Zdravniki so rekli, da je hudo in da bom morala v bolnišnico za dolgo časa. Po operaciji sem ležala na intenzivnem oddelku; ko sem se zjutraj razgledala po sobi, sem ugotovila, da na sosednji postelji leži mlado dekle. Nekaj čez dvajset let je imela. Iz pogovora zdravnikov na jutranji viziti sem razbrala, da je zaradi prometne nesreče v komi.
Čas obiskov se je iztekel. Vrata so se tiho odprla in vstopilo je neko dekle. Bila je stara približno toliko kot moja soseda; nemara sta bili vrstnici. Nekoliko presenečeno me je pogledala, verjetno je bila prej ta postelja prazna ali je bil tam kdo drug. Dekle je stopila k drugi postelji, k svoji prijateljici. Sedla je na stol poleg postelje. Videlo se je, da je bila večkrat tu; čisto po domače in sproščeno je začela govoriti. Ker nisem imela drugega dela, sem prisluhnila.
»Danes je bilo na faksu kar zabavno, veš. Profesor za matematiko nam je predaval nekaj, česar nihče ni razumel. Ko smo mu to povedali, nas je nekaj časa zmedeno opazoval, pogledal na urnik in na mapo s predavanjem, pa pripomnil: Nič čudnega – predaval sem vam snov za ‘strojnike’. To smo se smejali. Ker je bila skoraj ena ura že izgubljena, je rekel, naj kar gremo in bomo naslednjič obravnavali pravo snov. Zato sem danes tako zgodaj, veš. Peter je potem rekel, če grem z njim na kosilo. Saj vem, zdaj boš popenila, ker sem prišla toliko prej sem, namesto da bi šla na kosilo z njim, ampak Tadeja je rekla, da je avanturist in ona ga pozna že od srednje šole. Torej je pametneje, da sem tu, kot da izgubljam čas z njim. Čez dva tedna imam pa izpit iz kemijskih spojin. Zadnjič sem pogrnila. Saj ni bilo težko, samo pripravljena nisem bila. Tokrat bom.«
Tako je dekle pri postelji svoje nezavestne prijateljice govorila še dobre pol ure. Potem je vstala, jo potrepljala in rekla, da sedaj se gre pa domov učit ‘blesave spojine’ in je šla.
Zvečerilo se je, potem je prišla noč, pa jutro ... Moja soseda je še vedno nepremično ležala, priklopljena na najrazličnejše naprave. Malo po kosilu sta prišla starejša zakonca, verjetno njena starša. Nekaj trenutkov sta stala ob postelji, mati je jokala, oče jo je tolažil, nakar sta odšla. Popoldne pa se je ponovno oglasila prijateljica.
Spet je čisto po domače sedla k postelji in začela: »Danes je bil zadnji rok za vpis terminov za laboratorijske vaje. Ko je profesorica preverjala, je ugotovila, da ti nisi vpisana in rekla, da ne boš smela na izpit. Sem ji povedala, da si v bolnišnici in da niti ne boš mogla na izpit. Vprašala je, če je kaj hudega in če boš lahko študirala dalje. Rekla sem, da ja. Saj verjetno boš. Pa je kar napisala za vaje, da imaš opravljene. Je rekla, da ti bo tudi drugo leto še veljalo, da kar lahko greš na izpit in naj te lepo pozdravim. Pa tako zoprna je izgledala prve dni. Mihaela pa mi je en vic povedala. Poslušaj to: Kapitan Titanica reče potnikom: “Povedati vam moram dve novici. Slabo in dobro.” – “Povejte najprej slabo!” zavpijejo potniki. “Čez deset minut se bomo potopili!” – “Kakšna pa je dobra?” – “Dobili bomo enajst oskarjev ...”
In spet je, ko je povedala vse dnevne novice, odšla domov. Tako je prihajala vsak dan. Občudovala sem njeno vztrajnost. Ne glede na vreme, ne glede na počutje, ne glede na dan. Vedno znova je prišla, govorila prijateljici dnevne novice s šole, od doma, iz sveta ... Kmalu sem se zalotila, da jo pričakujem, kot bi bila moj obisk. Komaj sem čakala, da bom lahko spet poslušala njeno vedro pripovedovanje, prijeten glas ... Stvari, take vsakdanje, dolgočasne, je znala povedati na privlačen, zanimiv način. Referendum za zaprtje trgovin ob nedeljah je označila nekako tako: “Vse kaže, da se bomo civilizirali in bomo omejili delovni čas v manufakturah. Če bo šlo vse po sreči, bomo izglasovali, da bodo otroci vsaj ob nedeljah lahko videli svoje starše. Po pravici povedano, jaz svoje kar malo pogrešam.”
Nekega dne, bil je dolgočasen ponedeljek, pa je dekle na sosednji postelji odprla oči. Zdramila se je iz svojega sna, oživela je. Starša sta spet jokala. Tokrat oba. Jaz pa kar nisem mogla pričakati, da pride dekle in vidi svojo prijateljico budno. In res je proti večeru prišla.
Kot običajno je stopila k postelji, primaknila stol in se udobno namestila. Tedaj pa je bolnica odprla oči in se ji slabotno nasmehnila.
