19. januar

LETA 1532 SVETI KRIŽ POSTANE MESTO

Vas Vipavski Križ, eden najlepših zgodovinskih kulturnih spomenikov v Sloveniji, leži na hribu v osrednjem delu ajdovskega dela Vipavske doline. Naseljen je bil že v predrimskih časih, mimo je tekla pomembna cesta med Oglejem in Ljubljano (čez Hrušico -Ad Pirum) ...  Prve pisne listine o kraju pa segajo v 13. stoletje, po turškem zavzetju Gorice je dal goriški škof zgraditi štiristolpni grad in leta 1483 so ga goriški grofje obdali z obzidjem zaradi nevarnosti turških vpadov. Na današnji dan, leta 1532 pa ga je cesar Ferdinand povzdignil v mesto (meščani so dobili sodnika, dolžni so bili skrbeti za obzidje .... Leta 1636 so zgradili kapucinski samostan, v katerem je živel tudi pridigar Janez Svetokriški. Do leta 1955 se je naselje imenovalo Sveti Križ, Vipavskega so ga preimenovali v povojni kampaniji oblasti in prizadevanju, da se iz toponimov slovenskih krajev odstrani vse, kar spominja na vernost.

LETA 1798 ROJEN AUGUSTE COMTE

FRANCOSKI FILOZOF, OČE POZITIVIZMA († 1857)

Pozitivizem je filozofska smer, ki zavrača vsakršno metafiziko in jemlje izkustvo kot edini vir pozitivnega spoznanja. Vse znanosti so usmerjene k znanosti o človeških družbenih odnosih - sociologiji. Za utemeljitelja pozitivizma velja francoski matematik in filozof August Comte. Klasiki marksizma so njegov nauk zavračali.

LETA 1809 ROJEN EDGAR ALLAN POE

AMERIŠKI PESNIK IN PISATELJ, OČE GROZLJIVKE († 1849)

Ameriški pesnik, pisatelj in esejist Edgar Allan Poe, sin potujočih igralcev, velja za enega od začetnikov grozljivke v literaturi. S svojimi grozljivo fantastičnimi novelami je poglobil zanimanje za tradicijo grozljivega romana. O tem pričuje njegova knjiga Propad hiše Usher in druge zgodbe (slovenski prevod 1952).

njegove misli:

• Kdor sanja podnevi izve veliko stvari, ki uidejo tistemu, ki sanja samo ponoči.
  
• Vse kar vidimo in se nam dozdeva so samo sanje v sanjah.
  
• Verjemi polovico tistega, kar vidiš in nič od tistega, kar slišiš.
  
• Leta ljubezni bodo pozabljena v eni sami minuti sovraštva.
  
• Vsaka pesem bi morala bralca spominjati, da bo nekega dne umrl.

LETA 1839 ROJEN PAUL CEZANNE

FRANCOSKI POSTIMPRESIONISTIČNI SLIKAR († 1906)

Paul Cézanne je postavil temelje za ustvarjanje v 20. stol. (med impresionizmom in kubizmom). Doma v Aix-en-Provence, v Provansi na jugu Francije. Nekaj časa neločljiv prijatelj z Emilom Zolajem, študira risanje, v Parizu sreča impresionista Pissarra, ki je njegov mentor in skupaj ustvarjata krajine... Njegove slike so kasneje vztrajno zavračali in precej časa je trajalo, preden so ga sprejeli (Monet). Cézannovi vzorniki so bili Tizian, Giogione, krajinar Nicolas Poussin, Camille Pissaro. K ustvarjalnosti ga je spodbujala predvsem Provansa, kjer je v krajini našel svoj pravi navdih. Njegove umetnine so našle mesto v zgodovini šele precej pozneje. Cézannov slog predstavlja odmik od samo vizualnih vsebin do bolj intelektualne umetnosti.

