Nekam redkobesedna je bila mama, ko sta govorila po telefonu, zato je komaj čakal, da konec tedna pride domov. Proti večeru je s svojim ropotajočim avtomobilom zavil na dvorišče. Vse je bilo temno. Pohitel je v kuhinjo. Prižgal je luč. Mama je sedela vsa skrušena za mizo.
»Očeta še vedno ni domov,« je dejala namesto pozdrava.
»Ga še ni iz službe?« se je začudil.
»Zopet se ga je kje nalezel ali pa se mu je kaj zgodilo,« si je obrisala oči
»Iskat ga grem!«
»Kam neki boš šel?«
»Saj ne bo prvič. Nekje ga bom že našel.«
Na hitro je obrnil avto in zavil proti sosednji vasi. Pozorno je gledal na obe strani ceste, če bi morda opazil kaj nenavadnega. V gostilni Pri stričku, kjer se je oče rad ustavljal, je stopil do točilnega pulta. Počakal je, da je prišla natakarica.
»Danes ga ni bilo,« je rekla, ne da bi jo sploh kaj vprašal.
»Pa druge dneve?«
»V torek ali sredo je bil. Pozno je odšel. K Marički pojdi pogledat.«
Pohitel je v avto. Gostilna Pri Marički ni bila tako blizu. Kar velik ovinek bi moral oče narediti. Toda kadar je šlo za obisk gostilne, za očeta ni bilo ovir. Ko je peljal skozi gozd, je ob robu ceste zagledal čevelj. Zapeljal je toliko naprej, da ga je dobro osvetlil. “Očetov je,” je bil po svoje vesel, obenem pa ga je postalo strah. “Da ga ni kdo povozil!” Z žarometom je osvetlil okolico. V jarku, malo naprej, je zagledal nekaj temnega. Stekel je. Oče je ležal med nizkim grmovjem, z obrazom obrnjenim navzdol. Roki je imel razširjeni pred seboj, kot da hoče zaščititi glavo pred udarcem. Leva je bila krvava. Kolo je ležalo nekaj korakov stran.
S težavo je obrnil očeta na hrbet. Obleka je bila zamazana, česa hujšega pa v medli svetlobi ni opazil.
»Oče! Oče!« ga je klical in tresel za ramo. Oče se je premaknil, ga odsotno pogledal in že je hotel nazaj zaspati. »Domov morava, mama te čaka.«
»Naj čaka. Bom jutri prišel,« je zamomljal.
Previdno ga je dvignil, potem pa ga je bolj nesel kot podpiral proti avtu in ga kot otroka položil na sedež. Oče je kar lezel skupaj in le s težavo ga je pripel s pasom, nato pohitel po kolo in ga še bolj zavlekel v grmovje, da ne bi bilo tako na očeh, in previdno odpeljal. Pot domov se je vlekla, kajti v vsakem ostrejšem ovinku mu je oče zdrsnil s sedeža, pa naj je vozil še tako počasi.
Mama je stala na pragu, ko je pripeljal na dvorišče. Nič ni rekla, le pomagala je, dasta ga spravila v hišo. Uredila sta ga, kolikor sta mogla, medtem ko je oče še kar naprej spal. Ko sta končala, se je mama usedla na svoje staro mesto, Gorazd pa je hodil sem in tja po kuhinji. Dolgo sta molčala. Kdo ve, kolikokrat je že pripeljal očeta domov, toda ponavadi, ga je našel kje v gostilni ali v pivski druščini.
»Nič se ni spremenil,« je začela mama in Gorazd je vedel, na kaj meri. »Sem te prosila, da moliš zanj,« je nadaljevala očitajoče.
»Molil sem,« je potiho odgovoril Gorazd, »veliko sem molil. Prosil.«
»Ne vem, zakaj me Bog ne usliši. Zakaj me tako kaznuje,« je hlipala.
»Mama, Bog pomaga tam, kjer drugi ne morejo nič narediti. Tebi pa sem že tolikokrat povedal: sama moraš nekaj narediti, da ti bo lahko tudi Bog pomagal.«
»Ni je maše, da ne bi prosila Marijo, naj nekaj naredi.«
»Brez tebe in ateja tudi Marija ne more pomagati. Mama, ti moraš napraviti prvi korak.«
»Ali jaz pijem? Ali moram biti res vsega kriva jaz?«
»Nisi, mama, nisi. Toda dokler ne boš pomislila nase in nekaj naredila zase, se ne bo nič spremenilo. Poiskati moraš pomoč pri ljudeh, ki so za to usposobljeni in so že mnogim pomagali. Spremeniš lahko samo sebe.«
»To si mi že neštetokrat povedal!« je dejala mama, vstala in počasi odšla proti svoji sobi. Gorazd je vedel, da je zanjo pogovor zaključen. Pri vratih je obstala, kot da mu hoče še nekaj reči, nato pa je zamahnila z roko in mu zaželela lahko noč.
Naslednji dan sta bila oba redkobesedna in spregovorila sta le, kadar ni šlo drugače. Oče si je dal opravka tam, kjer je bil najdlje od njiju. Ko je Gorazd pripeljal domov kolo, se je umaknil z dvorišča.
+++
Zvečer, ko je odhajal, je mama segla v roko in jo dolgo dolgo zadržala v svoji. To ni bilo v njeni navadi. »Včasih se mi zdi, da mi zmanjkuje moči,« je poudarjala vsako besedo. »Zdi se mi, da me bo zlomilo!«
Tega Gorazd ni pričakoval. Ni bil vajen, da bi mama odkrito govorila z njim. »Jaz te lahko poslušam, pomagati, res pomagati ti pa ne znam,« je bil odkrit.
»Ne vem, zakaj me Bog tako kaznuje,« je rekla in Gorazd je vedel, da bo mama vsak čas zajokala.
»Mama,« je Gorazd počasi začel z mislijo, ki mu je že dolgo ležala na duši, »če prav vem, si že pred poroko vedela, da oče rad pogleda v kozarec.«
Mislil je, da mu bo mama rekla, da se to njega ne tiče, pa se je samo prestopila, kot da ji je vroče pod nogami, in ga toplo, skoraj hvaležno pogledala. »Ja, res sem vedela. Pa mi je rekel, ... obljubil mi je, da se bo spremenil. Samo poročim naj se z njim.« Malo je počakala. »Večkrat sem mu hotela reči, da se pijanec spreobrne, ko se v jamo zvrne, kot so takrat ljudje radi rekli, pa mi ta beseda ni šla z jezika. Kaj vem, zakaj. Morda, morda se mi je smilil, morda nisem hotela biti pretrda, menda sem verjela, da ga bom vendarle spremenila,« ji je za nekaj časa zastala, »morda sem se bala, da bo odšel.«
Gorazd je začutil vso mamino bolečino, ki jo že leta nosi v sebi. »Ampak nekaj časa res ni pil,« je pohitel, da je pretrgal molk.
»Ni. Potem pa se je začelo vse znova. Sedaj vem: ko je ponovno prišel pijan, bi mu morala reči: “Odidi in pridi naslednjič trezen, ali pa ne hodi več blizu!” mu tega nisem rekla, nisem ga odslovila. Tudi drugič ne. Ko je prišel pijan tretjič, je bilo že vse zamujeno.«
Gorazd jo je stisnil k sebi. Vsa krhka se je naslonila nanj. »To je bila moja največja napaka. Še sedaj jo plačujem,« je dejala, ni pa zajokala, kot je pričakoval Gorazd.
Nista več spregovorila, čeprav sta še kar nekaj časa stala na pragu.
»Pojdi, da ne boš pozen.«
Ko se je Gorazd usedel v avto, mame ni bilo več na pragu.
+++
Proti koncu tedna ga je mama poklicala po telefonu. »Sem mislila ...« se je ustavila sredi stavka, »sem se odločila ...« je odločno nadaljevala, »da bi poiskala tisto pomoč, o kateri si govoril.«
Gorazd je od presenečenja ali od veselja nekaj časa iskal misli. »Te dni sem še nekaj spraševal in bi ti zelo radi pomagali.«
»Kar dogovori se!«
»Mama! Ti si junakinja!« je udarilo iz njega.
»Oče te tudi pozdravlja. Pridi kmalu,« je še dodala.
»Samo toliko sem ti hotel reči, da ti bom vedno stal ob strani!« je pohitel Gorazd.
»In očetu!« ga je dopolnila.
»Tebi in očetu,« je dejal, pa se mu je zdelo, da ga mama ni več slišala, ker je že odložila slušalko.