»Zdravo, Valentina.«
Obiskovalka je za hip obsedela z odprtimi usti, nato pa se široko nasmejala in odgovorila: »Dobro jutro, Sneguljčica! Kako si spala?«
Obe sta se nasmehnili. Valentina pa je dostavila: »Ravno pravi čas si se zbudila. Ne uganeš, kaj se je zgodilo danes med predavanjem ...«
Domov sem smela prej kot Sneguljčica. Bila sem vesela, da sem se rešila bele bolnišnice, hkrati pa sem pogrešala vedro mladenko. Tudi ko se je prijateljica zbudila iz kome, je prihajala vsak dan s pestrimi novicami, povedala tu in tam kak vic, potožila, kako je bilo na izpitu ...
V tem času sem opazila pomembno razliko med obiski. Velika večina jih je prihajala objokovat dekličino usodo, zgražali so se nad voznikom, ki je zakrivil nesrečo, nad usodo, ki se je tako grdo poigrala z mladim življenjem, nad svetom, ki je tako grd. In komaj sem čakala, da odidejo. Spravljali so me v depresijo. In ko se je dekle zavedlo, so govorili samo, kako bo zdaj še vse v redu, da se bo pozdravila in da bo vse dobro ... Človek bi pomislil, da kaj prikrivajo, ko tako vneto zatrjujejo, kako dobro bo vse ... Valentina, ta vedra dvajsetletnica, pa je prišla s svežino, z mladostjo ... Njene dogodivščine na faksu niso bile nič v primerjavi z nesrečo, ki jo je doživela prijateljica. Toda bile so tako življenjske, tako domače, da so dale veliko več upanja v ta svet, kot ‘saj–bo–vse–dobro’ obljube. Še neprijetne dogodke je povedala na dramatičen, a zabaven način.
Neka prijateljica je zbolela. Seveda se spodobi, da grem na obisk. Stopila sem že v cvetličarno po šopek in si pripravila dolg solzav govor. Pa sem na cesti zagledala dve mladi nasmejani dekleti in spomnila sem se Valentine in njene prijateljice.
Iz cvetličarne sem prišla brez šopka. Ko sem hodila proti bolnišnici, sem razmišljala, kaj se mi je danes zabavnega zgodilo, kar bi nasmejalo tudi mojo bolno prijateljico.
Zakaj pa ne?

SLIVKA, Eva. (zgodbe) Ognjišče (2011) 07, str. 22

Včasih sem rada hodila v hribe. Eden mojih najlepših spominov na družinske izlete je bilo naše nekajdnevno planinarjenje po Sedmerih triglavskih jezerih. Spominjam se tistih lepih sončnih dni, dobrega razpoloženja, lahke hoje. Pri sedemnajstih letih je visok hrib le krtina. Na planinarjenje smo odšli z zakoncema Sonjo in Pavlom, oba sta imela takrat okrog petdeset let in bila sta izkušena planinca. Vsak planinec dobi svoje planinsko ime, tako sem postala Modri dirkač po tisti risanki, kjer kača pridirja. Modri zato, ker mi je oče dal svojo premajhno srajco gorske straže – tudi on je bil pred poroko navdušen planinec – dirkač pa zato, ker sem imela neverjetno kondicijo. Šli smo čez Komarčo, Črno jezero, na Komno pa do koče Pod Bogatinom in na Krnska jezera. Čudovita narava, ki se prepleta s sledovi zla iz prve svetovne vojne.
Po tistem skupnem planinarjenju sta me zakonca začela vabiti s seboj na sobotne izlete v hribe. Rada sem šla. S seboj sem vedno vzela svojega vnuka Tima. Tim je bil fantič sedmih let. Izredno bister, zvedav fantič. Med Timom in mano je kljub desetletni razliki v letih vzniknilo pravo prijateljstvo. Redno smo hodili na izlete. Vsakič, ko me je Sonja poklicala, je dodala, da Tim komaj čaka, da me vidi. Vedno je navdušeno pritekel k meni in mi hitel pripovedovat vse, kar se mu je v preteklem tednu dogodilo. Jaz sem ga poslušala, se z njim igrala, mu pripovedovala pravljice in si želela, da bi nekoč tudi sama imela takega fantiča. Najbolj sta ga jezili njegovi mlajši sestri, s katerima si ni mogel kaj dosti pomagati, raje bi imel veliko sestro, tako kot sem bila jaz.
Čez čas sem spoznala bodočega moža in za sobotne izlete ni bilo več časa. Občasno smo se še srečevali. Tim mi je vedno predlagal, da bi morali skupaj v hribe, da je to super. Potem sem se poročila in se odselila v drug kraj.
Minilo je nekaj let, bila sem že v službi, ko so nas prišli obiskat birmanci iz sosednje župnije. Pripravljala sem zdravila za stanovalce, ko se je v sestrski sobi prikazal Tim.
»Živijo, sem te prišel pogledat!« Nisem mogla verjeti, da se me še spomni. Malo sva se pogovarjala in že so ga pogrešili animatorji in ga priganjali, naj gre z njimi. Toplo mi je bilo pri srcu! Spomnila sem se tistih lepih, sončnih dni!
Čas je tekel dalje in nekega dne sem dobila vabilo na ogled gledališke predstave. V njej je igral Tim. Po predstavi smo se srečali za odrom. S seboj sem imela oba otroka, hčerko še v naročju. Tim je bil zdaj odrasel, vitek mlad moški, oči pa še vedno iste, navihane.
»Ti je bila predstava všeč?« me je vprašal.
