»Glej, babica, prinesla sva ti pokazat tvojo pravnukinjo, da ti z njo malo polepšava praznike,« sta vsa smejoča objela babico Maro, ki ju je že nestrpno pričakovala.
Že nekaj let je, odkar je ovdovela, sama živela v prijazni hišici v vasi pri cerkvi, katero je obkrožalo še nekaj prijaznih domačij.
Presrečna je objela vnuka in njegovo mlado ženo, potem pa skoraj plaho vzela v roke drobceno dete, ki je mirno spalo. Gledala je njegov obraz, majhna usteca, ki so se v spanju smehljala. Drobne ročice je detece stiskalo v pesti, izpod kapice pa je silil šop črnih las.
»Čisto črne laske ima, prav take si imel ti, ko si se rodil, pa tudi nosek ima ves tvoj, lička pa kot mamica,« se je čisto raznežila. Kot da bi držala v rokah njega, svojega dragega vnuka, ki je danes stal pred njo kot odrasel mož. Kmalu si je hotel ustvariti družino, mlad in zelo resen, kot da je kar prekmalu moral odrasti ob svoji nezakonski materi. Stal je pred njo in se ves srečen smehljal svoji babici, s katero ga je družila neka čisto posebna vez.
V tem trenutku ji je ušel spomin nekaj več kot dvajset let nazaj, ko ga je prvič vzela v naročje.
Nikoli ne bo pozabila trenutka, kako je pred njo stopila hči in ji vsa tresoča povedala, da bo postala mati, mlada mati, še sama skoraj otrok, pa je pričakovala otroka. Zadnje tri mesece sploh ni prišla domov z izgovorom, da se mora veliko učiti. Sedaj pa je stala tu, vsa nesrečna, vedoč, da pač ne more več skrivati pred starši, kaj se je zgodilo. Mlada in neizkušena je nasedla starejšemu fantu, ki je takoj, ko je videl, kaj se je zgodilo, izginil. Ni ga iskala, zavedala se je, da je ni vreden, da je navaden slabič, ki jo je hotel prisiliti, da naredi splav, ona pa je hotela roditi to dete, četudi za ceno, da bo odraščal brez očeta.
In sedaj je bila tu, pred svojo strogo materjo, in čakala njene besede. Ona pa – kot da so ji spodnesli tla, kot da lebdi v zraku – od šoka ni mogla niti spregovoriti, ni mogla dojeti, da se je to zgodilo prav njej, ki je bila tako stroga in skrbna mati, ki je svojim otrokom vedno znova govorila, naj bodo pošteni in iskreni, naj se ne igrajo s takimi stvarmi. V tem trenutku se ni več obvladala.
»Kar si storila, je sramota za našo hišo in greh zate, a zdaj je, kar je. Ko bo dete prišlo na svet, ga bomo dali posvojiti, ti pa boš šla nazaj v šolo. Jaz tega otroka že ne bom gledala pri hiši!«
Tedaj pa je k njej pristopil mož. »Mara, za božjo voljo, kaj pa govoriš? Ti, ki sem te vsa leta zelo cenil in spoštoval kot mater najinih štirih otrok, kot krščansko mater in ženo, ki je bila pripravljena na vsako, še tako veliko žrtev. Zdaj pa kot da nisi več ti, da siliš svojega lastnega otroka, naj da svoje dete tujim ljudem. Ne, tega pa iz tvojih ust nikdar ne bi pričakoval. Res, ni prav, kar se je zgodilo, res je greh, sramote pa ni nobene. Večji greh bi bil, če bi umorila nerojeno, nedolžno bitje. Pa je bila pripravljena na vse, da ga je obdržala. Otrok bo ostal pri nas, v naši hiši, če je prostor za vse, se bo našel še za enega. Vsak otrok prinese kos kruha s seboj na svet, so rekli moja pokojna mati. Navadno tak otrok, ki je čisto nepričakovan, naredi ljudem največ veselja.«
Osramočena do dna je stala pred možem in hčerko, besede so jo oplazile kot bič, v njeno srce pa so zarezale globoko rano. Vse do rojstva je kot omotična tavala okrog, ni in ni se mogla sprijazniti s tem, kar se je zgodilo, bilo je vse tako iznenada.
Potem pa je prišel dan, ki ji bo kot živa slika ostal v spominu do konca dni. Stopila je v porodniško sobo – na postelji je sedela njena hči in k sebi stiskala drobceno dete. Njen še skoraj otroški obraz so obkrožali lasje, še vsi preznojeni od prestanega poroda. Njen pogled je bil žalosten, ustnice so ji drhtele ob zadrževanem joku. Še močneje je stisnila dete k sebi, ko je mati stopila k njeni postelji, kot bi se bala, da ji ga bo vzela in nesla bogve kam.
»Mama, oprosti,« je zašepetala. »Ne, Tina, ti mi oprosti, da sem bila tako nečloveška do tebe. Veš, vse se je zgodilo tako nepričakovano, nisem bila pripravljena na to. Nikoli si tega ne bom odpustila,« je ihtela in objemala hčer, ki je drhtela v njenem objemu. Potem pa je vzela v naročje nebogljeno dete in v hipu se je v njej prebudil materinski čut. »Nikomur te ne damo, ostal boš pri nas, vsi te čakamo, veselimo se te,« je šepetala in ga stiskala k sebi, da se je dete zbudilo in zajokalo. »Na, pojdi k mamici, njen si, najbolj njen, a boš tudi naš, naše veselje in naša radost.« Potem ga je položila na posteljo hčerki, ki ga je privila na prsi.
