(ob obletnici) Kdo ga ne pozna?! Slavko Avsenik, glasbeni genij, ki je skupaj bratom Vilkom in ansamblom osvojil srca mnogih, doma in v tujini. V preteklem letu smo se spominjali že 55-letnice Avsenikovega ustvarjanja, Vilko Avsenik je dopolnil osemdeset letnico, letos pa bo ta častitljivi življenjski jubilej praznoval tudi Slavko, ki je še vedno glasbeno precej aktiven. Ko sem ga med najinim pogovorom o glasbi in družini, dveh stvareh, ki ju ima Slavko najraje, vprašal, če ga morda moti, ko mu ljudje rečejo, da je legenda, mi je hudomušno odvrnil: »Ko nekomu rečeš, da je legenda, s tem hočeš reči ‘ste pa že veliko stari’ (smeh). Legenda se pač reče za take letnike kot smo mi.«

- Se radi ozirate na prehojeno pot? Kako vam je uspelo vse izpeljati skozi življenje?
Veliko je tudi takega, česar se za nazaj ne maram spominjati, ker ne bi rad videl, da bi se ponovilo. Sicer pa morem biti hvaležen, da sem bil ves ta čas zdrav in sem vse to zmogel. Bilo je na tisoče koncertov, napisanih okrog tisoč skladb … veliko je bilo vsega. Najtežje mi je, ko pomislim, kako je družina trpela, ker sem bil tako zaseden, in koliko je k temu uspehu in mojemu delu prispevala moja žena. Če mi ona ne bi bila tako naklonjena, vsega tega ne bi uspel narediti.

- Glasbo ste v življenju vedno delali srcem. Od kod toliko zamisli in vztrajnosti?
Tudi sam se sprašujem, tako kot vi mene: od kod? Ne vem. Tudi še danes, mi takoj, ko sedem za klavir, že privrejo novi motivi in se sam sprašujem, od kod? Bilo jih je toliko, nekateri so bolj, drugi manj znani. Tudi v zadnjem letu sem ustvaril kar nekaj novih skladb, ki jih bo sedaj šele moj vnuk posnel in predstavil. Včasih sem se čudil: bolj ko sem bil slabe volje in žalosten, bolj veselo polko sem napisal. Sam sebi sem velika uganka. To je nekaj, kar je človeku podarjeno, tega se ne da naučiti, imaš ali nimaš. To je božji dar.

Rad imam: družino, zdravje, glasbo, ljudi, ki so mi omogočili toliko stvari v življenju
da ljudje dobro živijo
Ne maram: da je toliko nasprotnikov, biti bolan, nemirov, gospodarske krize, ki povzroča napetosti
Najljubša
Knjiga: zdaj težko berem
Filmi: domači filmi
Glasba: glasba Bojana Adamiča
Šport: smučarski skoki
Osebnost: Bojan Adamič
Hrana: domača
Velika želja: zdravje v družini
Velika ljubezen: glasba

- Zakaj vam je prav glasba tako prirasla k srcu?
Ker sem za to rojen! Vsak je za nekaj rojen. Potem je pomembno, da daš vse od sebe. Seveda, če imaš možnost. Veliko pa je odvisno od publike, vsaj v glasbi je tako. Vedno znova sem hvaležen radijskim postajam, ker smo lahko z njihovo pomočjo prišli do ljudi. Pomembno je, da te ljudje sprejmejo.

- Dobili pa ste tudi veliko polen pod noge. Zakaj nekateri na tovrstno glasbo gledajo s prezirom?
Teh je bilo ogromno in jih je še. Nekateri pač delijo glasbo na tako in drugačno. To me ni nikoli motilo. Bil sem pa vztrajen in hotel z glavo skozi zid, ker sem vedel, da je najpomembnejše to, da si všeč publiki. Kaj je kdo pisal, niti ni bilo važno. Nekatere je očitno motilo, da smo z domačo glasbo, z domačo melodijo, imeli tako velike uspehe. Največkrat tovrstne kritike prihajajo od ljudi, ki niso ravno uspeli. Ni važno, katera zvrst glasbe je, ampak, ali je glasba sama po sebi dobra, kvalitetno odigrana. Vse zvrsti glasbe morajo obstajati, od jazza do klasike, popularne glasbe in seveda tudi narodno zabavne. Se mi pa zdi, da je v Sloveniji morda največ publike, ki jim je narodno-zabavna glasba najbolj pri srcu. Imeli smo take uspehe, ker je bil narod »žejen in lačen« domače glasbe. Naša publika, nas je imela vedno rada, ne glede v kateri državi smo igrali. Prepotovali smo vso Evropo.

- Na začetku si niti v sanjah niste mogli predstavljati, kam vas bo pot peljala, in bili ste toliko pametni, da ste znali zagrabiti priložnost.
Ko smo začeli na radiu, nam je takrat priljubljeni Četrtkov večer prinesel prvi uspeh. Uspeh pa je spodbuda, ki te pelje naprej. Prihajala so vabila, ki jih nisem mogel zavrniti in pogodbe, ki sem jih podpisal, sem moral izpolniti. Vse to je terjalo veliko dela in brez pomoči brata Vilka ne bi uspel. Ter seveda brez podpore žene, ki je veliko noči odgovarjala na pošto, saj smo prva leta dobivali dobesedno cele žaklje pošte. Rekel bom: Taka je bila božja volja. Skladbi, ki sem jo sedaj napisal in jo bo jeseni predstavil moj vnuk sem dal naslov: Taka je božja volja. Da je ta glasba dosegla tak uspeh, je neke vrste čudež.

- Omenili ste družino in brata. Ves ta uspeh vas ni nikdar prevzel. Vedno ste lepo sodelovala z bratom, kot tudi s člani skupine in vedno ste imeli skladne odnose.
Vedno sem bil hvaležen, da sem imel take člane ansambla in tudi izšolanega brata, da je vse skladbe aranžiral. Jaz sem bil amater in nisem vedel, kako bi te stvari peljal. Žena mi je ves čas pomagala in bila v oporo. Ne samo moralno, tudi praktično pomagala: skrbela je za vse moje dopisovanje. Vedno želel, da osebno, ne bi imel opravka z denarjem. To so prevzeli drugi in vsi smo bili enako plačani. To je bil tudi eden od glavnih razlogov, da smo lahko bili toliko časa skupaj in smo se tako dobro razumeli.

- Skrb za družino vam je ostala, saj z veseljem delate glasbo še za vnuke. Kaj vam pomenita družina in tradicija?
Oba z ženo sva izredno vesela, da se sinovi zelo dobro razumejo med seboj. To nama pomeni več kot kupi zlata. Velikokrat se dobimo, veliko se pogovarjamo o glasbi. Dva sinova sta glasbenika, eden pa je slikar. Sedaj se z glasbo ukvarja tudi vnuk Sašo; pride velikokrat k meni in me sprašuje. Vidim v njem žar, ki ga ima do te glasbe in sem presenečen, ker si mislim, da imajo mladi svojo zvrst glasbe in jih ta naša ne zanima več tako kot je nas. Uspeha kot smo ga imeli mi, verjetno nihče več ne bo mogel imeti, ker smo zrasli v takem času, ko je bilo najmanj narodno-zabavne glasbe, ko je sploh ni bilo in smo praktično začeli z njo, zato je popularnost tako hitro rasla. Seveda bi želel, da bi tudi sinovi in vnuki imeli take uspehe. Skrbi me, da jih morda ne bodo mogli imeti, ker so časi drugačni. Vse je prenatrpano. Vsem želim, da bi uspeli, kolikor je pač to mogoče. Vesel sem ko vidim, da se naši ne trudijo zaradi denarja, ampak iz iskrene ljubezni do glasbe in do naše tradicije in radi bi, da vse to ostane v družini. Vnuk bolje pozna moje »komade« kot jaz. Zdaj sva skupaj z bratom spet napisala dvanajst skladb. Jaz sem jih komponiral, brat pa jih je aranžiral in na jesen jih, bo vnuk posnel. Na področju glasbe sva tudi z bratom še kar nekako aktivna. Čas imam in morda zato, ker sem spočit, imam več idej.

- Kako boste preživeli božič?
Z ženo sva ponavadi za božič doma, podobno za Silvestrovo, po Novem letu pa pride kak dan, primeren za večje družinsko srečanje. Ko sem bil pri vojakih v Skopju, sem dobil nagradni dopust, da sem lahko prišel domov po harmoniko, da sem jo potem v vojski igral. Takrat sem za to pot potreboval natanko osem dni, in sem prišel domov v Begunje ravno na sveti večer, okrog devetih zvečer. Tako vesel sem bil, tako lepo je bilo! Šel sem k polnočnici in takrat sem rekel: dokler bom živ, bom k polnočnici hodil v Begunje. In res je bilo tako, razen sedaj zadnja leta, ko mi zdravje ne dopušča. Sicer pa me vleče domov, na Gorenjsko, in seveda k svojim, saj na domu živi sin Gregor z družino in sva z ženo nanje zelo navezana.

- Kaj si pa želite, v glasbenem smislu, in tudi sicer?
Nimam posebnih želja, lahko sem le hvaležen za vse, kar smo naredili. Če bom lahko, bom pa še kaj naredil z veseljem, če bodo še potrebovali, odvisno je, koliko to publika še potrebuje in želi. Vsem bralcem pa želim vesele in zadovoljne božične praznike in srečno in zdravo leto 2009!

Slavko Avsenik se je rodil leta 1929 v Begunjah na Gorenjskem, v šest članski družini, kot četrti, najmlajši otrok. Po očetovi želji so se vsi otroci začeli učiti kak inštrument, Slavko je igral diatonično harmoniko. Zaposlil se je v tekstilni tovarni v Lescah in ostal doma na kmetiji, kjer je ob priložnostih kaj zaigral. Navdušil se je za smučarske skoke in svoj osebni rekord je dosegel v Planici - 74m. Leta 1952 se je poročil z Brigito in se kasneje zaposlil v tovarni Tonosa v Ljubljani. Svojo vidno glasbeno kariero je začel kot harmonikar na Radiu Slovenija, občasno je nastopal v različnih zasedbah. Leta 1953 je začel igrati še njegov brat Vilko Ovsenik (ki je tudi aranžer njegove glasbe) na klarinetu, Franc Košir na trobenti in Franc Ogrizek na baritonu. Kasneje se je pridružil še kitarist Lev Ponikvar. Tako je nastal Gorenjski kvintet, čigar uspehi doma, so odmevali tudi čez meje in zlasti v nemško govorečih deželah so kmalu dosegli zavidljive uspehe. Skupina se je kasneje preimenovala v Ansambel bratov Avsenik in pod tem imenom uspešno nastopal po vsem svetu. Izdali so okrog 120 plošč in kaset v skupni nakladi več kot 30 milijonov. Avseniki so bili začetniki novega žanra narodno-zabavne glasbe v Srednji Evropi in njihova kakovost na tem področju je nesporna. Med njihovimi največjimi uspehi so skladbe Na Golici, Na mostu, Tam, kjer murke cveto, Slovenija, odkod lepote tvoje...

M. Turk, Slavko Avsenik: Moj pogled, v: Ognjišče 1 (2009), 24-26.

10-letnica Zavoda ŽIV!M
Praznik velike noči predstavlja veselje, optimizem, zmago življenja nad smrtjo. Nekaj tega sporočila o veselju do življenja, hvaležnosti za življenje, upanju in dobri volji v slovenski prostor že 10 let prinaša tudi Zavod ŽIV!M. S svojim delom želijo pomagati ženskam v krizni nosečnosti, družinam v stiski, ženskam, ki se soočajo z nenačrtovano nosečnostjo ali ob izgubi otroka. O svojem delu in poslanstvu sta spregovorile Katarina Nzobandora, ustanoviteljica zavoda ter Darja Pečnik, direktorica zavoda.

