... biti birmanski voditelj je včasih res noro dobro, drugič pa ti je odveč. S tem ni nič narobe. To je povsem normalno. Bistveno je, kako se boš s svojo nalogo soočil! Skupaj z Jezusom lahko pripelješ svoje birmance do prejema zakramenta zelo na hitro in površno ali pa se stvari lotiš zares. Nisi sam!

Da birmanske skupine ne bodo same sebi namen (in da se boš na srečanjih dobro imel tudi ti), poskusi takole:

RAZIŠČI SVOJE POSLANSTVO.
Biti birmanski voditelj ni najprej naloga ali obveznost – je služenje. Vedno ko je kriza, ko se ti ne ljubi lotiti priprave na birmansko skupino, pomisli, da delaš dobro za druge. Ti si korak pred njimi, zato jih zmoreš voditi. Sveti Duh je na tvoji strani. :) Deluje tudi tam, kjer tega sploh ne pričakujemo. Svojega dela se loti odgovorno, saj je pomembno, kako ga boš opravil. Birmanci so v tvojih rokah – zato se dobro pripravi in moli zanje. Pa še to: na birmanskih urah ne rastejo le tvoji birmanci, rasteš tudi ti!

PRIPRAVI SE NA BIRMANSKO URO.
Se ti Sveto pismo zdi preobsežno? O katekizmu pa nimaš pojma? Youcat – Priročnik za voditelje te bo usmerjal k pomembnim odlomkom iz Svetega pisma in Youcata. O Bogu in poti k birmi veš že precej več, kot se ti morda zdi. Da pa ne boš preveč v zadregi, ti Youcat – Priročnik za voditelje za vsako uro prinaša kratko teološko razlago, podano na preprost, mladosten način. Čas za branje in pripravo si vzemi kakšen dan pred srečanjem, da se podatki naložijo v tvoje možgane, tako Bogu daš priložnost, da preplete tvoje misli in ti pomaga priti do zaključkov in idej za delo z birmanci.

• 1. Za birmance je tu Youcat – Birma, ki neposredno nagovarja mlade iz tvoje birmanske skupine in jim nazorno, kot v romanu z dvanajstimi poglavji, razloži, za kaj gre pri pripravi na birmo.
  
  
• 2. Za voditelje pa je na voljo priročnik, kjer najdeš že v celoti pripravljene načrte za birmanske ure, ki so popolnoma skladni z dvanajstimi poglavji iz Youcat – Birme. Poleg tega ima vsako poglavje dodan članek s teološko podlago, ki ti kot birmanskemu animatorju posreduje potrebno predznanje.

Ves material te vodi k raziskovanju teme (da sam razumeš, kar deliš birmancem, in to počneš res suvereno), svetuje ti primerne odlomke iz Svetega pisma in te usmerja h katekizmu za mlade. V priročniku sta za vsako temo pripravljena tudi dva različna učna načrta za birmanske ure: eden težji, drugi lažji – ti svoje birmance najbolje poznaš in boš lahko izbral pravega zanje.
Youcat gradiva želijo biti aktualna, zato te priročnik spodbuja, da v svoje ure vključuješ izseke iz filmov, animacij, sodobno glasbo. V priročniku najdeš konkretne primere in namige, kako jih uporabiš na srečanjih.
Na koncu vsakega poglavja pa dobiš še gradivo, ki ga lahko skopiraš in uporabiš. V tej rubriki smo ga nekaj že predstavili, do konca leta pa ga bomo gotovo še nekaj.
Ta priročnik ti daje na razpolago obsežno bazo idej, predznanja, namigov, konkretnih delovnih listov, zasnovo birmanskih srečanj, ki ji lahko popolnoma slediš. Če pa kar prekipevaš od idej, uporabiš le en del, drugo pa si zamisliš sam. Začni s pripravami in videl boš, da se splača. Odkrivanje Boga je carsko.

POMEMBNEJŠI KOT VES TA MATERIAL PA SI TI
Za svoje birmance si namreč ti obraz priprave na birmo in s tem največkrat tudi obraz Cerkve. Pri tem ne podcenjuj svojega vpliva. Če boš pri vodenju birmanske skupine verodostojno in odprto zastopal svojo vero, bo to naredilo vtis na tvoje mlade. Tudi tedaj, ko jih cerkveni nauk morda ne bo takoj prepričal.
Delo birmanskega voditelja oz. animatorja je zelo odgovorno. Zato v svoj čoln vzemi Jezusa. Navsezadnje gre pri vsem skupaj za njegovo Cerkev. In brez njega tako ali tako ne bo šlo. Zato je smiselno, da za svojo birmansko skupino tudi redno moliš. Tedaj, ko stvari ne potekajo preveč dobro, pa tudi takrat, ko je vse čudovito.
Pa še to: poišči duhovnega voditelja, ki ti bo pomagal, ko boš v osebni stiski ali ga boš lahko poklical, če bodo vsebine zate prezahtevne. Dogovorita se za redna srečanja.

M. Pezdir Kofol, Veroučne strani, v: Ognjišče 5 (2017), 86-87.

Jezusova smrt je bila neizogibna, saj je bila kruta usmrtitev na Golgoti na neki način v središču božjega načrta. Jezus je bil rojen za to, da umrje na križu. Toda s tem ni bilo vsega konec, Jezus je tretji dan vstal. Vstajenje je dokaz, da je bil Jezus zares Kristus – Odrešenik. Brez tega bi ne bilo ne Jezusa Kristusa in ne krščanstva. Novo Jezusovo življenje zagotavlja novo življenje tudi nam.

NEIZBEŽNOST KRIŽA
Jezus je s svojim naukom spodkopal ozkosrčno vero Judov. Razkril je duhovno izprijenost voditeljev in s tem izzval njihovo zavist. Ker je imel za sabo ljudske množice, je ogrožal tedanjo oblast – rimske zavojevalce in njihove judovske pristaše. Njegova smrt je bila torej neizbežna. Poglaviten razlog za Jezusovo smrt pa je bil v tem, da je imel Bog z njo poseben namen. »Bog je namreč svet tako vzljubil, daje dal svojega edinorojenega Sina …« (Jn 3,16).

Senca
Kristusov križ je vrgel senco na celotno zgodovino sveta in človeštva. En sam dogodek je tako zelo in za tolike čase spremenil življenje neštetih ljudi na raznih koncih sveta, da si brez njega sploh ne moremo predstavljati zgodovine človeštva. Če je bil Jezus zares Božji Sin, se je med njegovim umiranjem gotovo dogajalo nekaj zelo pomembnega. Bilo je nerazumljivo, da so tako dobrega in plemenitega človeka usmrtili kot navadnega zločinca. Če se je ob križanju bolj kot kdajkoli prej razodela Božja ljubezen, se je prav tako pokazala tudi človeška izprijenost. Prvi kristjani so trdili, da je Jezusovo križanje popolnoma spremenilo njihovo življenje. Nekateri so zagotavljali, da so jim z njegovo smrtjo odpuščeni vsi grehi, drugi pa, da so našli dušni mir in spravo z Bogom. Kaj se je torej zgodilo?

Jezus je šel skozi pekel
V življenju nas najbolj prizadene trpljenje, zlasti še trpljenje nedolžnega. Če nas Bog ljubi in če je njegovo stvarstvo dobro, zakaj je potem vsepovsod toliko gorja in bede?
Odgovor ni preprost. Bolezen, krivica, trpljenje in smrt so se pojavili v življenju šele z grehom in so posledica sovraštva do Boga. Zakaj vendar Bog česa ne ukrene, tožimo ljudje. Je že storil! Ko je Jezus prišel na ta svet, se trpljenju ni izognil. Ne le to, celo pogreznil se je vanj do dna in sprejel vsa ponižanja. Kasneje nam apostol Peter postavlja Jezusovo smrt za zgled, kako naj se soočimo s krivico: »Ko so ga sramotili, ni vračal sramotenja, ko je trpel, ni grozil, ampak je vse prepuščal njemu, ki sodi pravično« (1 Pt 2,23).

VELIKONOČNA VERA
V petek pred veliko nočjo so Jezusovo telo položili v skalnat grob. V nedeljo je izginilo. Na to presenečenje so bili učenci popolnoma nepripravljeni. Judovski velikaši so podkupili stražarje, ki so stražili grob, naj rečejo, da so zaspali in da so nekateri izmed Jezusovih učencev truplo ukradli.

So truplo ukradli učenci?
V evangeliju se srečamo z zbeganimi in prestrašenimi učenci. Grob je bil zastražen. Med učenci gotovo ni bilo nikogar, ki bi zmogel ta rop načrtovati in izpeljati.

So posredovali judovski ali rimski voditelji?
Za rimskega upravitelja je bila s smrtjo vsa zadeva končana. Toda če bi ga duhovniki lahko prepričali, naj spremeni kraj groba, mar ne bi le-ti Jezusovim učencem gotovo zaprli usta s tem, da bi jim pokazali njegove ostanke? Pa ne eni ne drugi niso vedeli, kje je truplo in to je nemara najbolj prepričljivo.

Jezus se je začel prikazovati učencem
Prva ga je videla Marija iz Magdale. Janezov evangelij pravi, da je jokala ob praznem grobu. Ko se je pred njo pojavil vstali Jezus, je najprej mislila, da skozi solze vidi vrtnarja! Če bi si nekdo to izmislil, Janez gotovo ne bi omenjal te podrobnosti in si ne bi izbral spreobrnjene prostitutke za prvo pričo vstajenja.
Istega dne, nekoliko kasneje, se je Jezus pridružil dvema svojima učencema, ki sta se vračala v domači kraj. Luka navaja več podrobnosti, ki nas vodijo k resnici. Učenca ga nista takoj spoznala, čeprav jima je postalo nenavadno toplo pri srcu, ko jima je med potjo razlagal Sveto pismo. Ko pa sta ga povabila v hišo in je pred njima razlomil kruh, so se jima odprle oči in sta spoznala, kdo je (Lk 24,13–35).

Ali je Jezus samo ’oživel’?
Morda pa Jezus ni nikoli zares umrl, ampak je le izgubil zavest zaradi prevelike izgube krvi? Mogoče si je v hladnem grobu toliko opomogel, da mu je uspelo priti ven?
Ta domneva ne upošteva dejstva, da so Rimljani dvakrat preverili njegovo smrt. Vojak je prebodel Jezusovo stran, da bi se prepričal, ali je res mrtev. Mar bi se surovo pretepeni in križani človek lahko toliko opomogel, da bi odrinil skalo, ki je zapirala grob, premagal stražarje in se z ranjenimi nogami odpravil na pot? Če bi mu vse to uspelo, bi bilo to že samo po sebi čudež.

So imeli učenci privide?
Vse, kar vemo o vstajenju, kaže na to, da se ga učenci niso niti najmanj nadejali. Ponovno srečanje z Jezusom je bilo prav gotovo zadnje, kar so pričakovali.
Morda pa je bila Marija iz Magdale tako zelo razburjena in je le mislila, da vidi prikazen! Toda ona ni bila edina priča. Vstalega Kristusa so videli tudi trmasti cestninar Matej, robati ribič Peter in neverni Tomaž. Ob neki drugi priložnosti je kar petsto ljudi videlo Jezusa iz Nazareta po njegovi smrti na križu, da je živ.
Jezus se ni prikazal le v za oko varljivem jutranjem svitu ali večernem somraku, temveč ob različnih urah, na različnih krajih in zelo različnim ljudem.

Jezus je vstal od mrtvih
Majhna skupina Jezusovih učencev je spoznala, da se je z Jezusom zgodilo vse kaj drugega, kot da je preživel križanje. Ko so ga spet videli, ni bil bledoličen pohabljenec, ki počasi okreva od grozljivih muk. Prikazal se je v sijaju kot zmagovalec! Vendar ni bil nejasna prikazen. Jasno so ga videli in razločno slišali. Lahko so se ga dotaknili. Tudi jedel je. Bil je to isti Jezus, ki so ga videli viseti na križu. Znamenja njegovega trpljenja je bilo še vedno moč opaziti in se jih tudi dotakniti.
Zdaj je bil nekako na drugi strani smrti. Bog je svojega Sina dvignil iz groba. Jezus ima zdaj vstalo telo; to je duhovno telo: drugačno, skrivnostno, vendar kljub temu razpoznavno.

KAJ TOREJ?
Kakšen pomen ima vstajenje za nas danes? Pove nam, da je Jezus resnično bil, kar je trdil, da je. Sveti Pavel je napisal svoje prvo pismo kristjanom v Korintu okrog leta 55 po Kr. V njem bralce spominja na to, kar jim je rekel pred nekaj leti – okrog leta 49 po Kristusu.
»Izročil sem vam predvsem to, kar sem sam prejel: Kristus je umrl za naše grehe, kakor je v Pismih. Pokopan je bil in tretji dan je bil obujen, kakor je v Pismih. Prikazal se je Kefu, nato dvanajsterim. Potem se je prikazal več kot petsto bratom hkrati. Od teh je še zdaj večina živih, nekateri pa so zaspali. Nato se je prikazal Jakobu, potem vsem apostolom« (1 Kor 15,3–7).
Krščanska vera ima svoje korenine v ustnem izročilu prič, apostolov. Le nekaj let po križanju in vstajenju je Pavel skupaj z njimi skrbno pregledal vsa izročila. Potrdil je resničnost njihovih dokazov, saj je poznal stotine drugih prič, ki so še živele in bi lahko povedale isto.
Vstajenje je dokaz, da je bil Jezus zares Kristus – Odrešenik. Brez tega bi ne bilo ne Jezusa Kristusa in ne krščanstva.

