Nedelja verskega tiska je danes. Meseca aprila 2017 so pri Založbi Ognjišče obhajali okroglo obletnico, saj je ravno tisti mesec pred 50 leti, zgolj dve leti za prvim tiskanim Farnim ognjiščem, pri njej izšla prva knjiga. To je bila knjižica Papež Janez Dobri (iz zbirke Žepna knjižnica Ognjišča), ki je predstavila sv. Janeza XXIII. Tokratni obisk je priložnost, da predstavimo svoje delo, ne samo s pogledom nazaj, ampak kako knjige prihajajo med vas, dragi bralci, v današnjem času.

zalozba ognjisce 04 2017aIzdajanje knjižnih del v založbi se je začelo v dveh zbirkah – Mali in Žepni knjižnici Ognjišča. Da je bila želja po branju v tistem času zelo velika, dokazujejo številke, saj je bila prva izdana knjiga prodana v nakladi 40.000 izvodov. V letu 1967 so izšle tri knjige – poleg omenjene še Moč ljubezni o Maksimiljanu Kolbeju in knjiga Če Gospod kliče. S tem so bili položeni temelji za založniško dejavnost. 

V 55-letih Založbe Ognjišče smo izdali 723 knjig (novosti, prenovljene izdaje, ponatisi), poleg njih še 36 glasbenih kaset, 31 videokaset, 31 glasbenih CD-jev in 10 DVD-jev ter dve seriji filmov na DVD-ju... igre (2), puzle (2), adv. koledar (1) ... Slomškova založba pa je v času od septembra 2013, ko je bila priključena Ognjišču, izdala 87 knjig (novosti in ponatisi)

    NAJBOLJ USPEŠNE IZDAJE:
    Kratko Sveto pismo s slikami, ki je v več ponatisih izšlo v več kot 160.000 izvodih in je najbolj prodajana knjiga v slovenščini vseh časov. Še ena knjiga vseh knjig je bila dobro sprejeta, in sicer Zgodbe Svetega pisma (v 365 zgodbah, po ena za vsak dan) – v treh letih je doživela štiri ponatise, skupaj je bilo v 22 letih natisnjenih več kot 35.000 izvodov te izdaje, ki je še vedno v prodaji. Med uspešnice spadajo tudi Zgodbe za dušo. V seriji Zgodbe za dušo je izšlo 12 knjig – vsega skupaj je bilo natisnjenih okrog 73.000 izvodov. Dnevnik Anamarije je bil izdan v 11 izdajah v več kot 50.000 izvodih, Danijev dnevnik pa v 9 izdajah v več kot 30.000 izvodih.Za boljši vpogled v tisti čas je svoje spomine strnil ustanovitelj revije Ognjišče in predsednik Tiskovnega društva Ognjišče, msgr. Franc Bole, ki pravi, da so bili to časi (v poznih šestdesetih letih), ko so »mladi malo poznali vero, čeprav so bili verni. Niso imeli dovolj znanja in so težko ugovarjali zbadljivkam in ugovorom, ki jih ni bilo malo. Nujno smo jim morali dati versko izobrazbo in najboljši način je bil prav preko tiska, s pomočjo knjige.«

Založba Ognjišče je vse od svojih začetkov svoje poslanstvo videla v skrbi za poglabljanje vere in izobraževanje vernikov s pomočjo knjige. Čeprav živimo danes v drugačnih časih, besede ustanovitelja še vedno veljajo. Imamo vernike, ki premalo poznajo vsebino vere, hkrati pa nam tudi danes niso prihranjene zbadljivke, norčevanje, zaničevanje …, zaradi česar se moramo tudi v današnjem času potruditi za poznavanje svoje vere, da bi lahko trdno stali za svojim prepričanjem in ga znali utemeljiti. Kljub kopici medijev, ki nas zasipajo z vidnimi dražljaji, nam knjiga kot sredstvo sporočanja še vedno daje največ možnosti, da v miru, poglobljeno in z možnostjo razmisleka posegamo po vsebini, ki nas zanima.

Msgr. Silvester Čuk, literarni urednik, lektor, prevajalec je dolga leta urejal zbirko Žepna knjižnica Ognjišča, v kateri so izšli izredno priljubljeni življenjepisi svetnikov. Zadnja, dopolnjena izdaja, je izšla konec lanskega leta. Od ustanovitve Ognjišča je napisal ogromno člankov ter prevedel in uredil več knjig, med njimi tudi več otroških. Takole pripoveduje o svoji naklonjenosti do knjig: »Ljubezen do branja sem prinesel že iz zgodnjega otroštva, veliko sem bral. Ko smo bili še otroci, nam je oče ob zimskih večerih redno bral iz življenja svetnikov. Kdor ni poslušal, je moral potem za kazen brati sam, in to pozorno branje je gotovo najboljša šola. Sem bolj človek klasičnega pisanja. Pisati je treba razumljivo, če razume otrok, potem bo vsak. Misel mora biti jasna. Zelo pritegnejo anekdote in te rad zapišem tudi v kratke življenjepise svetnikov, ki jih pišem za knjige Svetnik za vsak dan.


Odločitev in izbira
Ob spominih na preteklo opravljeno delo sem pogovor nadaljeval z urednikom knjižnega programa založbe Božom Rustjo in nekdanjim tehničnim urednikom Markom Čukom: o današnjem delu založbe in izdajanju knjig, ko se zdi, da je zaradi tehničnih pripomočkov to delo lažje.

zalozba ognjisce 04 2017bZačnimo najprej pri zbiri in odločitvi za izdajo knjige. O tem je Božo povedal, da »se informiramo o novostih z obiski mednarodnih knjižnih sejmov (Frankfurt, Bologna), hkrati pa nam med letom ponudbe pošiljajo sedaj že stari znanci iz velikih tujih založb.« Domači avtorji pogosto sami pošiljajo svoje rokopise, velikokrat pa se zgodi, da izdajo v knjižni obliki doživi tudi določena rubrika iz Ognjišča, ki se je bralcem priljubila. »Tako je izšlo nekaj odličnih knjig, ki so nastale iz člankov Bogdana Žorža ali Karla Gržana. Tudi veliko zgodb iz knjig v zbirki Zgodbe za dušo so lahko bralci že prebirali v reviji. Ne pa vseh!«

    DOSEDANJE KNJIŽNE ZBIRKE
    Veroučna knjižnica Ognjišča – osem knjig v nakladi 10.000 izvodov, Mala knjižnica Ognjišča – 16 knjig, Žepna knjižnica Ognjišča – 44 knjig, od katerih so mnoge v tej zbirki doživele neverjetno visoke naklade, od 20.000 do 25.000 izvodov. Ta zbirka se je leta 2012 preimenovala v Žepna knjiga Ognjišča, v njej pa je doslej izšlo 12 naslovov. Posebej dobro so bile sprejete knjige iz zbirke Zgodbe za dušo, ki jo sestavlja 12 knjig, prodane pa so bile v več kot 70.000 izvodih. Tej seriji sedaj sledi nova zbirka Zgodb za dušo.
    Poleg teh so zbirke še: Mladinska verska enciklopedija, Življenjske smernice, Pričevanje, ki jo sestavlja 8 knjižic svetniških likov, in zbirka Graditelji slovenskega doma, kjer so v 9 knjižicah predstavljene pomembne osebnosti iz našega domačega okolja.

Odločitev za izdajo knjige spremlja veliko pripravljalnega dela, še posebej pri sodelovanju s tujimi avtorji in založbami. »Po odločitvi za izdajo knjige je potrebno z založbo podpisati pogodbo in urediti vse v zvezi z avtorskimi pravicami in vnaprejšnjim plačilom le-teh,« dodaja urednik Božo. »Ko je to urejeno, sledi delo v uredništvu. Določiti moramo urednika posamezne knjige, ki bdi nad izpeljavo knjige do tiska. Sledi izbira prevajalca in prevajanje teksta, lektoriranje, ki ga v glavnem opravlja Silvester Čuk, v zadnjem času pa nam pomagajo tudi zunanji lektorji. Ko je to opravljeno, se začne priprava besedila in slikovnega gradiva za tisk.«

Nekaj besed o tem, kakšno je danes dogajanje in usmeritev na knjižnem trgu, je dodal sedanji urednik Založbe Ognjišče Božo Rustja.
»Pri nas je še vedno poudarek na evangeljski vsebini, saj želimo, da evangelij prežame vse naše življenje. Res pa je, da je manj zanimanja npr. za knjige o Svetem pismu. (Ne pozabimo, da je mogočna knjiga Svetopisemski vodnik pred 30 leti imela naklado 10.000 izvodov in doživela ponatis. To je danes nepojmljivo.) Opažam več zanimanja za mejne teme (hudi duh) in knjige, ki bi jih lahko poimenovali knjige za samopomoč. A tudi te so lahko napisane s krščanskega vidika. Zahtevnih, če pri tem pojmujemo znanstvene knjige, mi pravzaprav nikoli nismo izdajali, saj je bila uredniška usmerjenost Ognjišča doseči širši krog bralcev in reševati njihove življenjske probleme ter nuditi vzore in pomoč za življenje. Tudi zato so knjige Ognjišča doživele visoke naklade in zaradi visokih naklad tudi nizke cene, ali kakor je lepo rekel neki štajerski duhovnik, da smo katoliška založba, ki ima krščanske cene.


Tehnična priprava
»Najprej se je treba pogovoriti o tehničnih okvirjih knjige: o papirju, formatu, načinu vezave, fotografijah, ilustracijah …« pripoveduje izvršni urednik Marko Čuk. »Ko je vse pripravljeno in dogovorjeno, dobi gradivo v roke oblikovalec in postavljalec Benjamin Pezdir in pripravi poskusno predlogo. Ob njej se v uredništvu še enkrat pogovorimo o vrsti in velikosti pisave, razporeditvi besedila in postavitvi fotografij ali ilustracij. Potem lahko urednik, opremljen s potrebnimi informacijami o formatu knjige, vrsti papirja in tiska, številu strani ter drugih posebnostih, pripravi povpraševanje za tisk in ga pošlje tiskarnam. Med prispelimi ponudbami se izbere tisto, ki lahko zagotovi kvaliteten tisk za primerno ceno.«

Za pripravo knjig za tisk je od sredine osemdesetih skrbel takratni tehnični urednik Marko Čuk. Z leti je doživel zelo hiter razvoj na področju tiska, ki mu je morala slediti tudi založba. »Začelo se je s pretipkavanjem rokopisov, ki smo jih pošiljali v tiskarno, da so jih postavili v stolpce. Ni bilo veliko izbire pisav. Za naslovnico smo običajno izbrali kakšno fotografijo iz tuje revije, z leti pa se je debelil tudi naš arhiv diapozitivov. Pomemben mejnik predstavlja leto 1988, ko smo na svojem novem računalniku (ki ga je oče urednik Franc Bole pripeljal iz Pariza) s programom za namizno založništvo sami za tisk pripravili prvo knjigo (Tisoč let krščanstva v Rusiji). V devetdesetih smo kupili tudi prvi profesionalni skener in sprva sami pripravljali fotografije za Ognjišče – od maja 1996 pa tudi za svoje knjižne izdaje (prvi: Potujoči pastir sveta in Papežev rojstni dan z mladimi v Postojni – ob prvem obisku papeža pri nas). Danes je pri tiskanju knjig veliko več tehničnih možnosti, več pisav, vrst tiska, papirjev … Še vedno vse delamo doma, delo si zdaj deliva z Benjaminom, ki daje knjigam lepo zunanjo podobo (naslovnice), oblikuje notranjost in dokončno postavlja besedilo in slike ter pošilja pdf-je v tiskarno … Sam pa skrbim za pripravo besedila, nabor fotografij, skeniranje itd. Ker smo prej omenjali sodelovanje s tujino, bi dodal, da je že leta 1983 urednik Franc Bole na knjižnem sejmu v Frankfurtu navezal stike z angleško založbo Lion, s katerimi smo takrat začeli sodelovati pri izdajanju knjig (ki so jih oni pri nas tiskali v številnih jezikih). To sodelovanje se je pozneje še razširilo tudi na druge tuje založbe, pripravo teh knjig pa je v novejšem času prevzel Matjaž Starc.«

Pred oddajo knjige v tisk jo navadno še enkrat pregleda tudi avtor in pove svoje mnenje, predlaga spremembe. Oblikovalec skuša vse pripombe upoštevati – z urednikom ocenita, kaj je možno, pametno in primerno narediti. S tem se priprava za tisk konča in celoten dokument v obliki pdf potuje v tiskarno. Ko tiskarna pripravi poskusni odtis knjige in sporoči debelino hrbta, se na tehničnem oddelku začne oblikovanje in priprava ovitka. Tako knjiga v tiskarni dobi svojo končno podobo ter potuje na prodajne police naših knjigarn. »Za boljšo informiranost o naših izdajah pripravljamo različne predstavitve knjig, tudi s pomočjo naših kolegov na Radiu Ognjišče, tako da ste bralci in poslušalci Ognjišča tudi na ta način lahko obveščeni o naših novostih,« pove direktor Miha Turk, ki pri načrtovanju in dogovarjanju dejavno sodeluje.

