Svetovno prvenstvo v nordijskem smučanju v edinstveni Planici

Le še malo nas loči do največje zimskošportne prireditve v Sloveniji. O tej prireditvi, ki bo potekala v našem nordijskem biseru Planici, sem se pogovarjal z dr. Francijem Petkom, ki je direktor Zavoda za šport RS Planica in tudi del organizacijskega komiteja za pripravo tega prvenstva, sicer pa je tako ali drugače v slovenski zimski šport vpet že več kot tri desetletja.

- Glede na količino snega, ki je zapadel, skrbi vsaj s tega naslova verjetno ni več …
Naj se sliši še tako čudno, novozapadli naravni sneg je težava in bo še lahko težava. Vsakič, ko zapade, ga je treba odstranjevati. Trenutno je največji izziv, kam ga odstranjevati. Planiško prizorišče je kompaktno, po svoje fantastično in edinstveno na svetu, je pa za potrebe tako velike prireditve, kot je nordijsko svetovno prvenstvo, treba zelo dobro načrtovati, kam postaviti vse objekte, tribune, kje bodo speljane trase, in to pomeni, da za odstranjeni sneg zmanjka prostora. Odvečni sneg je zato treba enostavno odpeljati iz doline.
Poleg tega se je treba zavedati, da naravni sneg ni tako kakovosten in obvladljiv kot umetni, zato se ga odstranjuje in si želimo, da bo osnova tako na skakalnicah kot na tekaških progah vseeno umetni sneg.

- Kakšni so vaši spomini na tisti majski dan leta 2018, ko je bila razglasitev organizatorja letošnjega prvenstva?
Spomini na tiste dogodke so še zelo živi, prijetni. Planica se je že od leta 2012 potegovala za izvedbo prvenstva. Po treh neuspelih kandidaturah je četrta uspela in Mednarodna smučarska zveza FIS je za izvedbo nordijskega prvenstva izbrala Planico. Vesel sem, da nismo obupali in smo vztrajali s svojo vizijo, ki pa se je skozi vsako kandidaturo tudi nadgrajevala.

- Spomnim se, kako ste leta 2017 z veliko gotovostjo napovedovali, da je pa 2023 tisto ta pravo leto, da bo prvenstvo v Planici.
Tega se ne spomnim točno, lahko pa odseva notranje občutke in zavedanje, da smo za izvedbo prvenstva res dozoreli. Čeprav popolnoma prepričani nismo bili vse do razglasitve – vseeno gre za proces in izbiro med kandidaturami.

- Je bilo na dan razglasitve poleg vsega veselja tudi kaj skrbi? Če da, v kakšni smeri?
Da, tega ne zanikam. Seveda se ob tisti razglasitvi prepustiš čustvom, veselju, da je uspelo, saj smo se zavedali, da je to velika stvar. Prevevalo nas je veselje, zadovoljstvo. Smo se pa že tisti večer ob proslavljanju uspeha zavedali tudi odgovornosti. Spomnim se predsednika Smučarske zveze Enza Smrekarja in takratnega generalnega sekretarja organizacijskega komiteja Primoža Finžgarja, ki sta vse to zajela v vprašanje: Kaj pa sedaj?
To je bilo samo izražena skrb, da nas čaka velika naloga, ki smo se je zelo zavedali. Zavedali smo se pa tudi, da imamo v Sloveniji dovolj znanja, ljudi, tudi prizorišč in naprav, da vse to lahko res izvedemo. V teh petih letih je bilo opravljenega veliko dela, do vrhunca pa nas loči še manj kot mesec dni.

- Kaj se v organizacijskem smislu še ureja in kaj se sploh še da opraviti v tem zadnjem mesecu pred dogodkom?
Celoten nordijski center ima sedaj bolj podobo gradbišča. Sicer v nordijskem centru potekajo redni treningi različnih ekip skakalcev, tudi tekači na smučeh lahko imajo svoje treninge, tako da redne dejavnosti potekajo ustaljeno.
Zraven tega pa je veliko območij ograjenih, ker so v delu in postavljanju različni začasni objekti. Potreb po tovrstnih objektih je zelo veliko, hkrati pa morajo biti postavljeni pod strogimi varnostnimi standardi in so te zahteve zelo obsežne. Zdaj smo v fazi, ko se vse načrtovane stvari nadgrajuje, predvsem pa izvaja na terenu, kar pomeni, da to niso več samo skice na papirju, ampak da gre zares. Postavljajo se začasne tribune na več lokacijah, postavlja se mesta za kamere in druge novinarsko-tehnične ekipe, postavlja se tekmovalne vasi … Veliko del se izvaja za potrebe številnih televizijskih prenosov. Potem se ukvarjamo s projekcijami, kje vse zagotoviti mesta za gledalce, kako urediti logistiko, kako bo potekalo premikanje po prizorišču za posamezne tipe ljudi – od navijačev in gledalcev do tehničnega osebja, novinarjev, trenerjev, športnikov.
Glede na obseg načrtovanja in dela je to res prvo večpanožno prvenstvo takšnega obsega pri nas in v fazi načrtovanja smo morali razmišljati zares široko, da smo vključili vse te vidike. Brez izjemno predanih in strokovnih ljudi tako ekipe Nordijskega centra Planica pod vodstvom Jelka Grosa kot ekipe Organizacijskega komiteja Planica pod vodstvom Tomaža Šušteršiča tako obsežne in zahtevne naloge ne bi mogli opraviti. Res so izjemni!

- Planico seveda najpogosteje povezujemo s smučarskimi skoki in poleti. To pomeni, da je z organizacijo skokov še najmanj težav?
Gotovo imamo pri organizaciji skokov najbolj utečene ekipe in največ znanja. Skakalna prireditev je bolj obvladljiva. Skoki se izvajajo na enem mestu, potrebuješ snega v razdalji cca 300 m in širini 30 metrov in kar ga je še treba za zaletno smučino, vso to pripravo lahko opravi relativno majhna skupina izkušenih delavcev. Seveda pa je velika razlika med pripravo letalnice ali pa Bloudkove velikanke. Na letalnici je za pripravo in vodenje treba veliko več ljudi.

- Kakšne so v primerjavi s tem priprave za smučarske teke?
Pri tekaškem delu gre za kilometre prog v širini najmanj devet metrov, povsod mora biti najmanj 40 cm kompaktnega snega. Tukaj je treba veliko več načrtovanja, kje speljati proge, kako na vse skrajne točke tekaških prog pripeljati umetni sneg, ga razporediti po trasi, imeti za vse te proge na voljo štiri ratrake za teptanje …

- Za tekaški del prvenstva se verjetno vsem, ki poznamo Planico in dolino Tamar, postavlja vprašanje, kako in kje bodo speljane proge, da bodo fantje in dekleta lahko odtekli tudi maratonske razdalje – govorimo o tekmah na 30 km in 50 km …
Prirejanje tekaških tekem v vseh letih od 2015 naprej je gotovo dalo precej informacij in uvida, kaj to pomeni za Planico. Je pa seveda vedno šlo za sprinterske razdalje, in kot pravite, se nismo še soočili s tako dolgimi razdaljami.
Odgovor na to vprašanje naj začnem pri iskanju širše vključenosti v naše prvenstvo. Želeli smo s tem prvenstvom presegati meje in ideja je bila, da bi tekaška maratona štartala v Trbižu. Po lanskem septembru je italijanska stran sporočila, da tega ne zmorejo pripraviti, tako da je v veljavo stopil rezervni načrt. Proge bodo zato potekale od Rateč pa do Tamarja, kjer se lahko pripravi progo do 7,5 km v eno stran in toliko potem naokrog nazaj. Tovrstna rešitev z večjim številom manjših krogov je seveda zanimivejša za gledalce, saj bodo na tak način lahko tekmovalce videli večkrat.

- Poleg organizacijskega vidika sta pomembna vsaj še dva – športni in navijaški. Če se najprej dotakneva športno tekmovalnega, vi ste pred 32 leti osvojili naslov svetovnega prvaka. Kaj lahko pričakujemo po športni plati?
Navijači, gledalci si seveda želimo uspehov, tudi na glas lahko kdaj govorimo, da medaljo moramo dobiti. Iz lastnih izkušenj vem, da športniki tekmujejo sami s sabo. Vsak ima najprej cilje in zahteve do sebe.
Moje videnje je, da vemo, česa so sposobni naša dekleta in fantje, tako v skokih kot v tekih. Imajo toliko znanja in sposobnosti, da so konkurenčni za medalje. A medalja se mora še zgoditi. Medalje se ne določa, ampak jo je treba doseči na tekmi. In to je čar športa, da nekomu na pravi dan uspe najboljši skok ali tek.
Drugo pa je zavedanje, da tekmuješ na domačem prizorišču. Ko je pravo vzdušje, kot tekmovalec čutiš energijo v zraku, ki kar lebdi, in se res zna zgoditi, da te ponese, tudi do vrhunskih rezultatov. Za nekatere pa zna biti to tudi preveliko breme.

- In še tretji, navijaški vidik: kako bo v dogajanje vpeto občinstvo, sama Kranjska Gora in tudi okoliški kraji?
Še dolgo po koncu kariere nisem razumel pomembnosti prisotnosti gledalcev, navijačev, medijev, televizije. Če zelo realno in ne iz športnega vidika gledam na vse skupaj, se na koncu določeno tekmovanje ne vrednoti toliko po tem, kateri športniki so nastopali, ampak koliko ljudi bo dogodek prišlo pogledat, ga podpret, koliko ljudi bo dogodek videlo po televiziji. Povedano drugače: pri pripravi športnega dogodka je organizacija športnega dela tekmovanja precej lažji zalogaj kot priprava vseh podpornih stvari in potreb za gledalce. Tudi iz tega razloga se je dobršen del priprav nordijskega prvenstva osredotočal na gledalce. Razpored prostorov, dostop, nastanitve, logistika itd. In kar je zanimivo: ravno gledalci bodo nastanjeni najbližje prizorišču. Tekmovalci so razporejeni v razdalji nekako do 30 minut vožnje. Tudi sam se spomnim, da smo se na več prvenstvih do skakalnic vozili po eno uro.
Sicer bo pa vsak dan veliko športnega in tudi spremljevalnega programa. Spremljevalnemu programu je bilo namenjenega veliko premisleka, da se obiskovalcem med enim in drugim tekmovanjem omogoči oddih, zabavo, glasbo, tudi dobro gostinsko ponudbo; posebej se potem pripravlja še dogajanje v večernih urah v Kranjski Gori, kjer bodo podelitve medalj in spet pester program. Iz vsega tega je jasno, da je zelo velik poudarek na skrbi za gledalce.

- V prodaji so tudi že vstopnice. Na družabnih omrežjih je precej govora o tem, saj eni trdijo, da so predrage, spet drugi zagovarjajo, da ustrezajo veličini dogodka. Kakšen je vaš pogled na to?
Če najprej odgovorim kot običajen obiskovalec prireditev, se moram zavedati, da gre za zelo velik dogodek, za katerega moram kupiti vstopnico, in da bo ta vstopnica nekoliko dražja. Lahko jo primerjamo s cenami vstopnic kje drugje in tudi za druge dogodke. Danes je za dogodek svetovnega formata težko dobiti vstopnice pod 50 ali celo 100 evrov.
Hkrati se je treba zavedati, da je iz organizacijskega vidika to zelo velik stroškovni zalogaj in izvedbo prvenstva je treba pokriti. Zato se mi o cenah ne zdi primerno polemizirati, navsezadnje se je treba tudi zavedati, da gre za takšen format tekmovanja, ki lahko pride v Slovenijo enkrat na nekaj desetletij.

- Kako pa je s pričakovanim številom obiskovalcev v času prvenstva?
Ravno v teh dneh smo imeli sejo organizacijskega komiteja in je Tomaž Šuštaršič, ki je generalni sekretar in direktor organizacijskega komiteja, dejal, da bo v dneh, ko bo največ športnih dogodkov, približno do 15 tisoč gledalcev, v preostalih dneh pa med 8 in 10 tisoč. To so tudi optimalne številke, kar prizorišče prenese in da je za gledalce dobro poskrbljeno. Je pa dogajanje raztegnjeno na 11 tekmovalnih dni, tako da se gledalci razporedijo na več dni. In četudi bi kazalo, da bi za kak dan lahko prodali več deset tisoč kart, to ni možno, saj je število vstopnic omejeno.

M. Erjavec, Moj pogled, v: Ognjišče 2 (2023), 41-43.

“Kmetje se znajdejo, kot se vsak zna in zmore”

S predsednikom Kmetijsko gozdarske zbornice Slovenije smo ob vstopu v jesen spregovorili o letošnji kmetijski letini, ki je bila na preizkušnji na več ravneh, in predvsem o strahu, ki je čedalje bolj prisoten med slovenskimi kmeti.

- Ob koncu meseca avgusta se je zaključil sejem AGRA, ki je po dveh letih spet zaživel v polnem razmahu, z razstavljavci, obiskovalci, okroglimi mizami ... Kako ste sami doživeli letošnji že 60. kmetijsko-živilski sejem?
Sejem je imel spet priložnost predstaviti se v vsem svojem obsegu. Sicer sam sejem glede predstavljanja novitet nima več takega vpliva kot nekoč, ko so naši očetje prihajali na sejem z gotovino in kupovali kmetijske stroje. Vse to poteka že po drugih poteh, je pa bil sejem predvsem priložnost za druženje, za izmenjavo mnenj, izkušenj in za kakšne polemične pogovore.