Potem je odraščal pri njih in vsi so skrbeli zanj. V veliko veselje je bil vsem njenim otrokom, ki so bili še doma. Hčerka, mlada mamica, je lahko končala šolo in se zaposlila.
Zanjo je bil kot njen peti otrok – pravzaprav je zapolnil tisti občutek praznine, ker so bili oni štirje že vsi večji, ona pa na žalost ni mogla biti več mati kljub veliki želji, da bi vsaj še enkrat začutila pod srcem novo življenje. Bil je tih in miren in zelo prijazen otrok, kot da bi se bal, da je s svojim rojstvom koga motil. Čeprav ga je ljubila z vsem srcem, pa je na dnu duše nosila velik črn madež zaradi hudih besed in grdih misli. Ni si mogla odpustiti, da je to govorila kot mati.
Kot da je takrat mislila le nase, ni pa pomislila, koliko solz je v mesecih, ko se je skrivala pred starši, potočila njena hči, ki se je bala svoje stroge matere. Ko je že celo pomislila na samomor, se je vedno znova zatekala v cerkev in ihteč molila pred podobo Matere Božje. Le vera ji je v tistih trenutkih dajala moč in upanje, da bo še vse dobro. To ji je zaupala, ko sta ob večerih posedali pri peči in pestovali malega.
In ko je odrasel, se mu je nekega dne tudi izpovedala. Ni mogla drugače, morala si je olajšati dušo. Takrat jo je molče poslušal, potem pa ji je v zadregi obrisal solze, ki so ji tekle po licih.
»Veš, babica, hvaležen sem, ker si mi to povedala. Že do zdaj sem te imel nadvse rad, zdaj pa te imam še raje. Med nama bo vedno ostala nevidna in posebna vez.«
In res je tako.
Čeprav so z leti za njim prihajali še drugi vnuki in vnukinje in ima vse neizmerno rada, bo on vedno ostal nekaj drugega, nekaj, kar ima v njenem srcu skrit kotiček, čisto majhen, a samo njegov.
Črna pika na njeni duši pa ne bo nikoli povsem zbledela, ostala bo v njej do konca.
KUMER, Anica. (zgodbe) Ognjišče (2015) 02, str. 18

Pred več kot dvajsetimi leti sem okoli svečnice poslušala pridigo nekega misijonarja. Globoko v spomin se mi je zasidrala zgodba, ki jo je povedal in bi jo rada posredovala tudi vam.
V Ameriki dolgo časa delavci niso bili zavarovani, tudi državne pokojnine potem ni bilo. Zato so bile plače razmeroma lepe. Vsak vesten delavec si je moral v svojih delovnih letih prihraniti denar za stara leta ali za primer bolezni.
Neka priseljenska družina, ki je imela šest otrok, je še kar lepo živela. Tudi za prihranke so poskrbeli. Dolgo jim je šlo dobro. Potem pa je začel bolehati oče, ki je delal v rudniku. Tako je po malem pošel ves denar, ki so ga tako skrbno shranjevali. Oče ni mogel več delati in prišlo je tako daleč, da je družina popolnoma obubožala. Niso imeli več kaj jesti, niso mogli plačevati stanovanja. Prosili so za pomoč na več krajih, a pomoči je bilo bore malo. Bili so na robu obupa. Ker so bili verni, jim je ostala edina tolažba molitev. Zaupno so se priporočali tudi Materi Božji.
Ko ni bilo videti nobenega izhoda, sta starša sklenila, da neki večer, ko bodo šli vsi spat, odprejo plin. Čez noč bo vsega konec, rešeni bodo, zaspali bodo za vedno …
Za to skrajno dejanje sta se odločila na predvečer svečnice. Mož in žena sta se prijela za roke in že je prihajal spanec v omamljenju od plina …
Naenkrat pa je ženo prebudilo čudovito petje, ki je prihajalo od daleč. Vsa omotična vstane in zdelo se ji je, da ne more prav dihati. S težavo se priplazi do kuhinje, kjer je iz radija donela melodija Marijine pesmi: »Marija, pomagaj nam sleherni čas …« Pri priči se postavi na noge in zapre plin. Nikakor se ni mogla spomniti, če je zvečer, ko so legli, pustila radio prižgan.
»Marija,« reče žena, »ti si nas rešila. Tega ne bi smeli storiti, vsaj nedolžnim otrokom ne!«
Potem gre v spalnico, odpre vsa okna in rolete. Hladen vetrič je zapihal v sobo in otroške glavice so se začele dvigovati in vpraševati: »Mama, kaj pa je?«
Moža je morala dolgo tresti, da je prišel k sebi. V tem času je tudi radio utihnil, saj je bila ura že okoli enajstih, ko je bilo konec oddaj. Zdaj ga je izklopila in vse po vrsti vprašala, če je kdo sinoči prižgal radio in ga potem ni ugasnil. Vsi so zmajevali z glavami, da se ne spomnijo. Zdaj so tudi otroci, ki so bili že šolarji, izvedeli, kaj sta mislila oče in mati v obupu storiti. Vsi so jokali, potem pa molili.
