Kot otrok sem navdušeno gledal risanke o robotih, ki so se med seboj pogovarjali, razmišljali in predvsem borili proti skupnemu sovražniku. V najstniških letih sem užival v filmih, kot so Iztrebljevalec, kjer se roboti, ustvarjeni za opravljanje fizičnih del, pričnejo zavedati svojega obstoja, Terminator, v katerem se roboti medsebojno povežejo in sprožijo vojno proti ljudem, in Robocop, ki prikazuje terminatorju podobnega robota. V vseh omenjenih primerih se pojavljajo kiborgi, biohekerji, strojno učenje, umetna inteligenca in internet – stvari, ki takrat niso prestopile mej znanstvenofantastičnega sveta. Danes, ko je skoraj vse našteto vsakdanja realnost, se kar sami vsiljujeta vprašanji, ali imajo pisci znanstvene fantastike izjemno moč napovedovanja prihodnosti ali pa med njimi in znanstveniki oziroma inovatorji obstaja posebna povezava.

    Za prvo znanstvenofantastično delo velja roman Frankeinstein, ki ga je leta 1818 napisala Mary Sheley, medtem ko je Jules Verne s svojim izjemnim opusom imenovan za očeta znanstvenofantastičnega žanra. Tudi Slovenci imamo kar nekaj pomembnih piscev znanstvene fantastike, med katerimi izstopajo: Simon Jenko (Mikromega, 1851), Andrej Volkar (Dijak v Luni, 1871), Etbin Kristan (Pertinčarjevo pomlajevanje, 1914), Damir Kajetan Feigel (Elektrokephale, 1920; Čudežno oko, 1930), Vid Pečjak (Drejček in trije Marsovčki, 1961), v zadnjem času pa Edo Rodošek (Temna stran vesolja, 1997), Andrej Ivanuša (Rheia, 2007) ter Erik Sancin (Dvigalo, 2018).

INFORMACIJSKO-KOMUNIKACIJSKE TEHNOLOGIJE IN ZNANSTVENA FANTASTIKA
V splošnem velja prepričanje, da so informacijsko-komunikacijske tehnologije, ki jih dnevno uporabljamo, izključno rezultat idej genialnih inovatorjev, raziskovalcev ali znanstvenikov, ki jih ustvarijo v svojih laboratorijih. Dejansko pa je veliko izmed teh idej obstajalo več desetletij, preden so postale realnost oziroma del našega vsakdana. Obstajale so v literarnih in filmskih zgodbah, ki se uvrščajo v znanstvenofantastični žanr. Kljub splošnemu prepričanju o nesmiselnosti in celo manjvrednosti tega žanra, je tesno prepleten z realnostjo, ki jo živimo. Povedano drugače, ideje, ki jih predstavljajo avtorji znanstvenofantastičnih zgodb, velikokrat spodbudijo raziskovalce in znanstvenike, da jih realizirajo. Inovacije na področju informacijsko-komunikacijskih tehnologij pri tem niso nikakršna izjema. Preden pa se jim podrobneje posvetim, je potrebno pojasniti, kaj obsega pojem znanstvena fantastika.IKT 12 2018a

LITERARNI ODGOVOR NA TEHNOLOŠKI NAPREDEK
Zgodnje oblike znanstvenofantastičnega žanra so se pojavile v začetku 19. stoletja. To je bil čas, ko je družba doživljala velike spremembe, ki jih je v glavnem povzročala industrijska revolucija. Še danes je bistvo tega žanra predvsem v iskanju odgovorov na vprašanja, ki se porajajo s tehnološkim razvojem. Izhajajoč iz tega lahko rečem, da je znanstvena fantastika način, na katerega se literarni svet sooča z družbenimi spremembami, ki jih povzroča tehnološki napredek. Znanstvenofantastične zgodbe namreč preučujejo različne možnosti razvoja, potencialne uporabe in nenazadnje tudi posledice uporabe tehnologije v vsakdanjem življenju. Ta proces je dvosmeren, včasih se določena tehnologija pojavi najprej v kateri izmed znanstvenofantastičnih zgodb in nato postane realnost, lahko pa je najprej razvita in v uporabi, nato pa znanstvenofantastični avtorji v svojih zgodbah razmišljajo o njeni potencialni uporabi in širših družbenih posledicah, ki jih prinaša.

    Philipp Jordan, raziskovalec na havajski univerzi, je s sodelavci v letošnjem letu preučil, na kakšen način raziskovalci, ki se ukvarjajo z interakcijami med človekom in računalnikom, pri svojem delu kot navdih uporabljajo znanstvenofantastične zgodbe. Skupina raziskovalcev je preučila pojavnost šestih znanstvenofantastičnih terminov v 5812 znanstvenih publikacijah, ki obravnavajo interakcijo med človekom in računalnikom, objavljenih med leti 1982 in 2018. Ugotovili so, da znanstvena fantastika med drugim služi znanstvenikom kot teoretično izhodišče oblikovanja raziskave.

Znanstvena fantastika navadno opisuje svetove, ki se zaradi novih tehnologij, znanstvenih odkritij ali drugačnih družbenih ureditev razlikujejo od sveta, v katerem trenutno živimo. S tem nam pomaga razmišljati vnaprej in napovedovati tehnološko ter družbeno prihodnost, njen najpomembnejši doprinos pa je v tem, da obravnava možne tehnološke, politične, znanstvene in etične posledice teh sprememb. Med drugim nam pomaga pri zavedanju, kakšni prihodnosti se želimo izogniti.

ZNANSTVENA FANTASTIKA, KI JE POSTALA ZNANSTVENO DEJSTVO
Veliko informacijsko-komunikacijskih tehnologij je v znanstvenofantastičnih zgodbah obstajalo že več desetletij, preden so dejansko postale realnost. Sprehodimo se torej skozi zgodovino idej, ki so v času, ko so bile preko znanstvene fantastike predstavljene širši javnosti, veljale za nemogoče, danes pa jih imamo za nekaj vsakdanjega.
Pričeli bomo kar z današnjim ključnim komunikacijskim sredstvom – mobilnim telefonom. Martin Cooper, izumitelj te naprave, je dobil navdih v seriji Zvezdne steze iz leta 1966, v kateri celotna posadka kapitana Kirka nosi komunikacijsko napravo, ki zelo spominja na mobilni telefon. S tabličnimi računalniki so bili opremljeni astronavti v filmu 2001: Vesoljska odiseja iz leta 1968. Te naprave so bile idejna osnova za razvoj tabličnih računalnikov, kot jih poznamo danes. Hologram se prvič pojavi leta 1977 v filmu Vojna zvezd: Novo upanje, prvem delu trilogije. Trideset let kasneje je uspela iluzija podobe 3D tudi v realnosti, in sicer je z njeno pomočjo oživelo kar nekaj pokojnih glasbenikov, med njimi Elvis Presley, Michael Jackson, Frank Zappa in Ronnie James Dio. Leta 1982 je William Gibson objavil znanstvenofantastični roman Nevromant, v katerem sta prvič predstavljeni ideji kibernetskega prostora in virtualne resničnosti. Kibernetski prostor je postal širše priljubljen v začetku devetdesetih let prejšnjega stoletja, potem ko je Tim Berners-Lee leta 1989 vzpostavil svetovni splet oz. internet, kot ga poznamo danes. Ideja virtualne resničnosti pa je pogosta tema znanstvenofantastičnih filmov, kot so na primer Matrica (1999), Trinajsto nadstropje (1999), Avatar (2009) in Other Life (2017), v katerih so tudi izjemno dobro predstavljene njene razsežnosti. Razvoj informacijsko-komunikacijskih tehnologij v zadnjih letih doživlja razmah predvsem v računalniških igrah, filmih, zdravstvu in vojski. Trenutno so v računalniški in avtomobilski industriji zelo popularna samovozeča vozila, ki so še do nedavnega veljala za neuresničljivo tehnološko vizijo. Kako naj bi delovala, so predstavili znanstvenofantastični filmi Batman (1989), Popolni spomin (1990) in Jaz, robot (2004). Leta 2009 je tovrstna vozila pričel intenzivno razvijati Google in dosegel pomembne preboje, kar kaže, da ni več daleč dan, ko se bomo prevažali z avtomobili, ki jih ne bo več upravljal človek. Leta 2002 je bila v filmu Posebno poročilo predstavljena tehnologija oglaševanja, ki temelji na pridobljenih osebnih podatkih ciljne osebe, t. i. personalizirano oglaševanje. Takrat se je takšno oglaševanje večini zdelo nemogoče, danes pa je za uporabnike svetovnega spleta in spletnih aplikacij prikazovanje tovrstnih oglasov nekaj popolnoma vsakdanjega.
To je zgolj nekaj izmed nepreglednega števila primerov inovacij, ki so se porodile v domišljiji pisateljev in režiserjev znanstvenofantastičnih del ter spodbudile raziskovalni interes med posamezniki, ki so jih nato s pomočjo znanosti spravili v realnost.