- Sejem je pomemben tudi za srečanje kmetov, razstavljavcev z odločevalci, predstavniki ministrstev in drugih služb. V katero smer so šli pogovori, kakšna so sporočila teh srečanj, okroglih miz ...?
Gotovo je bila to priložnost za kopico pogovorov, ki mi jih je uspelo imeti s kmeti, in moram reči, da je med njimi predvsem velika zaskrbljenost, ko gledajo v prihodnost. Veliko je negotovosti in vprašanj, kaj se bo s področjem kmetijstva dogajalo, kaj bo s pridelavo in kakovostjo hrane, na kakšen način se bo to dogajalo na slovenskih tleh … Slovensko kmetijstvo ima majhen obseg in je še toliko bolj občutljivo na vse zunanje vplive. Na žalost pa tudi evropsko kmetijstvo, ki je eno najbolj reguliranih in je zelo togo, nima posluha za manjše države, ki imamo na področju kmetovanja tudi posebnosti.
Zaskrbljenost in tudi strah pred prihodnostjo je prisoten.

- Eno so načrti, strategije, tabele hektarskega donosa ..., drugo je letošnja realnost. Najprej najbolj aktualna – suša. Lahko prosim opišete, kakšno je stanje, na kakšen način se spremlja položaj v Sloveniji glede suše, kako se sploh beleži, zbira podatke o posledicah suše?
Po Zakonu o naravnih nesrečah se podatke o škodi začne zbirati s pomočjo občinskih komisij, ki s kmeti pripravijo popis škode. Ta postopek je že v teku. Ob tem popisu prihaja tudi do težav, saj je težko določiti začetek suše, potem vse kulture tudi niso vključene v ta nabor; letos se je recimo postopek popisa začel v času, ko so bila žita že požeta.
Ko se podatke zbere, je na vrsti Vlada, da pripravi načrte za sanacijo stanja. Tukaj so potem kmetje prepuščeni odločitvi Vlade RS, ki mora določiti tudi podatke o povprečnem pridelku in cenah, ki veljajo za posamezni pridelek. Predvsem izračun cen je navadno dolgotrajen, običajno te cene statistika ugotavlja šele prihodnje leto, tako da bo Vlada tukaj gotovo imela nekaj težav, če bo želela sanacijo letošnje škode izpeljati čim prej.

Pomembno bo vprašanje, katere podatke uporabiti za postavitev cen. Ob tem vemo, da so zrasle cene pridelkov, hkrati so zrasli tudi stroški pridelave.
Enak problem se ponavlja ob sanaciji škode po toči na koruzi. Težko je vedno priti do točke, kjer bi bili na koncu vsi zadovoljni – ob dejstvu, da bi bili kmetje najbolj zadovoljni, če bi lahko normalno pridelali pridelek in se ne ukvarjali s sanacijo škode ter vsemi postopki, ki morajo pri tem steči.
Še en primer: leta 2017 je bila škoda ob suši v Sloveniji ocenjena na 65 milijonov evrov, izplačane pomoči je bilo po dobrem letu slabih sedem milijonov. S tem želim povedati, da pri tej sanaciji škode ne gre za visoke zneske, kot bi si mnogi mislili.
Suša predstavlja velik problem pri krmi za živinorejo. Pri določenem številu glav živine je treba zagotoviti določeno količino voluminozne krme, travinja ... Tudi ne moreš kar tako zmanjšati števila glav živine, sploh ne krav mlekaric. Kmetje se poskušajo znajti, kot se posameznik zna in zmore, so pa vse te naravne nesreče povišale cene krme, saj je suša prizadela velik del Evrope, tako da tudi uvažati neko krmo je danes nemogoče.
Drugi problem predstavlja koruza, predvsem ta, ki se jo silira, saj je slabe kakovosti in jo bo treba dokupovati. Cene so visoke, težko jo je dobiti, tako da je naša predlagana smer rešitve tudi, da bi država sprostila nekaj koruze iz državnih blagovnih rezerv.

- Eno je reševanje posledic suše na način izplačevanja državne pomoči, vendar je treba razmišljati tudi o trajnejših rešitvah. Je izgradnja namakalnih sistemov realna in dobra rešitev?
Namakalni sistem se sliši v redu, ima pa tudi ta sistem v trenutnih okvirih svoje težave – letos se recimo površine, ki so priključene na vodovodne sisteme ali na črpanje iz bližnjih vod, zaradi prepovedi ni smelo namakati. Drugi problem predstavlja zelo visoka temperatura, zaradi katere namakanje tudi ni tako učinkovito.
Skupnih površin, ki se jih namaka oz. so pripravljene za namakanje v Sloveniji, je nekaj več kot 6.500 hektarjev – med te površine spadajo tudi površine za pridelavo zelenjave, sadja ... Samo za primerjavo povem, da je pšenica letos bila posejana na površini 28.000 hektarjev. Namakanih površin je bilo letos cca 4.500 hektarjev; za namakanje pa ima potencial še nekaj 10.000 hektarjev.
Z namakanjem je na žalost v Sloveniji tako, da se o njem pogovarjamo v tistih letih, ko nastopi suša, kaj kmalu potem pa na to pozabimo in umanjka vsakršna realizacija.
Naša želja je, da bi se vzpostavil krovni zakon o namakanju, ki bi vseboval vodna dovoljenja za koriščenje vode, da bi država zgradila primarne napeljave za namakanje, in kmetje bi potem prevzeli razpeljavo sistema do lastnih površin. Hkrati je treba dobro načrtovati, koliko vode se predvidi za katero področje, vzpostaviti je treba vodne zadrževalnike, kar pa predstavlja veliko količino in je težko pridobiti take površine, iz katerih bi se nato lahko v poletnih mesecih sproščalo zbrano vodo.
Vzpostavitev sistema namakanja je kompleksen sistem, ki potrebuje dober razmislek, da bo potem dajal tudi rezultate. Je pa namakanje dejstvo, ki se ga moramo lotiti, saj je bilo v zadnjih 20 letih samo šest let takih, ko ni bilo večjih naravnih nesreč, povezanih s podnebnimi spremembami.
Drugi letošnji problem je bil velik dvig cen posameznih surovih, predvsem tudi mineralnih gnojil, kar je povezano z dogajanjem v Ukrajini; določena gnojila, surovine so bile tudi težko dobavljive … Kaj je možno narediti na tem področju, da bo obdelovanje zemlje in posledično pridelava hrane še finančno vzdržna?
Vlado in Ministrstvo za kmetijstvo smo že poleti opozorili na to težavo in naslovili vprašanja, kako bo evropska petrokemična industrija, ki proizvaja gnojila, obratovala. Trenutno namreč sploh ne obratuje. Vemo, da je največji problem pri dušičnih gnojilih zaradi visoke cene plina. Na jesen se zna zgoditi, da bo težava z dobavljivostjo in ceno fosforjevih in kalijevih gnojil. Znanost za zdaj ne pozna odgovora, kako nadomestiti ta mineralna gnojila.
Bojim se, da nihče v Evropi ne ve, kako bo naprej, in ni neke rešitve, ki bi bila že danes znana. Spet posameznik, zadruge iščejo različne poti, vsak se poskuša znajti, kolikor zna. To bo imelo vpliv na zmanjšano uporabo mineralnih gnojil, posledično bo manjši hektarski donos.
Lahko se zgodi celo scenarij, da bo sedaj strošek setve in gnojil zelo visok, potem pa se agresija Rusije na Ukrajino razreši in bo kar naenkrat cena padla – tako bo lahko odkupna cena za določen pridelek nekajkrat manjša, kot so zdaj vsi stroški pridelave. S tem bodo na kmetijah ustvarjeni veliki minusi, ki jih je težko pokriti.

- In nič ne kaže, da bi vstop v jesen in načrtovanje nove sezone za leto 2023 prinašalo kaj boljše napovedi … Kaj vse to pomeni za močne slogane in vse načrte o povečevanju lastne domače samooskrbe v Sloveniji?
Zagotovo bo lahko trend pri kmetih šel v zmanjševanje števila glav živine ali zmanjšanje obdelovalnih površin. Trenutno smo pri govedoreji in perutnini še samooskrbni, je pa problem, ker skoraj polovico govejega mesa izvozimo in potem drugo polovico uvažamo. Tudi mleka imamo dovolj, enako velja za jajca. Prašičereja predstavlja problem, ker se je to področje prepustilo odprtemu trgu, in tako smo na tem področju samooskrbni v dobrih 35 odstotkih. Pa še pri tej količini imajo slovenski prašičerejci težavo z odkupom doma pridelanega mesa in morajo oni stati pred trgovino za odkup, namesto da bi se trgovec postavil v vrsto pri rejcu prašičev.
Kot drugo si je treba priznati, da vse akcije in medijske kampanje glede kupovanja v Sloveniji pridelane hrane niso bile uspešne oz. se niso prijele. Še večina javnih zavodov kupuje hrano iz uvoza, sistem javnih naročil pa je tak, da je to skoraj nemogoče spremeniti. Slovensko hrano bi lahko bolje vključili v vrtce, šole, bolnišnice …

- Kako pa je s tem na področju zelenjave? Sadja? Mogoče sta to segmenta, ki običajno nista tako v ospredju, ko govorimo o kmetijstvu na splošno.
Področje pridelave zelenjave je v Sloveniji neobrušen diamant. Zelenjave bi se lahko pridelalo veliko več, vendar ne stihijsko in kampanjsko. Toliko radiča in zelja, kot se ga je podoralo v kovidnem letu, se ga ni nikoli. Hočem reči, da je pridelavo zelenjave treba načrtovati. Zagotoviti je treba neke minimalne odkupne cene in dolgoročne pogodbe. Samo področje se bo pa moralo znotraj sebe organizirati, kdaj bo kdo kaj sadil – kdaj je pametno začeti s sajenjem na Primorskem, kdaj potem na Štajerskem ... Sektor zelenjave se bo razvijal, saj imamo dovolj znanja in tudi površin, največji problem pa zagotovo predstavlja omajano zaupanje med pridelovalci in trgovinami. Kmetje težko zaupajo trgovinam, ker je vse na ravni vsakoletnih dogovorov, in če pridelovalec zelenjave nima dolgoročne odkupne pogodbe, je potem težko iti v sezono, če ne veš, kaj boš lahko prodal in po kakšni ceni. Hkrati se pa moramo zavedati, da nekaj tovornjakov pripeljane zelenjave iz Španije in Italije zelo vpliva na prodajno ceno in postavi tako rekoč standard cene. Vsem pa nam je znano, da na teh plantažah delajo migranti iz vsega sveta v sužnjelastniških odnosih.

- Po eni strani bi si kmetje želeli pomoč države, po drugi strani pa vidimo, da nekatere države znotraj EU brez suverene drže do svojih kmetov stvari še poslabšujejo, vse znotraj govora o zeleni agendi. Se lahko tudi v Sloveniji zgodi primer Nizozemske?
Primer Nizozemske se v Sloveniji ne more zgoditi. Pri njih je bil vseskozi prisoten odmik od evropskega pravnega reda glede kmetijstva. Bila je izjema.
Za primerjavo povem, da imamo v Sloveniji manj kot eno glavo živine, kar predstavlja 500 kg obremenitve na hektar. Če si bil v nekem okoljskem programu in si imel več kot 1,9 glav živine (GVŽ) na hektar, si moral ta gnoj dati nekomu, ki je imel omenjeno vrednost manjšo. Kmetij s tako okoljsko obremenitvijo je v Sloveniji izjemno malo. Na Nizozemskem se je ta lestvica začela pri 5,1 GVŽ in se je dovoljevalo odmik celo do vrednosti 8 ali 9 GVŽ na hektar. Njihovo vrhovno sodišče je zato določilo, da nacionalno določilo te izjeme ne sme biti nad pravnim redom EU, in je prišlo do zahtev po zmanjševanju. Razumem nizozemskega kmeta, ki ima sedaj veliko težavo, kako skoraj čez noč prepoloviti obseg reje, imajo pa dolgoročne načrte in investicije. Glede na druge države imamo zelo kakovostno, nadzorovano kmetijstvo. To dokazujejo tudi podatki, recimo z vodovarstvenih območij, kjer so tudi kmetijske površine, na katerih se prideluje hrana, pa kljub temu imamo neoporečno vodo.

- Kljub vsemu pa se zdi, da je lobiranje aktivistov zelene ideologije uspešno, saj se uvaja ukrepe, ki postavljajo pod vprašanje preskrbe s hrano na področju Evrope.
Gotovo določen del nove evropske skupne kmetijske politike predstavlja problem, saj v vseh članicah izvaja povečan obseg okolju prijaznih ukrepov. Ne zanima jih stanje v posamezni državi, ampak povsod enaki ukrepi. Določeni evropski birokrati živijo v nekem vzporednem svetu – teh niti vojna v Ukrajini ni streznila in vidijo pred sabo samo zeleno ideologijo, znotraj katere imajo nastavljene neke parametre in jih želijo doseči ne glede na to, če bo pol Evrope lačne. Tudi v Sloveniji imamo kar nekaj organizacij, ki znajo o kmetijstvu povedati vse najslabše in ga obtoževati za vse tegobe – brez da bi se pa vprašali, od kje prihajajo oblačila, vsa tehnologija, elektronika, kakšen vpliv na okolje ima ves transport ...

- Ob trenutni situaciji se zdi, da kot družba še nismo doumeli, za kako resne težave gre, saj so police po trgovinah za zdaj še polne. In tudi v Slovenji se zdi, da je kmetovanje vsem v napoto in skorajšnji nebodigatreba …
Izven mest se nam danes ne dogaja razvoj podeželja, kot smo si ga želeli – da bi se razvijalo kmetijstvo in obdelovanje zemlje, da bi bili prevzemniki kmetij ... –, ampak se nam dogaja urbanizacija podeželja. Na podeželju je mnogim danes prijetno živeti, sploh ker so se tja preselili iz mest. Na podeželje gledajo z nostalgijo, z neko nerealno sliko … In zanje predstavlja kmet v velikem traktorju motnjo, ker moti njihov mir, ker jim je v napoto na cesti, ker pelje gnojnico in smrdi, ker je okoli kmetije kdaj hrupno in še bi lahko naštevala. Kot rečeno: majhne kmetije se na podeželju ukinja in kmetov je čedalje manj ter so v večini krajev že krepko v manjšini. Posledično sedaj mnogi pričakujejo, da se bodo kmetje prilagajali vsem priseljencem, kljub temu da se je na teh območjih morda kmetovalo že stoletja.