Drugi dan je prišla nepričakovana rešitev. Neki bogat farmar je iskal družino, ki bi pomagala pri delu. Nudil je manjšo hišo za stanovanje, hrano ter nekaj tudi plače. Niti malo niso odlašali. Takoj so spravili svoje reči in farmar sam je prišel in jih odpeljal tja.
»Ali vas ne bodo motili otroci?« je vprašala mati.
»Kje pa,« je odvrnil farmar, »otroci so Božji blagoslov pri hiši. Z ženo ne moreva imeti otrok, zato so vaši še bolj dobrodošli.«
Delo na prostem, zdrava hrana, zlasti veliko zelenjave in sadja, je pripomoglo, da je družinski oče ozdravel. Vsi so bili presrečni in nikoli v življenju niso pozabili, da jih je tisto usodno noč Marija zbudila in rešila.

A. Uršej, Zgodbe, v: Ognjišče 2 (2023), 82.

Ob robu gozda je na majhni jasi stala skromna lesena hiška. Majhna hiška, še manjša okenca, ki so kot očke mežikale v dan. Sten skoraj ni bilo videti, saj so bile vse obložene z drvmi, ki so se sušile za dolgo mrzlo zimo. Samo na zadnji strani, ki je bila obrnjena proti severu, jih ni bilo. Tu pa se je kopičila druga šara: lestev, lopar, omelo, razni stari lonci, ki so poleti služili namesto lončkov za rože, tu so bile tudi stopnice, ki so vodile na podstrešje.
Hiška je imela samo dva prostora: kuhinjo in sobo. V njej sta živeli mama Marička in hčerka Trezka, malce bolj debelušna majhna punca, ki je na eno oko močno škilila in morda jo je prav to oviralo, da je bila za delo bolj počasna. Preživljali sta se z rento, ki jo je mama Marička dobivala po pokojnem možu, ki ga je ubilo v rudniku, in pa z delom na okoliških kmetijah. Imeli pa sta tudi dve kozi, prašiča in nekaj kokoši, ki so se pasle okoli hiške.
In prav v to skromno hiško sem tako rada zahajala in pogosto sem kar pobegnila od doma, samo babici sem povedala, kam grem, ali pa očetu, mama je bila vedno huda; bila je bolj ‘gosposka’. Ko je prišla pome, je stala pri vratih in niti usedla se ni. »Boš kakšne uši privlekla iz te hiše!« se je jezila in brskala po moji glavi. V tej hiši nikoli nisem dobila uši, sem jih nekaj let kasneje v drugi, bolj nobel hiši, v kateri pa je bilo kljub bahaštvu mnogo manj čistoče kot v tej hiški.
Še danes imam pred sabo sliko, kako sem sedela za majhno, majavo mizo in pridno zajemala kruh, nadrobljen v kozje mleko. Lica so mi kar rdela, ko sem s slastjo zajemala iz bele skodelice z rdečo rožo na strani, ki je imela en ročaj odkrhan, kdo ve, kako stara je že bila. Mama Marička in Trezka sta se smehljali, ko sta videli, s kakšnim užitkom jem. Pri nas doma ni bilo nobeno mleko tako dobro in tudi kruh ne, čeprav je bil visok, rahel in bolj bel, ta pa je bil nizek in črn in včasih je med zobmi kar malce zaškripalo, vendar pa je bil to zame najslajši kruh na svetu. Ko sem se najedla, sem pestovala mačke, ki so tekale po kuhinji in se grele ob štedilniku. To so bile prijazne živali, naše pa se niso pustile božati, če sem katero ujela, me je opraskala in zbežala. Tudi kozličke sem lahko božala, še koza, ki je rada koga z rogovi, me je prijazno gledala. Tako sem seveda domov pridišala po mačkah in kozah, mama pa me je marsikdaj ‘pobožala’ s šibo. Toda nič ni zaleglo – tako rada sem zahajala v ta skromni domek, kjer sta me vedno pričakali prijazna beseda in toplo, dišeče kozje mleko v rožnati skodelici. Vse je bilo skromno in revno, še Jezus v kotu se mi je zdel bolj reven in vdan v usodo, kot naš.
Tako sem tudi nekega predbožičnega popoldneva – bilo mi je pet ali šest let – stopala proti tej hiški. Vsi doma so bili zaposleni z nečim in nihče ni imel časa zame.
»Boš nama pomagala okrasiti božično drevesce,« sta me povabili mama Marička in Trezka. Kar zavriskala sem od veselja, saj mi doma niso pustili, da ne bi strla kakšne steklene kroglice. »Ga bomo prej postavili, da ne bo treba pri petrolejki,« je rekla mama Marička. Z vso vnemo sem se lotila dela. Hitela sem obešat papirnate okraske, vse, kar je bilo kaj bolj vredno, je bilo nekaj v poseben papir zavitih bombonov, ki so že nekaj let romali na drevešček in jih nihče ni pojedel, da bi bili za naslednji božič.