»Seveda,« sem se nasmejala ter pojasnila možu in otrokoma najino prijateljstvo. Začela sem pripovedovat, koliko sva se preigrala, kako je bil bister, kako dobro je znal računati …
»Se spomniš, da sem vedno govoril, da bom pilot in te bom peljal z avionom?«
Planila sem v smeh: »Res se spominjam.«
Zasmejal se je: »Peljati te z avionom mi ni uspelo, upam pa, da sem te uspel vsaj en večer nasmejati.« Navdušeno je dodal: »Prihodnji mesec se bom poročil, tako zelo sem zaljubljen.«
Iskreno sva se objela, zaželela sem mu veliko sreče v življenju.
Lepo je srečati ljudi, ki si jih imel rad in za katere veš, da so te imeli radi!

L. Razpotnik: (zgodba), v: Ognjišče 7 (2022), 80.

Po nekajdnevni odsotnosti se vračava domov. Še kakšna ura vožnje je pred nama. Žena pokliče hčerko, ki ji pove, da se v teh dneh ni zgodilo nič posebnega, nato pa malo počaka. »Očijev učenec Janez je včeraj umrl. Pogreb bo čez dva dni.«
Vožnja se mi je spremenila v eno samo spominjanje. Istočasno sva prišla v dijaški dom: Janez kot učenec, jaz kot vzgojitelj. Dodelili so mi zanimivo skupino dijakov prvih letnikov z dveh tehniških šol. Vzel sem jih za svoje, tako kot jih lahko samo pedagog v prvem letu svojega dela. Janez ni po ničemer izstopal, le bolj umirjen je bil in za učenje je porabil več časa kot njegovi sošolci iz razreda. Poznalo se mu je, da je prinesel iz osnovne šole pri nekaterih predmetih manj predznanja kot ostali. Prve mesece se to še ni tako poznalo, bolj pa, ko so se bližali zadnji meseci, vedno več težav je imel. Bal se je, da mu razreda ne bo uspelo končati, saj mu je pri kar treh predmetih grozila negativna ocena.
»Kaj naj naredim?« me je obupan spraševal. Da naj opusti angleščino, sem mu svetoval, pri kateri je imel v glavnem samo negativne ocene, in naj se uči matematiko in fiziko. Vsaj en predmet mu bo tako lažje uspelo spraviti na dvojko in bo razred izdelal z dvema popravnima izpitoma. Poslušal me je in se trudil po svojih močeh. Toda zadnji dan pouka je prišel iz šole popolnoma obupan. »Padel sem! Pri vseh treh predmetih.«
Napačno sem mu svetoval, me je zabolelo. Morda bi mu pri angleščini uspelo, sem si očital in se čutil odgovornega in krivega za njegov neuspeh. Še bolj pa me je prizadelo, ko je povedal, da razreda ne bo ponavljal. Tako so se odločili doma. Dvignil je že napisano prijavnico za bivanje v domu za naslednje šolsko leto. Zadelo me je, kot da bi padel sam.
Jeseni se je nekaj dni po začetku šolskega leta oglasil v dijaškem domu.
»Doma smo sklenili, da ne bom šel v poklicno šolo, ampak naj ponavljam razred. V šoli sem že vse uredil. Mislil sem, če bi me lahko sprejeli v dom.«
»Saj veš …,« sem začel. – »Vem,« je potrto dejal. – »Sporočil ti bom,« sem brez upanja dejal.
Oba sva vedela, da smo tista leta vsako jesen zaradi prezasedenosti odklonili vsaj petdeset prošenj in da zato ponavljalcev nismo sprejemali. Vseeno sem stopil do ravnatelja. »Niti slučajno!« je bil kratek. Pogovor s predstojnikom sem začel bolj osebno in mu povedal, da sem za njegov neuspeh kriv tudi sam. Kar nekaj časa je premišljeval. »Če kje najdeš mesto zanj, pa naj pride,« me je presenetil.
Še sam ne vem, kje smo našli prost kotiček. Čez dva dni je Janez prišel. Vključen je bil v drugo vzgojno skupino, že naslednja leta pa sva bila zopet skupaj. S šolo mi imel več težav. Celo nasprotno. Vključevati se je začel v različne dejavnosti, začel je igrati v dramski skupini in pomagal ustanoviti domski radio. Ko je bil v tretjem letniku, me je presenetil z ugotovitvijo, da je bilo verjetno zanj bolje, da je prvo leto ponavljal. V novem razredu na šoli in vzgojni skupini je sproščeno zaživel, kar mu prvo leto ni bilo dano, saj so mu sošolci vseskozi vcepljali občutek manjvrednosti. Nekoliko mi je odleglo. Po štirih letih je uspešno končal srednjo šolo, se zaposlil in poročil in ob delu končal še fakulteto. Tako kot se je vključeval v življenje v dijaškem domu na različnih področjih, je postal kmalu nepogrešljiv tudi v podjetju in domačem kraju.
Po nekaj letih sva se v stolnici pri maši za domovino usedla v isto klop. Najprej nekaj presenečenja, nato iskren stisk rok, ki je povedal vse. Po maši sva na dolgo obujala spomine. Da se bova še srečala, sva si dejala. Nisva postala ravno prijatelja, zagotovo pa dobra znanca. Presenetil me je, ko sva bila z ženo povabljena na praznovanje njegove petdesetletnice, čez kakšno leto pa sva skupaj pripravila predavanje v nekem dijaškem domu o najinih pogledih na življenje in delo v teh ustanovah.