Jezus nam je odprl pot k Bogu
Jezus je sprejel nase greh, ki ločuje človeka od Boga. Sveti Pavel je to povedal takole »Če pa Kristus ni bil obujen, je prazna vaša vera in ste še v svojih grehih« (1 Kor 15,17). Novo Jezusovo življenje zagotavlja novo življenje tudi nam. Jezus ni vstal od mrtvih zato, da bi užival večnost v nedostopni osamljenosti. Svojim učencem je rekel: »Tudi vi boste tam, kjer sem jaz« (Jn 14,3). Vstajenje se začenja tukaj in zdaj! Ker Jezus živi, smo lahko že danes deležni njegove prisotnosti. On je naš Rešitelj in Gospod v tem trenutku. Pavel je to jedrnato izrazil v enem od vzklikov: »Če je kdo v Kristusu, je nova stvaritev!« (1 Kor 5,17) Zase je lahko z vsem srcem zatrdil: »Ne živim več jaz, ampak Kristus živi v meni« (Gal 2,20).

ČUK, Marko. Veroučne strani, v: Ognjišče (2013) 4, str. 108.

Zgodaj zjutraj se odpravljam od doma, nebo je jasno, sinjemodro in brez oblačka. Hodim počasi in gledam v nebo, občudujem božje stvarstvo, čudovito se počutim, zdi se mi, da diham s polnimi pljuči ... tedaj pa ... pohodim pasji iztrebek ... Kaj naj storim? Naj se zaradi ene 'pasje fige' odpovem tako čudovitemu pogledu? ... Ne, prav gotovo mi ta nezgoda ne bo pokvarila dne. Naj razmišljam o tem, kako se to lahko zgodi samo meni, kako nimam sreče in mi vedno kakšna stvar pokvari čudovito razpoloženje Ali to pomeni, da je bolje, če se v tem življenju mučim, si želim čim več težav, napora ... Prav gotovo ne. Mislim, da si je treba vprašanje zastaviti drugače: ali je mogoče živeti, ne da bi se srečali s težavami. Mislim, da nas tisti, ki obljublja življenje brez napora, kar pošteno 'vleče za nos'. Dovolj je že en sončni žarek, ki razblini številne sence in prežene oblake (to lahko osvojimo za življenje, če premišljujemo Sončno pesem sv. Frančiška). Ko se znajdem pred silami, ki mi na različne načine preprečujejo, da bi uspel uresničiti svoje želje in pričakovanja, takrat pomislim na ta sončni žarek. Sicer pa ima tudi sonce pege in druge omejitve, saj se mora kljub vsej svoji veličini podrediti zakonitostim vesolja: prebivalcem Zemlje se ne more pokazati, kadar bi hotelo, včasih pa je njegova frustracija lahko že navaden oblak, kajne? (Franci '97)

Ne smemo prehitro odnehati

V kitajščini besedo 'kriza' zapišejo z dvema ideografskima znakoma (risba, ki ponazarja pojem): prvi pomeni nevarnost, drugi pa priložnost. V življenju se neprestano srečuješ z večjimi ali manjšimi problemi, nevarnostmi in to so lahko tudi priložnost, da jih najprej sprejmeš in se z njimi tudi spopadeš. Tako jih moraš reševati, da ti premagane celo koristijo: ko prideš do novih izkušenj in spoznanj in iz te 'šole nekaj koristnega odneseš', kot radi rečejo starejši. Ko gredo stvari narobe in se zdi, da je tvoja življenjska pot neprestan napor, ko se hočeš smejati, pa moraš vzdihovati, ko te odgovornosti stiskajo, ... se za trenutek ustavi – toda nikoli ne odnehaj. Življenje je res čudno, polno hitrih menjav ritma, ovinkov in pogostih razočaranj, padcev in na srečo tudi vzponov ... Ko gledaš nazaj, navadno ugotoviš, da bi z večjo vztrajnostjo in odločnostjo lahko prišel do uspeha, da bi 'v življenju lahko zmagal '– pa si odnehal. Tega ne smeš več ponoviti, ne smeš se ustaviti v prizadevanjih, tudi takrat ne, ko se zdi, da je vse izgubljeno in zaman – nič ne veš, kaj te čaka za ovinkom, lahko nepričakovani 'zadetek življenja' ... Cilj (uspeh) je pogosto zelo blizu, čeprav človek, ki se bori s seboj in drugimi, nima tega občutka. In navadno omaga na prav na pragu uspeha. Moraš vedeti, da je uspeh na glavo obrnjen neuspeh, zato vztrajaj in se bori naprej. Ko te preizkušnja v življenju najbolj tepe, ko se ti zdi, da je vse izgubljeno, prav tedaj ne smeš odnehati.

Jutri ...

V koncentracijskih taboriščih so ljudje doživljali najhujše trpljenje in stiske. In vendar so celo v taboriščih smrti, kjer so ujetnike najprej skušali streti psihološko, nato pa še fizično, nekateri zmogli premagati občutek žalosti in obupa. To pesem hebrejskega dečka so našli v judovskem getu leta 1941:

Jutri bom žalosten, ne danes ...
Danes bom vesel:
kaj pomaga, če sem žalosten, komu to pomaga?
Čemu piha neprijeten veter?

Zakaj bi se moral pritoževati danes.
Morda bo jutri lepo, morda bo jutri jasno.
Morda bo jutri spet sijalo sonce.
in ne bo razloga za žalost.
Jutri bom žalosten, od jutri dalje ...
Danes bom vesel in zadovoljen.
Danes ne bom žalosten?
Danes ne ...

Manj ... več

Manj se boj, več upaj. / Manj jej, več žveči.
Manj stokaj, več dihaj. / Manj govori, več povej.
Manj sovraži, več ljubi. / in vse dobre stvari bodo tvoje. (Norman Peale)

Želim se zahvaliti

Mathew Henry (1662 – 1714), je bil eden najbolj znanih angleških razlagalcev Svetega pisma. Ko se je nekoč vračal domov z univerze, kjer je predaval, so ga neznanci napadli in oropali. Tisti večer je napisal naslednjo molitev: Gospod, želim se ti zahvaliti: najprej za to, da nisem bil žrtev roparskega napada že kdaj prej. Potem se ti zahvaljujem za to, ker so mi ukradli denarnico, pustili pa so mi življenje. In končno se ti želim zahvaliti tudi za to, da sem bil jaz oropa in nisem jaz koga oropal.

Luči, ki prihaja

Tema je okrog mene,
in tudi v meni se že temni,
kako brez smisla je mesto
brez ljudi ...
Ne znam si razložiti kako je to mogoče,
to ni moje polno življenje
in te moje misli, ki stalno begajo okrog
Kje si, Gospod? Kje je tvoj glas?
Kaj bom brez tebe,
brez tvoje pomoči?
Nekoč bo veliko bolje
ob svetlobi, ki bo prišla od sonca.
Ta temna noč bo minila
tema se bo razblinila.
In v sončni svetlobi
te bom še naprej lahko iskal. (Josh Groban)

O soncu in o modrini

Želim govoriti tvojemu srcu, nežno kot pada sneg,
saj verjetno veš, da nam tudi tišina govori.
Po dežju in ledenem mrazu, onkraj zvezd in nebesnega oboka
vidim, kako se razcveta dobrota v nas,
sonce in modrina nad snežnimi prostranstvi.
Želim govoriti tvojemu srcu,
kot sveža voda, ki zemljo namoči, da spet zaživi,
tako naj bi zacvetela dobrota v nas, tudi če ti tega še ne veš.
Želim, da bi tvoja duša odsevala v modrini
tudi tiste dni, ki zate ne bodo najlepši,
jaz bom tam kot glasba,
kot sončna nedelja polna modrine.
(Giorgia, Di sole a d'azzurro – besedilo A. Fornacciari – Zucchero)

Dežela, ki je ni (Nije)

Film V iskanju dežele Nije (Finding Neverland) pripoveduje zgodbo pisatelja J. M. Barrieja (igra ga Johnny Depp) ki se čuti ujetega v ponavljajoče se vsakdanje vzorce svojega življenja. Naključno srečanje s Sylvio Llewelyn Davies, materjo petih fantov, ga spodbudi, da napiše priljubljeno pravljico o dečku, ki nikoli noče odrasti. Rodi se zgodba o Petru Panu. Pravljične igre, ki jih pripravlja Barrie s svojim bernardincem, spremenijo vse, ki pri tem sodelujejo, le verjeti je treba, da obstaja dežela Nije, kamor se lahko zatečemo. Tako kot otroci (prehitro odraščajoči), jo tudi mi lahko poiščemo v domišljiji, v tisti otroški nedolžnosti in hrepenenju: ko zmoremo verjeti v nekaj, kar je neskončno bolj privlačno od puste in nemalokrat krute vsakdanjosti. »Ne sprašuj, kako premagati strahove, zanimaj se raje, kam vodijo tvoji upi in sanje. Ne razmišljaj o svoji omejenosti, o nasprotjih med željami in zmožnostmi, o tistem, česar nisi uspel uresničiti. Ne obremenjuj se s ponesrečenimi poskusi, ampak poišči tiste možnosti, ki ti še ostanejo.«

Onstran oblakov

Vsak dan se bom potrudil, da bom lahko živel naprej sredi hrupa in ropota; vsak dan bom tako preživel nekoliko bolje, ker bom vedel, da je onkraj oblakov jasnina. In morda bom tudi jaz iz dneva v dan bolj veder, jasen in ... s sijočim pogledom v prihodnost.

Vprašaj se ...

Zakaj se v razvitih deželah tako hitro širi dolgčas med mladimi in depresija pri odraščajočih? Kaj lahko ponudi vera v takih primerih?

Razloži Jezusovo ravnanje v svetopisemskih odlomkih: Jezus ozdravi hromega (Mt 9,1–8); Jezus pomiri vihar (Mt 8,23–27); Jezus ozdravi mnogo ljudi (Mt 15,29–31); z učenci (Mt 17,1–8) in z ženami (Mt 28,1–8).

Ali si bil kdaj osamljen, si doživel razočaranje, neuspeh, ponižanje? Kako si to premagal? Koga si prosil za pomoč? Kaj si se naučil v takih in podobnih izkušnjah?

 MISLI TREH PAPEŽEV O UPANJU IN ŽIVLJENJSKEM OPTIMIZMU

Dragi mladi prijatelji: spremeniti morate svoje življenje in po milosti in ljubezni Kristusa se to lahko zgodi že danes. Mnogi med vami ste šli skozi dvome in zmedo, veste, kaj je žalost, morda ste doživeli hud poraz, živeli v grehu. Toda za vse vas je to pomemben trenutek vašega življenja. To je čas odločitve. To je čas, ko morate sprejeti Kristusa: sprejeti njegovo prijateljstvo in njegovo ljubezen, sprejeti resnico njegove besede in verjeti njegovim obljubam; spet morate spoznati, da vas njegov nauk lahko pripelje do sreče in končno do večnega življenja. Zdaj je čas, ko morate sprejeti Kristusa kot tistega, ki živi v svojem telesu, Cerkvi. (sv. Janez Pavel II., mladim v Aucklandu, Nova Zelandija, 22. novembra 1986)

Danes se zdi, da bi šlo vse prav tako dobro tudi brez Boga. Obenem pa obstaja tudi občutek frustracije, nezadovoljstva vseh nad vsem. Človeka ima, da bi vzkliknil: "Ni mogoče, da bi bilo življenje táko!" In res ni. (...) Pomagajte ljudem odkriti pravo zvezdo, ki nam kaže pot: Jezusa Kristusa! Mi sami se trudimo, da ga bomo vedno bolje poznali, da bi mogli bolj prepričljivo k njemu voditi tudi druge. (papež Benedikt XVI. mladim na SDM v Kolnu, 21. avgusta 2005)

»Vi in vaši prijatelji ste polni optimizma, energije in dobre volje, ki so značilni za to obdobje vašega življenja. Dovolite, da Kristus preoblikuje vaš naravni optimizem v krščansko upanje, vašo energijo v moralne kreposti, vašo dobro voljo v pristno ljubezen, ki se zna žrtvovati! To je pot, na katero ste poklicani. To je pot, da bi premagali vse, kar ogroža upanje, kreposti in ljubezen v vašem življenju in v vaši kulturi. Tako bo vaša mladost dar za Jezusa in za svet. Kot mladi kristjani, bodisi da ste delavci, študenti, ali da ste že začeli poklicno kariero, odgovorili na klic v poročenost, redovništvo ali duhovništvo, niste le del prihodnosti Cerkve; prav tako ste potreben in ljubljeni del sedanjosti Cerkve! Vi ste sedanjost Cerkve.  (papež Frančišek mladim v Južni Koreji, 17. avgusta 2014)

Novost nas vedno navdaja nekoliko s strahom, ker se počutimo bolj varne, če imamo vse pod nadzorom, če mi gradimo, načrtujemo določamo svoje življenje po svojih zamislih, svojih varnostih, svojih okusih. To se dogaja tudi v odnosu z Bogom. Pogosto hodimo za njim, ga sprejemamo, vendar do neke mere. Težko se mu prepustimo s polnim zaupanjem in dopustimo, da je Sveti Duh kot duša, vodi naše življenje v vseh izbirah. Bojimo se, da bi nas Bog vodil po novih potih, da bi nas izpeljal iz našega, pogosto tako omejenega, zaprtega, samoljubnega obzorja, da bi nas odprl za svoja obzorja. Toda v vsej odrešenjski zgodovini Bog, ko se razodeva, prinaša novost. Bog vedno prinaša novost, preoblikuje in zahteva, da mu popolnoma zaupamo. Noe zgradi barko, vsi se mu posmehujejo, in se reši. Abram zapusti svojo deželo z eno samo obljubo v roki. Mojzes se pogumno spoprime s faraonovo močjo in izpelje ljudstvo v svobodo. Apostoli, boječi in zaprti v dvorani zadnje večerje, pogumno gredo v svet oznanjat evangelij. Ne gre za novost zaradi novosti, za iskanje novega, da bi pregnali dolgčas, kakor se pogosto dogaja dandanes. Novost, ki jo Bog prinaša v naše življenje, je tisto, kar nas res uresniči, kar nam prinaša pravo veselje, pravo vedrino, ker nas Bog ljubi in hoče samo naše dobro.(papež Frančišek)

