Skozi leto poteka veliko dobrodelnih akcij. Denar olajša finančno stisko, če se zgodi na primer poplava ali požar. Zakaj pa ne pomagamo človeku, če vemo, da misli na samomor? Zakaj ne preprečimo nasilja v družini, če vemo, da se to dogaja. Zakaj ne priskrbimo službe nekomu, ki jo on zelo aktivno išče? Mnogi bi res lahko naredili kaj, a očitno brezposelnim ne pustijo zraven, ker se bojijo za svojo zaposlitev. Se počutijo ogrožene? Pogosta so šikaniranja na delovnem mestu, a sodelavci se za to ne zmenijo, ker misijo samo nase. Zakaj zakonca ali para ne usmerimo na kakšno terapijo ali svetovanje, če vidimo resne težave? Potem pa pride do ločitev in trpijo otroci.
Mama, ki otroku preveč pomaga (otrok je zdrav) in dela vse namesto njega, otroku dejansko ne pomaga. To je podcenjevanje. Otrok se ne bo naučil samostojnosti, odgovornosti in bo verjetno še pri tridesetih ali štiridesetih letih doma pri starših. To ni pomoč in dobrota. Ko slišim, da je neka družina v stiski, se vprašam: “Zakaj je v stiski? Kaj je vzrok? Kaj dela narobe?” Stiska se ne sme vleči v nedogled in poiskati moramo neko pomoč? Človeka je treba dobro poznati, da mu lahko prav pomagamo! Pogosto imam občutek, da bogati skrbijo za revne, kot da bi bili revni nesposobni in neumni. Pa niso! Če bi dobili delo, ne bi potrebovali pomoči, znali bi si sami pomagati. Zaradi pandemije, vremenskih ujm ... je gospodarstvo v krizi, a zakaj si eni pomagajo iz nje, drugi pa ne? Včasih je dobrota res sirota. Tega, kar je dobil, človek ne ceni, morda celo ne ve, kaj s tem početi. Nima občutka, da se je treba v življenju boriti, da nekaj dobiš, zaslužiš in da je to proces. Marsikdo se naredi reven, da mu kdo pomaga, ne zna pa nekaj narediti, tudi zato ker mu ne dajo možnost za to. Moje sporočilo je: bodimo preudarni, ko pomagamo drugim iz stiske!
Brida

Hvala za vaše pismo, v katerem ste odprli veliko problemov. V prvem delu naštevate številne stiske v našem času, ki so za nekatere zelo hude. V podtonu lahko zaznamo očitek, da nekaterim ljudem pomagamo v stiski, drugim pa ne. Nekako kritizirate pomoč, ker lajša samo nekatere stiske. Dobrodelne organizacije pa tudi posamezniki ne morejo pomagati vsem ljudem v stiski, a to ne pomeni, da ne bi, kolikor moremo, pomagali vsaj nekaterim ljudem, zlasti tistim, ki so nam najbližji. Ko so sv. Tereziji iz Kalkute ‘očitali’, da je njena pomoč potrebnim samo kapljica v morje, saj ona pomaga samo nekaterim ljudem, na svetu pa je še ogromno revščine, jim je mirno odgovarjala, da se zaveda, da je vse njeno delo in delo njenih sester misijonark ljubezni kot kapljica v morje. A brez te kapljice morje ne bi bilo morje.
Ob vaši trditvi, kako je pomoč ljudem v stiski pomanjkljiva, ker kljub njej še vedno ostajajo revni ljudje, se spomnim zgodbe o človeku, ki je hodil ob obali in s peska v vodo metal morske zvezde, ki jih je tja naplavilo morje. Na suhem bi čez nekaj časa poginile. Obala je bila dolga in zvezd veliko. Ko ga je nekdo videl, kako meče zvezde v morje, je dejal, da je to njegovo početje nesmiselno, saj bo kljub njegovemu trudu veliko zvezd ostalo na suhem. Oni pa je odvrnil, da se pomoč lahko zdi nesmiselna njemu ne pa zvezdam. Njegovo početje je zanje rešitev!

RAZLIČNA POMOČ ZA RAZLIČNE STISKE
Če v prvem delu pisma, pravite, da ne zadostuje materialna pomoč, saj je tudi duhovnih stisk veliko (zakonske, samomori …). To drži. Ko lajšamo materialne stiske ne smemo pozabiti na duhovne. Cerkev je v duhu evangelija vedno govorila o telesnih in duhovnih delih usmiljenja. Vernikom je naročala, naj opravljajo obojna dela usmiljenja. Imajo pa eni ljudje več posluha za eno vrsto del, drugi pa za drugo. Razumno je, da opravljajo tista dela, kjer bodo bolj uspešni, kjer bodo uresničili sebe in bolje pomagali ljudem. Med svetniki poznamo take, ki so gradili bolnišnice, stregli bolnim in delili hrano ter druge, ki so cele dneve spovedovali, sprejemali ljudi, jih poslušali, jih tolažili, spodbujali k dobremu, jim posredovali smisel življenja in jih pri spovedi reševali teže krivde. Oboji so pomagali bližnjim in oboji so naredili veliko dobrega, vsak na svoj način.
Omenjate tudi problem brezposelnosti in dejstvo, da ni rešitev, da ljudem kar tako pomagamo, ampak jih navajamo, da si bodo znali sami pomagati. Pravilo popolnoma drži in menim, da je to cilj humanitarnih organizacij pa tudi drugih dejavnikov v družbi. Zlasti bi moral biti to cilj politike, da bi omogočala delovna mesta, kjer bi si ljudje s poštenim delom, za katerega bi prejeli pravično plačilo, služili vsakdanji kruh. Zato je tudi naša odgovornost, da volimo ljudi, ki si prizadevajo za to, ne pa tistih, ki mislijo samo na svojo korist, hujskajo k sovraštvu in podobno. Naša domovina nikakor ni imuna na to. Pri nas je dovolj če neki politik reče, da je proti Cerkvi in prejel bo dovolj glasov, da bo prišel v parlament.

