorji, tekmovalci in ekipe, prireditelji, več je novinarjev, več prenosov, več se govori o Touru kot o kateri koli drugi kolesarski dirki. Tudi gledalci prihajajo v Francijo z zavestjo, da gre za svetovni dogodek, katerega del enostavno želijo biti. Veliko gledalcev je celo takih, ki sicer ne spremljajo kolesarstva, pa si želijo kakšno etapo videti v živo. Če bi povedal na kratko, bi dejal, da je Tour šov, spektakel svetovnega formata, biznis, Giro pa je zelo lepa dirka.
V tekmovalnem smislu pa je Giro lahko težji od Toura, saj je pogosto z več klanci in težkimi etapami kot pa v Franciji.
Vse tritedenske dirke se med seboj razlikujejo. V preteklosti je bilo tako, da je na Touru bilo največ kronometrskih etap, zdaj se vse to spreminja. Tour išče nazaj neke poti, kako pripraviti etape s strmimi klanci, ki pa so po svoje krajši, da je spektakel, da so med tekmovalci navsezadnje manjše razlike. Hkrati pa ima med etapami tiste dolge prelaze, kjer gre za dolge, nekoliko položnejše klance, ki pa tekmovalce pripeljejo na visoko nadmorsko višino. Giro je po klancih velikokrat najtežja dirka, saj so etape speljane čez vse te gorate Alpe, Dolomite, Apenine in iz tega vidika zanimive na svoj način. Španska Vuelta je našla neko svojo pot. Izmenjavanje ravninskih etap s takimi, kjer je več krajših klancev, jih je pa teh veliko, ali ravninske etape, ki se potem samo končajo z nekim vzponom. Vuelta je tako speljana, da je med tekmovalci majhna razlika, tako da deluje bolj napeto, da gre med kolesarji na tesno. Je pa seveda jasno, da se Vuelta bori za prepoznavnost z Girom, Tour je pa, kot sem rekel, v svoji ligi.

- Kako bi opisali svoje delo na področju športnega novinarstva, ko spremljate kolesarske dirke?
Najprej je razlika v tem, da smo na Dirki po Franciji prisotni ves čas, kar pomeni, da sem na terenu 28, 29 dni, odvisno, kateri dan se dirka začne. Televizija Slovenija ima pravice za prenos Dirke po Franciji in temu primerna je potem razlika delovnih nalog. V Franciji smo prisotni s snemalcem, ker je treba za vsak dan pripraviti predstavitev pred etapo, pridobiti izjave, posneti predstavitve odsekov posamezne etape, vmes se v živo javljam v prenose etap, po dirki pa spet poberemo izjave, tako da se Tour dela bistveno bolj stresno, intenzivno. Po koncu vsake etape se začne delo priprave novic in povzetkov za dnevnoinformativne oddaje in javljanje v živo v oddajo po Touru, ki smo jo uvedli pred leti.
Razlika je torej v tem, ali imamo kot televizija zakupljene pravice za prenos ali ne. Za Dirko po Italiji Televizija Slovenija ni nosilec pravic, zato je delo skrčeno, saj lahko pripravimo en prispevek na dan, v katerem lahko pokažeš dogajanje na dirki – mislim, da lahko objavimo minuto in pol dogajanja. V to minutažo je zelo težko spraviti veliko prispevkov in informacij. Če primerjava s prejšnjim opisom nalog in dela v Franciji, je torej zelo velika razlika.
Smo pa letos v Italiji vseeno prisotni z večjim interesom, saj je med favoriti tudi Primož Roglič, ki ga seveda poskušamo dnevno spremljati, dobivati izjave, pripravljati novice in prispevke. Letos smo bili v tem prvem tednu na poti skupaj z radijskimi kolegi, da skupaj posnamemo prispevke, vsak za svoj medij.

- Poleg osrednjega novinarskega dela je seveda še veliko logistike. Kako poteka ta del?
Veliko je odvisno od tega, kje spiš, kako daleč od štarta si, kako zelo je mesto zaprto in kje lahko kot novinar sploh vstopiš, da prideš zraven, ker če greš na kakšno drugo ulico, drugo lokacijo, te ne bodo spustili zraven. Vsakodnevno torej precej organizacije in hitenja, da prideš dovolj zgodaj na štart. Vsak dan po štartu sledi nekaj vožnje – kak dan se voziš eno uro, kak dan tudi tri ure, ker je treba opraviti toliko razdalje, in to po obvoznih cestah, da se na kakšnem mestu približaš trasi ali da prideš dovolj zgodaj do cilja. Malokdaj lahko z avtom prečkaš traso etape, če pa že, ti seveda točno določijo, od kdaj do kdaj je to možno.
Vso to logistiko načrtujem že mesece prej, ko imam pred sabo začetke in konce etap, zemljevid in lokacije, kje se rezervira prenočišča.

- Mnogi bi si mislili, da imate sanjsko službo, da vse to poteka zelo romantično, nekateri, da je to celo luksuzno … V mislih imam tudi novinarja Eurosporta Carltona Kirbyja, ki je pisal o svojih doživetjih v svetu kolesarstva ob spremljanju večtedenskih dirk in se je trudil podati nekaj vpogleda v to časovno in stresno norijo, ki se seli iz dneva v dan.
Marsikdo reče, da imamo idealno službo. Najprej bi dejal, da če mi ne bi bilo všeč, ne bi vztrajal. Dejstvo pa je, da športni dogodki na splošno potekajo čez vikende, ob večerih, pri kolesarstvu pa si kot novinar veliko od doma in ti mora delo biti res všeč, da pri njem vztrajaš oz. da ga z veseljem opravljaš.
Če samo pomislim na lanski Tour, je že prva pot bila zelo dolga, saj se je dirka začela na Danskem. V štirih tednih smo naredili več kot 11 tisoč kilometrov. Potem smo se v 29 dnevih 21-krat selili iz prenočišča v prenočišče in se ti zdi, da dobesedno živiš iz kovčka, ker se ti niti ne ljubi razpakirati in potem spet pakirati.
Veliko je dogajanja, veliko je različne dinamike, da sploh ne začnem razlagati, kako se ti podre bioritem, prehranjevalne navade, ker je vse na hitro, skorajda stoje, naglica, premikanje in si vsak večer vesel, če uspeš pred 23. uro priti v hotel. Zdaj že zelo dobro vem, da v poštev pridejo samo tiste nočitve, ki imajo 24-urno recepcijo, ker enostavno ne veš, kdaj boš lahko prispel do tja. Lahko si misliš, kako boš iz nekega prelaza prilezel v dolino v dobri uri in potem še eno uro po dolini do bližine kraja naslednjega štarta, v resnici si pa na prelazu 3 ure ujet v avtu, ker se promet nikamor ne premakne.
Osnovnega dela, zaradi katerega si poslan, je malo. Izjave, predstavitve klancev, etap, kakšen intervju, logistike okrog tega pa je ogromno. Če imaš rad to delo, je to vrhunska izkušnja, sicer pa boš trpel in sem prepričan, da tak posameznik ne bi zdržal tempa ob tem delu.

- Kdaj je bil vaš prvi novinarski stik s kolesarskimi dirkami?
Sam o Dirki po Franciji poročam od leta 2008, v živo na teren sem v Francijo prvič šel leta 2012. Tisto leto je bil Jani Brajkovič na devetem mestu. Takrat se prav spomnim, kako sva se s snemalcem pogovarjala, da je to priložnost treba izkoristiti, ker kaj pa veva, kdaj bo kakšen Slovenec spet med deset. In vidimo, do kam smo prišli danes.

- S tem ste mi dali iztočnico za vprašanje, kako ste vi doživeli razcvet slovenskega kolesarstva.
Z vsemi uspehi je normalno, da je prisotno tudi splošno navdušenje med javnostjo, navijači. Če dobro pogledamo nazaj, se vidi, da se je zgodba pletla počasi, vseh zadnjih 15 let. Že pred letom 2010 so se zgodile kakšne etapne zmage na manjših dirkah, potem je Borut Božič zmagal na eni etapi Vuelte, in vse to je vodilo do Primoža Rogliča, Tadeja Pogačarja ter drugih, ki so prav tako zmagali kakšno etapo treh največjih dirk oz. kakšno od pomembnih enodnevnih dirk. Lani so tako slovenski kolesarji našteli 30 posamičnih zmag, 18 od teh na dirkah svetovne serije. Neverjetno – se sploh zavedamo? In če se ustavim ob Tadeju Pogačarju – gre za kolesarja z drugega planeta, ki je kolesarski genij.

- Kolesarstvo je šport, ki ga na sami dirki spremlja na desettisoče ljudi. Kaj dela kolesarstvo tako privlačno?
Kolesarstvo je zelo blizu ljudem. Na dva načina. Prvič lahko še isti dan greš in preizkusiš prepeljati neko razdaljo, določen klanec in deliš usodo profesionalnih kolesarjev. Lahko se primerjaš.
Kot drugo pa so kolesarji na vsakem štartu, na vsakem cilju ob gledalcih. Gledalec je lahko nekaj metrov stran, lahko se celo dotakne Primoža ali Tadeja. To je gotovo razlika do drugih športov, kjer lahko zvezdnike gledamo z velike razdalje, nedostopne.
Dodam še ta povezovalni, družabni vidik. Med gledalci je vzdušje, druženje, sploh ko na klancu čakajo pol dneva ali več, da potem uspejo za nekaj sekund videti kolesarje. To je po svoje treba doživeti, da lahko razumeš.

- Osredotočava se predvsem na tri tritedenske dirke, vendar je kolesarstvo precej več kot le to.
Trenutno je za športnega novinarja, ki pokriva kolesarstvo, sezona zelo dolga. Letos sem pokrival tekmo Pariz–Nica, potem sem bil na Dirki po Kataloniji, vmes poročal z nekaj klasičnih enodnevnih dirk, sedaj je aktualen Giro. Letos se še enkrat vračam na Giro, vsaj par zadnjih etap bomo pokrili v živo s terena. Nato sledi Dirka po Sloveniji, ki jo prenašamo na naši televiziji in jo bomo pokrivali precej obsežno. Kmalu zatem se začne Tour, kar pomeni štiri delovne tedne, potem letos takoj sledi kolesarsko svetovno prvenstvo, in smo že v septembru, ko je na vrsti Vuelta.