J. Jarc-Smiljan.(zgodba), v: Ognjišče 11 (2015), 36-37.

Smiljanove zgodbe lahko prebirate tudi v knjigah:
Janko Jarc-Smiljan, Samo še pet minut, zbirka Žepna knjižnica Ognjišča 45, Koper. Ognjišče 2005.
Janko Jarc-Smiljan, Marija na kolencah zbirka Žepna knjiga Ognjišča 17, Koper. Ognjišče 2021.ARC, Janko-Smiljan, Ognjišče (2015) 11, str. 36

Zgodnje pomladanski dan. Janez je zjutraj opazil prve sive lase na svoji glavi. Nasmehnil se je. Kdo ve, zakaj ga danes spremljajo davni življenjski spomini. Kakor zahvalna pesem so za nekaj lepega, neizrečenega. Pritisne na gumb najsodobnejšega traktorja. Nekam nerodno izskoči in z obema nogama udari na sveže zorano zemljo dolge njive. Globoko zajame zrak. Blag veter prinese vonj čudovite lepote njegove drage rodne vasi. Iz cerkvice na griču se zasliši opoldansko zvonjenje. Ob robu njive njegov oče pripravlja pšenično seme. »Ata, malo počakaj!« mu zakliče. Okorno sklene utrujeni roki. »Zdrava, Marija, milosti polna, Gospod je s teboj ...« Nikoli ga ni bilo sram moliti, kjer koli je bil. To je bil nekakšen neizmeren dar, moč za sleherni dan, za vsako preizkušnjo.
Prereže ga davni spomin. Šest let mu je bilo. Oče ga je utrujen dvignil in skoraj tekel z njim po ulicah mesta. Ko sta se ustavila pred staro bolnišnico, so v daljavi zvonovi oznanili poldan. Prišla sta na obisk k mamici, ki je umirala mlada za težko boleznijo – rakom. Stopil je k njej, ko ga je vsa bleda in izmučena gledala z nepopisno ljubeznijo. Stegnila je tresočo roko in pogledala moža. »Nikoli nisem pomislila, da bom sposobna darovati svoje trpljenje zanj« ... S hladnimi prsti je nežno in dostojanstveno pokrižala svojega malega Janeza. Deček jo je skoraj prestrašeno vprašal: »Mama, zakaj to delaš?« »Boš že razumel, ko boš velik!« Nekaj dni zatem je umrla.
Trepetajoči veter prinaša od daleč glas zvonjenja. Janez globoko zavzdihne. Redko je pomislil – a vedno je vedel, da se je uresničila mamina napoved. Globoko v sebi nosi zgled ljubezni in upanja tiste vere, ki mu jo je podarila njegova draga mama. Njena žrtev je bila bogato poplačana. Ostal je to, kar je najbolj želela – veren, priden in pošten človek. Nasmehne se. Pogleda očeta in zakliče: »Dajmo, ata!« Pogumno skoči na svojega železnega konjiča. Znova pritisne na gumbe digitalnega robota. Kako se je vse spremenilo, pomisli. Ljudje vedno redkeje molijo, v vaški cerkvi je maša vsako tretjo nedeljo, ker primanjkuje duhovnikov. Ampak njegov sin Gregor je tudi veren in dober fant. Naslednje leto se bo poročil. Tako zagnanega, veselega kmeta ni daleč naokoli. Janez se zadovoljno nasmehne. Kako čudno: spomini in prihodnost. Tisti, ki zares molijo, molijo nenehno vsak trenutek svojega življenja. In tisti, ki so nas naučili takšne molitve, so nam podarili največji zaklad. »Sveta Marija, Mati Božja, prosi za nas grešnike, zdaj in ob naši smrtni uri ...«
Stanislav. (zgodbe) Ognjišče (2016) 03, str. 45