PREDSTAVLJAJMO SI ŽIVLJENJE V PRIHODNOSTI
Posebno pozornost bi zahtevale tudi znanstvenofantastične vizije prihodnosti družbenih sistemov, ki temeljijo na uporabi informacijsko-komunikacijskih tehnologij. Ena izmed vizij, ki se izjemno hitro uresničuje, je popolni nadzor, ki ga nad svojimi državljani izvajajo različne vlade in podjetja. Družbo nadzora in etične posledice, ki jih popolni nadzor prinaša, izjemno dobro opisujeta romana, ki sta bila objavljena v prvi polovici prejšnjega stoletja: 1984 (George Orwell) ter Krasni novi svet (Aldous Huxley). Naj bo v tem kontekstu dovolj, da navedem izjavo Isaca Asimova, enega ključnih avtorjev znanstvene fantastike, ki pravi: »Žalostni vidik trenutnega življenja je, da znanstvena fantastika zbira znanje hitreje, kot družba zbira modrost.«

RAZMIŠLJAJMO O NEPREDSTAVLJIVIH STVAREH
Nikakor ne smemo razumeti, da znanstvena fantastika ustvarja našo prihodost – to nikakor ni res, je zgolj prva raven razmišljanja o njej. Dobra znanstvena fantastika je neke vrste tehnika razmišljanja oziroma predvidevanja. Na osnovi določenih (realnih) izhodišč se namreč razvija možne scenarije prihodnosti, tako na področju tehnologij kot tudi njihovih vplivov na vsakdanje življenje uporabnikov. V katerega izmed predvidenih scenarijev se bo svet odvrtel, pa je odvisno zgolj od nas.

Pomen znanstvene fantastike je prepoznan tudi v sklopu nove metode oblikovanja (design fiction), katere namen je raziskati različne smeri prihodnosti z ustvarjanjem mogočih in pogosto provokativnih scenarijev. Pri tem se uporablja tehnike, kot so kratki provokativni znanstvenofantastični filmi, izdelava prototipov in grafičnih romanov. Njihov namen je spodbuditi razmišljanje in diskusijo med ljudmi, in to predvsem z vprašanjem: »Kaj pa če ...?«

LENARČIČ, Blaž. (Učinki informacijsko-komunikacijske tehnologije), Ognjišče, 2018, leto 54, št. 12, str. 80-81.

IKT 11 2018aMedtem ko pišem ta prispevek, od časa do časa preverim telefon, pogledam, kaj je novega na Facebooku, ter v primeru da naletim na kakšno dobro objavo, odtavam na njeno izvorno spletno stran. Ker pri meni nobeno opravilo ne poteka brez glasbene spremljave, na Youtubu nenehno iščem nove skladbe, primerne trenutnemu razpoloženju. Seveda tudi sproti preverjam in odgovarjam na elektronsko pošto. Prepričan sem, da ste tudi vi, ki sedaj berete ta prispevek, pozorni na obvestila, ki se pojavljajo na vašem telefonu. Nikakor se jim ne morete upreti in ko enkrat popustite skušnjavi ter s prstom pričnete podrsavati preko aplikacij, bom lahko srečen, če vas temeljiti pregled novic o tem, kaj počnejo vaši prijatelji, ne bo odnesel v globine svetovnega spleta, ampak se boste vrnili nazaj k branju tega besedila. Ne, z mano ni nič narobe, niti ne z vami. Opisano početje je namreč realnost našega vsakdana, saj (baje) živimo v dobi motenj..

    Spletne aplikacije so oblikovane na takšen način, da jih uporabljamo oz. na njih preživimo veliko več časa, kot je to potrebno: neskončno podrsavanje po ekranu, kjer so prikazane novice, samodejno predvajanje naslednje video vsebine na Youtubu ali Netflixu. Ko odpremo Instagram ali Twitter, traja vsaj tri sekunde, da se naš račun naloži, kar ni naključje. Pričakovanje je namreč del psihološke nagrade. Enak trik je uporabljen pri Facebooku, ko v pogovornem oknu valovijo pike, ki oznanjajo, da na drugi strani nekdo piše komentar ali sporočilo. Medtem ko čakamo na sporočilo, aplikacije po vsej verjetnosti ne bomo zapustili.

DOBA MOTENJ
Živimo v obdobju, katerega ključni element so informacijsko-komunikacijske tehnologije (IKT), z njihovo pomočjo namreč počnemo dobesedno vse. Vstopile so na področje dela, prostega časa ter izobraževanja, skratka IKT so pomemben element norm in običajev, ki določajo naš vsakdan. Zaradi tega smo družbi, v kateri živimo, dodali pridevnik informacijska, čeprav nekateri zanjo raje uporabljajo pridevnik motilna. Med slednjimi prevladuje prepričanje, da IKT s svojim delovanjem zgrabijo našo pozornost, nato pa jo razpršijo naokrog, ker nas bombardirajo z velikim številom impulzov, kot je to predstavljeno v uvodnem odstavku na mojem primeru. Takšno početje je nedvomno izčrpavajoče. Lotimo se določenega opravila in ga vedno znova prekinjamo, velikokrat se celo zgodi, da se ne vrnemo več nazaj, da bi ga dokončali. Praktični primer, ki ga doživljamo vsak dan, je že to, da nam sredi živahnega pogovora zazvoni telefon. Prvič, zmoti pogovor, in drugič, v veliki večini primerov damo prednost klicu, ne sogovorniku, ki ga imamo pred seboj. S tem se pogovor prekine in le redkokdaj se vrne v stanje prejšnje dinamike.

NOV POJAV?
Simultana uporaba več aplikacij ali IKT ter posledično cefranje pozornosti na številne strani ima pomembno vlogo v življenju današnjih posameznikov vseh starosti. Motnje pozornosti oziroma koncentracije niso več težava zgolj nekaj ljudi, ampak se jih tako v poljudni, kot strokovni literaturi predstavlja kot težavo, ki ima vedno večje razsežnosti. Vprašanje je, ali gre za nov fenomen, značilen zgolj za današnjo družbeno obliko, ali je to nekaj, kar nam je poznano že iz bolj ali manj oddaljene preteklosti. Kot ugotavljajo evolucijski antropologi, je bilo skozi zgodovino hitro preusmerjanje pozornosti bistvenega pomena za preživetje ljudi. Po eni strani je omogočalo umik pred potencialnim plenilcem, po drugi pa večalo možnost, da je človek uzrl hrano. Kot pravi Nicholas Caar v knjižni uspešnici Plitvine, je bilo za človeka branje prvi nenaraven miselni proces, ki je zahteval dolgotrajno nemoteno namenjanje pozornosti zgolj enemu (statičnemu) predmetu. Bralci so namreč morali izučiti možgane, da se ne menijo za dogajanje v okolici in se uprejo potrebi po namenjanju pozornosti drugim impulzom, ki so prihajali iz okolice.