- Med dirkami, ki ste jih omenjali, je tudi Dirka po Sloveniji. Kako je zrasla naša glavna domača dirka?
Dirka po Sloveniji je napredovala iz leta v leto. Tudi odločitev, da so jo skrajšali na manj dni, ki je sicer bila deležna nekaj kritik, je bila kljub vsemu dobra poteza. Po organizaciji so rasli tudi po klasifikaciji dirke. Svoje doda televizijski prenos, ko gre slika na športno televizijo Eurosport. Vse to naredi razliko, da dirka napreduje in da ekipe pokažejo interes za udeležbo.
Spomnim se, kako je direktor Dirke po Sloveniji Bogdan Fink še pred veliko leti dejal, da si želi, da bi prišel v Slovenijo dirkat nekdo, ki bo potem zmagal na Dirki po Franciji. S tem je želel povedati, da bi bila to potrditev, da je slovenska pentlja lahko dobra priprava za Francijo. In doživeli smo, da je v Slovenijo prišel Tadej Pogačar kot aktualni zmagovalec Dirke po Franciji, ki je takoj zatem še drugič zmagal Tour. Težko je želeti in uresničiti več kot to.
Treba pa je vedeti, da se prav vse dirke trudijo privabiti čim boljše ekipe, čim bolj zveneča imena. Tako je tudi v Sloveniji včasih boljša konkurenca in zastopanost Pro Tour ekip, včasih malce manjša, ampak pomembno je, da dirka rase v kakovosti prireditve. In imel sem čast videti od blizu zelo veliko dirk po Evropi, ampak kar se organizacije tiče, je slovenska dirka med najboljšimi enotedenskimi dirkami.

- Je danes lažje biti slovenski novinar v svetu kolesarstva kot pred desetletjem?
Gotovo je danes lažje biti novinar v tisti mešani coni, kjer se novinarji srečujemo s tekmovalci. Se spomnim, kako sem se vedno drenjal za izjave z drugimi novinarji, ko smo želeli dobiti kakšno angleško izjavo ali posneti dober kader. Danes počakaš in veš, da bodo slovenski kolesarji, ki so vsi po vrsti zelo prijazni, podali stavek ali dva v slovenskem jeziku. In mi je že nizozemski novinar enkrat dejal, kako lepo je biti slovenski novinar na Touru.
Sem pa v teh letih stkal veliko dobrih zvez z različnimi novinarji, ki so morda danes tudi v vlogi tiskovnih predstavnikov kakšne od ekip, tako da se sčasoma preko teh povezav precej lažje giblješ v teh krogih in tudi dobiš kakšno izjavo, intervju. Preko teh povezav mi je s strani nekega novinarja celo uspelo pridobiti zasebno številko Edija Mercxa, ki se je potem odzval na klic in povabilo za intervju, ki smo ga nato posneli pri njem doma.
Je pa z novinarskega gledišča kolesarstvo zelo priljubljen šport. V predlanskem letu, ko zmagovalec Toura še ni bil Jonas Vingegaard, je recimo danska televizija Tour pokrivala s 24 novinarji. Ob tem smo slovenski novinarji deležni tudi vprašanj in začudenja, kako da nas tako malo pokriva take izjemne dosežke, ki so za mnoge večje kolesarske narode nepredstavljivi, sploh ko gre tudi za enodnevne dirke.

M. Erjavec, Moj pogled, v: Ognjišče 6 (2023), 46-49.

“V cvetnem prahu se vidi lepota naše države”

Peter Kozmus je čebelar, raziskovalec, predsednik Sveta za čebelarstvo na Ministrstvu za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano, podpredsednik mednarodne čebelarske organizacije Apimondia, predvsem pa mož in oče treh otrok.

Ko sem ob sedmih zvečer prispela na njegov dom na Pilštanju, je ravno prišel iz službe. A na moja vprašanja je odgovarjal s takšnim zanosom, dobro voljo in navdušenjem, kot da za njim sploh ne bi bilo napornega dne. Ker sva sožupljana in že nekaj časa znanca, se odrečeva vikanju. Spregovorila sva o njegovem delu, čebelah in njihovem svetovnem dnevu, obdarovanju papeža in drugih doživetjih, ki bi prav zlahka napolnila knjigo.

Peter, kaj se trenutno dogaja v tvojem čebelnjaku?
Zdaj se bo dogajanje počasi začelo. Do zdaj so čebele večinoma mirovale. Čebelarji imamo nepisano pravilo, da po jožefovem lahko začnemo čebele odpirati. Seveda odvisno od tega, kakšno je vreme. Letos je bil marec zelo topel in smo lahko prvi pregled pri čebelah že opravili, vendar se je aprila precej ohladilo. V tem času je treba podpirati čebelje družine, da se čim lažje razvijajo. Konec aprila je pri nas čebelja paša najbogatejša, in če je takrat družina dovolj močna, lahko nabere viške medu. Matice so zdaj že začele zalegati, in ker so dnevi še zelo hladni, porabljajo več energije, da vzdržujejo dovolj visoko temperaturo (36 °C). Čebelar mora paziti, da ima čebelja družina dovolj hrane, ker je iz okolja pri tako nizkih temperaturah ne more dobiti dovolj.

Kako si pravzaprav postal čebelar?
Kot petošolec sem se vključil v čebelarski krožek. Do takrat o čebelah nisem vedel čisto nič, vedel sem le to, da v bližini šole stoji čebelnjak, ki pa smo se mu otroci večinoma izogibali. (smeh) Konec leta smo se udeležili državnega čebelarskega tekmovanja in dobili srebrno nagrado, kar nam je dalo dodatno motivacijo. V sedmem razredu sem začel očeta nagovarjati k izdelavi čebelnjaka. Ker ni bil prepričan, ali mislim resno ali je to le muha enodnevnica, mi je obljubil čebelnjak, če mu poleti pomagam pri opravilih na kmetiji. Tisto poletje sem še posebej vestno pomagal in oče je držal obljubo.Ponaredkov čebeljih izdelkov je na globalnem trgu veliko, zato je za potrošnika najbolje, da jih kupuje pri najbližjem čebelarju. (levo). V knjigi Brez čebel ne bo življenja je predstavljen širok pomen čebel za okolje in ljudi. Opominja nas, kako zelo je človeštvo odvisno od čebel in narave nasploh.

Okolje, v katerem živiš s svojo družino in čebeljimi družinami, je zavarovano območje – Kozjanski park. Kako pomembna je vloga čebel in drugih opraševalcev za to okolje?
Vloga čebel je zelo široka in smo jo skupaj s 66 avtorji opisali v knjigi Brez čebel ne bo življenja. Brez opraševalcev mnoge rastline ne bi mogle imeti plodov. V Kozjanskem parku imamo na srečo še dovolj drugih opraševalcev, pa tudi nasploh v Sloveniji servis opraševanja ni težava. Naše kmetijstvo je namreč razdrobljeno in to je za opraševalce idealno. Že v Avstriji pa so sadovnjaki ponekod tako veliki, da lastniki prosijo čebelarje, naj jim čebele pripeljejo v bližino, da bi imeli opraševanje zagotovljeno. Za to so pripravljeni tudi plačati. Pri nas pa vse to poteka samoumevno in kmetje se vloge opraševalcev ne zavedajo dovolj. V Ameriki, kjer je monokultur veliko, se nekateri čebelarji sploh ne ukvarjajo s pridobivanjem medu, ampak samo z nudenjem uslug opraševanja. Zaradi mnogih ponaredkov medu na trgu in posledično velike konkurence se jim zgolj servis opraševanja veliko bolj izplača.

Ponaredkov medu je na globalnem trgu veliko. Kako se lahko potrošnik prepriča o kakovosti medu?
Ocenjuje se, da je kar polovica medu na trgu potvorjenega, zato bo potrošnik izredno težko prišel do naravnega domačega medu. Prva težava je, da želimo ljudje pojesti veliko več medu, kot ga je na planetu mogoče proizvesti. Poleg tega je razlika v ceni sladkorja in medu izjemno velika, kar pušča precej manevrskega prostora, in trgovci zaradi želje po zaslužku namesto pri domačih čebelarjih raje kupujejo med iz Kitajske, Vietnama, Ukrajine in Indije, pa čeprav vedo, da gre za ponaredke. Problem je tudi zakonodaja, ki to dopušča. Res pa je, da je dokazovanje pristnosti medu z analizo skorajda nemogoče, čeprav se že na prvi pogled vidi, da gre za ponaredek. Če je le mogoče, naj torej potrošnik med kupuje pri najbližjem čebelarju.

Med drugim bdiš tudi nad vzrejo matic kranjske sivke. Gre za slovensko avtohtono pasmo, torej za čisto našo čebelo. Doživljaš svoje delo zato kot posebno poslanstvo?
Seveda. Že v diplomski nalogi sem okarakteriziral našo kranjsko čebelo. Ukvarjal sem se z njeno genetiko, ki je bila takrat še v povojih. Slovensko čebelo sem genetsko primerjal z avstrijsko, hrvaško in italijansko čebelo, da smo jo lahko genetsko okarakterizirali. Od tedaj sem vključen v nadzor čistosti kranjske čebele. V Sloveniji je namreč po zakonu prepovedano v vzreji uporabljati katerokoli drugo pasmo čebele, medtem ko imajo v drugih državah možnost izbire. Ko so v tujini vnašali v svojo vzrejo druge čebele, so spoznali, da je bila njihova avtohtona najboljša, vendar je bilo takrat že prepozno – s preizkušanjem so jo namreč iztrebili. Moja naloga je, da naše čebelarje prepričujem in jih informiram o prednostih čebelarjenja zgolj z avtohtono čebelo. Papež Frančišek je leta 2019 od slovenskih čebelarjev z veseljem prevzel čebelnjak z dvema čebeljima družinama v zahvalo za podporo pri prizadevanjih za svetovni dan čebel.

Kako je tvoja družina vpeta v čebelarjenje?
Žena Andreja mi veliko in z veseljem pomaga, tudi pri transportiranju čebel na drugo lokacijo. Včasih je namreč to kar podvig, saj jih je treba peljati ponoči, na odročne kraje, po ozkih in slabo vzdrževanih cestah. Seveda Andrejo skrbi za mojo varnost in gre z menoj, če je le mogoče. Poseben izziv je prevoz v gozdove Kočevja, kjer mrgoli medvedov. Z Andrejo takrat pustiva tovornjak prižgan in zelo pohitiva, da naju ne bi presenetil kak kosmatinec. Občutek v kočevskem gozdu sredi noči res ni preveč prijeten. (smeh) Sicer mi pa pomaga tudi tast in seveda vsi trije otroci, predvsem pri točenju medu.