Ko sem pripravljal zbornik ob obletnici našega dijaškega doma, sem ga poprosil, naj napiše svoje spomine na leta, preživeta pod našo streho. Presenečen sem prebral: “Največ težav mi je povzročala angleščina, pa tudi z matematiko ni bilo dosti bolje. Vzgojitelj mi je znal dajati poguma in proti koncu prvega letnika je kazalo, da bom zvozil z enim ali največ dvema popravnima izpitoma iz omenjenih predmetov, a na moje veliko presenečenje je bila v spričevalu zapisana enica tudi pri fiziki, kar je pomenilo, da sem brezpogojno pogrnil. Čez nekaj let mi je profesor matematike priznal, da sem padel zato, ker je nekdo pač moral; razred pa je bil tako dober, da drugega kandidata ni bilo. To bi lahko bil usoden trenutek mojega življenja.”
Ko sem to prebral, je neki slab občutek izpred mnogih let padel z mene.
Pred dobrima dvema letoma mi je po telefonu povedal, da piše knjigo, v kateri opisuje svojo razgibano življenjsko pot in tudi, da so mu po dveh premaganih rakih odkrili še tretjega. To mi je pripovedoval tako sproščeno, da bi, če ga ne bi dobro poznal, mislil, da pretirava. Tako kot prva dva bo premagal tudi tega, je takoj pristavil. Da pa me kliče, ker bi me rad prosil za nekaj slik, ki so povezane z njegovim življenjem v dijaškem domu in bi jih vključil v svojo knjigo. Poslal sem mu jih. Potem sva se po telefonu še enkrat slišala.
Ko sem ga pred dvema mesecema poklical, je že težko govoril. Misli so mu včasih nekam pobegnile in nekaterih imen se je težko spomnil. Pogovora pa kar ni mogel zaključiti, čeprav sem čutil, da ga zelo utruja. Da se še slišiva, sva si na koncu rekla. Pa se nisva.
PPP
Še dobro, da se vračava domov in se bom lahko od Janeza poslovil. Pomislim, da sem prav za to soboto obljubil hčeri, da bom v njihovi odsotnosti pomagal pečarju pri zaključnih delih. Ampak, saj je pečar rekel, da bo z delom končal okrog druge ure in bom lahko brez težav šel na pogreb. Pa se je žal obrnilo drugače. Ko je mojster opral še zadnje orodje in ga odnesel v avto, je bil že večer.
Čez dva dni pokličem Janezovo ženo. Vesela je klica. Izrečem sožalje. Ne tako brezosebno, kot se tako rado godi, in povem, zakaj se nisem mogel posloviti, da pa pridem k maši ob sedmem dnevu. Žena me povabi, naj se po maši oglasim na njihovem domu.
Zberemo se jedilnici za veliko mizo. Samo del družine gre za njo. Naj obudimo spomine na pokojnega Janeza, poprosi žena. Ni mi treba dvakrat reči. Spomini kar kipijo iz mene. Povem, da je znal že kot srednješolec zelo dobro opazovati in presojati in da mi je takrat povedal marsikaj, kar mi je koristilo pri delu z dijaki. »Veliko sem premišljeval te dni,« nadaljujem. »Res bi bila Janezova pot drugačna, če mi ne bi takrat zaradi mojih občutkov krivde uspelo izprositi ponovnega vpisa v dom. Ampak v resnici je bila usodna zahteva vodstva šole, da mora nekdo iz tega razreda pasti. Ko se sedaj oziram nazaj, lahko mirno rečem, da je Janezu pomagal nekdo, ki vodi naša življenja. Nekdo, ki je vedel, da bo moral pasti kljub njegovemu prizadevanju in bi to spremenilo njegovo začrtano življenjsko pot. Moj nasvet, ki je bil izrečen pred usodno odločitvijo na šoli, je bil samo orodje na tej poti. Včasih so naša pota res skrivnostno zapletena. Tako Božja roka vodi naše misli, besede in dejanja!«
Na poti domov se ustavim na pokopališču. Večje je, kot sem mislil, in slabo razsvetljeno. V poltemi hodim med grobovi, a Janezovega ne najdem. Pa saj niti ni tako pomembno. Ko je bil čas, sva si stala ob strani.

JARC, Janko. Smiljan. (zgodbe). Ognjišče, 2021, leto 57, št. 7, str. 26-27.

Smiljanove zgodbe lahko prebirate tudi v knjigah:
Janko Jarc-Smiljan, SAMO ŠE PET MINUT, zbirka Žepna knjižnica Ognjišča 45, Koper. Ognjišče 2005.
Janko Jarc-Smiljan, MARIJA NA KOLENCAH zbirka Žepna knjiga Ognjišča 17, Koper. Ognjišče 2021.

Enkrat ali dvakrat na mesec se zapeljem v večji trgovski center. Pri vhodu vzamem košaro in se sprehajam med lepo urejenimi in dobro založenimi policami. Moja izbira blaga je bolj skromna, saj živim sam, zato razmeroma hitro denem v košaro, kar potrebujem.
Sprehodim se mimo blagajn in presodim, kje bom najmanj časa čakal. V vrsto se postavim pred blagajno številka 12. Pred mano je gospa, po moji oceni je imela za seboj vsaj osemdeset let življenja, prav skrbno polagala na blagajniški pult, kar je predenj pripeljala v vozičku.
Ko je prišla na vrsto, je bilo očitno, da ne sliši prav dobro. Blagajničarka, gospa pri petdesetih letih, je bila izredno prijazna. Z veliko pozornostjo je ljubeznivo dvakrat ali večkrat odgovarjala na starkina vprašanja. »Ja, pa pike bova tudi vpisali,« je pritrdila njeni prošnji, ki je bila za ostale stoječe v vrsti povsem nepotrebna.