    Spletno raziskovalno podjetje Dscout je leta 2016 izvedlo študijo na vzorcu 94 uporabnikov pametnih telefonov. Na telefone so namestili aplikacijo, s katero so spremljali njihovo uporabo 5 dni, 24 ur na dan. Pri tem je aplikacija beležila tipkanje, dotikanje in premikanje zaslona telefona. Vsa ta dejanja so označili kot dotik. Študija je pokazala, da povprečni uporabnik pametnega telefona izvede 2.617 dotikov na dan. Medtem ko se število dotikov pri ekstremnih uporabnikih dvigne nad 5.400 na dan.


PARADOKS BRANJA
Danes branje velja za aktivnost, ki zahteva visoko stopnjo koncentracije. Vendar v svoji nedavno izdani knjigi o zgodovini branja Frank Furedi ugotavlja, da se je ravno z izumom pisave pričelo govoriti o težavah z motnjami pozornosti in pomnjenja. Škodljive učinke branja sta prva izpostavila Sokrat in Platon, in sicer sta opozarjala, da bo branje ljudem odvzelo sposobnost pomnjenja. Naj spomnim, da je bil v njunem času edini medij ustno prenašanje na pamet naučenih razprav, zgodb ipd. Da prebiranje knjig povzroča odvračanje pozornosti, pa je prvi opozoril Seneka. Trem omenjenim filozofom so nato sledili še številni znani ter manj znani intelektualci. Branje je bilo oprano krivde (šele), ko so se pojavili močnejši motilci pozornosti – radio ter televizija, dokončno pa s pojavom IKT. Danes se je branje znašlo v edinstveni situaciji. Ne obtožujemo ga več, da povzroča motnje pozornosti, ampak so vse pogostejše trditve, da ljudje trpijo zaradi primanjkljaja pozornosti, ki je potrebna za branje (predvsem knjig ter daljših zahtevnejših tekstov). Glavni krivec za to pa naj bi bile IKT. Na primeru branja je zelo dobro razvidno, da mediji sami po sebi ne morejo biti škodljivi ali koristni, takšne jih naredimo sami uporabniki. Torej je vzroke za pojav dobe motenj potrebno iskati drugje.IKT 11 2018b

EKONOMIJA POZORNOSTI
V sektorju IKT postajajo vse bolj pomembni načini, s katerimi se uporabnike pripravi do tega, da na aplikacijah preživijo čim več časa. Prevladujoči poslovni model je dokaj preprost – več pozornosti kot lahko pritegne aplikacija, bolj zanimiva je za oglaševalce. Slednji pa živijo od pozornosti ljudi. Zato se v tem kontekstu govori o ekonomiji pozornosti, kajti pozornost je dobrina, ki jo imamo ljudje v omejenih količinah. Z namenom da dobijo njen delež, se proizvajalci aplikacij in lastniki spletnih strani vse bolj trudijo, da ljudi hranijo z raznovrstnimi impulzi, četudi ti niso več lačni. Posledično je celotni svetovni splet prefinjeno obdelan z elementi, ki hlastajo za našo pozornostjo.

STRAH PRED TEM, DA BOMO KAJ ZAMUDILI
Drugi vzrok motenj pozornosti pa je strah pred tem, da bomo kaj zamudili (angl. fear of missing out – FOMO). Ta občutek je od nekdaj del človeških čustev (spomnite se, ko vas starši niso pustili s prijatelji na igrišče in ste sedeli doma ter razmišljali, kaj vse zamujate), je pa z vse intenzivnejšo uporabo IKT postal predmet številnih psiholoških razprav. Kajti z aplikacijami, kot sta na primer Facebook in Instagram, imajo uporabniki ves čas vpogled v to, kje so in kaj počnejo njihovi prijatelji, s čimer so nenehno izpostavljeni občutku strahu, da bodo kaj zamudili. Rezultat takega stanja je nenehno preverjanje dogajanja na različnih aplikacijah in takojšnje odzivanje na opozorila pametnih telefonov ter ostalih naprav.

BOGASTVO INFORMACIJ IN REVŠČINA POZORNOSTI
Razpršena pozornost v našem vsakdanu ni nekaj novega, kar bi se pojavilo s prihodom IKT. Slednje so zgolj eden izmed členov v dolgi verigi motilcev, ki se hranijo s človeško pozornostjo. Je pa vsekakor nesporno dejstvo, da so IKT s svojim načinom in razsežnostjo delovanja preoblikovale naš izkustveni svet v veliko igrišče, na katerem se ves čas odvijajo tekme med različnimi posamezniki in podjetji, ki so željni naše pozornosti. V današnjem času je torej glavna težava pri motnjah pozornosti konstantna tekma za pridobivanje pozornosti. Nikakor pa ne morem mimo opazke, da se v razpravah o motnjah pozornosti in pomanjkanju koncentracije nikoli ne izpostavlja, da današnji posamezniki sploh nimajo nikakršnih težav pri namenjanju pozornosti svojim mobilnim napravam.

Za vse nas, ki se med delom na računalniku ne moremo odpovedati sprotnemu pregledovanju različnih spletnih strani, so na voljo tudi aplikacije z zgovornimi imeni (SelfControl, Freedom, Anti Social, StayFocused, Focus ...), s katerimi lahko za določen čas blokiramo tovrstne motilce, da v miru opravimo svoje delo.

LENARČIČ, Blaž. (Učinki informacijsko-komunikacijske tehnologije), Ognjišče, 2018, leto 54, št. 11, str. 80-81.

Lacie živi v svetu, katerega prebivalci drug drugega nenehno ocenjujejo s točkami od ena do pet. Za to uporabljajo aplikacije, nameščene v telefonih, ki so povezane s posebnimi kontaktnimi lečami za prikazovanje imen in povprečij ocen mimoidočih ljudi. V tem svetu povprečje ocen zelo veliko pomeni, od tega je odvisen posameznikov družbeni status, zaposljivost, cene dobrin in storitev, dostopnost zdravljenja itd. Zato večina ljudi skoraj ves prosti čas namenja aktivnostim, ki večajo možnost pridobitve visokih ocen. S tem namenom pred ogledalom vadijo srečne izraze na obrazu, kajti človek, ki izgleda srečno, je bolj všečen. Nenehno iščejo in fotografirajo luštkane motive, izmed katerih najboljše objavljajo na svojem profilu ter upajo, da jim bodo prinesli dobre ocene. Poleg tega so izjemno prijazni z vsemi ljudmi, ki jim čez dan prekrižajo pot, kajti dejanje, ki ga kdor koli oceni kot nevljudno, je sankcionirano z odbitjem točk. Vsak prebivalec tega sveta ima svoj motiv za izboljšanje povprečja. Lacie bi rada kupila stanovanje, kar bi ji končno omogočilo osamosvojitev. Tako se prične ena izmed epizod znanstvenofantastične serije Black Mirror in le vprašanje časa je, kdaj se bomo v njej znašli tudi mi.

    plivneži (oz. po novem influencerji) so od nekdaj sestavni del družbe. To so posamezniki, ki s svojimi dejanji, odločitvami in priporočili vplivajo na druge. Trenutno je beseda influencer izjemno popularna v kontekstu svetovnega spleta, kajti podjetja najemajo posameznike, ki imajo veliko sledilcev na različnih aplikacijah (Twitter, YouTube, Instagram, Facebook) z namenom oglaševanja svojih proizvodov in storitev. Trenutno je prva na svetovni lestvici influencerjev umetnica ličenja Huda Kattan (vir: CBS, 2018), ki ima 24,3 milijona sledilcev na Instagramu in 2,2 milijona naročnikov na YouTubu. V Sloveniji pa je na prvem mestu med influencerji Sara Mozetič (vir: Finance, 2018), ki ima na YouTubu 6,6 milijona naročnikov. Sara v video posnetkih na zabaven način prikazuje barvanje nohtov, različne vrste frizur, pripravo zdravega zajtrka in kako v šolske potrebščine skriti sladkarije, ki jih nato med poukom neopazno zaužijemo.