Kateri pa je tvoj najljubši čebelji proizvod?
Cvetni prah. Ko sem hodil po svetu, sem videl veliko različnega cvetnega prahu, ampak tako barvitega, kot je pri nas, ni nikjer drugod. V cvetnem prahu se vidi lepota naše države, kako čudovito in pestro rastlinstvo imamo! Cvetni prah je odličen vir beljakovin, ki ga čebele v panju shranjujejo tako, da ga zalijejo z medom. Te prakse se poslužujemo tudi pri nas, saj ponujamo svež cvetni prah, umešan v med, ki mu je poleg tega dodan še propolis. Tako dobimo izredno zdrav izdelek, ki smo ga poimenovali kar čebelji zaklad.

Lani je bilo slovensko čebelarstvo vpisano na Unescov seznam nesnovne kulturne dediščine. Kaj to pomeni za naše čebelarstvo?
S tem se je slovenskemu čebelarstvu dalo veliko veljavo. Slovenski čebelarji delamo na podlagi slovenske tradicije – imamo svoje panje, svojo čebelo, svojo tehnologijo. Spoštujemo zgodovino in tradicijo ohranjamo za naše zanamce. Mlajši čebelarji bi večkrat kopirali tehnologijo iz kakšne druge države, zato je vpis na seznam nesnovne kulturne dediščine dodatna potrditev, da je naše tradicionalno čebelarjenje dobro, ne le v slovenskem, ampak tudi v svetovnem merilu. Podobna potrditev je svetovni dan čebel, ki smo ga predlagali slovenski čebelarji.

Kako je nastal svetovni dan čebel?
Danes obeležujemo skoraj 140 različnih svetovnih in mednarodnih dni in zdelo se nam je, da čebele opravljajo tako pomembno vlogo v okolju, da si zaslužijo svoj dan. Seveda smo najprej morali v podporo prepričati vso čebelarsko javnost, pri čemer nismo imeli težav. Težje jih je bilo prepričati, da ohranijo naš predlagani datum: 20. maj. To je namreč rojstni dan našega največjega čebelarja Antona Janše. Ampak v vsaki državi imajo svojega največjega čebelarja, podobno kot imajo v vsaki državi svojega največjega pesnika ali pisatelja. Zato smo se morali še posebej potruditi, da so ohranili predlagani datum. Ko nam je to po diplomatski poti tudi uspelo, smo morali dobiti mnenje FAO-ja (Organizacije združenih narodov za prehrano in kmetijstvo), nato pa potrditev krovne Organizacije združenih narodov. Predsedujoči na odboru je po naši predstavitvi predloga dejal, da se redko zgodi, da pridejo države s predlogom, ki ne prinaša koristi samo posamezni državi ali regiji, ampak gre za nekaj, kar je dobro za ves svet. Dodal je tudi, da se ne spominja tolikšne enotnosti in soglasnosti pri kakšnem predlogu.

Del slovenske kulturne dediščine so tudi panjske končnice. Kakšne so na tvojem čebelnjaku?
Pri nas imamo čebelarski turizem, zato mi panjske končnice pomagajo, da gostom povem različne zgodbe. Imam tri vrste panjskih končnic, v eni so fotografije najbolj medovitih vrst rastlin v Sloveniji, v drugi so predstavljeni čebelji pridelki, v tretji pa so najbolj prepoznavne značilnosti slovenskega čebelarstva. Sicer pa so panjske končnice začeli risati gorenjski čebelarji; z njimi so po eni strani želeli pomagati čebelam, da lažje najdejo panj, po drugi pa so želeli na eno mesto zapisati, pravzaprav narisati zgodbe iz takratnega življenja.

Kaj pa pomenijo čebelnjaki za naše kulturno okolje?
Čebelnjaki se ne pojavljajo skoraj nikjer drugje razen v Sloveniji. Nekaj jih je sicer v okoliških državah in v Švici, vendar nikjer toliko kot pri nas. Večkrat sem se spraševal, zakaj je tako. Slovenci smo že v preteklosti izredno cenili zemljo in obdelujemo vsak najmanjši košček. Zaradi pomanjkanja prostora so bili čebelarji primorani panje postavljati v več vrst, in ker so želeli čebele tudi zaščititi pred zunanjimi vplivi, je nastal čebelnjak. Imamo tri različne tipe čebelnjakov, ki so se ohranili vse do danes. Arhitektura je izjemna, čebelnjak je namreč narejen v zlatem rezu in je tudi zato pomemben element naše kulturne dediščine. Člani družine Kozmus pridno kot čebele sodelujejo pri skrbi za čebelje družine, točenju medu in promociji izdelkov.

Leta 2019 si papežu Frančišku v imenu slovenskih čebelarjev skupaj z drugimi predstavniki osebno podaril čebelnjak za dve čebelji družini. Kako si doživljal ta dogodek?
Bilo je izjemno. Ker je papež podpiral naša prizadevanja za svetovni dan čebel, smo se mu želeli zahvaliti. Odločili smo se, da mu bomo podarili slovenski čebelnjak. Po nekajmesečnih prizadevanjih se nam je le uspelo dogovoriti za srečanje. Skupaj s predsednikom čebelarske zveze, takratno ministrico za kmetijstvo, predstavnikom za stike z javnostjo, vodjo oddelka za mednarodne odnose in obema našima veleposlanikoma smo čakali na svetega očeta. Ko je prišel, je večina otrpnila. Prišel je vesel, nasmejan, želel se je pogovarjati. Jaz pa se ga nisem prav nič bal, zato je hitro stopil do mene in vprašal, kako smo, kaj smo prinesli … Ko sem mu povedal, da smo mu prinesli tudi penečo medico, se je pošalil, da je to sveta voda. Ker še kar ni odšel, sem ga vprašal, ali je opazil, da imamo na oblekah priponke z napisom No bees, no life (Brez čebel ni življenja), in ali mu lahko svojo podarim. Dovolil mi je, da sem mu priponko pripel na svilnato obleko, napravili smo še nekaj fotografij, nato pa je odšel.

Kam pa greš zdaj ti po napornem dnevu? Na čaj z medom?
Tega sem si pripravil že v službi. Med vikendi v miru pojem tradicionalni slovenski zajtrk – med in maslo na kruhu. Po težkem dnevu pa cvetni prah, ki mi pomaga vzdrževati imunski sistem. In zdržati težo delovnega dne, kot je bil današnji.
 
P. Šergon, Moj pogled, v: Ognjišče 5 (2023), 46-49.

Svetovno prvenstvo v nordijskem smučanju v edinstveni Planici

Le še malo nas loči do največje zimskošportne prireditve v Sloveniji. O tej prireditvi, ki bo potekala v našem nordijskem biseru Planici, sem se pogovarjal z dr. Francijem Petkom, ki je direktor Zavoda za šport RS Planica in tudi del organizacijskega komiteja za pripravo tega prvenstva, sicer pa je tako ali drugače v slovenski zimski šport vpet že več kot tri desetletja.

- Glede na količino snega, ki je zapadel, skrbi vsaj s tega naslova verjetno ni več …
Naj se sliši še tako čudno, novozapadli naravni sneg je težava in bo še lahko težava. Vsakič, ko zapade, ga je treba odstranjevati. Trenutno je največji izziv, kam ga odstranjevati. Planiško prizorišče je kompaktno, po svoje fantastično in edinstveno na svetu, je pa za potrebe tako velike prireditve, kot je nordijsko svetovno prvenstvo, treba zelo dobro načrtovati, kam postaviti vse objekte, tribune, kje bodo speljane trase, in to pomeni, da za odstranjeni sneg zmanjka prostora. Odvečni sneg je zato treba enostavno odpeljati iz doline.
Poleg tega se je treba zavedati, da naravni sneg ni tako kakovosten in obvladljiv kot umetni, zato se ga odstranjuje in si želimo, da bo osnova tako na skakalnicah kot na tekaških progah vseeno umetni sneg.

- Kakšni so vaši spomini na tisti majski dan leta 2018, ko je bila razglasitev organizatorja letošnjega prvenstva?
Spomini na tiste dogodke so še zelo živi, prijetni. Planica se je že od leta 2012 potegovala za izvedbo prvenstva. Po treh neuspelih kandidaturah je četrta uspela in Mednarodna smučarska zveza FIS je za izvedbo nordijskega prvenstva izbrala Planico. Vesel sem, da nismo obupali in smo vztrajali s svojo vizijo, ki pa se je skozi vsako kandidaturo tudi nadgrajevala.

- Spomnim se, kako ste leta 2017 z veliko gotovostjo napovedovali, da je pa 2023 tisto ta pravo leto, da bo prvenstvo v Planici.
Tega se ne spomnim točno, lahko pa odseva notranje občutke in zavedanje, da smo za izvedbo prvenstva res dozoreli. Čeprav popolnoma prepričani nismo bili vse do razglasitve – vseeno gre za proces in izbiro med kandidaturami.

- Je bilo na dan razglasitve poleg vsega veselja tudi kaj skrbi? Če da, v kakšni smeri?
Da, tega ne zanikam. Seveda se ob tisti razglasitvi prepustiš čustvom, veselju, da je uspelo, saj smo se zavedali, da je to velika stvar. Prevevalo nas je veselje, zadovoljstvo. Smo se pa že tisti večer ob proslavljanju uspeha zavedali tudi odgovornosti. Spomnim se predsednika Smučarske zveze Enza Smrekarja in takratnega generalnega sekretarja organizacijskega komiteja Primoža Finžgarja, ki sta vse to zajela v vprašanje: Kaj pa sedaj?
To je bilo samo izražena skrb, da nas čaka velika naloga, ki smo se je zelo zavedali. Zavedali smo se pa tudi, da imamo v Sloveniji dovolj znanja, ljudi, tudi prizorišč in naprav, da vse to lahko res izvedemo. V teh petih letih je bilo opravljenega veliko dela, do vrhunca pa nas loči še manj kot mesec dni.