Bilo je prvo nedeljo v marcu. Snežna odeja je še na debelo pokrivala zemljo in nič še ni dišalo po pomladi. Včasih se je res zgodilo, da smo po proslavi dneva žena – 8 marca svojim mamam poklonili vsaj droben šopek zvončkov, to leto pa zvončkov še kar nekaj časa ne bo.
V cerkvi je bilo kljub prižganim električnim grelcem kar hladno. Mogoče tudi zato ni bilo to nedeljo toliko ljudi.
Župnik je to opazil. Hvaležen, da nas je bilo vsaj toliko, nas je hotel malo otopliti in pogreti s pridigo.
Tako nekako je začel: »Včasih se je na ves glas praznoval dan žena – 8. marec. Niso ga praznovale samo matere, ampak vse žene. Da bi ne bilo diskriminacije. 25. marec – materinski dan, se v tistih časih javno ni omenjal, pa tudi praznoval ne. Le kristjani smo se na ta dan prišli poklonit naši Materi Mariji. Ampak ker že omenjam žene in matere, ki bodo v tem mesecu praznovale, moram omeniti tudi tašče. Iz deklice hitro zraste mama in iz mame stara mama in s tem tašča. In da bi vam malo polepšal nedeljo, vam bom spregovoril o svoji taščici,« je na koncu hudomušno dodal.
V cerkvi se je začutil nemir, presedanje, pokašljevanje in spogledovanje, češ saj župnik ne more imeti tašče. Se je zmotil? Nas malo heca? Le kaj ima za bregom, kaj nam želi s taščico in to svojo, povedati? Prvi nemir, ki ga je sprožila beseda taščica, se je polegel in župnik je nadaljeval.
»Prejšnji mesec se je živo srebro na termometru spustilo zelo nizko, bilo je že trinajst stopinj pod ničlo. Mraz je stiskal in želeli smo si otoplitve. Res se je mraz malo ublažil in prišlo je že na ničlo in celo eno stopinjo nad ničlo. Takrat pa so nas zasuli s snegom. Snežilo je obilno in vedno znova. V garažo sem pogosto pripeljal na svojem avtomobilu tudi debelo snežno odejo. Tudi tokrat sem na avtomobilu pripeljal veliko snega in v zavetju garaže sem ga očistil. V garaži je nastala prava mala poplava. Z metlo sem spravljal sneženo vodo skozi garažna vrata, ko sem zagledal poleg sebe drobno ptičko – taščico. Nič se me ni bala, čeprav je bila čisto blizu mene. Začel sem se pogovarjati s prezeblo živalco, ona pa me nežno gledala s prijaznimi očki in nekaj začivkala. Bilo je kot prošnja, ali sme ostati v hiši. “Seveda,” sem ji rekel, “kar tukaj bodi, zunaj je mraz.” Očistil sem tla in z gumbom zaprl moderna vrata. Taščica se je skrila nekje v garaži.
Naslednje jutro se mi je taščica zopet približala. Odprl sem garažna vrata in mislil, da želi v svobodo, pa ni odletela, raje je ostala na toplem. Tako je bilo tudi v nedeljo dopoldne, ko sem se vrnil iz vaše fare. Odhitel sem še v farno cerkev, kjer sem daroval sveto mašo ob pol enajstih.
Opoldne zagledam ljubko taščico zgoraj v svojem stanovanju. V kopalnici je sedela na polički pod ogledalom. Razveselil sem se je in začel z njo ljubeč pogovor. “Kar pri meni bodi,” sem ji rekel, “tukaj imaš veliko prostora.”
Skakljala je za menoj, kamor sem šel. Postala je kar živahna. Tudi ko sem metal žogice na sobni koš, je bila poleg mene. Dal sem ji piti vode, ne vem pa, ali je kaj pila. Sama si je našla kaj za v kljunček. Ko sem za kosilo kuhal polento in kislo repo, je priletela na delovni pult in me gledala, kaj počnem. Hitro sem pokril vročo ploščo, da si ne bi opekla nožic, saj je bila čisto zraven. Spet je odletela in spet priletela ... To je bilo zame nekaj čudovitega, občutek, ki ga še nikoli nisem doživel. V moje stanovanje je prišlo življenje in pregnalo osamljenost. Zvečer sem v kulturnem domu obiskal koncert, ki so ga pripravili mladi iz sosednje župnije pod naslovom Pusti sled.
Nasmehnil sem se sam sebi, ko sem hitel v stanovanje, saj sem vedel, da me tam nekdo čaka. Ja, tudi moja taščica je že začela delati sled v mojem srcu.
Ko sem vstopil, sem opazil, da si je v hodniku izbrala svoj kotiček. Zanimivo je bilo videti, kako je glavico zarila nazaj med perutke. Hodil sem mimo, a je ni nič motilo. Čez čas se je premaknila še bliže sobi, kjer spim. Tisti kotiček ji je bil najbrž bolj všeč. Po večerni molitvi sem šel spat in v meni je bil topel in prijeten občutek nežnosti in topline drobne ptičke. Spomnil sem se na sv. Frančiška Asiškega, ki je navadno upodobljen s ptičko v roki.
Zjutraj sem jo prijazno ogovoril: “Ne boj se, bom že jaz počistil za teboj.”
Ko sem se proti poldnevu vrnil v stanovanje, pa sem našel taščico ležečo na hrbtu z nožicama navzgor. Umrla je. Spoznal sem, vse je samo za nekaj časa – tudi jaz.
Kljub izgubi, ki sem jo občutil, ko sem svojo taščico zagledal mrtvo, sem bil vesel, ker sem nekaj dni delil s to ptičico, vesel, ker mi je bil s tem podarjen delček sreče, poln nežnosti in topline. In v mojem srcu je pustila svojo sled ...«
Val nežnosti, topline in sočutja, ki je med nas zavel, je ogrel naša srca in jih omehčal. Tiho smo obsedeli, zgodba o taščici nam je segla do srca in tudi v nas pustila svojo sled. Tudi mi smo samo za nekaj časa – tukaj in zdaj. Samo nekaj malega časa imamo na razpolago, da si pomagamo, lajšamo in lepšamo naš skupni čas, ki nam je odmerjen.
Katarina. (zgodbe). Ognjišče, 2018, leto 54, št. 3, str. 45.