M. Erjavec, Roman Žveglič, “Kmetje se znajdejo, kot se vsak zna in zmore”: Moj pogled, v: Ognjišče 10 (2022), 41-43.

"Odkrivamo in vzpodbujamo obraz svetosti pri vsakem posamezniku"

Petega avgusta 2022 sestre Hčere Marije Pomočnice (FMA) praznujejo 150. obletnico ustanovitve reda (1872). Ob tej priložnosti smo se pogovarjali s s. Mojco Šimenc, ki je višja predstojnica Slovensko-hrvaške inšpektorije Marije Pomagaj. Osvetlila sva pomen tega jubileja ter predvsem izzive, ki jih kot redovnice prepoznavajo v današnjem času.

- Vaša redovna družba FMA je bila ustanovljena leta 1872. Kaj bi lahko povedali o začetkih skupnosti in takratnem času?
Odkrivanje zgodovine skupnosti prinaša nova spoznanja. Ti začetki so zanimivi; dobro poznamo delovanje don Boska s fanti; listine pa povedo, da je don Bosko resno razmišljal, kako bi poskrbel tudi za dekleta. Imel je videnje, v katerem mu je Marija pokazala skupino deklet ter naročila, naj poskrbi zanje. Don Bosko je iskal osebo, ki bi ji to lahko zaupal. Poskušal je večkrat – z redovnicami, pa z ženami, ki so vodile sirotišnice in podobno, vendar nič od tega ni zaživelo. Vse dokler se ni odpravil v majhno vasico Mornese, kjer je župnik tudi bil salezijanec, in tam je našel skupino deklet, ki so pod vodstvom Marije Dominike Mazzarello izvajale delo z dekleti na enak način, se pravi s preventivnim vzgojnim sistemom, kot don Bosko. To je bil trenutek, ki ga je don Bosko prepoznal kot priložnost, da ustanovi redovno družbo. In tako je 5. avgusta leta 1872 prva skupina sester izpovedala zaobljube uboštva, čistosti in pokorščine v Družbi FMA.
Sicer je pa marsikaj, kar se je takrat dogajalo, težko razložiti in razumeti, tudi z vidika širjenja družbe – po smrti ustanoviteljice pri njenih 44 letih, 9 let po ustanovitvi, je bilo že 166 sester v 26 skupnostih, in to ne samo v Italiji, ampak tudi v Franciji, Urugvaju in Argentini.

- Tako se je začelo. Glede na vaše besede, da je zanimivo odkrivanje teh začetkov – do kakšnih spoznanj pa ste recimo na nivoju celotne družbe v zadnjem času še prišli?
Lepo je raziskovati in ugotavljati, kako močno je bila v začetke naše redovne skupnosti vključena Marija Pomočnica. Poleg don Boskovih videnj je tudi Marija Dominika imela videnje. Slišala je besede: »Tebi jih zaupam!« in videla skupino deklet ter tudi že stavbo, v kateri naj bi živele. To se je nadaljevalo tudi kasneje. Don Bosko je nekoč prišel v glavno redovno hišo FMA na obisk in tam doživel, da Marija stopa po hiši, videl jo je; poskušal je razložiti sestram, da je Marija prisotna v njihovem delovanju in da s svojim plaščem pokriva njihovo hišo.

Iz tega dogodka je izbira gesla ob letošnjem praznovanju 150-letnice, saj smo izpostavile ravno to misel: »Marija stopa po tej hiši!« In ob besedi, da Marija že 150 let stopa po tej hiši, je mogoče razmišljati marsikaj.

- Kako pa se je ta skupnost širila bolj na vzhod, v Slovenijo, tudi druge države na Balkanu?
Če malce pogledava po drugih državah, prav letos nekatere skupnosti, recimo v Nemčiji, na Poljskem, v Indiji itd., praznujejo 100-letnico. Me smo uradno gledano mlajše: v Sloveniji smo od leta 1936. Vendar ta številka potrebuje stavek ali dva razlage. Če so namreč v druge države iz Italije odhajale predvsem Italijanke, ki so šle kot misijonarke z namenom ustanovitve redovne skupnosti, pogosto tudi kot pomoč izseljencem, in so šle nekako v svojo govorno skupnost, so v Slovenijo naše redovniško življenje prinesle slovenske sestre, ki so se pridružile redu v Italiji. Prva Slovenka je zaobljube izrekla že l. 1910 – to je bila Marija Šuligoj. Do leta 1936 je bilo slovenskih sester kar 44. Nekatere so šle v misijone, nekatere so delale v Italiji. Slovenke so bile v Italiji zelo cenjene, bile po italijanskih skupnostih tudi predstojnice itd. Prva skupina štirih sester je bila poslana v Slovenijo na prošnjo salezijancev, v kasnejših letih so prišle še druge. Prvo skupino je vodila s. Alojzija Domanjko, ki je bila nato še dolgo časa predstojnica skupnosti v Sloveniji.

- Sestre FMA ste prisotne po celi Sloveniji – lahko opišete, kako se je nato skupnost širila po Sloveniji?
V Sloveniji se je prva skupnost vzpostavila v Ljubljani, na Karlovški 22; začele so z oratorijem, otroškim vrtcem in internatom. Nato so po letu 1948 sestre bile razgnane. Nekatere so šle v službe, druge so gospodinjile po župniščih; so bile pa ves čas osebno spremljane od s. Alojzije, ki je vložila veliko truda v to, da je skrbno ohranjala stik z njimi in spodbujala redovni duh. In spet zanimivo: v tistem času ni nobena izmed sester zapustila redovnega življenja in so se vse vrnile v skupnost, ko je bila ta možnost.
Skupnosti po Sloveniji so se oblikovale počasi, tiho in znotraj zgodovinskih danosti. V Sloveniji se za prvo skupnost šteje Rakovnik (l. 1948 gospodinjstvo pri salezijancih), takoj nato na Gornjem trgu leta 1949, v prvih letih zgolj kot bivanje v neki shrambi, danes pa imamo tam lep študentski dom.
Bolj redna skupnost je bila vzpostavljena na Reki leta 1959. V bližini salezijanske župnijske cerkve Marije Pomočnice je bila naprodaj hiša, ki je imela enak naslov, Karlovška 22, kot prva hiša tukaj v Ljubljani. Ob tem človeka še danes spreleti in v tem so sestre videle znamenje, da hišo kupijo. V njej so živele kandidatke.
Nato smo na Bledu l. 1968 dobile od zakoncev Zupan v dar gospodarsko poslopje, ki smo ga s pomočjo dobrotnikov uredile v hišo, in od takrat naprej je bil tam noviciat, ki se je na Bled preselil iz Lovrana. Danes pa je tam dom duhovnosti. Od leta 1984 smo na Rakovniku v svoji hiši. Štiri leta kasneje smo odprle skupnost v Radljah ob Dravi, leta 1991 v Murski Soboti, kjer so sestre začele z varstvom otrok v hiši, to je preraslo v vrtec, danes Župnijski vrtec Lavra. Z odprtjem novih škofij se je naše poslanstvo še razširilo, saj smo začele delati tudi v pisarni škofije Murska Sobota in odprle smo skupnost v škofiji Novo mesto.
Kot prelomnice našega delovanja bi omenila tudi vsakokratni vrhovni zbor, ki ga imamo vsakih 6 let; ta je priložnost, da pregledamo naše delo, našo temeljno usmeritev in vsakič znova posodobimo besedišče glede na čas, s tem pa damo novo usmeritev za delo.

- Kako se je vaše delo, vaše poslanstvo spreminjalo in dopolnjevalo v zadnjih desetletjih? Kako je bilo s spreminjanjem tega besedišča, je šlo bolj za korake evolucije, ali je bilo treba narediti tudi kakšne korenitejše spremembe?
Sama sem k sestram prišla leta 1984 in zaobljube izrekla leta 1990. Imam spomin na čas v Jugoslaviji in na čas kasneje. V pogledu na 150-letnico in tudi obdobje zadnjih 30 let bi (kot osebno mnenje, ne kot zgodovinsko dejstvo) izpostavila predvsem, da je ta čas daljši, kot so leta. 150-letnica se v luči zgodovine Cerkve sliši zelo kratko obdobje, a naša se je zgodila v času velikih sprememb.
Naša skupnost je nastala v času, ko so se stvari nekako še vrtele v tradicionalnem kolesju, vendar so se že pojavljali klici po spremembah, po novem … Veliko spremembo za redovno življenje je prinesel II. vatikanski koncil, saj je redovne skupnosti povabil, naj se vrnejo k prvotnemu duhu ustanovitelja, a se prilagodijo času (tudi redovno obleko). Pred tem so vse redovne skupnosti delovale podobno, karizma ustanovitelja ni bila v ospredju, tudi v konstitucijah ni bila tako poudarjena kot danes.
Po obdobju stotih let so se poslovile generacije prvih sester in tistih, ki so poznale prvo skupino. Naša skupnost pa se je vrnila k začetkom in študirala, kaj so bila izhodišča našega delovanja, kaj je naše poslanstvo in v čem je danes smisel, da obstajamo. To delo je potekalo takoj po koncilu, ko so bila na novo spisana naša pravila oz. konstitucije – poizkusne l. 1969, prenovljene l. 1981. Te konstitucije vsebujejo veliko koncilske teologije in postajajo vse bolj aktualne. Cerkev namreč šele zdaj s papežem Frančiškom odkriva, kaj je bil duh II. vatikanskega koncila za Cerkev.
Odkrivamo, kaj pomeni, da smo vsi poklicani k svetosti, ne glede na to, katero vlogo v Cerkvi imamo. To je tudi eden od poudarkov naše 150-letnice, sledimo pa tudi vzpodbudam, ki jih Cerkev v tem času daje. Odkrivati in negovati vsakodnevni obraz svetosti pri vsakem posamezniku se mi zdi ena najpomembnejših nalog Cerkve v današnjem času. S tem se vzpostavi tudi nekakšna urejenost, ki ni vsiljena od zgoraj, ampak prihaja od znotraj, iz poklicanosti vsakega posameznika. Čeprav bomo kot Cerkev v prihodnosti številčno manjši, bomo – tako upam – bolj pristno živeli, v osebni svetosti.

- Kako po eni strani nagovarjati to osebno svetost pri vsakem posamezniku, kako odgovarjati na to duhovno žejo, tudi pri ljudeh, ki so se oddaljili od Cerkve, hkrati pa ne siromašiti Božje besede v želji, da bi se približali sodobnemu človeku?
Odkrivati moramo temeljne drže in jih negovati. Bilo bi nevarno, če bi se ljudje, ker bi nas bilo strah ali bi se počutili negotove, zatekali v neke strukture, samo da bi se počutili varne. To ne bi bilo dobro. Smo pa v času, ko je veliko strahu, tudi med mladimi, in posledično je veliko zatekanja v trdo organizirane skupine in skupnosti.
Tudi z vidika duhovnih poklicev Bog še vedno kliče. Mladi o tem premišljujejo in bodo sposobni o tem razmišljati, ko jim bomo pomagali odstraniti vso drugo sodobno navlako, ki prekriva notranjo željo. Pomislimo samo na vso tehnologijo, digitalizacijo, vse podobe, zvoke, impulze in ustvarjanje potreb vseh vrst, ki jih ta svet vsiljuje in nalaga na srca mladih; to gotovo ne prispeva k razmišljanju o bivanjskih vprašanjih ali poklicanosti. Torej je to izziv: kako to nagovarjati, kako to odstirati, kako priti zraven – pri delu z mladimi danes so to aktualna vprašanja.

- Če se še dotaknem usmerjenosti dela – je danes pomembneje poskrbeti za mlade, ali da se Cerkev usmeri v zakonce in posledično utrjuje tudi močno domačo, hišno Cerkev, ali pa da se usmeri v res dobro katehezo otrok …?
Današnja situacija je kompleksna. Recepta, gumba za rešitev ni. Cerkev naj dela z ljudmi, povsod. Posamezni redovi in karizme pa naj se posvečajo svojim prednostnim skupinam in odkrivajo še druge potrebe.
Če izhajam iz začetkov našega reda, so se sestre najprej usmerile v šole. V Sloveniji naša skupnost ni ustanovila takšne izobraževalne ustanove. Delamo pastoralno, med družinami, a na osnovi temeljnega poslanstva, ki je spremljanje najstnic oz. deklet v vseh razvojnih obdobjih. Zaradi njih naslavljamo tudi starše – kot je rekel že Slomšek, da morajo sodelovati starši, Cerkev in država, sicer ni vzgoje. Poskušamo nagovarjati tudi dedke in babice. Vse bolj pa odkrivamo, da je pomembno in zelo aktualno skrbeti za celostno vzgojo deklet in žena. Danes se kar veliko govori o vlogi žensk v Cerkvi, storjenega pa je še vedno malo.
Na osnovi izkustva spremljanja skupin in posameznic vemo, kako neprecenljivo je, da se dekle postavi na svoje noge, da najde osebno identiteto in občutek svobode, da se lahko razvija in poišče svojo življenjsko pot.

M. Erjavec, s. Mojca Šinkovec: "Odkrivamo in vzpodbujamo obraz svetosti pri vsakem posamezniku": Moj pogled, v: Ognjišče 8 (2022), 77-79.