- Kaj se v organizacijskem smislu še ureja in kaj se sploh še da opraviti v tem zadnjem mesecu pred dogodkom?
Celoten nordijski center ima sedaj bolj podobo gradbišča. Sicer v nordijskem centru potekajo redni treningi različnih ekip skakalcev, tudi tekači na smučeh lahko imajo svoje treninge, tako da redne dejavnosti potekajo ustaljeno.
Zraven tega pa je veliko območij ograjenih, ker so v delu in postavljanju različni začasni objekti. Potreb po tovrstnih objektih je zelo veliko, hkrati pa morajo biti postavljeni pod strogimi varnostnimi standardi in so te zahteve zelo obsežne. Zdaj smo v fazi, ko se vse načrtovane stvari nadgrajuje, predvsem pa izvaja na terenu, kar pomeni, da to niso več samo skice na papirju, ampak da gre zares. Postavljajo se začasne tribune na več lokacijah, postavlja se mesta za kamere in druge novinarsko-tehnične ekipe, postavlja se tekmovalne vasi … Veliko del se izvaja za potrebe številnih televizijskih prenosov. Potem se ukvarjamo s projekcijami, kje vse zagotoviti mesta za gledalce, kako urediti logistiko, kako bo potekalo premikanje po prizorišču za posamezne tipe ljudi – od navijačev in gledalcev do tehničnega osebja, novinarjev, trenerjev, športnikov.
Glede na obseg načrtovanja in dela je to res prvo večpanožno prvenstvo takšnega obsega pri nas in v fazi načrtovanja smo morali razmišljati zares široko, da smo vključili vse te vidike. Brez izjemno predanih in strokovnih ljudi tako ekipe Nordijskega centra Planica pod vodstvom Jelka Grosa kot ekipe Organizacijskega komiteja Planica pod vodstvom Tomaža Šušteršiča tako obsežne in zahtevne naloge ne bi mogli opraviti. Res so izjemni!

- Planico seveda najpogosteje povezujemo s smučarskimi skoki in poleti. To pomeni, da je z organizacijo skokov še najmanj težav?
Gotovo imamo pri organizaciji skokov najbolj utečene ekipe in največ znanja. Skakalna prireditev je bolj obvladljiva. Skoki se izvajajo na enem mestu, potrebuješ snega v razdalji cca 300 m in širini 30 metrov in kar ga je še treba za zaletno smučino, vso to pripravo lahko opravi relativno majhna skupina izkušenih delavcev. Seveda pa je velika razlika med pripravo letalnice ali pa Bloudkove velikanke. Na letalnici je za pripravo in vodenje treba veliko več ljudi.

- Kakšne so v primerjavi s tem priprave za smučarske teke?
Pri tekaškem delu gre za kilometre prog v širini najmanj devet metrov, povsod mora biti najmanj 40 cm kompaktnega snega. Tukaj je treba veliko več načrtovanja, kje speljati proge, kako na vse skrajne točke tekaških prog pripeljati umetni sneg, ga razporediti po trasi, imeti za vse te proge na voljo štiri ratrake za teptanje …

- Za tekaški del prvenstva se verjetno vsem, ki poznamo Planico in dolino Tamar, postavlja vprašanje, kako in kje bodo speljane proge, da bodo fantje in dekleta lahko odtekli tudi maratonske razdalje – govorimo o tekmah na 30 km in 50 km …
Prirejanje tekaških tekem v vseh letih od 2015 naprej je gotovo dalo precej informacij in uvida, kaj to pomeni za Planico. Je pa seveda vedno šlo za sprinterske razdalje, in kot pravite, se nismo še soočili s tako dolgimi razdaljami.
Odgovor na to vprašanje naj začnem pri iskanju širše vključenosti v naše prvenstvo. Želeli smo s tem prvenstvom presegati meje in ideja je bila, da bi tekaška maratona štartala v Trbižu. Po lanskem septembru je italijanska stran sporočila, da tega ne zmorejo pripraviti, tako da je v veljavo stopil rezervni načrt. Proge bodo zato potekale od Rateč pa do Tamarja, kjer se lahko pripravi progo do 7,5 km v eno stran in toliko potem naokrog nazaj. Tovrstna rešitev z večjim številom manjših krogov je seveda zanimivejša za gledalce, saj bodo na tak način lahko tekmovalce videli večkrat.

- Poleg organizacijskega vidika sta pomembna vsaj še dva – športni in navijaški. Če se najprej dotakneva športno tekmovalnega, vi ste pred 32 leti osvojili naslov svetovnega prvaka. Kaj lahko pričakujemo po športni plati?
Navijači, gledalci si seveda želimo uspehov, tudi na glas lahko kdaj govorimo, da medaljo moramo dobiti. Iz lastnih izkušenj vem, da športniki tekmujejo sami s sabo. Vsak ima najprej cilje in zahteve do sebe.
Moje videnje je, da vemo, česa so sposobni naša dekleta in fantje, tako v skokih kot v tekih. Imajo toliko znanja in sposobnosti, da so konkurenčni za medalje. A medalja se mora še zgoditi. Medalje se ne določa, ampak jo je treba doseči na tekmi. In to je čar športa, da nekomu na pravi dan uspe najboljši skok ali tek.
Drugo pa je zavedanje, da tekmuješ na domačem prizorišču. Ko je pravo vzdušje, kot tekmovalec čutiš energijo v zraku, ki kar lebdi, in se res zna zgoditi, da te ponese, tudi do vrhunskih rezultatov. Za nekatere pa zna biti to tudi preveliko breme.

- In še tretji, navijaški vidik: kako bo v dogajanje vpeto občinstvo, sama Kranjska Gora in tudi okoliški kraji?
Še dolgo po koncu kariere nisem razumel pomembnosti prisotnosti gledalcev, navijačev, medijev, televizije. Če zelo realno in ne iz športnega vidika gledam na vse skupaj, se na koncu določeno tekmovanje ne vrednoti toliko po tem, kateri športniki so nastopali, ampak koliko ljudi bo dogodek prišlo pogledat, ga podpret, koliko ljudi bo dogodek videlo po televiziji. Povedano drugače: pri pripravi športnega dogodka je organizacija športnega dela tekmovanja precej lažji zalogaj kot priprava vseh podpornih stvari in potreb za gledalce. Tudi iz tega razloga se je dobršen del priprav nordijskega prvenstva osredotočal na gledalce. Razpored prostorov, dostop, nastanitve, logistika itd. In kar je zanimivo: ravno gledalci bodo nastanjeni najbližje prizorišču. Tekmovalci so razporejeni v razdalji nekako do 30 minut vožnje. Tudi sam se spomnim, da smo se na več prvenstvih do skakalnic vozili po eno uro.
Sicer bo pa vsak dan veliko športnega in tudi spremljevalnega programa. Spremljevalnemu programu je bilo namenjenega veliko premisleka, da se obiskovalcem med enim in drugim tekmovanjem omogoči oddih, zabavo, glasbo, tudi dobro gostinsko ponudbo; posebej se potem pripravlja še dogajanje v večernih urah v Kranjski Gori, kjer bodo podelitve medalj in spet pester program. Iz vsega tega je jasno, da je zelo velik poudarek na skrbi za gledalce.

- V prodaji so tudi že vstopnice. Na družabnih omrežjih je precej govora o tem, saj eni trdijo, da so predrage, spet drugi zagovarjajo, da ustrezajo veličini dogodka. Kakšen je vaš pogled na to?
Če najprej odgovorim kot običajen obiskovalec prireditev, se moram zavedati, da gre za zelo velik dogodek, za katerega moram kupiti vstopnico, in da bo ta vstopnica nekoliko dražja. Lahko jo primerjamo s cenami vstopnic kje drugje in tudi za druge dogodke. Danes je za dogodek svetovnega formata težko dobiti vstopnice pod 50 ali celo 100 evrov.
Hkrati se je treba zavedati, da je iz organizacijskega vidika to zelo velik stroškovni zalogaj in izvedbo prvenstva je treba pokriti. Zato se mi o cenah ne zdi primerno polemizirati, navsezadnje se je treba tudi zavedati, da gre za takšen format tekmovanja, ki lahko pride v Slovenijo enkrat na nekaj desetletij.

- Kako pa je s pričakovanim številom obiskovalcev v času prvenstva?
Ravno v teh dneh smo imeli sejo organizacijskega komiteja in je Tomaž Šuštaršič, ki je generalni sekretar in direktor organizacijskega komiteja, dejal, da bo v dneh, ko bo največ športnih dogodkov, približno do 15 tisoč gledalcev, v preostalih dneh pa med 8 in 10 tisoč. To so tudi optimalne številke, kar prizorišče prenese in da je za gledalce dobro poskrbljeno. Je pa dogajanje raztegnjeno na 11 tekmovalnih dni, tako da se gledalci razporedijo na več dni. In četudi bi kazalo, da bi za kak dan lahko prodali več deset tisoč kart, to ni možno, saj je število vstopnic omejeno.

M. Erjavec, Moj pogled, v: Ognjišče 2 (2023), 41-43.

“Kmetje se znajdejo, kot se vsak zna in zmore”

S predsednikom Kmetijsko gozdarske zbornice Slovenije smo ob vstopu v jesen spregovorili o letošnji kmetijski letini, ki je bila na preizkušnji na več ravneh, in predvsem o strahu, ki je čedalje bolj prisoten med slovenskimi kmeti.

- Ob koncu meseca avgusta se je zaključil sejem AGRA, ki je po dveh letih spet zaživel v polnem razmahu, z razstavljavci, obiskovalci, okroglimi mizami ... Kako ste sami doživeli letošnji že 60. kmetijsko-živilski sejem?
Sejem je imel spet priložnost predstaviti se v vsem svojem obsegu. Sicer sam sejem glede predstavljanja novitet nima več takega vpliva kot nekoč, ko so naši očetje prihajali na sejem z gotovino in kupovali kmetijske stroje. Vse to poteka že po drugih poteh, je pa bil sejem predvsem priložnost za druženje, za izmenjavo mnenj, izkušenj in za kakšne polemične pogovore.