Usedla se je v avto, motorja pa ni zagnala, ker je čutila, da se tako vznemirjena ne sme podati na cesto. Vse v njej je kipelo, misli pa so prehitevale ena drugo. Znova in znova je obnavljala pogovor z učiteljico Tanjo. Ni vedela, ali naj se jezi nanjo zaradi njenega predloga, ali na sebe, ker je toliko časa upala, da se bo Žanu odprlo, ali na sina, ker je bil premalo vztrajen. »Fant se sicer trudi, toda na vseh področjih ima polno vrzeli,« ji je rekla učiteljica,«ne more slediti pouku. Saj se prizadeva, pa tudi jaz sem se celo leto trudila, vendar …« je nemočno dvignila roke »v četrtem razredu ne bo mogel slediti pouku. Mislim, …« je za hip počakala, »predlagam, da bi Žan tretji razred ponavljal.«
Zdenki je vzelo sapo. »Žan? Ponavljal?« je nemočno ponovila.
»Razumem vas,« je dejala učiteljica, »vem, da vam je to težko sprejeti, toda Žanu primanjkuje osnovno znanje. V tem letu, ko bi ponavljal, bi nadoknadil zamujeno in naslednje leto bi z lahkoto napredoval v znanju.«
»Toda Žana smo na predlog svetovalne službe vpisali v prvi razred s sedmimi leti. Z bratom Nejcem bi tako hodila v isti razred.«
»Vem, gospa, vem in popolnoma vas razumem. Toda vseeno mislim, da bi bilo to za Žana še najmanj slabo. Brat bi mu pri učenju lahko veliko pomagal. Pogovorite se doma.«
Še vedno je nemočno sedela za volanom. Hotela je poklicati moža, pa se je premislila. Tako pomembnih stvari ne moreš reševati po telefonu. Misel, da se bo lahko s Pavletom pogovorila, jo je toliko pomirila, da si je upala zapeljati na cesto.
Komaj je čakala, da je mož prišel iz službe. Skoraj mimogrede je omenila, da je Žanova učiteljica želela govoriti z njo.
»Je kaj ušpičil?« je vprašal Pavle.
»Ne, razred naj bi ponavljal,« ni mogla več zadržati zase.
»Kaj da bi? Ponavljal razred?« se je začudil mož, vendar ne tako močno, kot je pričakovala.
»Ja! Kar ponavljal! Rekla mi je, da ima vrzeli v znanju na pomembnih področjih.«
»Vrzeli? Nekatere stvari mu res delajo težave. Ni predlagala nič drugega?«
»Ne. Da se ji zdi še najmanj slaba rešitev, težko sledi pouku.«
»Če je to edina možnost?« je Zdenka čutila, da se mož nekoliko strinja z učiteljičinim predlogom.
»Si predstavljaš, kako se bo počutil? Nejc je dve leti mlajši, pa bi hodila v isti razred?«
»In kako se bo počutil, če ne bo mogel slediti drugim v razredu? Sicer pa na šoli menda ni samo en tretji razred,« se je spomnil Pavle.
»Saj ne gre samo za isto učilnico!« je bilo čutiti obup v Zdenkinem glasu.
»Ali naj ga potem prepišemo na drugo šolo?«
»Samo še tega se manjka!« se je Zdenka prijela za glavo. Zdelo se jima je, da stojita pred visokim zidom, ki ga ne moreta obiti.
»Katera učiteljica ga bo učila v četrtem razredu?« je vprašal Pavle.
»To ni pomembno. Mislim, da učiteljica Ida.«
»Seveda je pomembno. Morda pa ima kakšno podobno izkušnjo.«
Zdelo se ji je, da se je zid nekoliko razprl. »Do nje stopim,!« se je odločila Zdenka.

Počasi je šla po hodniku, ki je bil poln šolarjev, in mimogrede opazovala slike po stenah. Otroški izdelki. Nekatere so bile prave umetnine. Ustavila se je v kotu, od koder je lahko spremljala dogajanje okoli sebe. Učiteljico Ido je opazila, ko je bila še na drugem koncu hodnika. Zavzeto se je pogovarjala s kolegico. Ko je šla mimo nje, jo je Zdenka glasno pozdravila. Presenetila jo je, ker je takoj stopila k njej. »Bi radi govorili z menoj?« je vprašala. Od presenečenja in zadrege ni takoj našla besed. »Žanova mama sem, je nato dejala.
»Žan naj bi naslednje leto prišel v moj razred,« jo je spet presenetila.
»Menda. Z možem sva mislila, da bi se pogovorili z vami. Učiteljica Tanja je namreč mnenja, naj bi razred ponavljal.«
»In sedaj ne veste, kako bi se odločili,« je razumevajoče dejala.
»Razumeva, da bi težko sledil pouku, če ima res take vrzeli v znanju, ampak bi izgubil še eno leto,« je hitela Zdenka.
»Učna snov je v četrtem razredu zahtevna. Če učenec nima osnovnega znanja, težko sledi pouku,« je odkrito dejala.
»Glejte, z bratom bi bila v istem razredu. Morda imate vi kakšno izkušnjo?
Učiteljica se je zamislila. »Morda pa bi …« je s premislekom rekla.
»Kaj da bi?« je udarilo iz Zdenke.
»Da bi med počitnicami nadoknadil zamujeno.«
»Nadoknadil? Kaj vse naj bi nadoknadil?«
Učiteljica je malo pomislila: »Branje, poštevanka, odštevanje, seštevanje.«
»Samo to?« se je oddahnila Zdenka.
»To je veliko. Zelo veliko. Če vam to uspe, se jeseni z veseljem srečamo.«
»Obljubim, da se bomo vsi potrudili!!« je dejala Zdenka, se nekajkrat zahvalila, nato pa pohitela po hodnikih in v naglici brskala po torbici, da bi našla telefon in poklicala moža.