LETA 1868 UMRL FRIDERIK BARAGA

ŠKOF IN MISIJONAR - APOSTOL INDIJANCEV, BOŽJI SLUŽABNIK (* 1797)

Eden največjih sinov slovenskega naroda je bil rojen v gradiču Mala vas na griču med Trebnjem in Dobrničem. V svojem življenju je vedno hodil "za višjim klicem": odpovedal se je karieri pravnika in položaju graščaka ter je izbral duhovniški poklic; kmalu je začutil, da Bog od njega pričakuje več, zato se je odločil za misijonsko delo med ameriškimi Indijanci. Med njimi je deloval z vnemo dobrega pastirja, ki ga je vodila tudi doma, kjer pa je zaradi hladnega janzenističnega duha med duhovščino doživljal veliko nasprotovanj. Iz domovine je odšel brez zagrenjenosti, v srcu je do nje ohranil vso ljubezen. Kot misijonar se je odlikoval po junaški odpovedi: zadovoljen je bil z najnujnejšim za življenje in delo. Ko je postal škof, si je v skladu s tem prepričanjem izbral geslo "Unum necessarium" (Eno je potrebno - namreč: delati za božje kraljestvo, drugo nam je zagotovljeno). -

več:
S. Čuk, Pred 200 leti se je rodil Friderik Baraga: Priloga, v: Ognjišče 6 (1997), 38-45.
S. Čuk, Misijonar Friderik Baraga: Pričevanje, v: Ognjišče 1 (2003), 16-17.
S. Čuk, Friderik Baraga (1797-1968): Obletnica meseca, v: Ognjišče 1 (2018), 42-43
B. Rustja, Irenej Friderik Baraga, Naši svetniški kandidati, v: Ognjišče (2023) 1, str. 99.
G. Čušin, Pozdravljen, Baraga!: S svetniškim kandidatom na TI, v: Ognjišče 1 (2023), 99.
spletna stran Ognjišča: Irenej Friderik Baraga
v knjigi: K. Mauser, Le eno je potrebno 1 in 2, Ognjišče, Koper, 2022.
v pobarvanki: B. Golob, S.Karim, Škof Baraga, Ognjišče, Koper 2018.

nekaj njegovih misli:

• Če hočeš biti srečen, tedaj bodi resnično dober in plemenit. Bodi dober do revnih in potrebnih, kolikor le moreš. Morda si ti sam reven, a gotovo je kdo še revnejši od tebe.
  
• Božje kraljestvo je tudi v naših srcih. Če lepo živimo in služimo Bogu, tedaj gospoduje on v naših srcih. Če pa se slabo vedemo, delamo grdo in služimo hudobnemu duhu, tedaj on gospoduje v naših srcih.
  
• Lažeš Gospodu Bogu, ko mu rečeš: Odpusti mi, kakor odpuščam svojemu bližnjemu jaz. Če ti ne odpustiš bližnjemu, ravnaš nečastno in v resnici prosiš Boga, naj te pahne v peklenski ogenj.
  
• Če ljubiš Boga, ljubiš svojega bližnjega. Ne ostani pa pri lepih mislih; tvoja ljubezen mora biti delavna. Koliko žalostnih potrebuje tvojih tolažilnih besed, koliko nesrečnih je potrebnih tvoje pomoči.
  
• Moli v resnici! Če prosiš Boga lepih čednosti: ljubezni, ponižnosti, potrpežljivosti, pokorščine, čistosti ali časnih dobrot, prizadevaj si tudi resnično, da to dosežeš. Sicer bi bila tvoja molitev tvojemu dejanju nasproti in torej ne resnična, ampak hinavska.
  
• Tudi v naših srcih nam Bog neprestano govori. Kadar hoče kdo storiti kaj slabega, mu srce takoj pove, naj tega ne stori. Če bi pa rad storil kaj dobrega, mu takoj reče: Tako stori!
  
• Ne verjemi vsega, kar slišiš. Saj vendar dobro vemo, kako močno sta danes razširjena laž in obrekovanje. Ne zmeni se za vse, kar slišiš. Tudi ne opazuj preveč drugih, kako se vedejo. Pazi bolj nase.
  
• Če te kdo posvari in navaja k dobremu, to rade volje sprejmi. Bodi mu iz srca hvaležen in si vzemi k srcu svarilne besede. In živel boš vedno srečneje.
  
• Glej, da boš svojega očeta in svojo mater iskreno ljubil. Ne pozabi lepo ravnati z njima. Dala sta ti življenje in te vzgojila. Dala sta ti vse, preden si sploh začel skrbeti zase.
  
• Bodi dober do revnih in potrebnih, kolikor le moreš. Morda si ti sam reven, a gotovo je kdo še revnejši od tebe; bodi torej dober in usmiljen, kolikor je mogoče in Jezus te bo imel zelo rad.
  