- Sejem je pomemben tudi za srečanje kmetov, razstavljavcev z odločevalci, predstavniki ministrstev in drugih služb. V katero smer so šli pogovori, kakšna so sporočila teh srečanj, okroglih miz ...?
Gotovo je bila to priložnost za kopico pogovorov, ki mi jih je uspelo imeti s kmeti, in moram reči, da je med njimi predvsem velika zaskrbljenost, ko gledajo v prihodnost. Veliko je negotovosti in vprašanj, kaj se bo s področjem kmetijstva dogajalo, kaj bo s pridelavo in kakovostjo hrane, na kakšen način se bo to dogajalo na slovenskih tleh … Slovensko kmetijstvo ima majhen obseg in je še toliko bolj občutljivo na vse zunanje vplive. Na žalost pa tudi evropsko kmetijstvo, ki je eno najbolj reguliranih in je zelo togo, nima posluha za manjše države, ki imamo na področju kmetovanja tudi posebnosti.
Zaskrbljenost in tudi strah pred prihodnostjo je prisoten.

- Eno so načrti, strategije, tabele hektarskega donosa ..., drugo je letošnja realnost. Najprej najbolj aktualna – suša. Lahko prosim opišete, kakšno je stanje, na kakšen način se spremlja položaj v Sloveniji glede suše, kako se sploh beleži, zbira podatke o posledicah suše?
Po Zakonu o naravnih nesrečah se podatke o škodi začne zbirati s pomočjo občinskih komisij, ki s kmeti pripravijo popis škode. Ta postopek je že v teku. Ob tem popisu prihaja tudi do težav, saj je težko določiti začetek suše, potem vse kulture tudi niso vključene v ta nabor; letos se je recimo postopek popisa začel v času, ko so bila žita že požeta.
Ko se podatke zbere, je na vrsti Vlada, da pripravi načrte za sanacijo stanja. Tukaj so potem kmetje prepuščeni odločitvi Vlade RS, ki mora določiti tudi podatke o povprečnem pridelku in cenah, ki veljajo za posamezni pridelek. Predvsem izračun cen je navadno dolgotrajen, običajno te cene statistika ugotavlja šele prihodnje leto, tako da bo Vlada tukaj gotovo imela nekaj težav, če bo želela sanacijo letošnje škode izpeljati čim prej.

Pomembno bo vprašanje, katere podatke uporabiti za postavitev cen. Ob tem vemo, da so zrasle cene pridelkov, hkrati so zrasli tudi stroški pridelave.
Enak problem se ponavlja ob sanaciji škode po toči na koruzi. Težko je vedno priti do točke, kjer bi bili na koncu vsi zadovoljni – ob dejstvu, da bi bili kmetje najbolj zadovoljni, če bi lahko normalno pridelali pridelek in se ne ukvarjali s sanacijo škode ter vsemi postopki, ki morajo pri tem steči.
Še en primer: leta 2017 je bila škoda ob suši v Sloveniji ocenjena na 65 milijonov evrov, izplačane pomoči je bilo po dobrem letu slabih sedem milijonov. S tem želim povedati, da pri tej sanaciji škode ne gre za visoke zneske, kot bi si mnogi mislili.
Suša predstavlja velik problem pri krmi za živinorejo. Pri določenem številu glav živine je treba zagotoviti določeno količino voluminozne krme, travinja ... Tudi ne moreš kar tako zmanjšati števila glav živine, sploh ne krav mlekaric. Kmetje se poskušajo znajti, kot se posameznik zna in zmore, so pa vse te naravne nesreče povišale cene krme, saj je suša prizadela velik del Evrope, tako da tudi uvažati neko krmo je danes nemogoče.
Drugi problem predstavlja koruza, predvsem ta, ki se jo silira, saj je slabe kakovosti in jo bo treba dokupovati. Cene so visoke, težko jo je dobiti, tako da je naša predlagana smer rešitve tudi, da bi država sprostila nekaj koruze iz državnih blagovnih rezerv.

- Eno je reševanje posledic suše na način izplačevanja državne pomoči, vendar je treba razmišljati tudi o trajnejših rešitvah. Je izgradnja namakalnih sistemov realna in dobra rešitev?
Namakalni sistem se sliši v redu, ima pa tudi ta sistem v trenutnih okvirih svoje težave – letos se recimo površine, ki so priključene na vodovodne sisteme ali na črpanje iz bližnjih vod, zaradi prepovedi ni smelo namakati. Drugi problem predstavlja zelo visoka temperatura, zaradi katere namakanje tudi ni tako učinkovito.
Skupnih površin, ki se jih namaka oz. so pripravljene za namakanje v Sloveniji, je nekaj več kot 6.500 hektarjev – med te površine spadajo tudi površine za pridelavo zelenjave, sadja ... Samo za primerjavo povem, da je pšenica letos bila posejana na površini 28.000 hektarjev. Namakanih površin je bilo letos cca 4.500 hektarjev; za namakanje pa ima potencial še nekaj 10.000 hektarjev.
Z namakanjem je na žalost v Sloveniji tako, da se o njem pogovarjamo v tistih letih, ko nastopi suša, kaj kmalu potem pa na to pozabimo in umanjka vsakršna realizacija.
Naša želja je, da bi se vzpostavil krovni zakon o namakanju, ki bi vseboval vodna dovoljenja za koriščenje vode, da bi država zgradila primarne napeljave za namakanje, in kmetje bi potem prevzeli razpeljavo sistema do lastnih površin. Hkrati je treba dobro načrtovati, koliko vode se predvidi za katero področje, vzpostaviti je treba vodne zadrževalnike, kar pa predstavlja veliko količino in je težko pridobiti take površine, iz katerih bi se nato lahko v poletnih mesecih sproščalo zbrano vodo.
Vzpostavitev sistema namakanja je kompleksen sistem, ki potrebuje dober razmislek, da bo potem dajal tudi rezultate. Je pa namakanje dejstvo, ki se ga moramo lotiti, saj je bilo v zadnjih 20 letih samo šest let takih, ko ni bilo večjih naravnih nesreč, povezanih s podnebnimi spremembami.
Drugi letošnji problem je bil velik dvig cen posameznih surovih, predvsem tudi mineralnih gnojil, kar je povezano z dogajanjem v Ukrajini; določena gnojila, surovine so bile tudi težko dobavljive … Kaj je možno narediti na tem področju, da bo obdelovanje zemlje in posledično pridelava hrane še finančno vzdržna?
Vlado in Ministrstvo za kmetijstvo smo že poleti opozorili na to težavo in naslovili vprašanja, kako bo evropska petrokemična industrija, ki proizvaja gnojila, obratovala. Trenutno namreč sploh ne obratuje. Vemo, da je največji problem pri dušičnih gnojilih zaradi visoke cene plina. Na jesen se zna zgoditi, da bo težava z dobavljivostjo in ceno fosforjevih in kalijevih gnojil. Znanost za zdaj ne pozna odgovora, kako nadomestiti ta mineralna gnojila.
Bojim se, da nihče v Evropi ne ve, kako bo naprej, in ni neke rešitve, ki bi bila že danes znana. Spet posameznik, zadruge iščejo različne poti, vsak se poskuša znajti, kolikor zna. To bo imelo vpliv na zmanjšano uporabo mineralnih gnojil, posledično bo manjši hektarski donos.
Lahko se zgodi celo scenarij, da bo sedaj strošek setve in gnojil zelo visok, potem pa se agresija Rusije na Ukrajino razreši in bo kar naenkrat cena padla – tako bo lahko odkupna cena za določen pridelek nekajkrat manjša, kot so zdaj vsi stroški pridelave. S tem bodo na kmetijah ustvarjeni veliki minusi, ki jih je težko pokriti.

- In nič ne kaže, da bi vstop v jesen in načrtovanje nove sezone za leto 2023 prinašalo kaj boljše napovedi … Kaj vse to pomeni za močne slogane in vse načrte o povečevanju lastne domače samooskrbe v Sloveniji?
Zagotovo bo lahko trend pri kmetih šel v zmanjševanje števila glav živine ali zmanjšanje obdelovalnih površin. Trenutno smo pri govedoreji in perutnini še samooskrbni, je pa problem, ker skoraj polovico govejega mesa izvozimo in potem drugo polovico uvažamo. Tudi mleka imamo dovolj, enako velja za jajca. Prašičereja predstavlja problem, ker se je to področje prepustilo odprtemu trgu, in tako smo na tem področju samooskrbni v dobrih 35 odstotkih. Pa še pri tej količini imajo slovenski prašičerejci težavo z odkupom doma pridelanega mesa in morajo oni stati pred trgovino za odkup, namesto da bi se trgovec postavil v vrsto pri rejcu prašičev.
Kot drugo si je treba priznati, da vse akcije in medijske kampanje glede kupovanja v Sloveniji pridelane hrane niso bile uspešne oz. se niso prijele. Še večina javnih zavodov kupuje hrano iz uvoza, sistem javnih naročil pa je tak, da je to skoraj nemogoče spremeniti. Slovensko hrano bi lahko bolje vključili v vrtce, šole, bolnišnice …

- Kako pa je s tem na področju zelenjave? Sadja? Mogoče sta to segmenta, ki običajno nista tako v ospredju, ko govorimo o kmetijstvu na splošno.
Področje pridelave zelenjave je v Sloveniji neobrušen diamant. Zelenjave bi se lahko pridelalo veliko več, vendar ne stihijsko in kampanjsko. Toliko radiča in zelja, kot se ga je podoralo v kovidnem letu, se ga ni nikoli. Hočem reči, da je pridelavo zelenjave treba načrtovati. Zagotoviti je treba neke minimalne odkupne cene in dolgoročne pogodbe. Samo področje se bo pa moralo znotraj sebe organizirati, kdaj bo kdo kaj sadil – kdaj je pametno začeti s sajenjem na Primorskem, kdaj potem na Štajerskem ... Sektor zelenjave se bo razvijal, saj imamo dovolj znanja in tudi površin, največji problem pa zagotovo predstavlja omajano zaupanje med pridelovalci in trgovinami. Kmetje težko zaupajo trgovinam, ker je vse na ravni vsakoletnih dogovorov, in če pridelovalec zelenjave nima dolgoročne odkupne pogodbe, je potem težko iti v sezono, če ne veš, kaj boš lahko prodal in po kakšni ceni. Hkrati se pa moramo zavedati, da nekaj tovornjakov pripeljane zelenjave iz Španije in Italije zelo vpliva na prodajno ceno in postavi tako rekoč standard cene. Vsem pa nam je znano, da na teh plantažah delajo migranti iz vsega sveta v sužnjelastniških odnosih.