- Katarina, nas lahko povedete v tisti čas leta 2011, kaj se je dogajalo, s kom ste bili v stikih, kaj se je kuhalo v vas, da ste se odločili za ustanovitev Zavoda ŽIV!M?
Katarina: Klic sem čutila od malega, leta 2009 pa se je »izkristaliziral«. Bil je klic v t. i. pro-life (delovanje ZA življenje), v pomoč osebam z izkušnjo splava in tistim, ki se soočajo z nenačrtovano nosečnostjo. Kmalu po tem jasnem znaku, ki sem ga začutila v srcu, sem izgubila sina Žana in začela se je trnova pot žalovanja, ki je bila hkrati priprava na poslanstvo. Spoznala sem žalovanje, še močneje pa sem spoznala, kako je vsako življenje DAR. Moje, tvoje, vsako. Od takrat naprej sem na vsakega človeka gledala z drugimi očmi, nikogar več nisem jemala kot »samoumevnega«.
V začetku leta 2011 sem začela s pro-life FB-skupino, ki so se ji mnogi pridružili. Tam sem spoznala prve mamice z izkušnjo splava. Zaupale so mi svoje zgodbe, ki so bile zelo težke in so nosile posledice odločitve, rane, ki so bile zelo globoke. Hudo mi je bilo skupaj z njimi in začele smo se srečevati. Na tej poti sem spoznala mnoge izjemne ljudi, ki so me usmerjali, mi pomagali z nasveti, in tako sem konec leta 2011 ustanovila Zavod ŽIV!M. Zanimivo je, da je ta zavod res zelo ŽIV – kot nekakšen svoj »organizem«, saj se pot nenehno odpira pred nami, nenehne so spremembe, Bog nam ves čas kaže, kje nas želi, nas vodi. Organizacija ni v naših rokah, ampak v Božjih, to močno čutimo. Mi smo le »služabniki« Življenja.

- S kakšnimi pričakovanji ste se podali na to pot in s kakšno popotnico?
Katarina: Zavedala sem se svojih šibkosti, neznanja, sposobnosti in nesposobnosti, a ker sem vedela, da sem znotraj volje Očeta, sem pričakovala velike stvari. Nekatere so se mi od začetka svitale, druge prihajajo kot darila, presenečenja. Sama pravim, da sem realist, zato pričakujem čudeže.
Popotnica, ki mi jo je dal p. Tadej Strehovec, frančiškan, ki me je zelo veliko naučil o pro-life delovanju, je bila: rešimo eno življenje. Če rešiš enega človeka, si temu človeku rešil cel svet. In to je dovolj. Zato v Zavodu ŽIV!M ne štejemo, koliko otrok smo rešili. Številke niso pomembne. Vsak je enako dragocen, za vsakega naredimo vse, kar je v naši moči, da mu pomagamo. 

- Če po desetih letih delovanja pogledate na prehojeno pot – bi lahko izpostavili nekaj ključnih prelomnic, ki so vplivale na dejavnosti Zavoda ŽIV!M?
Katarina: Ena izmed prvih večjih in prepoznavnih »akcij« je bil zakup pravic za predvajanje filma Oktobrski otrok, ki si ga je ogledalo več tisoč ljudi. Menim, da je ta film prelomni, saj je dosegel mnoge družine in posameznike, je kot prvi val kulture življenja. Še odmevneje smo dogajanje v Sloveniji zaznamovali s kratkim filmom Čudež življenja, ki se je predvajal na pročelju frančiškanske cerkve v Ljubljani. Prikazuje razvoj otroka v maternici, a je vseeno razburkal javnost. Zato sem imela možnost predstaviti naša stališča na vseh večjih televizijskih hišah in v tiskanih medijih. S tem spoznavamo, kako so filmi (in tudi glasba) pomembni, saj odpirajo poti do tistih src, ki bi jih preko drugih načinov morda težko dosegli. 
Darja: Sestre usmiljenke (hčere krščanske ljubezni) so nam velikodušno ponudile svoje prostore na Potočnikovi 8 v Ljubljani. Tako smo se v decembru leta 2017 iz ene sobice preselili v večsobno stanovanje. Kar naenkrat smo lahko počeli več stvari hkrati (sestanki, terapije, predavanja, pisarniško delo …), to pa je pripomoglo h kvalitetnejšemu izvajanju programov in nemotenemu delovanju.
Septembra 2018 sem vodenje zavoda prevzela jaz, kar je pomenilo, da smo lahko okrepili programe svetovanja mamicam ob nenačrtovani in krizni nosečnosti ter za osebe z izkušnjo umetnega splava, ki jih vodi Katarina. V tistem času se je izoblikoval trden kolektiv, ki je pripomogel k še kvalitetnejšemu delovanju zavoda. Konec omenjenega leta se je zgodila še ena odmevna stvar, in sicer, ko je Ljubljanski potniški promet (LPP) samovoljno odstranil naš oglas z enega od svojih avtobusov. Po vloženi prijavi na urad Zagovornika načela enakosti je le-ta ugotovil, da je bil zavod diskriminiran s strani LPP-ja. To dejanje je rodilo sodelovanje s podjetjem Bia Separations iz Ajdovšine, ki je kar dve leti zapored podprlo našo vseslovensko plakatno in spletno akcijo osveščanja o vrednosti in svetosti življenja.

- Ste v teh desetih letih kakorkoli spremenili, dopolnili svojo smer »plovbe«, delovanja? Ste skozi svoje dejavnosti opazili, da je treba k temu področju pristopiti še širše, kot ste sicer načrtovali?
Katarina: Vsekakor je Zavod ŽIV!M nastajal in se razvijal postopoma – in se še razvija, ŽIVI. Sama sem najprej čutila klic le v pomoč osebam z izkušnjo splava. Nato sem spoznala, kako pomembno je osveščati, spregovoriti, dati možnost, prostor, kjer lahko osebne zgodbe pridejo še do drugih src – src tistih, ki so zdaj na robu »prepada« in razmišljajo o splavu, kot tudi tistih, ki take izkušnje nimajo in gledajo od daleč, morda celo obsojajo. Tako so pomemben del našega delovanja postali tudi mladi. Pripravili smo mnoge delavnice zanje, jim govorili o svojih izkušnjah, o lepoti ženskosti in moškosti, o kontracepciji, splavu in posledicah .... Mladi so zelo odprti, radi sprejemajo sporočilo o lepoti življenja. Verjetno čutijo, da je to sporočilo prav isto, kot je zapisano tudi v njihovih srcih.
Iščemo poti do src, zato pripravljamo zelo različne programe, predavanja, nudimo pogovore, terapije …
Ob tem se je nujno pojavila potreba po pomoči (in to konkretni) za tiste, ki so v stiski, ki bi želeli obdržati otroka, pa nimajo sredstev. Name se je obrnila mamica, ki se je po odločitvi, da obdrži dvojčka, znašla v finančni stiski. Ni imela nič opreme, oblačil … Kar sem imela doma od svojih otrok, sem napakirala in ji odpeljala. Po FB sem prosila za voziček, opremo in vse se je našlo. Tako se je začeli Program PreŽIV!M, ki je do danes pomagal na desetine družinam.

- V strnjeni predstavitvi utripa znotraj Zavoda ŽIV!M je zagotovo prav, da omenimo tudi posameznike, ki so del vaše ožje ekipe. Hkrati pa zastavljam vprašanje, kakšen je ritem dejavnosti oz. kako poteka teden ali mesec v delovanju Zavoda ŽIV!M?
Darja: Kot sem že omenila, se je z leti oblikoval trden kolektiv, ki ga povezuje več kot le golo delo. To so čudoviti ljudje, ki s svojim srčnim trudom in prizadevnostjo žlahtnijo zavod. Zavedamo se, da je uspešnost našega poslanstva mogoča le zaradi edinosti med nami, zaradi povezanosti v l(L)jubezni. Poleg mene in Katarine sta v tem kolektivu še najina moža Franci in Marko, s. Tina Čerin, Helena Brand, letos pa se nam je pridružila še Simona Gregorec. Ne smem pa pozabiti na razširjeno ekipo zavoda, ki jo sestavljajo prostovoljci in predavatelji, ki prav tako z veliko predanostjo in ljubeznijo opravljajo svoje delo. Vseh nas je 25.
Enkrat na teden se na zavodu srečujemo pri skupni sveti maši in češčenju Najsvetejšega. Če se le da, srečanje skupaj z duhovnikom zaključimo ob klepetu pri kosilu. Hvaležni smo za njihovo pripravljenost in darovan čas, med nami se tako tkejo bogate prijateljske vezi. Vsak teden imamo kolegij (v živo ali virtualno), delamo tudi od doma, odvisno od potreb. V prihodnje si želimo, da bi lahko še več delali skupaj, v istih prostorih, če bodo razmere dopuščale.

- Ob takšnih obletnicah je tudi priložnost, da se oceni opravljeno delo. Kje vidite, da ste s svojim delovanjem pustili najmočnejši pečat?
Darja: Ja, ob tej obletnici najprej pomislim na otroke, ki smo jim rešili življenje, na mamice in očete, ki so v svojih stiskah uspeli prisluhniti srcu in izbrati življenje, pomislim na vse starše, ki so izgubili otroka in lahko danes zaradi izžalovane izgube ponovno zrejo v svet s pogumom upanjem. Verjamem, da so se zaradi našega osveščanja o svetosti življenja in posledicah splava marsikomu odprle oči, da danes drugače gleda na življenje spočetega otroka. Veliko je tančic, ki smo jih na tem področju odgrnili. Sočutnost in empatija sta najpomembnejša vidika našega dela. Nikakor ne želimo nikogar obsojati, pomembno pa je, da povemo resnico. In ta resnica v družbi marsikdaj vzbudi odpor. Čeprav je soočanje z nasprotujočo stranjo tudi naporno in boleče, pa resnica prav zaradi tega doseže še več ljudi in je še bolj odmevna.

- Kako to delo vpliva na vas, ki ste vsakodnevno del Zavoda Živim? Kakšna spoznanja ste pridobili, kakšna bremena ali veselje lahko ali morate nositi tudi izven »delovnega časa«?
Katarina: Prav vsak, ki nas pokliče, nam piše ali osebno pride do nas, je za nas zelo dragocen. Osebe, ki imajo izkušnjo splava in zmorejo podeliti svojo zgodbo, stopiti na pot okrevanja, so zame junaki. Mama, ki se kljub stresnim okoliščinam odloči za življenje otroka, je junakinja. To resnično ni lahko. Vsakega sprejmemo z odprtim srcem in vsak tam tudi ostane – v našem srcu in mislih, molitvi. V zahtevnih situacijah tudi darujemo za mašo za posameznika, ki nas je obiskal. Zato Zavod ŽIV!M ni služba, je poslanstvo. In živi z nami ves čas. Zgodbe, ki jih slišimo, so zahtevne tako čustveno kot duhovno, pogosto so polne zlorab, bolečin, travm … Včasih se je težko »odklopiti«, počivati, se umakniti, a vemo, da je to zelo pomembno. Zato treniramo čuječnost, prisotnost v sedanjem trenutku. Vse predajamo Bogu, zaupamo v Marijine roke. To nam pomaga ohranjati notranji mir, stabilnost in veselje, pogum.