"Predvolilna kampanja bo ostra, konfliktna in za mnoge brez vsebine tudi umazana"

- Predvolilna kampanja je v teku. V volilnem letu, kjer bomo poleg parlamentarnih volitev izbirali še kandidate na lokalnih in predsedniških volitvah, je prvi fokus na volitvah v državni zbor. Kandidati se že predstavljajo, priča smo soočenjem, dejavne so stranke … V tem početju lahko vidimo najboljše, kar nam lahko ponudi demokracija, na žalost pa tudi tisto najslabše.
Kaj pričakovati od letošnje predvolilne kampanje, smo se pogovarjali s prof. dr. Matevžem Tomšičem, sociologom, univerzitetnim predavateljem in publicistom.
Zakon o volilni in referendumski kampanji pravi, da se uradna predvolilna kampanja začne 30 dni pred volitvami – hkrati pa se zdi, da volilna kampanja traja ves čas in da je že v polnem teku. Kako vi vidite začetna dogajanja te kampanje?
Se popolnoma strinjam, da volilna kampanja traja tudi vsa štiri leta med volitvami. Politične stranke se morajo že takoj po volitvah pripravljati na naslednje volitve, kar vključuje analizo rezultatov, analizo uspehov in neuspehov, razlogov za to; hkrati pa morajo začeti z aktivnostmi, ki se sicer ne imenujejo uradno volilna kampanja, vseeno pa potekajo z namenom, da stranka doseže čim boljši rezultat na naslednjih volitvah. V Sloveniji imamo zadnji dve leti dokaj napeto situacijo, veliko je konfliktov, različnih teženj, predvsem po zamenjavi vlade oz. odstopu g. Šarca z mesta predsednika vlade. Od takrat se nekateri niso mogli in se ne morejo sprijazniti s tem, da je na oblasti nekdo drug. Dokaz za to je tudi nenehno ustvarjanje vtisa nenormalnosti, da je vse narobe, da ni nobene svobode in se zato protestira itd. S tem predvsem leva politična opcija kaže na lastno pojmovanje demokracije – zanje je normalno zgolj in samo to, da so na oblasti oni. Vendar izguba oblasti določene politične opcije ne pomeni konca demokracije, ravno nasprotno. Lahko pa razumem, da je zanje lahko to katastrofa. Zato sedaj mnogi posegajo po zelo različnih prijemih z željo, da bi prikazali, kako nenormalno je stanje. Dejansko je Slovenija v zadnjih dveh letih enako demokratična, kot je bila prej, kvečjemu je situacija v mnogih ozirih boljša.
Iz vsega povedanega mislim, da bo volilna kampanja zelo ostra, konfliktna, in to bolj, kot so bile prejšnje. Za nekatere gre za obstati ali izginiti s političnega odra, in so z vidika političnega preživetja pripravljeni tudi na ostro in umazano kampanjo, kjer bodo lahko posegali po vseh možnih sredstvih za dosego cilja svojega obstoja. Pa ne samo svojega obstoja, ampak obstoja določenih omrežij, ki po svoje že začenjajo čutiti, da zgubljajo tla pod nogami in da se ustaljene finančne pipice ponekod pripirajo. To gotovo čutijo razne nevladne organizacije, ki so v veliki večini naklonjene levi politični opciji, kar s svojim aktivizmom tudi izkazujejo. In da ne bo kdo narobe razumel – s političnim aktivizmom ni nič narobe, dokler tega ne plačujejo davkoplačevalci; je pa to zelo neprimerno, če gre nekakšno rezervno 'ulično vojsko', ki se aktivira na klic leve politične opcije.

- Govora je o tem, kako zelo prelomne naj bi bile prihajajoče volitve v državni zbor, uporablja se celo izraz plebiscitarne.
Plebiscitarnost bi razumel kot dejstvo, da se stvari spreminjajo. Razumem pa, da leva politična opcija čuti, kako izgublja svoje monopolne pozicije, da zgubljajo svoj privilegiran položaj in si ne morejo predstavljati, da bi bila naslednja štiri leta na oblasti trenutna vladajoča garnitura. Zato so zanje to lahko skorajda usodne volitve (ali kot jim rečejo, plebiscitarne), saj bi v naslednjih štirih letih gotovo usahnili določeni proračunski viri, kar bi pomenilo odpad nekaterih predvsem nevladnih organizacij, katerih dejanski namen delovanja je politična agitacija in idoeloška indoktrinacija. Zato naj glede nevladnih organizacij država financira tisto, kar je v resničnem javnem interesu.
Če strnem: po svoje smo pred prelomnim trenutkom, ker bi lahko različni podporni sistemi leve politične opcije ostali brez virov financiranja, zato bi se njihova teža bistveno zmanjšala. Nima pa ta plebiscitarnost zveze s tem, da danes nimamo demokracije, svobode itd., niti nima nobene povezave s tem, kako bomo po teh volitvah in ponovni vladi leve opcije spet zaživeli demokracijo, svobodo – ker jo živimo že sedaj.

- Glede na dejstvo, da se je ponekod na vrhu in pri vrhu merjenja strank, ki bi jih volivci volili, pojavljala stranka, ki še niti programa ni imela, vas sprašujem, kako pomembna je oz. bo v letošnji volilni kampanji vsebina in programi posameznih strank.
Sam bi si želel, da bi bila kampanja čim bolj vsebinska, da bi se na realni osnovi soočilo programe strank, kam in kako peljati Slovenijo naprej. A iz izkušenj zadnjih nekaj volitev je realnost taka, da se vedno pojavi neka stranka, sedaj celo gibanje, ki programa nima. Gre zgolj za voditelja, okrog katerega se zbere nekaj starih obrazov in kjer vsebinskega programa ni. Vse to velja tudi za tokratnega javnomnenjsko ustvarjenega favorita Roberta Goloba. Gre za eno samo veliko praznino, zato stranka ali gibanje, ki nima vsebine, ki nima izdelanega vsebinskega profila za različna področja, potem niti ne more voditi vsebinske kampanje. Iz nič lahko nastane samo nič.

- Koliko bo ton volilni kampanji dajala trenutna obrambno-vojna situacija?
Gotovo se različnim vsebinskim vprašanjem v tej predvolilni kampanji ne bo možno izogniti. Omenjate agresijo Rusije nad Ukrajino – to je vsebina, ki politične stranke sili k jasnemu opredeljevanju. Tukaj bo treba povedati konkretne, jasne stvari, in to ni vsebina, kjer se lahko prazno leporeči ali izmika. To ni vsebina, ob kateri bi se odvijali neki medijski spini.
Področje zunanje politike bo imelo v tej kampanji bistveno večjo težo kot ob prejšnjih volitvah. Pomembno bo izražati jasna stališča, se biti sposoben dogovarjati in tudi zavzemati za dobre rešitve, ko bo šlo za vprašanje skupne varnostne politike ter tudi reševanje problematike energentov, žita in hrane nasploh.
Vlada je trenutno z odločnim ukrepanjem na tem področju v prednosti in mnogi se tega bojijo. Zato prihaja do obtožb, kako vlada situacijo v Ukrajini politizira in kako jo izrablja za notranjepolitične namene. Vlada trenutno z jasnimi stališči in jasno zunanjo politiko seveda krepi tudi svoj položaj. Gledano strogo politično vsak politik, ki je v poziciji, da lahko neko situacijo obrne v svoj prid, to tudi stori. Trenutna vlada tega ne počne nič bolj, kot bi to storila vsaka vlada. Seveda pa se leva politična opcija boji, da je vsa ta situacija okoli agresije na Ukrajino v prid trenutni vladi. In tudi vidni tuji predstavniki diplomacije v zadnjih dneh cenijo in priznavajo držo ter odločnost slovenske strani pri tej krizi.

- Kako pa je z drugimi priročnimi vsebinami, ki so vedno tudi del predvolilne kampanje – manjšine, Cerkev itd.?
Gotovo se lahko zgodi, da bo kdo skušal graditi svoj imidž tudi na teh temah. Kar se Cerkve tiče, so v delu slovenske politike zelo močno prisotni negativno nastrojeni sentimenti do te institucije in tudi določen del volilnega telesa je celo antikrščansko in antiversko nastrojen. Tovrstni volivci so seveda dovzetni za take vsebine, ne predstavljam pa si, da bi se to kaj dosti pojavljalo, oz. v zdajšnji situaciji ne bo imelo relevantne vrednosti.

- V času volilne kampanje imajo veliko vlogo tudi mediji. Kako vidite medijsko krajino in vlogo medijev?
Medijska situacija se v Sloveniji vendarle počasi in vztrajno uravnotežuje. Imamo medije, ki odstopajo od do sedaj obstoječega enostranskega poročanja oz. mainstreama. Poroča se na način, da je videti tudi drugo plat, prihaja do povezovanja medijev – recimo med Planet TV in Nova24TV v obliki ustvarjanja skupnih oddaj, kar daje osrednjim medijskim centrom vedeti, da niso več tako trdni in da niso edini, ki lahko ustvarjajo javno mnenje.
Sem zmerni optimist, da je obdobje nepluralnosti medijskega prostora pri koncu oz. se vsaj zmanjšuje in se počasi premikamo proti medijskemu ravnotežju. Se pa ne da kar na hitro spremeniti dejstva, da je večina medijev naklonjenih levici, da iz teh medijev novinarji tudi redno kandidirajo na listah strank z levega pola …

- Že 2010 se je razpravljalo o inovativnosti v volilni kampanji. Ali pričakujete oz. se že nakazuje, da bodo nekateri prijemi pri komuniciranju z javnostjo tokrat bolj inovativni?
Novi spletni mediji imajo čedalje večji vpliv, vendar še vedno ne takšnega, kot ga ima televizija. So pa bolj pomembni, ker je preko novodobnih digitalnih medijev bistveno lažje načrtno in usmerjeno posredovati želene informacije. Lažje je recimo nagovoriti neko interesno skupino ljudi, ki se jo želi pritegniti. Ti mediji so pomembni zato, ker nagovarjajo volivce, ki ne spremljajo toliko tradicionalnih medijev.

- Kako pa je s pričakovanjem letošnje volilne udeležbe? Je ravno zaradi večje možnosti informiranja mladih preko sodobnih medijev pričakovati tudi višjo volilno udeležbo?
Iskreno povedano so današnji mladi glede svoje udeležbe ali neudeležbe precej velika uganka in je nehvaležno napovedovati, ali lahko pričakujemo njihovo bistveno višjo udeležbo. Tudi na splošno si ne upam napovedati, da bo udeležba bistveno višja. Nekateri sicer govorijo, da bo na letošnjih volitvah udeležba narasla, a za zdaj to temelji bolj na pobožnih željah kot na konkretnih osnovah.
Če pa bo udeležba višja, pa ne samo med mladimi, bo k temu lahko pripomogla trenutna geopolitična situacija v svetu, ne pa dogajanje v Sloveniji.

- Ko slišite besedi pravica oz. dolžnost – bi rekli, da je možnost voliti bolj pravica, ali jo Slovenci vidimo tudi kot dolžnost?
Različne države poznajo različne načine, kako doseči višjo udeležbo. Nekatere države imajo celo obvezo, da mora vsak iti volit.
V osnovi gre za pravico, hkrati pa so volitve tudi priložnost za vsakega posameznika, da pokaže določen državljanski čut, svoj odnos do države, političnih institucij. Menim pa, da gre za področje, kjer zadev ne gre zapovedati ali določiti s prisilo.
Bolj gre za vprašanje, kako doseči dvig državljanske kulture, ki pa je ni mogoče ustvariti čez noč in je odvisna od več dejavnikov; tudi tega, kako nam institucije in izvoljeni predstavniki predstavljajo svoje delo, odnose itd. Če ljudje smatrajo, da med politiki nimajo koga izbrati, da si ne najdejo nikogar, ki bi zagovarjal njihove vrednote, ali se jim nihče ne zdi dovolj vreden njihovega glasu, potem tudi ne gredo na volitve.

- To se mi zdi še posebej pomembno, kajti mnogi obstanejo na točki »nič se ne da spremeniti, vsi so isti«, hkrati pa ravno ti potem najbolj pričakujejo vlado in rešitve, ki bi jim bile povšeči. Kako pojasniti, obrazložiti dejstvo, da je ne iti volit dejansko oddati glas za nasprotno stran?
Legitimno je ne iti volit, politična abstinenca je prav tako neko sporočilo. Seveda pa se je treba zavedati, da volilna abstinenca pomeni prepustiti odločanje drugim.

- Pa se dotakniva še volilnih rezultatov. Bi v novi sestavi državnega zbora pričakovali več manjših strank, ali bo teh v naslednji sestavi manj, kot jih je trenutno?
Težko je odgovoriti, ker jih je veliko blizu praga 4 odstotkov. Bodo pa zelo verjetno majhne stranke tiste, ki bodo odločile, kako bo sestavljena naslednja vlada. Zato mogoče niti ni najpomembneje, kdo bo relativni zmagovalec volitev. Pomembno bo tudi, kdo bo kot zadnji prestopil parlamentarni prag, saj bo tudi od njega odvisno, katero stran bo pripravljen podpreti pri oblikovanju vlade.

ERJAVEC, Matej. Dr. Matevž Tomšič. "Predvolilna kampanja bo ostra, konfliktna in za mnoge brez vsebine tudi umazana". (Moj pogled). Ognjišče, 2022, leto 58, št. 4, str. 43-45.

“Prepoznana je naša kakovost, lokalnost, avtohtonost”

Direktorica Mlekarne Planika Anka Lipušček Miklavič me je v Kobaridu sprejela že ob osmih zjutraj. Nasmejana, delovno razpoložena, s precejšnjim spiskom nalog in obveznosti za tisti dan. Optimistična in hkrati ponosna, da mi je lahko predstavila dva nova izdelka, ki sta plod domačega znanja in idej. Spregovorila sva o dosedanji poti mlekarne, opravljenem delu, avtohtonosti in poštenem odnosu med kmeti in mlekarno. Ga. Anka je od leta 2006 direktorica Mlekarne Planika, ki se je razvila v blagovno znamko izdelkov izvrstne kakovosti.