- Po eni strani bi si kmetje želeli pomoč države, po drugi strani pa vidimo, da nekatere države znotraj EU brez suverene drže do svojih kmetov stvari še poslabšujejo, vse znotraj govora o zeleni agendi. Se lahko tudi v Sloveniji zgodi primer Nizozemske?
Primer Nizozemske se v Sloveniji ne more zgoditi. Pri njih je bil vseskozi prisoten odmik od evropskega pravnega reda glede kmetijstva. Bila je izjema.
Za primerjavo povem, da imamo v Sloveniji manj kot eno glavo živine, kar predstavlja 500 kg obremenitve na hektar. Če si bil v nekem okoljskem programu in si imel več kot 1,9 glav živine (GVŽ) na hektar, si moral ta gnoj dati nekomu, ki je imel omenjeno vrednost manjšo. Kmetij s tako okoljsko obremenitvijo je v Sloveniji izjemno malo. Na Nizozemskem se je ta lestvica začela pri 5,1 GVŽ in se je dovoljevalo odmik celo do vrednosti 8 ali 9 GVŽ na hektar. Njihovo vrhovno sodišče je zato določilo, da nacionalno določilo te izjeme ne sme biti nad pravnim redom EU, in je prišlo do zahtev po zmanjševanju. Razumem nizozemskega kmeta, ki ima sedaj veliko težavo, kako skoraj čez noč prepoloviti obseg reje, imajo pa dolgoročne načrte in investicije. Glede na druge države imamo zelo kakovostno, nadzorovano kmetijstvo. To dokazujejo tudi podatki, recimo z vodovarstvenih območij, kjer so tudi kmetijske površine, na katerih se prideluje hrana, pa kljub temu imamo neoporečno vodo.

- Kljub vsemu pa se zdi, da je lobiranje aktivistov zelene ideologije uspešno, saj se uvaja ukrepe, ki postavljajo pod vprašanje preskrbe s hrano na področju Evrope.
Gotovo določen del nove evropske skupne kmetijske politike predstavlja problem, saj v vseh članicah izvaja povečan obseg okolju prijaznih ukrepov. Ne zanima jih stanje v posamezni državi, ampak povsod enaki ukrepi. Določeni evropski birokrati živijo v nekem vzporednem svetu – teh niti vojna v Ukrajini ni streznila in vidijo pred sabo samo zeleno ideologijo, znotraj katere imajo nastavljene neke parametre in jih želijo doseči ne glede na to, če bo pol Evrope lačne. Tudi v Sloveniji imamo kar nekaj organizacij, ki znajo o kmetijstvu povedati vse najslabše in ga obtoževati za vse tegobe – brez da bi se pa vprašali, od kje prihajajo oblačila, vsa tehnologija, elektronika, kakšen vpliv na okolje ima ves transport ...

- Ob trenutni situaciji se zdi, da kot družba še nismo doumeli, za kako resne težave gre, saj so police po trgovinah za zdaj še polne. In tudi v Slovenji se zdi, da je kmetovanje vsem v napoto in skorajšnji nebodigatreba …
Izven mest se nam danes ne dogaja razvoj podeželja, kot smo si ga želeli – da bi se razvijalo kmetijstvo in obdelovanje zemlje, da bi bili prevzemniki kmetij ... –, ampak se nam dogaja urbanizacija podeželja. Na podeželju je mnogim danes prijetno živeti, sploh ker so se tja preselili iz mest. Na podeželje gledajo z nostalgijo, z neko nerealno sliko … In zanje predstavlja kmet v velikem traktorju motnjo, ker moti njihov mir, ker jim je v napoto na cesti, ker pelje gnojnico in smrdi, ker je okoli kmetije kdaj hrupno in še bi lahko naštevala. Kot rečeno: majhne kmetije se na podeželju ukinja in kmetov je čedalje manj ter so v večini krajev že krepko v manjšini. Posledično sedaj mnogi pričakujejo, da se bodo kmetje prilagajali vsem priseljencem, kljub temu da se je na teh območjih morda kmetovalo že stoletja.

M. Erjavec, Roman Žveglič, “Kmetje se znajdejo, kot se vsak zna in zmore”: Moj pogled, v: Ognjišče 10 (2022), 41-43.

"Odkrivamo in vzpodbujamo obraz svetosti pri vsakem posamezniku"

Petega avgusta 2022 sestre Hčere Marije Pomočnice (FMA) praznujejo 150. obletnico ustanovitve reda (1872). Ob tej priložnosti smo se pogovarjali s s. Mojco Šimenc, ki je višja predstojnica Slovensko-hrvaške inšpektorije Marije Pomagaj. Osvetlila sva pomen tega jubileja ter predvsem izzive, ki jih kot redovnice prepoznavajo v današnjem času.

- Vaša redovna družba FMA je bila ustanovljena leta 1872. Kaj bi lahko povedali o začetkih skupnosti in takratnem času?
Odkrivanje zgodovine skupnosti prinaša nova spoznanja. Ti začetki so zanimivi; dobro poznamo delovanje don Boska s fanti; listine pa povedo, da je don Bosko resno razmišljal, kako bi poskrbel tudi za dekleta. Imel je videnje, v katerem mu je Marija pokazala skupino deklet ter naročila, naj poskrbi zanje. Don Bosko je iskal osebo, ki bi ji to lahko zaupal. Poskušal je večkrat – z redovnicami, pa z ženami, ki so vodile sirotišnice in podobno, vendar nič od tega ni zaživelo. Vse dokler se ni odpravil v majhno vasico Mornese, kjer je župnik tudi bil salezijanec, in tam je našel skupino deklet, ki so pod vodstvom Marije Dominike Mazzarello izvajale delo z dekleti na enak način, se pravi s preventivnim vzgojnim sistemom, kot don Bosko. To je bil trenutek, ki ga je don Bosko prepoznal kot priložnost, da ustanovi redovno družbo. In tako je 5. avgusta leta 1872 prva skupina sester izpovedala zaobljube uboštva, čistosti in pokorščine v Družbi FMA.
Sicer je pa marsikaj, kar se je takrat dogajalo, težko razložiti in razumeti, tudi z vidika širjenja družbe – po smrti ustanoviteljice pri njenih 44 letih, 9 let po ustanovitvi, je bilo že 166 sester v 26 skupnostih, in to ne samo v Italiji, ampak tudi v Franciji, Urugvaju in Argentini.

- Tako se je začelo. Glede na vaše besede, da je zanimivo odkrivanje teh začetkov – do kakšnih spoznanj pa ste recimo na nivoju celotne družbe v zadnjem času še prišli?
Lepo je raziskovati in ugotavljati, kako močno je bila v začetke naše redovne skupnosti vključena Marija Pomočnica. Poleg don Boskovih videnj je tudi Marija Dominika imela videnje. Slišala je besede: »Tebi jih zaupam!« in videla skupino deklet ter tudi že stavbo, v kateri naj bi živele. To se je nadaljevalo tudi kasneje. Don Bosko je nekoč prišel v glavno redovno hišo FMA na obisk in tam doživel, da Marija stopa po hiši, videl jo je; poskušal je razložiti sestram, da je Marija prisotna v njihovem delovanju in da s svojim plaščem pokriva njihovo hišo.

Iz tega dogodka je izbira gesla ob letošnjem praznovanju 150-letnice, saj smo izpostavile ravno to misel: »Marija stopa po tej hiši!« In ob besedi, da Marija že 150 let stopa po tej hiši, je mogoče razmišljati marsikaj.

- Kako pa se je ta skupnost širila bolj na vzhod, v Slovenijo, tudi druge države na Balkanu?
Če malce pogledava po drugih državah, prav letos nekatere skupnosti, recimo v Nemčiji, na Poljskem, v Indiji itd., praznujejo 100-letnico. Me smo uradno gledano mlajše: v Sloveniji smo od leta 1936. Vendar ta številka potrebuje stavek ali dva razlage. Če so namreč v druge države iz Italije odhajale predvsem Italijanke, ki so šle kot misijonarke z namenom ustanovitve redovne skupnosti, pogosto tudi kot pomoč izseljencem, in so šle nekako v svojo govorno skupnost, so v Slovenijo naše redovniško življenje prinesle slovenske sestre, ki so se pridružile redu v Italiji. Prva Slovenka je zaobljube izrekla že l. 1910 – to je bila Marija Šuligoj. Do leta 1936 je bilo slovenskih sester kar 44. Nekatere so šle v misijone, nekatere so delale v Italiji. Slovenke so bile v Italiji zelo cenjene, bile po italijanskih skupnostih tudi predstojnice itd. Prva skupina štirih sester je bila poslana v Slovenijo na prošnjo salezijancev, v kasnejših letih so prišle še druge. Prvo skupino je vodila s. Alojzija Domanjko, ki je bila nato še dolgo časa predstojnica skupnosti v Sloveniji.

- Sestre FMA ste prisotne po celi Sloveniji – lahko opišete, kako se je nato skupnost širila po Sloveniji?
V Sloveniji se je prva skupnost vzpostavila v Ljubljani, na Karlovški 22; začele so z oratorijem, otroškim vrtcem in internatom. Nato so po letu 1948 sestre bile razgnane. Nekatere so šle v službe, druge so gospodinjile po župniščih; so bile pa ves čas osebno spremljane od s. Alojzije, ki je vložila veliko truda v to, da je skrbno ohranjala stik z njimi in spodbujala redovni duh. In spet zanimivo: v tistem času ni nobena izmed sester zapustila redovnega življenja in so se vse vrnile v skupnost, ko je bila ta možnost.
Skupnosti po Sloveniji so se oblikovale počasi, tiho in znotraj zgodovinskih danosti. V Sloveniji se za prvo skupnost šteje Rakovnik (l. 1948 gospodinjstvo pri salezijancih), takoj nato na Gornjem trgu leta 1949, v prvih letih zgolj kot bivanje v neki shrambi, danes pa imamo tam lep študentski dom.
Bolj redna skupnost je bila vzpostavljena na Reki leta 1959. V bližini salezijanske župnijske cerkve Marije Pomočnice je bila naprodaj hiša, ki je imela enak naslov, Karlovška 22, kot prva hiša tukaj v Ljubljani. Ob tem človeka še danes spreleti in v tem so sestre videle znamenje, da hišo kupijo. V njej so živele kandidatke.
Nato smo na Bledu l. 1968 dobile od zakoncev Zupan v dar gospodarsko poslopje, ki smo ga s pomočjo dobrotnikov uredile v hišo, in od takrat naprej je bil tam noviciat, ki se je na Bled preselil iz Lovrana. Danes pa je tam dom duhovnosti. Od leta 1984 smo na Rakovniku v svoji hiši. Štiri leta kasneje smo odprle skupnost v Radljah ob Dravi, leta 1991 v Murski Soboti, kjer so sestre začele z varstvom otrok v hiši, to je preraslo v vrtec, danes Župnijski vrtec Lavra. Z odprtjem novih škofij se je naše poslanstvo še razširilo, saj smo začele delati tudi v pisarni škofije Murska Sobota in odprle smo skupnost v škofiji Novo mesto.
Kot prelomnice našega delovanja bi omenila tudi vsakokratni vrhovni zbor, ki ga imamo vsakih 6 let; ta je priložnost, da pregledamo naše delo, našo temeljno usmeritev in vsakič znova posodobimo besedišče glede na čas, s tem pa damo novo usmeritev za delo.