POMOČ, KI POMAGA ŽIVETI, NE ŽIVOTARITI
Tudi ob najboljši gospodarski in socialni politiki se bodo pojavljale stiske in takrat smo dolžni pomagati. Jezus je dejal, da bomo uboge imeli vedno med seboj (Mr 14,7). Svetniki so tudi govorili, da raje pomagajmo enemu človeku, čeprav bi ta morda ne bil upravičen pomoči, kakor da bi jo odreki nekomu, ki je je res potreben.
V drugem dela pisma ste zapisali, da ni vsaka pomoč resnična pomoč. Starši, ki tako ‘pomagajo’ otroku, da delajo vse namesto njega, mu v resnici ne pomagajo. Taki pojavi niso redki. Na neki način je podobno tudi pri odraslih. Ni cilj dobrodelnosti, da človeka privežemo “na socialo”, mu dajemo pomoč, ne pomagamo pa mu, da bi sam nekaj naredil zase. Kitajski pregovor pravi: Če daš človeku ribo, ga nasitiš za en dan, če ga pa naučiš loviti ribe, ga nasitiš za celo življenje. Cilj mora biti, da pomagamo človeku tako, da si bo znal sam pomagati. Pred leti je za Ognjišče spregovorila sestra Slavka Cekuta, ki je delovala v Albaniji, izredno revni državi v Evropi. Mnogi ljudje, zlasti mladi, so bili brez volje. Govorili so, da so revni in da bodo revni ostali. Ona pa jim je govorila: “Niste revni, ampak bogati, ker imate zdrave roke! To je bogastvo, saj se z delom svojih rok lahko preživljate.” Vsako leto septembra dobite bralci Ognjišča v reviji pripeto položnico za pomoč ljudem v srcu Afrike (Za srce Afrike). Zadnja leta pa je Slovenska Karitas začela še z akcijo Z delom do dostojnega življenja. V okviru te akcije si ljudje v osrednji Afriki in drugod sami z delom prislužijo vsakdanji kruh. Na primer: s sredstvi akcije družini kupijo kozo. To družina pase. Od nje dobiva mleko zase in ga še prodaja. S prihranki so si nekatere družine zgradile celo hišo ali napeljale elektriko. Sodelavci Karitas pravijo, da na ta način ljudem vrnejo dostojanstvo, ker niso več ‘berači’, ampak delavci, ki sami preživljajo sebe in svojo družino. Opažajo tudi, da se otrokom izboljša uspeh v šoli (tudi zaradi elektrike v hiši), uredijo se napete družinske razmere, vrne volja do dela in življenja … Ta lep primer dobre prakse, ki se zelo ujema z vašo mislijo v pismu, je lahko spodbuda k taki pomoči bližnjemu in obenem naj bo priznanje sodelavcem Karitas v tednu Karitas od 27.novembra do 3. decembra.

B. Rustja, Pisma, v: Ognjišče 11 (2021), 34-35.

Prihajam iz ateistične družine, nikoli me tudi niso dali krstiti. V težkem obdobju mojega življenja, ko sem že skoraj obupala, pa sem se zatekla k veri. Res je pomagalo in zdaj vsak dan molim in tudi hodim k sveti maši. Rada bi živela krščansko življenje in prejela zakramente. Kako lahko pri moji starosti, 16 let, to storim?
Urša

Lepo je dobiti pismo od nekoga, ki je v krščanstvu našel odgovore na svoja življenjska vprašanja. Z veseljem vam odgovarjam na vaše vprašanje. Ker imate že 16 let, boste morali v katehumenat, to je na pripravo odraslih v krščanstvo. Katehumenat poteka v raznih krajih v Sloveniji. Niste napisali svojega naslova, zato vam ne morem odgovoriti, kje najbližje poteka priprava odraslih na krščanstvo. Najlažje bo, da se oglasite pri domačem župniku, ki vam bo svetoval, kje v vaši bližini poteka katehumenat. Po končanem uvajanju boste lahko prejeli zakramente uvajanja (krst, birmo, evharistijo). Dobro je, da si dobite nekega kristjana, ki vas bo spremljal na poti uvajanja v krščanstvo. Ob prejemu zakramentov ta lahko postane vaš boter. Njegova vloga je tudi, da vas spremlja in spodbuja na poti uvajanja v krščanstvo.
Poleg katehumenata je koristno, da se vključite v kakšno skupino, ki vam bo pomagala rasti v veri in v vključevanju v župnijsko občestvo. To je lahko mladinska skupina, svetopisemska ali molitvena skupina ali kaj podobnega. Tudi o tem se pogovorite z domačim župnikom. Sami pišete, da vsak dan molite in hodite k maši. Zelo pomembno je, da nadaljujete z rednim molitvenim življenjem. V času priprave na zakramente boste dobili Sveto pismo, ki ga tudi redno prebirajte. Prav tako berite druge knjige duhovne vsebine, ki vam bodo pomagale spoznavati vero in Boga.
Zelo so se me dotaknile besede, kjer pravite, da ste se zatekli v veri “v težkem obdobju življenja, ko ste že skoraj obupali”. Da, mnoge prav stiska in trpljenje pripeljeta k Bogu. Tudi vas je. Ni pa to samo po sebi umevno. Poznam ljudi, ki so tudi doživeli kakšno hudo stvar v življenju in posledica tega je bila, da so se odvrnili od vere, saj so rekli: Če bi bil Bog, ne bi dopustil tega. Trpljenje je tudi področje skušnjave. Zato je res, da je trpljenje kakor talilna peč: iz nje lahko priteče plemenita kovina ali pa neuporabna žlindra. V trpljenju se pokaže človekova veličina. V njem človek bodisi podleže skušnjavi, bodisi postane podoben Kristusu. Vi ste v trpljenju postali podobni Kristusu in se mu približali. Lepo je, da se mu želite sedaj približati še z zakramenti.

RUSTJA, Božo. (Pisma). Ognjišče, 2017, leto 47, št. 11, str 47.

Včasih razmišljam o Marijinem naročilu, kako naj se ljudje spreobrnejo, sicer bo prišla na Zemljo kazen – nova, hujša vojna.
Sporočilo, zapisano v tej obliki, težko razumem. Vojna je množična morija, ki jo običajno spremljajo še drugi grehi (ropi, kraje, izkoriščanja ...). Ali je množična morija, v kateri je tako rekoč vsak vojak prisiljen ubijati ljudi, res lahko kazen za druge grehe?
Meni je bolj sprejemljiva razlaga za trpljenje, ki sem jo slišala na Radiu Ognjišče (žal ne vem več, kdo je govoril in se tudi ne spominjam točnih besed). Občasno pa sem jo slišala že prej: Trpljenje je posledica človekovih grehov. Mislim, da so prav vojne posledica človekovega napuha, lakomnosti, nevoščljivosti, jeze. Če se prav spomnim, je bilo prav v oddajah na Radiu Ognjišče o Fatimi rečeno, da je vidkinja Lucija rekla: Jaz posredujem sporočila, Cerkev jih razlaga.
Eli