- Predstavljam si, da se je v 10. letih nabralo tudi precej zanimivih, posebnih zgodb, da dobite tudi precej povratnih informacij, zelo osebnih …
Katarina: Zgodb, ki smo jih slišali, solz, ki smo jih prejokali – od žalosti ali od veselja –, je za celo morje. Na primer mama, ki jo je zapustil partner, ko je bila noseča, in je vseeno ohranila otroka, je zdaj srečna s tem otrokom, hvaležna, da ga ima. Starši, ki so v nosečnosti izvedeli za diagnozo nerojenega otroka, nezdružljivo z življenjem, pa so otroku vseeno ohranili življenje, in sedaj, po smrti otroka, čutijo mir, saj so zanj storili vse, kar so lahko. Ali mama, ki je 17 let držala skrivnost o splavu, jo nato podelila, doživela Jezusov dotik ozdravljenja in sedaj pričuje o tem. Pomislim na mamo, ki je z našo pomočjo sprejela svoje nosečniško telo, objela svojo ženskost in zdaj uživa v materinstvu, cveti pa tudi poslovno. Ali pa starši, ki so preko naših programov začutili, da so v svoji izgubi otroka razumljeni, in jim je to pomagalo na njihovi poti žalovanja. Pa mama, ki je zanosila v prevari, a je po dolgem notranjem boju obdržala otroka in nato s partnerjem zgradila iskren odnos ter so sedaj srečna družina. In še in še. Teh zgodb je na stotine. Vsako živimo skupaj, vsaka je dragocena. 

- Eden od glavnih poudarkov vašega delovanja je izpostavljanje pomena kulture življenja. Kako se je ta kultura življenja v Sloveniji v zadnjih 10. letih spremenila?
Katarina: Ko sem vstopila v svetovno gibanje pro-life, je bilo v Sloveniji o tem zelo malo govora. Tu in tam se je slišalo kaj o splavu, a je bilo vse velik tabu. Z našim vztrajnim delom in s podporo mnogih posameznikov, organizacij, medijev, ki igrajo zelo pomembno vlogo, se je glas vedno močneje slišal. Iz »snežinke« je postala »snežna kepa«, ki je vedno večja in močnejša. Pro-life je v Sloveniji postal nov val, ki se ga ne bo več dalo ustaviti. Opažam, da si na spletnih omrežjih in v pogovorih ljudje upajo spregovoriti o teh temah in da so sčasoma dobili dovolj argumetov, da znajo svoja stališča tudi zagovarjati. To je velik napredek. V ta namen v Zavodu ŽIV!M nudimo pro-life izobraževanje, ki se ga mnogi udeležijo. Hkrati smo zelo veseli, da se je zmanjšalo število opravljenih splavov letno, in pa, da je vedno več oseb, ki so ozdravljene in osvobojene po izkušnji splava. Oni so najmočnejši zagovorniki kulture življenja, najmočnejši »argument« je njihova življenjska zgodba. So pričevalci, ki spreminjajo kulturo smrti v kulturo življenja.

- Ob tej priložnosti bi bilo dobro tudi omeniti, kako lahko k sodelovanju pristopijo občasni prostovoljci ali tisti, ki jih zanima katera od vaših dejavnosti in bi radi pomagai.
Darja: Pomoč je več kot dobrodošla. Znotraj Programa PreŽIV!M, ki pomaga družinam v materialni stiski, lahko pomagajo pri razvozu stvari družinam, pri urejanju našega skladišča, potrebujemo socialnega delavca, ki bi družinam lahko nudil dodatno pomoč (pogovor, svetovanje …). Če kakšen mlad par začuti, da bi o svoji poti pričeval drugim in bi se rad izobrazil na področju teologije telesa, moškosti in ženskosti, dobrodošel!

- Smo pred praznikom velike noči, ki je tudi praznik zmage Življenja nad smrtjo. Lahko bi rekli, da je po svoje vsak rojen otrok nova zmaga življenja nad smrtjo, zmaga volje nad nesmislom … Kako odmeva sporočilo velike noči v vašem delovanju in samem zavodu? 
Darja: Tako kot ste rekli, vsak rojen otrok je nova zmaga življenja nad smrtjo, zmaga volje nad nesmislom. Duhovni boj je močan, zlo želi zmagati. Toda prav sporočilo velike noči je tisto, ki nas opogumlja ter nas navdaja z veseljem in upanjem pri uresničevanju našega poslanstva. Ljubezen je močnejša od smrti, aleluja!

ERJAVEC, Matej. Bog nam ves čas kaže, kje nas želi 10-lertnica Zavoda ŽIVIM. (Na obisku). Ognjišče, 2021, leto 57, št. 4, str. 41-43.

Svoj pogled na športno pot, uspehe in garanje je predstavila trenutno najboljša slovenska tekačica na smučeh in lanska športnica leta v Sloveniji Anamarija Lampič. Pogovor sva opravila kar na daljavo, saj se je Anamarija nahajala v Oberstdorfu, kjer se pripravlja na prihajajoče svetovno prvenstvo v nordijskem smučanju. Glede na to, da je trenutno vodilna šprinterka sezone, je gotovo v ožjem krogu kandidatk za zlato medaljo.

- V enem izmed vaših pogovorov sem zasledil, da je bil v času odraščanja tek na smučeh za vas igra. Kdaj ste se začeli zavedati, da gre pa sedaj za resno stvar?
Sčasoma dobiš v dobi odraščanja občutek, da se stvari spreminjajo. Ko dosežeš nivo svetovnega pokala in vidiš, da si lahko dober, se začneš zavedati, da bi ta igra, ta hobi lahko postal tudi poklic. Takrat začneš še bolj verjeti v svojo odločitev, še raje počneš stvari, ki te peljejo po tej poti.
Čeprav gre za resno stvar, si želim še zmeraj to jemati tudi kot igro. So seveda trenutki, ko ni lahko, si pa res želim trenirati in tekmovati čim bolj sproščena in uživati v tem športu.

- V kolikšni meri se je skozi leta spremenil vaš pogled na smučarski tek?
Na začetku je bilo vse vezano na igro, na druženje, in sem komaj čakala, da bom šla na trening, se družila s prijatelji na ta način.
Nato skozi odraščanje dobiš vpogled v sistem, se naučiš reda, spoštovanja … Spoznaš, da je šport poln različnih stvari. Pametno je treba pristopati k treningu, pri tem uporabljati glavo, poslušati svoje telo ter prepoznavati signale, ki jih pošilja po treningih.
Potem je seveda tekma nekaj drugega kot trening. Na tekmah se pokaže prava slika. Spoznaš, da so ob tebi tekmovalke, ki imajo zelo veliko treme in enostavno ne morejo dati vsega od sebe, druge so bolj sproščene in vidiš, da jemljejo tekme tudi precej zlahka ter so mogoče zato tudi uspešnejše … Potem je pri moji paradni disciplini, šprintu, kar nekaj specifičnih situacij – več kontakta, tudi konflikta, krajša proga, strategija … Z leti pridobiš na izkušnjah in že približno veš, kako katera nasprotnica tekmuje, in tudi podlagi tega lahko potem načrtuješ svojo taktiko za tekme.

- Kaj vam šport daje – glede na to, da od vas tudi marsikaj terja?
Najprej mi šport daje svobodo. V športu lahko uresničujem svoje sanje in zdi se mi, da mi daje občutek, da živim polno življenje. Sploh si ne predstavljam, kako bi reagirala in kako bi živela, če bi kar naenkrat ostala brez teka na smučeh.

- Če se vrnem k prvemu vprašanju: smučarski tek kot igra, v užitek tako rekoč … Kdaj smučarski tek ni užitek?
Za zdaj še nikoli nisem prišla do trenutka, ko bi mi bilo smučarskega teka zadosti, ko ga ne bi več marala. Priznam, da pride kak slab dan, ko me pride lenoba, zunaj je npr. slabo vreme in se mi je zelo težko spraviti ven. Niso pa seveda to situacije, ko bi podvomila v svoje ukvarjanje s tem športom ali bi ga imela že zadosti.

- Nasploh se mi zdi, da živimo v času, ko se v veliki meri poudarja užitek. Vsi bi uživali – kje pa je zavest o tem, da je treba tudi garati, potrpeti, kdaj pa kdaj trpeti …?
Strinjam se s tem razmišljanjem in tudi zase vem, da bo čas za uživanje prišel, ko bom še kaj dala skozi, ko bom še kaj dosegla. Zavedam se, da če želim dobre rezultate, moram tudi veliko vložiti. Za to bo šlo veliko ur in garanja, je pa seveda to vse poplačano, ko dosežeš rezultat ali mesto, ki si si ga zastavil. Takrat tudi kaj hitro pozabiš na vse trdo delo, ki si ga vložil v to. Se pa popolnoma strinjam, da brez garanja, načrtnega dela in vztrajanja ni nič.

- Šport je v sodobnem času velikokrat usmerjen v spektakel, išče se šov, vendar pogosto na plečih športnikov, ki postajajo sodobni gladiatorji. Se kdaj doživljate v taki vlogi?
Zaenkrat tega v večji meri ne doživljam, seveda pa zaznavam, da so na sporedu tudi tekme, kjer je proga načrtovana zelo selektivno; ali so tako težke, ali imajo profil proge tak, da je pisan na kožo določenim tipom tekmovalk ali tekmovalkam določene države, in tako ostale tekmovalke ne moremo zraven. Ravno pri skandinavskih tekmah se to zazna, ko profil prog daje vtis, kot da so želeli s težavnostjo zagotoviti večjo selekcijo.

- Biti med najboljšimi na svetu je za marsikoga tudi breme. Se vas to dotakne? Se v zvezi s tem obračate tudi na kakšno pomoč?
Zase bi rekla, da sem zelo sproščena oseba, tudi med tekmami. Tudi ne prebiram raznih člankov ali komentarjev na spletnih straneh o sebi. Vem, da z boljšimi rezultati ljudje od mene tudi čedalje več pričakujejo, vendar s tem nisem obremenjena. Tekačica na smučeh sem najprej zase, saj mi je ta šport všeč in v njem uživam.
Ko je govora o kakšnih športnih psihologih, bi najbolj izpostavila vlogo svoje družine, ki je zame zelo pomembna in mi stoji ob strani. K temu štejem tudi fanta, s katerim sva že nekaj časa skupaj, in njegovo družino – to je zame pomembno okolje, kjer smo odprti drug do drugega in jim povsem zaupam. Zdi se mi, da sem tudi zaradi tega glede psihološke pripravljenosti tako trdna in močna. To mi povsem zadošča.

- V svetovnem vrhu ste že nekaj sezon. V kolikšni meri ste pri svojem napredku še odvisni od mnenja trenerja, strokovnega štaba, in v kolikšni meri vam je že prepuščena svoboda glede vašega dela?
Z vsakim letom napreduješ in kot tekmovalec moraš najprej največ o sebi vedeti sam. Sam moraš presoditi, kdaj se dobro počutiš, kdaj bi bilo intenzivnost treninga dobro spustiti, kdaj jo dvigniti … Nujna je zelo dobra komunikacija med trenerjem in tekmovalcem. Tudi tukaj je pomembno zaupanje – zdi se mi, da potem ni težav.
Lahko pa imaš velike težave, če trenerju ne zaupaš, mu zamolčiš kakšno opažanje, svoje stanje, če ni komunikacije, če ni dopolnjevanja … Sama se že zelo dobro poznam, pa še zmeraj odkrivam finese, ki lahko vplivajo na formo, na pripravljenost, na rezultat. Je pa dobro imeti ob sebi dobrega trenerja, saj je šport kompleksen, veliko je različnih načinov, kako se lahko trenira, na kaj v določenem delu dati poudarek, tudi telo se lahko povsem drugače odzove na enak trening v eni ali drugi situaciji. Lovimo malenkosti, ki pa na koncu veliko prinesejo.

- Pri teku na smučeh se veliko govori tudi o servisu in mažah in kako lahko to vpliva na končni rezultat. Koliko ste vi vpeti v delo servisa in v kolikšni meri se ukvarjate s tem delom vašega tekmovanja?
Dejstvo je, da je pri uspehu veliko odvisno tudi od opreme. Verjetno tako tekmovalci kot tudi mediji premalo poudarjajo, kako pomemben člen predstavlja servis smuči. Navijači in gledalci seveda vidijo v ospredju samo tekmovalce, vendar je v ozadju kopica ljudi, ki na vseh prizoriščih delajo od jutra do večera, testirajo podlage, maže, temperature, lastnosti snežne podlage, se ukvarjajo z drsnostjo, z oprijemom in so po cele dneve brez toplega obroka v tistih svojih kabinah. Vsega tega se ne vidi, je pa treba to izpostaviti. Gre za tako široko delovno področje, da je težko na hitro predstaviti in povedati, kaj vse servis počne in kako pomembno vlogo ima. Se pa to zelo pozna pri dobro pripravljenih smučeh, na prav vsakem odrivu.