• Ko boš ob koncu svojega življenja stopil pred večnega Sodnika, te ne bo vprašal, kako dolgo si živel na zemlji, pač pa boš moral dati odgovor, kako si živel: pošteno ali nepošteno.
  več:
  

LETA 1876 ROJEN DRAGOTIN KETTE

PESNIK MODERNE († 1899)

Moderna je umetnostna smer ob koncu 19. stoletja, za katero je značilen zlasti subjektivizem. Slovensko moderno v literaturi predstavlja znamenita četverica Kette, Murn, Cankar in Župančič, ki so bili "enega gnezda ptiči, pevci iste pomladi". Najstarejši med njimi je bil Kette, ki je pri drugih treh užival velik ugled. "Najviše cenim Ketteja," je dejal Oton Župančič. "On je bil sploh najbolj univerzalen človek med nami." Še bolj ga je spoštoval Ivan Cankar: "V svojem stremljenju in mišljenju je bil med vso svojo družbo najgloblji in najvišji." Žal pa je prav on prvi od četverice dal slovo lepotam tega sveta, ki so navdihovale njegove pesmi. O njem je Mimi Malenšek napisala biografski roman Pojoči labodi (1970); njegov rojak Silvo Fatur pa je Kettejevo življenje, predvsem mladost, živo predstavil v knjigi Oče in sin in zagorski zvonovi (Libris, Koper 2005).

... več o njem: obletnica meseca, v: Ognjišče (2006) 1

nekaj njegovih verzov in misli ...

• Bodimo delavni, ker delo je življenje. Ne delajmo le zase, ker srečni smo le z drugimi, a delajmo vztrajno, ker kratko je življenje, a vendar dosti dolgo, da v njem dosti dobrega storimo.
  
• Brez dogem in brez vaših energij / sem vedel bolje nego zdaj nekoč, / da On je vir vseh zemeljskih moči, // da v slednjem žarku, plamenu in zvoku, / magnetnem toku in rastlinskem soku / deluje v mislih On, prvotna moč.
  
• Glej, menil sem, da mogel bi živeti / brez tebe kdaj, brez svojega Boga; / a naj li rastejo vonljivi cveti / brez sonca sredi jasnega neba?
  
• In smrti ni... Jaz vidim le življenje, / ljubezen večno vidim krog in krog; saj, če te, duh, neskončno hrepenenje, / ah, če te je v nebo poklical Bog.
  
• O Bog svetlobe, Stvarnik harmonije, / tvoj izgubljeni sin je zopet tu; / o daj mu izgrešenega miru / v bližini svoje svete domačije.
  
• A duša naša - ta nikdar ne laže. / In če se v govoru drugače kaže, / pove ti vso resnico en zdihljaj.

o njem:

• Njegov duševni razvoj je bil tako nagel, krepak in naturen, kakor drugega nobenega. (Ivan Cankar)
• Ti nisi tako izzivajoč, kot sva midva (s Cankarjem) op. red.), a ti si zato vse kaj drugega! Ne misli, da ti hočem laskati, a v tebi je globina, v tebi je bistvo. Mi tavamo, iščemo - ti hodiš trdno in varno; mi se motimo - ti prerokuješ. (Oton Župančič)
  
• Vsi Kettejevi sodobniki poudarjajo, da je bil Kette človek izrednih lastnosti. Globok in bister um, skromnost in prisrčnost so se družili z mladeniško možatostjo. (France Koblar)

LETA 1886 ROJEN VLADIMIR LEVSTIK

PISATELJ, PESNIK IN PREVAJALEC († 1957)

Božična noč ... Vsa tiha dolinica dremlje v debelem snegu. Zvezde na temnem svodu neba se iskrijo ravno toliko, da razločiš cesto, ki se vije ob vodi v vas. Popoldne je metlo, tudi po gazi leži za ped snega in sleherni korak je muka. Blagor mu, kdor sedi doma za toplo pečjo in ga ne grize srditi mraz in mu noge ne klecajo od naporne hoje. A do polnočnic je še časa in na cesti ni videti žive duše ... Pač! Temna postava se bliža vasi. Mlada žena je (...). Oh, da je sama, že zdavnaj bi se zgrudila v mehki sneg, da se oddahne in zadremlje ... čeprav ne bi vstala nikoli več! A mlada žena stopa, stopa, bolj mrtva ko živa, in stiska k sebi detece, sinka zlatolaščka, zavitega v toplo volneno ruto. – Tako se začenja zgodba Deček brez imena, v kateri pisatelj Vladimir Levstik pripoveduje o otroku, nedolžni žrtvi prve svetovne vojne (po tej zgodbi nosi naslov njegova edina knjiga za mlade). Pisatelja, ki zaradi revščine niti srednje šole ni dokončal, zapustil pa je bogato knjižno bero ter se uveljavil kot odličen prevajalec, se spominjamo ob obletnici rojstva.