Kako premagati svojo krhkost? Največji sovražnik je strah. Ne bojte se! Krhki smo, to vemo, vendar je On močan. Majhen otrok je krhek, vendar je varen, ker je ob starših. (papež Frančišek)

Človek more doživeti spreobrnjenje; nikdar ne sme obupati, da je zmožen spremeniti življenje. (papež Frančišek)

Gospod , ti nočeš

Gospod Jezus, ti nočeš,
da bi se po svetu plazili
in bili prepuščeni grehu in strahu.
Hromemu si rekel: "Odpuščeni so ti grehi, vstani in hôdi!"
Gospod Jezus, ti nočeš, da bi živeli v blatu,
da se bi hranili z rožiči, namenjenimi svinjam.
Sočutni oče je sprejel izgubljenega sina,
mu nadel novo obleko in mu izkazal spoštovanje in ljubezen
Gospod Jezus, ti nočeš, da bi potonili v kalni vodi
kot Peter na viharnem jezeru ali tedaj, ko te je izdal.
Dovolj je bila tvoja rešilna roka in tvoj pogled,
da je bil spet človek, vreden spoštovanja.
Gospod Jezus, ti nočeš, da bi obupovali
in bi bilo naše življenje brez smisla.
Zato si prišel na svet, delil si dobrote,
ozdravljal, učil in sprejemal vse, ki so hodili za teboj.
Tudi izdajalec Juda ti je bil kot brat,
odpustil si tistim, ki so te križali,
in obljubil si večno življenje razbojniku,
ki je umiral na križu ob tebi.

SVETO PISMO

Čoln pa se je medtem oddaljil že precej stadijev od brega. Valovi so ga premetavali, kajti pihal je nasprotni veter. Ob četrti nočni straži je Jezus hodil po jezeru in prišel k njim. Ko so ga učenci videli hoditi po jezeru, so se vznemirili in rekli: »Prikazen je.« Od strahu so zavpili. Jezus pa jim je takoj rekel: »Bodite pogumni! Jaz sem. Ne bojte se!« (Mt 14,24–27)

iz Petrovega dnevnika

Noč strahu in tesnobe v nevihti sredi jezera. Čoln se le s težavo prebija skozi valove, piha močan nasprotni veter, veslati moramo in hkrati metati vodo iz čolna. Nimamo časa za to, da bi pazili na pravo smer. Toda ne smemo odnehati, vse moramo dati od sebe, smo v hudi preizkušnji, saj bi se lahko potopili. Tedaj zagledamo Gospoda, ni se prav razločno videlo: zdelo se nam je, kot da je prikazen in strah je bil še večji. Vendar to ni bila prikazen: bil je Jezus, ki je hodil po morju! Ni takoj stopil v čoln, ni ukazal, naj veter poneha, ni nas rešil iz nevarnosti, v kateri smo se znašli. Rekel je, naj bomo pogumni in njegove besede so nam pri veslanju dale novih moči. Pomislil sem: torej si ti, in če lahko hodiš po vodi, te prosim za čudež ... Toda čudež ni dovolj, da bi spodbudil vero: že sem podvomil, tako kot že tolikokrat v mojem življenju: večnim nihanjem med vero in dvomom.

Veter piha še močneje, voda vedno bolj zaliva čoln. Ko odvrnem oči od Jezusa in gledam naokrog, me naenkrat prevzame velika stiska. Začnem se potapljati, strašno neprijetno se počutim, ko me zalije voda ... nočem umreti, rad bi nazaj v čoln. Takrat nezavedno vzkliknem: Gospod, reši me. Klic umirajočega, krik strahu. In ti, Gospod, si me ujel v moji šibki veri, dovolj je bil en klic, da si me dosegel in prijel in me potegnil iz globin. Namesto, da si uperil prst v moje dvome, si stegnil roko in me rešil. In se je umirilo. Prijazno si me opomnil, toda tvoje besede so bile kot prijetni zvoki za moja ušesa.

Razumel sem, Gospod, razumel. Zdaj me ne prevzema več toliko tvoja hoja po razburkani jezerski gladini, ampak v mislih gledam tvoje prašne noge, ki gredo na Kalvarijo. Tam se je razvnel vihar sovraštva in nasilja, toda ti si ga utišal z močjo tvoje ljubezni. Zdaj ne zahtevam več čudežev: dovolj mi je moč tvoje roke, toplina tvojega objema. Morda se zdi tako, kot da bi se moral potopiti v kalne vode obupa, da bi razumel, da moram popolnoma zaupati vate. In ti pridi spet, da me rešiš iz mojih brodolomov. Pridi vedno in hodi skozi nevihte mojega življenja in uniči brezno smrti, toda ne še zdaj: pridi proti koncu noči, po dolgotrajnem boju. In moj klic postaja nujen pogoj za prisrčen objem.

 pripravlja Marko Čuk

TV in drugi mediji nam v številnih reklamnih sporočilih dopovedujejo, da je optimizem (danes je bolj moderno govoriti o pozitivni energiji) nekaj, kar si človek lahko pridobi kar tako mimogrede ... kot recimo, napolni baterijo mobilnika. Meni pa se zdi, da živim v nekem strašno resnem, da ne rečem, med seboj skreganem svetu, kjer smo v odnosih do drugih zelo nepotrpežljivi, celo nestrpni, vse to pa prikrivamo s prisiljenimi in ponarejenimi nasmehi. Da bi se človek danes od srca nasmejal? ... K temu ga je treba spodbujati, slišati mora, da se smejejo drugi, tako kot v številnih humorističnih šovih, kjer so dodani posnetki smeha. Ljudje se večkrat skrivamo pod bleščečo masko, da drugi ne bi opazili, da smo žalostni: na zunaj veseli, navznoter pa potrti. Še nekaj opažam pri mojih prijateljih: večkrat s smejejo kar tako, brez razloga, kot se smejejo bedaki ... Sprašujem se, ali morda v teh 'modernih' časih ne znamo več sprejeti naših omejenosti, morda se ne znamo več čuditi čisto navadnim, preprostim stvarem? To je tudi vprašanje za vas. Danijel '95

Optimizem dela čudeže

Optimizem nam pomaga, da se znamo hrabro spoprijeti z vsem, kar nam prinaša vsakdanje življenje. Je koristno sporočilo sodelovanja, naklonjenosti, zaupanja v prihodnost. Je kot sončni žarek, ki nenadoma predre oblačno nebo in ti pokaže stvari v čisto drugačni luči. Naj ti pomagajo k temu blagri optimista:

Blagor tistemu, ki ni posebno lep in lahko reče: Vsakokrat ko se pogledam v ogledalo, se prepričam, da ima Bog velik smisel za humor.

Blagor tistemu, ki ima nekaj kilogramov preveč, a smeje pravi: Ne, ne, nisem pretežak, le kakšnih petnajst centimetrov sem premajhen!

Blagor tistemu, ki vedno izžareva vedrino in ni nikoli namrščen: svojemu bližnjemu neprestano prinaša mavrico.

Blagor tistemu, ki se obrača proti soncu: sence vedno ostajajo za njim.

Blagor tistemu, ki takrat, ko nima ničesar, kar bi lahko dal, podari nasmeh: drugi sprejmejo z zadovoljstvom ta njegov zastonjski dar.

Blagor tistemu, ki ima vedno pri sebi tri zdravila: veselega duha, spočitost in zmernost pri hrani: vedno bo zdrav ...

Blagor tistemu, ki se brž, ko nekaj pove, temu že smeje: nikoli ne bo postal vseveden domišljavec.

Blagor tistemu ki jemlje težave resno, toda ne tragično; uspel se bo spoprijeti z njimi in jih uspešno premagati.

Blagor tistemu, ki je razumel, da lahko bližnjemu največ pomaga s tem, da ga razvedri.

Blagor tistemu, ki predrzneža in nasilneža zavrne na pravi način in ob pravem času: hitro ga bo razorožil.

Blagor tistemu, ki namesto da bi stalno gledal v temno noč, raje dvigne pogled v zvezdnato nebo: v njem bo vzklilo hrepenenje po neskončnem.

Blagor tistim, ki se tega držite, ker tako razsvetljujete moje dni, tudi tiste brez sonca.

Znanstveno je dokazano: smeh je pol zdravja

Zdravljenje z nasmehom danes ni več novost: ameriški zdravnik Patch Adams je začel uporabljati moč nasmeha za zdravljenje bolezni srca in ožilja ... O tem, da smeh krepi dobro počutje in izboljšuje zdravljenje, je pisala tudi dr. Mihaela Jurdana v naši rubriki Narava in zdravje (1/2006). Zapisala je, da vedrina sproži najprej obrazne mišice, pa tudi »mišice rok in nog, trenira srce, ker pospeši srčni utrip ter sprosti zavrta čustva (jezo). Nekateri raziskovalci trdijo, da se v krvi vedrejših ljudi razmnožujejo obrambne snovi, prisotnih je več celic T in naravnih celic ubijalk – ene in druge pomagajo premagovati bolezen; da spodbuja v možganih sproščanje endorfinov – "spojin dobrega počutja". Poleg tega so jim v krvi izmerili tudi manj stresnega hormona kortizola. (...) Smeh pospeši od 3 do 4 krat močnejše izločanje plinov iz pljuč, s čimer se hitreje čistijo dihalne poti in pljuča. Tako prečisti dihalne poti mikroorganizmov in bakterij in s tem zmanjša nevarnost okužb. ...

Bodite veseli

Italijanski pregovor pravi: Veselje je univerzalno zdravilo za vse bolezni. Veseli obraz je zunanji izraz dobrega razpoloženja in zadovoljstva. Drugi to takoj opazijo in se lahko tega tudi nalezejo ... Je spodbuda za delo in navdih za ustvarjalnost, ker pomaga premagati napor in ohranja začetno navdušenje.

Bodite veseli, da boste ovrgli predsodek, da služenje Bogu zmanjša veselje, da sta resnoba in otožnost znak nekoga, ki živi duhovno in se žrtvuje za druge.

Bodite veseli, da boste sprožili dobro razpoloženje tudi pri drugih. Veselje je sad optimizma, čiste vesti in močne volje.

Če vaše srce ni radostno, prosite Boga za dragoceni dar veselja, ki zdravi telo dušo.

Bodite veseli kot nedolžni otroci, kot pojoče ptice spomladi, kot pesem velikonočnih zvonov; kajti kdor veruje v vstalega Kristusa, nima razloga, da bi bil žalosten, ampak mora biti apostol veselja.

NASMEJTE SE

Z leti se ljudje zresnijo in se smejejo manj. Povprečen odrasel Evropejec se nasmeje do 15-krat na dan, otrok pa tudi do 400-krat. V skupini se nasmejemo 30-krat pogosteje, kot če smo sami. Pred petdesetimi leti so se ljudje brez zavor smejali po 18 minut na dan, dandanes tudi veseljaki ne dosežejo več kot 6 minut smeha na dan.

BISTVENO ... Z NEKOLIKO HUMORJA

Aleksander Veliki je šel na obisk k filozofu Diogenesu. Našel ga je ležečega na soncu. Ko je ta opazil, da nekdo prihaja k njemu, se je nekoliko dvignil s tal in pogledal Aleksandra: ta ga je prijazno pozdravil in ga vprašal, če kaj potrebuje. »Umaknite se mi s sonca,« je odvrnil filozof.

MOČVIRJE ŽALOSTI

"Artaks," je rekel Atrej, kaj je s tabo?"

"Ne vem, gospodar," je odgovorila žival, "mislim, da bi se morala obrniti. Saj je vse to brez koristi. Ženeva se za nečim, o čemer se je tebi samo sanjalo. Našla pa ne bova nič. Mogoče je tudi že tako in tako prepozno. (...) Obrniva se, gospodar.«

»Tako nisi še nikoli govoril, Artaks,« je začudeno menil Atrej, »kaj ti je? Si bolan?«

»Mogoče,« je odvrnil Artaks. »Z vsakim korakom, ki ga narediva, narašča žalost v mojem srcu. Nobenega upanja nimam več, gospodar. In čutim se tako težkega, tako težkega. (...) Mene je konec. Zdaj veva, zakaj imajo Močvirja žalosti tako me. Od žalosti sem postal tako težek, da se moram potopiti. Temu ne ubežim.« (Michael Ende, Neskončna zgodba, Mk, Ljubljana 2003, str. 62-63)

SODBA OB KONCU ČASOV

Neki človek je umrl in prišel pred božjo sodbo. Bil je zaskrbljen, saj je ob pregledu svojega življenja ugotovil, da je naredil bolj malo dobrega. Pred njim je bila dolga vrsta, zato je stopil naprej, da bi videl in slišal, kako poteka sodba.