- Če prihaja do večjih razlik pri tej tehnični plati, se postavlja vprašanje, zakaj se to področje ne uredi sistemsko, da bi vsi tekmovalci uporabljali enake maže. Gotovo bi bilo to bolj pošteno.
Dejstvo je, da tisti, ki imajo več denarja, ga lahko tudi več namenijo v delo servisne ekipe. Pri servisnih ekipah so zelo velike razlike med državami. Največje države imajo lastne tovornjake in skorajda laboratorije, naši serviserji pa so v običajnih kontejnerjih.
Kljub vsemu se včasih kar čudim, kaj vse sčarajo naši serviserji, in pogosto se tudi večje reprezentance sprašujejo, kako je Slovencem spet uspelo pripraviti tako hitre smuči. Nazadnje se je to dogajalo v Švici v okviru novoletne tekaške turneje, ko se je videlo, da smo imeli boljše smuči tudi od take velesile, kot je recimo Švedska. Ob tem bi rekla, da je manj včasih tudi več.

- Čutite v tem tudi odvisnost svojega uspeha od še koga – v tem primeru servisa? Vas to moti?
To vzamem in sprejmem kot del športa. Če bi pogledali čisto objektivno, se tudi jaz ne počutim ob vsaki tekmi stoodstotna in ne zmorem dati vsega od sebe, pa je lahko takrat material vrhunsko pripravljen. In ti je takrat seveda hudo. Enako se zgodi, da je kdaj tudi smučka nekoliko počasnejša, kot bi si jaz želela, sama se pa počutim odlično in si predstavljam, da je to dan za vrhunsko uvrstitev.
Dejstvo je, da nihče nikogar ne krivi za to, kar se zgodi. Vsi se trudimo, vsi delamo po najboljših močeh. Dovolj je, da vsi vemo, koliko dela vlagamo in kakšni so naši cilji.

 

ANAMARIJA LAMPIČ O SEBI:

Rada imam: svobodo, hrano, druženje, zabavo
Ne maram: prepiranja, kreganja

Priljubljeno:
Knjiga: Priznam, da bolj malo berem.
Film: Harry Potter, akcijski filmi – všeč mi je film Mr. & Mrs. Smith, tudi fantazijski filmi.
Aplikacija na telefonu: Instagram.
Šport: Rada spremljam vse zimske športe, najprej biatlon, ker je deloma povezan s tekom na smučeh, tudi smučarske skoke, smučanje; v drugih letnih časih rada gledam nogomet, seveda kolesarstvo … Lahko rečem, da nasploh rada spremljam šport in navijam tudi za slovenske športnike.

Kaj vam pomeni družina?
Največ na svetu, saj je to prostor, kjer se lahko domačim zaupaš, jim lahko poveš, kar čutiš, kaj se ti dogaja … Za našo družino se mi zdi, da smo zelo povezani, in mi zelo veliko pomeni, da imamo posluh drug do drugega.

Kaj vam pomeni vera?
Vera mi kot pojem pomeni, da v nekaj verjameš.

Kaj vam pomeni poklic (kariera)?
Zame je ta poklic vrhunske športnice najprej ena svoboda in res uživam v tem, kar delam. Nobene stvari, ki je vezana na smučarske teke in ki bi prispevala k mojemu napredku, se mi ne zdi težko narediti. Včasih se tudi vprašam, kaj bo potem, ko bom zaključila z vrhunskim športom …

ERJAVEC, Matej."Šport mi daje svobodo" (Moj pogled). Ognjišče, 2021, leto 57, št. 2, str. 41-43.

Čas epidemije koronavirusa od nas terja odgovore na vprašanja, ki so se pojavila z epidemijo. Mnoga vprašanja so moralne narave, zato smo povabili moralnega teologa Romana Globokarja, ki se ukvarja tudi z bioetičnimi problemi, da nam poda odgovore na nekatera pogosta vprašanja, ki nam jih postavlja sedanji čas.

• V času epidemije smo vsi ljudje poklicani k odgovornemu obnašanju. Pa vendar lahko na socialnih omrežjih zasledimo, kako nekateri – tudi kristjani – trdijo, da virusa ni, da je vse samo izmišljotina, da gre za lažni preplah, drugi govorijo o sovražni zaroti itd. …

Mislim, da trenutno vsi že poznamo koga od naših bližnjih ali poznanih, ki je umrl ali bil hudo bolan zaradi koronavirusa. Če slišiš, da je nekdo v eni uri umrl zaradi te bolezni, potem ne boš več govoril, da je koronavirus lažna novica, oz. da gre za neke izmišljotine. V zadnjem času so tudi v javnosti potihnili argumenti proti ukrepom, ki so jih sprejeli, potem ko se je začelo stanje v Sloveniji izredno slabšati. Ko se začne nekaj dogajati v realnem svetu, potem razne teorije zarote utihnejo. Dokler nimamo konkretne izkušnje, pa seveda izberemo tisto teorijo, ki je najbolj jasna in stvari razloži na najbolj preprost način, pa še občutek imaš, da imaš ti posebno vedenje, saj poznaš ozadje nekaterih stvari, ki ti jih sicer prikrivajo. Vsak človek pa želi poznati neko skrivnost in imeti neko posebno vedenje.

• Kako pa naj reagiramo na take govorice?

Treba je biti odgovoren in kritično presojati stvari, ki jih slišimo. Zanašajmo se na zdravo pamet, na razum in na tisto, kar je znanstveno dokazano. Pri tej bolezni so jasno dokazane stvari, ki smo jih tudi izkusili. Povsem neodgovorno je, če teh dognanj ne upoštevamo. Kajti z neupoštevanjem ogrožamo življenja drugih ljudi, posebej najbolj šibkih.

• Najdejo se posamezniki, ki so proti nošenju mask in trdijo, da nas Bog varuje in da je nošnja mask in podobni ukrepi znak premajhne vere v Boga …

Bog nam je dal razum, da sprejmemo dar življenja, ki nam ga je dal in da odgovorno živimo tako, da razvijamo svoja življenja in razvijamo svoje sposobnosti hkrati pa odgovorno živimo z drugimi ljudmi in za druge. Izraz naše nevere in nezaupanja v Boga je, če ne uporabljamo svojega razuma in ne uporabljamo Božjih darov, da bi živeli v skladu z Božjo voljo. Bog pa želi, da živimo polno življenje in se razvijamo na vseh ravneh. Na Božjo ljubezen odgovarjamo tako, da živimo čim bolj odgovorno.
Napačno dojemamo Boga, če vero postavljamo nasproti znanosti. Bog ni magična sila, ki deluje zunaj zakonov tega sveta, ampak je Bog stvarnik vsega in deluje znotraj tega sveta in po zakonih stvarstva, ki ga je ustvaril. Poslanstvo človeka je, da stvarstvo neguje, preoblikuje in ga varuje. Vera v Boga ne nasprotuje razumu in znanosti, ampak spodbuja človeka, da zavzeto in odgovorno živi in naredi tisto, kar spozna, da je najboljše za njegovo življenje in za življenje njegovih najbližjih.

• Koliko je nemoralno, če se ne držimo preventivnih ukrepov? Po domače: imamo greh, če se ne držimo ukrepov, ki varujejo nas in naše bližnje?

Seveda imamo greh. Greh je zavrnitev Božje ljubezni in zloraba Božjih darov. Največji dar, ki ga daje Bog, je življenje. Če neodgovorno živim, če tvegam, da bom ogrozil svoje življenje in življenje drugih, posebej najbolj ranljivih, še kako močno grešim! In sicer proti peti Božji zapovedi: Ne ubijaj! Pri spoštovanju zaščitnih ukrepov gre predvsem za to, da zaščitimo ljudi, ki imajo s potekom te bolezni največje težave.

• Nekateri pravijo, da bi Cerkev kljub pandemiji ne smela ukiniti maš z ljudstvom. Drugi spet, da bi celo morali organizirati skupne molitve in dajejo za zgled primere v zgodovini, ko je Cerkev organizirala javne molitve in procesije v času kužnih bolezni.

Nujno je, da Cerkev gradi skupnost in izraža bližino. Zato je prav, da na ravni župnijskih občestev, ohranjamo medsebojno povezanost. Čeprav ne moremo obhajati skupaj bogoslužja, danes lahko drug drugega pokličemo, lahko imamo srečanja, pogovore, molitve in maše prek spleta. To se mi zdi zelo dragoceno.
Škofje so v začetku, ko so videli, kaj se je zgodilo v Italiji, odreagirali zelo odgovorno. Zavarovali so življenja, predvsem najbolj ranljivih skupin. Nastane vprašanje, kako se sedaj dogovoriti glede obiskovanja verskih obredov. Poznamo različne možnosti. V začetku nismo natančno vedeli, kaj se dogaja. Videli smo samo mrtve in prepolne bolnišnice. Slišali smo, kako je umrlo več kot 70 duhovnikov, tudi takih, ki so v bolnišnicah mazilili ljudi in nekateri pri tem okužili druge in sebe. Zato je bila zelo zahtevna presoja, kaj narediti v tako zapletenih in težkih razmerah.
Kristjani ne smemo pojmovati zakramentov na magičen način. Zakramenti so vidna znamenja nevidne milosti. Ljudje kot telesna bitja potrebujemo zakramente, da na konkreten način izkušamo Božjo bližino, Božjo ljubezen. V izjemnih razmerah je mogoče živeti vero tudi brez zunanjih obredov. Na primer: duhovnik, ki je bil zaprt v komunističnih zaporih več let ni mogel iti ne k maši, ne k spovedi, ne k obhajilu. Pa zaradi tega ne moremo reči, da je bil brez vere. Nasprotno mnogi so v tem času živeli izredno povezanost z Bogom. Tudi čas korone je za vse nas priložnost, da pregledamo in prečistimo svojo vero. Mogoče vera za nekatere ljudi pomeni preveč samo institucionalno obliko verskega življenja in je preveč vezana na zakramente kot na magično sredstvo, ki ga nujno potrebujem, da živim svoje versko življenje. Gotovo je to v normalnih okoliščinah vir krščanskega življenja, v izrednih okoliščinah pa je mogoče živeti poglobljeno versko življenje tudi brez zakramentov. Sicer pa Cerkev kot skupnost (duhovniki) obhajamo zakramente in molimo. Obenem verujemo, da to gradi skupnost, čeprav nimamo ob sebi vernikov. Če gledamo v Italijo, Avstrijo, Hrvaško in Nemčijo ob vseh ukrepih niso zaprli cerkva. Ljudje imajo možnost, da pridejo v cerkev in so pri bogoslužju. Osebno menim, da samo bogoslužje ni tvegano okolje. Dovolj dobro smo poskrbeli za razdaljo, za nošenje mask in razkuževanje. Bolj tvegano je druženje pred mašo in po njej. Ljudje se v cerkvi držijo narazen, ko pridejo ven, pa se družijo. To združevanje bi v trenutnem stanju lahko bilo velika nevarnost. Trenutno je skoraj v vsakem okolju že kdo okužen in virus, ki se hitro in lahko širi, bi se na ta način lahko širil. Ukrepi slovenskih škofov so razumni, sorazmerni in potrebni. Takoj ko pa bo mogoče, si bomo morali prizadevati, da bomo imeli bogoslužja z navzočnostjo vernikov.