Pravzaprav se je mogoče z zgornjim zapisom strinjati. Bog res ne more kaznovati. Kar v neki vsakdanji govorici imenujemo ‘Božja kazen’, so naravne posledice svobodnih odločitev ljudi za slabo, za zlo, ki jih Bog ne more zadržati, ker so sad svobodne odločitve. Svobodo pa je človeku podaril Bog in mu je ne more odvzeti, kadar jo zlorabi, če hoče ostati Bog. Uporabimo gornji zapis, da malo širše razmislimo o sporočilih, ki prihajajo iz nebes.
Gornje misli se tesno nanašajo na Marijino sporočilo fatimskim pastirčkom 13. julija 1917: »Če pa ne bodo nehali žaliti Boga, se bo pod papeževanjem Pija XI. začela druga (svetovna vojna), hujša. Ko boste videli neko noč osvetljeno z neznano svetlobo (ta se je pojavila v noči med 25. in 26. januarjem 1938), vedite, da je to veliko znamenje, ki vam ga daje Bog, da bo kaznoval svet za njegove zločine z vojno, lakoto in preganjanji Cerkve ter svetega očeta.« Če upoštevamo, da je govorila preprostim otrokom, starim šest, sedem in devet let, potem razumemo, da je morala biti govorica zelo preprosta in povsem v duhu takratnega časa in dojemanja. Vendar Cerkev, kljub takšni govorici, ni nikoli razlagala takšnih izrazov dobesedno, češ da Bog kaznuje. Marijina prikazovanja, v Fatimi pa še posebno, imajo tudi preroški značaj. Pogosto so v ospredju bolj vabila, klici k moliti, postu, v Fatimi pa je izredno močno poudarjena preroška dimenzija. Kaj je prerokba? V svetopisemskem pomenu je prerok tisti, ki začuti Božje sporočilo in ga sporoča naprej. Preroškost ni v prvi vrsti v napovedovanju prihodnjih dogodkov, čeprav kdaj spada tudi to zraven. Gre za napovedovanje morebitnih bodočih dogodkov, če se človek ne bo vključil v sodelovanje z Bogom pri reševanju situacije. Tako so tudi preroki v stari zavezi napovedovali katastrofe v prihodnosti, če se Izraelci ne bodo spreobrnili. Marija v Fatimi ni govorila le o potrebnosti molitve, žrtev in spreobrnjenja, ampak je poudarjala, da ljudje lahko s svojim življenjem vplivamo na prihodnje dogodke. Ta preroška dimenzija vključuje po sto letih tudi nas. Marijina preroška pomoč je v tem, da bi ljudje bolje razumeli in bolje prepoznali situacijo ter bolj pravilno reagirali. S spreobrnjenjem, ki smo ga vsi potrebni, omogočamo Bogu, da preokrene tok zgodovinskih dogajanj.
Ob razkritju tretje fatimske skrivnosti leta 2000 je kardinal Bertone, takratni prefekt Kongregacije za nauk vere, zelo naglasil, da je ta skrivnost močna prerokba ne le za takratni, ampak tudi za naš čas. V prerokbi gre za napoved posledic nekega načina življenja in za klic k novi drži. Marija je pogojno napovedala drugo svetovno vojno pod papežem Pijem XI., čeprav še nihče ni vedel, da Pij XI. sploh bo, če določena ‘kritična masa’ ljudi v svetu, zlasti v Evropi, ne bo spremenila svojega ravnanja. Tako je razvidno, da je takrat ta prerokba še razkrivala tudi možnost, da se to ne bo zgodilo; oziroma se bo, če ljudje ne bodo odgovorili na Božji klic po Mariji. Ob tem, ko vsestransko osvetli prihodnost, kliče po spremembi v sedanjosti. To je naloga preroka. In konec koncev je Marija zaupala to nalogo tudi pastirčkom. S kakšno vnemo so potem ljudi, ki so se nanje obračali, vabili k spreobrnjenju, k pokori, vabili k molitvi, prav zato, da bi čim več ljudi vstopilo v to sodelovanje med nebesi in zemljo, ki bi omogočilo, da ne bi prišlo do vojne katastrofe. Po takšnem sodelovanju se lahko zgodi nekaj novega na tem svetu; potem lahko Cerkev kot Kristusovo skrivnostno telo sredi zgodovine vpliva na potek zgodovinskih dogodkov. Ta vidik prerokbe je še vedno veljaven.
Bog omogoči, da Marija vstopa v zgodovinske dogodke in jih razlaga ter osvetljuje prihodnost. To se je zgodilo v Fatimi, ampak to se lahko zgodi tudi v vsakem izmed nas. V vsaki molitvi, ko se tesno, v živo povežemo z Marijo in preko Marije v Svetem Duhu z Jezusom, z Očetom, lahko dobimo spoznanja, razsvetli se nam pogled, dobimo ‘Božji pogled’. Pomen takega Božjega pogleda je izredno velik. Ponižen človek, po Marijinem zgledu, je tisti, ki lahko z Božjim pogledom pogleda na drugega, tudi na svojega sovražnika, tudi na celotno zgodovinsko situacijo. Ko ima pred seboj ‘nasprotnika’, lahko tak človek vidi v njem človeka, ki ga ima Bog rad, ki ga Bog ljubi, ki ga Bog želi iz njegove ujetosti v zlo, izpeljati v svobodo. To je konkretnost klica Fatime. Zato moliti, zato se tudi žrtvovati, ampak narediti tudi konkretne korake v odnosih, ki jih živimo doma, s sosedi, v službi ali krajevni skupnosti, tudi v narodu in državi. To je fatimski klic. Bog nas želi tudi danes uporabiti, da bomo lahko pripravili teren za spremembe tako osebno kakor v družbi.
Takšna preroška drža vžiga v srcih gorečnost za premagovanje dvoličnosti, premaguje tudi različne komodne načine življenja, ki si jih izbiramo. Vsi smo glede tega na udaru. Vsi imamo raje komodno življenje kot neko angažirano življenje. Tudi na starost se ne smemo izgovarjati; do konca nas Bog želi imeti tukaj, in do konca življenja nas želi imeti kot svoje orodje. Glede tega je čudovit Slomškov rek, ki naj bi ga imel vsak Slovenec napisanega nad posteljo, da bi vsako jutro najprej prebral: “Kdor hoče druge vneti, mora sam goreti!” Ne morejo starši vzgajati dobrih ljudi, če sami ne gorijo za dobro, če od prvega trenutka dneva ne iščejo, kje lahko kaj dobrega storijo. Ali med sodelavci. Koliko dobrega lahko sprožimo s tem, da smo mi dobri. Mi pa nismo dobri v svoji moči, ampak v moči milosti, ki nam jo Bog naklanja. Fatimski pastirčki so nam lahko vzgled. Kako so drug drugega spodbujali, da bi izvrševali, kar jim je Marija povedala, da Jezus hoče. Prav goreči so bili v tem, včasih so celo malo pretiravali, tako da jih je Marija morala ustaviti (glede vrvi okoli pasu). Z isto gorečnostjo pa so vabili tudi vedno večje množice ljudi k isti drži. Resnici na ljubo pa je treba reči, da so uradni predstavniki bili pri tem precej zadržani. Tako aktualne so Marijine prerokbe. Tičejo se stvarnosti, realnosti. Ne gre za idealističen pogled na svet in življenje, ampak realen pogled. In takšna preroška drža usmeri k izkazovanju ljubezni do Boga s tem, da se človek trudi živeti po njegovih zapovedih; in največja njegova zapoved je zapoved ljubezni do Boga in v odnosu do ljudi. In to ima širok vpliv na celotno zgodovinsko dogajanje.
Upam, da smo začutili pomen in širino Marijinih sporočil, ki jih Cerkev prepozna za resnična, in njihovo trajno vrednost v različnih zgodovinskih situacijah. Posamezne izraze pa je treba razumeti v njihovem originalnem kontekstu in jih sprejeti v smislu razlage Cerkve.
TURNŠEK, Marjan. (Pisma). Ognjišče, 2018, leto 55, št. 11, str 38-39.