... več o njem: obletnica meseca, v: Ognjišče (2016) 1

njegovi misli:

• Ne sodi brata, če je v srcu srd! / Le tisti duši moreš dno dozreti, / v katero ti ljubezen čista sveti; / kdor hodi s temo, mu je dom zaprt.
  
• Ne boj se sovražnikov, a prijatelja se varuj, ki vedno pritrjuje.

LETA 1911 UMRL JOSIP APIH

ZGODOVINAR SLOVENSKEGA ŠOLSTVA (* 1853)

Po ljudski šoli v Begunjah in gimnaziji v Ljubljani je študiral na Dunaju zgodovino in zemljepis s Knafljevo štipendijo. Petnajst let je poučeval na Moravskem, od leta 1892 do upokojitve pa v Celovcu. Poleg pedagoškega dela se je ukvarjal tudi s pisanjem zgodovinskih razprav in knjig, ki so obravnavale zgodovino slovenskega šolstva. V svojem najpomembnejšem delu Slovenci in 1848 (1888) je dokazoval, da so se Slovenci začeli obnašati kot narod šele v tem letu. Snov za svoje spise je Apih nabiral v arhivih.

LETA 1918 UMRL JAKOB BROLLO

FURLANSKI SLIKAR ( * 1834)

Sprva se je slikarstva učil doma v Huminu, potem pa je odšel na akademijo v Benetke. Najprej je delal na Koroškem in potem na slovenskem Štajerskem – kot sodelavec Tomaža Fantonija, ki je slikal figuralne kompozicije, Brolo pa ga je dopolnjeval s fresko tehniko. Kasneje je delal s svojim pomočnikom Biertijem in s svojim sinom. Za cerkve je slikal freske pa tudi oltarne slike ... Najbolj znane poslikave pri nas: Petrovče, Sv. Trojica v Slovenskih Goricah, Velika Nedelja, Gradišče pri Ormožu, Ponikva, Vitanje, Nova Cerkev, Kamnica, Brežice... Njegova prva ljubezen pa je bila Koroška, kjer je poslikal tri cerkve na območju Štalenske gore (Šentlovrenc nad Celovcem, Šentmartin...), cerkev v Žitari vasi ... Naslikal je tudi 15 križevih potov in ok. 110 drugih oljnih slik, mnogo poljskih znamenj in kapelic.

LETA 1928 ROJEN VINKO KOBAL

MLADINSKI DUHOVNIK IN USTANOVITELJ GIBANJA POT († 2001)

"Moje največje bogastvo je bilo življenje, ki sem ga prejel kot dar in radostno živel... Moje besede so bile le seme, ki ga je Bog po meni sejal, rodile bodo sadove z milostjo, ki jo bo on dodal vsaki duši, ki jih je z odprtim srcem sprejemala." Tako je zapisal v svoji duhovni oporoki Vinko Kobal, začetnik in vo­ditelj gibanja Pot, ki je s svojo duhovnostjo številnim mladim iz vse Slovenije pomagalo pri vzgoji krščanske osebnosti.

... več o njem: pričevanje, v: Ognjišče (2001) 7... v knjigi Pripoved starega, modrega bobra, ki jo je izdalo Ognjišče

nekaj njegovih misli:

• Mladi kristjani, vzgojeni v zavezi z Bogom, morejo imeti pozi­tiven odnos do življenja. So optimisti življenja, ki se povsod za življenje zavzemajo, ga ljubijo in pospešujejo, verjamejo v Življenje.
  
• V mladih dušah je globoko usidrana potreba po prijateljstvu, po pristni in trdni ljubezni, po varnem občestvu.
  
• Mladi so željni pristnih odnosov, kjer vladajo prava pozornost, iskrenost, potrpežljivo čakanje in spoštovanje vsake človeške osebe.
  
• Vsako srečanje je dar. Bog je za njim. Le zdi se kakor slučaj. Božja dobrota načrtuje vsa srečanja. Celo vse pogoje razporedi, da lahko nastanejo.
  