Gospa blagajničarka je z enako ljubeznivostjo starejši gospe pomagala kupljene stvari zložiti v njene vrečke. Naposled se je od nje poslovila, kakor da od obiska odhaja njena najboljša prijateljica.
Z občudovanjem pristopim k blagajni. Blagajničarka me je sprejela s podobno prijaznostjo kot mojo predhodnico.
Ura je blizu devete zvečer, pomislim. Koliko ljudi se je v sedmih urah zvrstilo mimo nje? K njeni prijaznosti smo pristopali kakor k svetemu obhajilu. Hranili smo se z njenim nasmehom.
V meni se je do nje prebujalo vedno večje spoštovanje. Pravzaprav nisem odmaknil pogleda od nje. Ko je čakala, da tiskalnik izpiše račun, se ji je pogled zazrl nekam daleč. Takrat se ji je na obraz izrisala utrujenost. A le za hip: račun mi je zopet ponudila z nasmehom.
Ob odhodu bi najraje pred njo pokleknil kakor pred Najsvetejšim. Pokazala je toliko ljubezni, ki je nikoli ne more poplačati njena skromna plača. Skupaj s kupljenimi stvarmi sem odšel bogatejši za preprosto in globoko človeško izkušnjo.

J, Čuk, zgodbe, v: Ognjišče 7 (2023), 82.

S to resnično zgodbo iz mojih rosnih let bi rada mladim povedala, da danes še zdaleč ni tako hudo, kakor je bilo v moji mladosti, ki sem jo preživljala v kraljevini Jugoslaviji. Nihče ni lačen in vsi so lepo oblečeni. Seveda manjka marsikaj tistim, ki so brezposelni in mnogim mladim družinam. Bog daj, da ne bi bilo slabše!
In zdaj k moji zgodbi. Ko sem bila stara šestnajst let, sem videla stisko mojih staršev. V družini nas je bilo pet otrok, tri deklice in dva dečka. Jaz sem bila najstarejša. Sklenila sem, da grem služit v mesto, da bi pomagala mojim sestram in bratom. Čeprav sem se dobro učila, nisem mogla iti naprej v šole. Starši so nas komaj preživljali, tudi za oblačila ni bilo denarja.
Res sem šla služit v Maribor k družini, ki je imela veliko pekarno. Rečeno je bilo, da bom pazila na devetmesečnega sinčka, poleg tega pa naj bi še kaj pomagala v kuhinji, ki je bila velika, saj je bilo v pekarni zaposlenih deset ljudi. Za plačo naj bi dobivala 150 dinarjev mesečno.
Gospa je bila še mlada, doma iz naših krajev. Sprva je bila do mene zelo prijazna, potem pa zmerom manj. Bila sem ji prepočasna, nalagala mi je težka dela. Dvakrat na teden sem morala poribati kuhinjo in trgovino s kruhom. Vse, kar je bilo za fantka, sem morala jaz oprati. Ponoči je bila moja blazina pogosto mokra od solz, tudi zaradi domotožja in ponižanja. Edino fantka sem imela rada. Ime mu je bilo Hubert. Govorili so nemško, kar pa mi ni delalo preglavic, saj smo doma živeli ob avstrijski meji in smo znali oba jezika. Čudilo me je, da so fantka dali v mojo sobico. Če je ponoči jokal, sem morala jaz vstati. Nekoč ga nisem mogla potolažiti in sem ga dala v mojo posteljo. Takoj je zaspal. Zjutraj sem bila zato kregana – češ, otrok mora spati v svoji posteljici.
Tolažila sem se, da bo kmalu mesec okoli in dobila bom svojo prvo plačo. Delala sem že račune, kaj vse bom kupila svojim sestram in bratom. Nujno rabijo novo obleko.
Ko je bil zadnji dan pred prvim, sem se že veselila plače. Popoldne me je gospa poklicala gor v svojo spalnico. Kako hitro sem letela po stopnicah!
Gospa odpre svojo veliko omaro, v kateri je bilo polno oblek. Z obešalnikom vred vzame ven črn plašč s kapuco. Takim plaščem smo pravili Hubertov plašč.
»Probajte, Ani, ta plašč. Če vam je prav, vam ga dam, saj sploh nimate plašča.«
Jaz neumnica nisem vedela za njeno namero in sem ga res oblekla in bil mi je prav, saj je bila tudi gospa bolj drobne postave.
»Obesite ga v svojo omaro, vam ga dam.«
Motilo me je, da je mene, šestnajstletno deklico, vikala.
»Torej, Ani, naj bo to vaša plača za ta mesec, mislim, da je vreden te plače,« je rekla in že odbrzela po stopnicah dol v kuhinjo. Obstala sem kot okamenela. Debele solze so mi tekle po licih, a gospa se ni zmenila za mene.
Vse moje sanje, kako bom razveselila moje domače s svojo prvo plačo, vse je splavalo po vodi. Nihče se ni zmenil za moje solze, le pekovski mojster jih je videl. Nič me ni vprašal, a naslednje jutro mi je prinesel kar v svojem belem predpasniku nekaj toplih žemljic.
»Ani, hitro pojej, kar ti ostane, pa skrij!« je dejal in odhitel v prostor, kjer so ponoči pekli kruh in žemlje.
To je bila edina tolažba tistega jutra. V ušesih pa so mi še vedno zvenele besede, ki mi jih je izrekla gospa: »Tako, Ani, zdaj sva kvit za ta mesec!«
Takšna je bila moja prva plača.