Današnja družba hoče v kali zatreti vsako misel na trpljenje. Ljudje bežijo pred trpljenjem in križem. Križ zanje sploh ne obstaja. Vsaj kristjani bi se morali zavedati, da so na poti življenja križi, da bodo šli skozi ozka vrata, potem bi mogoče bilo drugače. Tako je zapovedal Jezus in s svojim trpljenjem tudi dokazal.
Lep primer tega je v naravi – školjka bisernica. Ko pesek zaide v njeno telo, doživlja hude bolečine, iz teh pa nastanejo biseri. Če školjka bisernica ne bi trpela, ne bi nastal biser.
Margerita

Imam znanca, ki mu v krščanstvu ni všeč prav to, da tako poudarja trpljenje. Motijo ga križevi poti, upodobitve Jezusovega trpljenja in Kalvarije ... Pravi, da kristjani ne bi smeli biti nekakšni sadisti, ki bi se ustavljali samo pri Kristusovem trpljenju. Krščanstvo seveda ni vera trpljenja, ampak vera ljubezni, ki pa je povezana s trpljenjem. Jezus je prišel na svet zato, da bi s svojim trpljenjem pokazal na Očetovo ljubezen: »Bog je svet tako vzljubil, da je dal svojega edinorojenega Sina, da bi se nihče, kdor vanj veruje, ne pogubil (Jn 3,16).« Jezusova ljubezen do ljudi se ni ustavila pred trpljenjem, ampak je sprejela križ. Ko kristjani častimo križ, ne častimo trpljenja in smrti, ampak slavimo neizmerno Božjo ljubezen do človeštva.
Človeško je, da bežimo pred trpljenjem in križem. Nihče ne želi trpeti. Celo Kristus je pred odhodom v trpljenje prosil Očeta, naj gre kelih trpljenja mimo njega, toda dodal, da naj se zgodi Očetova volja, ne njegova (prim. Lk 22,42). In sprejel je Očetovo voljo, da svetu s križem razodene njegovo ljubezen.
Zato je nesmiselno obsojati ljudi, ki bežijo pred trpljenjem, saj si ga nihče ne želi. Pridejo pa trenutki, ko ljubezen tudi od nas – podobo kot od Kristusa – zahteva, da sprejmemo križ. Mati ljubi otroka in otrok hudo zboli. Ne mati ne otrok si ne želita tega trpljenja, a ko pride, ga sprejmeta. Ljubezen matere, ki trpi, je podobna Jezusovi ljubezni do človeštva, ki je tudi trpela.
Kristjani si ne želimo trpljenja in ga ne iščemo, a ga sprejmemo, ko je to neizogibno, ker je sestavni del ljubezni. Kakor je Jezus ljubil svet in je trpel, tako bo tudi kristjanova ljubezen prej ali slej križana. Prej ali slej bo prava ljubezen morala biti križana. Tako je bilo z Jezusovo ljubeznijo in tako bo s človeško. Danes bi ljudje radi ljubili, a ne trpeli. To je nemogoče. Zato smo priče razhajanju zakoncev, kajti mnogi rečejo: »Greva živet skupaj, a samo do takrat, dokler bo lepo.« In ker mora ljubezen prej ali slej trpeti, ljudje s takim mišljenjem prej ali slej gredo narazen. O podobni izkušnji pripovedujejo vzgojitelji v samostanih. So ljudje, ki vstopijo v samostan z velikimi ideali, z dobro voljo in najboljšimi nameni, a ko nastopijo težave, zapustijo samostan. Njihova hoja za Kristusom se konča, ko morajo z njim stopiti v trpljenje … Ljubezen do Kristusa se ustavi pred križem.
To pa ne pomeni, da si moramo trpljenja želeti ali ga iskati, ampak da ga sprejmemo v tistih trenutkih, ko je neizogibno v hoji za Kristusom.
Imate pa prav, ko pravite, da more Jezus človekovo trpljenje sprejeti in ga blagosloviti. Kakor je Kristus križ, ki je bil znamenje trpljenja in smrti, spremenil v orodje odrešenja, tako more tudi človekovo trpljenje spremeniti v delo odrešenja. Človek more svoje trpljenje združevati s Kristusovim in ga darovati za velike namene Cerkve in človeštva. Prav v tem se kaže, da je Jezus Odrešenik, ker je trpljenje in smrt, ki velja za prekletstvo, spremenil v sredstvo odrešenja. Mnogi poudarjajo, da more človek po trpljenju osebno zoreti, rasti in iziti iz preizkušnje plemenitejši, zrelejši in močnejši. Mnoge pa trpljenje zlomi in nekateri zaradi tega izgubijo vero. Kristjan ne bo iskal trpljenja, ampak bo prosil, da bi mu Bog stal ob strani v težkih trenutkih preizkušnje in mu dajal moč.

B. Rustja, Pisma, v: Ognjišče 11 (2022), 36.

Zanima me, zakaj so v različnih koledarjih za isti dan navedeni tako različni svetniki. Ne samo svetni, tudi cerkveni koledarji niso enotni. Nekateri redovniki (frančiškani, salezijanci ...) imajo čisto svoje svetnike. Kakšno je uradno stališče Cerkve? Ali je izbor svetnikov prepuščen vsakemu posameznemu narodu (škofovski konferenci)? Znano je namreč, da imajo posamezni narodi v svojih izborih svetnikov tudi določene posebnosti. Strinjam se s tem, da imajo prednost domači svetniki. Mi jih nimamo, zato imamo druge. Kdo pri nas v Sloveniji odloča, kateri svetniki so sprejeti v naš martirologij in kateri so bili iz njega izločeni? Ali sploh obstaja slovenski martirologij? Ali smemo bogoslužno častiti tudi blažene?
Robert

Na praznik vseh svetnikov, 1. novembra, se Cerkev v mašnem hvalospevu Bogu zahvaljuje: »Danes v duhu gledamo tvoje sveto mesto, nebeški Jeruzalem, ki je naša domovina. Tam te obdajajo množice naših bratov in sester, ki te na vse veke skupno slavijo.« Njim naj bi se ob koncu zemeljskega potovanja pridružili tudi mi. Papež sv. Janez Pavel II. je ob razglasitvi škofa Antona Martina Slomška za blaženega v Mariboru, 19. septembra 1999 dejal: »Na drugem vatikanskem koncilu je Cerkev jasno povedala, da so vsi kristjani, naj bodo katerega koli stanu ali položaja, poklicani k polnosti krščanskega življenja in popolni ljubezni. Kristjani so poklicani, da z lastnim življenjem postanejo luč za druge na poteh sveta.« Danes je v vsakdanji govorici vsebina pojma 'svetnik' omejen zgolj na tiste, ki jih v Cerkvi javno častimo. Toda svetniki so med nami tudi danes, so naši sodobniki. »Kakor v preteklosti, tako se mora tudi danes svetost živo in radostno uresničevati v življenju,« je dejal papež v Mariboru. »Mnoge slovenske matere in mnogi slovenski očetje so si zaslužili, da so posebej omenjeni v narodni zgodovini, saj so dali pomemben zgled krščanske doslednosti. Svetost je tista prava sila, ki je sposobna spremeniti svet.«

Od Cerkve uradno razglašeni svetniki in blaženi se 'vpišejo' v koledar, seznam dni v letu, na katere so v določeni cerkvi spomini (godovi, prazniki) Jezusa, Marije, angelov in svetnikov. Stari koledarji pričajo, da so posamezne pokrajine imele na iste dneve različne (krajevne) svetnike. Bolj enotni so bili koledarji raznih redovnih družin, v katerih je bil poudarek na 'domačih' blaženih in svetnikih. Tudi danes imajo moški in ženski redovi po svetu in pri nas v bogoslužnem koledarju svoje svetnike in svetnice. Bolj slovesno se spominjajo svojih redovnih ustanoviteljev in ustanoviteljic ter članov njihovih redov. Veliko jih je delovalo v misijonih in med njimi je veliko število mučencev.