 ALI STE VEDELI, DA ...

  • je bil prvi ilustrator naših knjig slikar Lojze Perko (Luč z gora, Materina ruta)?
  • je bila povest Materina ruta pisatelja Lojzeta Kozarja, takrat župnika v prekmurskih Odrancih, prva knjiga domačega avtorja pri Založbi Ognjišče (izšla leta 1973)?
  • je Ognjišče decembra 1979 izdalo prvo knjigo za otroke (Evangelij v slikah); prav ponudba knjig za otroke je danes najštevilčnejša v programu založbe.
  • je julija 1980 Ognjišče z založbo Jaca Book iz Milana začelo izdajati zbirko Cerkev in njena zgodovina – deset bogato ilustriranih knjig velikega formata; v osemdesetih z isto založbo tudi zbirko Sveto pismo in njegova zgodovina (7 knjig)?
  • je največji založniški podvig Ognjišča v osemdesetih, monografijo Lepa si, zemlja slovenska (20.000 izvodov v dveh izdajah), uradno izdala Mohorjeva družba v Celju, ker knjiga ni verskega značaja in je Ognjišče ni smelo izdati?
  • se je Založba Ognjišče prvič predstavila na 7. knjižnem sejmu leta 1985? Takrat pod okriljem Mohorjeve družbe, leta 1989 pa se je Založba Ognjišče na domačem sejmu knjige prvič predstavila samostojno.
  • je januarja 1987 Ognjišče izdalo prvo glasbeno kaseto (verske popevke Ko korenin se zavemo), leta 1989 pa tudi prvo videokaseto (VHS) Marija skoz življenje slovenskega naroda?
  • od leta 1997 Ognjišče ponuja svoje knjige tudi po internetu (spletna knjigarna je bila prenovljena 2016)?
  • si je leta 1997 oče urednik Franc Bole izmislil za prodajo knjig po župnijah posebna prodajna stojala?
  • je decembra 1999 izšla knjiga Svetnik za vsak dan v dveh knjigah (ponatis leta 2004), 2016 pa nova, prenovljena in razširjena izdaja?
  • je leta 2002 Ognjišče prvič ponudilo zelo priljubljene krstne, obhajilne in birmanske pakete?
  • so naročniki Ognjišča za božič 2004 dobili ob 40-letnici izhajanja v dar knjigo (Zgodbe s semeni upanja)?
  • je leta 2006 Ognjišče ustanovilo klub Ognjišče, v katerega se lahko kupci včlanijo z nakupom katere koli knjige in prejmejo kartico zvestobe, s katero so upravičeni do popusta?
  • je oktobra 2008 škof Anton Jamnik blagoslovil novo knjigarno Ognjišča v Kranju?
  • so bili novembra 2011 prenovljeni prostori uprave in uredništva Ognjišča v Kopru ter odprta nova trgovina z bogato ponudbo knjig?
  • je bilo za založbo najbolj rodovitno leto 2013 (izdanih 24 novih knjig)?
  • je septembra 2013 Založba Ognjišče pod svoje okrilje sprejela tudi mariborsko Slomškovo založbo?

Erjavec M., Na obisku, v: Ognjišče (2017) 4, str. 104.

V mesecu novembru se večkrat podamo na pokopališče in se lahko zagledamo v ta ali oni nagrobnik, občudujemo lepoto kamna, njegovo obdelavo ali njegovo povednost. Ravno kamen je bil povod mojega obiska pri družinskem kamnoseškem podjetju Svete Stone & Tech, kjer znajo kos kamna uporabiti, da iz njega naredijo umetnino.

OD GARAŽE DO UMETNIŠKEGA LABORATORIJA
Vizija podjetja Svete Stone & Tech je, kot že njihovo ime pove, združevanje tradicionalnih znanj z najsodobnejšo tehnologijo in s tem ustvarjanje brezčasnih izdelkov iz naravnega kamna. Gre za družinsko podjetje, katerega lastnik in direktor je Peter Svete, kamnoseški mojster, ki obvlada vse tradicionalne veščine kamnoseštva, hkrati pa ima tudi čut za umetnost in željo po tehnološkemu napredku. Ko sva se dogovarjala za obisk, je s ponosom povedal, da glede na njegova leta prihaja čas, ko bo podjetje predal naprej novi generaciji, in tako me je za pogovor prepustil svojim naslednikom.kamnoseki Svete01
 Ob obisku podjetja me je sprejel Matic Svete, eden od treh Petrovih otrok. Pripoved o družinskem podjetju je začel z dedkom Pavletom, ki je svoje kamnoseško delo začel leta 1968. V garaži si je uredil majhno delavnico, v kateri je izpilil svoje rokodelsko znanje. »V tistih časih je bilo težko priti do orodja, na sploh je bilo skoraj prepovedano imeti doma delavnico, tako da si je iznajdljivo vozil različna orodja iz Italije. Skupaj z babico sta ustvarjala in peljala to zgodbo naprej. Imela sta dva sinova, Pavla in Petra. Moj oče Peter se je odločil ostati in delati v domačem podjetju. Imel je strast do tehnologije in uspelo mu je združiti ti panogi.«

    Pročelje obnovljene žup. cerkve Marije Vnebovzete v Šmarju pri Jelšah


Od nakupa prvega stroja se je v podjetju veliko spremenilo. »Lahko rečem, da je oče povezoval sodobno tehnologijo s tradicionalnim znanjem, in to je zgodba našega podjetja, ki jo želimo peljati naprej tudi danes. Naše podjetje je razvilo močno tehnološko vizijo in hkrati zavedanje, da je treba ohraniti občutek za tradicijo in rokodelsko dejavnost. Naši izdelki so tako izraz združevanja visoke tehnologije in čuta za umetnost.«
Danes v družinskem podjetju sodelujejo vsi trije otroci. Matic je kot ekonomist prevzel poslovodstvo podjetja, Luka je specialist za tehnologijo, orodja in proizvodnjo, Ula pa trenutno še študira na Akademiji za likovno umetnost, smer restavratorstvo. »Vsi pa smo odraščali v delavnici in ob dejstvu, da smo manjše podjetje, tudi z Lukom precej pomagava v proizvodnji in smo vešči kamnoseškega dela.«

V podjetju je trenutno zaposlenih 10 ljudi, od tega jih je 6 v proizvodnji. Poleg proizvodnih prostorov v bližini Podpeškega jezera imajo še poslovalnico zraven ljubljanskih Žal, kjer je tudi razstavno-prodajni prostor. »V ozadju pa ponujamo prostor za umetnike, ki sicer nimajo prostora ali orodja, da bi lahko začeli ustvarjati. Ta umetniški atelje ArtLAB je prostor, kjer si umetniki vseh generacij izmenjujejo mišljenja, znanje in izkušnje ter imajo priložnost sodelovati pri skupnih projektih, mi pa jim vedno nudimo tehnološko in strokovno podporo. Tako lahko govorimo o simbiozi umetnosti in tehnologije, saj lahko z roko v roki umetniškim oblikam v naravnem kamnu vdihnemo večnost.«

OD BLOKA DO MOJSTROVINEkamnoseki Svete02Dokončani kopiji originalov za protokolarni vhod v vladno palačo. - Rezkanje kopije skulptur za vhod v vladno palačo. 
V preteklosti so se kot mnogi drugi kamnoseki poleg izdelave nagrobnih spomenikov ukvarjali z izdelavo različnih kamnoseških izdelkov, kot so kamnite police, stopnice, pulti, talne in stenske obloge. V zadnjem obdobju so spremenili strategijo podjetja in svojo energijo preusmerili v tehnološki razvoj. »S tem smo si odprli nova vrata, saj smo ravno z razvojem tehnologij zmožni izdelati zahtevnejše umetniške elemente iz naravnega kamna. Danes naše delo vključuje znane arhitekte, kiparje in druge umetnike, s katerimi skupaj oblikujemo zahtevne kamnite elemente na področju kulturne dediščine, notranjega in zunanjega dekorja, sakralne umetnosti ter nagrobnih spomenikov.«
Delo se začne tako, da naročnik izrazi željo po določenem umetniškem izdelku. Nato sam oziroma z njihovo pomočjo poišče umetnika, ki zadevo konceptualizira. Ko je ideja pripravljena, organizirajo sestanek in zastavijo projekt. Idejno zasnovo dopolnijo s praktičnimi zahtevami, izberejo primeren material, določijo tehnološke postopke in dorečejo končne postopke. Zelo pomembno je razumevanje in povezovanje umetniške vizije s praktično izvedbo, kjer je ključno poznavanje tehnoloških postopkov in različnih materialov.
Matic je opis postopkov nadaljeval z besedami, da se srečujejo z dvema vrstama projektov: »Pri prvem tipu projektov, kjer so izdelki arhitekturne narave, z arhitektom ali oblikovalcem ustvarimo natančne digitalne načrte, na podlagi katerih pripravimo računalniški program za obdelavo na enem izmed CNC-obdelovalnih centrov. Ko je programski del pripravljen, se odpravimo v skladišče materiala, kjer poiščemo primeren surovec izbranega materiala. Surovci so običajno manjši bloki – tomboloni ali naravne skale – monoliti in tehtajo od 500 kg pa vse do 10 ton. Izbrani surovec naložimo na obdelovalno mizo in začnemo z obdelavo.

    Oltar in ambon v cerkvi v žup. cerkvi sv. Petra v Črnomlju


Pri drugem tipu projektov pa gre za izdelavo unikatnih organskih form. Delo se začne s tem, da kipar ustvari glineno formo. Formo nato s sodobnim 3D-skenerjem posnamemo in prenesemo v računalniško obliko, kjer podatke obdelamo in pripravimo 3D-model. Razlika je predvsem v tem, da organske forme ne moremo konstruirati, ampak jo mora umetnik ročno zmodelirati. Po končani obdelavi 3D-modela je postopek obdelave enak, s to razliko, da na koncu kipar še ročno finalizira skulpturo.
Z našimi stroji lahko natančno izdelamo predmete v velikosti 4.000 x 3.800 x 1.500 mm pa vse do velikosti kovanca. Obdelujemo pa lahko bloke naravnega kamna, neobdelane skale – monolite, masivni les, kovine, steklo, pleksi steklo in različne kompozite.«

PISANA PONUDBA KAMNA
Ko je vprašanje naneslo na osnovno surovino, je Matic opisal, kako zelo priljubljen je trenutno granit, a hkrati opozoril, da večina granita v Slovenijo prihaja iz Indije in Afrike. »Želeli bi si, da bi ponovno bolj cenili domače kamnine, zato si želimo povzdigniti naše avtohtone materiale, ki so jih izrinili uvoženi kamni, posebej granit. Če so bili včasih v ospredju marmorji in apnenci, ki so jih ljudje našli, odkrili v bližnji okolici, so jih dandanes izrinili kot rečeno graniti. Tudi zato, ker domačini v avtohtonih kamninah niso več znali prepoznati njihove vrednosti. Hkrati so ljudje iskali čim bolj odporne kamnine, ki ne potrebujejo toliko nege, kar so našli v granitu. S tem pa na žalost izgubljamo tudi lastno naravno dediščino.«

    Kip bl Alojzija Grozdeta na žup. cerkvi sv. Štefana v Semiču.