- Kako se je vaše delo, vaše poslanstvo spreminjalo in dopolnjevalo v zadnjih desetletjih? Kako je bilo s spreminjanjem tega besedišča, je šlo bolj za korake evolucije, ali je bilo treba narediti tudi kakšne korenitejše spremembe?
Sama sem k sestram prišla leta 1984 in zaobljube izrekla leta 1990. Imam spomin na čas v Jugoslaviji in na čas kasneje. V pogledu na 150-letnico in tudi obdobje zadnjih 30 let bi (kot osebno mnenje, ne kot zgodovinsko dejstvo) izpostavila predvsem, da je ta čas daljši, kot so leta. 150-letnica se v luči zgodovine Cerkve sliši zelo kratko obdobje, a naša se je zgodila v času velikih sprememb.
Naša skupnost je nastala v času, ko so se stvari nekako še vrtele v tradicionalnem kolesju, vendar so se že pojavljali klici po spremembah, po novem … Veliko spremembo za redovno življenje je prinesel II. vatikanski koncil, saj je redovne skupnosti povabil, naj se vrnejo k prvotnemu duhu ustanovitelja, a se prilagodijo času (tudi redovno obleko). Pred tem so vse redovne skupnosti delovale podobno, karizma ustanovitelja ni bila v ospredju, tudi v konstitucijah ni bila tako poudarjena kot danes.
Po obdobju stotih let so se poslovile generacije prvih sester in tistih, ki so poznale prvo skupino. Naša skupnost pa se je vrnila k začetkom in študirala, kaj so bila izhodišča našega delovanja, kaj je naše poslanstvo in v čem je danes smisel, da obstajamo. To delo je potekalo takoj po koncilu, ko so bila na novo spisana naša pravila oz. konstitucije – poizkusne l. 1969, prenovljene l. 1981. Te konstitucije vsebujejo veliko koncilske teologije in postajajo vse bolj aktualne. Cerkev namreč šele zdaj s papežem Frančiškom odkriva, kaj je bil duh II. vatikanskega koncila za Cerkev.
Odkrivamo, kaj pomeni, da smo vsi poklicani k svetosti, ne glede na to, katero vlogo v Cerkvi imamo. To je tudi eden od poudarkov naše 150-letnice, sledimo pa tudi vzpodbudam, ki jih Cerkev v tem času daje. Odkrivati in negovati vsakodnevni obraz svetosti pri vsakem posamezniku se mi zdi ena najpomembnejših nalog Cerkve v današnjem času. S tem se vzpostavi tudi nekakšna urejenost, ki ni vsiljena od zgoraj, ampak prihaja od znotraj, iz poklicanosti vsakega posameznika. Čeprav bomo kot Cerkev v prihodnosti številčno manjši, bomo – tako upam – bolj pristno živeli, v osebni svetosti.

- Kako po eni strani nagovarjati to osebno svetost pri vsakem posamezniku, kako odgovarjati na to duhovno žejo, tudi pri ljudeh, ki so se oddaljili od Cerkve, hkrati pa ne siromašiti Božje besede v želji, da bi se približali sodobnemu človeku?
Odkrivati moramo temeljne drže in jih negovati. Bilo bi nevarno, če bi se ljudje, ker bi nas bilo strah ali bi se počutili negotove, zatekali v neke strukture, samo da bi se počutili varne. To ne bi bilo dobro. Smo pa v času, ko je veliko strahu, tudi med mladimi, in posledično je veliko zatekanja v trdo organizirane skupine in skupnosti.
Tudi z vidika duhovnih poklicev Bog še vedno kliče. Mladi o tem premišljujejo in bodo sposobni o tem razmišljati, ko jim bomo pomagali odstraniti vso drugo sodobno navlako, ki prekriva notranjo željo. Pomislimo samo na vso tehnologijo, digitalizacijo, vse podobe, zvoke, impulze in ustvarjanje potreb vseh vrst, ki jih ta svet vsiljuje in nalaga na srca mladih; to gotovo ne prispeva k razmišljanju o bivanjskih vprašanjih ali poklicanosti. Torej je to izziv: kako to nagovarjati, kako to odstirati, kako priti zraven – pri delu z mladimi danes so to aktualna vprašanja.

- Če se še dotaknem usmerjenosti dela – je danes pomembneje poskrbeti za mlade, ali da se Cerkev usmeri v zakonce in posledično utrjuje tudi močno domačo, hišno Cerkev, ali pa da se usmeri v res dobro katehezo otrok …?
Današnja situacija je kompleksna. Recepta, gumba za rešitev ni. Cerkev naj dela z ljudmi, povsod. Posamezni redovi in karizme pa naj se posvečajo svojim prednostnim skupinam in odkrivajo še druge potrebe.
Če izhajam iz začetkov našega reda, so se sestre najprej usmerile v šole. V Sloveniji naša skupnost ni ustanovila takšne izobraževalne ustanove. Delamo pastoralno, med družinami, a na osnovi temeljnega poslanstva, ki je spremljanje najstnic oz. deklet v vseh razvojnih obdobjih. Zaradi njih naslavljamo tudi starše – kot je rekel že Slomšek, da morajo sodelovati starši, Cerkev in država, sicer ni vzgoje. Poskušamo nagovarjati tudi dedke in babice. Vse bolj pa odkrivamo, da je pomembno in zelo aktualno skrbeti za celostno vzgojo deklet in žena. Danes se kar veliko govori o vlogi žensk v Cerkvi, storjenega pa je še vedno malo.
Na osnovi izkustva spremljanja skupin in posameznic vemo, kako neprecenljivo je, da se dekle postavi na svoje noge, da najde osebno identiteto in občutek svobode, da se lahko razvija in poišče svojo življenjsko pot.

M. Erjavec, s. Mojca Šinkovec: "Odkrivamo in vzpodbujamo obraz svetosti pri vsakem posamezniku": Moj pogled, v: Ognjišče 8 (2022), 77-79.

"Predvolilna kampanja bo ostra, konfliktna in za mnoge brez vsebine tudi umazana"

- Predvolilna kampanja je v teku. V volilnem letu, kjer bomo poleg parlamentarnih volitev izbirali še kandidate na lokalnih in predsedniških volitvah, je prvi fokus na volitvah v državni zbor. Kandidati se že predstavljajo, priča smo soočenjem, dejavne so stranke … V tem početju lahko vidimo najboljše, kar nam lahko ponudi demokracija, na žalost pa tudi tisto najslabše.
Kaj pričakovati od letošnje predvolilne kampanje, smo se pogovarjali s prof. dr. Matevžem Tomšičem, sociologom, univerzitetnim predavateljem in publicistom.
Zakon o volilni in referendumski kampanji pravi, da se uradna predvolilna kampanja začne 30 dni pred volitvami – hkrati pa se zdi, da volilna kampanja traja ves čas in da je že v polnem teku. Kako vi vidite začetna dogajanja te kampanje?
Se popolnoma strinjam, da volilna kampanja traja tudi vsa štiri leta med volitvami. Politične stranke se morajo že takoj po volitvah pripravljati na naslednje volitve, kar vključuje analizo rezultatov, analizo uspehov in neuspehov, razlogov za to; hkrati pa morajo začeti z aktivnostmi, ki se sicer ne imenujejo uradno volilna kampanja, vseeno pa potekajo z namenom, da stranka doseže čim boljši rezultat na naslednjih volitvah. V Sloveniji imamo zadnji dve leti dokaj napeto situacijo, veliko je konfliktov, različnih teženj, predvsem po zamenjavi vlade oz. odstopu g. Šarca z mesta predsednika vlade. Od takrat se nekateri niso mogli in se ne morejo sprijazniti s tem, da je na oblasti nekdo drug. Dokaz za to je tudi nenehno ustvarjanje vtisa nenormalnosti, da je vse narobe, da ni nobene svobode in se zato protestira itd. S tem predvsem leva politična opcija kaže na lastno pojmovanje demokracije – zanje je normalno zgolj in samo to, da so na oblasti oni. Vendar izguba oblasti določene politične opcije ne pomeni konca demokracije, ravno nasprotno. Lahko pa razumem, da je zanje lahko to katastrofa. Zato sedaj mnogi posegajo po zelo različnih prijemih z željo, da bi prikazali, kako nenormalno je stanje. Dejansko je Slovenija v zadnjih dveh letih enako demokratična, kot je bila prej, kvečjemu je situacija v mnogih ozirih boljša.
Iz vsega povedanega mislim, da bo volilna kampanja zelo ostra, konfliktna, in to bolj, kot so bile prejšnje. Za nekatere gre za obstati ali izginiti s političnega odra, in so z vidika političnega preživetja pripravljeni tudi na ostro in umazano kampanjo, kjer bodo lahko posegali po vseh možnih sredstvih za dosego cilja svojega obstoja. Pa ne samo svojega obstoja, ampak obstoja določenih omrežij, ki po svoje že začenjajo čutiti, da zgubljajo tla pod nogami in da se ustaljene finančne pipice ponekod pripirajo. To gotovo čutijo razne nevladne organizacije, ki so v veliki večini naklonjene levi politični opciji, kar s svojim aktivizmom tudi izkazujejo. In da ne bo kdo narobe razumel – s političnim aktivizmom ni nič narobe, dokler tega ne plačujejo davkoplačevalci; je pa to zelo neprimerno, če gre nekakšno rezervno 'ulično vojsko', ki se aktivira na klic leve politične opcije.