- Pogovarjava se v prostorih Mlekarne Planika. Najprej me zanima, kdaj ste se prvič srečali z mlekarsko proizvodnjo v teh koncih?
Gotovo že veliko prej, kot sem začela z delom v Mlekarni Planika. Doma sem s kmetije in se že iz otroških let spomnim, da smo mleko v Zatolminu oddajali v skupno zbiralnico, od koder so ga odpeljali v Kobarid.
Najbolj pa se me je zgodba naše mlekarne dotaknila v prelomnih letih 1994 in 1995, ko jo je v stečaj postavilo podjetje Kraš; takrat je bilo treba hitro odreagirati, in kmetje so ustanovili Kmetijsko zadrugo Tolmin, ki je ustanovila zdajšnjo Mlekarno Planika. Vse to z namenom, da se odkupi vse mleko, ki ga pridelamo v naši dolini. Soočeni smo bili namreč s situacijo, da nobena od drugih, večjih mlekarn ni bila pripravljena odkupiti tega mleka. Ni nam torej preostalo drugega kot začeti proizvodnjo v Kobaridu.

- Kakšen pa je spomin na leto 1994 oz. 1995? Kakšne prelomnice in izzivi so vas čakali takrat?
To je bilo zelo težko obdobje. Mlekarni Planika sem se priključila leta 1995 kot vodja komerciale. S proizvodnjo sira smo najprej začeli v Cerknem, kjer smo vzeli v najem prostore. Seveda smo se dnevno srečevali z milijon in eno težavo, a k sreči smo te čase prebrodili. Takrat je bil zelo prisoten dvom, ali bomo uspeli. V tistem obdobju je bilo ogromno izzivov, ovir. Verjetno nas je reševala določena mladostna zagnanost in zavedanje, da nam bo uspelo, če bomo držali skupaj.
Velik izziv je bila organizacija proizvodnje v mlekarni, saj v prejšnjih časih, pod drugim lastnikom, mlekarna ni proizvajala klasičnih mlečnih izdelkov, ampak je to bila bolj sušilnica mleka za proizvodnjo mleka v prahu. V času sprememb je bilo v skladišču več kot 200 ton mleka v prahu; še danes smo hvaležni Gorenjki, ki se je takrat odločila za odkup le-tega.
Kot sem omenila, smo najprej začeli s proizvodnjo sirov, najprej v Cerknem, nato nam je že v Kobaridu uspelo urediti sirarno. Hkrati smo začeli z izdelavo jogurtov. Ob tem naj povem, da je v Kobaridu že bila mlekarna, ki je izdelovala sire in jogurte, in sicer že od leta 1957 – dokler ni prišel nov lastnik ter se, kot sem že rekla, usmeril v industrijo mleka v prahu. S tem želim povedati, da je v naši dolini bilo znanje sirarjenja, izdelovanja mlečnih izdelkov – in na to znanje, to tradicijo smo se lahko naslonili.

- Organiziranje v kmetijsko zadrugo z lastništvom vseh kmetov se je torej zdelo dobra ideja, saj je bilo znanja veliko. Kako pa ste se lotili področja prodaje? V tistem času je že bila na trgu konkurenca, področje trgovinske dejavnosti se je na široko odpiralo tujim trgom …
Se strinjam. Zavedali smo se, da se razen tu v Zgornji Soški dolini za nas ni kaj dosti vedelo. Pred nami je bila dolga doba pogajanj, ponujanja izdelkov; lahko bi celo rekla, da so bile to prave bitke. Na koncu nam je uspelo prepričati največjega prodajalca, da je na svojih policah začel ponujati naš sir, potem pa je to sodelovanje napredovalo in danes velja, da smo prisotni v vseh slovenskih trgovskih verigah, da delamo z različnimi zadrugami po Sloveniji, vključeni smo v programe Heureka, sodelujemo z gostinci, hotelirji …

Naša največja težava je bila neprepoznavnost, zamenjevali so nas s proizvajalcem obutve, zato smo si dejansko morali utirati pot do kupcev in trgovcev. Vedeli pa smo, da bomo lahko konkurenčni, če bomo pristni, če bomo proizvajali in kupcem ponujali stvari, ki so avtohtone, ki so jih že poznali in v teh krajih že prej izdelovali. To, da smo se naslonili na obstoječe znanje in na tradicijo, je bila ena najboljših odločitev. In k temu stremimo še danes.

- Kateri del mlekarske industije (pridelava surovine, obdelava in predelava surovine v izdelke in nato prodaja) je danes najtežavnejši in pobere največ energije?
Najzahtevnejši segment v tej verigi je prodaja. Pridelava in odkup mleka sta utečena procesa. Ker so kmetje tudi lastniki Mlekarne, imajo še toliko večji interes, da oddajajo kvalitetno mleko. To je del njih.
Proizvodni procesi so utečeni, dobro vpeljani, zato to področje ne predstavlja večjih težav. Prodaja pa je tisti segment, ki v poslovanje prinaša vsakodnevne spremembe, saj se je treba dnevno odzivati na naročila s trga.

- Kako se je trend prodaje mlečnih izdelkov v zadnjih 30 letih spreminjal? Kakšne so želje kupcev oz. kakšni smo kupci danes?
Pred 27 leti, ko smo začeli z zgodbo Mlekarne Planika, ni na strani kupcev nikogar zanimalo, od kod je mleko, kako je pridelano in predelano, kakšno pot je izdelek prepotoval do trgovske police ... Zato tudi naše prve prodajne strategije sploh niso naletele tako na plodna tla, ko smo želeli zelo poudarjati, da vse izhaja z domačega, soškega področja, iz domačega mleka, da ni homogenizirano itd. To takrat ni bilo pomembno.
Smer je bila prava, a je moralo preteči kar nekaj let, da je to rodilo sadove. Danes čedalje več ljudi bere deklaracijo na izdelku, zanima jih, od kod je izdelek, kaj je v njem, kupci danes želijo vedeti celotno zgodbo izdelka od samega začetka.
Veseli me, da smo tudi del certifikata Izbrana kakovost, kjer gre za izdelke, ki so pridelani in predelani izključno v Sloveniji; za mlečne proizvode pa je še kar nekaj drugih kriterijev, ki jim je treba zadostiti. Poudariti želim, da je na vseh korakih treba slediti zelo visokim standardom, kar pa se potem zagotovo izrazi v kvaliteti izdelka, ki ga ponudimo kupcu. Brez dobre surovine ne moreš izdelovati res vrhunskih izdelkov. Mislim, da kupci čedalje bolj prepoznavajo našo kakovost, lokalnost, avtohtonost.
Na sploh se mi zdi prav, da so ljudje pozorni na kvaliteto, ne samo na ceno. Seveda se srečujemo tudi s primerjavami in ocenami, da so naši izdelki dražji – gotovo, vendar pa sem prepričana, da so kvalitetnejši; zato tudi kdaj pravim, da raje kupiti en jogurt in tistega dobrega, kupiti dober domač kos mesa, četudi bolj poredko. Samo poglejmo, kolikokrat srečamo primere, da se nakupi ogromne zaloge hrane z občutkom, da je bilo poceni, potem pa se veliko hrane zavrže. Je bilo to res ceneje?
Kupci seveda želijo tudi razvoj novih izdelkov, želijo si videti naš napredek, da jim vedno ponudimo še kaj novega. Tukaj gre pohvala našim mladim zaposlenim na področju tehnologije in novih produktov, ki razvijajo nove ideje, poskušajo in preizkušajo nove produkte, se trudijo ter se na koncu tudi veselijo, če jim uspe pripraviti dober izdelek. Zavedati se je treba, da mi ne bomo proizvajali jogurta z okusom ananasa ali marakuje, ker to ni naše, avtohtono. Smo pa kot naš najnovejši produkt ravno sedaj predstavili jogurt z dodatkom sirupa iz smrekovih vršičkov. Kot sem rekla, želimo naše izdelke navezati na okolje, iz katerega izhajamo, in se Bogu zahvaliti za ta naš košček raja, da je tako lepo potresel značilnosti naših krajev ter nam dal osnovo, iz katere lahko gradimo našo zgodbo.

- V teh desetletjih ste doživeli tudi, kako se je v Sloveniji spreminjal odnos do kmetijskega dela, do samooskrbe. Kako ste to doživljali?
Krilatica, da se nič več ne izplača pridelovati, je stara že vsaj 50 let. Spomnim se, da se je to govorilo že v času mojega otroštva, ko so se začele prazniti vasi in so se ljudje premikali proti mestom, v industrijo. Potem so mnoge naše otroke vabili v dijaške domove, proč od kmetij, češ da naj se učijo, študirajo, da jim ne bo treba delati. Kako lahko sprejemamo vzgojo, ki bi spodbujala k temu, da ni treba delati?
Če želiš otroka naučiti delovnih navad in veščin, ga moraš od malega vključevati v svoje delo. Od mladih nog mora biti vključen v realnost življenja: da je treba krompir posaditi, da ga boš na jesen lahko pobiral; da je živina tudi lačna, žejna … Največja dota, ki jo starš lahko da otroku, je to, da ga naučiš delati. Da se zaveda, da je v življenju treba delati. Tistemu, ki zna delati, ni težko delati in se tudi ne sprašuje vedno samo skozi vprašanje, ali se izplača. Če je pred tabo delo, ki ti je v izziv, kjer se moraš potruditi, te to tudi izpolnjuje in daje določeno zadovoljstvo. Ne moremo pristati na to, da je lahko v zadovoljstvo samo posedanje, slikarjenje s telefonom, medtem ko bi samo nekje pohajali.
Če pogledam na Mlekarno Planika, je zato tako drugačna, ker je vpleteni ne vidimo samo kot službo, kjer oddelaš osemurni delovnik, ampak kot osebno vpletenost. Delo kmetov ni vezano samo na štetje ur, in tudi Mlekarna dobi na vhodna vrata mleko, pa če ga potrebuje ali ne. Ne glede na načrt prodaje … Zato moraš dnevno vedeti, kam boš mleko razporedil, v katere produkte, in kako ga boš predelal, prodal. Gre za proizvodnjo izdelkov kratkega roka uporabe, zato so potrebne hitre odločitve.
Hkrati je naše poslanstvo drugačno, saj je podjetje vpeto v okolico tudi na drugačen način. Na koncu pa imamo še zavezo in odgovornost do kupca, saj moramo proizvajati res kvalitetne izdelke, da lahko za njimi stojimo, jih s ponosom predstavimo in ponudimo.

- Iz tega vašega razmišljanja o odnosu do dela lahko izpeljem tudi vprašanje, ki se dotika mladih in odločitev za šolanje v dijaških in študentskih programih. Kako bi z vašimi izkušnjami in pogledom na svet danes svetovali mladim, ki se odločajo o svojem poklicu, svojem študiju?
V našem okolju so določene odločitve za smeri izobraževanja nekoliko lažje, če so vezane na panoge, s katerimi se mladi srečujejo v domačem, lokalnem okolju.
Sicer pa menim, da bolj kot so otroci in mladi vključeni v delo doma, bolj ko spoznavajo in razvijajo svoje veščine, lažje se bodo odločali. Če pa so zaviti v vato, če jim je vse prineseno na pladnju brez njihovega truda, jim bo težko – in to ne glede na smer, ki si jo bodo izbrali.
Sicer pa bi poudarila pomen poklicnega izobraževanja, pa to ne pomeni, da sem proti gimnazijam ali fakultetam. Ne zavedamo se, da se bomo srečevali s pomanjkanjem delavcev v osnovnih poklicih – ne bo dimnikarjev, ne bo mojstrov za polaganje keramike, ne mojstrov, ki bi se spoznali na oljne gorilce, vodovod itd. In to niso slabo plačani poklici. Vsekakor mislim, da računalniki in roboti ne bodo mogli postoriti čisto vsega.

- Med dogovarjanjem za najino srečanje ste dejali, da se po petnajstih letih vašega vodenja Mlekarne Planika bliža čas, ko boste vajeti predali novemu vodstvu. Kako gledate na opravljeno delo in na prihodnost Mlekarne Planika?
Ko sem začela voditi naše podjetje, je bila moja velika želja, da bi Mlekarna Planika postala prepoznavna blagovna znamka. Mislim, da nam je to kar dobro uspelo. Druga želja je bila, da bi lahko še vedno odkupovali vse mleko, ki ga pridelajo naši kmetje, in da bi jim ga plačali po primerni ceni – tudi tukaj mislim, da smo uspešni in smo zadani cilj uresničili.
To dvoje si želim tudi za naprej. Rada pa bi poudarila, da zgodba Mlekarne Planika ni samo zgodba Anke, pač pa so za njen uspeh zaslužni vsi zaposleni, ki se vsak na svoj način, vsak po svoje trudijo za to skupno zgodbo, v kateri nas podpirajo naši lastniki.
Za naprej si želim, da bi vodilni to pot uspešno nadaljevali z novimi idejami, novimi izdelki, ki bi krepili blagovno znamko in pri ljudeh vzbujali zaupanje vanjo.
Postavljeni so trdni temelji, in če se bo proizvodnja znala tudi v prihodnje dobro povezovati s turizmom, ki je v našem okolju dobro zastopan, ter prihajati naproti kupcem, ki jih zanima naša zgodba, potem se za prihodnost Mlekarne Planika ni bati.

ERJAVEC, Matej. Anka Lipušček Miklavič. “Prepoznana je naša kakovost, lokalnost, avtohtonost” (Moj pogled). Ognjišče, 2022, leto 58, št. 3, str. 41-43.