A. Uršej.(zgodba), v: Ognjišče 7 (2022), 79.

Breznikova kmetija je kot samotna ptica čepela v Škofjeloškem hribovju. Ni bila ne velika ne majhna, vedno pa je svojim lastnikom dajala toliko hrane, da so se lahko preživljali. Seveda Breznikovi niso bili bogataši, bili so skromni hribovski kmetje, katere je skopa zemlja vzgojila v krepke in odporne ljudi. Njihova odlika je bila velika ljubezen do te zemlje. Vsako leto so skrbno obdelali njive, pokosili travnike in posekali grmičevje, če se je že zaraslo na pašnikih.
Večino hrane so pridelali doma, le kakšna slaba letina jih je prisilila, da so kupili nekaj vreč moke. Vsako jesen so naribali čeber zelja in čeber repe in pozimi so bili redki dnevi, ko je ta hrana izpadla z jedilnika. Meso so si privoščili le ob nedeljah in praznikih.
Takšno stanje je bilo na Breznikovi kmetiji še v začetku šestdesetih let. Na njej je takrat gospodaril Matevž, oče treh sinov in štirih hčera. Otroci so dorasli in oče je razmišljal, kateremu od sinov bi kmetijo zapustil. Vsi bi jo radi imeli in vsak od njih je bil sposoben postati dober gospodar. Torej je Matevž imel dovolj naslednikov, pa vseeno ga je bolela glava. Skrbelo ga je namreč, kako bosta njegovo odločitev sprejela dva sinova, ki bosta ostala brez kmetije.
Matevževa bojazen je bila upravičena. Kmetijo je prepisal najstarejšemu sinu Petru, druga dva pa sta se počutila opeharjena. Iz same zavisti in hudobije sta skupaj s sestrami od brata, novega gospodarja, zahtevala visoko doto. Na Petrovo ugovarjanje sta odvrnila, naj kmetijo prepusti kateremu od njiju, ki sta jo pripravljena sprejeti pod enakimi pogoji. S takšno ponudbo sta Petra prisilila, da je pristal na visoko doto, ki jo je moral izplačati.
Zavist in pohlepnost seveda ne utrjujeta ljubezni in prijateljstva, temveč ju razdirata. Tudi pri Breznikovih je bilo tako. Med Petrom, bratoma in sestrami je zazijal prepad, ki se je vedno bolj poglabljal.
Leta so tekla. Peter se je poročil in v zakonu se mu je rodilo pet otrok. Z ženo sta pridno delala od zore do mraka, da sta prislužila dovolj denarja za družino. Veliko breme je bila dota, pa tudi država je Breznika – kot vse druge kmete – tlačila z davki in dajatvami.
Breznikovi otroci so rasli. Peter je kaj kmalu opazil, da za zemljo in kmetijo ne kažejo kakšnega posebnega zanimanja. Večkrat je z njimi napeljal pogovor o nasledstvu na kmetiji. Kdo jo bo od njega prevzel? Vsi po vrsti so se temu odpovedovali in očetu kar naravnost povedali, da se danes zemlje, posebno hribovske, ne splača obdelovati. Razlagali so mu, da dandanes veliko bolje živi zasebni podjetnik, obrtnik, državni uslužbenec ali tudi navaden delavec, biti kmet v hribih pa je najbolj nehvaležen poklic.
Peter je postajal vedno bolj zaskrbljen. Do zadnjega je upal, da bo najmlajši sin, petnajstletni Blaž, vendarle vzljubil to hribovsko zemljo, ki je doslej hranila njihov rod, in jo obdeloval naprej. Toda ne! Ko mu je oče ponudil kmetijo, mu je Blaž zabrusil: »Na mene ne računaj! Če boš grunt prepisal name, bom živino takoj prodal, sam bom hodil delat v tovarno, travniki pa naj se kar zarastejo!«
Prizadeti oče je hotel sina prepričati: »Glej, saj na kmetiji tu pri nas ni vse tako črno, kot si ti zamišljaš. Nekaj denarja dobimo za mleko, nekaj za pitance, prodamo les in tako se prebijamo iz leta v leto. Res je, da pridelki nimajo prave cene, pa nekaj doda država ... Jaz verjamem, da je ta kriza v kmetijstvu le prehodna in upam na boljše čase. Boš videl, da boš čez leta zadovoljen, če me boš poslušal in kmetijo sprejel.«
Blaž pa je zamahnil z roko: »Oče, če bi bilo tako, kot govoriš, potem bi kmetije po teh hribih cvetele, pa je drugje še slabše kot pri nas. Živine je vedno manj, travniki se zaraščajo, gospodarska poslopja razpadajo ... Tudi dekleta se nočejo možiti na kmetije. Ne, ne boš me prepričal! Za tisto delo, ki ga opravimo mi, bi morali biti milijonarji, smo pa le kot nekakšni preužitkarji. Ne moremo si poleti privoščiti morja, pozimi smučanja. Vedno samo delo in delo. Misliš, da bo še kdo celo življenje garal tako kot vidva z mamo? Nihče!«
Oče Peter je ostal brez besed. Moral je priznati, da ima sin – čeprav je še otrok – prav. Vse, kar je povedal, je na žalost resnično. Vseeno pa ni mogel razumeti, da se lahko časi tako spremenijo. Spomnil se je, kako si je pred štiridesetimi leti prizadeval, da je oče kmetijo prepisal nanj, danes, ko bi jo rad oddal, pa ne najde naslednika. Peter bi rad, da bi nekdaj trdna Breznikova kmetija obstala še naprej. Toda kako?