TEHNOLOŠKI RAZVOJ
V podjetju veliko energije in pozornosti namenjajo tehnološkemu razvoju. Pri njih je moč videti 3D-skenerje in 3D-tiskalnike, CNC-aparature, ki režejo, rezkajo in obdelujejo kamen. Veliko orodij razvijajo sami, in to sproti, ko se ob določenem projektu pojavi potreba po izdelavi novega kosa orodja. »V podjetju imamo res veliko znanja, z močno tradicijo in poznavanjem kamna, njegovih lastnosti, kaj je možno iz njega narediti in tudi, s katerimi orodji lahko to storimo.
Zaradi kakovosti se čedalje bolj uveljavljajo tudi na področju sakralne dediščine. »Ozek je krog podjetij v Sloveniji, ki so sposobna sprejeti in izpeljati večje sakralne projekte. Pri nas ponujamo celostno rešitev – od oblikovanja s strani uveljavljenih oblikovalcev do izdelave modelov; hkrati je treba obdelati in premikati velike kose kamna, težke tudi po šest ton ali več. Tak kos je treba najprej naročiti v svoje skladišče, nato iz skladišča do stroja, potem pa moraš imeti tako velik stroj, da lahko ta kamen sploh začneš obdelovati. Na koncu je lahko izdelek še vedno težak dve ali tri tone in ga je treba odpeljati do naročnika. Imeti moraš veliko znanja, orodij, izkušenj, da lahko takšne stvari izpelješ. V tej smeri vidimo tudi našo vizijo: ostati majhno podjetje, vendar z močno vizijo, izjemno kakovostjo in projekti, ki prinašajo dodano vrednost tudi na področje sakralne dediščine.«

KO UMETNOST ZAŽIVI – PROJEKT SEMIČ
kamnoseki Svete04Eden izmed njihovih pomembnih projektov je bila izdelava elementov sakralne dediščine za župnijsko cerkev sv. Štefana v Semiču na Dolenjskem, v sklopu štiriletne prenove celotne cerkve. Pri obsežnem projektu so sodelovali g. župnik Luka Zidanšek, idejni avtor prenove arhitekt doc. dr. Leon Debevec in kipar dr. Marjan Drev. Projekt je obsegal izdelavo štirih novih kipov, ki jih je oblikoval dr. Marjan Drev in sedaj stojijo v nišah pročelja cerkve – v zgornjem delu stojita kipa drinskih mučenk Jožefe Fabjan in Krizine Bojanc, spodaj pa kipa mučenca Alojzija Grozdeta in sv. papeža Janeza Pavla II. Nov kamnit daritveni oltar in ambon pa je oblikoval in projektiral doc. dr. Leon Debevec. Vsi notranji elementi so izdelani iz belega marmorja, kipi pa iz kamnitega peščenca.

M. Erjavec, Na obisku, v: Ognjišče 11 (2023), 76-78.

(ob obletnici) Koprska stolnica je v soboto 6. novembra 2021 dočakala velik dogodek: slovesno umestitev in blagoslov novih orgel; v nedeljo, 7. novembra pa je bil še slavnostni koncert, ki ga je izvedel priznani dunajski organist in skladatelj Pier Damiano Peretti.
Tako bi na kratko sklenili zgodbo, ki se je začela sredi leta 2017, ko je duhovnik in organist Mirko Butkovič videl razpis za pridobitev orgel iz dvorane Tonhalle v Zürichu. Začeli so se prvi pogovori z župnikom Primožem Krečičem in skupaj z zborovodjem Miranom Bordonom in Davidom Tomovskim so sklenili, da se "odpravijo na pot", po kateri bodo pripeljali te orgle v koprsko stolnico. Z arhitektom Boštjanom Furlanom in gospo Mojco iz Zavoda za spomeniško varstvo so "preigrali" vse možnosti za postavitev novega kora, kamor bi nove orgle lahko umestili ... in ob podpori kulturnikov in zlasti glasbenikov in nekaterih ustanov ... je nastala vloga, ki je romala v Zürich. Na veliko presenečenje je bila 16. januarja 2018 izbrana prav koprska stolnica ... in orgle, o katerih so doslej lahko samo sanjali bodo lahko kmalu koprske .... pa ni šlo vse gladko ...  O kronologiji in opravljenem delu smo se pogovarjali s stolnim župnikom dr. Primožem Krečičem, zborovodjo v koprski stolnici Miranom Bordonom, ter članom projektne skupine Davidom Tomovskim.orglevkopru01

orglevkopru07Zasnova orgel: Jean Guillou
Orglarji: Detlef Kleuker, Fritz Steinmeyer,
Van den Heuvel
Leto izdelave: 1988
Koncerna dvorana: Tonhalle, Zürich
Število manualov: 4,
število registrov: 68
Število piščali: 5520
Postavitev v Kopru: Orglarska delavnica Maribor

Orgle v Kopru imajo dolgo zgodovino. Prvi orglar, ki je omenjen v Sloveniji, je bil namreč ravno iz Kopra, prva omemba orgel je bila na tem mestu že pred 600 leti, prav tako je iz Kopra tudi prva omemba orgel za celotno področje Slovenije.« S temi besedami je Miran Bordon začel predstavitev projekta pridobitve, gradnje, umeščanja in zaključevanja prenosa orgel iz Švice v Slovenijo.

    Orgle koprske stolnice. V Kopru so postavljene velike štirimanualne simfonične orgle, ki bodo največje cerkvene orgle v Sloveniji in imajo 69 registrov. Leta 1988 sta jih izdelali nemški orglarski delavnici Kleuker in Steinmeyer po načrtih francoskega skladatelja, organista, pianista in pedagoga Jeana Guilloja (1930–2019). Na zemljevid pomembnih evropskih orgelskih mest in prizorišč bodo tako po novem zarisani Koper, Slovenija in koprska stolnica, v kateri bodo v naslednjih letih in desetletjih mogočni zvoki raznolikih orgelskih piščali doneli pri liturgiji, na koncertih, mojstrskih tečajih, poletnih šolah in delavnicah, mednarodnih festivalih ter tekmovanjih. Nove orgle bodo prinesle številne priložnosti na področjih glasbenega izobraževanja in poustvarjanja, mednarodnega povezovanja, turizma ter predstavljanja kulturne dediščine.
Da bi bilo lažje razumljivo, smo se najprej sprehodili po časovnici od sredine leta 2017 pa do danes.

- Začniva s tem, kako ste prišli v stik z informacijo, da so v Zürichu v Švici pripravili razpis za podaritev njihovih orgel iz svetovno znane koncertne dvorane Tonhalle.
dr. Primož Krečič: V Kopru se je že nekaj časa razmišljalo in pripravljalo načrte, kako bi prišli do novih orgel, in potekale so že konkretne akcije, zbirali smo že sredstva ... A vse skupaj je zamrlo in ni prišlo do realizacije.
Dokler ni do nas stopil Mirko Butkovič, zanesenjak, duhovnik in organist, ki je prvi verjel v to zgodbo in nas je obvestil o možnosti pridobitve orgel iz Švice. Sprva se mi je glede na možnosti v župniji to zdelo nemogoče, a Mirko je kljub temu vztrajal in je ves čas počasi pripravljal teren. Sam sem obvestil ljudi v župniji o tej možnosti in nekega poletnega večera sta do mene prišla dirigent Miran Bordon in David Tomovski, ki sta po razmisleku in pogovorih z ljudmi predlagala, da bi vseeno poskusili s prijavo na ta razpis. Od tistega večera sem vedel, da je bil storjen prvi korak na dolgi poti k morebitni pridobitvi posebnih orgel v koprsko stolnico.

Koprska stolnica je desetletja hrepenela po ustreznih orglah, dokler se na obzorju ni pokazala veličastna ponudba naših do­brotnikov iz Züricha, ki je kakor vzhajajoče sonce razsvetlila našo pot do veličastne kraljice glasbil, ki jo zdaj veselo pozdravljamo in slovesno sprejemamo v naše svetišče, kakor sta kralj David in vsa hiša Izraelova sprejela skrinjo zaveze na Sionu: ‘David in vsa hiša Izraelova pa sta rajala pred Gospodom z vsemi glasbili in citrami, s harfami in bobni, z zvončki in cimbali … Tako sta David in vsa hiša Izraelova prenesla skrinjo Gospodovo z radostnim vzklikanjem in trobljenjem’ (2 Sam 6,5.15). Pozdravljena torej, kraljica glasbil, prisrčno pozdravljena v naši sredi! dr. Jurij Bizjak, koprski škof

orglevkopru05- Odbor za prenovo dvorane Tonhalle v Zürichu je za oddajo teh orgel objavil mednarodni razpis. Kako ste se lotili priprave celotnega projekta, dokumentacije itd.?
David Tomovski: To se je dogajalo poleti leta 2017. Bilo je veliko zanosa, čeprav mogoče nismo verjeli, da bi res lahko prišlo do realizacije. Bili pa smo dovolj vizionarski, morebiti tudi malce »nori« v pozitivnem smislu, da smo začeli s tem projektom. Pred odločitvijo smo seveda opravili različne analize, kako bi recimo potekalo delo z umeščanjem in naročilom novih orgel in kaj pomeni morebiten prenos teh orgel iz Švice – v ozir smo vzeli prostorsko in zvokovno umestitev, gradbena dela v stolnici, pa tudi, kaj takšno glasbilo prinaša v širši prostor in kako potem ta inštrument v širšem kulturnem in cerkvenem smislu peljati naprej. Sodelovali smo tudi z Zavodom za kulturno dediščino (ZVKD), ki je bil v projekt vpet vse od poletja 2017, in smo skupaj z njim iskali rešitve ter hkrati z njihove strani dobili zelo veliko posluha in usmeritev, ki so pripeljale do zelo dobrih končnih rešitev. Vse to je bilo treba opraviti, še preden smo sklenili, da se bomo prijavili na razpis v Zürichu.

orglevkopru06Slovesna maša, pri kateri so bile nove koprske orgle blagoslovljene je bila v soboto, 6. novembra 2021, na predvečer zahvalne nedelje. Na slovesnosti so ob spremljavi Mirka Butkoviča in pod vodstvom Mirana Bordona, Valentine Baričić in Mateja Lazarja peli združeni cerkveni pevski zbori slovenske Istre s svežim in zanimivim pevskim programom. Koprski škof je na začetku maše orgle blagoslovil, potem pa je kraljica glasbil mogočno zadonela.
Slovesnosti sta se udeležila tudi predsednik države in apostolski nuncij ter drugi visoki gostje iz družbenega, kulturnega in cerkvenega življenja.
Zelo zanimivo predstavitev orgel sta pripravila vodja Komisije za orgle Škofije Koper Martin Šuštar in organist Mirko Butkovič. (foto: Tatjana Splichal/Družina)

Slovesnost je posnel Radio Ognjišče in ji lahko prisluhnete v njihovem radijskem arhivu.