IKT 10 2018aSPLETNI UGLED
Pred desetimi leti se družbenega ugleda posameznika še ni dalo izmeriti. Vse, kar smo vedeli o njem, je bilo, da pri drugih vzbuja zavist in da je tesno povezan z vplivnostjo. V zadnjem času pa smo ga razgalili, saj je postalo jasno, kako se ga pridobi in izmeri. Recept je dokaj enostaven – vse, kar ima potencial, da postane všečno in posledično viralno, je potrebno redno objavljati na profilih različnih spletnih aplikacij. Redno izvajanje teh aktivnosti povečuje število spletnih prijateljev in sledilcev ter posledično prinaša tudi večji družbeni vpliv. Slednje so prepoznala tudi podjetja ter ustvarila nov poklic, ki ga poznamo pod imenom spletni vplivnež, spletna zvezda ali influencer. Za te posameznike je značilno, da imajo poleg velikega števila spletnih prijateljev in sledilcev tudi moč vplivati nanje, kar jih dela pomembne mnenjske voditelje glede nakupov, mode, počitnic ...
Opazen trend, povezan s spletnim ugledom, je tudi splošno ocenjevanje vsega, kar je objavljeno in ponujeno na internetu. Uporabniki ocenjujejo prenočišča (Booking.com), raznovrstne proizvode (Amazon.com), prodajalce (Ebay.com), turistične destinacije (Tripadvisor.com), učitelje (Profesorji.net) in šoferje (Uber.com). Te ocene so za potencialne stranke pomembna referenca pri odločanju za nakup, obisk destinacije ali naročanju storitve. Posebej pomembno pa se mi zdi izpostaviti ocenjevanje ljudi, ki izvajajo določena dela. Ocena namreč v večini primerov ne odraža kakovosti izvedbe storitve, temveč odnos, ki ga izvajalec vzpostavi s stranko. Posledica tega je, da posamezniki, ki želijo biti dobro ocenjeni, hlinijo veselje in prijaznost, kar pomeni, da njihova čustva in obnašanje niso več pristni, ampak zaigrani.

TEMNO OGLEDALO DRUŽBE
Vrnimo se nazaj v svet, ki sem ga predstavil v uvodu. Svet, v katerem so vsi ljudje popolnega videza in osladno prijazni, okolje, v katerem živijo, pa deluje sterilno. Popolna kulisa za ustvarjanje fotografij, ki pri ljudeh vzbujajo pozitivna čustva in posledično visoke ocene. Vendar je v tem svetu nekaj pritegnilo mojo pozornost – obnašanje ljudi. Vsi so izjemno prijazni in urejeni, vendar kljub temu gledalec med njimi zazna pasivno agresijo, katere izvor je tekmovanje za dvig povprečnih ocen. Navzven torej ljudje ne izražajo (več) pravih čustev, ampak so ta prirejena družbeni situaciji, v kateri se nahajajo. Ključna vrednota tega sveta je všečnost. Edino kar šteje, je to, da si drugim všeč, kajti takšno vedenje je nagrajeno in pripelje do višjega družbenega statusa. Ali je opisani svet res tako zelo drugačen od sveta, v katerem trenutno živimo?

MOJA IZKRIVLJENA PODOBA
Kot ugotavljajo raziskave, ki s psihološkega in sociološkega vidika preučujejo popularne spletne aplikacije, namenjene komuniciranju in deljenju multimedijskih vsebin, ljudje na njih predstavljajo svoje najboljše verzije ali celo podobe tega, kar si želijo biti. Pri tem je zanimivo, da na splošni ravni to že vsi vemo, a vedno znova pozabljamo, ko gledamo objave ali bolje rečeno spletne samopredstavitve drugih. Zaradi tega se ob takšnih zlaganih, nerealnih podobah počutimo pomanjkljivi, ponižani, manjvredni ipd. Lastno življenje lahko vidimo kot dolgočasno, pusto, nepomembno ali celo brezvezno. Omenjena epizoda (Nosedive) iz serije Black Mirror pripelje takšno zlagano samopredstavljanje ljudi na svetovnem spletu do ekstrema, s čimer nas prisili, da si odgovorimo na vprašanje, kako daleč smo sposobni iti v takšnem početju.

IKT 10 2018bTEKMOVANJE V POPULARNOSTI
Večina samopredstavitvenih vsebin Facebooka, Instagrama in Twitterja vsebuje informacije o tem, kaj uporabniki jedo, v kaj so oblečeni, kam potujejo, s kom se dobivajo. Nepoznavalec gotovo misli, da je to popolnoma enostavno početje. Vendar to sploh ni res. Objavljanje tovrstnih fotografij in video posnetkov terja veliko truda in časa. Poleg tega, da vključuje uporabo različnih filtrov in fotografskih tehnik, je potrebno znati pozirati ter seveda končni izdelek tudi pravilno označiti s ključniki (#). Tako postanejo vsakodnevne posameznikove aktivnosti sredstvo za pridobivanje ugleda. Zaradi tega srečanje s starim prijateljem ni več družabni dogodek, ampak fotografska seansa, katere namen je pokazati drugim, kako dobro se imava, in posledično dobiti čim več všečkov. Takšno obnašanje kaže, da naša življenja postajajo nikoli končano tekmovanje v popularnosti.

IZ FIKCIJE V REALNOST
Leta 2014 je vodstvo Kitajske objavilo dokument, s katerim so državljane obvestili, da bodo do leta 2020 vzpostavili nacionalno lestvico zaupanja, s katero bodo ljudi nenehno ocenjevali in razvrščali na podlagi vsakodnevnih aktivnosti. Cilja uvedbe tega ocenjevalnega sistema sta merjenje in posledično izboljšanje zaupanja na nacionalni ravni ter razvoj kulture iskrenosti med državljani. S tem namenom bodo državni organi preverjali in ocenjevali, kaj ljudje kupujejo, kje se zadržujejo, s kom se družijo, kakšne vsebine gledajo na televiziji in računalniku, ali plačujejo davke ... Na podlagi ocen bodo posamezniki nato razvrščeni na javno objavljeni lestvici, ki bo služila kot eden izmed pomembnih kriterijev za posameznikovo zaposlitev, obiskovanje izobraževalnih institucij, odobritev kredita ... Kdor bo imel nizko oceno zaupanja, bo imel omejitve na vseh področjih življenja (hitrosti svetovnega spleta, dostopa do restavracij, nočnih klubov, potovanjih v tujino ...). Zveni znano?

UGLED – NOVA DRUŽBENA VALUTA
Ob branju uvoda tega prispevka ste se verjetno nasmehnili ob (retoričnem) vprašanju, koliko časa bo minilo, da opisani svet postane resničnost. Ne čudim se, če ste imeli občutek, da gre zgolj za še eno izmed znanstvenofantastičnih zgodb. A kot vidimo, smo temu svetu bliže z vsako oceno, ki jo dodelimo drugemu spletnemu uporabniku, in z vsakim všečkom, ki ga prejmemo zaradi objavljene vsebine. V nasprotju s Kitajci mi prostovoljno vstopamo v svet, kjer je vsakdanje življenje popolnoma odvisno od posameznikovega ugleda.

Aplikacije, namenjene deljenju multimedijskih vsebin in medsebojnemu povezovanju uporabnikov, so v zadnjem času označene kot izvor tesnobnih občutkov, povezanih z zavistjo in simptomi, značilnimi za depresijo. V popularni literaturi ta pojav imenujejo Facebook depresija. Kot ključni vzrok tega stanja se navaja konstantno izpostavljenost izjemno pozitivnim, vendar nereprezentativnim multimedijskim podobam (fotografije in video posnetki), ki jih prijatelji in sledilci objavljajo na spletu.

LENARČIČ, Blaž. (Učinki informacijsko-komunikacijske tehnologije), Ognjišče, 2018, leto 54, št. 10, str. 80-81.