“Bog nas je ob osamosvajanju pogledal skozi ta veliko okno”

»Mi, ki smo to doživeli, se tega spominjamo, sedaj pa prihajajo generacije, ki tega ne poznajo. Tudi zaradi šolskega sistema,« je dejal Lojze Peterle ko sem ga povabil na pogovor ob 30-letnici, ko je Sveti sedež priznal samostojnost Slovenije. 8. februarja 1992 pa sta Sveti sedež in Republika Slovenija vzpostavila diplomatske odnose. Pogovarjala sva se o pomenu tega priznanja in o deležu Cerkve in kristjanov pri osamosvajanju in mednarodnem priznanju. Povedal je, da piše spomine na to obdobje in po pogovoru lahko sodimo, da bodo zanimivi.

- 13. januarja 1992 je Sveti sedež priznal Slovenijo. Vendar se je že pred tem zgodilo marsikaj, kar je temu pripravljalo pot.
Sveti sedež je zlasti po povezavi z nadškofom Šuštarjem pozorno spremljal politično dogajanje v Sloveniji in je na to opozoril tudi mednarodne forume, zlasti takratno Konferenco o sodelovanju in varnosti v Evropi, kjer je kot predstavnik Svetega sedeža deloval dr. Ivan Jurkovič.
S Svetim sedežem nas povezujejo temeljni pogledi glede spoštovanja človekovih pravic, demokracije, pravice do samoodločbe. Zato je razumljivo, da je Sveti sedež s priznanjem, ki ga je papež sam narekoval Državnemu tajništvu, prehitel takratno Evropsko skupnost. Datuma (13. in 15. januar) nista bila čisto brez koordinacije. Tako vsaj razumem namige iz dobro poučenih krogov. Priznanje Svetega sedeža je pomenilo moralno politično dejstvo tedaj, ko je marsikatera država, zlasti nekatere velike, oklevala s priznanjem, ker so nerade sprejele nastanek nove države. V vseh državah so bili apostolski nunciji tudi nosilci odnosa do Slovenije. Priznanje iz Bruslja je bilo prej dogovorjeno, pozneje pa razglašeno, 15. januarja.

- Ključno vlogo je odigral papež sv. Janez Pavel II. Z njim sta se večkrat srečala, tudi pred tem ko se je Slovenija osamosvojila.
Kot predsednik Slovenskih krščanskih demokratov, ki so pozneje znotraj DEMOS-a zmagali na volitvah in prevzeli vodenje vlade, sem se zavedal, kako pomembna je povezava s Svetim sedežem. Zato sem s pomočjo dr. Štefana Faleža, ki je pozneje postal prvi veleposlanik R Slovenije, navezal prve stike. Gospod Falež je imel takrat pomembno vlogo v Vatikanu, skrbel je za varnost papeža na njegovih prvih petnajstih potovanjih po svetu. On je omogočil naša prva srečanja z Janezom Pavlom II. Z njim sem se srečal devetkrat. Ni mu bilo treba veliko razlagati, za kaj si prizadevamo. Ključno srečanje je bilo poleti 1991 v Castel Gandolfu. Najprej sem obiskal takratnega “vatikanskega zunanjega ministra” Taurana. Ta je bil protokolarno zelo pozoren, govoril pa je v slogu: razumemo vas, a poznate zgodovino Svetega sedeža: ne bo vas priznal prvi, a tudi zadnji ne. Naslednji dan smo šli z delegacijo v Castel Gandolfo, kjer je papež že preživljal poletje. Srečala sva se na štiri oči. Pogovor, ki je potekal po papeževi maši, je prevajal dr. Štefan Falež. Naj dodam spomin, ki pove, kako je papež razumel to srečanje. Ob prvem obisku v Sloveniji mi slovenska vlada ni omogočila, da bi se osebno srečal s papežem. Sveti sedež je iznašel način, da je do tega prišlo. Papež je želel, da bi se na sprejemu na Brdu srečal tudi s tistimi, ki so dobili papeško odlikovanje vitezov Pija IX. Ko je prišel do mene, se je nasmejal in mi dejal: »Ali se spomniš, kako si prišel k meni v Castel Gandolfo? Takrat se je vse začelo!« Zame je bilo presenetljivo, da se je tistega srečanja tako dobro spomnil. Dogodek kaže, kako je bil pozoren. Zadnjič sem se srečal z njim leta 2000 na svetoletnem srečanju politikov. Po maši je sprejel določen krog politikov. Protokolist je bral imena. ampak še preden je prebral moje ime, me je papež pogledal in po naše dejal: »Slovenski krščanski demokrati«. To je bila tudi priložnost, da sem se mu še enkrat zahvalil za vse, kar je naredil za nas.

- Kje vidite razloge za tako držo papeža Janeza Pavla II.? Je to izkušnja komunizma, Poljske, ki se je v zgodovini večkrat morala bojevati za neodvisnost?
Prepričan sem, da je pri tem bistvena njegova osebna izkušnja z dvema totalitarizmoma, seveda pa tudi tragična zgodovina Poljske. Slovenci smo izkusili tri totalitarizme. Papež je dobro razumel, kaj smo prestali in kaj si želimo. To je bilo v skladu z naukom Cerkve oz. njegovim prepričanjem. Tako mu ni bilo treba razlagati, česa se moramo rešiti. Njegov “Ne bojte se”, ki ga je izrekel ob nastopu službe, je odmeval po vsej “komunistični Evropi”, ne samo na Poljskem. Dodajmo še njegov pogled na pomen in vlogo naroda, ki je temeljil na njegovem pogledu na človeka in svet.

- Neki fant mi je dejal, pa kaj toliko govorite, da je Vatikan priznal Slovenijo! Kaj pa pomeni priznanje majhne države?
Vedeti moramo, da ima ta mala država svoje diplomatske predstavnike v več kot 110 državah, navzoča je tudi v mednarodnih organizacijah. Znana je po zavzemanju za človekove pravice, za spoštovanje življenja, za mir in za čisto okolje, seveda tudi za pravico do samoodločbe itd. Vatikan je veliko več kot majhen košček ozemlja sredi Rima.

- Omenili ste vlogo ljubljanskega nadškofa Alojzija Šuštarja. Prizadeval si je ne samo za priznanje s strani Svetega sedeža, ampak je s svojimi povezavami in poznanstvi prispeval tudi, da so nas priznale druge države.
Nadškof Šuštar je bil tajnik Sveta evropskih škofovskih konferenc, kasneje pa podpredsednik. S svojimi zvezami in s svojim ugledom je močno prispeval k pravim informacijam o Sloveniji in za njeno mednarodno priznanje Slovenije. Ne da bi kakorkoli prestopil poslanstvo Cerkve, je predano in zavzeto delal za Slovenijo.
Naj dodam, da nadškof ni bil znan samo v cerkvenih krogih. Na Zahodu so vladali drugačni odnosi med Cerkvijo in oblastjo kot so bili pri nas v času komunizma. Marsikateri politik se je oglasil pri njem, ker ga je zanimal njegov pogled na dogajanje v družbi.

- Nemški kancler Helmut Kohl je obiskal nadškofa Šuštarja sredi osemdesetih let, še v času Jugoslavije in ta obisk je zelo odmeval. Bil je tudi prijatelj bivšega švicarskega predsednika.
Dr. Kurt Furgler je bil ugledna oseba ne samo v Švici, ampak je imel tudi tesno povezavo s predsednikom Kohlom in drugimi vplivnimi ljudmi v Evropi. Po Šuštarjevi zaslugi sem se spoznal in spoprijateljil z njim tudi jaz. Pomagal je tudi pri vzpostavitvi škofijske gimnazije v Šentvidu. Nadškofu Šuštarju kot tudi Sloveniji je bil v veliko oporo. Ni toliko javno deloval, je pa svoje zveze uporabil, da je nagovarjal vplive ljudi k pravim odločitvam.

- Gotovo je pri mednarodnem priznanju Slovenije važna vloga Svetega sedeža in nadškofa Šuštarja. Pri mednarodnem priznanju Slovenije ima veliko zaslugo tudi krščansko demokratska opcija, ki ji vi pripadate. Ta je imela več razumevanja za samostojno Slovenijo kot druge politične opcije.
Vesel sem tega vprašanja. Slovenski krščanski demokrati smo bili prva in nekaj časa edina slovenska stranka, ki je bila sprejeta v kakšno politično internacionalo. Najprej je SKD postala članica Evropske zveze krščanskih demokratov, nato še Evropske demokratične zveze. Kot predsednik vlade še nepriznane države nisem mogel računati na uradne obiske pri predsednikih vlad po Evropi in po svetu. Ko pa sem se udeleževal političnih kongresov in konferenc internacionale, sem imel stike s predsedniki vlad (Andreotti, Kohl, Martens, Lubbers, Santer …). V tem krogu smo se predsedniki vlad, ki smo bili tudi predsedniki strank, pogovarjali na isti ravni. Takrat je šlo tudi za vprašanje verodostojnosti. Številni komunisti so se ‘preoblekli’ in ‘razporedili’ v nove stranke. Na Zahodu me je marsikdo vprašal, kdo in kaj je kakšen človek v resnici. Krščanski demokrati smo bili takrat najboljša politična legitimacija za Slovenijo. Samo enega se spomnim, ki je bil pri nas, pa je bil prej komunist. Mogoče so nam ‘službe’ koga podtaknile. 1. julija 1990, torej mesec in pol po nastopu vlade, sem se v Budimpešti udeležil kongresa demokrščanske internacionale. Helmut Kohl me je prosil za osebno srečanje. Od tistega srečanja sem prišel opogumljen, ker je dejal, da razumejo naše politične cilje: če smo mi uporabili pravico do samoodločbe in smo se združili, ne moremo tega odrekati vam. Skrbi pa me, kako se izogniti eksploziji soda smodnika na Balkanu. Odgovoril sem mu, da naša svoboda in naša demokracija ne more biti grožnja za nikogar. Potem sem mu razlagal razmere in ugotovil, da ima smisel za zgodovino. V finalu mednarodnega priznavanja je kasneje odigral ključno vlogo.
Torej zaradi članstva v obeh internacionalah sem lahko govoril s Kohlom, tesno sodeloval z dr. Aloisom Mockom, nastopil v Riminiju z Andreottijem, prišel v stik s Chiracom, z evropskimi poslanci in drugimi. Ko je politična skupina Evropske ljudske stranke zasedala v Rimu, sem prosil dr. Franca Rodeta, sedanjega kardinala, da je tam nastopil s svojo odlično francoščino. Treba je bilo namreč sodelovati tudi z evropskimi poslanci, ki so imeli kasneje pomembno vlogo pri vstopanju Slovenije v Evropsko zvezo. Imel sem edinstveno priliko, da sem lahko bil v stiku s ključnimi osebnostmi evropske politike in jim predstavljal interese Slovenije.

- Velikokrat premišljujem, da je Gospod, ki bedi nad zgodovino, bedel tudi nad slovenskim osamosvajanjem …
Eni govorijo, da smo pač imeli srečo, jaz pa rad povem, da smo doživeli nasmeh zgodovine, ki pa ne bi zadostoval, če mi ne bi bili pripravljeni in odločni. Vendar je res, da nas je Bog v tistem trenutku “pogledal skozi ta veliko okno”. Večina ljudi ne ve stvari, ki pa so bile zelo pomembne: kdaj smo dobili kakšno orožje, kdaj smo se s kom srečali, kdaj smo koga prepričali. Ob osamosvojitvi smo na Trgu republike stali sami. Tudi v vojni smo bili sami. S srčnostjo smo šli do konca, toda če pomislim, kaj smo tvegali in kdo nas je napadel, da velesile niso bile za samostojno Slovenijo, ne morem mimo tega, da smo doživeli veliko milost. In ta milost je bila očitna. Eden od ministrov prve vlade, ki ni veren, mi je dejal: »Lojze, to je bil čudež. Ne morem reči drugače.« Takrat so nam namreč vsi govorili, da naj bomo realisti in da je samostojnost nemogoča, da nas ne bo nihče podprl. Dobro se spominjam obiskovalcev (veleposlanikov, svetovalcev), ki so to poudarjali. Po vsem tem lahko hvaležno rečem, da je bila osamosvojitev velika milost.

RUSTJA, Božo. Lojze Peterle. “Bog nas je ob osamosvajanju pogledal skozi ta veliko okno”.... (Moj pogled). Ognjišče, 2022, leto 58, št. 2, str. 41-43.

“Smo Slovenci res domoljubni, pošteni, delavni in prijazni?”

S sogovornikom, ki ga bralci gotovo poznate bodisi iz radijskih zvočnikov bodisi z glasbenih odrov ali televizijskih ekranov, sva se v pogovoru dotaknila medijev in ustvarjanja razvedrilnih vsebin, kjer je Blaž Švab dejaven že več kot dve desetletji. Kako razvedrilo in ekrane umestiti v prihajajoče praznike in življenje na sploh? Kaj mu pomenijo prazniki? Blažu sem zelo hvaležen, da je spregovoril tako iskreno, neposredno in z določeno mero kritičnosti, ki nas po svoje vabi k reviziji tega, kar smo, za kar se zavzemamo in kako živimo. 