Tako sem bila zaverovana v delo, da nisem opazila, da se zunaj že mrači. V sobi je bilo vedno bolj temno, saj je skozi majhna okna, ki so bila polna rož, prišlo le malo svetlobe. »Zdaj pa le pojdi,« je rekla mama Marička. »Najbrž te nihče ne bo prišel iskat, so gotovo jezni, ker si spet pri nama. To pa vzemi za božič,« mi je potisnila v roke v časopisni papir zavit košček potice. Bila je še topla in dišala je po rožičih in cimetu. »Pa naj te ne bo strah, s tabo hodi angel varuh. Tako pridne otroke ima še posebno rad,« me je pokrižala z okorno, žuljavo roko.
Kar z malce tesnobe v srcu sem stopala po gazi proti domu, nekoliko zaradi strahu pred mamo, nekoliko zaradi teme v gozdu, čeprav je mesec prijazno svetil skozi veje. Nekje na po poti sem malce proč od gazi zagledala postavo. Zastal mi je dih, potem pa sem se spomnila besed mame Maričke in sem na glas rekla: »Me ni nič strah, tako pridne otroke, kot sem jaz, ima angel varuh še posebej rad.« Takrat se je postava premaknila in nasproti mi je stopila mama. Ne vem, ali so jo ganile besede o angelu varuhu ali pa na božični večer ni hotela pokazati svoje jeze – ni me niti okarala, kaj šele da bi me s šibo. Samo molčala je, ko sem doma ob krušni peči vsem domačim pripovedovala, kako lepo božično drevo imata Marička in Trezka, kako prijazen obrazek ima Jezušček v njunih jaslicah. In kot da bi že nekaj dni ne jedla, sem se basala s potico, katere se je še držal časopisni papir. Mamina lepo rumena z orehi in rozinami nadevana pogača mi ni dišala tako, kot košček nizke, črne rožičeve potice, kajti veliko težje je bila spečena in samo dvakrat na leto je bila na mizi v tej revni hiši. Pri nas, četudi nismo bili bogati, smo imeli vedno lep kruh in mama je bila odlična gospodinja.
Pozneje, po praznikih, mi je šele napravila pridigo. Molče sem jo poslušala. Čeprav danes ne vem vsega, kaj mi je govorila takrat, brez njenega privoljenja k materi Marički nisem več šla. To pa je bilo bolj poredko. Najbolj sem si zapomnila njene besede: “Pa začni že enkrat odraščati, začni misliti, da se moraš nehati družiti s temi bajtarji!” Nisem je razumela povsem, vem samo, da nisem želela odrast, da sem vedno hotela biti majhna deklica rdečih ličk, ki zajema slastno kozje mleko iz rožnate skodelice.
Od tega je že mnogo let. Mamo Maričko že davno krije zemlja, hčerka Trezka pa si je kljub vsemu ustvarila družino in že pestuje pravnuke. In ko se srečava, se razveseliva druga druge. »Ti pa se nisi nič spremenila, vedno si tako prijazna z nami, malimi ljudmi,« mi je rekla zadnjič.
Začudeno sem jo pogledala in ji trdno stisnila dlan: »Trezka, mi vsi smo mali, velik je samo On, ki je nad nami!«

KUMER, Ana. (zgodbe) Ognjišče (2012) 01, str. 26

Ko je bila Nevenka stara okrog deset let, so se začele pojavljati zdravstvene težave. Po mnogih preiskavah je dobila diagnozo: distrofija mišic. Prav kmalu so ji začele pešati noge, postajale so vse slabotnejše in kmalu je morala v varstveni dom. Sprva je lahko delala še marsikaj in počutila se je koristno in sprejeto. Začela je risati in nekoč jo je priznan slikar pohvali, da je v njej skrit izjemen talent. S silno vnemo je risala in letela na krilih domišljije. Verjela je, da bo nekoč slavna slikarka. Te sanje so se razblinile, ko je ugotovila, da so ji začele odpovedovati tudi roke. Kmalu ni imela niti toliko moči, da bi v roki držala čopič.
Njena bolečina in žalost sta postali nepopisni. Ne samo zato, ker jo je vse bolelo, ampak predvsem zato, ker so vsi okoli nje delali, le ona je zmogla vsak dan manj.
V dolgih nočeh brez spanja je veliko razmišljala. Spomnila se je na babico, ki ji je govorila: »Če boš imela težave, če sama ne boš našla izhoda iz stiske, če ne boš uzrla lučke upanja, se obrni na našo ljubo Mater Marijo. Če jo boš v zaupni molitvi prosila pomoči, sem prepričana, da boš uslišana. Marija bo zate izprosila uslišanje še tako nemogoče prošnje, z njeno pomočjo boš zmogla vse.«
»Ja, zdaj imam res nemogočo prošnjo,« je zahlipala v blazino. »Kako naj bom vesela, ko vsi okrog mene nekaj delajo. Počutijo se koristne, del božjega stvarstva, ker vsak po svoje izpolnjuje božjo voljo.«
Takrat je začela še bolj goreče moliti in se zatekati k Materi Mariji. Ko se je nekega jutra zahvalila Bogu za preživeto noč, je tiho rekla: »Dragi nebeški Oče, ti najbolje veš, kaj je dobro zame. Naj se zgodi tvoja volja. Ti, Marija, pa mi pomagaj, da bom znala trpljenje osmisliti z globoko radostjo in bom del delavnih in marljivih ljudi.« Ko je rekla »amen«, se je spomnila na slikarja, o katerem je slišala, da slika z usti. Prešinilo jo je veselo spoznanje in skoraj bi glasno zakričala: »Če zmorejo drugi, potem zmorem tudi jaz!«
Komaj je dočakala, da jo je obiskala sestra. Naročila ji je, naj ji nakupi vse, kar potrebuje za slikanje. »Slikala bom z usti, zato ne pozabi na plutovinast zamašek!« je dodala.