Kristus Sodnik je pogledal v veliko knjigo in rekel prvemu: "Lačen sem bil in si mi dal jesti. Vstopi v božje kraljestvo!" Drugemu: »Žejen sem bil in si mi dal piti ...« In tretjemu: »Bil sem v ječi in si me obiskal ...«. In tako naprej. Vsa ta vprašanja je ta človek postavljal tudi sebi in ugotovil je, da ga je upravičeno strah. Nikomur ni dal ne jesti ne piti, ni obiskoval zapornikov, ne bolnikov... Ko je prišel na vrsto, je tresoč stopil pred Kristusa, ki je pregledoval spisek njegovih del. Kristus ga pogleda in mu pravi: "Ni veliko zapisanega. No, nekaj dobrega si pa vendar naredil. Ko sem bil žalosten in slabe volje, si mi pripovedoval šale. Moral sem se nasmejati in spet sem postal boljše volje: vstopi v moje kraljestvo!"

VESELA BESEDILA

Poliana je naslov znane in zelo brane mladinske povesti, ki jo je pred dobrimi sto leti napisala Eleanor Porter in je izšla tudi v slovenščini. To je zgodba o deklici Poliani,enajstletni siroti, za katero je skrbela teta. Kljub vsem življenjskim težavam je dekletce znalo na življenje gledati vedro: v vsakem dogodku je znalo najti tudi nekaj dobrega in biti za vse hvaležna. Tega optimizma se je navzela pri svojem očetu (pastorju), ki se ga je spominjala takole:

» ... Vedno je rekel, da ne bi ostal duhovnik niti minuto dlje, če ne bi bilo veselih besedil ... Tako jih je imenoval oče ... Seveda jih Sveto pismo ne imenuje tako. To so vsa tista besedila, ki se začenjajo z 'Veselite se v Gospodu', 'Radujte se', 'Vriskajte' ... in podobno. ... Nekoč, ko se je oče počutil še posebej slabo, jih je preštel. Osemsto jih je. Osemsto besedil, ki govorijo o tem, da se veseli in bodi hvaležen, zato jih je oče poimenoval vesela besedila. ... Če si je Bog vzel čas in nam osemstokrat povedal, naj bomo veseli in hvaležni, potem je že moral želeti, da bi bili taki - vsaj malo ...

(Eleanor H. Porter, Poliana, Neverjetna zgodba o moči optimizma, Bird Publisher, Mengeš 2011, 159.)

ENERGIJA PREŠERNEGA SMEHA

V Strahovem pošasti pridobivajo energijo za svoje mesto iz krikov prestrašenih otrok. Prepričani so, da so otroci strupeni, in ko v njihovo mesto zaide človeška deklica, zavlada preplah. Najbolj izurjena strahca Miha Wazowski in kosmatinec Sulley jo morata vrniti domov, toda pri tem se zgodi veliko nepričakovanih zapletov in zabavnih prigod. Njuno življenje se obrne na glavo, odkrijeta pa nekaj zelo pomembnega: veliko več energije lahko dobijo iz prešernega smeha otrok, kot pa iz njihovih krikov strahu. (film Pošasti iz omare)

Naloge

Ponavljaj večkrat preprosto molitvico: Gospod, daj mi srce, polno radosti in veselja ...

Tudi Jezus je imel smisel za humor. Poglejmo nekaj primerov iz Svetega pisma: čudežni ribolov in zajtrk na obali (Jn 21,1–14), nasiti množico s petimi hlebi in dvema ribama (Mt 14,13–21); farizeje zbega tako, da piše po tleh (Jn 8,1-9); prva katehistinja je Samarijanka (Jn 4,1–42); tistim, ki ga kritizirajo, odgovori s spreobrnitvijo Zaheja (Lk 19,1–10); Petrovo izdajstvo poveže s petelinovim petjem (Mt 26,69–75) ... Preberi si kakšnega od navedenih odlomkov.

 PESIMIST IN OPTIMIST

Prodajalec čevljev je obupan poklical iz Afrike v svoje podjetje in dejal: »Vrnil se bom domov! V tem delu Afrike nihče ne nosi čevljev!« Namesto njega so poslali drugega prodajalca, ki pa je dan za dnem naročal čevlje: »Hitro pošljite čim več čevljev, ker jih tu vsi potrebujejo.«

 Poglej v Sveto pismo

Veselite se v Gospodu zmeraj; ponavljam vam, veselite se (Flp 4,4)

Sad Duha pa je: ljubezen, veselje, mir, potrpežljivost, blágost, dobrotljivost, zvestoba,krotkost, samoobvladanje.

Ne opijanjajte se z vinom, v čemer je razbrzdanost, temveč naj vas napolnjuje Duh: nagovarjajte se s psalmi, hvalnicami in z duhovnimi pesmimi, ko v svojem srcu prepevate in slavite Gospoda. V imenu našega Gospoda Jezusa Kristusa se nenehoma zahvaljujte Bogu Očetu za vse (Ef 5,18-20).

Bratje, veselite se, izpopolnjujte se, spodbujajte se, bodite istih misli, živite v miru, pa bo Bog ljubezni in miru z vami (2 Kor 13,11)

Zmeraj se veselite. Neprenehoma molíte. V vsem se zahvaljujte (...) (1 Tes 5,16-18)

Kristusov mir naj kraljuje v vaših srcih, saj ste bili tudi poklicani vanj v enem telesu, in bodite hvaležni (Kol 3,15)

pripravlja Marko Čuk

Sebi moraš ugajati, če želiš biti všeč drugim

Prisežem, da bom tistega, ki mi bo še naprej nakladal, da zunanji videz ne pomeni nič, če ni notranje lepote itd ..., vrgla skozi okno. Dovolj imam teh neumnosti, ki jih pripovedujejo nekomu, ki je grd kot jaz. Veste, kaj vam povem: Da bi postala vsaj malo bolj čedna, bi se odpovedala vsem mojim željam in pričakovanjem, ki jih, odkar se zavedam, nosim v sebi. Ali je kdo pripravljen zamenjati z mano? (Karin, 99)

Pišem vam, ker imam številne probleme. Pravijo sicer, da je to pri šestnajstih letih nekaj povsem normalnega, toda taka tolažba mi ne pomaga veliko. Počutim se popolnoma nekoristno, sem ničla in se dobesedno utapljam. Nisem ena tistih, ki se trudi, da bi bila vedno v središču dogajanja, ne potrebujem dokazovanja. Nisem človek s posebnimi potrebami. Spadam v kategorijo normalnih ljudi. Nisem ne vem kako lepa, nisem pa tudi ... neopazna. Moj problem je: ne prenašam tega, da bi bila vsakdanja, ena od mnogih. Želim biti jaz, resnična, edinstvena. Moje sanje? Imeti svoj oseben look, nekoliko poseben, tako, da ne bi nikogar odbijala, pa tudi da ne bi preveč izstopala. (Lara,04)

Naj vam razkrijem nekaj 'skrivnosti'

Nekaj je gotovo res! Zunanji videz je danes zelo pomemben. In vsem je všeč, če jih drugi opazijo in občudujejo. Danes pa je tudi zelo pomembno da si simpatičen, da si prijetna oseba. Ta simpatija ni toliko vprašanje estetike in zunanjega izgleda. Lepota je namreč zelo relativna, odvisna od posameznika, okusa, okoliščin ... Van Goghov avtoportret je lahko nekomu bolj všeč kot Botticcelijeva Venera. Glava kakšnega Mironovega kipa je lahko veliko večji navdih kot DaVincijeva Mona Lisa. Vzor (model) ali vzornica je lahko spodbuda, da si prizadevamo izboljšati svoj videz, zunanjost, toda če si vtepeš v glavo, da boš prav tak kot on (ona), ne boš nikoli zadovoljen sam s seboj. Ne delaj si utvar. Ti si ti, z vsemi odlikami in napakami: nikoli ne boš mogel biti nekdo drug. Najprej moraš razumeti, da nisi zvezdnik iz te ali one nadaljevanke, in zato tega ne jemlji tako resno. Sprejmi samega sebe s svojimi pomanjkljivostmi, mejami in nasprotji. Samo če boš prenašal sebe, boš postal kot človek simpatičen, prijetna oseba. Pomembno je, da vseh dobrih lastnosti, ki jih prav gotovo imaš, ne zakoplješ. Moraš jih sprejeti za svoje in jih skušati le nekoliko prilagoditi razmeram.

Samospoštovanje je pogoj za rešitev večine težav. Še en nasvet: nekoliko ironije do samega sebe tudi ne škoduje. Če se zjutraj, ko se pogledaš v ogledalo, zdiš samemu sebi kar v redu, in ne gledaš samo telesnih pomanjkljivosti, ampak si vzameš nekaj časa, da se normalno urediš, potem ves dan izžarevaš neko vedrino v vseh srečanjih in odnosih z drugimi. Ne bojiš se, kako te bodo ocenjevali drugi, pripravljen si prisluhniti, nisi zavisten drugim ... In ko nekdo sprejema samega sebe že od trenutka, ko je zjutraj vstal, mu je potem lažje preživeti cel dan, in tako lahko vse tisto, kar mora čez dan postoriti, naredi veliko bolj uspešno. Samospoštovanje pomaga, da vzljubimo življenje. Erazem Rotterdamski, veliki poznavalec človeške duše, je zgoraj povedano strnil v kratkem stavku: »Jedro sreče: znati biti to, kar si!«

Naj vam odkrijem še nekaj skrivnosti, kako do potrebne vedrine pri srečevanju z drugimi:

Vedrino razodevaš

- če si preprost - če si prizanesljiv - če se tudi takrat, ko si prizadet, ne pustiš - če imaš številne ideale in pričakovanja - če si resničen, in ne živiš dvojnega življenja - če okrog sebe seješ umirjenost - če si sočuten in nosiš v sebi Božjo luč, sočutnega Boga v svojih očeh in na svojem obrazu: iz tega se razvije najbolj zanimiv in največ vreden videz na svetu.

Lepota

Kaj naj stori ženska, ki ni posebno lepa, pa se je zaljubila v lepega moškega? Ali naj čaka, da bo čudežno postala lepa? Če bi storila to, bi se v tem čakanju postarala in bila bi še manj lepa. Njena edina možnost je, da tega človeka ljubi z vsemi močmi: če ji on ljubezen vrača, bo njen obraz razsvetlila nova luč, ki jo bo naredila privlačno.

Tako je z našo dušo. Grda je zaradi naših grehov, lahko pa postane lepa, če ljubi Boga. Bog je Lepota, v njem ni nič grdega. On nas je ljubil tudi takrat, ko smo bili še grdi. Kako bomo postali lepi? Tako, da ljubimo lepoto. Kolikor raste v tebi ljubezen, toliko raste v tebi lepota, kajti ljubezen je lepota duše. Lep si: toda ne glej sebe, glej tistega, zaradi katerega si postal lep: Jezusa, »najlepšega med človeškimi sinovi«. On te je prvi ljubil. Postani lep na tak način, da te bo mogel ljubiti. (Sveti Avguštin)

Ogledala in njihov odsev

Ob večerih so se ogledala nekega stanovanja srečala, da bi nekoliko poklepetala. Sisi, ogledalo z vrat velike omare, je bilo čisto poklapano: "Moja gospodarica Teja," je rekla, "se od tedaj, ko jo je zapustil zaročenec, sploh ne meni več zame: zelo sem osamljena, hodi mimo mene in me niti ne pogleda, kot da zanjo ne obstajam več. Tedaj se oglasi Teo: "Luka pa dela prav nasprotno. Cele ure stoji pred mano, ko se pripravlja na svoje rapanje. ... Ko ga gledam, kako se zvija, kot bi bil elastičen, me je strah, da bom dobil morsko bolezen." Zdaj se oglasi Kiki, ogledalo iz Suzanine sobe: "Moja gospodarica," pravi, "preživi več časa pred menoj, kot s svojimi prijateljicami. Ogleduje svoje noge, trebuh, zadnjico, obraz ..., ure in ure se samo ogleduje. Včasih bi se najraje nasmehnil, drugič me dela živčnega s tem svojim zapravljanjem časa.« Nenadoma prijatelji opazijo, da manjka Gogi, Silvijino ogledalo. Kristjanovo ogledalo jih obvesti, da ga je Silvija v trenutku jeze razbila na tisoče koščkov: prišel bo drugič, seveda ves polepljen. Bilo je že pozno in morali so se vrniti v sobe. "Mi ne odsevamo samo podobe telesa," je modrovala Suzi, "smo tudi odsev želja in pričakovanj, razočaranj, upov in ran naših gospodarjev. Še veliko zanimivega bomo videli v prihodnosti!« Ko so ogledala odhajala, je vsako pri sebi razmišljalo: Škoda da ljudje ne razumejo, da mi ne moremo biti več kot njihov odsev. Če se smejijo, se bo svet okoli njih smejal z njimi. Če gledajo v nas čemerno, se jim bo vse okrog njih zdelo temno in žalostno.

USPEH

Pogosto in veliko se smejati, pridobiti si spoštovanje pametnih ljudi in naklonjenost otrok; naučiti se spoštovati iskreno kritiko in prenesti izdajo lažnih prijateljev, ceniti lepoto, najti v drugih najboljše, narediti svet vsaj malo boljši – s tem, da odpravimo kakšno socialno stisko ..., vedeti, da vsaj eno ustvarjeno bitje lažje diha, ker si ti živel. To je uspeh! Ralph Waldo Emerson

Vesel obraz

Ne pozabite, da je obraz narejen za druge: drugi ga morajo gledati in nič ni bolj neprijetnega, kot ure in ure gledati namrščen, zdolgočasen in nezadovoljen obraz. Tvoj obraz je več kot le lepa fasada, več kot znamenje, več kot vstopnica za obisk. Naredi nekaj za svoj obraz, ne samo zase, da bi bil lep v ogledalu, ampak predvsem za druge. Najboljša skrb za obraz ni, da uporabljaš številne kreme, da si puliš obrvi in si jih s črtalom ponovno narišeš, da uporabljaš senčilo, ličilo za veke ...