- Za začetek najlepša hvala, da ste si v tem za glasbenike in ustvarjalce razvedrilnega programa najbrž najbolj natrpanem delu leta vzeli čas za pogovor. Ne morem mimo vprašanja, kako ste in kako prenašate že skoraj dvoletno situacijo glede epidemije … 
Tega obdobja ne prenašam ravno najbolje. Čuti se, da je pustilo posledice na vseh nas. Najbolj utruja dejstvo, da se kar ne konča. Na srečo smo za zdaj vsi zdravi, tudi moji najbližji, veliko prijateljev in znancev pa je zbolelo, nekateri težko, nekateri so se poslovili. Ob vsem tem mi je hudo, ker vem, da so mnogi prikrajšani za druge zdravstvene obravnave in terapije, ki jih potrebujejo. Za Modrijane me ne skrbi, mi bomo zdržali to obdobje, mislim pa na številne ljudi, ki so nas spremljali na nastopih, kako se spoprijemajo s situacijo, kako jim gre. Stiske so prisotne in z njimi se vsak spoprijema drugače. Ni vedno najbolj preprosto. Za našo družino je bilo vse skupaj kar izziv, ker se je sin rodil tik pred začetkom epidemije, ko smo o tem vedeli še zelo malo. 
Kolikor opažam, je na glasbenem področju kar hudo, ne toliko zaradi financ, saj večina glasbenikov še nekaj dela, ampak bolj z vidika spoprijemanja s povsem drugačnim načinom življenja in zaradi dejstva, da telo in glasilke ne delujejo na potrebnih obratih, kar je nujno za kondicijo. Številni glasbeniki so našli nove načine komuniciranja s publiko; to je dobro. Kar se tiče ustvarjanja televizijskih vsebin, pa se ob dobri organizaciji skoraj vse da. Ljudem smo navsezadnje dolžni dati nekaj razvedrila in glasbe. Je pa treba delati enkrat več. Zjutraj ko se prebudim, najprej pogledam na telefon, kdo je odpovedal snemanje zaradi stika ali okužbe, in v nekaj urah je treba odreagirati. A tega stresa in prilagajanja sem vajen s terena, ko se je bilo treba ves čas prilagajati in znajti. V tem pa je tudi veliko ustvarjalnosti.

- Ko omenjate televizijski program, naj vas vprašam nekaj glede vaših televizijskih navad: Kako pogosto se posedete pred TV? Kakšne oddaje in programe običajno izberete oz. kakšne oddaje v vas vzbudijo pozornost? 
Preden se mi je rodil sin, sem zelo rad gledal filme in serije, oddaje manj. Zdaj televizijo gledamo malo, izjemoma pogledamo kakšno oddajo. Gledanje televizije zavestno omejujemo, podobno gledanje vsebin na telefonu, kamor se je dejansko vse preselilo. Prekomerno gledanje ubija doživljanje, ga dela otopelega, za majhnega otroka pa je to toliko bolj škodljivo. Je neizbežno, a je treba iskati mero. Vsebine, ki so dosegljive na klik, spreminjajo doživljanje, da je manj vedro, bolj otopelo, ker ni poti, ki pelje do cilja. Cilj je samo klik stran. Ves čar pa je v poti, ki nas pelje do cilja. Pot, ki je tudi naporna, kjer se je treba potruditi, nas pelje do pravega zadovoljstva. Predstavljajte si razliko v občutku, ko gremo kupit solato v trgovino, ali celo, ko nam jo z dostavo pripeljejo na dom, in občutku ob tisti solati, ki jo posejemo na vrtu, jo vzgojimo, opazujemo, kako raste, se z njo pohvalimo pri drugih – koliko več veselja in radosti je tukaj! No, to s telefoni izginja. Zato televizijskih oddaj ne bi ustvarjal, če ne bi imele vsaj enega višjega smisla, in to glasbenega: glasba ostane in ima neko vrednost, je del kulture. Z veseljem pa bi kdaj v prihodnosti ustvarjal pogovorne oddaje, ker izkušnje in zgodbe pomagajo ljudem, jih nagovorijo k pozitivnim spremembam.

- Zdaj sva govorila o televiziji z vidika gledalca, a vi ste hkrati tudi sami na drugi strani televizijske kamere. Kako ob dejstvu, da ste že dolgo prisotni v medijih, vidite razvoj medijev, informiranja, zabavanja ljudi? Zaznavate kak trend na tem področju? 
Vse se spreminja – in hkrati nič. Najbolj se spreminja način spremljanja vsebin v dopolnjevanju z družabnimi omrežji. Ob ustvarjanju televizijskih ali radijskih vsebin že razmišljaš, kako bodo le-te delovale na družabnih omrežjih, hkrati delaš za več različnih medijev. Nobene vsebine ne podcenjujem, česarkoli se lotiš, ali resničnostnega šova ali poglobljenega intervjuja, vse ima svoja pravila in za dober rezultat za gledalca je vsepovsod treba veliko dela, znanja in truda. 
Hkrati se zavedam, da v teh časih v Sloveniji z medijskimi vsebinami za pozornost domačih gledalcev tekmujemo s celotnim svetom; občinstvu so dostopni vsi svetovni programi z vrhunskimi produkcijami. Na srečo domači gledalci še vedno ali celo vedno bolj cenijo lokalnost, občutek domačnosti, da se nekaj dogaja v kraju, ki jim je blizu in ga poznajo, z ljudmi, ki so jim blizu. Oddajo V petek zvečer ustvarjamo tedensko in iz nje do 10 izsekov vsak teden roma na spletne portale. V samo dveh sezonah oddaje je na spletnem portalu YouTube na voljo 200 slovenskih popularnih pesmi, odigranih in odpetih v živo. 

- Oddaja V petek zvečer je nadomestila svojo predhodnico, Slovenski pozdrav. Kje je nova oddaja naredila korak naprej glede na prejšnjo? Ste se pri oblikovanju novega formata veliko ukvarjali z okusom ljudi, torej z vprašanjem, kaj si gledalci želijo? 
Mi smo se dela lotili obratno. Nismo razmišljali o tem, kaj si želijo ljudje, nismo delali analiz, kaj želi gledati občinstvo, kar je po neki logiki najbrž narobe. A sam sem mnenja, da moraš biti vedno korak dlje in ljudem ponuditi nekaj, na kar sami niso pomislili. Ko ti občinstvo vse narekuje, slediš; bolje je, da občinstvo sledi tvojim vsebinam. Mi smo se snovanja lotili z zavedanjem, da moramo v nacionalnem mediju bolj prispevati k popularizaciji slovenske glasbe. Iztočnice za razmišljanje so se mi ponujale po vsakem igranju z Modrijani ali drugje. Kaj ljudje pojejo zjutraj ob štirih, ko se vračajo z zabave? Opazil sem, da le tu in tam pesmi slovenskih izvajalcev; da ko je družba ob šanku najbolj vesela, zapoje dalmatinsko pesem, najpogosteje kar glasbeniki sami. Da ne bo pomote, sam gojim do tuje glasbe veliko spoštovanje, jo tudi spremljam in zelo dobro poznam, pred epidemijo sem veliko potoval po svetu in načrtno spremljal tujo glasbo. Zelo veliko glasbe iz Hrvaške ali iz Srbije je narejene odlično, mnogo je izjemnih piscev besedil pa tudi izrednih pevcev, in do tega gojim veliko spoštovanje. A vendarle mi je malo hudo, ko družba zjutraj zapoje vse kaj drugega kot slovensko pesem. Zato smo z ekipo razmišljali, kje in kako lahko prispevamo, da bomo zavesti ljudi, predvsem mladih, postopoma približali dobre slovenske pesmi. V samo dveh sezonah smo v oddaji izvedli 200 pesmi, ki so nato šle na YouTube in na druga družabna omrežja, kjer štejemo milijonske oglede. Na zabavah si ljudje vrtijo glasbo iz oddaje V petek zvečer, prav tako to opažamo v barih. Odločilno pa je bilo, da je vse odigrano in odpeto v živo in da za tem stoji vrhunska produkcijska ekipa. Vse je v ekipi, ki potem dela. Na oddaji delajo uredniki in producenti razvedrilnega programa RTV Slovenija. Soustvarjalec oddaje je Jure Karas. V oddaji vse v živo igrajo in pojejo Diamanti. Priredbe ustvarjata Miha Gorše in Martin Juhart. Nad vsem bdi izjemni glasbeni producent Matjaž Vlašič. Za vrhunski ton skrbita Metod Komatar in Tadej Mihelič, za številne najboljša tonska mojstra in producenta, z nami sodelujejo tudi drugi mojstri. Tako rekoč je na mestu zbrana izredna ekipa, ki deluje v tej oddaji in na drugih glasbenih področjih. Efekt, ko je nekaj odigrano v živo, in to vrhunsko, pa je večji, kot smo pričakovali. Oglašajo se nam producenti iz ZDA, kako dobro stvari zvenijo in kako nam je to uspelo. 

- Kdor ne pozna tega ozadja, kdor predvsem posplošuje, hitro poda tudi kakšno kritiko, tudi na račun domoljubja, preveč slovensko obarvanih vsebin ... Dotikava se vprašanja, kje je tukaj prostor za zdravo konservativnost, zdravo domoljubje, zdrave vrednote, za prikaz tega, kar večina Slovencev živi »izven ljubljanske obvoznice«, po podeželju in vaseh … 
Sam se besedi zdravo izogibam, ker predpostavlja, da je na drugi strani nekaj bolnega. Beseda se mi ne zdi najboljša. Raje izberem besedo zmerno ali pa iskreno. Znotraj ljubljanske obvoznice včasih zasledim več domoljubja kot zunaj nje. Ni vse tako enoznačno. Dejstvo je, da lokalna politika prehiteva nacionalno. Da je na terenu, na občinski ravni, mogoče zaznati več dobrih idej, iznajdljivosti, pripadnosti kraju in ljudem, več ljubezni do domačega kraja in ljudi, in da se na lokalni ravni izvajajo res izjemni projekti. Zato obožujem Slovenijo. In številni župani delajo izjemno delo. Z Modrijani smo imeli velike koncerte tako v Ljubljani kot v drugih slovenskih krajih in vsepovsod smo bili zelo lepo sprejeti. Menim, da s konservativnostjo (ali obratno: z nekonservativnostjo) ni nič narobe, tudi ne obsojam ljudi, ki niso domoljubni, sploh ne. Obsojam pa hinavščino. Ljudje govorijo, da so domoljubni, delajo pa drugače ali sejejo sovraštvo. Ljudje govorijo, da so konservativni, doma in v svojem življenju pa počnejo vse drugo. Premalo iskrenosti premoremo do sebe. V bistvu smo zelo hinavski in veliko lažemo oziroma so naši obrambni mehanizmi, s katerimi zastiramo lastno resnico, zelo oboleli. Kot otroku so mi doma govorili in me vzgajali, da smo Slovenci pošteni, delavni in prijazni. Smo res? Mogoče je čas, da si nalijemo čistega vina in opravimo »samorevizijo«, potem pa debatiramo, kako naprej.

- Govorite o iskrenosti, o početju nas samih. Ob tem bi se z vami rad dotaknil še dejstva, da po vseh letih statističnih podatkov vedno na prvo mesto postavljamo družino, čeprav potem med sabo preživimo malo skupnih trenutkov ali pa jih preživimo sicer v isti hiši, a pogosto drug mimo drugega; prednost pa dajemo vsem mogočim ekranom ... Kako vidite to in kako kot človek, ki je zelo vpet v medije, »krmarite« med tem?
Mediji, pri tem mislim predvsem na razvedrilo, dajejo hiter užitek. S tem načeloma ni nič tako zelo narobe, če imamo mero. Vse je v meri. Čisto vse. Kot pri sladkorju, alkoholu, mastni hrani, zdravilih, tako je pri medijih, mera, mera, mera. Pri tem so najprej pomembna pravila, ki jih določimo zavestno, potem pa upoštevanje in ponavljanje le-teh, da nam pridejo v navado. Navada je zlato. Dobra navada nas dolgoročno rešuje. Tako delamo pri nas doma. Določimo pravila, ki nas delajo srečnejše in svobodnejše, določimo mero, in se trudimo, da smo pri tem dosledni. Ampak veste, nam je to lahko govoriti, ker imamo polno mizo in hladilnik. Kako se počuti nekdo, ki zdaj tole bere, vsak dan pa po 12 ur gara, da preživi družino in kupi vsa potrebna zdravila in terapije, ki jih država in zavarovalnice ne pokrivajo? Kdo njega vpraša, zakaj ni več z družino? Ko pride po 12 urah dela domov ubit, ponižan, zgaran in ima komaj odprte oči, ko se njegov otrok igra, sam pa je v mislih odsoten, ker ga skrbi, da še ni plačal vseh položnic ... Ljudje, ki živijo oz. živimo v ugodju, lahko nakladamo o tem, kako bi lahko bili več z otroki, kako bi manj gledali televizijo, številnim pa se ob branju tega obrača želodec. In jih še kako razumem. Ker se tudi meni. Dejstvo je, da živimo v bogati državi, v bogati skupnosti, ki sprejema to, da tisoči živijo pod pragom revščine. Zato poklon vsem društvom in posameznikom, ki jim je mar, ki se trudijo pomagati, ni jih malo. Vseeno pa me mrazi, zakaj se za toliko otrok zbira denar za dodatne terapije. V tej bogati državi, zakaj? Pogosto sem kar obupan in se mi zdi, da je vse, kar počnem, ena bedarija. Pogosto mi početje osmišlja samo glasba, ki jo imam tako rad, glasba, za katero vem, da lahko tudi pomaga, opogumlja, lajša bremena.

- Pred koncem pogovora bi se rad dotaknil še prihajajočih praznikov. Kako jih preživljate, kakšne navade ste iz primarne družine prenesli v svojo družino, katero sporočilo božiča bi radi prenesli na nove rodove? 
Božični čas mi ogromno pomeni. Najraje sem doma. Najlepša in najpomembnejša navada se mi zdi ta, da smo radi skupaj. Drugo mi ni pomembno. Veliko bomo skupaj z vsemi družinami, in to je največ. Prijeten pogovor. V ničemer ne pretiravamo.

- Kmalu potem sledi prehod v novo leto. Boste letošnje silvestrovo preživeli delovno ali v krogu najbližjih? 
Na televizijskih ekranih sem silvestrski program soustvarjal že šestkrat, sedemkrat, niti ne vem točno. Tudi letošnjega pripravljamo. Najpomembnejši del letošnjega bo vsakodnevno testiranje vseh glasbenikov, ekipe, obiskovalcev in upoštevanje vseh ukrepov. Zelo bomo striktni. Prav vsi se bodo testirali vsak dan. Strogo bomo upoštevali vse varnostne ukrepe. Ves čas bom prisoten v studiu, da bom sproti spreminjal program, če bo treba. Z Modrijani letos ne igramo in bomo z družinami doma. 