TUŠEK, Franc. (zgodbe) Ognjišče (2016) 08, str. 44

Naposled sem si le vzela čas, da izpolnim tetino željo. Že dolgo si je želela iti na hribček Svetega Petra nad Begunjami. Pa je vedno prišlo kaj vmes. Enkrat sem varovala bolnega vnuka, drugič smo popravljali hišo, tretjič sem imela kakšne druge obveznosti.
Nazadnje mi je rekla: »Če se boš še dolgo obotavljala, ne bom dočakala tega svetega Petra ...«
Tako sva jo sredi tedna z mojim malim vnučkom Aljažem presenetila, jo tako rekoč iztrgala iz gospodinjskih opravkov, ki jih je še vedno lahko sama zmogla, in jo odpeljala v Krpin, na začetek vzpona.
Sicer pa teta sploh ni bila prava teta, ampak sorodnica v bogve katerem kolenu. Vse prezgodaj je izgubila moža in ker nista imela otrok, je svojo ljubezen razdajala vsem v svoji okolici. Neštetokrat smo dobili njene kot papir tanke rezance pa vložene gobice, ki je bila sama nabrala, sadike paradižnikov, rdeče pese in zgodnje solate. Rada je s seboj na ‘romanje’, kot je temu rekla ona, vzela otroke, zdaj te, zdaj druge nečake, nečakov otroke in vnuke. Vse dokler je mogla ...
Cerkev sv. Petra je vidna že od daleč. Poimenovali so jo tudi Cerkev na Gori. Na 839 metrov visokem hribu nad Begunjami ima izredno lego na travnatem pomolu, od koder je čudovit razgled na celotno radovljiško kotlino in vso okolico. Človek vajen hoje se vzpne do cerkvice v tri četrt ure ali celo pol ure. Mi smo porabili veliko več časa, saj smo hodili počasi in se pogosto ustavljali. »A ti si tista teta, ki je mojega atija nesla v naročju od doma na Brezje?« se je pozanimal Aljaž. »Ja, ampak tedaj ni bil tak hrust kot je zdaj. Bil je majhen in čeveljci so ga ožulili, ubožčka ...«
Aljaž je tekel naprej, lovil metulje, pa se spet vračal k nama, tako da je naredil vsaj še dvakrat toliko korakov kot medve. Bil je eden tistih čudovitih pomladnih dni, kakršne je teta imela tako rada. Prepričana je bila, da se takrat, ko so gore sveže zarisane na sinjini neba, tudi človekova misel zbistri in se delo hitreje opravi.
Prisopihali smo do klopce ob cerkvici. Aljaž je že plezal po stopnicah. Teta je globoko zadihana sedla. »Oh, te moje kosti ... Vse dni me bolijo,« je zavzdihnila. Aleš je naslonil nanjo in jo vprašal: »Če te tako boli ves dan, kako se lahko ves čas smeješ?« Teta se je nad njegovo glavo spogledala z mano, jaz pa sem v zadregi odvrnila: »Če misliš, da sem mu jaz naročila, naj te to vpraša ...«
»Nikakor,« me je pomirljivo potrepljala po roki. »Samo otrok lahko vpraša tako naravnost in iskreno.« Aljažu pa je rekla: »Veš, fantič, moja bolečina se smeha boji. Če sem dobre volje, je bolečina pol manjša.«
»Potem te bom pa večkrat požgečkal, da se boš smejala,« je obljubil Aljaž in kot čmrlj odbrenčal na travnik med cvetje.
Molče sva zrli v svet pod nama. Videla sem, da teta neslišno premika ustnice kot v molitvi. Vasi so bile sredi pomladnega zelenja spete s cestami kot s trakovi, v daljavi je bilo videti leški in radovljiški zvonik, v soncu so se bleščale ravne streh novih velikih trgovin.
Stopila sem do bližnje kmetije po ključ cerkve. Ko sem se vrnila, je teta Aljažu pripovedovala, kako so v času turških vpadov opozarjali na bližajočo se nevarnost s kresovi po vseh okoliških gričih.
Vstopili smo v cerkvico. Skozi okno je padal sončni žarek in razsvetljeval prostor. Teta se je vsa zamaknjena sprehodila vzdolž čudovitih fresk iz šestnajstega stoletja s prizori iz življenja apostola Petra. Freske so najobsežnejše delo Jerneja iz Loke.
»Gremo, gremo!« je priganjal Aljaž in me vlekel proti vratom. »Počakaj še malo, da se poslovim. Bogve, če nisem danes zadnjikrat tukaj!« je rekla teta in se počasi še enkrat sprehodila po svetem prostoru in z očmi božala poslikane stene. »V duši mi je tako lepo ... Ali lahko počakata še malo?« je zaprosila.
Seveda sva jo počakala, dokler ni z globokim vzdihom zapustila cerkev. Zunaj je še enkrat s pogledom šla po svojem najljubšem svetu, čez polja, travnike, vse do gozdnate Jelovice. V tem poslavljanju je bil tihi zbogom in njene oči so postale žalostne. Aljaž je ujel murenčka in ji ga prinesel stisnjenega v pesti: »Na, da boš spet vesela!« »Saj sem,« ga je pobožala po laseh. »Še bolj pa bom, ko ga boš spustil nazaj v travo.«
Še tisto jesen je umrla. Dogovorili smo se, da bomo na praznik svetega Petra in Pavla, ko bo maša na prostem, z vso družino šli gor in se hvaležno spominjali naše ljube tete.