Martirologij je seznam svetnikov in svetnic, ki jih častijo tudi drugod, ne samo v domači Cerkvi. V tem seznamu so razvrščena imena svetnikov in svetnic po dnevih v letu. Za vsakega je navedeno vsaj ime in kraj, kjer se je "rodil za nebesa" in kjer ga častijo ta dan. V prvih stoletjih, ko so bili kristjani preganjani, so se verniki zbirali ob grobovih mučencev, ki so jih častili kot svetnike zaradi njihovega junaškega pričevanja za Kristusa in se jim priporočali. Vse do 11. stoletja je bilo razglaševanje svetnikov v pristojnosti krajevnega škofa oziroma pokrajinske sinode. Tedaj pa se je uveljavilo načelo, da ima samo papež kot vrhovni pastir Cerkve pravico odrejati javno češčenje svetnikov, bodisi za krajevno kakor tudi za vesoljno Cerkev. Postopek se je končal v Rimu. Prvi, ki je čast oltarja dosegel po rednem postopku, je bil sv. Urh (+973), škof v Augsburgu, ki goduje 4. julija. Postopek v bistvu velja še danes. Poteka po treh 'stopnicah'. Najprej steče (s pristankom Kongregacije za zadeve svetnikov) škofijski postopek, v katerem je treba dokazati, da je kandidat, ki mu gre naziv 'božji služabnik' , izvrševal herojske kreposti – živel evangelij na očitno popolnejši način kot 'navadni' ljudje; pri mučencih pa je treba dokazati samo njihovo resnično mučeništvo (da so pretrpeli smrt brez lastnega izzivanja in so bili mučeni iz sovraštva do vere, da so vztrajali do konca). Za razglasitev božjega služabnika za blaženega so potrebni čudeži, ki so se zgodili po njegovi smrti. Običajno gre za čudežne ozdravitve, ki so strogo preiskane. Ko pristojni rimski uradi vse zbrano gradivo natančno preiščejo, papež podpiše odlok o razglasitvi kandidata za blaženega (beatifikacijo). Če se potem zgodi na priprošnjo blaženega nov čudež, je mogoče preiti na razglasitev za svetnika ali kanonizacijo (ker je uvrščen v 'kanon', seznam svetnikov katoliške Cerkve). Papež sv. Janez Pavel II. je v petindvajsetih letih svojega pontifikata razglasil kar 1241 blaženih in 478 svetnikov.

Zakaj taka množica novih blaženih, sprašujete. Naj nam odgovori ta papež sam. V svojem apostolskem pismu V zarji tretjega tisočletja (1995) je zapisal: »Naloga apostolskega sedeža z vidika tretjega tisočletja je posodobiti martirologije za vesoljno Cerkev in posvetiti veliko pozornost svetosti ti tistih, ki so tudi v našem času živeli popolnoma v Kristusovi resnici.« Med 'velikim jubilejem' leta 2000 je 7. maja pred rimskim Kolosejem počastil spomin mučencev 20. stoletja. Število mučencev tudi v našem času iz dneva v dan narašča. Če imamo pred očmi dejstvo, da se je Kristusova Cerkev v zadnjih stoletjih razširila po vsem svetu, bomo razumeli, zakaj je toliko novih blaženih in svetnikov. Dolga stoletja smo imeli svetnike samo iz Evrope in nekaterih dežel ob Sredozemskem morju. Prva svetnica Južne Amerike je sv. Roza iz Lime (+1617), glavnega mesta Peruja; prva svetnica, državljanka ZDA, pa je bila italijanska redovnica Frančiška Cabrini (+1917). Med 'starimi' svetniki so poleg mučencev predvsem papeži, škofje, redovniki in redovnice, zdaj pa Cerkev svetniško čast priznava 'navadnim' ljudem, ki morda zdijo 'čudni', ker so bili v svojem vsakdanjem življenju 'drugačni'. Med blaženimi, ki jih je 4. maja 1997 razglasil papež sv Janez Pavel II., je bil tudi španski cigan Ceferin Gimenez Malla, ki je bil zelo veren človek in tak poštenjak, da so se drugi cigani iz njega norčevali. Umrl je kot mučenec med špansko državljansko vojno (1936).

Slovenci imamo na svojem svetniškem koledarju samo štiri blažene: škofa Slomška, mučenca Lojzeta Grozdeta ter drinski mučenki s. Kristino Bojanc in s. Antonijo Fabjan. Te smo uvrstili v svoj martirologij in se jih spominjamo ob datumu njihovega "rojstva za nebesa". Nekaj svetniških kandidatov je 'na čakanju'. Cilj bodo dosegli, če se jim bomo zaupno priporočali kot posrednikom pri Bogu.

In zakaj se svetniki v koledarju tako 'selijo'? Najprej zaradi prenove svetniškega koledarja katoliške Cerkve (1969) po smernicah drugega vatikanskega koncila, ki je poudarila pomen svetih časov (postnega, velikonočnega, adventnega) in je nekatere svetnike 'preselila' v čas 'med letom' (npr. sv. Gregor je bil z 12. marca prestavljen na 3. september). Deloma pa tudi zato, ker ima vsaka država (škofovska konfereca) svoj svetniški koledar (pri nas je god sv. Leopolda Mandića 12. maja, v Italiji pa 30. julija). Svetni koledarji kar naprej vztrajajo pri starih datumih svetnikov in svetnic (npr. 29. januarja je ime Franc – nekdaj je bil na ta dan god sv. Frančiška Saleškega, ki je zdaj 24. januarja). Prav je, da  svetnike čim bolje poznamo, še bolj pa je prav, da se po njihovem zgledu v življenju ravnamo!