- Kako si pa najbolj želite doživeti prehod v novo leto – je to za vas pomemben mejnik? 
Novo leto vedno povezujem z delom. Z Modrijani za Silvestrovo običajno igramo že od leta 2000, ko smo imeli 15, 16 let. Zame osebno silvestrovo ni mejnik. Moj koledar je bolj povezan z delovnimi projekti in procesi. Tako da je včasih zame novo leto poleti.

- Ob tem se spominjam enega od intervjujev pred leti, ko ste dejali, da člani zasedbe Modrijani v decembru preživite skupaj tudi po 20 dni, ker je toliko nastopov. Kako je s tem v današnjih časih?
Vsi nastopi so odpovedani, vsa javna igranja in vsi zasebni nastopi. Ta čas vadimo, snemamo in objavljamo številne posnetke Noči Modrijanov iz arhiva.

- In za konec: Ob prehodu v novo leto se izreče kar precej želja in voščil. Kaj si za leto 2022 želite vi – kot oče in družinski človek, kot glasbenik, TV-voditelj?
Pred nami sta dva največja izziva. Najpomembnejša. Odnos do soljudi in odnos do okolja. Od tega je odvisno vse. Želim si, da bi do tega gojili največje možno spoštovanje in sočutje. Le to bo rešilo svet in ga olepšalo. To je izziv zame in menim, da za vse nas.

ERJAVEC, Matej. Blaž Švab. “Smo Slovenci res domoljubni, pošteni, delavni, prijazni?”.... (Moj pogled). Ognjišče, 2022, leto 58, št. 1, str. 34-37.

Pri založbi Ognjišče so izšli Še bolj radovedni Zakajčki, knjiga 27 zgodb, v katerih se otroci Blaž, Anton in Neža sprašujejo o Bogu, veri in krščanskem načinu življenja. Gre za drugo knjigo Zakajčkov, Blaž, Neža in Anton so še bolj radovedni, še bolj nagajivi in še bolj ustvarjalni. Zakajčki so že 7 let sestavni del mesečnika Ognjišče, ustvarjata jih naši sogovornici Marjetka Pezdir Kofol in Polona Lisjak.

- Kaj novega prinašajo Še bolj radovedni Zakajčki?
Marjetka: Druga knjiga Zakajčkov je oprijemljiv odgovor na potrebe otrok in staršev. Daj, napiši kaj o pepelnici! In velikega šmarna ne znamo zares razložiti … Zakaj si v prvi knjigi preskočila vse svete? Pa kakšno božično več napiši, da bo za božičnico v župniji … Zakajčki od vedno nastajajo iz vprašanj, potreb in zabavnih domislic mojih prijateljev, pa tudi bralcev, ilustratorke, urednika in lektorice … Skratka, novi Zakajčki se dotikajo tudi zahtevnejših vsebin (kot je trpljenje), a ne preveč. Moj osemletnik jih brez težav bere sam. Literarno pa so liki lepše izoblikovani in zgodbe bolj berljive kot v prvi knjigi. (smeh) Taka je pač pot učenja.

- Zakaj sploh pisati zgodbe iz vsakdanjega življenja? Nič kaj privlačno se ne sliši …
Marjetka: Polona ima na naslovni sliki svojega Facebook profila napisan citat: najdi veselje v običajnem. Skupno nama je, da sva zavzeti iskalki veselja v vsakdanjem. Danes ljudje težijo k nenehnemu izpopolnjevanju, trendom, všečnosti … Živimo v družbi nikoli-mi-ni-dovolj, kjer je najpomembneje, kako se pokažeš drugim. A vsakdanjost je razgibana in čudovita, če iz drobnih življenjskih malenkosti sestavljamo mozaik in smo zanj hvaležni.

- Katere pa so te malenkosti?
Marjetka: Otroške domislice, nenavadni pripetljaji, nepričakovan obisk, vprašanja, ki nas spravijo v zadrego, iskriva otroška molitev … Vse to je mozaik družinskega vsakdanjika in takšen je tudi mozaik Zakajčkov. Blaževo družino srečujemo v različnih trenutkih družinskega življenja, ko jim je lepo na počitnicah, ko Anton skriva figurice iz jaslic k sebi v posteljo, ko se v hiši udomačijo trije modri z vzhoda, pa tudi, ko v hišo pride bolezen in ko se otroci soočajo z lenobo.

- Kako uspeš Boga tako poenostaviti, da je razumljiv otrokom?
Marjetka: Boga ne poskušam poenostaviti. V Zakajčkih je Bog samoumeven, kajti otroku je Bog samoumeven. V prednajstniškem obdobju otroci z Bogom živijo v odnosu, ki temelji na doživljanju, in ne na pridobljenem znanju. Zakajčki imajo podnaslov Otroška vprašanja o veri. Ne gre za zahtevna teološka vprašanja, ampak za vprašanja, ki se rodijo iz doživetega odnosa z Bogom, prepleta vsakdanjih zgodb in verskih vrednot, družinskih navad tekom cerkvenega leta. Prav takšna spontana vprašanja pa nas starše pogosto presenetijo. Tudi z Blaževimi starši v knjigi ni nič drugače.

- Polona, kako pa z ilustracijo približaš Boga otrokom?
Bog je naš stvarnik. On je vse ustvaril z ljubeznijo, vse je ustvaril lepo. Trudim se, da s podobami vsaj malo zajamem to lepoto in otrokom približam stvarstvo, zbudim domišljijo. Ilustracije rišem igrivo, uporabljam žive, vesele barve, podobe vzbudijo prijeten, vesel občutek.

- V Sloveniji imamo poplavo slikanic. Kako najdeš svoj stil, svoje mesto kot ilustratorka?
Polona: Stil se ilustratorju ponuja kar sam, je del tebe, če pa ga želiš spremeniti in izpopolniti, je potrebno kar nekaj dela in vaje. Svojega mesta ne iščem. V bistvu nisem nikoli želela postati konkurenčna, ampak preprosto odgovarjam na delo, ki se samo ponuja. Do sedaj sem ilustrirala in oblikovala le projekte, ki so, kot pravim, »za Boga«. Kar sem se lotila delati zgolj »poslovno«, nekako ni prišlo do končnega izdelka. Sem pa že kar nekaj stvari naredila v verski tematiki. To jemljem čisto kot Božjo voljo zame. Rada sodelujem s katoliškimi založbami.

- Kako ilustriraš: na računalnik ali na roke? Zakaj?
Polona: Oboje. Zakajčke rišem klasično; svinčnik, tuš, akvareli. Rubriko fantje-punce in druge pa tudi digitalno. Še vedno se mi zdi, da je najlepša risba, sploh za otroke, tako po starem, na papir. Digitalno je sicer fajn, ponuja veliko možnosti, nikoli pa ni tako osebno, izrazno.

- Kakšne motive je najtežje narisati?
Polona: Najtežje je najverjetneje narisati prav Boga, na primer Jezusa na križu. Ker ne želiš olepševati ali Bogu pripisovati omejene podobe. Bog je neskončno večji, kot si ga mi lahko predstavljamo.

- Zakajčki se pogosto dogajajo v varnem zavetju doma. Imaš dom Zakajčkov naslikan, da ne pozabiš, kakšen je kavč, kakšna kuhinjska miza …?
Polona: Nimam naslikanega na papirju, imam pa neko podobo v glavi, nek prostor, stil pohištva, da je hiša ubrana. Mogoče malo poklicne deformacije, saj sem po izobrazbi arhitektka. (smeh) Ko pa rišem, pregledam prejšnje ilustracije, preverim, da se kavč ujema, da je kuhinja ista, da ne menjajo stolov vsak mesec, saj so preprosta družina … Zanimivo, kar malo sem jih posvojila.

- Vajino vodilo pri ustvarjanju je:
Polona: Pustim se, da me vodi Sveti Duh, če nimam inspiracije, pomolim k njemu, in se kar hitro izriše slika pred očmi, ki jo potem narišem. Drugače pa preprosto, vsakdanje, veselo.
Marjetka: Sem le majhen svinčnik v Božji roki, ki svetu piše ljubezensko pismo ... Mati Terezija.

- Kako ste se vidve znašli skupaj?
Marjetka: Spoznali sva se v zakonski skupini v študentskem centru Jadro. Pred dvanajstimi leti. Polone takrat še nisem zares poznala, bila pa je ena tistih deklet, ki žarijo. Rubriko fantje-punce sem želela narediti privlačnejšo, unikatno, zato sem Poloni poslala besedilo in jo vprašala, če bi kaj narisala »za zraven«. Dobili sva se na kavi. S sabo je imela prve skice, ki so me takoj očarale. Naslednje leto sem si zamislila še družinske zgodbe z vsakdanjimi, a zabavnimi vsebinami, v katerih bi se našli otroci in ob katerih bi se tudi starši dobro počutili. Polono sem izzvala z otroško ilustracijo. Tako so začeli nastajati Zakajčki.
Rada opazujem, kako se vzajemno razvijava in rasteva druga z drugo. Polonine ilustracije so prijazne, nežne, nagovarjajoče ... Na najinem prvem »sestanku« o Zakajčkih je rekla, da otroška vera ne obstaja. Otrok veruje na svoj način, odrasel veruje drugače. Ženska drugače kot moški, babica drugače kot najstnica … A vera je ena. Otroci verujejo doživeto, pristno, brez pogojev. Bog zanje preprosto je. In od otroške predanosti se lahko ogromno naučimo mi veliki. V takšnem spoštljivem duhu vsak mesec nastajajo Zakajčki.

- Obe sta mami doma, kako združujeta delo in družino?
Polona: Družina mi je visoka vrednota. Vanjo vložim največ svoje energije in časa. Imam pet otrok, najstarejšega že sedem let šolamo na domu, drugega tretje leto, najmlajša ima pol leta, srednja dva pa tudi nista v vrtcu. Zato pogosto, ko je treba oddati ilustracijo v uredništvo, kar malo zamujam. Mi je pa lepo, da lahko delam nekaj poleg skrbi za družino, nekaj, kar je za Boga, a osrečuje tudi mene. Prijetno je včasih pobegniti v svet domišljije, kjer je vedno lepo, kjer je hiša pospravljena, otroci urejeni. (smeh) Risanje mi je v sprostitev in v izziv. Je pa res, da je včasih, ko si utrujen, ko so otroci glasni in divji in zahtevajo svojo pozornost, svojstven izziv dobiti čas in mir za delo, včasih ni in ni navdiha.

Marjetka: Moji starejši trije otroci so v šoli, najmlajša v vrtcu, zato zadnje mesece lahko več pišem. A 12 let ob malčkih me je naučilo, da svoje delo črpam iz njihovega sveta. Pišem reportaže s poti, ki so všeč njim. Moj mož pa tudi rad hodi in aktivno živi, tako je iz našega družinskega veselja nastajajo namigi za družinske poučne in zabavne sprehode, ki jih objavljam v Ognjišču.
Zgodbe pa so del mojega materinstva – večino jih pripovedujem, tu pa tam kakšno zapišem. Otroci znajo to ceniti in se zgodb veseliti, kar mi daje motivacijo. Kariera je lahko nekaj zelo preprostega, domačega. Biti mama, ki piše (ali riše), je prav osrečujoča kariera. Morda se sliši preprosto, a ni. Ko so bili vsi otroci doma, je bilo težko. Ni preprosto sprejeti, da ne moreš pisati kadarkoli in brez »motenj«. Da narediš manj … Težko je najti pravo mero in verjeti, da Sveti Duh deluje tudi po omejitvah. Pogosto so mi dobre ideje zbežale. In z idejami je tako, da če jih ne zapišem takoj, nič kaj rade ne pridejo nazaj.

- Ali spiš z beležko?
Marjetka: Mogoče res ne bi bilo slabo. Idejo za decembrske Zakajčke sem ponoči zapisala kar na notranjost platnice otroške pobarvanke, ki je nekdo zvečer ni pospravil na njeno mesto. (smeh)
Kaj pa ti, Polona, so barve vedno pri roki, čopiči pa povsod po hiši?

Polona: Ne, v bistvu jih moram kar malo skrivati, ker bi jih drugače otroci želeli uporabljati. Moj predzadnji otrok je sedaj pokazal velik interes, zato moram najprej njemu pripraviti vodenke in list, šele nato se lahko približno v miru spravim k delu. Sem si pa pred nekaj meseci zadala, da vsak dan naredim vsaj eno risbo v skicirko, tako, za vajo. V zadnjem času se poslužujem tudi spletnih izobraževanj, ki so super pridobitev digitalne dobe. Šola kar od doma! Kot nalašč zame.

- Zakaj so vajini Zakajčki tako poceni?
Marjetka: Ker niso najini. Ker hočeva, da pridejo v čim več družin, da razveselijo kar se da veliko otrok. 15 oz. 16 evrov že pred epidemijo za marsikoga ni bilo malo denarja, sedaj je takšnih ljudi še več. Lepo je dobiti v dar dovršeno oblikovano knjigo, trdo vezano, natisnjeno na kakovosten papir, polno lepih ilustracij in zabavnih zgodb, v katerih je doma Jezus. Zakaj so poceni? Zato, da boste kupili eno zase in še eno za nekoga, ki si je ne more privoščiti. Hvaležna sem založbi Ognjišče, ki je imela posluh za moje trmaste želje o cenovno dostopni otroški knjigi. Ne nazadnje s tem ohranjamo duha očeta Franca Boleta.
Marjetko in Polono smo »zasliševali« sodelavci revije Ognjišče.

ERJAVEC, Matej in sodelavci. Obe sva zavzeti iskalki veselja v vsakdanjem.... (Moj pogled). Ognjišče, 2021, leto 57, št. 12, str. 41-43.