- K projektu je pristopila tudi Mestna občina Koper s pismom o nameri in sodelovanju v višini 20 odstotkov celotne investicije. Pomembno je bilo to celotno cerkveno in posvetno sodelovanje, prejeli smo preko 40 pisem podpore inštitucij in posameznikov, ki se ukvarjajo s to glasbo ali z umetnostjo in kulturo nasploh.
Miran Bordon: Do oktobra 2017 smo imeli pripravljeno vso projektno dokumentacijo vključno z arhitekturo, statiko, cenovno analizo in potencialom za rabo. V tem času smo v okolju zaznali zelo veliko podporo projektu – in ta podpora ni bila samo iz lokalnega okolja, temveč iz cele Slovenije ter zamejstva in tudi širše. Takrat smo tudi oddali prijavno dokumentacijo in sledilo je obdobje vrednotenja s strani švicarske komisije, ki je najprej izbrala tri najboljše prijave. Nato so nas v decembru 2017 člani komisije obiskali v Kopru in si v živo ogledali, kakšna bi bila postavitev orgel, kako bi se vklopile v ta cerkveni in širši kulturni prostor, še podrobneje smo morali predstaviti celotno finančno konstrukcijo, časovni okvir postavitve … Kot smo izvedeli pozneje, sta tudi ta obisk in uspešna predstavitev projekta na licu mesta zelo pripomogla, da so se na koncu odločili za nas. Kasneje smo tudi izvedeli, da se je prijavilo šest ali sedem mest, ki so konkurirala za dodelitev orgel – prijavljena so bila mesta iz Francije, Nemčije, Avstrije, Poljske …
16. januarja 2018 pa je zazvonil telefon in prejeli smo novico, da smo izbrani za prejemnika orgel.

Po štirih letih dela čutim veliko hvaležnost za priložnost, ki se nam je čudežno ponudila in nam omogočila, da smo Kopru dali nekaj, kar močno presega danosti našega okolja in časa. Hkrati je zame to tudi potrditev in priznanje za trideset let dela na področju cerkvene glasbe, ko smo v koprski stolnici ohranjali in ustvarjali svojstven, prepoznaven stil glasbenega sodelovanja pri bogoslužju. Orgle pomenijo nov izziv za čas, ko bo potrebno delo v veliki meri zastaviti na novo, drugače, da bo ob njih sodelovanje ustvarjalno, mladostno, dobro načrtovano in živo. Vesel sem vseh vezi, ki so se v teh letih stkale: številnih organistov, ki so nas obiskali, študentov orgel, ki so prišli pogledat kam se bodo vračali, prizadevnega sodelovanja številnih pevcev slovenske Istre, ki so pripravili pesmi za blagoslov orgel in hvaležen vsem, ki so nas podpirali ter več let potrpežljivo spraševali: “kdaj?”. Že glas prvega registra, ki je napolnil stolnico, je mirno pel: “Upam v milost Božjo, zdaj in vekomaj!” Miran Bordon, stolni zborovodja in pobudnik postavljanja orgel

- Po bolj papirniškem in birokratskem delu je sledilo tudi obdobje dejanske demontaže in prevoza orgel v Slovenijo, priprava stvari v Kopru … Kateri izzivi so bili povezani s tem?
Miran Bordon: Hkrati je bilo treba voditi več aktivnosti. Pripravili smo razpis za demontažo starih Callidovih orgel, nato smo iskali transport za prevoz orgel iz Švice v Slovenijo. Ker kor seveda še ni bil zgrajen, je bilo treba orgle nekje skladiščiti – šlo je za sedem velikih tovornjakov demontiranih delov orgel. orglevkopru02
Izziv pri umeščanju orgel je bil seveda ta, da smo morali v stolnico umestiti tudi nov kor. Nove orgle so tako velike, da jih je bilo pred postavitvijo treba prilagoditi po globini, kar je vplivalo na razmislek o konstrukciji, postavitvi, preveriti je bilo treba, kako se bodo barvno zlile s stolnico, katero od traktur uporabiti … Veliko je bilo pogovorov, pridobivali smo informacije z različnih strani, se ozirali na zgodovinska dejstva in se zanašali na strokovnjake, ki so nam lahko kakorkoli pomagali.
Na koncu je bilo treba izbrati izvajalce – tako za gradbena dela, povezana s korom, kot mojstre, ki bi postavili orgle v stolnico, za kar smo pripravili dvostopenjski mednarodni razpis.
Tako so se po številnih sestankih, načrtih, zasnovah 24. oktobra 2019 začela rušitvena, konservatorska in arheološka dela v koprski stolnici.
David Tomovski: Glede izvajalca postavitve orgel smo zelo zadovoljni z izbiro Orglarstva Dvoršak, saj direktor Andrej Dvoršak s svojimi sodelavci skrbi za nadaljevanje tradicije mariborske orglarske delavnice ter za kvalitetno in strokovno izvedbo del.

Na razpisu za izvedbo postavitve orgel je bila za to delo izbrana Orglarska delavnica Maribor. Vodja delavnice Andrej Dvoršak je podal nekaj vidikov procesa postavitve in zaključevanja tega velikega dela.
Za kako poseben projekt gre in v kolikšni meri gre za posebne orgle?
Gotovo gre za posebne orgle, saj so to največje orgle v slovenskem cerkvenem prostoru, po številu piščali pa bodo celo presegale orgle, ki so postavljene v Cankarjevem domu. Posebnost teh orgel je tudi njihov koncept, saj so zvočno zelo barvite. Veliko število jezičnikov jim daje tudi zelo mogočen zvok. Izpostavil bi še nekoliko širše menzurirane piščali, kot smo jih vajeni v našem prostoru, kar pa je po svoje dobrodošlo glede na velikost stolnice.
(...)
Ob postavitvi orgel je bilo treba zamenjati celotno električno in računalniško opremo orgel vključno s pripadajočo električno napeljavo. Ker je v orglah samo elektromagnetna traktura, so vse povezave električne, tako da je v orglah približno 6000 električnih spojev in okrog 1000 metrov kablov, ki so povečini 30-žilni.
Zanimivost teh orgel je tudi, da imajo več ventilatorjev, saj ima skoraj vsako piščalje svoj ventilator in meh. Tako imajo orgle kar 20 sapnic, 20 mehov ter 7 ventilatorjev, ki zmorejo skupaj prečrpati okrog 80 kubičnih metrov zraka v minuti.
Kako ste pristopili k tako velikemu projektu in v kolikšni meri je težje postavljati že izdelane orgle v primerjavi s takimi, ki jih izdelate sami?
Z velikimi projekti imamo kar nekaj izkušenj, izdelali smo tudi orgle v cerkvi Marijinega oznanjenja na Tromostovju in v Zavodu sv. Stanislava v Ljubljani, pa vseeno je tole sedaj naš največji projekt. Ni pa bilo to za nas največje delo, saj so bile orgle izdelane in jih je bilo treba samo predelati, prilagoditi na prostor, obstoječe elemente pa obnoviti. Posamezne sklope smo predelali do take mere, da smo orgle po globini zmanjšali za 90 cm in jih za 12 cm znižali, sicer jih ne bi mogli umestiti pod obok. Zgornji del pročelja je ostal nespremenjen. Sedaj resnično imenitno pristajajo prostoru.

orglevkopru08Kakšna je prihodnost teh orgel v koprski stolnici?
dr. Primož Krečič: Orgle bodo prvenstveno namenjene bogoslužju in duhovnosti. Orgle so zelo liturgične in zelo primerne za ta prostor, gre pa gotovo za edinstvene orgle, saj sam še nisem slišal tako mehkih in blagoglasnih orgel. Vse tiste ostrine, ki sem je bil vajen zlasti pri nemških in slovenskih orglah, tukaj ni. In čeprav je zvok zelo močan, ni težak. To je zelo velik dosežek konstrukcije orgel.
Sicer pa so orgle zasnovane drugače – tudi drugače, kot smo si mi predstavljali. Mislim, da bodo prinesle novo kulturo v smislu pristopanja k orglam in tudi k vzorcem gradnje orgel od sedaj naprej. Tudi orglarji bodo morali nekako prisluhniti temu stilu, ki je tako blagoglasen. Principali, ki so bili običajno ostri, so tukaj vsi lepo harmonično zaključeni v skladnost, zvok pa je zelo poln.

    Orgle koprske stolnice od sredine leta 2021 nastopajo kot ambasador znamke IFeelSlovenia in kot take opravljajo pomembno vlogo promotorja Slovenije.

S prihodom orgel v Koper se je ustvarila oz. se ustvarja tudi nekakšna harmonija med ljudmi v mestu in širše, pri čemer ne mislim samo na občino, ampak na glasbenike, širši kulturni prostor, ljudi različnih svetovnih nazorov … Lepo je videti, ko si orgle pridejo ogledat otroci iz vrtca ali šole, skupine upokojencev, ki pridejo na obalo, da je ta projekt tako zanimiv za res široko množico ljudi, vernih in nevernih.
Zato smo ob vsem bogastvu, ki ga take orgle prinesejo, lahko še posebej veseli tudi tega poslanstva, da združujejo, zbližujejo in ostrijo občutek za lepoto.

Miran Bordon: Nadejam se novega zagona, lokalnega razvoja, številnih sodelovanj in redne rabe pri bogoslužju ter sem hvaležen vsem, ki so verjeli, da bomo v duhu velike ustvarjalne moči in uporniškega duha Jeana Guilloja v teh časih zmogli dokončati veliko delo.

orglevkopru00Organist, pedagog in skladatelj Pier Damiano Peretti, ki je profesor orgel na Universität für Musik und darstellende Kunst na Dunaju, je v nedeljo, 7. novembra zaigral na slovesnem koncertu ob umestitvi orgel. Posnetek koncerta na katerem je izvajal dela  Vivaldija, Bacha, Francka, Guillouja in Liszta, si lahko ogledate na spletni strani orglekoper.si

 

    Postavitev orgel v koprski stolnici lahko podprete z donacijo.
    Možni načini doniranja (trajnik, PayPal, spletno nakazilo, UPN) so opisani na spletni strani
    https://orglekoper.si/index.php/donatorska-akcija/
    Podatki za izvedbo donacije preko naloga UPN:
    Prejemnik: Župnija Koper, Izolska vrata 24, 6000 Koper
    Namen: Postavitev orgel koprske stolnice
    TRR/IBAN za zbiranje donacij: SI56 1010 0005 6668 947
    SWIFT: BAKOSI2X, REUTERS: BAKOŽ
    Banka: Banka Intesa Sanpaolo Bank, d. d., Pristaniška ulica 14, 6000 Koper
Nedeljskemu koncertu bo sledilo še pet koncertov festivala ob umestitvi orgel, na katerih bosta nastopila slovenska organista Tomaž Sevšek in Renata Bauer ter odličen francoski organist in improvizator David Cassan. Ob orgelski spremljavi bodo v izvedbi Zbora akademije za glasbo in Akademskega pevskega zbora Univerze na Primorskem zazvenele nagrajene skladbe natečaja Aegis Carminis 2021. Orgle bomo slišali tudi z orkestrom, in sicer v decembru, ko bo v Kopru gostoval orkester Orchestra dell‘ Academia Musicale Naonis in bo za orglami organist Alberto Gaspardo.

Oglejte si tudi prilogo oznanil, ki jih je izdala župnija Koper (Blagoslov in predstavitev orgel koprske stolnice)

ERJAVEC, Matej. Blagoglasna kraljica glasbil v koprski stolnici. (Na obisku). Ognjišče, 2021, leto 57, št. 11, str. 74-77.
izbor iz članka in povzetki drugih zapisov: Marko Čuk

(ob odprtju) Z Nejcem Kurbusom, načelnikom Združenja slovenskih katoliških skavtinj in skavtov (ZSKSS), sva se srečala pred hišo – pred prvo skavtsko hišo v Štepanjskem naselju v Ljubljani. In imela kaj videti. Popeljal me je po časovnici ideje in zasnove, ki sta pripeljali do prave hiše, ogledal pa sem si tudi dejanske prostore, ki ob vseljevanju opreme počasi dobivajo svojo končno podobo. 