Naredi nekaj za svoj notranji obraz: naj iz tvojih oči zasije veselje, vsaj nekaj svetlobe. Razširi ustnice in se nasmehni. Naj bo tvoj izraz prisrčen. Gospodinje ponavadi pred veliko nočjo naredijo veliko pomladno čiščenje. Lahko bi v letošnjem postnem času naredili čistilno akcijo v svojem srcu: da bi pometli vse tisto, kar nas vznemirja in nas žalosti ... iti vzroke za pritožbe in kritike, obrekovanja .... Kaj ima za početi vsa ta šara s tvojo srečo? Nehaj do onemoglosti razglabljati o vsakdanjih nasprotjih. Pokaži svoj najlepši obraz, najboljšega, najbolj prisrčnega, in ne bo ti težko želeti dobro.

DESET ZAPOVEDI BOGA VESELJA

1. Jaz sem Gospod tvoj Bog, Bog veselja in ljubezni. Veseli se in se spominjaj, da ti želim dobro in te imam v svojem srcu.
2. Ne bodi žalosten, razočaran in malodušen; tako mi kažeš obraz, ki ni pravi. Prosi me za milost da bi bil veder in sproščen, ne glede na to, kaj ti prinaša življenje.
3. Zavedaj se, več kot boš molil in prosil, več sonca bio v tebi. Ni mogoče praznovati brez vedrega obraza.
4. Spoštuj očeta in mater in ju obdari z nasmehom.
5. Ne uničuj s posmehom, zamero in prezirom vedrine drugih. Ne uničuj skupnosti s prostaškim govorjenjem.
6. Tvoje veselje naj bo neprisiljeno, čisto in polno ljubezni, tako boš odseval Gospodov obraz.
7. Nikogar ne prikrajšaj za veselje, podari nasmeh vsakemu, ki ga srečaš.
8. Ne razširjaj bučnega veselja, ki ni pristno, prej ali slej se bo končalo v dolgočasenju.
9. Naj ne bodo temačni tvoji dnevi, zaradi zavisti do veselja drugih.
10. Veselje te osvobaja. Ne navezuj svojega srca na stvari, ki jih imaš: podari kaj, in boš bogat.

SONČNA stran

Veliko je moje veselje, Gospod,
ker vem, da me imaš rad.
Blagoslovljen bodi, Gospod
za veselje, ki si mi ga podaril;
da tvoje sonce razsvetljuje moj obraz.
Odpusti mi zaradi moje slabe volje
in kislih nasmehov,.
Odpusti mi, ker sem pozabil
na neskončno radost življenja.
Pomagaj mi odkriti
sončno stran vsakega človeka
ki ga srečam.
Naj žarek sonca posveti vsem,
ki živijo v temi in revščini,
materialni in duhovni.
Podari mi srce, polno luči,
da bom znal vedno
vsem podariti prijateljski nasmeh.
Veliko je moje veselje, Gospod,
zato, ker vem, da me imaš rad.

Papeži o lepoti, Božji podobi ...

Cerkev mora spodbujati vse to, kar služi skladnemu razvoju človeškega telesa, ki je po pravici mojstrovina vsega stvarstva, ne samo s svojo skladnostjo, močjo in lepoto, ampak predvsem zato, ker ga je Bog naredil za bivališče in orodje nesmrtne duše, tako, da mu je vdihnil 'življenjski dih', s katerim je bil človek ustvarjen po njegovi podobi. (sv. Janez Pavel II.)

Tam, kjer izgine Bog, človek ne postane večji, ampak izgubi svoje božansko dostojanstvo in božji sijaj na svojem obrazu. Tako na koncu postane le še produkt slepe evolucije, nima več božanskega dostojanstva in zato se ga lahko uporabi in izkoristi. Samo če je Bog velik, je velik tudi človek. Zato je pomembno da Bog velik v našem življenju, javnem in zasebnem. (Benedikt XVI.)

Mladi, vi ste nosilci upanja, ustvarjalci prihodnosti, ker v sebi nosite tri želje: željo po lepem, po dobrem in po resnici. Ste iskalci lepote, preroki dobrote in žejni resnice. Vaš ideal mora ustvariti ta svet dobrote, lepote in resnice, saj ste tega tudi zmožni. Pogumno, pojdite naprej, delajte hrup. Kjer so mladi, mora biti tudi hrup.« (papež Frančišek)

Nagovori dan z nasmehom

Začni vsako jutro s prijaznim obrazom.
Delo te ne bo tako utrujalo.
Skrbi bodo manjše
in breme drugih lažje.
Bolnega bom spodbudil
in če kdo sedi v temi,
mu boš prižgal iskrico upanja.

Phil Bosmans

Svetilka telesa je ...

Nihče ne prižiga svetilke in je ne postavlja na skrit kraj ali pod mernik, ampak na podstavek, da tisti, ki vstopajo, vidijo luč. Svetilka telesa je tvoje oko. Kadar je tvoje oko čisto, je svetlo tudi vse tvoje telo, če pa je pokvarjeno, je tudi tvoje telo temačno. Glej torej, ali ni morda luč, ki je v tebi, tema! Če je namreč vse tvoje telo svetlo in ni noben njegov del temačen, bo svetlo vse, kakor tedaj, ko te svetilka osvetljuje z bleskom.« (Lk 11,33-36)

Marko Čuk

Sonce, srce, ljubezen, niso samo besede, ki jih pogosto slišimo v lahkotnih pesmih. Lahko nas spodbudijo tudi h globljemu, bolj duhovnemu razmišljanju. Sonce nas vabi k svetlobi, toploti, optimizmu, veselju ...; v srcu se razkrivajo čustva, vznemirjenost, čistost, nežnost, odločitve ... ob besedi ljubezen pa pomislimo na naklonjenost, prijateljstvo, družino zaljubljenost, Boga ... Letos bodo te besede tudi rdeča nit teh naših zapisov, ki bodo spregovorili predvsem o tem, kaj lahko naredimo, da bo naše življenje osrečeno ...

Za srečno življenje

Bodi srečen v svojih mislih in v srcu
sprejmi se takšnega, kakršen si
da boš živel polno in širil okrog sebe vedrino.
Bodi srečen v svoji družini:
v tej 'telovadnici' ljubezni in služenja
se pripravljaj na življenje v skupnosti.
Bodi srečen v prijateljstvu:
skrbno ohranjaj trdne osebne odnose
v veselju, sprejemanju in odprtosti.
Bodi srečen pri učenju,
prizadevno se pripravljaj na naloge,
ki te čakajo v prihodnosti.
Bodi srečen, ko hodiš korak za korakom
napreduj potrpežljivo in pogumno
okrepi svojega duha.
Bodi srečen v veri,
izroči Gospodu v varstvo svoje življenje,
zaupaj vanj bolj kot sam vase.
Bodi srečen v upanju
prizadevaj si za lepe in visoke ideale
in skušaj jih uresničevati.
Bodi srečen v božji ljubezni
išči srečo za druge bolj kot zase
in delaj dobro vsem.
Bodi srečen v Gospodu
ki te je oblikoval z dlanmi svojih rok
da bi te varoval in se te veselil.
Bodi srečen v Cerkvi
ki se veseli tvoje rasti
in upa na tvoje pričevanje.
Da te bo SONCE vedrine vedno grelo
da bo tvoje SRCE mirno utripalo,
naj LJUBEZEN navdihuje tvoje življenje.

Recept za srečo

Včeraj sta me dva stavka zelo potrla. Moja starejša sestra mi je med prepirom zabrusila: »Odrasti že enkrat, bolje bo zate!«. Prijateljica Anita pa me je nenadoma 'zadela' z vprašanjem: »Čuj, Miha, ali si ti srečen človek?« ... V svojem življenju sem večkrat zadovoljen sam s seboj, toda ne morem iskreno reči, da sem tudi srečen. Si pa zelo želim, da bi enkrat začel to preobrazbo: da bi odrastel in bi postal vesel človek. Ali imate kakšno zdravilo, kakšen recept? (Miha, 16 let)

Recept si ti sam!? Lahko si oblečemo zdravniško haljo, te poslušamo, svetujemo ... toda recept je v tebi, še bolje, ti sam si recept sebi in vsa zdravila imaš pri roki: v svojem srcu, svojem razumu, v moči volje. Volja je beseda, ki je danes ne slišimo prav pogosto. Samo iskanje sreče je nekaj dobrega. Nič ni namreč slabšega, kot to, da si ne želiš ničesar. Tvoje želje so resnične: zato jih neguj. Želja je kot domišljija, da bi se dotaknil zvezd. Sreča je sad lepega življenja in prizadevanja. Ne smeš pričakovati, da se bodo nekatere stvari kar zgodile kar same od sebe. Moraš se truditi, sprejeti svojo resničnost. Najslabše je, če postaneš ujetnik samega sebe in stalno ponavljaš: »Poskusil sem že to, naredil sem tako! ... Nikoli mi ne bo uspelo! ... Vedno je bilo tako ...« Še eno primerjavo ti ponujam za konec: sreča je podobna očalom, na nosu jih imamo, pa jih navadno ne vidimo.

NE brezvoljnosti

Življenje moramo živeti, ne pa se z njim mučiti. Zato mora vsakdo prevzeti odgovornost, uresničiti sebe in svojo vlogo ... Najprej pa je treba odstraniti najhujšo bolezen našega časa, ki nas zelo mori: to je brezvoljnost, neodločnost, vdanost v usodo in malodušje, ki nam hoče vsiliti dobro znano reklo: »Stvari se ne bodo nikoli spremenile ... Nikoli ne bo boljše!« Prihodnost je povezana z združevanjem različnih svetov, treba je stopiti skupaj, delati, se učiti ... To pomeni biti radoveden, širiti svoje obzorje, vedno več znati, biti razgledan ....

Zgodba

V neki vasi je živel fant, navdušen lokostrelec, ki je vsak dan pridno treniral. Ljudje pa so se norčevali iz njega, ker njegove vadbe niso potekale običajno: namesto, da bi puščice usmerjal v tarčo, je streljal v nebo, proti zvezdam. »Misliš, da jih boš zadel?« so se mu posmehovali vaščani. Za krajevni praznik pa so pripravili različna tekmovanja, med njimi tudi lokostrelski izziv. Med udeleženci je bil tudi fant in prepričljivo je zmagal. To je bil uspeh njegove vadbe: meril je dlje kot drugi.

Veselje do življenja

Kako kaj tvoj zakon? Imaš prijatelje in se pogosto družiš z njimi? Veruješ in ti je vera v pomoč in oporo v tvojem življenju? ... To je le nekaj vprašanj iz ankete, ki so jo poslali ljudem v 65 državah sveta – na temo Kako srečno je vaše življenje. Med vprašanji pa ni bilo tistih vprašanj, za katera navadno mislimo, da so odločilnejša za srečo: bogastvo ... Rezultat ankete je bil presenetljiv: ugotovili so, da najsrečnejši ljudje ne prebivajo v ZDA, tudi v skandinavskih in drugih evropskih visoko razvitih državah ne – čeprav bi morda to pričakovali. Najsrečnejši so ljudje v revni Nigeriji, v Mehiki, Venezueli, Salvadorju ... Kateri pa so najbolj nesrečni? Ljudje držav nekdanje Sovjetske zveze, Romuni ...

Vprašanja

¿ Kaj ti pomeni sreča? Poskušaj odgovoriti s kakšnim primerom iz svojega življenja.

¿ Zakaj ljudje radi povedo, da iščejo srečo, le malo pa je takih, ki so pripravljeni priznati, da so tudi v resnici srečni? Kaj ne deluje?

¿ Zakaj Sveto pismo povezuje srečo z izpolnjevanjem božjih zapovedi?