Počitnice so minile. Ko so šli otroci spat, se je mama kar naprej zadrževala pri njih. Pokrižala je Nejca, Klaro in Uršo, potem pa se usedla rob Žanove postelje in ga prijela za roko. »Pomoli, nato pa hitro zaspi, da boš šel jutri v šolo spočit.«
»Misliš, da sem se dovolj naučil?« je zaskrbljeno vprašal.
»Veliko, zelo veliko si se učil in tudi naučil!«
»Če mi vi ne bi pomagali, bi kar odnehal,« je odkrito priznal.
»Naredil si, kar si mogel in mi s teboj. Zdaj pa zaspi.« Pokrižala ga je , nato pa sta skupaj prosila Jezusa, da bi v te šolskem letu stal ob strani. Popravila mu je vzglavnik, ga še enkrat pokrižala, mu naročila, naj se priporoči angelu varuhu ter tiho odšla iz sobe.
Žan dolgo ni mogel zaspati. Počitniški dnevi so se mu kar vrteli pred očmi. Sam ni vedel, kdaj se je v njem naselil v njem mir, da so ga objele sanje.

Razposajeno so se pozdravljali. Žan se je razveselil sošolcev in sošolk kot že dolgo ne. Le za hip je pomislil, da bi lahko prišel med neznane otroke.
Učiteljica mu je določila prostor v drugi vrsti. Čeprav je doslej sedel v zadnjih klopeh, se je prav imenitno počutil. Sem in tja je hotel z učiteljičinega obraza razbrati, če ga gleda kaj drugače kot druge, pa ni opazil nič posebnega.
Ko so se naslednji teden pri naravoslovju in tehniki učili, kako se gibljejo živali, je vzela učiteljica učbenik in začela listati po njem. »Naj nekdo prebere, kaj o tem piše na strani 17.« Pogledala je po razredu in se ustavila na Žanu. »Pa nam ti preberi,« je rekla. Čutil je, da ga ni izbrala kar tako. Vsa kri mu udarila v glavo. Pa se je spomnil maminih besed: »Ko boš kaj vprašan, se spomni, kako smo se trudili cele počitnice.« Pogledal je učiteljico, ki se mu je spodbudno nasmehnila, in odprl učbenik. Stisnil je pesti in začel brati. Ni šlo brez napak in zatikanja, vendar se ni ustavil kot lani. Po nekaj vrsticah je malo počakal, da se je umiril, nato pa samozavestno bral naprej. Oddahnil se je, ko je prebral do konca. Učiteljica je rekla samo “dobro” in začela z razlago. Žana je malo presenetilo, da ni ocenila njegovega branja, vesel pa je bil, ker je rekla “dobro”. Na koncu ure se mu je, vsaj tako se mu je zdelo, zadovoljno nasmehnila.
Kadar je bilo vprašanje namenjeno celemu razredu in je znal odgovor, je dvignil roko. Na začetku bolj plašno, potem pa, ko je učiteljica večkrat tudi njega izbrala, da odgovori, je začel dvigati roko bolj samozavestno. Saj je že lani znal kdaj pravilno odgovoriti, toda vedno se je bal, da morda nima popolnoma prav, in je roka obmirovala. Ko pa je nekoč ob nekem vprašanju dvignil roko samo on, se je oglasila Sara: »Gospa učiteljica, kaj je letos z našim Žanom? Čisto se je spremenil in skoraj vse zna.« Sošolci so ji pritrjevali.
Učiteljica Ida je s pogledom premerila razred. Nekaj posebnega je bilo na njenem obrazu. Rekla je: »Vesela sem, da ste to opazili. Žan se je res spremenil. In veste, zakaj? Ker se je cele počitnice učil in njegovi domači z njim. Več zna zaradi vztrajnega dela.«
Žanu je postalo nerodno, da je povesil pogled, potem pa je z zaupanjem pogledal učiteljico.
»Koliko ur na dan ste se učili?« ga je vprašala.
»Ne vem. Veliko. Še ko sva z mamo plavala v morju, me je spraševala poštevanko.«
»No, koliko je sedem krat osem?« ga je vprašala učiteljica
»Šestinpetdeset!« je ustrelil.
»Potem pa res znaš celo poštevanko.«
Žan je komaj čakal, da bo konec pouka in bo odhitel domov. Da vsem in vsakemu posebej pove, kako srečen je in kako jih ima rad.
Janko Jarc-Smiljan