Nejc je zgodbo o skavtski hiši začel s spominom na vse dosedanje lokacije, kjer je skavtska organizacija imela svoje prostore. Gotovo se bo kdo še spomnil, kako je v 90-ih letih kdaj pokukal v kletne prostore na Metelkovi ulici 1 v Ljubljani, ki jih je skavtska organizacija dobila v brezplačen najem od ljubljanske nadškofije. 
Dobro delo skavtske organizacije predvsem na vzgojnem področju je pripeljalo do tega, da se je skavtska organizacija v Sloveniji zelo razširila, in skavti so si morali poiskati nove prostore. Našli so jih pri jezuitih pri sv. Jožefu, na Ulici Janeza Pavla II. »Z jezuiti smo vedno v dogovoru podaljševali naše najemne pogodbe, se je pa v tem obdobju tudi pri jezuitih v skladu z njihovimi načrti in željami začela izvajati prenova celotne stavbe. Tako smo že po letu 2017 počasi vedeli, da bo treba iskati novo lokacijo.« 

IDEJNA ZASNOVA
skavtska hisa01Prostor in njegovo zgodbo je načrtoval arhitekt Jernej Girandon, ki je o zasnovi skavtske hiše povedal: 
»Poleg uporabe čim bolj naravnih materialov sem našo Skavtsko hišo poskusil narisati takšno, kot se mi zdi organizacija – zelo heterogeno. Skavtsko organizacijo namreč vidim kot skupek zelo različnih skupin, ki se v različnih smereh trudijo za isto stvar. Ta različnost nam daje zagon. Ker je skavtska hiša namenjena srečevanju in načrtovanju različnih manjših delovnih skupin na državni ali lokalni ravni, je hiša po prerezu zelo strukturirana, a je vse skupaj vseeno en prostor. Drugo pomembno sporočilo, ki sem ga želel dati z zasnovo, pa je odpiranje navzven, o čemer zelo jasno govori parter hiše.«
Ob tem je Nejc pojasnil idejo, da združijo pod eno streho funkcionalni del, da bo hiša res služila vsej razpršenosti skavtskih dejavnosti – da bodo torej pod eno streho imeli prostore za delo, skladišče, družabni prostor. Predvsem skladišče je pomembno za njihovo delovanje, saj si želijo imeti vso opremo na enem mestu, kar pride zelo prav ob izposoji opreme lokalnim enotam – stegom oziroma v primerih, ko gredo na pomoč civilni zaščiti, da lahko na enem mestu poberejo opremo in že hitijo na teren. 
Poleg kletne etaže in pritličja ima hiša tudi dve odprti nadstropji. V prvem so pisarne, sanitarije, majhna kuhinja, sejna soba za srečanje skupin, v drugem nadstropju oz. mansardi pa je predvidena kapela s prostorom, ki bo namenjen odmiku.
»Za nas skavte je pomembno, da zasnova hiše kaže odprtost; zato so vgrajena velika okna, tudi steklena vrata, ki se na obeh straneh dajo odpreti in se dobesedno v obe smeri lahko sprehodiš skozi hišo. Kot drugo hiša spominja na kozolec, ker je to nekaj tradicionalno slovenskega. In kot tretje nas seveda po svoji obliki spominja na skavtski šotor. Vseskozi smo imeli pred sabo željo, da hiša izraža to, kar skavti smo in kar skavti živimo. Navsezadnje se to vidi tudi v večinski uporabi naravnih materialov.«

Nejc je bil v tistem času član izvršnega odbora ZSKSS, kjer so si tudi ob pobudi s terena začeli zastavljati vprašanja o selitvi na novo lokacijo. »V tistem času smo rešitve iskali res na široko – od iskanja novih najemnih prostorov do iskanja parcel in gradnje, bile so možnosti, da bi prevzeli kakšno staro stavbo in jo prenovili. Celoten načrt se je konkretneje premaknil leta 2018, ko smo se glede na cene najemnin in vsesplošno draginjo na področju nepremičninskega trga začeli pogovarjati, kako bi pristopili k reševanju naše prostorske situacije. Opravili smo precej kompleksno analizo pri naših prostovoljcih glede njihovih navad in potreb, glede dostopanja do lokacije skavtskih prostorov, njihovih želja ... Na tak način smo dobili nek strnjen seznam bolj in manj pomembnih kriterijev, ki jih moramo upoštevati pri odločitvah za eno ali drugo rešitev.« 

ODLOČITEV O GRADNJI
Skupni jezik in zelo dobronamernega sogovornika so skavti našli pri bratih kapucinih v Štepanjskem naselju.

    »Ko že omenjava pomoč civilni zaščiti, smo k sreči že pred usodnim 4. avgustom načrtovali naše aktivnosti v primeru poplav. Že vse poletje smo počasi vsi postajali zelo dobri vremenarji, ko smo ob vremenskih ujmah spremljali in reševali kakšen poletni tabor. Takrat smo si želeli, da bi bila hiša že uporabna, da bi lahko v njej imeli štab, opremo in bi bili bolj odzivni.
    Tako smo bili tudi po poplavah zelo aktivni. Na terenu je pomagalo več kot 1.100 parov skavtskih rok, ki so skupaj opravile več kot 10.350 prostovoljskih ur. Mnogi skavti so s seboj pripeljali tudi svoje prijatelje in družinske člane, ki niso zajeti v evidenci. Pomagali smo na različnih koncih Slovenije, kot koordinatorji smo pomagali tudi na regijskih in občinskih štabih civilne zaščite, še pred slabim tednom pa smo bili operativni v Rečici ob Savinji.«
Z njimi so se dogovorili za odkup parcele s staro hišo. Prepričala jih je dostopnost lokacije, dobra umeščenost v okolico, bližina cerkve, tudi cenovno so dosegli dogovor, ki je ustrezal vsem. 
»Po nakupu smo pripravili razpis za arhitekturne ideje in med skavtskimi voditelji našli arhitekta, ki je izrisal in pripravil idejno zasnovo. Projektna skupina skavtov se je potem z njim srečevala, da so prišli do ideje in zasnove, kot jo zdaj lahko vidimo. Ideja je predstavljala skupno vizijo nas skavtov.«
Marca leta 2021 so skavti podpisali pogodbo o začetku gradbenih del. Ko sva z Nejcem opazovala te ključne dogodke na poti k realizaciji skavtske hiše, je večkrat omenil, da je to bil in še je zelo zahteven projekt. Na roko jim ni šla situacija z epidemijo covida-19, nato niti situacija z vojno v Ukrajini in inflacijo, kar je vse precej podražilo in časovno zamaknilo potek gradnje. »Že takrat nismo imeli dovolj denarja, tudi sedaj nam ga še primanjkuje. Do zdaj se nam je uspelo interno zadolževati in tudi samo gradnjo smo načrtovali po delih, kot so nam finance dovoljevale. Kakorkoli – zdaj smo pred vselitvijo. Če bi ocenjeval finančno plat, bo investicija z vsemi nakupi parcel, rušenjem, pridobivanjem dovoljenj, gradnjo in drugim verjetno znašala malo čez milijon evrov.« 

ŽIVLJENJE IN ŽIVAHNOST V HIŠI
skavtska hisa02Skavtska organizacija je zelo živa. Hiši manjka samo še, da se odpre, zaživi in da ji živahnost pestrega dogajanja da svoj utrip. Po besedah Nejca se je na prejšnji lokaciji dogajalo, da je ne glede na dan v tednu vedno potekalo vsaj eno srečanje. »Bojazni, da bi hiša samevala, zagotovo ni. Razvejanost našega delovanja in potrebe po načrtovanjih, usposabljanjih, pripravah so tako široke, da je vedno na sestanku kaka delovna skupina. S svojim poslanstvom smo zelo vpeti v vzgojo otrok in mladih. Delo, ki ga načrtujemo, je treba skrbno prenesti na vse nivoje organizacije, zato se delovne skupine srečujejo tedensko, druge na 14 dni, veliko je mesečnih srečevanj. Veliko delo opravljajo različne delovne skupine (tropi) in državna vodstva, ki so odgovorna za vsako starostno skupino – pripravljajo vsebinske, vzgojne smernice, vse to je treba potem prenesti na posamezne voditelje preko usposabljanj. To predstavlja državno raven delovanja, k čemur je treba prišteti delo skavtov po lokalnih enotah (stegih) in območjih (skavtskih ognjiščih). Tudi mladi iz drugih regij se srečujejo v Ljubljani, saj so med tednom zaradi študija tudi vsi tam. Mišljeno je tudi, da bodo manjše skupine skavtov lahko prišle v Ljubljano in tukaj načrtovale svoje delo. Poleg tega imamo skavti tri zaposlene, ki bodo v hiši imeli svoje prostore, pisarne in vse, kar potrebujejo za opravljanje dela. Prostori bodo res izkoriščeni in bo v njih vedno pestro dogajanje.« 

»Skavti živimo katoliško vero – brez te dimenzije ni katoliškega skavtstva. Od zunaj se mogoče zdi, da smo premalo katoliški. A treba se je zavedati, da delamo z otroki, z mladostniki, ki iščejo svojo identiteto, iščejo svojo pot v veri. Prav je, da se na tej poti kdaj vprašajo, kako trdna ali prava je njihova vera. Varno okolje pri skavtih jim na koncu pomaga sprejeti odločitev za vero. Vera je pri skavtih življenjsko vključena, ne gre samo za dodatek, ampak poskušamo pri svojem delu, druženju, na taborih, sestankih, načrtovanju to vero živeti. Zato smo bili zelo veseli moralne in finančne podpore nekaterih župnij in mnogih duhovnikov. Njihovo podporo smo sprejeli kot priznanje, da smo del Cerkve na Slovenskem.«

OTVORITEV

    DARUJ ZA SKAVTSKO HIŠO
    Skavti še vedno z veseljem sprejemajo tudi darove za dokončanje hiše. Če bi želeli pomagati in darovati, si lahko na spletni strani hisa.skavt.net ogledate, na kakšne načine je možno darovati. Najlažje je gotovo z donacijo z SMS-sporočilom na številko 1919 (s ključno besedo SKAVTI5 ali SKAVTI10), lahko pa se odločite tudi za nakazilo na TRR ali za namenitev dohodnine.

Skavti so trenutno v fazi priprav za selitev v novo skavtsko hišo. Ko bodo končani vsi postopki pridobivanja uporabnega dovoljenja, bodo tudi uradno začeli z delom na novi lokaciji. »Srčno si želimo, da bi bilo to že v septembru, da bomo lahko do osrednje prireditve ob vselitvi in blagoslovu novih prostorov že nameščeni ter bomo lahko pripravljeni sprejeli vse obiskovalce in udeležence te slovesnosti.« 
Na vprašanje, kdaj bo torej ta veliki dogodek, je Nejc odgovoril, da bosta otvoritev in blagoslov novih prostorov v torek, 17. oktobra. »Temeljni kamen je ob začetku gradnje blagoslovil nadškof Stanislav Zore in spomnim se, da je bil rahlo deževen dan, ki pa ga je polepšala mavrica, in to je kljub vsem skrbem, ki smo jih imeli ob začetku, bilo znamenje, da v projektu nismo sami. Nadškof je dejal, da tudi sam še ne ve, kako, ampak da bo do te hiše prišlo. In zdaj smo ga z veseljem lahko spet povabili, da bi vodil slovesnost ob otvoritvi skavtske hiše. Na naše veliko veselje je potrdil svoj prihod, tako da se že veselimo tistega torkovega popoldneva. Imeli bomo mašo in otvoritveno slovesnost. Ob tem si želimo, da pride čim več skavtov in tudi drugih posameznikov, podpornikov, da se jim bomo lahko tudi v živo in s stiskom roke zahvalili za vso podporo, ki smo je bili deležni v tem času.«

M. Erjavec, Na obisku, v: Ognjišče 10 (2023), 74-77.

muzej Slak Pavcek 00V septembru se spominjamo obletnice smrti Lojzeta Slaka, ki je z zlatimi črkami zapisan ne samo v slovenski glasbeni zgodovini, ampak v splošnem ljudskem spominu. Ni ga Slovenca, ki se v zadnjih petih desetletjih ne bi kdaj na svatbi, veselici ali drugem dogodku zavrtel ob kateri od Slakovih viž. Ob obletnici smo se zato odločili predstaviti Muzej Lojzeta Slaka in Toneta Pavčka v Mirni Peči, ki so ga odprli leta 2018.