Sestra jo je začudeno pogledala, a ji je prinesla vse, kar je naročila. Na njeno željo ji je čopič zapičila v zamašek in ji ga dala v usta. Začela je počasi, okorno, a z veliko volje in vztrajnosti. Kmalu je v njeni sobici že zažarela njena prva slika.
Zdaj slika z usti že več kot dvajset let. Njene slike so tako dovršene, da bi jih pri vsej nadarjenosti ne zmogli tisti, ko imajo zdrave roke in vse drugo, a malo volje in poguma.

KOBAL. Darinka. (zgodbe) Ognjišče (2017) 2, str. 19

Minka je v otroštvu živela pri dedku. K njemu so radi prihajali starejši možakarji, ki so se pogovarjali o svojih starostnih težavah in boleznih ter seveda tudi o zdravilih za lajšanje težav. Ob teh pogovorih je večkrat slišala, da so rekli: “To je blažev žegen” alI: “To pomaga kot blažev žegen”. Nekoč je dedka vprašala: »Kakšno zdravilo je blažev žegen, da pomaga v vsaki bolezni?«
»Ne, s tem hočejo reči, da nič ne pomaga,« je odgovoril dedek.
»Ja, kaj pa je potem ta blažev žegen«? ni odnehala Minka.
Dedek ni vedel, kako naj ji razloži, zato ji je rekel: »Minka, pri verouku vprašaj gospoda kaplana, on ti bo vse lepo povedal.«
Minka je komaj čakala prve ure verouka, ko bo končno zvedela, kaj je ta blažev žegen. In res se je pri verouku brž oglasila: »Gospod kaplan, kaj je blažev žegen?«
»Kje si pa to slišala?« se je začudil kaplan.
»Tako velikokrat govorijo tisti stari strici, ki prihajajo na obisk k mojemu dedku, ko se pogovarjajo o boleznih o zdravilih, pa rečejo, da marsikatero pomaga kot blažev žegen,« je prostodušno povedala Minka. Kaplan je njeno vprašanje razumel in je vsem otrokom dejal: »Kmalu (3. februarja) bo god svetega Blaža. Takrat lahko pridete vsi k maši, pri kateri boste lahko prejeli poseben blagoslov svetega Blaža. Ta svetnik velja za zavetnika zoper bolezni grla, ker je, kot pripoveduje poučna legenda, ozdravil materi sina edinca, ki je požrl ribjo kost in se mu je nevarno zataknila v grlu. Ta blagoslov seveda ni nekakšna ‘čarovnija’ s skrivnostno močjo. Pomaga samo, če ga sprejmemo z vero v Božjo pomoč in svetnikovo priprošnjo. Več vam bom povedal pri maši.«
Minka je bila zadovoljna, da je končno zvedela, kaj je ta blažev žegen in kakšen je njegov pomen. Že kot majhna deklica je imela željo, da bi lahko, ko bo velika, v cerkvi tako lepo glasno molila, kot zdaj moli neka njej neznana teta. Ko jo je na god svetega Blaža gospod kaplan blagoslovil s prekrižanima svečama, je iz vsega srca prosila svetnika, da bi jo vedno varoval bolezni grla, da bi lahko lepo glasno molila.
Od takrat, ko je še kot otrok prvikrat z velikim zaupanjem prejela blagoslov svetega Blaža, ga sprejme vsako leto. In sveti Blaž jo res varuje. Uslišal je njeno otroško prošnjo, da bi mogla lepo moliti. V njenem dolgem življenju so Minko obiskovale razne bolezni, nikoli pa ni imela težav z grlom. Nikoli se ji ni zgodilo, da ne bi mogla pred mašo glasno moliti rožni venec ali prebrati berilo, kadar ni bilo mladih bralcev.

ŠKUFCA, Angelca, (zgodbe), Ognjišče (2020) 2, str. 24.

Ko sem bila majhna, so me naši domači klicali za Svečnico. Takrat sem imela god. Vsi naši so odšli v cerkev, jaz pa sem ostala sama doma. Vsak mi je dal konček svečke. Ti končki so bili odviti od sveč, katerim so rekli košarice in so bile zelo tanke in dolge in lepo navite, okrogle ali štirioglate. Ata so imeli štirioglato in so mi odrezali konček, ki je bil vsako leto ponovno blagoslovljen, saj so to svečo vsako leto nesli v cerkev in jo tam med blagoslovom prižgali.
Sveča je bila lepo rumena, še izpred prve svetovne vojske. Mamina sveča je bila bela, brat France pa je imel temno, umazano svečo. Dobil jo je med prvo svetovno vojsko od gospoda župnika zato, ker je molil naprej rožni venec v cerkvi. Tiste sveče so bile narejene iz odpadkov in so gorele s sajastim plamenom.