Ognjišče (2017) 3, str. 55

Stopal je po hodniku mimo vrtečih se vrat doma starejših občanov. Za vsakimi vrati druga usoda, druga trpljenja, drugačno gledanje na iztekajoče se življenje. Namenjen je bil do balkona na koncu hodnika, kjer so imeli oskrbovanci organizirano skupino. Od daleč je slišal slabotne glasove starostnikov, ki so peli slovensko narodno pesem. Vse vrste misli so mu šle po glavi. Kaj jim bo povedal, kako bi storil zanje kaj, kar bi jim koristilo, saj zato je bil tam.
Preko javnih del so ga zaposlili kot pomočnika glavne delovne terapevtke. Vedeli so, da dobro igra kitaro in lepo poje, da ima rad starejše ljudi in da rad pomaga drugim. Za majhno plačilo je hodil po sobah, bral starejšim časopise, jih tolažil in se pogovarjal z njimi. Tudi prinesel jim je marsikaj.
Prišel je do konca hodnika na zastekljen balkon, kjer so neprijetne vonjave po domski hrani popustile in kjer so se s pesmijo trudili starostniki. Drobne zgubane ženice so sedele na udobnih stolih, postavljenih v vrsti. Tudi nekaj možakov je bilo tam. Delovna terapevtka je vodila petje, ženice so kar z nekaj veselja prepevale pesem, ki so jo poznale že od mladosti.
Le ena je sedela sama na invalidskem vozičku ob oknu. Ni pela, zmajevala je z glavo in takoj mu je padla v oči. Približal se ji je in sedel na stol poleg nje.
»Zakaj pa ne pojete?« jo je obzirno vprašal.
Ona je odgovorila: »Oh, kako trpim, kako trpim.«
Bil je navajen videti trpljenje in nikoli mu ni bilo vseeno. Prizadelo ga je. Toda na obrazu te ženice ni bilo videti toliko trpljenja kot v njenih besedah. Še jo je ogovoril, ona pa je kar naprej ponavljala: »O, kako trpim, o, kako trpim.«
Kljub temu se mu je zdela razumna, pa je tvegal in ji rekel: »Pa darujte svoje trpljenje v kak dober namen – morda za vaše otroke ali za vaše vnuke.«
Utihnila je in dolgo gledala skozi okno. On se je pridružil tistim, ki so peli, in gledal, kakšne izraze so imeli na obrazih. Zdelo se mu je, da je bilo na obrazu marsikatere ženice več trpljenja kot v tisti, ki jo je gledal skozi okno. Ko je že pozabil nanjo, se je ozrl in glej: ženica se je pridružila pevcem. Obrnila je voziček in začela peti z njimi. Rahel nasmeh, kar zadovoljstvo, je bilo čutiti na njenih ustnicah in njen obraz je kljub gubam žarel v veselju.

TROBIŠ, Smiljan. Ognjišče (2013) 02, str. 23

Med hitenjem po opravkih me je zmotil prijateljičin SMS: »A boš imela čas, da se še pred prazniki dobiva za ‘en kofé’?« Razveselila sem se tega povabila, čeprav sem imela goro nujnih opravkov. Iskreno povedano, se mi je kar fino zdelo, da ob vsem svojem pomembnem delu želi nekaj svojega prostega časa deliti z mano. Sicer je bilo potrebo kar nekaj usklajevanja, saj sva imeli obe precej natrpane urnike, toda naposled se nama je uspelo srečati. Prve besede, ki mi jih je namenila, so bile: »A veš, da se mi prav fino zdi, da si kljub svojemu pomembnemu delu, za katerega vem, ga nimaš malo, vzela čas zame.« Presenetila me je in v smehu sem ji povedala, da sem jaz pomislila popolnoma enako, ko sem dobila njen SMS.
Kasneje sem razmišljala o tem, kako si ljudje razporejamo čas. Na prvo mesto postavimo stvari, ki so nam pomembne. Sledijo manj pomembne stvari in zadnje stvari, za katere pravimo, da nam časa zmanjka. To navadno pomeni, da nam niso tako pomembne – če ne bi jih uvrstili višje in zanje našli čas. Določena vabila na obisk ali druženje sem primorana zavrniti, ker nimam dovolj časa za vse. Ampak, če sem čisto iskrena, navadno zavrnem tiste ljudi, ki mi ne pomenijo prav dosti. Posedanje ob kavi in večno vzdihovanje nad brezupno slabimi razmerami ni nekaj, kar bi me izpolnjevalo, razveselilo in sprostilo. Za takšna srečanja mi navadno ‘zmanjka časa’. Za srečanja z ljudmi, ob katerih se sprostim in nasmejem, pozabim na delo in skrbi, se lahko pogovorim in zaupam ... za takšna srečanja sem pripravljena prilagoditi svoje delo in najti čas.
Ko ljudje rečejo: »Nima časa moliti in iti k maši,« to navadno pomeni, da druge stvari postavijo pred svoj odnos z Bogom. Saj ne rečem, vsakemu se kdaj zgodi, da mu za kaj ali za koga res zmanjka časa. Smo le vpeti v službo in kup obveznosti, ki so povezane z našim obstojem (nihče si ne more privoščiti, da bi mu zmanjkalo časa za plačilo položnic). Ves preostali čas organiziramo glede na to, kaj nam je pomembno. Mati lahko reče: »Nimam časa iti k frizerju, ker moram v šolo na govorilne.« Lahko pa reče: »Nimam časa iti v šolo na govorilne, ker moram iti k frizerju« In kristjan lahko reče: »Nimam časa iti k maši, ker grem v kino.« Lahko pa reče: »Nimam časa iti v kino, ker grem k maši.«
Kako bomo razporedili svoj čas, za koga si ga bomo vzeli in za koga ne – je odvisno od nas.