Muzej se nahaja v prostorih nekdanje osnovne šole in obsega 350 m2 razstavnih površin. V njem me je sprejela Ljudmila Bajc, vodja muzeja. Pogovor sva začela ob opisu prostora, v katerem sva se nahajala, in Ljudmila je povedala, da se je »občina zaradi prostorske stiske v stari šoli odločila za izgradnjo nove osnovne šole, v obstoječih prostorih pa so sklenili, da se poklonijo dvema velikima imenoma občine – Lojzetu Slaku in Tonetu Pavčku. Kot zanimivost naj povem, da sta oba umrla v mesecu septembru istega leta, le tri tedne narazen.«
Trenutno se v muzeju nahaja samo razstava o Lojzetu Slaku, medtem ko je razstava o Tonetu Pavčku v dislocirani enoti v njegovi rojstni vasi Šentjurij na Dolenjskem, kjer je sredi vasi Pavčkov dom. V muzeju načrtujejo, da se bo razstavi Lojzeta Slaka v letu 2023 pridružila še stalna zbirka Toneta Pavčka, ki bo prav tako sodobno in interaktivno zasnovana.

SODOBEN PRISTOP
muzej Slak Pavcek 01Pri načrtovanju muzeja so sledili trendom muzejskega oblikovanja in postavitve.

    »Muzej je postal majhen kulturni otok, saj se pri nas izvaja vrsta dejavnosti, prireditev: pripravljamo fotografske razstave, prihajajo razne televizije, ki naš muzej uporabijo za sceno, dobro sodelujemo s tukajšnjim vrtcem, osnovno šolo, tudi drugimi društvi, imeli smo celo že poroko v muzeju, tako da je prostor in ambient primeren za res široko paleto kulturnih prireditev.«
To je opaziti že ob vhodu v muzej, ki daje videz modernosti, z dobrim oblikovanjem razstavnih prostorov; pri načrtovanju so imeli snovalci prostorov v mislih tudi gibalno ovirane, saj je muzej prilagojen tako invalidnim kot naglušnim osebam. Po celotnem muzeju nameščena slušna zanka,na voljo pa je celo zloženka za slepe v brailovi pisavi.
Razstavo je s strokovne plati pripravil Dolenjski muzej iz Novega mesta, vse razstavljene Slakove stvari pa je družina Slak dala v najem občini za 30 let.
Ob vstopu v muzej me je najprej presenetil obseg razstave, saj zagotovo spada med večje. Obiskovalec se lahko poda na raziskovanje in spoznavanje življenja ter dela Lojzeta Slaka po lepo razvrščeni časovnici, lahko pa se tudi poljubno sprehodi med razstavljenimi elementi.
Predstavljeni so začetki Lojzetovega ukvarjanja z glasbo, nekaj fotografij in besed je namenjenih njegovi primarni družini, sledi razčlenitev celotnega glasbenega obdobja, kjer so popisani vsi glasbeni dogodki z letnicami in kraji, razstavljene so fotografije – od dolenjskih gričev pa do fotografij s turnej po ZDA, obiskovalec ima priložnost videti kopico inštrumentov in predmetov, ki jih je Lojze Slak uporabljal ali pa so bili v njegovi lasti. Stene so polne različnih priznanj in pohval, ne manjka niti kopica plaket …

    Razstava je postavljena tako dobro, da so dobili tudi stanovsko nagrado Slovenskega muzejskega društva Valvasorjev nagelj za leto 2018.


Posebno mesto v muzeju ima tako imenovana zlata stena, kjer so razstavljena in zbrana priznanja pa tudi vse srebrne, zlate, platinaste in diamantne plošče za število prodanih plošč. Človeku se ob teh številkah in uspehih zdi skorajda nemogoče, da je nekdo v tistih časih dosegel tak uspeh in požel tolikšno slavo.
Zanimive so Slakove originalne harmonike, kot posebnost pa je iz njegove hiše v Ljubljani v muzej prenešeno pohištvo iz vadbene sobe – gre za stilizirano kmečko sobo, kjer je ansambel vadil.
Posebno mesto ima mediateka z nekaj zasloni na dotik, kjer lahko iščemo želene skladbe, v digitalni obliki so na ogled vsi časopisni članki, ki so jih vsa ta leta vestno zbirali člani Slakove družine in so na ogled v digitalni obliki. Pregledovanje starejših zapisov o Slaku zna biti res zanimivo! Za bolj glasbeno navdahnjene obiskovalce so na voljo tudi notni zapisi skladb, posebno steno pa krasijo besedila o razvoju harmonik.

AKTIVNO VKLJUČITI OBISKOVALCE
muzej Slak Pavcek 02Posebnost tega muzeja je odrsko-glasbeni nastop, s čimer želijo obiskovalce povabiti k aktivnemu sodelovanju na razstavi. »Naš muzej je interaktiven, pa ne samo v smislu, da lahko obiskovalci mnoge informacije pridobijo na različnih zaslonih, ampak ker imamo v sredi razstavnega prostora tudi oder in pod njim prostor za cca 80 ljudi. Z odrom smo želeli poudariti, da je bil Lojze Slak celo življenje na odru in enostavno nismo mogli biti muzej brez odra. Je pa ta oder tudi prostor, kjer izvajamo harmonika šov, ki je ena največjih atrakcij ob obisku muzeja. Namenjen je dvema stvarema: predstavitvi inštrumenta – harmonike, saj sta na odru na voljo vedno dve harmoniki, da lahko prav vsak obiskovalec preizkusi, kako je igrati harmoniko, se z njo fotografira …; muzej Slak Pavcek 04kdor igranje harmonike tudi obvlada, pa lahko posname svoj videospot. Harmonikarji si lahko izberejo eno od šestih Slakovih skladb, ki jo želijo odigrati, in imajo možnost, da se njihovo igranje na odru ob spremljavi melodije v ozadju s pomočjo kamer res posname kot pravi videospot. Poleg harmonikarjev na oder vedno povabimo tudi druge ljudi, da se pridružijo s petjem in so tako del videospota. Pred nastopom posamezniki na zaslon vpišejo svoj elektronski naslov, kamor jim nato pošljemo posnetek.

V POČASTITEV DVEH VELIKIH IMEN OBČINE MIRNA PEČ
muzej Slak Pavcek 03Pri vprašanju, kako bi opisala namen tega muzeja, je Ljudmila najprej izpostavila, da so muzej postavili predvsem z namenom, da se ohranja zapuščina teh dveh pomembnih častnih občanov Mirne Peči.»Vendar to ni naš edini cilj in namen tega muzeja; trudimo se namreč v zgodbo muzeja vključiti čim več lokalnega prebivalstva.

    V prvem nadstropju iste stavbe je na ogled posebna razstava Čebelji svet, kjer stoji interaktivni paviljon, ki ga je ministrstvo za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano pripravilo za promocijo svetovnega dneva čebel leta 2016. Osrednji element predstavlja lesena kupola v obliki satovja, opremljena s fotografijami in zasloni na dotik, kjer lahko obiskovalci spoznavajo svet čebel. S tem jih ozaveščajo tudi o pomembnosti čebel kot enega glavnih opraševalcev pri nas.

Tako sodelujemo z raznimi skupinami, skupaj s katerimi smo pripravili tudi manjše turistične produkte. Sodelujemo z društvom vinogradnikov, s katerim izvajamo degustacije vin, s čebelarskim društvom, ki pripravi predstavitev in pokušino medu, vključili smo društvo podeželskih žena Mirna Peč, ki ponuja mirnopeške štruklje, in vsa ta društva predstavljajo dodano vrednost celotnega muzeja. Veseli smo, da so tudi občani sprejeli muzej za svojega in se z njim tudi s ponosom pohvalijo.«
Ko je beseda nanesla na obiskovalce, je Ljudmila priznala, da jih je obisk in pozitivno presenetil, saj je v času dobrih dveh let in pol ob vseh zaprtjih in omejitvah muzej vseeno obiskalo več kot 23 tisoč ljudi. Prihajajo iz vseh krajev Slovenije in tudi iz tujine – npr. iz nemško govorečih dežel, mnogi obiskovalci so izseljenci iz Avstralije, ZDA, pa tudi drugi obiskovalci iz Evrope. »Še poseben naval se je zgodil letos ob začetku poletja, ko so se odprle tudi kulturne ustanove, in letošnji poletni čas je pri nas res dobro zaseden. Če iščemo v tej nesrečni koroni tudi kaj pozitivnega, mi sami zaznavamo veliko večji obisk družin v zadnjem letu in pol, kar pomeni, da je res več ljudi naokoli po Sloveniji in načrtujejo, kaj se da videti in spoznati tudi v Sloveniji.«

M. Erjavec, Muzej Lojzeta Slaka in Toneta Pavčka. (Na obisku), v: Ognjišče 9 (2021), 76-78.

zlatoperka01Tokratna reportaža je poletni namig za vse, ki se boste v letošnjem poletju nahajali na slovenski obali in bi si radi privoščili pogled na slovensko obalo z morske strani. Tudi za kolesarje. Od konca junija pa vse do 3. septembra se je mogoče odpraviti na morsko vožnjo z ladjo Zlatoperka, ki štiri obalna mesta v Slovenski Istri – Ankaran, Koper, Izola in Piran – povezuje dvakrat dnevno.

      Cene vozovnic
    Ankaran–Koper: 2 EUR
    Ankaran–Izola: 3 EUR
    Ankaran–Piran: 5 EUR
    Koper–Izola: 3 EUR
    Koper–Piran: 4 EUR
    Izola–Piran: 3 EUR
    Prevoz kolesa: 1 EUR

Moja pot se je začela na pomolu na Ukmarjevem trgu v Kopru, kamor je prispela Zlatoperka iz Ankarana ob 8.20 zjutraj. Do Kopra se je tisti petek pripeljalo 15 potnikov, še nadaljnjih 28 se nas je vkrcalo v Kopru. S tem je bila Zlatoperka, katera lahko sprejme največ 70 potnikov, malce več kot polovično zasedena. Moj cilj je bil Piran, Zlatoperka pa se je na tej poti ustavila še v Izoli. Tam se nam je pridružilo še 22 potnikov in tako smo skoraj polno zasedeni krenili proti Piranu.
Na tej poti so postajališča ladjice sledeča: v Ankaranu ob pomolu Valdoltra, v Kopru na zunanjem delu pomola na parkirišču Ukmarjevega trga, v Izoli ob pomolu pred hotelom Marina in v Piranu ob pomolu pri rdečem svetilniku.