- Govora je o tem, kako zelo prelomne naj bi bile prihajajoče volitve v državni zbor, uporablja se celo izraz plebiscitarne.
Plebiscitarnost bi razumel kot dejstvo, da se stvari spreminjajo. Razumem pa, da leva politična opcija čuti, kako izgublja svoje monopolne pozicije, da zgubljajo svoj privilegiran položaj in si ne morejo predstavljati, da bi bila naslednja štiri leta na oblasti trenutna vladajoča garnitura. Zato so zanje to lahko skorajda usodne volitve (ali kot jim rečejo, plebiscitarne), saj bi v naslednjih štirih letih gotovo usahnili določeni proračunski viri, kar bi pomenilo odpad nekaterih predvsem nevladnih organizacij, katerih dejanski namen delovanja je politična agitacija in idoeloška indoktrinacija. Zato naj glede nevladnih organizacij država financira tisto, kar je v resničnem javnem interesu.
Če strnem: po svoje smo pred prelomnim trenutkom, ker bi lahko različni podporni sistemi leve politične opcije ostali brez virov financiranja, zato bi se njihova teža bistveno zmanjšala. Nima pa ta plebiscitarnost zveze s tem, da danes nimamo demokracije, svobode itd., niti nima nobene povezave s tem, kako bomo po teh volitvah in ponovni vladi leve opcije spet zaživeli demokracijo, svobodo – ker jo živimo že sedaj.

- Glede na dejstvo, da se je ponekod na vrhu in pri vrhu merjenja strank, ki bi jih volivci volili, pojavljala stranka, ki še niti programa ni imela, vas sprašujem, kako pomembna je oz. bo v letošnji volilni kampanji vsebina in programi posameznih strank.
Sam bi si želel, da bi bila kampanja čim bolj vsebinska, da bi se na realni osnovi soočilo programe strank, kam in kako peljati Slovenijo naprej. A iz izkušenj zadnjih nekaj volitev je realnost taka, da se vedno pojavi neka stranka, sedaj celo gibanje, ki programa nima. Gre zgolj za voditelja, okrog katerega se zbere nekaj starih obrazov in kjer vsebinskega programa ni. Vse to velja tudi za tokratnega javnomnenjsko ustvarjenega favorita Roberta Goloba. Gre za eno samo veliko praznino, zato stranka ali gibanje, ki nima vsebine, ki nima izdelanega vsebinskega profila za različna področja, potem niti ne more voditi vsebinske kampanje. Iz nič lahko nastane samo nič.

- Koliko bo ton volilni kampanji dajala trenutna obrambno-vojna situacija?
Gotovo se različnim vsebinskim vprašanjem v tej predvolilni kampanji ne bo možno izogniti. Omenjate agresijo Rusije nad Ukrajino – to je vsebina, ki politične stranke sili k jasnemu opredeljevanju. Tukaj bo treba povedati konkretne, jasne stvari, in to ni vsebina, kjer se lahko prazno leporeči ali izmika. To ni vsebina, ob kateri bi se odvijali neki medijski spini.
Področje zunanje politike bo imelo v tej kampanji bistveno večjo težo kot ob prejšnjih volitvah. Pomembno bo izražati jasna stališča, se biti sposoben dogovarjati in tudi zavzemati za dobre rešitve, ko bo šlo za vprašanje skupne varnostne politike ter tudi reševanje problematike energentov, žita in hrane nasploh.
Vlada je trenutno z odločnim ukrepanjem na tem področju v prednosti in mnogi se tega bojijo. Zato prihaja do obtožb, kako vlada situacijo v Ukrajini politizira in kako jo izrablja za notranjepolitične namene. Vlada trenutno z jasnimi stališči in jasno zunanjo politiko seveda krepi tudi svoj položaj. Gledano strogo politično vsak politik, ki je v poziciji, da lahko neko situacijo obrne v svoj prid, to tudi stori. Trenutna vlada tega ne počne nič bolj, kot bi to storila vsaka vlada. Seveda pa se leva politična opcija boji, da je vsa ta situacija okoli agresije na Ukrajino v prid trenutni vladi. In tudi vidni tuji predstavniki diplomacije v zadnjih dneh cenijo in priznavajo držo ter odločnost slovenske strani pri tej krizi.

- Kako pa je z drugimi priročnimi vsebinami, ki so vedno tudi del predvolilne kampanje – manjšine, Cerkev itd.?
Gotovo se lahko zgodi, da bo kdo skušal graditi svoj imidž tudi na teh temah. Kar se Cerkve tiče, so v delu slovenske politike zelo močno prisotni negativno nastrojeni sentimenti do te institucije in tudi določen del volilnega telesa je celo antikrščansko in antiversko nastrojen. Tovrstni volivci so seveda dovzetni za take vsebine, ne predstavljam pa si, da bi se to kaj dosti pojavljalo, oz. v zdajšnji situaciji ne bo imelo relevantne vrednosti.

- V času volilne kampanje imajo veliko vlogo tudi mediji. Kako vidite medijsko krajino in vlogo medijev?
Medijska situacija se v Sloveniji vendarle počasi in vztrajno uravnotežuje. Imamo medije, ki odstopajo od do sedaj obstoječega enostranskega poročanja oz. mainstreama. Poroča se na način, da je videti tudi drugo plat, prihaja do povezovanja medijev – recimo med Planet TV in Nova24TV v obliki ustvarjanja skupnih oddaj, kar daje osrednjim medijskim centrom vedeti, da niso več tako trdni in da niso edini, ki lahko ustvarjajo javno mnenje.
Sem zmerni optimist, da je obdobje nepluralnosti medijskega prostora pri koncu oz. se vsaj zmanjšuje in se počasi premikamo proti medijskemu ravnotežju. Se pa ne da kar na hitro spremeniti dejstva, da je večina medijev naklonjenih levici, da iz teh medijev novinarji tudi redno kandidirajo na listah strank z levega pola …

- Že 2010 se je razpravljalo o inovativnosti v volilni kampanji. Ali pričakujete oz. se že nakazuje, da bodo nekateri prijemi pri komuniciranju z javnostjo tokrat bolj inovativni?
Novi spletni mediji imajo čedalje večji vpliv, vendar še vedno ne takšnega, kot ga ima televizija. So pa bolj pomembni, ker je preko novodobnih digitalnih medijev bistveno lažje načrtno in usmerjeno posredovati želene informacije. Lažje je recimo nagovoriti neko interesno skupino ljudi, ki se jo želi pritegniti. Ti mediji so pomembni zato, ker nagovarjajo volivce, ki ne spremljajo toliko tradicionalnih medijev.

- Kako pa je s pričakovanjem letošnje volilne udeležbe? Je ravno zaradi večje možnosti informiranja mladih preko sodobnih medijev pričakovati tudi višjo volilno udeležbo?
Iskreno povedano so današnji mladi glede svoje udeležbe ali neudeležbe precej velika uganka in je nehvaležno napovedovati, ali lahko pričakujemo njihovo bistveno višjo udeležbo. Tudi na splošno si ne upam napovedati, da bo udeležba bistveno višja. Nekateri sicer govorijo, da bo na letošnjih volitvah udeležba narasla, a za zdaj to temelji bolj na pobožnih željah kot na konkretnih osnovah.
Če pa bo udeležba višja, pa ne samo med mladimi, bo k temu lahko pripomogla trenutna geopolitična situacija v svetu, ne pa dogajanje v Sloveniji.

- Ko slišite besedi pravica oz. dolžnost – bi rekli, da je možnost voliti bolj pravica, ali jo Slovenci vidimo tudi kot dolžnost?
Različne države poznajo različne načine, kako doseči višjo udeležbo. Nekatere države imajo celo obvezo, da mora vsak iti volit.
V osnovi gre za pravico, hkrati pa so volitve tudi priložnost za vsakega posameznika, da pokaže določen državljanski čut, svoj odnos do države, političnih institucij. Menim pa, da gre za področje, kjer zadev ne gre zapovedati ali določiti s prisilo.
Bolj gre za vprašanje, kako doseči dvig državljanske kulture, ki pa je ni mogoče ustvariti čez noč in je odvisna od več dejavnikov; tudi tega, kako nam institucije in izvoljeni predstavniki predstavljajo svoje delo, odnose itd. Če ljudje smatrajo, da med politiki nimajo koga izbrati, da si ne najdejo nikogar, ki bi zagovarjal njihove vrednote, ali se jim nihče ne zdi dovolj vreden njihovega glasu, potem tudi ne gredo na volitve.

- To se mi zdi še posebej pomembno, kajti mnogi obstanejo na točki »nič se ne da spremeniti, vsi so isti«, hkrati pa ravno ti potem najbolj pričakujejo vlado in rešitve, ki bi jim bile povšeči. Kako pojasniti, obrazložiti dejstvo, da je ne iti volit dejansko oddati glas za nasprotno stran?
Legitimno je ne iti volit, politična abstinenca je prav tako neko sporočilo. Seveda pa se je treba zavedati, da volilna abstinenca pomeni prepustiti odločanje drugim.

- Pa se dotakniva še volilnih rezultatov. Bi v novi sestavi državnega zbora pričakovali več manjših strank, ali bo teh v naslednji sestavi manj, kot jih je trenutno?
Težko je odgovoriti, ker jih je veliko blizu praga 4 odstotkov. Bodo pa zelo verjetno majhne stranke tiste, ki bodo odločile, kako bo sestavljena naslednja vlada. Zato mogoče niti ni najpomembneje, kdo bo relativni zmagovalec volitev. Pomembno bo tudi, kdo bo kot zadnji prestopil parlamentarni prag, saj bo tudi od njega odvisno, katero stran bo pripravljen podpreti pri oblikovanju vlade.

ERJAVEC, Matej. Dr. Matevž Tomšič. "Predvolilna kampanja bo ostra, konfliktna in za mnoge brez vsebine tudi umazana". (Moj pogled). Ognjišče, 2022, leto 58, št. 4, str. 43-45.