• Ukrepi za zajezitev širjenja epidemije zahtevajo od nas nekaj žrtev. Moramo nositi maske, moramo ostajati doma, se obnašati odgovorno … Nekateri izredno nasprotujejo tem ukrepom. Ali ni v ozadju tega nasprotovanja individualizem, ko se nisem pripravljen odreči neki udobnosti, ker mislim samo nase, ne pa na bolne, starejše, na druge?

Sedanja kriza razkriva veliko ‘bolezni’ naše civilizacije. Eno od teh ‘bolezni’ si pravkar omenil – individualizem, pretirana skrb zase in za svoje ugodje, za uveljavljanje svoje svobode in svojih pravic …, premalo pa je zavesti: to, kar sem, sem zaradi drugih ljudi, ljudi, ki so mi omogočili, da sem to, kar sem. Dolžan sem skupnosti nekaj dati, ker je skupnost meni toliko dala: naučila me je govoriti, naučila poklica, uporabljam ceste in infrastrukturo … To je skupno dobro, v katerega se posameznik rodi, in ki so ga drugi ustvarili. Sklicevati se samo na svojo svobodno voljo je zato popolnoma nehvaležno do tega, kar je posameznik prejel. Sedanja kriza nam kaže, kako je pomembno, da se zavedamo, kako je vse povezano. Moje delovanje še kako vpliva na življenje ljudi in se moram zato kdaj tudi odpovedati svojim željam, da zavarujem druge. Med poletjem je bilo premalo spodbud, da bi se določena zelo tvegana dejanja omejila pri zabavah, plesih, druženjih. Številni so v preveliki sproščenosti podlegli svojim željam in tako se je virus spet začel naglo širiti.

• Tu se srečamo z drugo sodobno rano – hedonizmom, prevelikemu hlepenju po užitkih, ki je danes že mnoge zasužnjilo.

Predvsem gre za kratkotrajni užitek, ko ne pomislimo na to, kaj bo potem. Ta kriza nas vzgaja, da se sedaj odpovemo nečemu, da preprečimo veliko hujše posledice v prihodnosti. Podobno kot otroka vzgajamo k obvladovanju svojih impulzov, instinktov, da pozneje nekaj doseže. Sedanja kriza nas uči brzdanja sedanjih kratkotrajnih užitkov, da se obvarujemo pogubnih posledic.

• Si strokovnjak za bioetiko. Ne morem mimo vprašanja cepiva. Srečujemo dve skrajnosti. Nekateri ga komaj čakajo, drugi pa svarijo pred njim, ker da naj bi nas s cepljenjem postavili pod ‘kontrolo’, da nam bodo sledili …

Težko je razumeti take ugovore, sploh tako veliko skepso do cepiv zlasti glede na napredek, ki se je zgodil v človeštvu. Koliko bolezni se je človeštvo osvobodilo zaradi cepljenj. Prej so ljudje (otroci) zaradi takih bolezni umirali. Nasprotovanje pa sloni na lažnih novicah na teorijah zarote, ki so jih nekateri vrgli v javnost in pozneje tudi priznali, da gre za lažne novice. Tudi tukaj je treba zaupati znanosti. Seveda zaupati na kritičen način. Treba je stvari videti, preverjati in ne verjeti vsega, kar nam nekdo ponuja kot znanstveno rešitev. Vendar ko je stvar preverjena in upošteva določeni znanstveni protokol in ko pristojna mednarodna znanstvena skupnost določeno stvar prizna za znanstveno, potem je treba temu zaupati. Gre za odgovorno ravnanje, da se bomo šli cepit, ko bo na voljo zdravilo. V svoje dobro in v dobro ranljivih skupin. Zavedati se moramo, da v tem času nekateri garajo noč in dan, da bo človeštvo rešeno sedanje krize. Nehvaležno in neodgovorno je zato, da temu trudu podtikamo zarotniško ozadje.

• Ne morem še mimo enega problema s cepivi. Nekateri zelo verni ljudje trdijo, da bo cepivo izdelano (tudi) iz človeških zarodkov. Neki veren strokovnjak in sam tudi raziskovalec mi je zatrdil, da je to nemogoče, saj mora vsak raziskovalec podpisati posebno izjavo o etičnem raziskovanju, kamor sodi tudi neuporaba človeških tkiv.

Lahko potrdim, da gre vsaka raziskava, ko jo naredijo v Sloveniji, Evropski uniji in v razvitem svetu, skozi zelo strogo etično presojo. Kar se tiče človeška tkiva, predvsem pa človeških zarodkov, lahko z gotovostjo zatrdim, da ne bodo ustvarjali človeških zarodkov, da bi iz njih delali cepiva. Vsak znanstvenik bo to potrdil.
Očitno nekateri stalno potrebujejo konflikt, polarizacijo, kulturni boj, da razkrivajo, po njihovem mnenju, nepravilnosti. Etične komisije imajo nalogo, da preverjajo postopke in pri cepivih vidimo, kako gre za dolgotrajen proces. Ni nekaj na hitro narejeno, ampak se išče, da bo cepivo varno in učinkovito. Zato je proces odkrivanja cepiva tako dolgotrajen. Treba je zato podpreti vsa pozitivna prizadevanja znanstvenikov.
Uporaba cepiva ni samo odgovorno državljansko dejanje, ampak tudi krščansko dejanje. Bog nam poklanja dar življenja pa tudi razum in sposobnost, da preustvarjamo ta svet in da na svetu odpravljamo zlo in pomanjkljivosti tega sveta. In virus gotovo moti red na svetu. Zato nam je Bog dal razum, da odpravljamo zlo in živimo polno življenje. Človek se je vedno boril proti bolezni in zlu. Gre za krščansko dejanje, saj je krščanstvo skozi vso zgodovino skrbelo za bolne in njihovo ozdravitev. Zato je danes naša krščanska zavezanost, da naredimo vse, kar je mogoče, da pomagamo pri odpravi tega virusa.

RUSTJA, Božo."Vera v Boga ne nasprotuje razumu in znanosti, ampak spodbuja človeka, da zavzeto in odgovono živi" (Moj pogled). Ognjišče, 2020, leto 56, št. 12, str. 30-32.

Konec novembra 2016 je pri naši založbi izšlo obsežno delo Svetnik za vsak dan. Dve knjigi po več kot 400 strani nista ponatis prejšnje knjige z enakim naslovom, ampak nova, prenovljena in obogatena izdaja. V čem je nova in kako je nastajala ta izdaja sem povprašal dva kolega, ki ju vsak dan srečujem na našem uredništvu in sta pripravila to obsežno delo.

- Že kot otrok si se srečeval s svetniki. Večkrat si povedal, da ste v družini vsak večer (razen v poletnih mesecih, ko ste bili od dela utrujeni) brali življenjepise svetnikov. Kako se tega spominjaš?
Doma smo imeli dve debeli knjigi z naslovom Življenje svetnikov in svetnic božjih, ki sta izšli pred več kot sto leti. Lahko rečem, da sta bili napisani prav za glasno branje v družini, saj so bile svetniške zgodbe sestavljene v obliki pripovedi, tudi z dialogi, veliko je bilo tudi legendarnih primesi. Bral nam je oče, mi pa smo poslušali. Pri kakšnem skoraj nazornem opisu muk, ki so jih prestajali mučenci, je bil včasih kar ganjen in mu je jemalo glas. Če je opazil, da ne poslušamo, je ‘za kazen’ moral namesto njega brati kdo od nas otrok. Ti ‘svetniški večeri’ so bili nekakšna družinska kateheza. Ko gledam nazaj, moram priznati, da se župnijskega verouka komajda spominjam, očetov ‘verouk’ pa mi je za vedno ostal v spominu.
- Ko se zjutraj srečava, mi večkrat rečeš: “Včasih smo na današnji dan praznovali drugega svetnika.” Kaže, da datume godov svetnikov znaš na pamet. Kako si se tega naučil?
Če poslušaš zgodbe svetnikov več let zaporedoma, se ti marsikaj vtisne v spomin. Takrat je bilo svetnikov in svetnic manj in vsi so imeli svoja ‘stalna bivališča’. Z datumi svetniških godov so bili povezani vremenski pregovori pa tudi razni izreki. Spominjam se, da nas je oče, če smo sredi hude zime pustili vrata odprta, poučil: “Zapri vrata, ali misliš, da smo o sv. Jakobu” (25. julija). Ko so začeli svetniške godove spreminjati, se je oče hudoval, da jih “prestavljajo kot mačka mlade”.
- Godovi svetnikov so povezani z mnogimi običaji, s katerimi so kmečki ljudje spremljali praznična dogajanja v teku leta. Ali ti je kakšen običaj iz otroštva ostal v spominu?
Moja rojstna vas šteje nekaj nad trideset hiš, ki pa so raztresene ter je od prve do zadnje uro hoda. Zaradi te osamljenosti se niso uveljavili kakšni ‘skupinski’ običaji, ampak bolj družinski. Zelo lep je bil običaj, da je tisti član družine na god svojega krstnega zavetnika – na svoj godovni dan – šel k maši in k zakramentom, da se priporoči svetnikovemu varstvu. Doma pa so ga ‘počastili’ s štruklji za kosilo. Iz otroštva se spominjam, da nikoli nismo praznovali rojstnih dnevov, ampak samo godovne, ki so spomin na sveti krst.
- V zbirki Žepna knjižnica Ognjišča, ki je začela izhajati leta 1967, so izšli priljubljeni življenjepisi svetnikov. Po kakšnih merilih ste se odločali zanje?
Gledali smo na to, da je bil svetnik prikazan privlačno, v obliki pripovedi. V tem je bil mojster nemški pisatelj Wilhelm Hünermann in v omenjeni zbirki je izšlo kar nekaj svetniških ‘povesti’ (Plamteči ogenj – sv. Pij X., Berač iz Granade – sv. Janez od Boga, Oče Damijan – bl. Damijan de Veuster). Začeli smo s knjigama o papežu Janezu XXII. in sv. Maksimilijanu Kolbeju, obe sta izšli (v ponatisih) v nakladi blizu 50.000 izvodov! Seveda pa moramo vedeti, da je bilo takrat verskega tiska bolj malo in so ga bili ljudje ‘lačni’.

- Knjiga Svetnik za vsak dan, ki je izšla pred kratkim, je nastajala počasi. ‘Spočeta’ je bila leta 1994, kot rubrika ‘svetnik dneva’ za Radio Ognjišče. V knjižni obliki je izšla (v dveh delih) leta 1999 in bila leta 2004 ponatisnjena. Zdaj pa imamo v rokah dopolnjeno in tudi grafično privlačno izdajo v dveh zajetnih knjigah.
Pri sprotnem pisanju za Radio Ognjišče sem uporabljal več virov. Glavni vir je bilo zajetno Leto svetnikov, ki je izšlo v štirih knjigah v letih 1968–1973. V tem temeljitem delu je za vsak dan predstavljenih več svetnikov/svetnic; izbral sem samo enega in sicer tistega, ki je pri nas bolj znan in med našim vernim ljudstvom bolj češčen. Tam so svetniki prikazani ‘kritično’, s kar se da točnimi zgodovinskimi podatki, pri svojem pisanju sem jih skušal predstaviti čim preprosteje in seveda na kratko. Za knjižno izdajo je bilo besedilo nekoliko dopolnjeno in vsakemu svetniku/svetnici je v knjigi odmerjena poldruga stran. Na koncu obeh delov so tudi razna kazala, ki jih je ‘izdelal’ sodelavec Marko Čuk, naš urednik.
Sad njegovega večletnega vztrajnega dela so številne dopolnitve, ki jih v prvih dveh knjigah ni bilo. Za vsakega svetnika/svetnico je poiskal razlago imena, razširjenost/priljubljenost tega imena pri Slovencih danes. Brskal je po vseh mogočih virih, da odkrije, kateri svetniki/svetnice so zavetniki raznih poklicev in dejavnosti, kateri so priprošnjiki v raznih potrebah in stiskah. Iskanje vsega naštetega in še marsikaj drugega olajšuje vrsta izčrpnih kazal. Oba dela knjige Svetnik za vsak dan (januar–junij, julij–december) sta se ‘odebelila’ in sta potrebovala novo ‘obleko’, ki je zelo privlačna. Vsak svetnik/svetnica je predstavljen/a tudi s sliko.
- Imaš svojega najbolj priljubljenega svetnika?
Skušam biti prijatelj z vsemi, najbolj pa mi je pri srcu sveti Jožef, ker je kot varuh svete nazareške družine neposredno vključen v skrivnost odrešenja, vendar se vedno ‘drži v ozadju’. Rad ga imam tudi zato, ker je bilo tako ime našemu očetu, ki je bil po svojem blagem značaju in skromnosti podoben svetemu Jožefu. Med štirinajstimi otroki v naši družini sta bila varovanca svetega Jožefa še brat in sestra. Spodobi se, da nekaj prostora v svojem srcu ohranim za svojega krstnega zavetnika, papeža sv. Silvestra, ki je sicer v koledarju na zadnjem mestu, vendar je zelo cenjen.