PAPEŽI MLADIM O SREČI

Jezus je tisti, ki ga iščete, kadar sanjate o sreči. On vas čaka, ko vas nič, kar najdete, ne zadovolji. On je lepota, ki vas tako privlači, on vas izziva z žejo po polnosti, ki vam preprečuje, da bi se zadovoljili s kompromisi. On vas poziva, da odvržete maske lažnega življenja. On v vaših srcih vidi najbolj pristne odločitve, odločitve, ki jih drugi poskušajo zadušiti. – Jezus je tisti, ki spodbuja v vas željo, da bi iz svojega življenja naredili nekaj čudovitega; voljo, da sledite svojim idealom in ne dovolite, da bi vas premagala povprečnost; pogum, da se ponižno in potrpežljivo posvečate izboljšanju sebe in družbe ter temu, da bi svet napravili bolj človeški in bolj bratsko povezan. (papež Janez Pavel II., svetovni dan mladih, Rim 2000)

Vem, da si prizadevate za velike stvari in se želite zavezati k graditvi boljšega sveta. Dovolite, da to vidijo tudi drugi, da to vidi svet, saj je to točno tisto pričevanje, ki ga svet pričakuje od učencev Jezusa Kristusa; na ta način in predvsem po vaši ljubezni, bo svet lahko odkril zvezdo, ki ji sledimo kot verniki.« (papež Benedikt XVI., 20. svetovni dan mladih, Köln 2005)

Mladi, vi imate pomembno vlogo v slavju vere! Prinašate nam veselje vere in nam govorite, da moramo vedno živeti vero z mladostnim srcem, tudi pri sedemdesetih ali osemdesetih letih! Mladostno srce! S Kristusom se srce nikoli ne postara! – Toda vsi vemo in tudi vi dobro veste, da je Kralj, za katerim hodimo in ki nas spremlja, zelo poseben: je Kralj, ki ljubi do križa in nas uči služiti, ljubiti. Vi se ne sramujete njegovega križa! Nasprotno, objemate ga, ker ste razumeli, da je resnično veselje v darovanju samega sebe, v odpovedi sebi. Razumeli ste, da je Kristus z Božjo ljubeznijo premagal zlo. (papež Frančišek, mladim na cvetno nedeljo, Rim 2013)

Pismo bogatemu mladeniču

Preberi odlomek: Mt 19, 16–22; Mr 10,17–31 ali Lk 18,18–30

Dragi 'bogati mladenič', naj ti takoj povem, da se mi zdiš kar simpatičen, čeprav te v Svetem pismu in v pridigah navadno prikazujejo kot otožno osebo. Niti tvojega imena ne vemo. Vemo samo to, da si bil približno mojih let in da je bila tvoja družina premožna. To te ni zadovoljilo. Želel si nekaj več, nekaj boljšega, višjega. In h komu drugemu naj bi se odpravil po nasvet, če ne k Učitelju? Jezus ti ni povedal nič novega: če želiš življenje, uresničeno v polnosti, potem izpolnjuj zapovedi. To si že delal, pričakoval si nekaj povsem drugačnega. Jezus se je ozrl vate, na misel so mu prišle svetopisemske besede: »... svojega Boga boš našel, če ga boš iskal z vsem srcem in vso dušo (prim. 5 Mz 4,29). Končno nekdo, ki išče, "kar je zgoraj"! Pogledal te je v oči in spoznal najgloblje želje tvojega srca, vzljubil te je in ti zato ponudil največ: »Nekaj ti manjka ... In tu je pet glagolov, ki bi lahko spremenili tvoje življenje: »Pojdi ... prodaj ... daj ... pridi in hodi za menoj.« Nisi pričakoval, da bo Jezus iz Nazareta zahteval toliko. Morda si pomislil na kakšno bolj konkretno zadevo: miloščino, kakšno daljšo molitev, nekaj več spokornosti ... In na tej točki si padel na izpitu.

Podobno se dogaja tudi meni. Ko me prosijo, da sprejmem kakšno obveznost, ki je bolj zahtevna in me nekaj stane, ko bi moral sprejeti kakšno odgovornost, ko sem postavljen pred težjo odločitev ... naredim podobno kot ti. Odklonim povabilo. Opravičila imam vedno pri roki in so 'tehtna': »Zakaj prav jaz? ... Le kje ste našli mene? ... Ne, hvala, za to nisem sposoben ..., tega jaz ne znam!« Kaj če se napačno odločim? Zato raje odklonim in prepustim, da drugi izbirajo zame. Kot pravi modrec: »Ali si izbereš učitelja, ali pa postaneš učenec tistih učiteljev, ki niso bili izbrani, in se ravnajo po tistem, kar nam narekuje duh časa in je trenutno moderno.« Kako zelo te razumem: spoznati, kaj je prav in dobro, si to želeti, toda ne imeti dovolj poguma, da bi to izbrali ... Želeti si leteti visoko, toda ostati nekje pri tleh, čeprav nesrečen, neizpolnjen. Tako gredo mimo mene številne priložnosti, ki mi jih življenje prinaša, življenje pa teče dalje: problem je, da se zelo redko srečava iz oči v oči. Ti si odšel s sklonjeno glavo, žalosten. Obdržal si vse svoje bogastvo, izgubil pa zaklad, ki ti ga je ponudil Jezus. Navezanost je tisto zlo, ki naredi največ škode našemu življenju, ker nas dela neobčutljive, kamnite. Pomisli: če bi to premagal, bi bil danes lahko poznan po imenu, na umetniških slikah bi te videli kot trinajstega apostola, častili bi te kot svetnika ... Tako pa si trikrat omenjen v Svetem pismu in o tebi se zelo malo govori – bolj si zgled za to, kako ne smemo ravnati. Upam, da si našel vsaj zdaj svojo uresničitev in da si pri Jezusu v njegovem kraljestvu, da si očaran z njegovim ljubečim pogledom, ki te ni nikoli pozabil. Nekaj te pa lepo prosim: reci Gospodu, naj mi pomaga, da bom znal gledati na svoje življenje tako, kot ga vidi on, da ga bom znal oceniti tako, kot ga zna oceniti on, da bom znal uresničiti tista pričakovanja, ki jih je imel z menoj že od spočetja ... in naj ne dopusti, da bi šli mimo mene tisti pomembni trenutki, ko mi ponuja priložnost. Dobro veš, da se nekatere priložnosti ponudijo samo enkrat v življenju in vse je odvisno od nekaj 'da' in nekaj 'ne', ki so izrečeni v pravem trenutku.

Ravnovesje

Moj Gospod, nakloni mi nemoč ovce in moč leva,
preprostost goloba in zvitost kače;
brezskrbnost murna in pridnost mravlje;
zvestobo psa in delavnost čebele,
opreznost zajca in vztrajnost osla.
Gospod, naj poletim visoko kot orel
in kopljem globoko kot krt,
naj pojem kot slavček in molčim kot riba,
naj bom drzen kot panter in velikodušen kot pelikan.
Gospod, lepo te prosim za moč,
da bom zmogel plavati proti toku.
do manjše
in breme drugih lažje.
Bolnega bom spodbudil
in če kdo sedi v temi,
mu boš prižgal iskrico upanja.

Phil Bosmans

 Pripravlja Marko Čuk

Kot prostovoljec sem se pred kratkim udeležil 'delovnega tabora' v Bosni. Imel sem nekaj sreče, da sem se lahko pridružil tistim, ki smo bili pripravljeni podariti nekaj dni svojega časa in moči, da bi pomagali ljudem, ki so jih prizadele poplave. Veliko je bilo povedanega o tem, kako strašno se je narava znesla nad ubogimi ljudmi, nekateri so izgubili prav vse. Rad bi mladim, najstnikom, pa tudi starejšim, povedal, da so bili to zame posebni dnevi, ki jih ne bom nikoli pozabil: to niso bile počitnice, to je bilo trdo garanje, toda imelo je svoj smisel. Sprva sem sam pri sebi razmišljal, kako bom zmogel preživeti cel teden v takih razmerah, toda ko sem videl druge fante in dekleta mojih let pa tudi starejše, kako resno so se lotili dela, sem razumel. Tudi medsebojna odprtost in pogovor sta mi pri tem veliko pomagala. Bilo je naporno in vendar tako lepo. Preden smo zvečer legli k zasluženemu počitku, smo se znali tudi nekoliko poveseliti. Tudi med dnevom smo ob srečanju z ljudmi doživeli toliko lepega, saj so nas presenetili s svojo odprtostjo, da smo kar pozabili, da je svet naokrog tako krut, da lahko z dobroto presežemo vse zlo in se jim približamo z dobroto. To res niso bile sanjske počitnice, ki jih obljublja kakšna bleščeča agencija, toda domov sem se vrnil vesel in zadovoljen, vsem bi rad pripovedoval o tem, kar sem doživel, zato vam pišem, in želim, da bi še kdo doživel podobno izkušnjo. (Jože '93)

Protislovja ljubezni

Ljubezen je najstarejše čustvo
in vendar se vsak dan rojeva znova.
Ljubezni se ne da nikoli do konca razumeti
ko pa ljubimo, razumemo več.
Ljubezen naredi vse stvari lahke,
čeprav moramo prenašati težave drugega.
Kdor ljubi, ta nikoli ne uveljavlja svoje moči;
osebe, ki so nas najbolj ljubile,
so na nas tudi najbolj vplivale.
Ljubezen je največje veselje
toda kdor ljubi, ta trpi.
Ljubezen ne pozna meja,
je torej pristna, ko sprejema meje drugih.
Ljubezen je čista,
pa zna velikokrat zabresti v blato.
Ljubezen te povezuje z drugim
in vendar osvobaja vsake prisile in strahu.
Ljubezen je najbolj duhovno čustvo,
izkazujemo pa jo z očmi, s pogledom in s kretnjami ...
Ljubezen je svoboda,
ki pa ustvarja zelo tesne vezi.
Izkazujemo si jo sedaj na tem svetu,
je pa tudi najboljša veza z večnostjo ...
Pristna ljubezen pripelje do skrajnih meja,
čeprav se kaže v drobnih dejanjih.
Največjo in najbolj plemenito ljubezen
izraža naš odnos do majhnih in slabotnih.
Je edina banka, v kateri je razsipnost naložba
in v kateri izdatki pomnožijo kapital.
Da bi bila ljubezen vedno živa,
mora umreti vsaj eden -
naš egoizem!

Največja nesreča, ki nas more doleteti, je ta,
da nismo nikomur koristni.

DELATI DOBRO

Delati dobro pomeni dejansko pomagati bližnjemu in pri tem ne oškodovati sebe. Biti odprt za potrebe bližnjega pomeni biti na isti valovni dolžini z njim; to ni sobivanje, temveč sočutenje. Mnogi si prostovoljstvo za pomoč drugim predstavljajo napačno Nekdo je pripravljen pomagati ali kaj darovati, da izpolni svojo čustveno praznino, ali hoče na zunaj pokazati svojo širokosrčnost, se ponašati pred drugimi, spet drugi hoče s kakšnim človekoljubnim dejanjem pomiriti svojo vest, se znebiti občutka krivde ... Včasih je delo za bližnjega v bistvu sebično, ko nekdo stori dobro delo, da bi ga hvalili in bi mu bili hvaležni. Če hočemo dobro delati, moramo najprej dobro želeti. Treba je ljudem v potrebi znati prisluhniti in se jim približati z dobroto. Ne moremo razmišljati o tem, kako se nam bo to vrnilo, nagrada za naš trud je zadovoljstvo, ki ga čutimo.

 GOSPOD SREČA

Morda ste že slišali za Edwarda Dienerja z univerze v Illinoisu, ki že 30 let raziskuje, kaj dela ljudi najbolj srečne v življenju: zato ga imenujejo kar gospod Sreča. To so njegove ugotovitve: Ekonomska gotovost povečuje srečo: toda samo delno; ko zadovoljiš svoje osnovne potrebe in ugotoviš, da lahko z denarjem kupiš praktično vse, kar si želiš, to ne pomeni, da si s tem tudi najbolj srečen. Življenje je moder učitelj, ki nam pove, da si z vsem denarjem tega sveta ne moremo kupiti popolne in trajne sreče. Kaj nas bo torej rešilo? Najpomembnejši pogoj, brez katerega nič ne uspe, magična formula za srečo je ena sama: odgovorno in pošteno delati – in se včasih tudi boriti – da vzpostavimo pristne medsebojne odnose, da potem znamo videti tudi težave, potrebe, možnosti drugih, in bi skupaj ustvarjali pravilno družbo. Vsak dan bi nas morala spremljati misel: Kristusa bo ob ponovnem prihodu zanimalo samo to, ali smo videli svoje bližnje in smo jim v potrebi in stiski odprli roke in srce ...

 Potovanje z drugimi

Vse naše življenje je potovanje z drugimi.
Včasih je pot ravna
in lahko se mirno pogovarjamo.
Drugič se pot spušča, takrat se veselimo in smejemo.
Kmalu pa lahko pot postane steza:
tedaj moramo hoditi molče in drug drugega spodbujati,
da vztrajamo, ko moči pojemajo.
Če bi želeli osvojiti visoke vrhove,
nas čaka vzpon med ledom in snegom
in takrat potrebujemo zanesljivega vodnika,
stopati je treba v navezi, si med seboj pomagati
preko nevarnih mest in drug drugega varovati.
Vsaka pot zna biti zahtevna,
če pa jo prehodimo skupaj
se napor zmanjša in veselje poveča.
Skupaj hodimo v vsakem vremenu,
saj tudi žito zori v soncu in dežju.
Visoke vrhove dosežemo le skupaj.
Česar se lotevamo skupaj, nam bo uspelo,
le verjeti je treba vase in v druge.
Vse življenje je potovanje skupaj z drugimi ...

Srčni ljudje

Srčni ljudje so med nami
Srčni ljudje dajejo vedno vse, kar zmorejo
nikoli ne vprašajo kaj, nikoli ne vprašajo zakaj
Toda vse postaja svetlo in pisano,
če so med nami srčni ljudje.
Srčni ljudje prinašajo prijazno toplino
v mraz vsakdanjega življenja!