Pred leti sem bil aktiven član spletnega foruma, kjer smo se srečevali oboževalci pokojnega glasbenika Randyja Rhoadsa. Člani foruma smo bili razpršeni po vsem svetu, kar pomeni, da se nikoli nismo srečali v fizičnem prostoru. Nekega dne nam je eden izmed članov zaupal, da se je znašel v težki finančni situaciji, zaradi česar nujno potrebuje dokaj visoko vsoto ameriških dolarjev. Med različnimi idejami, ki smo jih premlevali, da bi našli rešitev, se je pojavila pobuda, da bi člani foruma prispevali zneske po svojih zmožnostih in tako zbrali zahtevano vsoto. Ker smo bili med seboj zelo povezani in se tudi dobro poznali, smo bili takoj vsi za. Preko spletne aplikacije PayPal smo ustvarili poseben račun in v dveh tednih zbrali potrebno vsoto denarja. Podobnih zgodb o pomoči neznancem z interneta je veliko. Verjetno smo pomoč (specializiranih) spletnih skupnosti tudi sami kdaj iskali, predvsem v primerih, ko smo se prvič podali v nakup stvari, ki je nismo dobro poznali (npr. tekaške superge, športna ura, prenosni računalnik), zaradi velike ponudbe teh izdelkov na trgu pa nismo vedeli, kateri bi bil najbolj primeren za nas. Poleg tega se pogosto poslužujemo uporabe spletnih strani, ki jih ljudje prostovoljno ustvarjajo z namenom pomagati drugim, na primer z informacijami (Wikipedia), odgovori na vsa mogoča vprašanja (Quora) ali dajo na voljo najnovejše multimedijske izdelke (Partis). Večina uporabnikov interneta, se ne sprašuje, zakaj so deležni različnih vrst brezplačne pomoči, ko zanjo prosijo, ampak jo imajo kar za samoumevno.

    Heker (hacker) je bil na začetku (50. in 60. leta prejšnjega stoletja) izraz za posameznike, ki ustvarjajo računalniške sisteme in vanje vdirajo z namenom opozoriti lastnika na varnostne pomanjkljivosti. Za posameznike, ki so v računalniške sisteme vdirali s škodljivimi ali pridobitniškimi nameni, pa se je uporabljal izraz kreker (cracker). V zadnjih desetletjih množični mediji ter zabavna industrija, na primer filmi Vojne igre( Wargames 1983), Hekerji (Hackers 1995), Matrica ( The Matrix 1999), Takedown (2000), Antitrust (2001), Algorithm (2014), Heker (Blackhat 2015), izraz heker uporabljajo za poimenovanje posameznikov, ki protizakonito vdirajo v računalniške sisteme in omrežja. Kot rešitev za to zmedo se ponekod uporablja izraz etični ali beli heker, s katerim se razlikuje med dobrimi in slabimi hekerji.

IKT 09 2018aVZAJEMNA IZMENJAVA POMOČI
Da bi razumeli motive, ki vodijo ljudi, da pomagajo neznancem na internetu, je potrebno najprej pojasniti pomen vzajemne medsebojne (recipročne) pomoči. Načelo vzajemnosti pravi, da vrnemo, kar dobimo od drugih. Povedano z drugimi besedami, če ti oseba A naredi uslugo, ji jo boš po vsej verjetnosti (nekoč) vrnil. Takšno delovanje posameznikov je univerzalni družbeni pojav, saj je vgrajeno v večino etničnih in kulturnih sistemov po vsem svetu. Glede na antropološke in sociološke študije ljudje dajemo, prejemamo in vračamo različne materialne in nematerialne darove z namenom, da bi utrdili medsebojno pripadnost, sodelovanje in povezanost, s čimer posledično gradimo skupnosti. Seveda gre v primeru vzajemnih odnosov na svetovnem spletu za ustvarjanje posebne vrste skupnosti, katere člani so med seboj fizično oddaljeni, vendar je med njimi ravno zaradi recipročnosti prisotna močna emocionalna povezanost.

USTVARJANJE (VIRTUALNE) SKUPNOSTI
Že od začetkov interneta je imelo pri njegovem ustvarjanju pomembno vlogo hekersko gibanje, ki ga je vodilo načelo, da morajo biti informacije brezplačno dostopne. Na podlagi tega lahko rečem, da je bilo delovanje hekerjev motivirano z nekakšno altruistično skrbjo, saj je bil cilj njihovega medsebojnega sodelovanja ustvarjanje vira, od katerega bi imeli koristi vsi uporabniki. Na takšen način bi nastala svetovna virtualna skupnost, katere člani bi si preko interneta medsebojno izmenjevali različne informacije in oblike pomoči. Vendar se internet ni izoblikoval ravno tako, kot so si zamislili takratni hekerji, saj je kasnejši razvoj potekal v dveh smereh: komercialni (informacije so na voljo za plačilo) ter nekomercialni (informacije so na voljo brezplačno). V tem prispevku me zanima predvsem smer, pri kateri so informacije dostopne vsem uporabnikom storitev interneta. Brezplačna dostopnost informacij na internetu pomeni, da so bile te ustvarjene s točno določenim namenom (npr. odgovori na vprašanja, navodila za izdelavo ali popravilo različnih stvari, multimedijske vsebine ...) in so brez omejitev na voljo prav vsem uporabnikom interneta. Takšno stanje posameznike spodbuja, da na internetu niso zgolj prejemniki pomoči (uporabniki), ampak jo nudijo tudi ostalim (ustvarjalci vsebin).

ZASTONJKARJI
Glede na lastnosti internetnega okolja ni presenetljivo, da je med uporabniki interneta prisotna velika skušnjava, da informacij, nasvetov in ostalih vsebin sami ne prispevajo oz. ustvarjajo, ampak zgolj uporabljajo. Takšno ravnanje je poznano kot zastonjkarstvo. To početje je kratkoročno sicer lahko uspešno, na dolgi rok pa pride do učinka bumeranga, saj se tudi ostali pričnejo do zastonjkarja obnašati strateško. Člani določene virtualne skupnosti ponujajo konstruktivno sodelovanje samo posameznikom, ki pomoč vrnejo bodisi njim bodisi komu drugemu. Tiste, ki ničesar ne vračajo oziroma niso kooperativni, kaznujejo tako, da nočejo več sodelovati z njimi ali jih celo izključijo iz skupnosti. Primer takšnega delovanja so posamezniki, ki jih znotraj internetne kulture poznamo pod imenom prežalci (lurkers). Zanje je značilno, da informacije pridobivajo oz. zbirajo, vendar jih ne posredujejo naprej; ko potrebujejo pomoč, zanjo prosijo, vendar je nikoli ne vrnejo. Takšno delovanje je nezaželeno, da ne rečem škodljivo. Če bi se vsi uporabniki interneta obnašali na takšen način, internet ne bi bil več to, kar je – ogromen bazen informacij ter posameznikov, ki so pripravljeni ob vsakem trenutku priskočiti na pomoč. Preživetje interneta je torej v največji meri odvisno od tega, koliko vsebin in aktivnosti uporabniki prispevajo.

POMOČ JE ZAŽELENA, VENDAR Z VELIKO MERO PREVIDNOSTI
Preden internetnemu uporabniku ponudimo pomoč, se moramo najprej prepričati, ali jo zares potrebuje ali gre za prevaranta. Velika mera previdnosti je potrebna predvsem v primerih, ko gre za nudenje finančne pomoči. Na Facebooku velikokrat krožijo različne prošnje posameznikov, ki potrebujejo denar za zdravljenje težke bolezni, so se znašli v finančni stiski ali so nenadoma postali brezdomci. Prošnje so zelo prepričljive, saj nas zaradi kombinacije fotografij in spremljujočih čustvenih opisov stanja pogosto preplavi močna želja, da bi nemudoma pomagali. V takšni situaciji se je najprej potrebno prepričati, ali gre za resnično osebo in ali se je resnično znašla v opisani situaciji, šele nato pričnemo z razmišljanjem, kako bi ji lahko pomagali. Primer finančne pomoči, ki sem ga predstavil v uvodu z namenom, da pokažem, česa je zmožna današnja (virtualna) skupnost, je poseben v tem, da smo se vsi člani skupnosti med seboj dobro poznali, poleg tega pa je oseba, ki smo ji pomagali, imela v skupnosti zelo visok ugled. Ni pa vedno tako.