Rustja B., Moj pogled, v: Ognjišče (2017) 1, str. 68.

Slovenke spet več dojimo in smo o dojenju bolj poučene
Ko se rodi dojenček, mama potrebuje podporo, da lahko zaživi v svoji novi vlogi, ki vključuje tudi dojenje. Z Urško Repnik, svetovalko za dojenje in vodjo festivala Dojiva se, sva med drugim klepetali o mamini želji po vrnitvi k naravi in vlogi očeta v prvih tednih po porodu ter o festivalu Dojiva se, ki bo 3. avgusta v različnih krajih po Sloveniji.

Urška Repnik je svetovalka za dojenje, administratorka Facebook skupine Dojiva se (ki šteje že več kot 16.000 članic in ponuja osnovno podporno okolje mamicam, ki želijo dojiti). S prijateljico vodita spletno šolo za starše veva.si, ki poteka v obliki spletnih seminarjev na temo priprave na porod in reševanja poporodnih izzivov pri vzgoji, zdravju in odnosih. Kot svetovalka za dojenje pa Urška obiskuje mamice na domu in jim pomaga, da dojenje steče. S tem se ukvarja poslovno, hkrati pa prostovoljno svetuje in pomaga prek skupine na Facebooku ter soorganizira festival dojenja. Vse njeno delo ima skupen temelj: »Podpreti žensko, da si zaupa,« pravi mlada mamica, ki je tudi sama izkusila muke ob začetku dojenja.

- Zakaj za hranjenje otroka izbrati dojenje?
Odločitev, ali dojiti ali ne, naj sprejme vsaka mama zase, je pa dojenje naravno in je najboljše za otroka in za mamo. Mami pomaga pri krčenju maternice, pripomore k boljšemu počutju (posledično lahko pomaga preprečevati poporodno otožnost), zmanjšuje tudi tveganja za rakava obolenja. Za otroka pa je to najboljša možna izbira hrane – mleko se namreč vedno prilagaja glede na otrokove potrebe, je živa snov. Dojenje pripomore tudi k pravilnemu razvoju čeljusti in obraza. Je tudi najlažji način za pomiritev otroka – dojenje ni samo hranjenje, temveč zadovoljevanje številnih otrokovih potreb.
Seveda pa se imajo mame pravico odločiti, da ne bodo dojile, žal pa je tudi mnogo takih, ki so si želele, pa niso dobile ustrezne podpore in pomoči. To lahko privede do stisk, zato je pomembno, da jih ne obsojamo.

- Zakaj se je na dojenje smiselno pripraviti?
Ker ni samoumevno. Dojenje je v zahodnem prostoru v 20. stoletju skoraj izginilo. Razlog za to je razcvet prehranske industrije in poplava adaptiranega mleka. Mamam po porodu je bilo naročeno, da naj dojijo na tri ure, in slej ko prej (običajno pri otrokovih treh mesecih, ko je prišlo do poskoka rasti) so prenehale dojiti, prepričane, da nimajo dovolj mleka. Prehranska industrija je prekinila tok znanja o dojenju, zato ga danes ga ne moremo več aprori pričakovati. Poleg tega ne odraščamo več v velikih družinah, kjer bi mlada mamica imela mamo, babico, sestrično, ki bi ji povedale in pokazale, kako dojiti. Ker tega realnega prikaza nima, mora znanje pridobiti izven družine.

- Kako konkretno se pripraviti?
Že to, da se družimo z doječimi mamami, pomaga – tako pride do prenosa izkušenj. Če ji tri mame povedo, kako je po porodu, bo nosečnica videla, da je realno materinstvo drugačno, kot je videti na Instagramu, kjer se mame naličene fotografirajo na kavici z dojenčki (vprašanje, koliko časa je mama dejansko potrebovala, da je prišla do te prve kave, kjer je posnela fotografijo). Super je tudi branje knjig – Slovenci smo lahko ponosni, da imamo knjigo Želim dojiti svetovalke Mojce Vozel. Danes se lahko nosečnica udeleži predavanj v živo ali na spletu, lahko se vključi v skupino Dojiva se na Facebooku, kjer spozna realne izzive dojenja in poporodnega obdobja. Včasih so rekli, da je potrebna vsa vas, da vzgoji otroka, danes je ta vas virtualna. V osnovi je enako: ženska podpira žensko.

- Uspešno dojenje nima urnikov – kako torej dojiti, da se mleko uspešno prilagaja otrokovim potrebam?
Glede na željo otroka. Razumeti je treba, da dojenje ni samo hranjenje, zato ne dojimo po urniku, ampak na otrokovo pobudo. Značilni so podoji v grozdih – torej malo po malo, na vsake pol ure ali uro. Kot če bi šli na “slow-food” večerjo, kjer bi nam hrano prinašali pogosto in v majhnih količinah. Če imamo zaspančka, ki se ne zmore prebujati sam, ker je prešibek, pa je prav, da starši vodimo ritem dojenja in otroka čez dan zbujamo na največ dve uri. 

- Kako pomagaš mamici, ki te pokliče in pravi: »Premalo mleka imam, da bi nahranila svojega otroka …«?
Najprej jo poslušam in pomirim. Potem mi pove, po čem sklepa, da ji zmanjkuje mleka. Pogosto pridem k mami, ki omejuje podoje ali pa po podoju odlaga otroka, ker ji je bilo rečeno, da ga bo sicer razvadila. Vsi se bojimo razvaditi otroke, a razvadimo jih z nepostavljanjem meja in uresničevanjem preveč želja namesto potreb. Bližina in stik pa sta dojenčkova potreba, brez tega se ne počuti varnega. Pogosto ne razumemo, kako delujejo otroški možgani. Otroci več jokajo, ker iščejo mamo, iščejo stik. Kar pa ne pomeni, da so lačni.
Z mamico s pogovarjava, kakšen je bil porod, kako je bilo z dojenjem v porodni sobi in na oddelku … Razložim ji, da se količina mleka vedno uravnava glede na potrebo – kar pomeni, da četudi ga je danes malo, ga bo čez nekaj dni lahko dovolj. Seveda pa je treba določene stvari spremeniti, in to je stvar individualne obravnave.

- V razcvetu so različni ženski coachingi. Imamo zato mame več znanja, kot smo ga imele pred nekaj leti?
Danes so mame bolj ozaveščene, kot so bile pred leti, dostop do informacij je lažji in hitrejši, prav tako sedaj vedo, da za njihove izzive obstajajo ljudje, ki jim lahko pomagajo. Pokličejo in povedo: »Dojim in dodajam 30 ml, rada bi se znebila stekleničke. – Noče se pristaviti. – Ob večerih se slabo doji, razvila se je sesalna zmeda ...«
Mame znajo bolje definirati situacijo. Ko težavo definiramo, jo je lažje rešiti. Mame so danes zelo kompetentni sogovorniki. 

- Kaj je sesalna zmeda?
Stanje, ko otrok ne želi sesati na dojki, ker se je zmedel s sesanjem po steklenički, kjer je mleko lažje dostopno. Sesanje na dojki je drugačno kot hranjenje po steklenički. Otrok, ki se doji, v vsak poteg vloži veliko energije, iz stekleničke pa je preprosteje. Z jezičkom tapka in mleko teče. Otroci jokajo, ker vedo, da obstaja lažja pot in da bodo slej ko prej dobili stekleničko.

- Ali res že ena steklenička lahko povzroči sesalno zmedo?
So otroci, ki v porodnišnici dobijo tri stekleničke, pa se nikoli več ne bodo odvadili, in so otroci, ki menjajo stekleničko in dojko ves čas dojenja.

- Obstaja kakšna alternativa steklenički?
Seveda. Mleko lahko dodajamo po lončku, žlički ali hranilni sondi – to je tanka silikonska cevčica, ki jo damo otroku v kotiček ust med dojenjem. Tako med sesanjem pije hkrati dodatek in tudi mleko iz dojke. S tem preprečimo sesalno zmedo in damo telesu sporočilo, naj naredi več mleka. 

- Ali res obstaja nekakovostno mleko ali je to mit?
To je mit. Mamino mleko je popolno, nekvalitetno mleko ne obstaja. Je pa res, da ga je lahko premalo – ampak to je mogoče usklajevati. 

- Kakšna je dieta doječe mame?
Smiselno je jesti vse, kar mami ustreza oz. kar ji ne povzroča prebavnih težav. Seveda je možno, da otroku neka vrsta hrane ne ustreza – ko to ugotovimo, jo odstranimo z jedilnika. Dieta vnaprej pa nima smisla, saj pridemo do tega, da lahko jemo le še riž in testenine.
Ko smo po porodu utrujene, se zgodi, da jemo samo ogljikove hidrate in sladkor, potem pa se čudimo, saj smo po takšni hrani še bolj zaspane in brez energije. Ob sladkorju in ogljikovih hidratih se telo hitro sesuje, zato se po porodu težje postavimo na noge. Včasih so ženski po porodu skuhali kurjo juho, na Primorskem so najboljši kos ribe prihranili za nosečo oz. doječo mamo – ker telo po porodu potrebuje dovolj maščob. Potrebuje hrano, ki greje. Bistveno je tudi, da jemo tako, kot nam narekujejo letni časi: poleti ima hrana veliko vode (paradižnik, kumare, bučke …), da nas hladi. Pozimi jejmo hrano, ki krepi ledvice, tudi zelje in stročnice … Če se prehranjujemo v skladu z ritmom dneva in letnih časov, se telo hitreje regenerira in se počutimo bolje. 

- Ali je res treba zmanjševati dojenje, ko začnemo z dodajanjem hrane dojenčku?
Uvajanje hrane ni odstavljanje od dojenja. To sta dva procesa, ki tečeta vsak zase. Dojenje naj poteka tako dolgo, kot ustreza obema. Otrok lahko ima uvedenih že vseh pet obrokov hrane, pa se bo zvečer še vedno podojil, ker potrebuje bližino. To ne pomeni, da smo neuspešno uvedli večerjo. Uvajanje hrane ni nadomeščanje dojenja, zato otroku ni treba dajati mlečnih kašic. Nesmiselno je otroku omejiti dojenje in mu v isti sapi ponuditi kakav s kravjim mlekom.

- Uvajanje hrane in dojenje se torej dopolnjujeta. Zakaj je še smiselno dojiti po enem letu?
Ker otrok, star leto in en teden, ni bistveno drugačen od tistega, starega 11 mesecev in tri četrtine. Tudi številni enoletniki imajo potrebo po dojenju in kakovost mleka se nič ne zmanjša – malček ima torej od dojenja same koristi. 
Mislim, da živimo v svetu stekleničk. Normalno je, da dojiš dojenčka, če dojiš leto in pol starega otroka, pa te bodo čudno gledali. Če bi otrok pil po steklenički ali sesal dudo, bi bili precej manj kritični.
Ljudem se zdi “normalno”, da se dojenje ukine pri enem letu, zato ker gredo otroci takrat v vrtec – čeprav ukinjanje dojenja zaradi uvajanja v vrtec za otroka pomeni dvojni stres in ni priporočljivo.