Odpadke od cerkvenih sveč je kupoval brat France po prvi svetovni vojni od mežnarja za prav majhen denar. Tisti vosek je rabil za voščilnik in je z njim voščil prejo, da je lažje zdrknila skozi greben, ko je tkal. Med vojsko pa so vse take končke sveč pretopili v nove sveče. Lepe niso bile, pa saj vojska, ki je rodila to stisko, tudi ni bila prav nič lepa!
Brat Jože in sestra Cilka sta mi odstopila vsak konček svoje sveče, stara mati pa so mi kupili za god novo svečko, rožnato in modro košarico. To so mama shranili, da jo bom imela, ko bom že šla v cerkev.
Takrat pa sem ostala doma. Naročili so mi, naj zapahnem vrata in nikomur ne odprem, ko bodo oni v cerkvi. Ko pridejo domov, me bodo pa že poklicali, da jim bom odprla.
***
Odšli so ven. Zapahnila sem vrata in zlezla na peč. Zbrala sem svečke, a kaj bi z njimi, če ne gorijo. Vedela sem, da jih bodo naši v cerkvi prižgali. Zakaj bi jih pa jaz ne? Šla sem v kuhinjo in poiskala za črno solnico skrite žveplenke. Vzela sem laterno in prižgala v njej majhno lučko, ki so jo imeli mama, kadar so ponoči delali v kuhinji ali v hlevu. Laterno sem nesla na peč. Ob tisti lučki sem prižgala vse svoje svečke, kar sem jih dobila za god. Na koncih sem jim stalila vosek in jih postavila ob robu peči. Tam je bila peč vedno hladna in se svečke niso talile. Gorele so lepo in mirno, kakor v cerkvi pri veliki maši. Veselila sem se teh lepih plamenčkov, se naslonila na gorko vrečo prosa in zaspala.
***
»Glejte to našo Svečnico, kako mirno spi sredi gorečih sveč!« sem zaslišala v spanju glas brata Franceta. Naši so prišli domov, pa jim nihče ni prišel odpret. Na malih vratih so s premrlimi rokami s težavo premaknili zapah in vsi v strahu prihiteli v hišo. Pa ni bilo nič hudega. Sredi dogorevajočih svečk sem spala in niti las mi ni padel z glave.
»Kako sem se ustrašila! Ravno taka si bila, kot mrliček sredi gorečih sveč. Kaj pa, če bi se ti oblekica vnela! Kdo pa ti je dal klinčke?« so hiteli mama.
»Sama sem šla ponje v kuhinjo,« sem povedala.
»Nič več te ne bomo puščali same doma!«
»Ni treba! Saj bi rajši šla z vami v cerkev. Tam bi lahko prižgala svečko!«
»O ti naša neumna Svečnica! Ko pa je tako mrzlo, ti si pa tako majhna, saj bi zmrznila!«
»Saj tudi vi niste zmrznili!« sem ugovarjala.
Od takrat so me pa jemali ob nedeljah s seboj v cerkev in na drugo svečnico sem tudi jaz med blagoslovom prižgala svojo svečko, godovno darilo stare matere.

BRENČIČ, Marija (zgodbe). Ognjišče, 2022, leto 58, št. 2, str. 80.
zgodba je izšla tudi v knjigi Marija Brenčič-Jelen,Sedem ključavnic, Ognjišče, 1995

Nedeljsko jutro je in še svečnica povrhu. Lep, prav posebno lep prazničen dan sem si obetala, ko sem se zbudila.
Vstala sem kot ponavadi in s tem že pričela svoj ustaljeni nedeljski ritem. Pa ni bilo vse tako, kot bi moralo biti. Tokrat je bilo nekaj drugače, ni namreč bilo električne energije. Mrzli radiatorji in pogled skozi okno so napovedovali hud mraz.
Z možem sva se uredila, da bi se odpravila k sveti maši. Na hišnem pragu me je prestregla soseda: »Nikar ne hodita v ta mraz in led. Samo poglejta, kako je cesta poledenela! Nikogar ne bo, vsi se bodo raje držali toplih domov. Svete maše gotovo ne bo, le kako bo župnik prišel iz sosednje fare do nas po taki poledici. Jaz niti primerne obutve nimam – z visokimi petkami ne bi prišla nikamor. Ne bodita nora in ostanita doma na varnem.« Plazu njenih besed ni bilo mogoče zajeziti, dokler ni povedala vsega, kar se je namenila izreči.
Z možem sva se samo spogledala. Nisva pustila, da naju pregovori. Počasnih, drsajočih korakov sva po poledeneli cesti odšla proti cerkvi.
»Kaj pa če res ne bo nikogar?« je mož začel dvomiti, saj sva slišala, kako od mraza poka drevje v gozdu.
»Nič hudega, bova pa odmolila rožni venec in šla domov. Če pa cerkev ne bo odprta, bova pa samo pozdravila rajne na pokopališču in se vrnila domov.«
Tiho sva šla naprej in ves čas poslušala grozljivo pokanje drevja v bližnjem gozdu, kjer je svojo moč izkazoval žled.
Pred cerkvijo naju je čakalo presenečenje. Ne samo, da je bila cerkev odklenjena, pred vhodnimi vrati je bil pogrnjen še dolg tekač, ki je omogočal varnejši oprijem obutve in s tem preprečil, da bi komu nevarno spodrsnilo.