SLIVKA, Eva. (zgodbe) Ognjišče (2015) 03, str. 37

Nedeljsko jutro. Mukoma se poganjam po starodavni ulici proti cerkvi. Bolečine v hrbtu so hude, da skoraj obupujem. Brez nedeljske maše ne bi mogel živeti. Cerkev je napol prazna. Duhovnik začne pridigo o našem verskem formalizmu. Debelo pogoltnem slino. Tile starčki niso prišli zaradi navade ... Stojim tam zadaj, da bi čutil ob sebi vse. So res moji bratje in sestre? Obred teče kot običajno in se bliža koncu. Potem pride tisti trenutek, ki se mi je zdel včasih malce zaigran. Duhovnik reče: »Mir z vami! Podajmo si roke v znamenje razumevanja, odpuščanja in ljubezni!«
Pomislim na ta mali, sprti narod. Iz ospredja cerkve nenadoma prihaja otrok. Dečku je kakih pet let. Gre čudno izgubljeno, sam. Kam odhaja, pomislim. Gleda proti moškim, ki sedijo tu zadaj na dodanih stolih. Za hip se ustavi. Zagleda ga. Nasmehne se. Gre naprej počasi, nekako slovesno. Zaveda se, da je to pomemben trenutek. Ustavi se pred svojim dedkom. Tako po moško, resno – iz razdalje stegne otroško ročico in jo poda temu, ki ga dobro pozna. Tudi stari dedi je presenečen in vznemirjen. Podata si roki. »Mir z vami!« Prizor je presenetil vse. Smehljamo se v nekakšni srečni zadregi. Moški ju gledajo. Tedaj se zgodba prelomi. Dedija premagajo čustva. Stegne obe roki in potegne svojega zlatega vnučka k sebi. Objame ga tako nežno, tako hvaležno, da me gane. V očeh začutim drobne solze svete resnice, ki pomeni, da se nam ni treba bati za našo prihodnost. Če se imamo radi in si odpuščamo, potem smo spravljeni s svojo preteklostjo in sedanjostjo. Potem imamo pred seboj tudi prihodnost.
Vnuček se veselo, kakor pač otrok, požene nazaj po cerkvi k mamici, ki sedi tam nekje spredaj. In tako je konec nekega verskega formalizma. Počutim se tako mirnega in pogumnega. Še bolečina je minila. Naša trdna vera zraste iz zgleda, iz ljubezni, ki ji verjamemo. Trdno sem prepričan, da bo mali vernik odrasel v velikega. Ko njegovega dedka že dolgo ne bo več, ne bo odnehal, ko ga bo morda sram pred izgubljenimi vrstniki, ko se mu bodo posmehovali; ko ne bo moderno iti vsako, zares vsako nedeljo v staro Marijino cerkev k nedeljski maši. In nekoč bo sedel tu zadaj in se bo spomnil svojega dragega deda, ki mu bo vzor iskrene ljubezni in globoke vere. Hvaležen mu bo.
Blagoslov! In potem še poslovilna pesem. Tako ponižno jo pojo. Naše skrbi in bolečine – in naša izgubljenost in osamljenost se je prelila v čudovito upanje in zaupanje: »Marija, skoz’ življenje voditi srečno znaš – ti pelji skoz’ trpljenje življenja čolnič naš...«
Odhajam po stari ulici. Moj korak je lažji in pogumnejši. Pridejo dvomi in preizkušnje, a vedno znova sem hvaležen za dar vere. Prizora, ki sem ga videl danes, še dolgo ne bom pozabil. Kako se imata rada! In to je vse, kar je pomembno v našem življenju.