Silvester Čuk

Ko berem razne razlage Sv. pisma, naletim tudi na navedke iz apokrifnih besedil. Zanima me, koliko takih besedil poznamo, kakšno je stališče Cerkve do njih in ali lahko ta besedila prebiramo tudi v slovenščini ...
Darko
Grška beseda ‘apokryphos’, od koder izhaja beseda apokrif, apokrifen, pomeni skrit, skriven, nepristen, z njo pa označujemo različne vrste spisov. V prvih krščanskih skupnostih so z besedo ‘apokrifi’ označevali nauke in spise krivoverskih skupin, ki so nasprotovali uradnemu nauku Cerkve. Sv. Irenej Lyonski v svojem delu Proti krivoverstvom piše, da si gnostiki izmišljajo nepopisno množico apokrifov. Vendar vsi apokrifi niso nastali v krivoverskih skupinah. Redkeje se beseda ‘apokrif’ uporablja v zvezi s kanonom – seznamom svetopisemskih knjig. Starokrščanski pisatelj Origen (185–ok. 253) imenuje apokrife nekatere judovske spise, ki niso bili vključeni v Sveto pismo, vendar pa jih ne zavrača, temveč pravi, da je tudi v njih mogoče najti kaj dobrega.
Koliko je teh spisov? Apokrifni spisi, ki so nastali v prvih krščanskih stoletjih, posnemajo vse ‘knjige’ Svetega pisma Nove zaveze, zato poznamo ‘apokrifne evangelije’, ‘apokrifna dejanja’, ‘apokrifna pisma’ in ‘apokrifna razodetja’. Največ je prvih – evangelijev. Z besedo ‘apokrifni evangeliji’ označujemo spise, ki pogosto ne posnemajo evangelija kot literarne vrste, vendar pa se nanašajo na Jezusovo življenje in učenje. Tako da je teh spisov veliko, za nekatere so menili, da so se izgubili (na primer Tomažev evangelij), a so pred leti našli prevod tega dela. V slovenščini nekaj apokrifnih spisov lahko prebiramo v knjigi Zgodnjekrščanski spisi, kjer je prevedenih nekaj apokrifnih evangelijev in apostolskih spisov.
Zakaj te spise imenujemo apokrifni in niso v Svetem pismu, kjer so ‘kanonična’ besedila? Merila so bila trojna: njihov nastanek v času, ko so še živeli in delovali apostoli, zvestoba nauku, ki ga je oznanjal Jezus in so ga apostoli ter njihovi učenci posredovali v svojih pridigah in katehezah, ter njihova raba pri bogoslužju. Apokrifni spisi so nastali pozneje kot Sveto pismo in velikokrat pretiravajo in ne izražajo pristnega nauka Cerkve, več pa jih je gnostične vsebine.
Omenil sem že, da niso vsi spisi krivoverski. Tako so nekateri spisi celo osnova za krščanske praznike in so pripomogli k oblikovanju krščanske tradicije. Gre za Jakobov protoevangelij, ki je nastal okoli leta 150 in poroča o Joahimu in Ani, starših Jezusove matere Marije, o njenem rojstvu, otroštvu in zaroki vse do Jezusovega rojstva. Ta sporočila je prva Cerkev sprejela kot verodostojna, ker je vladalo prepričanje, da je to besedilo manjkajoči začetni del evangelija po Marku, ki edini od sinoptikov nič ne poroča o Jezusovem otroštvu in mladosti. Pisec brani Marijo pred tistimi, ki dvomijo v njeno devištvo, njeno čudežno spočetje Jezusa. Pri tem prikazuje Marijo kot neko nadzemeljsko bitje, ki je od vsega začetka v nenehnem varstvu angelov. Prva tri leta živi s svojimi starši, ki jo potem odpeljejo v jeruzalemski tempelj, kjer ostane do dvanajstega leta, do zaročniške dobe. Izraelski modreci se sprašujejo, kako naj zavarujejo deklico, ki ji je namenjena posebna vloga v zgodovini izvoljenega ljudstva. Izročijo jo v varstvo Jožefu, staremu vdovcu, krepostnemu možu, očetu več otrok. Po tem izmišljenem podatku razumemo, zakaj svetega Jožefa vedno upodabljajo kot starega moža in ta protoevangelij je osnova za praznovanje Marijinega darovanja v templju (21. novembra).
So pa tudi apokrifni spisi, ki zamegljujejo pravo svetopisemsko sporočilo ali ga celo pačijo. Tak je na primer Judov evangelij, ki so ga odkrili leta 1945 v kraju Nag Hammadi v Gornjem Egiptu skupaj s 13 kodeksi v koptskem jeziku, prevedeni iz grških izvirnikov. Judov evangelij je uporabljala sekta kajnitov (po svetopisemskem prvem bratomorilcu Kajnu). Po njihovem nauku Judovo izdajstvo (kot tudi Kajnov bratomor) ni bilo zločin, temveč način, kako zavarovati odrešenje človeštva. S tem, ko je izdal Jezusa, je Juda na neki način zavaroval resnico Boga Najvišjega in prekrižal načrte zlih sil, ki so hotele preprečiti križanje, da ljudje ne bi dosegli odrešenja. Juda naj bi bil edini od apostolov, ki je razumel Učitelja. Revija National Geographic je ta ‘senzacionalni’ spis objavila v različnih jezikih tik pred velikim tednom leta 2006, ko se kristjani spominjamo Jezusovega trpljenja, smrti in vstajenja, da bi med bralce zasejala dvome. Podobno velja za Marijin evangelij, ki je nastal v 2. stoletju in so ga leta 1945 tudi odkrili v Nag Hammadiju, govori o Mariji Magdaleni, ki naj bi bila v domišljiji Dana Browna Jezusova ljubica v napeti zgodbi o svetem Gralu. V kanoničnih evangelijih ni nobene Magdalene, ampak samo tri Marije.
Sprašujete, ali naj kristjan bere te evangelije? Nepoučenega in teološko nerazgledanega bralca lahko kakšne trditve apokrifnih spisov zmedejo in mu zasejejo dvome.
Zato je bolje, da se osredotoči na branje, premišljevanje in proučevanje pravih evangelijev in drugih spisov iz Svetega pisma.
RUSTJA, Božo. (Pisma). Ognjišče, 2018, leto 55, št. 11, str 39-41.

V Svetem pismu sem bral tudi o stvarjenju človeka, o Adamu in Evi, in zdaj me moti to, kako naj uskladim to poročilo in nauk o razvoju, saj tudi v verskih knjigah in časopisih berem, da razvoja ne zanikajo.
Sem kristjan, redno hodim v cerkev in bi rad o tem prišel na čisto, da me ne bi motilo! Nobenega slabega namena nimam, le rad bi se rešil teh misli, dvomov, ali kako naj temu rečem. Sem se že skušal, a nisem prišel do zadovoljivega odgovora, zdaj se obračam na vas!
Iskreno vas prosim, če je mogoče, da mi odgovorite v Ognjišču. Saj verjamem, da bi to zanimalo še marsikoga drugega.
Lepo vas in vse pri Ognjišču pozdravljam in vam želim še veliko uspehov.
Teodor