- Starejše generacije žensk (ki so manj dojile) zelo močno vplivajo na mlade mamice. Kako spoštljivo komunicirati z mamami in taščami, ki so že pozabile, kakšen vihar čustev se zgodi, ko se rodi dojenček?
Ko rodiš, si povsem drug človek: mama, sploh ko rodi prvič, se pogosto težko postavi zase in ne zmore spoštljivo komunicirati. V tednih po porodu je zelo težko reči: »Hvala za vaše mnenje, spoštujem ga, a naredila bom, kot čutim, in prosim, da tudi vi spoštujete mene.« Izreči ta stavek in nadaljevati spoštljivo komunikacijo je po porodu skoraj nemogoče.
V komunikaciji med in po porodu je bistvena vloga očeta. Moški želijo biti prisotni in vključeni, kar je super, vendar ne vedo, kako naj to storijo, saj mnogi nimajo zgleda, kajti naši očetje so bili pogosto odsotni in so delali ter finančno skrbeli za družino. Mislim, da je vloga očeta v prvih tednih po porodu poskrbeti za varen prostor mame in otroka in ga ohranjati. Oče ne more dojiti, ne more uspavati otroka, lahko pa ga previje – bistveno pa je, da on komunicira že z osebjem v porodnišnici in potem z obiski doma. Želim spodbuditi starša, da se pogovorita, kaj mama potrebuje, in da ji ob tem oče stoji ob strani ter poskrbi, da se njene želje spoštuje.

 

- Kdo ste svetovalke za dojenje in kako poteka vaše delo?
Obstaja več skupin svetovalk za dojenje. La leche league (LLL) so prostovoljke, ki svetujejo po telefonu. Svetovalci IBCLC so osebe z medicinsko izobrazbo, ki opravijo dodatna izobraževanja za podporo dojenju in delajo v zdravstvenih ustanovah. Tretja skupina smo laične svetovalke, ki imamo opravljena podobna izobraževanja kot ostali in se še dodatno izobražujemo, a nimamo certifikata IBCLC, ker v osnovi nimamo medicinske izobrazbe. Za razliko od svetovalk LLL pa pridemo k mami na dom. V podporni Facebook skupini Dojiva se se je pokazalo, da je pomoč na daljavo včasih omejena. Najuspešnejša je pomoč na domu – ko svetovalka pride domov, pogleda otroka in mamo, najde ovire, pomaga pristaviti, predlaga drugačen način dojenja in naredi načrt točno za tisto mamo in otroka. 

- Ali Slovenci že zmoremo sprejeti dojenje v javnosti?
Mislim, da vedno bolj.

- Kaj pa v cerkvi?
Tudi. Ljudje razumejo, da gre za hranjenje dojenčka. Pomembno je, s kakšnim odnosom mama doji. Če se zavedam, da hranim otroka, je to to. Če ljudje začutijo, da dojim dostojno, se ne bodo obregali.

- Facebook skupina Dojiva se je prerasla v festival Dojiva se, ki bo potekal 3. avgusta (ob svetovnem tednu dojenja) po vsej Sloveniji. Kakšen je program?
Festival poteka v 15 krajih po Sloveniji, program je različen od kraja do kraja. Geslo »Zaupam si« pove bistvo festivala, ki je širjenje zaupanja. Če si ženska zaupa, gre vse lažje. Doječe mame in nosečnice se srečamo in smo si v podporo, hkrati pa na predavanjih in delavnicah dobimo nova znanja. Začelo se je pred šestimi leti, ko je prijateljica Marina Popovič Frangež v Facebook skupini Dojiva se predlagala, da se ob svetovnem tednu dojenja srečamo v parku, dojimo in se pogovarjamo o izkušnjah materinstva. Že prvič so se tako ženske dobile na več lokacijah po Sloveniji, potem pa je preraslo v večji dogodek, ki prinaša sporočilo o naravnih, a realnih izbirah in načinih starševstva (poleg dojenja govorimo še o porodu, vzgoji, zdravju, odnosih ...).

Kaj vam pomeni družina?
Največ na svetu. Res sem hvaležna, da jih imam.

Kaj vam pomeni vera?
Vir, od koder črpam. 

Kaj vam pomeni poklic (kariera)?
Izpolnjevanje mojega poslanstva. Obožujem svojo službo. 

PEZDIR KOFOL, Marjetka, Urška Repnik (Moj pogled). Ognjišče, 2019, leto 55, št. 8, str. 32-35.

Karel Gržan je bralcem Ognjišča dobro znan, saj nas s svojimi razmišljanji in zgodbami bogati že več let. Ob koncu cerkvenega leta, ko se z adventnim časom pripravljamo na Rojstvo, sva pogledala na pomen adventa, hkrati pa nisva mogla mimo njegove velike naklonjenosti do knjig in pisanja, saj je navsezadnje tudi doktor literarnih ved.

- Če na ta zimski čas pogledava – z vidika knjige. Zima naj bi bila čas, ko mogoče bolj kot v drugih mesecih posežemo tudi po branju. Kako vi vidite umeščenost knjige v družinsko življenje v današnjem času?
Trenutno je najbolj popularno elektronsko informiranje, vendar tam nekdo misli namesto nas. Prizori in informacije se tako hitro menjavajo, da jih preprosto nimaš časa premisliti, ampak samo vsrkavaš ponujeno. Težava je, da se v tebi to zakoliči kot edina resničnost. To je lahko vir premetene manipulacije.
Knjiga ti ponudi misel, vendar ti tudi ponudi možnost obstanka v premisleku soočenja s tvojo do sedaj spoznavno resničnostjo. Knjiga je zato lahko dopolnilo in dopolnjevanje je nadgradnja. Elektronska informacija je prehitra in je zato v mnogih primerih manipulacija. Vidimo, kako z lahkoto, kakor brez-umno, nasedamo resnicam elektronskih informatorjev. Nasedamo zato, ker so prirejeno ali prenarejeno resnico vsi videli, slišali in jo vzeli za resnično v podobi, ki nam je bila ponujena.
Spomnim se, kako so bili televizijski kadri pred leti statični in so ob informaciji kljub temu dopustili nekaj prostora, da si lahko slišano premislil. Zdaj pa se kamera vedno premika, da se premika ozadje. Kar naprej nas motijo, da ne bi premislili, kar nam servirajo. Preprosto ne dopustijo časa za premislek. Ljudje potrebujemo nek čas – rečemo mu lahko tudi dolg-čas, v katerem imamo možnost za predelavo informacij, za ozaveščanje vsega slišanega. Le tako lahko svoja dosedanja spoznanja dopolnimo ali ne.
Tone Pavček je imel prav: Če ne bomo brali, nas bo pobralo. Če se ne bomo znali ustavljati, brati, se pogovarjati, nas bo pobralo kot civilizacijo.

- Če vas razumem, je knjiga postala neke vrste romantičen ostanek nekega časa, ki ga zelo redki vzamejo v roke.
Čeprav čreda drvi, kot jo usmerjajo, srečujem vedno več ljudi, ki ozaveščajo manipulacije in se osvobajajo. In ti ljudje berejo – niso zasvojeni niti z elektronskim informiranjem niti z oddajami poneumljanja. Čudi me, če ljudje ne uvidijo, kako nespametno izgubljajo čas ob resničnostnih šovih z iztirjenim konceptom, ki v njihovo miselno shemo vnaša modele, ki vsekakor niso nekaj dobrega ne za njihove medosebne odnose ne za pogovore. Toda, Bogu hvala, ta krasni nori svet zapuščajo vedno številnejši. Naš čas, kot ga doživljamo, pri mnogih spodbuja premislek, kaj in kako naprej. V številnih srečujem zavestno odločitev za vrednote, ki so se zdele že kakor izgubljene. Srečujem ljudi, ki jim tudi knjiga vzbuja zadovoljstvo in jih bogati.

- Če se ustaviva še pri vašem pisanju. Kako se lotite pisanja? Kaj je tisti vzgib, da začnete?
Pišem o vsebinah, h katerim me nagovorijo življenje, ljudje, ki jih srečujem, doživljajska resničnost ... Kar pišem, je premislek v iskanju rešitev. Pisanje je zame vedno določena potreba časa. Potreba časa, potreba prostora, potreba v doživljanju ljudi. Ker pa je poleg resnih, duhovnih tem potreba tudi smeh, se mi zdi pomembno, da stvari, ki sem jih na sebi že predelal in se jim lahko smejem, posredujem tudi ljudem. Predelane drame so najboljše komedije. Čutim poslanstvo tudi s pisanjem pomagati ljudem predelovati drame njihovega življenja v smeri (od)rešitve, v smeri nasmeha.

 

- Vstopamo v advent – na kaj se najprej spomnite, ko slišite besedno zvezo adventni čas?
Adventni čas je zame čas, ko se zavlečemo v notranjo – duhovno toplino in umiritev. V vedno daljših nočeh se prepustiš temu, kar te svetli globoko navznoter in posledično v medosebnih bližinah. V tem času si pripraviš tudi nekaj drobnih pozornosti. Svoje doprineseta dišeči adventni venček in prižiganje sveč. Adventni čas je čas obredov, ki v človeku prebujajo nekaj svetlega v pričakovanju prazničnosti. Božični prazniki – da jih bomo doživeli, se morajo uresničiti v srčiki naših osebnih noči. Adventni čas obredno vnaša temeljno sporočilo in izkustvo, ki ga človek potrebuje: v temo naših doživljanj se sklanja Bog kot Bližina. In ta Bližina ni teorija – je pomirjujoče izkustvo. Advent mi sporoča, da me Bog vedno znova išče v moji temi, moji nemoči, moji grešnosti. Bog želi biti sveto – svetloba v svetu.

- Za adventni čas v nasprotju s postnim nekako ne vemo najbolj, kako se pripravljati – ali se morda motim?
Temeljna težava je, da smo Slovenci zanemarili razlikovanje med lučjo in S/svetlobo. Svoje življenje si raje osvetljujemo s številno bleščavostjo, prižigamo številne luči, pozabili pa smo, da je to, kar je povezano s svetim –notranja Svetloba. Če si temo tega obdobja razsvetljujemo le z zunanjo bleščavostjo, lahko v sebi doživimo kontrast: notranjo nelagodnost.
Adventni čas nas želi pripeljati v razpoloženje nežnosti ob preprosti svetlobi, da bi se okrepili s Svetim. Ne samo v odnosu do Boga, ampak tudi v medsebojni bližini. Danes je treba zavestno odstranjevati motilce pozornosti, sredstva odtujevanja, in prižigati svetlobo. Zadostujeta že ena ali dve svečki. Zraven si privoščimo bližino tistih, ki so nam dragi, se posvetimo igrivosti, hudomušnosti, petju, pripovedovanju zgodb, molitvi. To nas notranje uravnovesi in izpopolni. Zdi se, da svet tava v izgubljenosti, ker smo prižgali preveč luči in zameglili svetlobo – ta je nevsiljiva in jo je potrebno poiskati v srčiki – v srčnosti do Boga in bližnjih. Tema doživljanj nas kliče k ponovni vzpostavitvi ravnovesja – k prebujenemu medosebnemu stiku. Vse, kar nas moti v zaznavi medsebojne bližine, bo potrebno bolj obvladovati, omejevati.