Stanislav. Ognjišče (2015) 12, str. 50

»Petintrideset let!« je glasno dejala Eva in toplo pogledala moža. »Kot da je bilo včeraj,« je dejal Dare. Tako rada se spominjata tistega dne. Saj ne vesta prav dobro, ali je bilo oblačno ali je sijalo sonce ali je morda celo malo rosilo. Samo občutek, da stopata skupaj na novo pot, je bil tako mogočen, da je bilo vse drugo manj pomembno.
Spoznala sta se po naključju. Po nekaj tednih sta že vedela, da sta namenjena drug drugemu. V pogovorih brez konca sta vstopala v svet eden drugega, v svet znanega in neznanega, v svet sanj in upanj. Včasih sta se oddaljila in takrat sta spoznala, kako se pogrešata. Začela sta načrtovati skupno pot. Z zaupanjem pa tudi s strahom. Ko sta določila dan poroke, sta globoko v sebi čutila, da sta se zavezala za vse življenje. Začela sta iskati prostor, kjer bi si spletla gnezdo, pa nista našla nič primernega. Po poroki sta se za nekaj mesecev zatekla k staršem, potem pa sta le našla sobico v četrtem nadstropju starega bloka.
Rodila se je Nina, sad njune ljubezni. Popolnoma nov svet se ju je dotaknil. Otroški jok in smeh sta se mešala z Evinim študijem. Ni ji bilo lahko, a je zmagala volja in je diplomirala. Dare pa je našel še kar primerno zaposlitev. Kadar je le mogel, je poklical domov, da je zaslišal njen in Ninin glas.
Sosed nasproti njihovega stanovanja mu je nekoč dejal: »Vi pa prihajate zelo lačni iz službe.«
»Lačen?« se je začudil. »Po čem sklepate?«
»Ker po stopnicah vedno pritečete!« Pomislil je: pa je morda res. Do prvega nadstropja je stopil na vsako stopnico, do drugega je stopal čez dve, zadnji dve nadstropji pa je res pretekel. Vedno je komaj čakal, da vstopi v njihov raj. Pa tega sosedu ni povedal. Verjetno ne bi razumel.
Začeli so graditi. Skoraj brez denarja. Na posojila. Vedno manj časa je ostajalo zanje. Pomembni so postali zidovi, opeka, plošče, železo, zidarji, tesarji ... Le nedelje so ostale njihove, samo njihove. In počitnice. Vsako leto. Kratke, a njihove. Pod šotorom seveda. Za več ni bilo denarja. In vsak drugi dan so si privoščili sladoled.
Ko se jim je pridružil Žiga, so že skoraj hodili drug po drugem, zato so se spomladi, ko se je malo otoplilo, preselili v napol zgrajeno hišo. Kar naenkrat so imeli toliko prostora, da so se izgubljali. Objela jih je nepopisna sreča: bili so na svojem! Čeprav daleč od vsega, kar so imeli do tedaj pred nosom: trgovino, starše, cerkev, prijatelje ...
Na svet je privekalo tretje otroško veselje: mala, drobcena Vida. Zdaj so prava družina, sta si rekla. Ko so se zaprla vhodna vrata, je bil ves svet samo njihov. Pa se jim je začel kmalu vedno bolj izmikati. Postali so potujoča družina: v vrtec, nato v šolo, pa k verouku, na krožke in v glasbeno šolo, na roditeljske sestanke. Predvsem pa služba! Vedno nove in nove obveznosti in vedno dlje sta ostajala zdoma. Od vsega tega sta postajala neskončno utrujena. Pritihotapila so se nesoglasja, prepiri in nato tihi dnevi. Zamorjena obraza sta skrivala pred otroki, pa sta predobro čutila, da jim nič ne uide.
Kadar sta se znala za hip ustaviti, sta vedno znova ugotavljala, da bi drug brez drugega težko vzdržala. Tako dobro se je nasloniti na ramo, za katero misliš, da je močna, in tako lepo se je zateči v svet nežnosti in topline.
V Evini pisarni je pogovor nanesel na njihove zakone. »Mislim,« je modrovala šefica, »da imaš ti najbolj urejen zakon v celem nadstropju.« Eva jo je malo presenečeno pogledala: »Nisva za zgled, za proč vreči pa tudi ne!« Kaj drugega naj reče, si je mislila. Pohvala pa jo je pobožala po duši.
ppp
Leta so tekla. Še sama nista vedela, kdaj je Nina zaključila osnovno šolo. »Kam sedaj?« se je spraševala sama in z njo vsi pri hiši. Ko se je odločila za gimnazijo, so trepetali, če bo sprejeta.
Za njo pa že kmalu Žiga in nato Vida. To so bili težki časi. Tako prijetna so bila leta, ko se jim ni bilo treba odločati. Toda teh je bilo malo.
Srednješolska leta so kar padla mimo njih. Tako sta čutila onadva, otroci so jih zagotovo doživljali popolnoma drugače.
Fakulteta. Izpiti. Uspehi in porazi. In končno diploma. Prva, druga in tretja. In potem še hujša mora: zaposlitev! Pisanje prošenj in zavrnjeni odgovori. Ali še huje: brez odgovora. Niti toliko niso bili vredni, da bi jim povedali, da niso nikjer potrebni. Čez dolgo, dolgo časa je nekega večera Eva sesedla na stol in vsa ponosna dejala: »Danes je našla delo še najina najmlajša.«
Praznovanje obletnice poroke se je zaključilo. Vsi so odšli in hrup se je polegel. »Bolj ali manj sama, a nikoli več sama,« je malo zamišljeno dejala Eva. Dare je prikimal. Vedno nosita svoje tri otroke s seboj, ne glede na to, kje so. Dva sta od doma, Vida načrtuje, da bi ostala doma, a je trenutno z mislimi in srcem daleč od njiju.
Po dolgih letih imata več časa zase. Ne iščeta se več in na novo spoznavata, saj je skoraj vsako dejanje že vnaprej predvidljivo. Potrebujeta le bližino. In Eva bi se sedaj rada še več pogovarjala, a mora vsako besedo skoraj izvleči iz Dareta.
»Moj kar naprej riše tiste načrte in molči,« je potožila znanka.
»Tudi če ni arhitekt, tišči besede vase!« je kar butnilo iz Eve. A ji je bilo malo lažje.
ppp
Z dekletoma je lažje našla skupne trenutke. Morda še najbolj z Vido. Ta jo je, ko je že kar nekaj časa prijateljevala z Bojanom, mimogrede vprašala: »Kako naj vem, če ga imam dovolj rada?«
Eva je nehala brkljati po kuhinji in se usedla poleg nje. »Vidiš, tudi sama sem si postavljala enako vprašanje.« Malo je premislila. »Pa je zadeva zelo enostavna.«
»To lahko rečeš ti sedaj, ko gledaš nazaj.«
»Morda je za tako spoznanje res potrebno nekaj izkušenj,« je pomislila. »Na začetku, ko si zaljubljen, si rišeš ljubljeno osebo v idealni podobi, resničnost pa je malce drugačna. Zaljubljenost mora preiti v ljubezen, odpasti morajo namišljene želje, sicer doživiš razočaranje.«
»Saj to te sprašujem. Ali sva že prerasla zaljubljenost?«
»Kaj pa je bistvo ljubezni?« jo je vprašala mama.
Vida je samo skomignila z rameni.
»Da se počutiš izpolnjenega, če več daješ, kot prejemaš.«
»Potem ga imam zelo rada,« je bilo veselje v njenem glasu, »potem se pa lahko poročiva!«
»Še posebno, če tudi Bojan tako čuti.«
Vida jo je objela, kot že dolgo ne.
ppp
Pred meseci pa ji je podobno vprašanje zastavila Nina. »Mami, ali naj se poročim ali ne?«
»To sprašuješ mene!«
»Koga pa naj. Kaj misliš ti? Saj veš, kakšno je danes mnenje o porokah.«
»Ne vem, kakšen odgovor bi rada slišala,« se je Eva obotavljala. »Povedala ti bom tako, kot iskreno mislim,« je presenetila Nino, ker ji ni odgovorila samo z da ali ne. »Živela si ob nama, naju spremljala, se z nama veselila in naju jezila. Opazovala si naju in videla, kaj je to zakon. To je moj, bolje, najin odgovor. Odločiti se moraš pa sama.«
»Visoke cilje mi postavljaš,« se je zamislila Nina.
»Ne samo visoke,« je Eva preslišala hčerkino pohvalo, »temveč tudi lepe in prijetne, če se le potrudiš in jih vzameš zares.«
Nina je samo prikimala.
»Če jih oba vzameta zares,« se je Eva dopolnila.

JARC, Janko-Smiljan, (zgodbe) Ognjišče (2016), leto 52, št. 2, str. 24