O evoluciji sveta in človeka se je v šolah, zlasti takoj po vojni, govorilo kot »smrtnem udarcu« veri, ker da je znanost vse razložila, kako je nastal svet in človek in »pravljice« iz Svetega pisma so proti znanosti. Mnogi so dejansko verjeli tem trditvam in vero zavrgli. V resnici pa je tako učenje v šolah pomenilo samo nepoznavanje vere in tudi nepoznavanje znanosti in evolucije same.
Sveto pismo nima namena razlagati prirodoslovnih znanosti, zoologijo, biologijo ali astronomijo, uči verske resnice o Bitju, ki je ustvarilo svet in vanj položilo vse zakonitosti, ki ga urejajo, naravne zakone. Govori o Bogu in sicer na preprost način, ki so ga preprosti ljudje v tistih časih lahko razumeli. Bog je ustvaril svet, vsa živa bitja in tudi človeka. To postavlja v okvir sedmih dni, vendar to niso dnevi, dolgi 24 ur, saj je bilo sonce ustvarjeno šele četrti dan. Ko govori o prvem človeku in pravi, da ga je naredil iz prsti zemlje, ne pomeni, da je Adama lastnoročno »mesil«, saj iz Svetega pisma je jasno, da je Bog duh in nima rok. Pomeni samo, da je človek narejen iz iste snovi kot je zemlja. Takratnim ljudem Bog ni mogel in ni hotel razlagati, kako sta narejena zemlja in vesolje. Če bi rekel, da je zemlja okrogla, bi mu ne verjeli, ker oni so doživljali zemljo kot ploskev, ki plava na vodi in voda je tudi nad oblaki, ker sicer bi ne moglo deževati. Za zveličanje ni potrebno védenje vsega tega, ampak spoznanje, da je Bog gospodar vsega, najvišje bitje, Inženir, ki je načrtoval svet. Kako je to storil, pa odkrivamo ljudje postopoma po svojem razumu, ki nam ga je dal. Danes vemo veliko o vesolju, zemlji, živih bitjih na njej in zlasti o človeku. Vemo pa tudi, da je še toliko stvari, ki jih ne razumemo, jih nismo odkrili in jih ne obvladamo. Več ko vemo, več je novih vprašanj, na katera ne znamo odgovoriti. Tega ne bomo našli v Svetem pismu, ker ni pisano za to, da nam daje odgovore na taka vprašanja, ampak na mnogo bolj važna: od kod smo, kam smo namenjeni, kdo je Gospodar vsega in zakaj nas je ustvaril, kako moramo živeti, da dosežemo svoj cilj: srečno življenje pri Njem.
Posebno je važno, kaj nam Sveto pismu pove o človeku. Da mu je Bog vdihnil dušo, ki ni iz materije. Po tej duši smo postali ljudje, razumna bitja. To duhovno, ki je v nas, ni deljivo in zato tudi ne more razpasti, umreti. Duša se nam razodeva preko razuma, ki je tudi nekaj duhovnega. Z razumom spoznamo tudi, da ob vsem tem čudovitem svetu mora biti tudi vrhovni Inženir, ki je vse to zamislil, tu lahko rečemo, ustvaril.
Oče evolucije Charles Darwin (1809-1882), je zapisal na koncu svoje najbolj znamenite knjigi: O izvoru vrst z naravnim izborom: »Veličastna je misel, da je Stvarnik življenje z njegovimi različnimi silami vdihnil prvotno le v nekaj oblik, nemara v eno samo, in da so se iz tako preprostega začetka razvile prelepe in prečudovite oblike, medtem, ko se je naš planet vrtel dalje po trdnem zakonu težnosti«. Evolucija je obstajala in njene sledove lahko vidimo v naravi in v nas samih. Darwin, ki je na svojem petletnem potovanju okoli sveta z ladjo (Južna Amerika, Galapadski otoki, Avstralija, Madagaskar in Afrika), zbral obilo fosilov in primerkov flore in favne, je to doma proučeval in ugotovil veliko podobnosti in izdelal teorijo o evoluciji. To je bila genialna zamisel, ki pa je ni znal utemeljiti. Kako in zakaj se je skozi tisočletja odvijala ta evolucija. Njegova razlaga, da je bil motor evolucije boj za obstanek, ne zdrži kritike. Po njegovem so se pojavljale majhne spremembe, ki so nekaterim posameznikom dale prednost in jim omogočile preživetje v »boju za obstanek«. Če bi rekel, da so bile to večje spremembe, bi moral razložiti, zakaj so nastale. Toda majhne spremembe ne omogočijo preživetja posameznika, ki ima te majhne prednosti. V boju za obstanek je veliko dejavnikov. Če vzamemo na primer zajca, ki ima oblikovane zadnje noge tako, da lahko dela velike skoke. Prvi, ki je imel za nekaj milimetrov večje zadnje noge ni mogel zaradi tega preživeti pred napadalci. Če ga je na primer volk iznenadil od blizu, mu ta prednost ni veliko pomagala in se je rešil tisti zajec, ki te prednosti ni imel, pa je pravočasno zagledal volka.
Francoski naravoslovec Lamarck je v začetku devetnajstega stoletja postavili teorijo, da se je življenje na zemlji razvilo iz enega prvotnega bitja. Ni pa znal tega kolikor toliko zanesljivo dokazati. Dokazoval je, da živa bitja tiste organe, ki jih več rabijo, bolj razvijejo, kar je res. Da to prednost zapustijo svojim potomcem, pa ni res. Na primer dvigalec uteži si z vajo razvije določene mišice, toda njegov sin bo imel čisto povprečne mišice. Učil je, da pri živih bitjih obstaja težnja po razvoju, česar pa ni mogel dokazati. Tako je njegova teorija propadla in šla skoraj v pozabo. Darwin pa je imel obilico fosilov, in primerkov flore in favne, ki so potrjevale neko evolucijo. Kako pa so se te razlike razvile, ni mogel dokazati.
Danes je evolucija na splošno priznana, ker so povezave med posameznimi vrstami očitne. Tudi danes te evolucije še nihče ni zadovoljivo razložil. Manjkajo vmesni členi. Če predpostavimo, da je vrhovni Inženir postavil, kot pravi Darwin, v začetke razvoja zakonitosti, ki so ob določenem času sprožile nenadne spremembe v razvoju posameznih bitij ali vrst, bi stvar bila enostavna. Toda za to je potrebno priznati Inženirja sveta, česar pa mnogi iz ideoloških razlogov nočejo priznati.
Cerkev je v začetku bila proti evoluciji, tudi zato, ker so evolucijo zlorabljali za zanikanje Boga, češ, sedaj Bog ni več potreben, ker poznamo razvoj sveta in človeka. Pozneje so tudi teologi spoznali, da je Bog – Inženir z evolucijo še bolj potreben. Glede Boga evolucija ne reši ničesar. Pred seboj imamo čudovit ustroj živih in neživih bitij, ki razodeva vrhunsko smotrnost, naravnanost k cilju. Te pa ne more biti brez vrhovnega razumnega Bitja. Mi zakonitosti v naravo nismo dali, jih samo odkrivamo in še to zelo počasi. Ko smo odkrili DNK, to je spiralo z zapisom razvoja in sprememb skozi ta razvoj, smo lahko še bolj prepričani, da ni nič slučajno. Če je vse zapisano v našem DNK, kdo je vse to zapisal? Prav gotovo ne do nekaj tisočletij nazaj nepismeni človek.
Morda te je ta moja razlaga že nekoliko utrudila, naj ti pa da spoznanje, da znanost samo še bolj utrjuje naše spoznanje, da nam je Bog potreben in brez njega ne moremo razložiti sveta in tudi evolucije ne.

BOLE, Franc.(oče urednik) Ognjišče (2010) 11, str. 79

Pogosto se ponoči zbujam. Ne morem spati s človekom, ki je moj mož samo še po imenu. Morda mu lahko nekaj priznam: je dober oče, s štirimi otroki je vedno pripravljen na pogovor, na šalo, ko pa se skušam v to zgodbo vključiti tudi sama, pa vzdušje naenkrat ‘zmrzne’, in se čisto spremeni. Takrat pokaže svojo pravo plat, da je on ‘oče gospodar’ in jaz pravzaprav v tej zgodbi nimam kaj iskati. Vzdušje, kar naenkrat postane moreče, otroci to seveda čutijo in zdi se mi, da z leti želijo čimprej odrasti in pobegniti iz tega družinskega okolja, ki je tako ...
Poročena sva že četrt stoletja, v začetku se mi ni zdelo tako hudo, zadnjih deset let pa moj mož zame nima več nasmeha, prijazne besede ... Vprašali me boste, zakaj sem se potem poročila z njim? Le nekaj mesecev sva ‘hodila’ in lahko rečem, da sem ga premalo poznala. Zaljubljena nisem odkrila vseh njegovih značajskih potez in zdaj gledam nazaj in ugotavljam, da je v tistem kratkem času, ko sva se spoznavala, že pokazal veliko tega, kar je danes vsak dan z menoj, vendar pa tega nisem znala prepoznati in si priznati. Ko zdaj analiziram vse tisto nazaj, ugotavljam, da je v ozadju vsega neko njegovo notranje nezadovoljstvo. Že takrat je bilo marsikaj tako, kot je bilo njemu všeč in nikoli ni gledal na druge. Vsa ta leta sem se trudila, da bi delala tako, kot je njemu všeč, vedno v strahu zaradi pripomb. On pa me je kljub temu kar naprej žalil, bil do mene tudi nasilen, še veliko bolj pa me boli, ko me ignorira, ko nikoli ne pokaže čustev, je hladen in to ledeno vzdušje je pri nas doma res grozno. Velikokrat sem že pomislila, da ima morda kakšno drugo, najraje bi mu to tudi povedala v obraz, toda ne upam si, ker si zelo prizadeva, da na zunaj kot družina izgledamo čudovito. Tako sem molčala in vzgajala otroke v strahu božjem in v spoštovanju drug do drugega. Delala sem v službi in doma in poskušala vse domače težave vreči čez ramo, toda spoznala sem, da je zelo težko živeti z nekom, ki te ignorira. Vem, da se je treba truditi, da se zakonsko zvezo, če se le da, obdrži in da ni prav, če ob prvi težavi takoj pomislim na ločitev.