• Krščanstvo daje trpljenju najvišjo vrednost. Mladim ne smemo ponujati lahkega krščanstva, brez napora in brez trpljenja, ampak ravno nasprotno. Značilnost mladih je velikodušnost in samo v naporu in sprejemanju trpljenja lahko pokažejo svojo velikodušnost.
  
• Na dnu svojega srca nosi človek temeljno potrebo po srečanju s sočlovekom. Kolikor polnejša je osebnost, ki se z njo sreča, toliko večjo mero sreče prinaša. Kdor nima možnosti za srečanje, ne more pravilno oceniti niti samega sebe.
  
• Ko se Bog odkriva človeku, razsvetljuje s svojo lučjo njegovo pravo vrednost. Kliče ga k nalogam, ki mu jih je v svetu zanj prihranil. Kliče ga po imenu, ker ga hoče potegniti iz anonim­nosti, v kateri se utaplja.
  
• Kot temelj svojega oznanila je Jezus postavil skrb, da bi spremenil človeka v notranjosti... Človek, ki bo notranje nov, predelan v Kristusu, bo tudi drugače ravnal v svojem vsakdanjem življenju.
  
• Če je življenje prazno in dolgočasno, ni mogoče resnično praznovati. Polno življenje praznike izoblikuje v resnična doživetja človeškosti
  več:
  

LETA 1964 UMRL JOSIP JERAJ

DUHOVNIK, TEOLOG, PROFESOR, PUBLICIST (* 1892)

Rodil se je leta 1892 v Rečici ob Savinji, gimnazijo je obiskoval v Celju, nato pa študiral bogoslovje v Mariboru. Po posvečenju leta 1915 je bil v Gradcu promoviran za doktorja teologije. Leta 1919 je postal profesor moralne teologije na Visoki bogoslovni šoli v Mariboru, leta 1946 pa na Teološki fakulteti v Ljubljani. Sodeloval je pri mladinskem gibanju. Veliko je pisal zlasti o kulturnih in vzgojnih vprašanjih sedanjosti s teološkega stališča. Njegovo najbolj znano delo je knjiga Vzor človek ali osebnost kot ideal (1922).

LETA 1978 UMRL FRANC DEBEVEC

ZDRAVNIK FIZIOLOG, PROFESOR (* 1898)

Po diplomi na medicinski fakulteti na Dunaju (1924) je bil asistent v zdravilišču za pljučne bolezni na Golniku in opravil specializacijo iz ftiziologije. Do konca druge svetovne je bil zdravnik na pljučnem oddelku ljubljanske bolnišnice, nato primarij oddelka. V tridesetih je absolviral tudi na ljubljanski Filozofski fakulteti ter od 1943 - 1972 predaval pastoralno medicino na Teološki fakulteti v Ljubljani. S področja boja proti tuberkulozi je objavil več kot 50 strokovnih in okoli 30 poljudnih del.

LETA 1999 UMRL HUBERT BERGANT

organist in profesor umetnostne zgodovine (* 1934)

Rojen v Kamniku, na Akademiji za glasbo v Ljubljani je leta 1959 uspešno končal študij klavirja, leta 1960 pa je diplomiral še iz orgel. Iz tega inštrumenta je leta 1963 nadaljeval podiplomski študij, ki ga je zaključil leta 1969 na Dunaju. Po diplomi iz umetnostne zgodovine na Filozofski fakulteti v Ljubljani (1964) se je istega leta zaposlil na novogoriški gimnaziji kot profesor umetnosti, vodil je šolski pevski zbor in bil ravnatelj Glasbene šole. Leta 1972 je na Akademiji za glasbo v Ljubljani pričel s poučevanjem orgel, od leta 1982 kot redni profesor. Prof. Bergant je bil vodilni slovenski pedagog in virtuoz na orglah. Doma in v tujini je sam in v različnih komornih zasedbah nastopil na več 100 koncertih. Izvedel je vsa Bachova orgelska dela, številna slovenska in jugoslovanska dela za orgle, posebno skrb je posvečal izvedbam starejše orgelske literature, svoje sporede je sestavljal z izostrenim estetskim čutom. Bilo je vodilni orgelski pedagog; iz njegovega razreda so izšli vsi mlajši slovenski organisti ... Posnel je nekaj plošč in zgoščenk in leta 1996 napisal knjigo Ob orglah.

iskalec in zbiralec Marko Čuk