IKT 09 2018bZAKAJ POMAGATI NEZNANCEM?
Ključno vprašanje je torej, zakaj posamezniki pomagajo neznacem na internetu. Z iskanjem vzrokov za zagotavljanje tovrstne pomoči se ukvarja več raziskav, kot ključne motive pa navajajo naslednje:
pričakovanje, da bo posameznik v zameno od katerega koli uporabnika interneta prejel uporabne informacije in pomoč, ko jo bo potreboval;

  • kot za večino posameznikov je tudi za  uporabnike interneta pomembno, da za svoje sodelovanje dobijo priznanje. Ugled je prepoznan kot eden izmed ključnih motivacijskih dejavnikov, na podlagi katerega posamezniki
  • prispevajo v katero koli skupnost in internet pri tem ni izjema;
  • ko posameznik na internetu objavi določene informacije oziroma pomaga drugim, se v njem vzbudi občutek, da ima določen vpliv na dogajanje v tem okolju;
  • uporabniki interneta objavljajo informacije oziroma pomagajo ostalim, ker potrebujejo pomoč (altruizem).

Seveda se našteti vzgibi med seboj prepletajo, kateri prevladuje, pa je odvisno od posameznega primera ter uporabnika interneta. Zanimivo je, da se rezultati nedavno izvedenih znanstvenih študij nagibajo v smer, da pomoč drugim ljudem ni nekaj, kar bi se posamezniki naučili v procesu socializacije, ampak se s tem vzgibom že rodimo. To pomeni, da se v nas, ko čutimo potrebo po tem, da nekomu pomagamo, prebudi instinkt, podoben lakoti. Te ugotovitve se mi na določeni ravni zdijo smiselne, kajti človeška družba temelji na sodelovanju in njeno preživetje je neposredno povezano z medsebojno pomočjo posameznikov, ki jo sestavljajo.

POMAGAJ SI TAKO, DA POMAGAŠ DRUGIM
V današnji družbi, ki jo poganjata potrošništvo in materializem, nam postaja vse bolj tuja ideja, da ljudje kaj naredijo za druge, ne da bi za to zahtevali plačilo. In takšno početje jih osrečuje, kajti kot pravi zelo star kitajski pregovor, če želiš biti srečen eno uro, si privošči dremanje, če želiš biti srečen en dan, pojdi na ribolov, če želiš biti srečen eno leto, podeduj bogastvo, če pa želiš biti srečen celo življenje, potem komu pomagaj.

 

Internet je postal zelo uporabno orodje za pridobivanje raznoraznih nasvetov, od izdelave umetniških artefaktov, preko iskanja davno izgubljenih prijateljev in zaposlitev, učenja igranja na vse mogoče inštrumente pa vse do izdelave najcenejše hiše na svetu. Med najbolj popularnimi aplikacijami za objavljanje tovrstnih naredi si sam vodičev so Pinterest, Youtube in Snapguide. Za hitro pomoč pri nasvetih glede nakupov različnih stvari, mnenj glede internetnih vsebin, predlogov za izlete ali pomoči pri iskanju pogrešane osebe pa se večina internetnih uporabnikov obrača na socialno mrežo, ki jo ima zbrano na Facebooku.

LENARČIČ, Blaž. (Učinki informacijsko-komunikacijske tehnologije), Ognjišče, 2018, leto 54, št. 9, str. 80-81.

Med čakanjem na avtobus ljudje stojijo drug ob drugem. Vsak izmed njih preko telefona komunicira z nekom, ki ga ni tam. Mlad par (verjetno zaljubljen) sedi za mizo v restavraciji. Vsak od njiju se posveča svojemu telefonu. Potniki na vlaku sedijo skupaj v istem oddelku. Vsak izmed njih vztrajno tipka po svojem telefonu. Danes tovrstni prizori ne zbujajo začudenja, postali so samoumevni. Za trenutek naredimo miselni eksperiment in prestavimo prej naštete situacije za približno trideset let nazaj v čas, ko informacijsko-komunikacijske tehnologije še niso bile tako dostopne in razširjene kot danes. Ugotovimo, da se je takratno obnašanje ljudi, ki so se znašli v predstavljenih situacijah, razlikovalo od današnjega, saj so verjetno drug drugemu res posvečali pozornost. Toda ko govorimo o zlatih starih časih, moramo nujno upoštevati, da je bila za odnose, ki jih opisujemo s pridevnikom družabni, še do nedavnega predpogoj fizična bližina. Danes, ko nam tehnologija omogoča komunikacijo, ki ni odvisna od fizične bližine, pa so se tudi odnosi spremenili oz. bolje rečeno prilagodili novim razmeram. In druženje ni nikakršna izjema. Vprašanje je torej, ali se ljudje zaradi informacijsko-komunikacijskih tehnologij res manj družimo ali pa se z novim načinom druženja še nismo sprijaznili.IKT 08 2018a

NOVA BOLEZEN SODOBNEGA ČASA
Nikoli v zgodovini človeštva ni bilo ljudem na voljo toliko sredstev za medsebojno komuniciranje in povezovanje kot danes, kar predstavlja izjemno priložnost za vzpostavljanje raznovrstnih, številnih in nenazadnje tudi kakovostnih odnosov med njimi. Po drugi strani pa različni avtorji opozarjajo, da nikoli v zgodovini človeštva ni bilo takšne krize v medsebojnih odnosih. Razvite družbe naj bi se namreč nahajale na točki, ko se posamezniki najmanj družijo, med njimi pa prevladuje visoka stopnja individualizma. O sodobni osamljenosti nekateri celo govorijo kot o epidemiji zahodnega sveta in povečini naj bi bile za to krive prav informacijsko-komunikacijske tehnologije. Raziskovalci, ki se ukvarjajo s tem družbenim pojavom, ugotavljajo, da povzroča večje zdravstveno tveganje: od debelosti, pomanjkanja gibalne aktivnosti in ostalih sodobnih nezdravih razvad. Osamljenost naj bi bila naslednji veliki svetovni zdravstveni izziv. Toda ko govorimo o osamljenosti, je treba ločiti med samoto in osamljenostjo ter upoštevati, da vsaka osamljenost ni nujno slaba. Od časa do časa nam namreč dobro dene, da smo sami s seboj. Osamljenost postane resna težava, ko se pojavi neskladje med posameznikovimi dejanskimi in želenimi družabnimi stiki. In ravno tovrstno osamljenost naj bi zakrivila uporaba informacijsko-komunikacijskih tehnologij.

    PEW Internet Research, vodilna raziskovalna institucija iz ZDA, ki se ukvarja s preučevanjem informacijsko-komunikacijskih tehnologij, je leta 2010 objavila poročilo z naslovom Najstniki in mobilni telefoni. V njem ugotavljajo, da so najstniki vsak dan v stiku s prijatelji, za kar jih več kot polovica (54 %) uporablja tekstovna sporočila, nekaj več kot tretjina (33 %) pa jih to počne tako, da se z njimi dobivajo. Ta rezultat si raziskovalci razlagajo kot dokaz, da današnji mladi nikakor niso manj družabni kot v preteklosti.