Vonj rok

Raoul Follereau, apostol gobavcev, pripoveduje kako je nekega dne prišel v naselje gobavcev in ni imel s seboj ničesar, da bi jim dal: ne denarja, ne obleke, ne zdravil ... Nekoliko v zadregi je rekel: »Bratje, nič vam nisem prinesel, toda vrnil se bom!« Tedaj je voditelj naselja brata Follereauja prosil, naj stisne roko vsakemu od njih. Tako je tudi storil. Stisk roke, to tako preprosto dejanje, je bilo vse, kar jim je lahko dal v tistem trenutku. Nekoliko nesrečen je zapuščal naselje, ker ni mogel storiti ničesar več ... Potem pa nekega dne pride pismo: »Dragi gospod Follereau, v naselju si cel teden nihče ni umil rok, ker so hoteli ohraniti vonj tvojih rok.«

Majhne reči

»Poglej okrog sebe in ugotovi, kaj ti ni všeč ... Domisli se kakšnega načina, kako bi spremenil svet, in za to nekaj naredi!« je učitelj Eugene na kratko razložil nalogo, ki jo je kot poseben izziv dal učencem na začetku novega šolskega leta. Enajstletni Trevor živi v revni delavski četrti Las Vegasa, z mamo Arlene, ki mora neprestano delati, da se preživljata, oče ju je zapustil ... Fantovo otroštvo ni veselo in brezskrbno, prezgodaj je moral odrasti in izkusiti krutost življenja, zato je v učiteljevih besedah našel nekaj, kar lahko verjame ... Z veliko zavzetostjo je sprejel izziv in sprožil verigo dobrih del z geslom "daj naprej". Trem osebam pomaga z uslugo, vsaka od teh pa mora uslugo narediti drugim trem, tako da se število dobrih del hitro povečuje. Po Trevorjevi zaslugi se marsikomu nenadejano nasmehne sreča in življenje postane lepše. Tudi v njegovo vsaj za hip posije žarek sonca ... iz filma Daj naprej (Pay It Forward, 2000)

Besede, ki »imajo« srce

blagosŕčnost (lastnost človeka, ki je blagega, dobrega srca);
dobrosŕčnost (ki je dobrega srca);
milosŕčnost (usmiljenost);
odkritosŕčnost (govori, ravna tako, kot v resnici misli, čuti);
prisŕčnost - (ki ima, kaže do ljudi odkrit, naklonjen čustven odnos);
sŕčnost (pogum, odločnost);
širokosŕčnost (do ljudi in pojavov razumevajoč, strpen odnos, zlasti na osnovi čustevnost

Besede, ki so »brez« srca

brezsrčnost - lastnost človeka, ki je brez srca, usmiljenja
trdosŕčnost - neusmiljenost
ozkosŕčnost – pri vrednotenju upošteva samo določena merila, ki ne zajemajo pojava v celoti:

 

 Misli ŠTIRIH papežev O LJUBEZNI DO BLIŽNJEGA

Kar velja, ni delati velike ali majhne stvari, vidne ali ne pomembne, ampak samo ljubezen, s katero so narejene (Janez XXIII.).

Resnično ljubiti pomeni za kristjane velikokrat iti proti toku, biti pristni ljudje, ki rečejo slabemu slabo, dobremu dobro in se pogumno postavijo po robu javnemu mnenju, ki izenačuje ljubezen s spolnostjo, vrednost človeka z uspehom, pristnost z zunanjim videzom. Če hočete ljubiti tako, kot je ljubil Kristus, potem se morate pripraviti, da boste znali tudi trpeti kakor on in skupaj z njim. Ljubiti pomeni za kristjana: opreti se na Boga po Kristusovi osebi in se podarjati drugim, se jim dati na razpolago, jih sprejeti in jim pomagati. Če boste resnično ljubili, boste razumeli, kaj je kultura ljubezni, in pravilno gledanju na potrebe drugih in darovanje (sv. Janez Pavel II. mladim leta 1990)

Samo kdor zna v imenu ljubezni biti zahteven do samega sebe, sme zahtevati ljubezen drugih, kajti ljubezen je zahtevna (sv. Janez Pavel II.)

Če razmišljamo in živimo v kreposti skupnosti s Kristusom, potem se nam odprejo oči. Ne bomo več životarili in se obremenjevali sami s sabo, ampak bomo videli, kje in kako smo potrebni. Če bomo tako živeli in ravnali, bomo kmalu odkrili, da je veliko bolje biti tako koristni in biti na razpolago drugim, kot pa se obremenjevati samo z ugodnostmi, ki se nam nudijo. (Benedikt XVI. na 20. SDM v Kolnu, 21. avgusta 2005)

Človeka ne odrešuje znanost. Človek je odrešen po ljubezni. Če kdo v svojem življenju izkusi veliko ljubezen, je to trenutek "odrešenja", ki daje smisel njegovemu življenju. (papež Benedikt XVI.)

Ljubezen do bližnjega je pot, da srečamo tudi Boga, zapiranje oči pred bližnjim pa nas napravi slepe tudi za Boga. (papež Benedikt XVI.)

Prava revolucija se zgodi samo prek brezpogojne predanosti Bogu, ki je merilo pravičnost in hkrati večna ljubezen. In kaj nas bi lahko rešilo, če ne ljubezen? (papež Benedikt XVI.)

»Po zgledu našega učitelja smo tudi mi poklicani, da postanemo bližnji, da delimo življenjske razmere oseb, ki jih srečamo. Naše besede, dejanja in drže morajo izražati solidarnost, pripravljenost, da nam bolečina drugih ne ostane tuja. (...) Posnemajmo Jezusa: šel je na ulice, ni načrtoval ne revežev, ne bolnih, ne invalidov, ki so mu prekrižali pot. Zaustavil se je pri prvem, ki ga je srečal, in postal navzočnost, ki priskoči na pomoč, znamenje Božje bližine, ki je dobrota, previdnost in ljubezen.« (papež Frančišek)

Ponovno moramo odkriti pomen daru, zastonjskosti, solidarnosti. Divji kapitalizem razglaša logiko dobička za vsako ceno, logiko dajanja, da bi prejeli, izkoriščanja ne oziraje se na osebe ... Sadove vidimo v krizi, ki jo preživljamo! Ta hiša je kraj, ki vzgaja za ljubezen, je 'šola' ljubezni, ki nas uči, da gremo naproti vsaki osebi, ne zaradi dobička, ampak iz ljubezni. (papež Frančišek)

 MOLITEV

VZEMI, O GOSPOD

Vzemi, Gospod
to moje srce, ki je hladno, toda žejno ljubezni,
oblikuj ga, da bo postalo
poslušno, ljubeče in velikodušno.
Vzemi vse moje misli
da se bom naučil vedno iskati tisto,
kar je v meni in v drugih dobrega.
Vzemi moje lene noge,
ki se ne odpravijo k tistemu,
ki potrebuje prijatelja.
Vzemi moj glas,
da bom danes izrekel
spodbudno besedo tistemu,
ki je potreben tolažbe in bližine.
Sprejmi in razsvetli moj obraz,
da bo z žarki upanja osvetlil
tistega, ki ga tlači obup.

SP odlomek

Filip mu je odgovoril: »Za dvesto denarijev kruha jim ne bi bilo dosti, da bi vsak dobil vsaj majhen kos.« Eden izmed njegovih učencev, Andrej, brat Simona Petra, mu je rekel: »Tukaj je deček, ki ima pet ječmenovih hlebov in dve ribi, a kaj je to za toliko ljudi?« Jezus je dejal: »Posedite ljudi.« Bilo pa je na tistem kraju veliko trave. Posedlo je torej kakih pet tisoč mož. Tedaj je Jezus vzel hlebe, se zahvalil in jih razdelil med sedeče. Prav tako je razdelil tudi ribe, kolikor so hoteli (Jn 6,7-11)

Čudež  PODARJENEGA

(pismo fantiču, ki je podaril pet hlebov in dve ribi)

Ne moremo se čisto primerjati s Filipom, danes so problemi večji od nas, ker odslovimo bližnjega, kot vsak sam ve in zna naj si gre kupiti potrebno. Kupovati, to je naša vsakdanja miselnost: če si želiš karkoli, si greš kupiti. Jezus pa je rekel: Dajte jim vi jesti. Tedaj je Andrej rekel: Kje naj kupimo hrane za toliko ljudi. Potrebno bi bilo preveč kruha, preveč zdravil preveč šol ... da bi se lahko spoprijeli z velikimi problemi človeštva. Strinjam se z obema učencema: ne verjamem, da bi lahko pripravili toliko sredstev, kapacitet. Problemi so vedno večji kot so naše možnosti ... Nikoli mi ne bo uspelo, zato ne bom poskušal ... Ti, dragi neznani fantič, si odprl svoj prtiček, medtem ko so drugi skrivali hrano, ki so jo morda imeli s seboj. Kot vdova v templju tudi ti nisi dal veliko. Dal si vse in to, kar si imel, si izročil v Jezusove roke. Naj nas tvoje dejanje predrami, da bomo tudi mi prebudili v sebi srce otroka, ki ni preračunljivo in zaupamo svoje sposobnosti Jezusu, odpremo naše torbe in iztegnemo roke ter bližnjemu ponudimo naš dar. Tudi drugi bodo naredili podobno in solidarnost med ljudmi se bo, čeprav po kapljicah, večala.

 iskalec in zbiralec Marko Čuk

Ko sem bila še majhna, sem si v svoji naivni otroški domišljiji predstavljala, da je moje srce podobno balončku, tistemu za napihniti. In vsakokrat, ko so mi starši, sorodniki, učitelji ... z besedami ali dejanji povedali in pokazali, da me imajo radi, ali me pohvalili, da sem bila pridna ... ali pa sem jim sama iskreno to čustvo ljubezni, skrbi ... vračala: podarila objem, poljub ... sem imela občutek, da se ta balonček polni. Prav nasprotno pa se je dogajalo, ko sem bila na koga jezna, ko sem do koga gojila zamero, ko sem bila osamljena ... takrat pa sem imela občutek, da se je zaradi moje hudobije in vsakdanjih muh ta balonček praznil. Zdaj sem že najstnica, toda še vedno se včasih spomnim tistega občutka in takrat se vedno sprašujem, kaj se trenutno dogaja z menoj: ali se moje srce prazni ali pa ga polnim s pravo energijo, ki mi bo pomagala, da bom vsak dan živela polno in se počutila, kot da letim na oblakih ... Doris '98

Blagor srcu

Blagor srcu, v katerem je vedno dovolj prostora za vse in se ga najde nekaj tudi za tistega, ki pride zadnji.
Blagor srcu, ki tudi na najbolj oddaljenega ne gleda kot na tujca, ampak sprejema vse po največji zapovedi, ki nam jo daje Jezus v evangeliju.
Blagor srcu, ki nenehno živi svoj 'Tukaj sem' za Boga, za druge in zase: vedno bo polno.
Blagor srcu, ki je živo povezano z vsemi in z vsakim: s tem gradi skupnost ljubezni.
Blagor srcu, ki se veseli resnice in pravice: odsev Boga je in sveti vsem.
Blagor srcu, ki trpljenje drugih lajša s tem, da ga sprejema nase: uresničuje bratsko povezanost.
Blagor srcu, ki ne dela razlik zaradi barve kože, jezika ..., zanj je pomemben prijazen pogled, iskren nasmeh, jasen obraz, ki je odsev Božje miline: prinaša upanje.
Blagor srcu, ki je pozorno, velikodušno in nenarejeno: vsak dan gradi božje kraljestvo.
Blagor srcu, ki je krotko in ponižno, ker je nova podoba Kristusovega srca.

Tvoje srce pozna vse stvari

"Vsak človek ima svoj zaklad, ki nanj čaka," je reklo srce. "Srca skoraj nikoli več ne govorimo o zakladih, kajti ljudje ne marajo zanje. Le še otrokom o njih pripovedujemo. Nato pa jih prepustimo življenju, naj vsakega usmeri proti njegovi usodi. Toda na žalost gre le malokdo po poti, ki je zanj pripravljena, po poti Osebne legende, po poti sreče. Mislijo, da je svet grozeča nevarnost - in zato resnično postaja grozeča nevarnost. Srca govorimo z zmeraj tišjim glasom, a nikdar ne obmolknemo. Želimo si, da ljudje ne bi slišali naših besed: nočemo, da bi trpeli, ker nam niso sledili.« (...) Odslej je mladenič razumel svoje srce. Prosil ga je, naj ga nikdar ne zapusti.  (Paulo Coelho, Alkimist, Vale Novak, Ljubljana 1997, str. 136-137.)

Najlepša katedrala

Spominjam se, da mi je mati večkrat s tresočim glasom govorila: »Glej, tu je Bog.« Jaz pa sem iskal neznanega Boga na oltarjih, v barvnih oknih, skozi katere so se igrali sončni žarki. Ona pa je dodala: »Ne išči ga zunaj sebe; zapri oči, poslušaj njegovo bitje. Ti, moj sin, si najlepša katedrala.« M. Descalzo

Odpri se, srce

Odpri se, srce, v tej topli oktobrski noči,
ne bodi tiho, brez besed
ne slišim te, že dalj časa te ne slišim več,
skrival sem te pred ljudmi in
koliko časa je minilo brez enega samega izraza ljubezni,
le zlagani nasmehi in prazne besede. (...)
Nikoli ga ne pusti samega, kot sem to storil jaz,
pusti oblast, denar ni tvoj Bog
sicer boš tudi ti ostal brez prijateljev.
Spremenil se bom, spremenil se bom,
srce, odpri se, prosim te, naj te začutim.
Spremenil se bom, vrnil tak kot nekoč (...)
Morda sem jaz tisti, ki ne slišim
in me je strah vsakega čustva
prepričujem se, da ni nič
toda nimam več besed, v tej oktobrski noči (...)
(Lucio Dalla, Apriti cuore)

Moje in tvoje srce, Gospod

Gospod, prosim te, naredi, da bo moje srce, ki je v meni večkrat nemirno in tako nerazumljivo skrivnostno, postalo budno. Izročam ga tebi, Jezus: tako ga bom morda bolje razumel. Samo tam pri tebi in s teboj bo moje srce bolj razumljivo, postalo bo odprta knjiga, ki jo bo mogoče brati. Pomagaj mi, da bom ob nedeljah prihajal redno k mizi tvoje Evharistije: tam je vsa skrivnost odrešenja našega srca. Ti ga oblikuj, ponovno ga preuredi, ti ga osvobodi. Svobodno se ti izročam. Tako boš ti vzel moje srce in mi pustil tvoje, usmiljeno in ponižno srce. Samo tako boš za vedno ostal navzoč v meni. Hvala, ker si ti resnično zame večno življenje. (Anastasio Ballestrero)

Najlepše srce na svetu

Sredi trga, kjer je bilo vedno veliko ljudi, se je mladenič hvalil, da ima najlepše srce na svetu. Vsi so ga občudovali: res je bilo popolno, brez najmanjše napake. Tedaj je vstal iz množice starec in rekel: »Nikar se preveč ne hvali ... Tvoje srce še zdaleč ni tako lepo kot moje.« Pokaže svoje srce, ki je močno bílo, vendar je bilo polno brazgotin. Na njem so bile sledi ran in polno oteklin. Mladenič se je začel smejati, starec pa je nadaljeval: »Tvoje srce je res popolno, toda nikoli ne bi menjal s teboj. Glej, vsaka rana pomeni eno osebo, kateri sem podaril ljubezen; odtrgal sem del svojega srca in mu ga dal, in večkrat sem v zameno dobil košček njegovega srca; seveda tisto, kar sem prejel, ni bilo enakovredno tistemu, kar sem dal in tako imam tudi kakšno oteklino, ki pa v meni zbuja prijetno čustvo. Včasih pa mi ljudje tudi niso odgovorili: zato vidiš tudi številne brazgotine. Ljubiti je tvegano, toda bogve ... morda se mi nekega dne vendarle zahvalijo in zapolnijo prostor, ki sem ga prihranil zanje.« Mladenič je ostal brez besed in solznih oči. Vzel je del svojega srca in ga ponudil starcu. Starec ga je sprejel, potem je vzel del svojega starega, zakrpanega srca, in z njim zapolnil rano, ki je ostala v mladeničevem srcu. Ta del se ni povsem prilegal, zato je na mladeničevem srcu ostala vidna brazgotina. Starec je modroval: Ko bi ljudje vedeli, da lahko eno samo iskreno dejanje ljubezni osreči veliko ljudi in začne spreminjati svet ... koliko več pravičnosti, miru in veselja bi bilo na zemlji.