Dobro se zavedam: poročila sem se, sama sem se odločila za ta korak, pred Bogom sem obljubila, da ga bom ljubila in spoštovala vse življenje – zdaj pa sva dva tujca na isti poti. Živim to razdeljeno življenje: na eni strani se sprašujem, kaj pravzaprav delava skupaj, zdi se mi, da sem v zaporu in prosim Boga, naj me reši ..., po drugi strani pa moram biti na zunaj njegova čudovita žena, ki mu služi, on ‘oče gospodar’ pa skrbi za vse, za čudovite otroke. Rada bi ga ljubila tako, kot sem ga pred leti, vendar tega nisem več sposobna. Imam znanko, ki je doživela nekaj podobnega, vendar je že takrat ko so bili otroci majhni moža zapustila. Pozneje ji je on celo zatrjeval, da se je spremenil in je hotel, da se vrne nazaj, da ne bo več nasilen toda vztrajala je in, kot mi je povedala, odkrila, da je življenje vredno živeti, kljub temu, da je ‘porušila’ najsvetejšo in zakramentalno vez. Kaj torej storiti, se sprašujem, še naprej vztrajati in živeti iz dneva v dan in čakati, da me Bog pokliče k sebi, ali oditi in vsaj na starost zaživeti človeka vredno življenje.
Miljana

Včasih nas življenje pripelje do neke točke, ko smo se skorajda prisiljeni ustaviti, se v najgloblji iskrenosti srečati s seboj in narediti temeljito revizijo s sabo in s svojim življenjem. Mislim, da ste Vi v tem trenutku prav na tej točki. Velikokrat v toku življenja ­­­­­— določeni življenjski dogodki, rojstvo otrok, služba, gradnja ... – človek pozabi na partnerski odnos in/ali sebe in začne nevede s samim seboj sklepati (pre)velike kompromise. Minejo leta ali celo desetletja in v nekem trenutku se človek znajde v situaciji, ko življenje postane nevzdržno, nesmiselno in včasih celo brezupno. Zato vas v vseh vaših občutjih in doživljanju povsem razumem. Težko je živeti ter si deliti posteljo in mizo z nekom, ki ti je z leti postal odtujen ali celo tujec. Pri svojem delu velikokrat celo slišim, da ljudje rečejo da ne vedo več niti kdo so oni sami.

Ljubezen in spoštovanje, ki si ga zakonci na poročni dan obljubijo, bi moralo biti dvostransko in ne samo enostransko. Spoštovati in ljubiti ni treba samo drugega, ampak tudi samega sebe. V krščanstvu je to lepo razvidno, Sveto pismo namreč govori o treh razsežnostih ljubezni, ki so med seboj neločljivo povezane: do Boga, do samega sebe in do drugega. Ljubezen se pa v največji meri kaže prav v odnosih. Prav odnosi najbolj jasno pokažejo, kdo in kaj smo. Odnosi razgalijo človekovo bistvo in razodenejo, kakšni ljudje smo. Velja spomniti, da si pri poroki zakonca ne obljubita samo brezpogojne ljubezni, ampak tudi medsebojno spoštovanje. Velikokrat sem doživel, da so dlje časa poročeni zakonci dejali, da je z leti to spoštovanje vedno bolj pomembno. Včasih skorajda pomembnejše od ljubezni.
Na koncu vašega pisma ste zapisali vprašanje, ki ga zastavljate sami sebi: »Kaj torej storiti, se sprašujem, še naprej vztrajati in živeti iz dneva v dan in čakati, da me Bog pokliče k sebi, ali oditi in vsaj na starost zaživeti človeka vredno življenje.« Ob prebiranju vašega pisma se res poraja nekaj vprašanj, kako to, da niste kaj ukrenili že prej, zakaj ste se poročili že po nekaj mesecih ‘znanstva’, kako to, da je v vajinem odnosu bil vedno na prvem mestu on, njegove želje, pričakovanja, hotenja, težnja po dominanci..., zakaj si mu ne upate povedati v obraz, kako čutite in doživljate njega in vajin odnos, zakaj ste mu dovoljevali nasilje, itd. Na ta vprašanja je skorajda nesmiselno iskati odgovore, ker na ta vprašanja v polnosti sploh ni mogoče odgovoriti. Ljudje velikokrat delamo veliko napako, na svojo škodo, da določene dogodke iz preteklosti analiziramo, seciramo in iščemo odgovore ´zakaj tako in ne drugače´... z vidika sedanjega trenutka. Ob tem pa pozabljamo, da so vmes minila leta in da smo vmes določene stvari doživeli, pridobili veliko izkušenj in veliko stvari se je razjasnilo in pokazalo v vsej svoji resničnosti. Vsega tega takrat še ni bilo moč vedeti. Lahko bi se pa vse skupaj obrnilo tudi v izredno pozitivno smer. Ampak takšno je pač življenje. Nikoli nimamo popolnega zagotovila, da bo vse teklo in se izteklo tako, kot bi se moralo. Je pa gotovo eno vprašanje, ki si ga morate postaviti: Kaj lahko naredite sedaj? In to iz odgovornosti do sebe in do svoje družine.
Prav gotovo si vsak izmed nas zasluži, da živi človeka vredno in dostojno življenje. Menim tudi, da nima smisla delati ne vem kakšnih (psiho)analiz za nazaj. Ključno vprašanje je to: Ali boste še naprej dovoljevali, da se tepta vaše dostojanstvo in se vas ponižuje ali ne? Odgovor boste našli v odgovoru na vprašanje: Koliko spoštujete sami sebe? Star slovenski pregovor pravi, da nas drugi spoštujejo toliko, kolikor mi spoštujemo sami sebe. Sedaj sta, kot pravite sama, “dva tujca na isti poti” in živite “razdeljeno življenje”. Živeti takšno življenje je izredno duševno izčrpljujoče in naporno. Vprašanje je, kako dolgo človek lahko to vzdrži. Priporočam, da si poiščete dobrega psihoterapevta (če sami ne poznate nobenega kvalitetnega vam lahko sam priporočim kakšnega – kontaktirajte uredništvo) in skupaj z njim pridete do odgovora, kako naprej. Potrebno je ugotoviti, kje in kako sta z možem izgubila tisto ‘skupno’ ali pa, da tega niti nista nikoli imela. In na podlagi teh odgovorov bo potrebno življenje zastaviti na novo, kot nekakšen nov začetek, novo priložnost.
Pogumno naprej!

KRISTOVIČ, Sebastjan (Pisma), Ognjišče 2015, št. 9, str. 75-77.