MORALNA PANIKA
Leta 1998, ko je bil internet še v vzponu, je Robert Kraut s sodelavci objavil članek, v katerem so na podlagi raziskave trdili, da je med novimi uporabniki interneta prisoten upad družabnega življenja in porast osamljenosti ter depresije. Časopis The New York Times je to ugotovitev objavil na naslovnici in s tem povzročil moralno paniko, ki se še danes ni popolnoma polegla. Splošno prevladujoče mnenje je, da so informacijsko-komunikacijske tehnologije razlog, da se ljudje vse manj družimo. Prepričani smo namreč, da so se naši predniki, ki so živeli v predindustrijskem obdobju, družili veliko več, kot se mi danes. Nedvomno večji del tega občutka izvira iz selektivnega zaznavanja sedanjosti. Ko vidimo posameznike, ki so si fizično blizu, a se med seboj ne pogovarjajo, takoj pomislimo, da so osamljeni. Kljub temu pa vsak zase meni, da je v tem pogledu izjema, saj so osamljeni drugi in ne on. K prej omenjenemu zaznavanju sedanjosti moramo nujno dodati še nostalgijo za davnimi časi, v katerih naj bi se ljudje nenehno družili med seboj. Takšne idealizirane podobe družabnega življenja, ki ga opredeljujeta toplina in emocije, ustvarjajo predvsem množični mediji (filmi, literatura), dejansko pa takšno življenje ni nikoli obstajalo.

OSAMLJENI SKUPAJ?
Ko je govora o družabnosti, je nujno upoštevati širši kontekst, v katerem družabnost poteka, in dejavnike, ki vplivajo nanjo. Med številnimi dejavniki naj izpostavim zgolj način povezovanja, ki poteka preko informacijsko-komunikacijskih tehnologij. Ključna značilnost te komunikacije je, da se lahko odvija kjerkoli in kadarkoli, saj ni vezana na točno določen kraj, kot so na primer javni prostori, lokacija fiksnega telefona ali modema ipd. Takšen način medsebojnega povezovanja pa zahteva tudi ponovni premislek o tem, kaj danes pomeni druženje. Glede na to, da so informacijsko-komunikacijske tehnologije postale samoumevni del vsakdanjega življenja, je razumljivo, da vse bolj spreminjajo tudi naše navade in preko njih tudi družbene pojave. Če je pred desetletji veljalo za družabno dejanje, da se je skupina posameznikov zbrala sredi vasi in se pogovarjala, danes velja za družabno dejanje (tudi) to, da se skupina posameznikov iz različnih krajev zbere na eni izmed aplikacij in se pogovarja preko nje. Dopuščam torej možnost, da so bili družabni tudi ljudje, ki sem jih predstavil v uvodnih primerih. Le da so to počeli preko telefonske aplikacije z nekom drugim, ki se v tistem trenutku ni nahajal ob njih. Današnjega stanja na področju družabnosti ne smemo presojati na podlagi vsakodnevnih podob posameznikov, ki se nahajajo skupaj in namesto da bi se pogovarjali drug z drugim, raje živahno tipkajo po telefonih. Če sta bila še ne tako dolgo nazaj izolacija in nedružabnost sinonima, danes nista več. Pomen te spremembe odlično ponazarja kratek strip, ki je pred leti krožil po internetu, prikazuje pa neučinkovitost metode kaznovanja otrok, ki je bila v uporabi še pred dvajsetimi leti: starši so takrat otroke pogosto kaznovali tako, da so jih poslali v sobo in jih s tem osamili oziroma izločili iz družbe. Danes, ko imajo otroci brezžični dostop do interneta, pametne telefone, tablice, prenosnike, pa tovrstno kaznovanje nima več smisla, ker se preko teh naprav lahko družijo s prijatelji. Ekvivalent takšni izolacijski kazni je danes odvzem pametnega telefona.IKT 08 2018b

NAJMOČNEJŠE SO TISTE VEZI, KI JIH NE VIDIMO
Nesporno dejstvo je, da smo ljudje po naravi družabna bitja, saj so medosebni odnosi bistveni del našega življenja. Ko se v javnomnenjskih anketah posameznike sprašuje, kaj osmišlja njihovo življenje, kaj prispeva k temu, da so srečni, kaj je zanje največja vrednota, v veliki večini primerov odgovorijo, da so to prav medosebni odnosi. In nerazumljivo je, da se tehnologijo, ki je ustvarjena za komunikacijo (in ima to besedo celo v svojem imenu), predstavlja kot glavnega krivca za upad družabnosti. Ob tem je vredno spomniti, da je bil na začetku med večinskim delom populacije vsak medij, ki se je pojavil na novo, sprejet s strahom. Tako je knjige spremljal strah, da bodo pohujšale ljudi, filmi naj bi pokvarili mlade, televizija naj bi otrokom pokvarila vid, videoigre naj bi spremenile ljudi v nasilneže, zadnjo izmed medijskih pridobitev človeštva, informacijsko-komunikacijske tehnologije, pa spremlja strah, da bodo iz ljudi naredile nedružabne in osamljene posameznike. Na koncu lahko rečem zgolj to, da je ta strah popolnoma odveč, kajti če izhajam iz definicije druženja (notranje, čustveno povezovati se), ljudje tega nikakor ne moremo početi z napravami, ampak samo drug z drugim.

Leta 2015 so na univerzi Brigham Young izvedli pregled do tedaj izvedenih raziskav, ki se ukvarjajo z osamljenostjo in izolacijo ljudi. Eden izmed zanimivejših rezultatov je, da družbena izolacija poveča možnost prezgodnje smrti za 50 %.

LENARČIČ, Blaž. (Učinki informacijsko-komunikacijske tehnologije), Ognjišče, 2018, leto 54, št. 8, str. 82-83.

Ko sem se odločil za nakup kolesa, sem ga izvedel preko neznanega prodajalca na spletni strani ebay.com. Ko potrebujem prevoz, se preko spletne strani prevoz.org pridružim neznancu v avtu, ki me odpelje do želene lokacije. Prenočišče v ZDA sem poiskal preko spletne aplikacije Airbnb in se za nekaj dni vselil k popolnemu tujcu. Ko nisem bil zadovoljen z diagnozo, ki mi jo je postavil osebni zdravnik, sem za drugo mnenje povprašal neznance na spletnem forumu, katerega tema so zdravstvene težave. Nanizani primeri so v popolnem nasprotju s tem, kar so nas kot otroke učili starši, učitelji in ostale za nas pomembne osebe, namreč da tujcem pod nobenim pogojem ne smemo zaupati. Kaj se je torej zgodilo z zaupanjem v današnjem času in kaj ima pri tem informacijsko-komunikacijska tehnologija?

IKT 07 2018aZAUPANJE JE MAZIVO SOCIALNEGA ŽIVLJENJA
Priznani avtor s področja poslovanja Frank K. Sonnenberg je zaupanje primerjal s krvnim tlakom. Je tiho, pomembno za dobro zdravje in, če ga zlorabimo, je lahko tudi smrtonosno. Zaupanje je torej neke vrste mazivo, zaradi katerega odnosi med ljudmi gladko tečejo. Na zelo splošni ravni je zaupanje odraz posameznikovih pričakovanj o tem, da bodo drugi, s katerimi je v odnosu, delovali skladno z družbenimi vlogami, ki jih imajo. Računica je torej izjemno preprosta; če so tovrstna pričakovanja izpolnjena, posameznikova stopnja zaupanja narašča, če niso, pa upada. Pomembno je tudi dejstvo, da zaupanje deluje na podlagi zgodovine: dobra izkušnja iz preteklosti poraja zaupanje v sedanjosti. Poleg tega je stopnja zaupanja do posameznika, s katerim stopamo v interakcijo, odvisna od vrste različnih dejavnikov, med katerimi so tudi njegove vizualne značilnosti, kot so na primer etnična pripadnost, spol, starost ... Izhajajoč iz tega v kibernetskem prostoru oz. na svetovnem spletu sploh ni mogoče govoriti o zaupanju, saj tam niso izpolnjeni osnovni pogoji, na katerih temelji.