Sveti Anton in srce v skrinji

Ko je sv Anton Padovanski pridigal v Firencah, je tam umrl bogat človek, ki ni maral poslušati njegovih govorov. Sorodniki so želeli, da bi bil pogrebni obred lep, zato so povabili očeta Antona, da bi spregovoril ob grobu. Zelo so bili ogorčeni, ko je svetnik ob razlagi svetopisemskih besed: »Kjer je tvoj zaklad, tam je tvoje srce« dejal, da je bil pokojni skopuh in slepar. Jeznim sorodnikom je rekel: Pojdite pogledat v njegovo skrinjo, tam boste našli njegovo srce. Odprli so skrinjo in tam, presenečeni, sredi denarja in dragocenega nakita našli še utripajoče srce. Poklicali so zdravnika, ki je odprl njegov prsni koš, in lahko so se prepričali, da pokojni v prsih ni imel srca. Ta čudežni dogodek je nekatere bogataše in skopuhe tako presunil, da so se spreobrnili in skušali popraviti škodo, ki so jo storili s svojim oderuštvom in kopičenjem denarja.

Kjer se srečujeta nebo in zemlja

Bogataš je vprašal modreca, kje bi lahko našel srečo. Modri mož je odgovoril, da se sreča nahaja tam, kjer se dotikata nebo in zemlja. Bogataš se je odpravil na pot, prehodil je širne planjave, se vzpenjal na hribe in plezal čez gore, se peljal čez morja ..., todačrta, kjer se stikata zemlja in nebo, se je vedno bolj oddaljevala. Ko je obhodil zemljo, se je spet vrnil na izhodišče, ne da bi našel, kar je iskal. Tedaj mu je modrec dejal: Tisti kraj, kjer se srečujeta nebo in zemlja je človeško srce.

Kjer je tvoj zaklad, tam bo tudi tvoje srce. (Mt 6,21)

 Gospod ne vidi, kakor vidi človek. Človek namreč vidi, kar je pred očmi, Gospod pa vidi v srce. (1 Sam 16,7)

Bedaki imajo srce v svojih ustih, modri pa usta v svojem srcu (Sir 21,26)

Človekovo srce načrtuje svojo pot, a Gospod vodi njegove korake. (Pregovori)

Kdor dregne v oko, izvabi solze, kdor dregne v srce, povzroči bolečino. (Sirahova knjiga)

Srce mora imeti roke - toda gorje, če so roke brez srca (indijska modrost)

Kaj mi koristi, da je svet tako velik, če pa je moje srce majhno? (slovenski pregovor)

Srce ene ženske vidi več kot oči desetih moških. (švedski pregovor)

  Srce imaš samo tedaj, če ga imaš za druge. (Friedrich Hebbel)

Biti mlad pomeni imeti srce, ki ni preračunljivo (René Bazin)

Čim bolj veselo je tvoje srce, tem svetleje sije sonce. (Romano Guardini)

Bogastvo, ugled, moč, vse je nepomembno in ničevo v primerjavi z veličino srca - samo srce je edina dragocenost na svetu. (Adalbert Stifter)

Srce daje barvo vsemu, kar človek vidi in sliši in ve. (Johann Heinrich Pestalozzi)

 Otroci poslušajo z očmi in gledajo s srcem (Albert Herold).

Človekovo srce - drobcena pika na našem planetu. Vendar se tu rojeva ljubezen. (Phil Bosmans)

Ljudi je treba iskati ne z lučjo, temveč s srcem, saj samo ljubez­ni odprejo svoja srca. (Peter Rosegger)

En prostor na svetu, vsaj en majhen delček lahko spremenimo: svoje lastno srce (Reinhold Schneider)

Gospod, zdi se mi, da bi se mnogi ljudje spreobrnili, če bi imeli kristjani bolj toplo srce. (Alessandro Pronzato)

Edino, kar nam pomaga vstopiti v molitev, je srce, ki je pri­pravljeno poslušati. (Jacques Loew)

Resnice ne spoznamo le z razumom, ampak tudi s srcem. (Blaise Pascal)

Če je kje na svetu veselje, potem je to veselje človeka, ki ima čisto srce. (Tomaž Kempčan)

Plemenite misli in čisto srce - to dvoje si moramo izprositi od Boga (Johann Wolfgang Goethe).

Srce, ki ljubi, spremlja tudi tistega, ki zaide, in ljubi, tudi če ve, da bo ranjeno (Mahatma Gandhi).

Prišla sem do spoznanja, da je človeško srce po naravi dobro, in prepričala sem se, da je vsepovsod mogoče najti srčno dobroto ... Že samo zaradi človeške dobrote nam še ni treba obupati nad svetom (Pearl Buck).

Človekovo srce je bolj pretkano in zvito, kakor slutiš; in kar se skriva prav na njegovem dnu, dostikrat ne opazi niti oko najbolj bistrega opazovalca (J. B. Hirscher).

Ko bi mogli reči o meni: dobro srce. Potem bi lahko vse drugo pozabili. (Franc Sodja)

Kaj pomaga zdravo telo in učena glava, če je srce hudobno? (bl. Anton Martin Slomšek)

Lepo življenje je sposoben ustvarjati samo tak človek, ki ima lepo dušo, dobro srce, dober namen. (Danijel Halas)

Resnica je oko, ki gleda, ljubezen pa srce, ki čuti. Prava sreča nastane šele v srcu. V njem dozori v lepoto, ki je največja in najbolj dragocena. (Stanko Cajnkar)

Veselo srce podaljša naše dni. Toda naša dobra volja mora biti za dušo in telo zdravilo, ne ugonobilo. (bl. Anton Martin Slomšek)

Kaj pomaga, če je glava prebrisana, srce pa hudobno in robato. Branje in pisanje je le lupina, jedro pa krščanska omika in žlahtno srce. (bl. Anton Martin Slomšek)

Srce je bogastvo, ki se ne prodaja in se ne kupuje, temveč se ga podari. (Gustave Flaubert)

 Kaj pomagajo oči, če je srce slepo? (Anthony de Mello)

 Kjer srce srcu govori, / tam ni prevare, ni laži. (Engelbert Gangl)

Najboljši pridigar je srce, najboljši učitelj je čas, najboljša knjiga je svet, najboljši prijatelj je Bog (španski pregovor).

Srce človeško, kot sonce plamteče, / svet okrog sebe z dobroto zažgi! / Sveti in grej in za druge zatoni - / življenje priklije le iz srčne krvi. (Cvetana Priol)

Pravo merilo srca se imenuje ljubezen. Če je srce polno nezaupanja in samoljubja, razum ne bo nikoli našel poti do miru (Phil Bosmans).

Ločnica med dobrim iz zlim ne poteka med ljudmi, ampak skozi vsako človeško srce. V vsakem izmed nas ima dobri ali zli duh svojo bojno črto. (Jožef Smej)

Čim bolj človek razumeva svoje lastno srce, tem bolj razumeva tudi evangeljske nauke. (Henry Newman)

Srce je ključ do nebes, v njem je skrita velika moč vesolja, ki je edina nepremagljiva, ki edina ustvarja (Raoul Follereau).

Če imaš srce za druge, če te bolečina drugih prizadene, če lajšaš stisko drugih, če sprejemaš ljudi takšne kot so, če več daješ kot prejemaš – potem je to ljubezen. (Phil Bosmans)

Srce je najbolj pravičen sodnik. Uglašeno je na naš notranji glas. Pove nam, ali smo ravnali prav ali ne. Ne le žalost, pravo telesno bolečino lahko občutimo ob spoznanju, da smo sočloveku prizadejali gorje. (Berta Golob)

Nekaj lepega je, da imamo srce in da moremo z njim – čeprav je tako majhno – ljubiti Boga. (sv. Janez Marija Vianej)

Prosimo Mater božjo, naj nam da svoje srce: tako lepo, tako čisto, tako sveto, tako polno ljubezni in ponižnosti, da bi mogli prejeti Jezusa v Kruhu življenja in da bi mu mogli služiti v naših ubogih (mati Terezija).

Ni ga človeka, ki Boga ne bi ljubil in se ga bal; vsa naša nesreča v življenju in smrti izvira od tod ker je naše srce razdeljeno med ljubeznijo do Boga, bojaznijo pred hudičem in ljubeznijo do sveta in mesa... v svojem usmiljenju je Bog spoznal, kako so naša srca razdvojena, in stopil je na zemljo in prebival med nami... Tako nam je pokazal pot in nam razodel svojo ljubezen (Sigrid Undset).

Vse preveč verjamemo samo očem in premalo srcu. Srce pa nam pravi, da Sveti Duh resnično prebiva v naši sredi: iz vsake modre besede zveni in iz vsake molitve. Druži nas z vsemi, ki verujejo vanj (Emilijan Cevc).

Naj bo kakšno srce še tako privlačno, bo vedno obstajalo še neko večje Srce, večja ljubezen, plemenitejša predanost. Če se vam zdi vaša mati utelešenje vsega tistega, kar je v življenju najlepše, ali morete potem misliti, da bi Bog, ki je ustvaril materinstvo, premogel manj ljubezni? (Fulton Sheen).

V Kristusu si je Bog resnično privzel človeško srce. Bog ima ne le božje srce, polno usmiljenja in odpuščanja, ampak tudi človeško srce, sposobno vseh čustvenih vzgibov. (sv. Janez Pavel II.)

 Če človekovo srce ni dobro, potem ne more postati nič drugega dobro. In dobrota srca more naposled priti samo od Tistega, ki je Dobrota - Dobrota sama. (papež Benedikt XVI.)

Pomagaj mi, Gospod, da bi bilo moje srce usmiljeno, da bi čutila vse trpljenje bližnjih in da nikomur ne odrečem svojega srca. (sv. Favstina Kowalska)

Mladina, delaj dobro vsem, bodi vesela in dobrohotna, vsak trenutek je dragocen. Starši, vaši otroci si želijo samo en zaklad – vaše srce. (sv. Janez Bosko)

Srce se mora vedno bolj širiti in prirojena sebičnost mora zamenjati razdajajoča se dobrota. Mar ni ves evangelij veselo oznanilo dobrote? (Franc Sodja)

Tudi če nimaš ničesar, lahko daješ vsakomur, če mu hočeš dobro. Če nimaš stvari, imaš srce ... Srce raste, ko se troši, se bogati, ko se razdaja. (Primo Mazzolari)

 Težko bi bilo najti resnico, ki bi bila čistejša od vsakdanjega reka, da ima kdo "srce na pravem mestu". (Gilbert Keith Chester­ton)

Modrost ni samo razum, je tudi srce; modrost ni samo umovanje, ampak je tudi slutnja; modrost ne izhaja samo iz mišljenja, am­pak tudi iz čutenja. (Ivan Golub)

Razdaj srce tudi drugim, svoji družini, prijateljem, in šele s tem Bog zares nekaj dobi, ko Mu daruješ vse svoje srce. (Anthony de Mello)

Srce ki se ob bedi ne zgane, je zares bedno srce (Raoul Follereau).

Vsakemu bitju pripada toliko sreče, kolikor je prenesejo njegovi čuti in njegovo srce ... Hvaležnost pa je tako sladka in tako neizbežno sladko je ljubiti, da najrahlejše božanje zraka zbudi v mojem srcu zahvalo. Potreba po hvaležnosti me uči, da iz vsega, kar se mi zgodi, naredim srečo (André Gide).

Človek, ki zapre srce pred sočlovekom, ravna krivično; kristjan, ki zapre srce pred kristjanom, zagreši bogoskrunstvo, kajti kjer je kak človek, povsod tam je oltar božje ljubezni (Primo Mazzolari).

Pripravlja Marko Čuk