Vstopila sva v cerkev. Bila je mrzla, saj ogrevanje ni delovalo, ker ni bilo električne energije. Na glavnem oltarju je bil na tabernaklju nameščen lep svečnik s prižganimi svečami, podoben tistemu, ki smo ga gledali v Svetem pismu s slikami. Vseh sedem sveč na njem je bilo prižganih in naju vabilo naprej v zavetje cerkve in pred oltar.
Ta svečnik je dobil naš župnik kot novomašni dar in verjetno je do sedaj služil bolj kot spomin na novo mašo ali kot okras na polici, tokrat pa je prišel še kako prav.
Pred glavnim oltarjem nas je pričakala okrasitev s svečkami. V veliki, okrogli posodi, nastavljeni na umetelno kovanih nogah, je bilo postavljenih veliko malih svečk – svedrastih, belih, modrih in rdečih, kot videz naše slovenske zastave. Gospod župnik je počastil Boga, nas pa tudi tokrat nagradil in razveselil s svojim umetniškim čutom.
Z molitvijo rožnega venca smo dočakali začetek svete maše. Obiska res ni bilo toliko kot običajno, tudi orgle so molčale in v tihoti cerkve ozvočenja nismo pogrešali. Smo pa ob romantični razsvetljavi toliko bolj na široko odprli svoja srca.
Prav v trenutku, ko je zvonček v rokah ministranta oznanil najsvetejši del svete maše, se je v zvoniku zaslišalo bitje ure. Samo trenutek pozneje so se prižgale vse luči.
Neverjetno lepo doživetje, ko nam je Jezus na tako nenavaden, otipljivo človeški način sporočil, da je on LUČ.
Mislim, da si bomo to srečanje zapomnili vsi, ki smo bili takrat pri sveti maši, saj smo bili deležni svete daritve na svečnico res ob svečah in ker je prišla prava, svetla luč v najsvetejšem trenutku.
Vsi smo si domov vzeli male blagoslovljene svečke, ki so nas še nekaj časa spominjale na to prav posebno svečnico.
KATARINA. (zgodbe). Ognjišče, 2015, leto 51, št. 02, str. 36.

Velik, razkošen avtomobil se je počasi, kot da bi stopal korak za korakom, bližal moji skromni samotni hišici. Le kdo prihaja, nihče od mojih znancev nima takega avtomobila? Morda je kdo zgrešil pot in zato vozi tako počasi, sem se spraševala, ko sem skozi okno opazovala bližajoči se avtomobil.
Ustavil se je in izstopil je lepo urejen moški srednjih let. Nisem ga prepoznala, vendar se mi je zdel znan. Mož je stal in gledal v zaprta vrata. Ali je prišel k meni, ali le potrebuje moj nasvet, vsekakor je prav, da ga sprejmem, sem razmišljala in odprla vrata. Stala sva si nasproti in se gledala. Jaz z začudenjem, on pa z nasmehom domačnosti.
»Ali se kaj poznava?« je z nasmehom vprašal obiskovalec.
»Ja, Marjan!« sem vzkliknila, a sem brž zatrla svoj nasmeh, ker sem se spomnila, da je Marjan pred kratkim izgubil ženo. »Lepo pozdravljen, obenem pa moje sožalje ob težki izgubi, ki te je doletela,« sem rekla zadržano.
»Hvala, kaj hočem, tako je pač, nisem edini, ki mu življenje ni naklonjeno,« je odgovoril.
»Vstopi, da se pogovoriva,« sem ga povabila.
Ko je Marjan vstopil, je najprej pogledal moj pisalni stroj na mizi. »Aha, pišeš,« se je zadovoljno nasmehnil.
»Res veliko pišem. Dopisovanje s prijatelji mi krajša samoto, večkrat pa napišem tudi kaj za objavo v Ognjišču,« sem rekla.
»Vem, Ognjišče prebiram in ob tvojih življenjskih zgodbah mi je žal, da nimam tega daru, da bi izpovedal zgodbo svojega življenja, morda bi z njo komu pomagal, da ne bi zagrešil enakih napak kot jaz,« je zamišljeno, kot da bi govoril samemu sebi, dejal Marjan. Grenko se je nasmehnil in nadaljeval: »Pod skorjo lepega družinskega življenja se skriva marsikaj, kar bi koga lahko obvarovalo razočaranja.«
Nekaj časa sva molčala. Tišina mi je postala mučna, da bi jo prekinila, sem rekla: »Pa meni povej kaj iz svojega življenja, saj mi pogosto zmanjkuje doživetij za moje zgodbe, izmišljevati pa si ne znam niti ne maram.«
Tedaj pa je Marjan kar veselo vzkliknil: »Bi bila res pripravljena napisati zgodbo mojega življenja? Priznam, da je prav to namen mojega obiska. S svojo zablodo v življenju bi rad komu pomagal, ga obvaroval, pogosto razmišljam ob prebiranju Ognjišča, posebno tvojih zgodb.«
»Le govori,« sem mu rekla. »Upam, da boš povedal tudi kaj lepega in spodbudnega.«
Marjan je sklenil roki na mizi, se zastrmel skozi okno in začel: »Ja, začetek moje zgodbe je res lep, prelep. V fantovskih letih sem ljubil Zemljakovo Anico …«
»Kaj, Anico, saj …« sem ga začudeno prekinila.