ZLATOPERKA
V osnovi gre za ribiško barko, ki se v poletnih mesecih prelevi v potniško barko. Zlatoperka je 18-metrska ribiška barka, še zadnja iz stare ribiške flote v Izoli. Zgrajena je bila leta 1955 v Betini na otoku Murterju na Hrvaškem. Zgrajena je iz hrastovega lesa. Največja hitrost, ki jo Zlatoperka lahko doseže, je 9 vozlov.
Podatki o ladji:
Ime ladje: Zlatoperka
Dolžina in širina ladje: dolžina 18 m in širina 5 m
Motor: SCANIA, s 180 konjskimi močmi oz. 130 kW
Material gradnje: les
Max hitrost: 9 vozlov
Plovna hitrost: 7 vozlov
Število oseb: 70 oseb

Vožnja od Kopra do Pirana je trajala uro in dvajset minut. V tem času se nam odpira lep pogled na slovensko obalo in fotografski motivi se kar vrstijo, saj je to pogled, ki ga največkrat nismo vajeni. Prelepi klifi pri Belvederju, pogled proti Markovcu, pa Izola s svojim prepoznavnim zvonikom in malo naprej plažo ob svetilniku. V nadaljevanju spet pogled na klife v smeri Pirana, Beli križ nad Strunjanom, pa skriti zaliv v Pacugu, in že se nam odpre pogled na piransko cerkev ter dolgi piranski polotok, ki ga zaradi vplutja v piransko pristanišče v celoti zaokrožimo, tako da se lepi motivi kar vrstijo. In ravno zaradi lepih razgledov vožnja tudi zelo hitro mine.zlatoperka02

SEM OMENIL KOLESA?
Posebnost prevoza z Zlatoperko je tudi možnost prevoza koles. Za doplačilo 1 evra nam lahko na ladjo naložijo tudi naše kolo. Ravno v tej kombinaciji morske in cestne mobilnosti vidijo dodano vrednost v turistični ponudbi slovenske obale. Hkrati pa je to prispevek k ozaveščenosti za trajnostno mobilnost.

IZ PRVE ROKE
Nikoleta in Zoltan, Madžarska
Na barki sem o odločitvi za vožnjo povprašal tudi par iz Madžarske, ki sta se to poletje odločila za odkrivanje mest vzdolž slovenske in hrvaške Istre. »Za vožnjo z Zlatoperko so nama povedali domačini iz Kopra, kjer imava najeti apartma: Tam sva si izposodila tudi ti dve manjši električni kolesi, s katerima greva potem od Pirana proti Portorožu. Krasno je, zelo lepo razgledi, lep stik z morjem in krasno vreme.«zlatoperka06

Suzana in Jasmin, BiH

»Midva sva otroke odložila v koloniji, sama pa sva si privoščila prevoz po slovenski obali. Vožnja se nama zdi enkratno doživetje. Četudi sva z najino vožnjo začela že v Ankaranu in sva bila na barki malo manj kot dve uri, nama je tale vožnja zelo hitro minila.«

In po besedah kapitana ladje je zasedenost barke zelo velika, celo se je že kdaj zgodilo, da je bilo na žalost treba tudi koga pustiti na pomolu, saj je bila maksimalno dovoljena zasedenost barke že dosežena. Tudi ob mojem potovanju tisti petek je bilo na strehi ladje 9 koles in kot sem že prej omenil, čez 65 potnikov.

ŠE VEČ PONUDBE ZA KOLESARJE
V soboto, 1. julija 2023, je prav tako po letu premora začel voziti še avtobus s prikolico za kolesa med Koprom in Krasom – imenujejo ga KOLOBUS. Gre za avtobusne prevoze, ki so uporabnikom na voljo od 1. julija do 3. septembra 2023, ob sobotah in nedeljah. Postajališča bodo v naslednjih krajih: Koper (glavna avtobusna postaja) – Kozina – Rodik – Škocjanske jame – Lipica – Divača – Sežana – Štanjel – Sežana – Divača – Škocjanske jame – Rodik – Kozina – Koper (glavna avtobusna postaja). Odhod je torej z glavne avtobusne postaje v Kopru, kamor se tudi vrne. Vožnje so na tej relaciji brezplačne. Urnik je zastavljen za kolesarje zelo prijazno, saj smo lahko na Krasu, točneje v Štanjelu še pred 10. uro dopoldne, kjer nas zvečer pobere kakšno minuto pred 19. uro. Tako nam je na voljo več kot osem ur za raziskovanje Krasa, lahko pa se odločimo tudi samo za prevoz do Krasa in se potem počasi čez cel dan spuščamo proti obali.zlatoperka05

STRATEŠKI PROJEKT ADRIONCYCLETOUR
Obe storitvi – vožnja z Zlatoperko kot tudi prevozi koles do Krasa – sta sofinancirani iz Evropskega sklada za regionalni razvoj v okviru strateškega slovensko-italijanskega projekta ADRIONCYCLETOUR, ki je del programa Interreg VI-A Italija–Slovenija. Del sredstev pa prispeva tudi osem občin, ki so vključene v ta projekt in v katerih se ladja in kolobus ustavljata. ADRIONCYCLETOUR promovira kolesarski turizem kot obliko trajnostnega turizma, ki želi prispevati k boljši dostopnosti in večji privlačnosti čezmejnega območja. V širši projekt je uvrščen razvoj kolesarske povezave ob obali severnega Jadrana, ki pelje skozi Slovensko Istro, Furlanijo-Julijsko krajino in Veneto ter opredeliti navezave od morja proti notranjosti. Kolesarska trasa je del širše, jadransko-jonske ideje o vzpostavitvi kolesarske povezave ob Jadranskem in Jonskem morju od juga Italije preko Slovenije, Hrvaške, Bosne in Hercegovine, Črne gore, Albanije do Grčije. Čezmejni projekt ADRIONCYCLETOUR je namreč del istoimenske ideje makroregionalnega projekta Jadransko-jonske pobude (EUSAIR). zlatoperka03
V okviru projekta bo ponovno vzpostavljenih nekaj v preteklih letih že delujočih prevoznih storitev za kolesarje. V Slovenski Istri bosta po enoletnem premoru poleti ponovno vozili ladja in kolobus, o katerih pišemo danes, Posoški razvojni center pa bo v podporo kolesarskemu turizmu ponovno vzpostavil avtobusno povezavo med Posočjem in centrom v Čedadu. Poleg tega bo nadgradil turistični produkt kolesarjenja v kombinaciji z vlakom na Bohinjski progi, predvsem v podporo bodoči povezanosti čezmejnih potniških železniških povezav na območju somestja obeh Goric.

M. Erjavec, Na obisku, v: Ognjišče 8 (2023), 74-76.

November 2019 je bil zelo žalosten mesec za Planinsko društvo Celje Matica, ki upravlja s planinskim domom pod imenom Frischaufov dom na Okrešlju. To je bila že tretja planinska koča, ki je v Sloveniji zgorela v razmeroma kratkem obdobju. Pri Planinskem društvu Celje Matica so utrpeli požar v dveh – pogorel je že omenjeni dom na Okrešlju ter tudi Kocbekov dom na Korošici. Tretji požar je bil na Mozirski koči na Golteh, katere obnovo prav tako končujejo.frischaufov dom1

Ob mojem obisku na Okrešlju me je pričakal predsednik Planinskega društva Celje Matica Brane Povše. Ob mojem opažanju, da je pa sedaj že precej za videti in da podoba celotnega projekta že daje bolj vesele obrise, je odvrnil, da bodo najbolj veseli, ko bo končano in bodo dom lahko dali v uporabo planincem in obiskovalcem te točke. »Se strinjam,« povzame, »da je bil tisti novembrski mesec leta 2019 res zelo žalosten. Je pa treba vedeti, da smo bili v to zgodbo vrženi že z izkušnjo ukvarjanja s pogoriščem na Korošici, kjer smo že razmišljali, kako pristopiti k obnovi, kako urejati papirje in podobno. Tako da nas je novica o požaru na Okrešlju doletela med delom in načrtovanjem, kako obnoviti dom na Korošici. To je bil res šok. Čeprav se je kaj kmalu, že ob čiščenju pogorišča, pokazal prvi žarek optimizma in upanja.« S tem je predsednik društva mislil na čistilno akcijo po požaru, ko se je iz cele Slovenije pripeljalo več kot 50 prostovoljcev, da bi pomagali pri čiščenju pogorišča. »Presenečeni smo bili nad odzivom ljudi in takrat smo opravili zelo pomembno delo, da smo še pred zimo uspeli počistiti vso škodo po požaru.«

POGOREL PRAVKAR OBNOVLJEN DOM
Ob analizi vzroka požara je bilo ugotovljeno, da je ogenj povzročila napaka na električni napeljavi. Ob žalostnem dejstvu, da je koča pogorela, je bilo še bolj boleče to, da so ravno v letih pred požarom vložili več kot sto tisoč evrov v obnovo strehe ter notranjih prostorov in se tako nadejali, da je dom prenovljen za nadaljnjih 20 let.
»Kaj hitro smo se odločili, da bomo najprej pristopili k obnovi doma na Okrešlju, saj smo se zavedali, da je na Korošici obnovo še veliko težje izpeljati, hkrati je tisti dom nekoliko manj obiskan kot ta na Okrešlju.«
V zimskem času so se takoj lotili načrtovanja obnove in nadomestne gradnje. »Razpisali smo natečaj za arhitekturne rešitve in pridobili tri prijavljene načrte. Odločili smo se za to, kar vidite tudi tukaj pred nama. Odzivi so bili različni – že takrat kot tudi sedaj. Sam bi povzel, da je večini zgradba in videz všeč, se pa o okusih menda ni vredno prerekati. Nam se zdi, da je zgradba načrtovana in zasnovana na način, da res ustreza temu okolju, kamor je postavljena, po videzu in tudi po uporabljenih materialih.«

ARHITEKTURNA IN IDEJNA ZASNOVA
Nadomestna gradnja objekta – planinskega doma na Okrešlju je trenutno najpomembnejši in najobsežnejši projekt Planinskega društva Celje Matica. Želja planinskega društva je bila, da bi novi objekt ekološko in energetsko predstavljal čim manjši vpliv na okolje in se kar najbolj zlival z naravnim okoljem Okrešlja. Zaradi tega je bil zasnovan s posebnim poudarkom na snovni in energetski učinkovitosti ter rabi obnovljivih virov, zato bo šlo za skoraj ničenergijski planinski dom.
O novem Frischaufovem domu na Okrešlju lahko tako rečemo, da je moderna, sodobna in ekološko varčna koča, ki bo zadostila vsem novodobnim smernicam in trendom gradnje koč v Alpah. Projektant, podjetje Kultivator, je pri snovanju koče sledil osnovnemu vodilu, da se dom postavi na mestu starega doma in na način, da bo zaobjel pogled na mogočne gore, ki ga obkrožajo.
Koča je zgrajena iz opeke in lesa. Zidano pritličje je naslonjeno na skalnati rob terena. Zgornji del koče bo lesen. Sama koča bo imela poleg pritličja še dve nadstropji s sobami in skupnimi ležišči v mansardi.