Ivanka Korošec, zgodbe, v: Ognjišče (2017) 07, str. 56.

Kraju smo rekli Šemar. Od kod to ime, mi ni znano. Prav gotovo pa nima nobene zveze s kakšnim smešnim ali šemastim dogodkom. Kraj je v bistvu travnik, kjer je mrgolelo muh in komarjev in drugih nadležnih živalic, ki so svoj dom našle prav tam. Sta pa v Šemarju izpod hriba curljala dva studenčka z bistro vodo – vedno hladno studenčnico.
V Šemar smo gonili napajat živino in k manjšemu izviru smo hodili po vodo. Nikjer ni bila tako čista in hladna kot tam! Po vodo sem ponavadi stekla zvečer s staro, že malo obtolčeno rdečo kanglico s pokrovčkom na vrhu.
Moja babica je tisti čas hudo bolna obležala. Bila je pozna pomlad, ob potoku na koncu vasi so že odcvetele živo rumene kalužnice in vse okrog je poganjalo grmičevje in trnje. Vsa bolna in nesrečna si je takrat zaželela hladne vode s Šemarja, studenčnico, ki jo je imela v mislih in spominu še od mladih let.
Odkar smo tudi v naši vasi dobili vodovod, po vodo za pitje tja nismo več hodili. V prepričanju, da je voda, ki teče po ceveh, boljša in več vredna, smo take studence in napajališča kar odpisali. Živina je pila iz napajalnikov, ven smo jo gonili le na pašo.
Babica pa je kljub temu vztrajala, da voda, ki teče po ceveh, ni tista prava. Ni tako čista, tako hladna in zdrava!
Pa sem jo ubogala in hodila po studenčnico vsak dan v Šemar.
Babico sem imela zelo rada. Vsak dan mi je pripovedovala poveste, tako je rekla svojim zgodbam, ki jih je slišala doma. Hiša, v kateri je bila rojena, je stala na samem, na hribu vrh travnika, obdanega z visokimi smrekami. Dolgi zimski večeri so vso družino zbrali okoli krušne peči in tam so nastajale zgodbe o dobrih ženah, o velikanih gozdov in skalovja v Jelovici, o revnih pastirčkih in pestrnah, o pomladih, polnih upanja na dobro letino, o molitvah za obvarovanje doma in hleva ter živine. O vsem dobrem, ki vedno premaga zlo in strah …
In vse te zgodbe so se me zelo prijele, zarezale so se mi v glavo in v zmedeno in hrepenečo otroško dušo.
Veliko tega me je spremljalo tudi na poti v Šemar in me plašilo. Ob poti sem tu in tam videla močerada, malega črnega kuščarja z velikimi rumenimi progami – natanko tak je bil v babičinih povestah. Pisan, črn z rumenimi progami ob straneh in zelo strupen. Vsako srečanje s psom, vsak dotik njegovega smrčka je bil usoden.
Tekla sem po ozki, kamniti poti navzdol in preskakovala kamenje, da je pokrovček moje kanglice kar pel. Poplesaval je sem in tja, prav strašljivo je bilo.
Kmalu sem zagledala veliko betonsko korito, kamor smo gonili živino. Bilo je tisti čas eno redkih napajališč.
Nedaleč stran pa je izpod skale tekel studenček. Ozka pločevinasta cev je bila napeljana tam in nad tisto cevjo, nad tisto cevko je bil zvit košček vrbovine, da je bila voda čim bolj naravna in čista.
Če sem hotela priti do tja, pa sem morala stopiti še malo dlje v razraščen gozd.
Bilo je vedno bolj temno. Pozen večer je že bil, zdelo se mi je, kot da nebo leze nekam k tlom, naravnost name. Končno sem le zagledala studenček, stopila sem zraven in pod ozek, tanek curek podstavila kanglico.
Zapelo je v hladen in trd pozno pomladanski večer in v moji glavi tudi. Stisnila sem ustnice in vsa prestrašena zamrmrala molitev. Vedno bolj naglas.
»Sveti angel, varuh moj,
bodi vedno ti z menoj,
stoj mi noč in dan ob strani,
vsega hudega me brani!«
in tako do konca. Ko sem spet pogledala navzgor, v vrhove dreves, mi je red oči prišla podoba z moje stare frčade na vrhu. Na steni tam je bila slika. Na sliki dva bosonoga otroka stopata čez nevarno deročo vodo po leseni brvi. Brv je že zelo stara, veliko desk je že zlomljenih, onadva pa vseeno stopata čez. Ni ju strah! Nad njima lebdi angel z velikimi perutmi in ju spremlja.«Bo tudi mene spremlja angel, če ga prosim?« pomislim tresočih rok in ust. »Seveda me bo, samo naprej moram!«
In res stopam naprej s svojo kanglico, manj me je strah in kar naenkrat vse postane boljše in lepše.
»Prinesla bom to vodo! Bom!« si rečem naglas.
In res je bilo tako!
Prinesla sem vodo in babica jo je v dolgih, hlastnih požirkih spila. Kljub temu pa je kmalu zatem za vedno odšla od nas …
V mojem spominu pa ostaja vse to kot zvezda na nebu. Nekaj lepega in nekaj dobrega!

ŠKRINJAR, Polona. (zgodbe). Ognjišče, 2021, leto 57, št. 7, str. 29.