»Se čudiš, ko si slišala, da sem ljubil Anico, poročil pa sem se s Kapševo Brigito? Pusti me, da ti povem, kako je prišlo do tega,« je skoraj ukazal Marjan.
Sklenila sem, da ga ne bom vem prekinjala in Marjan je nadaljeval: »Da, ljubil sem Anico in najina ljubezen je bila nekaj čudovitega. Tistih nekaj mesecev z Anico je bil najsrečnejši čas v mojem življenju. Najina ljubezen je bila čista! To ji je dajalo poseben čar. Ko sem ji izpovedal svojo ljubezen, me je takoj sprejela, pa tudi takoj mi je povedala, da mora biti najina ljubezen takšna, da bo šla z mano pred oltar v beli obleki in s čisto dušo. Seveda sem ji v svoji sreči to obljubil. Srečo čiste ljubezni je treba doživljati, popisati je ni mogoče. Ta sreča pa je, žal, trajala le pol leta. Ob nekem obisku me je obsedel hudič in zahteval sem od Anice, da mi “dokaže ljubezen”. Bila je tako čista, da me ni takoj razumela. Brutalno sem to zahteval. Tedaj me je začudeno pogledala in rekla, ali se nisva dogovorila, da grem pred oltar bela na duši in telesu? Jaz sem izbruhnil: “Bela, bela, saj gre vsaka bela, pa kdo, misliš, je še tako nor, da čaka do poroke? Bele cunje nič ne pomenijo!” “Če tako misliš,” je izrekla Anica vsa zaprepadena, “potem je med nama konec.” “Pa imej svoje bele cunje, ampak brez mene!” sem še vrgel iz sebe ter odšel proti vratom. Ozrl sem se. Anica je obsedela pri mizi, njene velike oči so plavale v solzah. Ne, ni bilo solz na njenih licih, le oči so plavale v solzah, da je bila Anica še lepša kot kdajkoli prej. Ta njen pogled mi je ostal v srcu vse življenje. Tedaj sem planil skozi vrata, sedel na moped in oddivjal. Še isti večer sem obiskal Brigito in dosegel, kar sem hotel, nisem pa dosegel sreče. Od tedaj sem obiskoval Brigito, ampak to so bili obiski brez sreče, brez ljubezni, le izživljanje. Pogosto sem v svoji duhovni praznini razmišljal, da bi se vrnil k Anici, vendar sem čutil, da me ne bi več sprejela. V to moje razmišljanje je prišla Brigita z novico, da pričakuje otroka. Kaj sedaj?« je Marjan za nekaj trenutkov utihnil, nato pa nadaljeval svojo žalostno pripoved. »Poroka brez ljubezni, brez volje. Pristal sem na poroko, toda vse priprave so šle nekako mimo mene, kot da se mene ne tiče. Ko je Brigita začela pripravljati belo poročno obleko, sem dobesedno podivjal. Nisem si mogel predstavljati, da obleče Brigita nekaj, kar je Anici toliko pomenilo: belina, čistost duše in telesa! Ker se nisem smel izdati, da v mojem srcu še vedno živi ljubezen do Anice, sem moral popustiti tudi glede bele obleke. Potem pa … življenje je teklo v navidez povsem srečnem zakonu. Rodila sta se nama dva otroka. Vztrajal sem v zakonu, da sem se pokoril zaradi svoje nepremišljene strasti. Mirno je teklo vse dotlej, ko je Anica doživela prometno nesrečo. Trepetal sem za njeno življenje in tako sem v tistih urah, ko se je Anica v bolnišnici borila za življenje, v sanjah stal ob njeni postelji in ji zagotavljal svojo ljubezen. V teh sanjah sem glasno govoril in tako je Brigita, moja zakonita žena, spoznala, da v svojem srcu še vedno hranim ljubezen do druge. Tako sem se nehote izdal in Brigita je ponorela v svoji ljubosumnosti. Odtlej ob njej nisem več imel mirne ure. Dejansko ji nisem bil nikoli nezvest, toda Brigita mi je vedno očitala nezvestobo. Potem je Brigita zbolela. Četudi sem ji še tako skrbno stregel, mi je vedno očitala, da je zbolela zato, ker sem ji uničil zdravje s svojo nezvestobo. Zdaj je vsega konec. Brigita je odšla s sveta, ne da bi mi odpustila. Ostal sem sam, brez sreče v življenju, žrtev svoje mladostne zablode. Glej, ob prihodu si mi izrekla sožalje, ki ga res zaslužim, vendar ne zaradi izgube žene, temveč zaradi svojega zavoženega življenja,« je Marjan zamišljeno zaključil svojo pripoved.
Dolgo sva molčala.
»Si pač z Anico nista bila usojena,« sem rekla, da bi pretrgala molk.
»Ne, ne verjamem v usodo, človek je svoje sreče ali nesreče kovač. S takšnim nepremišljenim dejanjem, kot je bilo moje, si lahko vse uničiš. Zgodbo svojega zavoženega življenja sem ti povedal zato, da jo zapišeš. Rad bi mlade obvaroval pred zablodo, ki se mi je bridko maščevala,« je še dostavil Marjan.

ŠKUFCA, Angelca. (zgodbe). Ognjišče, 2019, leto 55, št. 2, str. 46-47.