OTEŽENI DELOVNI POGOJI
Po pridobitvi vseh papirjev in gradbenih dovoljenj so se v poznem poletju 2020 že lotili gradbenih del. S pomočjo Slovenske vojske so na Okrešelj pripeljali vso potrebno mehanizacijo za rušilna in gradbena dela, v začetku septembra so postavili temeljni kamen in dela so se začela.
Gradbena dela otežuje nedostopnost, saj je treba vso gradbeno mehanizacijo in material prepeljati s tovorno žičnico ali s helikopterjem. Drugo težavo predstavlja vreme in dejstvo, da je poletna sezona, ko je sploh možno izvajati gradbena dela, zelo kratka. »Če pojasnim, smo letos v začetku junija na delovišču še imeli sneg. V takih razmerah je ta dela težko izvajati, kar je vplivalo tudi na precejšnjo podražitev investicije. K temu je pripomogla epidemija koronavirusa, pa nato visoke podražitve gradbenega materiala in storitev, tako da se je načrtovani znesek investicije v višini okrog milijona evrov povečal za vsaj 50 odstotkov, zato smo tudi v velikih škripcih glede financiranja novogradnje.«frischaufov dom2

TRENUTNA FAZA
»Dela na zunanjosti objekta so bolj ali manj končana, z izjemo nekaj malenkosti, ki jih bo treba opraviti ob koncu. V notranjosti so bila v lanskem letu uspešno opravljena elektroinštalacijska dela, zdaj pa izvajajo dela na vodovodni napeljavi, ogrevanje ter prezračevanje.« Gotovo je za večino obiskovalcev in planincev najpomembnejše vprašanje, kdaj bodo lahko vstopili v novi dom. Glede tega je še nekaj negotovosti, saj se ob izkušnjah preteklih treh let predsednik društva zaveda, da so lahko napovedi precej nehvaležne. Kljub temu je dejal: »Ob dobrem razpletu z vremenom, s potekom dela in predvsem tudi s financiranjem bi si srčno želeli in upamo, da bo dom odprt konec junija naslednje leto. Prizadevali si bomo, da letos opravimo čim več dela in priprav, da bi naslednje leto ostala samo namestitev notranje opreme.«
Postojanka je sprejela več kot 25.000 obiskovalcev na leto. »Glede na prenovljeno podobo in zmogljivosti doma ter zanimanje planincev upamo, da jih bo v prihodnje še več. V novi koči bo 48 ležišč, v jedilnici pa bo prostora za 60 ljudi, prav toliko tudi na letni terasi. V koči bo tudi večnamenski prostor, namenjen različnim dejavnostim in dogodkom, kot so na primer seminarji in izobraževanja.«
Ob obnovi je bilo na Okrešelj prepeljanih za okoli 100 ton materiala in opreme – večji del s pomočjo helikopterja Slovenske vojske, ostalo pa s tovorno žičnico. Tovorna žičnica ob enem prevozu lahko prepelje dobrih 300 kg, tako da je bilo opravljenih več kot 350 prevozov z žičnico, ki za razdaljo 920 m potrebuje dobrih 15 minut. V Planinskem društvu Celje Matica so izjemno hvaležni za vsak opravljen helikopterski prevoz, saj brez pomoči Slovenske vojske ne bi zmogli na gradbišče prepeljati strojev in večjega gradbenega materiala.

M. Erjavec, Na obisku, v: Ognjišče 7 (2023), 74-76.

puhov muzej027. junija leta 1862 rojeni Janez Puh iz Sakušaka v Slovenskih Goricah je bil drugi otrok v družini. V župnišču današnjih Juršincev se je Janez naučil brati in pisati. Že kot fantič je občudoval vrtenje koles … Pogosto je na paši dolgo strmel v vodni mlinček, ki se je kar naprej vrtel. Tudi s pomočjo očetovega mlina je Janez kaj hitro spoznal, da je vrtenje eno najpomembnejših naravnih gibanj. S svojim življenjskim delom je pripomogel, da se je zavrtel celoten svet. Zgodbo o njem pripoveduje tudi Puhov muzej.

Spoznajmo torej enega največjih slovenskih inovatorjev, vizionarjev, ki so s svojimi idejami in delom dobesedno spremenili svet. V ta namen in ob 160-letnici njegovega rojstva smo obiskali Puhov muzej na Sakušaku, kjer smo se pobliže spoznali z življenjem in delom tega slovenskega velikana.
Zgodba o Janezu v nadaljevanju pravi, da je imel komaj kaj več kot 10 let, ko se je že učil za ključavničarja. Svoje izobraževanje je zaključil v Radgoni. Ker ni dobil dela na območju Slovenskih Goric, se je odpravil v Gradec, ki je takrat štel blizu 100.000 prebivalcev. Tam se je leta 1885 tudi za stalno naselil. Delo je našel pri različnih mojstrih. Popravljal je dvokolesa, vodil različne delovne oddelke, potihoma pa si je že začel ustvarjati sanje o lastni delavnici.puhov muzej5

ISKANJE REŠITEV
Ko je popravljal in servisiral nevarne »mišoline«, je nenehno iskal boljše rešitve. Po glavi mu je rojila ideja o dveh enako velikih kolesih s krogličnim ležajem, ki bi bili vpeti v nižjem okvirju. Tako je kolesu znižal okvir, vanj vgradil dvoje enako velikih koles s krogličnimi ležaji, zadnje kolo pa sta gnala dva pedala z verigo. Med prvimi na svetu je leta 1898 izdelal bicikel, kakršnega skoraj brez sprememb poznamo še danes. Tistega leta se je Janez Puh osamosvojil in ustanovil svoje podjetje Styria Werke ter s tem ljubkim imenom poimenoval svoja kolesa: Styria – Štajerska.
V zadnjem letu 19. stoletja je Janez skonstruiral svoj prvi bencinski motor in leta 1901 je prišlo iz njegove tovarne prvo motorno kolo z bencinskim motorjem. Leta 1909 pa je patentiral štirivaljni bokserski motor. Dotlej znani motorji namreč niso bili tako uporabni; njemu je uspelo tak motor pritrditi na »bicikel«, in tako je dobil motorno kolo. Dve leti kasneje je njegova tovarna že serijsko izdelovala motorna kolesa.

puhov muzej1IZUMITELJ
Spisek pregledanih Puhovih patentov, razporejenih po zaporednih številkah dunajskega patentnega urada, nam prikaže, da je v letih med 1891 do 1897 pridobil 17 patentov na področju proizvodnje koles. Na motornih kolesih in avtomobilih mu je bilo priznanih kar 13 patentov. Izumitelj je bil na več področjih – pri pisalnih strojih (na tem področju je Janez Puh pridobil 6 patentov), številne izboljšave je opravil tudi na šivalnem stroju. Na motornih kolesih in avtomobilih mu je bilo priznanih kar 13 patentov.

OD KOLES DO AVTOMOBILA
Z razvojem kolesa in Puhovimi izumi na njem je svet postal manjši ter bolj dostopen. Janez je dobro vedel, kako pritegniti kupce. Njegovi dvokolesniki so nastopali in zmagovali na dirkah, plakate in oglasne reklame je snoval sam.
V prvih dveh letih 20. stoletja je izdelal svoj prvi avto – spet z lastnim patentom in motorjem. Leta 1906 je Puhova tovarna začela s serijsko proizvodnjo motorjev. Tega leta so vozniki njegovih avtomobilov zmagovali na največjih dirkah.
Janez Puh v takratnem razvoju avtomobilizma ni bil pionir, ampak je veliko desetletij pozneje še vedno težko razumeti in dojeti hitrost, s katero je sledil stvarem po svetu in jih potem v svoji glavi, na svojih risbah ter v svoji tovarni izpopolnjeval in nadgrajeval v vedno boljše izdelke.
Njegov priimek, zapisan v nemškem jeziku (Puch), je postal sinonim za kvaliteto in zanesljivost tako najpreprostejših koles kot zahtevnejših in butičnih vozil. Leta 1912 je Puhova tovarna zaposlovala 1.100 delavcev, izdelala 16.000 koles, 300 motociklov in 300 avtomobilov.
Janez Puh je umrl leta 1914, pokopan je v Gradcu.

PUHOV MUZEJ
Puhov muzej na Sakušaku je postavljen v tipično slovenjegoriško domačijo, grajeno v obliki črke L. Člani Društva rojaka Janeza Puha Juršinci so se skupaj s spomeniško službo dolgo trudili, da bi v kraju Sakušak našli tako cimpračo, kot je bila Puhova domačija. Na kraju, kjer je nekoč stala Puhova rojstna hiša, na Sakušaku 79, danes namreč stoji sodobna stanovanjska hiša, ki z vgrajeno spominsko ploščo opozarja mimoidoče, da so prišli do domačije. Plošča je bila odkrita ob 130-letnici Puhovega rojstva in je sprožila plaz raziskovalnih aktivnosti o njegovem življenju in delu.

puhov muzej2Njegova tovarna se je kasneje vključila v koncern Steyr Daimler Puch, ki je še danes pomemben proizvajalec vozil na avstrijskem in evropskem trgu. Zdaj je del koncerna Magna Steyr.

Cimpračo so odkrili nedaleč stran in odločili so se, da jo prestavijo na mesto, kjer je nekoč stala Puhova rojstna hiša. Po dveh požarih vseeno niso obupali in so se še z večjo voljo lotili obnove požganega muzeja, mu dodali gospodarsko poslopje ter obiskovalcem podarili domačijo, ki močno spominja na tisto, v kateri se je rodil Janez Puh.
V zadnjih 20 letih se je pokazala potreba, da muzejske prostore še razširijo, zato so se odločili za gradnjo novega razstavišča, v katerem bo lahko več kot 200 starodobnih vozil. V ta namen se zraven cimprače gradijo novo muzejsko in društveno stavbo, ki jo bodo odprli ob letošnjem prazniku konec junija.

BOGAT NABOR PREDMETOV
puhov muzej4V muzeju je stalna razstava z naslovom »Janez Puh, sin Slovenskih goric, človek za vse čase« in etnografska razstava. Z ogledom muzeja lahko obiskovalec spozna Janeza Puha, način življenja v njegovem času ter deželo, v katero se je rad vračal – vse to je predstavljeno v različnih sobah. Prva soba predstavlja Puhovo delavnico znanja, kjer so opisani njegovi začetki, razvoj, dosežki, predstavljeni so njegovi patenti in izumi. V drugi sobi so na voljo spominki, v tretjem prostoru je urejena Puhova spominska soba in v četrtem etnološka zbirka.
V novi muzejski stavbi so ob mojem obisku zaključevali različne postavitve, predstavitev koles, motorjev, tako da bo po odprtju novih prostorov na ogled še veliko več tega, kar imajo sedaj posamezni člani društva še shranjeno pri sebi doma.
Puhov muzej si je mogoče ogledati vsako soboto in nedeljo ter praznik od 10. do 18. ure (od maja do novembra), med tednom pa samo po predhodnem dogovoru na tel. +386 51 260 506.
Kdor bi rad doživel pristnejše srečanje z Janezom Puhom, pa je ob letošnji 160-letnici vabljen na Sakušak, kjer bo zadnjo soboto v juniju evropsko srečanje Puhovih vozil in otvoritev novih razstavnih prostorov Puhovega muzeja.

DRUŠTVO ROJAKA JANEZA PUHA JURŠINCI
puhov muzej3Odgovorno nalogo za skrb, razvoj in ohranjanje spomina na Janeza Puha je prevzelo Društvo rojaka Janeza Puha Juršinci. Leta 2000 se je za ta korak odločila kopica zanesenjakov, ki se je navdušila nad vozili znamke Puh in dala pobudo za ustanovitev društva. Večina od 98 ustanovnih članov iz 27 občin se, kot pravijo, »takrat ni zavedala, kakšno odgovornost smo sprejeli, ko smo 19. marca 2000 ustanovili Društvo rojaka Janeza Puha Juršinci. Še večja odgovornost kot vodenje društva je upravljanje muzeja, ki nosi ime po enem največjih slovenskih genijev na področju tehnike. Danes, ko je zavedanje tega bolj poglobljeno, se po več kot dvajsetih letih delovanja upravičeno lahko veselimo uspehov, ki smo jih dosegli. Juršinci in Sakušak sta postala kraja, kjer se srečujejo ljubitelji starodobnih vozil, in na ta način s skupnimi močmi ohranjamo spomin na Janeza Puha in njegovo delo.«
Muzej upravlja Društvo rojaka Janeza Puha Juršinci, ki z velikim številom restavriranih razstavnih predmetov skrbi za kulturno in tehnično dediščino.

M. Erjavec, Puhov muzej. (Na obisku), v: Ognjišče 7 (2022), 75-77.

Zajemi vsak dan

Kristus je trpel za nas in nam zapustil zgled, da bi hodili po njegovih stopinjah ... Ko so ga sramotili, ni vračal sramotenja, ko je trpel, ni grozil, ampak je vse prepustil njemu, ki pravično sodi.

(apostol Peter)
Petek, 29. Marec 2024
Na vrh