- Modrost naših prednikov o tem, kakšen odnos imeti do tega obdobja, je šla, kot kaže, v pozabo ...
Ja, delujemo, kot da ni zime, skozi celo leto se pričakuje, da smo enako aktivni. In če nismo, imamo že kar slabo vest ...
Nismo pa aktivni v stvareh, ki ste jih našteli – v pogovoru in hudomušnostih ob mizi, v izražanju nežnosti drug do drugega, v namenjanju pozornosti drugemu itd. Raje pobegnemo pred ekrane tega ali onega aparata ...
To so novodobni nadomestki, ki so zasvojili mnoge. Kljub temu, da se k njim zatekajo kot k rešiteljem, pa jih notranje – srčno in duhovno – ne morejo potešiti. Te naprave ne prebujajo občutja objetosti, ne morejo nadomestiti potrebnega stika s sočlovekom, z Bogom, z naravo. Človek potrebuje dotik – živi stik. Objetost, sočutje, zaznavnost je tisto, kar nas samo po sebi krepi. Nadomestkov za to ni. Elektronika sama po sebi utruja naše živčevje, kot nadomestek za živ odnos pa povzroča občutek notranje praznine, osamljenosti in brezciljnosti.

- Kako vzpostaviti čas za živ odnos?
Zavestno se moramo odločati za sveti čas. V vsakem dnevu. Ta čas v družini nastopi, ko se družina po obveznostih zbere skupaj, da se načvekajo, da se predvsem med seboj zaznajo. Družinski, sploh zimski večeri so namenjeni prav temu. Čas meri, koliko nam je kdo dragocen. Upam, da nam niso dragocene elektronske naprave, zvezdniki televizijskih oddaj, ampak so nam dragoceni in so naši zvezdniki člani naše družine. Samo s časom, ko jim namenjamo pozornost, dokazujemo, koliko so nam pomembni. Čas je neizprosen merilec tega, koliko nam kdo pomeni. Če doma, popoldne in zvečer, raznim ekranom namenim dve uri časa; ali sem sposoben toliko časa nameniti tudi bližnjim? Če ne, se moram vprašati o vrednotah, predvsem pa o tem, kaj – kdo mi je resnično vreden, kdo je zvezda mojega življenja. V prihodnje bodo notranje zadovoljni, potešeni in umirjeni samo tisti, ki se bodo zavestno odločali za vrednote in za izkustveno bližino z domačimi, z Bogom in vsem, kar nas obdaja v stvarstvu. Samo živ stik poživlja.

- Ko govorimo o odtujenosti od doživljanja praznikov, se ne morem znebiti občutka, da nam nekdo krade pravo občutenje praznika, ker smo z njim nasičeni, še preden sploh nastopi. Zakaj smo pozabili, da je treba živeti iz vsebine praznika, da ga ne smemo izživeti že prej?
Vsiljivi bleščavosti se ne moremo izogniti. V ozadju je interes, kako trgovati na človeku. »Vse za dober biznis, vse za velik d’nar,« poje Adi Smolar. Vprašanje pa je – in tu smo svobodni –, ali bomo dopustili bleščavosti, ki nas odtujuje od bistvenega, priti tudi v obnebje največje intime – našega doma. Hodimo po ulicah bleščavosti, doma pa si moramo osvetlili tisto, kar je bistveno. Vprašanje je, ali se bomo pustili vleči za nos interesu kapitala ali pa bomo toliko spoštovali sami sebe in domačine svojega življenja, da bomo svoje domove osvetlili tako, da se bomo bolje videli in doživeli, ne pa da nas odvečnosti zaslepijo in odtujijo.

 

Kaj vam pomeni vera?
Vera je pomirjajoče izkustvo. Ne samo duhovno, ampak preko zakramentov tudi oprijemljivo izkustvo Boga na dotik.

Kaj vam pomeni poklic (kariera)?
Duhovni poklic doživljam kot spokojnost, ker v njem uresničujem poslanstvo svojega življenja.

Kaj vam še predstavlja izziv?
Teh je veliko. Če Bog želi, da jih uresničim, mi bo moral nameniti še kar nekaj let življenja.

 

ERJAVEC, Matej, Karel Gržan (Moj pogled). Ognjišče, 2016, leto 52, št. 12, str. 68-70.

Konec novembra 2016 je pri naši založbi izšlo obsežno delo Svetnik za vsak dan. Dve knjigi po več kot 400 strani nista ponatis prejšnje knjige z enakim naslovom, ampak nova, prenovljena in obogatena izdaja. V čem je nova in kako je nastajala ta izdaja sem povprašal dva kolega, ki ju vsak dan srečujem na našem uredništvu in sta pripravila to obsežno delo.

- Marko, zelo si si prizadeval, da bi ta knjiga izšla v novi podobi, vanjo si vložil veliko truda. Zakaj?
Zdelo se mi je primerno, da bi to našo izdajo svetnikov posodobili in ne zgolj ponatisnili: najprej tako, da bi bili svetniki ‘na pravih mestih’ … da bi malce raziskali vzroke za premike drugam, ali za njihovo črtanje iz bogoslužnega koledarja. Ob tem preurejanju sem predlagal še več vsebine: najprej dodatne svetnike za vsak dan, potem razlago imena (s pomočjo člankov Janeza Kebra – Ime veliko pove v Ognjišču 2007–15), njegovo razširjenost pri nas (Statistični urad RS) …, pomoč pri iskanju krstnih zavetnikov, priprošnjikov … spomniti na zanimive ljudske običaje … poiskati ljudska rekla, pregovore, z njimi v zvezi … svetniki pa naj bi nas tudi nagovarjali s kakšno poučno mislijo, razmišljanjem … K temu so nas vse od ponatisa (2004) spodbujala tudi razna vprašanja naših bralcev.
- Kakšen je tvoj delež v knjigi? Silvester Čuk je omenil tvoje večletno vztrajno delo.
Moj prispevek je, če se malo pošalim, ‘obroben’, saj sem pripravil večino besedil, ki so zapisana ‘na robu’ ali so spremno besedilo življenjepisom.

No, največ dela je bilo z raziskovanjem, kdaj so svetniki godovali nekdaj, kako in zakaj so jih prestavljali, črtali, … zakaj se na ljudskem koledarju večkrat pojavljajo čisto druga imena, kot na cerkvenih … Potem so prišle na vrsto razlage imena: vsako ime je v knjigi razloženo samo enkrat (pri svetniku, ki je pri nas najbolj češčen, znan, ali pa sem se zanj preprosto moral sam odločiti), pri vseh drugih svetnikih z istim imenom, pa je bilo treba našteti vsaj še nekaj pomembnih datumov, ko tudi lahko godujejo. Tudi statistiko, ki je sicer meni zelo ljuba, je bilo treba vsako leto (v času nastajanja knjige trikrat!) posodabljati in vesel sem, da so v knjigi najnovejši podatki SURS-a (2016). Seveda so pri vsakem imenu naštete tudi najbolj znane različice osnovnega imena in njihova pogostnost pri nas, pa tudi komentar, kdaj je bilo ime v polstoletni zgodovini pri nas v porastu in zakaj je morda v zadnjem času (ko so v modi kratka imena) veliko bolj razširjena druga oblika imena…
- Ob koncu druge knjige je tudi veliko koristnih kazal, ki nam pomagajo, da se v tako obsežnih knjigah lažje znajdemo.
Vsa tri kazala (imen svetnikov, krstnih imen in zavetnikov in priprošnjikov) so gotovo pomembna, da se lažje znajdemo, poiščemo svetnika, krstno ime, ali zavetnika … Pri večini svetnikov (tudi pri tistih dodatnih) je v knjigi navedeno, v kakšnih življenjskih potrebah so se ljudje k svetniku zatekali in se mu priporočali, za kakšne poklice, pri kakšnih opravilih, duhovnih in telesnih potrebah je zavetnik. To je zelo pomemben del knjige, saj je bilo prav s tem v zvezi veliko vprašanj – zdaj pa je to zbrano na enem mestu. Če sodim po prvih odzivih, je ljudem zelo všeč, da svetniki tudi spregovorijo, ali da – pri bolj molčečih in samotarskih – o njih kaj povejo drugi … Ljudi zanimajo tudi navade in običaji, o katerih je Silvester veliko pisal že v Ognjišču in je vredno spominjati nanje, da ne gredo v pozabo … Ne smem pozabiti na slike vseh svetnikov, ki dajejo knjigi posebno vrednost. Skušal sem poiskati kar največ domačih upodobitev svetnikov, iz naših cerkva … slike pa bi bilo treba še podpisati (avtor, kje se slika nahaja …), pa bo knjiga še bolj domača …
- Silvester je zapisal, da si iskal “po vseh mogočih virih”. Kateri so bili ti viri?
Virov je bilo res veliko, nekaj sem jih že omenil, čeprav ‘obrobno delo’, je odpiralo vedno več novih knjig, koledarjev, spletnih strani … Glavni so bili vsi naši dosedanji življenjepisci svetnikov, poleg J. Rogača z začetka prejšnjega stoletja še Jaklič, Teraš, Torkar, Zore …, rimski in naš martirologij (seznam svetnikov), Bogoslužno branje … koledarji redovnih skupnosti … pa tudi ljudski koledarji in pratike …
- Knjiga Svetnik za vsak dan je pravzaprav veliko več kot ponatis …
Prav to bi želel povedati bralcem: kljub temu, da ima knjiga enak naslov kot tista izpred let in jo morda že imate doma, se tudi to splača kupiti, saj prinaša veliko novega. Poleg omenjenega je Silvester napisal tudi veliko novih glavnih opisov, saj so od zadnje izdaje čast svetništva dosegli tudi: sv. Terezija iz Kalkute, sv. Janez XXIII., sv. Janez Pavel II., starši ‘male Terezike’ … Med drugimi svetniki za določen dan so v dveh, treh stavkih ‘oživljeni’ tudi številni svetniki in blaženi, ki se jih spominjamo na isti dan … Prav tako nismo pozabili na domače blažene in Božje služabnike: bl. A. M. Slomška, Alojzija Grozdeta, drinske mučenke … Knjiga pa je lepa tudi na zunaj, lepo oblikovana, za kar gre zasluga tudi tehničnemu uredniku Benjaminu Pezdirju. Skupaj s ‘šefom’ Miho Turkom smo veliko premlevali in iskali rešitve o zunanji podobi … očitno ne zaman.
- Vem, da so tudi tebe svetniki zanimali že v mladosti in si kot študent ‘raziskoval’ farne zavetnike in svetnike na stranskih oltarjih…
S svetniki sem se tudi jaz srečeval kot otrok v šestdesetih, v ‘dolini mojega otroštva’ pod Javornikom (v črnovrški fari, kot Silvester), in dobro se spominjam zgodb o svetnikih, ki mi jih je pripovedovala stara mama, na najinih pogostih ‘romanjih’ h kapelici … Še bolj sem se s svetniki spoprijateljil kot ‘počitniški pastir’ pri teti in stricu, kjer sem odkril eno od knjig Življenje svetnikov in svetnic božjih (1906), in napete zgodbe J. Rogača, so postale moje vsakdanje spremljevalke. V dijaških letih so me zanimali predvsem zavetniki cerkva po Vipavski dolini, v študentskih pa sem naredil drzen načrt in se (s kolesom in ‘na štop’) odpravil po naši domovini z beležko in fotografskim aparatom – ‘svetnike preštevat’ (so se šalili sošolci). Veliko zanimivega sem nabral v tistih počitniških mesecih, in še danes mi pridejo prav ti spiski farnih zavetnikov (na glavnih in stranskih oltarjih) … Še ena zanimivost: ko sem bil leta 1979 prvič na uredništvu v Kopru mi je ‘oče urednik’ podaril še ‘svežo’ knjigo o papežu Janezu Pavlu II., čez nekaj let pa so me z uredništva poklicali s prošnjo za prevod knjige o Materi Tereziji – zdaj sta oba svetnika. Še isto leto (1983) sem prišel na uredništvo v Koper in svetniki so zdaj še naprej moji zvesti spremljevalci, zgled, navdih in pomoč pri vsakdanjem delu.

Rustja B., Moj pogled, v: Ognjišče (2017) 1, str. 69.