ZAUPANJE, NEZNANCI IN SVETOVNI SPLET
Neznanec in zaupanje se v fizičnem prostoru v veliki večini primerov izključujeta. V kibernetskem prostoru pa velja ravno obratno. Kot sem nakazal že z nekaj uvodnimi primeri, se ljudje v vsakdanjem življenju velikokrat zanašamo ravno na informacije, nasvete in storitve, ki jih na svetovnem spletu (pri)dobimo od popolnih neznancev. Takšen preobrat v kontekstu zaupanja bi lahko označil kar za kulturno spremembo. Slednja vsekakor temelji (tudi) na prefinjenih socialnih mehanizmih (sistemi ocenjevanja ponudnikov in potrošnikov) ter algoritmih (hierarhično razporejanje informacij spletnih iskalnikov), ki delujejo po sistemu kazni in nagrad. Vzpostavitev zaupanja na internetu omogoča nekaj digitalnih orodij, ki nas spodbujajo in nam omogočajo, da zaupamo ostalim neznanim spletnim uporabnikom. V nadaljevanju bom v kontekstu spletnega nakupovanja in pridobivanja nasvetov oz. informacij preko iskalnikov predstavil, kako delujejo mehanizmi zaupanja na svetovnem spletu.

Eno izmed najbolj priljubljenih področij iskanja informacij na svetovnem spletu je zdravje. Ko se pojavi določena zdravstvena težava ali simptom, ga enostavno poguglamo. Čeprav zdravstveni strokovnjaki to početje odsvetujejo, saj naj bi bila večina objavljenih informacij netočnih, se ga kljub temu večina ljudi poslužuje. Po podatkih Googla že vsak dvajseti uporabnik tega iskalnika išče informacije v zvezi z zdravjem. Obenem pa iskanje zdravstvenih informacij lahko pripelje do psihološkega stanja, ki se ga označuje kot kiberhondrija (skovanka besed kiber in hipohondrija), saj ljudje velikokrat naletijo na (napačne) informacije, zaradi katerih so prepričani, da imajo veliko resnejše zdravstvene težave kot v resnici.

MEDSEBOJNO OCENJEVANJE
Ko se s prijatelji pogovarjamo o najnovejših nakupih preko eBaya, se vedno najde kakšna nezaupljiva oseba, ki postavlja vprašanja, o katerih sploh ne razmišljamo več, na primer na podlagi česa kupci verjamemo, da: (a) prodajalec želeno stvar dejansko ima, (b) ustreza stanju na priloženi fotografiji in opisu ter (c) bo stvar resnično odposlana, ko bo plačilo izvedeno? Verjetno si je bilo ta vprašanja smiselno postavljati pred dvaindvajsetimi leti, ko je podjetje začelo delovati; danes, ko ima približno 171 milijonov uporabnikov, pa so popolnoma odveč. Stvar namreč funkcionira in to zelo dobro. Spletni portal eBay izpostavljam namenoma, ker je bil eno izmed prvih internetnih podjetij, ki je delovalo na zaupanje med popolnimi neznanci. Skratka, če ne bi bilo eBaya, verjetno danes ne bi poznali niti svetovno uspešnih, na platformah temelječih podjetij, kot sta na primer Uber in Airbnb, ali vsaj ne v takšni obliki. Delovanje tovrstnih internetnih storitev namreč temelji predvsem na medsebojnem ocenjevanju ponudnika in uporabnika, kar je kot prvo uvedlo podjetje eBay. In prav tovrstno ocenjevanje je ključni mehanizem vzpostavljanja zaupanja med prodajalcem in kupcem.

IKT 07 2018bUSTVARJANJE ZAUPLJIVEGA OKOLJA
Živimo v obdobju, ko nam je zakladnica človeškega znanja ob vsakem času in kraju dostopna na konicah naših prstov. In veliko ljudi pri vsakodnevnih odločitvah deluje na podlagi informacij ter nasvetov, ki jih (pri)dobi s svetovnega spleta. Pa četudi so dvomljive kakovosti. Posledica tega je, da spletne informacije pomembno vplivajo na ravnanje posameznikov, kar se odraža tudi na nivoju celotne družbe. Eden izmed razlogov, da smo ljudje dokaj zaupljivi do informacij, ki jih pridobimo preko iskalnikov na svetovnem spletu, se nahaja tudi v t. i. filtrirnem mehurčku. Bistvo slednjega je, da iskalnik (npr. Google) uporabniku na osnovi predhodnih iskanj in osebnih informacij ponuja vedno bolj personalizirane zadetke. Filtrirni mehurčki so v prvi vrsti namenjeni pospeševanju prodaje na internetu (npr. Amazon nam na podlagi predhodnih nakupov in ogledov priporoča druge izdelke), žal pa so prodrli tudi v druge sfere svetovnega spleta, kjer uporabnikom omejujejo pridobivanje novih in raznovrstnih informacij. S takšnim prirejanjem iskalnih rezultatov težko izvemo kaj novega – ujeti smo v majhen mehurček svetovnega spleta, v katerem pa se zelo dobro počutimo, saj postaja vse bolj podoben našemu notranjemu svetu. Zaradi tega informacijam, ki jih tam najdemo, tudi vse bolj zaupamo. Ljudje smo nagnjeni k temu, da zaupamo tistim, ki so nam podobni, in enako velja tudi za informacije. Če se skladajo z našimi osebnimi prepričanji, smo do njih veliko bolj zaupljivi kot v nasprotnem primeru.

SKLENJEN KROG ZAUPANJA
Brez dvoma so informacijsko-komunikacijske tehnologije spremenile naš pogled na zaupanje do tujcev tudi v fizičnem prostoru. Toda za utemeljevanje te trditve bi bilo potrebno izvesti bolj poglobljeno razpravo oz. raziskavo, ki presega okvirje tega prispevka. Posamezniki smo namreč še vedno precej nezaupljivi do neznancev na ulici, medtem ko jih na svetovnem spletu sprašujemo za nasvete glede zelo osebnih zadev ali sprejemamo njihove argumente glede naših naslednjih investicij v nepremično ali premično premoženje. Mogoče so vzrok temu ključne značilnosti svetovnega spleta, kot so odsotnost fizičnega kontakta, (iz)menjav neverbalnih informacij in relativna anonimnost uporabnikov, kar nam daje občutek, da nimamo opravka z ljudmi, temveč z nezmotljivo tehnologijo. Toda ne pozabimo, da delovanje te tehnologije usmerjajo algoritmi, te pa so sprogramirali posamezniki, ki jim na koncu prav tako zaupamo. In s tem se krog zaupanja med ljudmi sklene.

LENARČIČ, Blaž. (Učinki informacijsko-komunikacijske tehnologije), Ognjišče, 2018, leto 54, št. 7, str. 80-81.

IKT 00 2018 lenarcic2Imam 422 prijateljev, vendar sem osamljen. Govorim z vsemi, vendar me nihče izmed njih resnično ne pozna. Moja težava je v tem, da ne vem, ali naj gledam v njihove oči ali imena na ekranu. /.../ Ozrl sem se naokrog in spoznal, da so mediji, ki jih imenujemo družabni, vse prej kot to. Ko odpremo računalnik, zapremo vrata svojega doma. Vsa tehnologija, ki jo imamo, je zgolj iluzija skupnosti, tovarištva, občutka vključenosti /.../.

To je uvod v daljšo poezijo, ki jo je napisal Gary Turk in jo pred štirimi leti v obliki videa objavil na internetu. Avtor v njej razmišlja ali bolje rečeno svari pred tehnologijo, ki obljublja večjo stopnjo povezanosti, in to z minimalnim naporom, vendar nas v realnosti (po njegovih besedah) vedno bolj potiska narazen.

KAJ SO POVEZAVE MED LJUDMI?
Definicija omrežja pravi, da je to povezava med vsaj tremi točkami. Socialno omrežje strokovni izraz in pomeni povezavo med vsaj tremi posamezniki, organizacijami, skupinami. V vsakdanjem življenju posameznikov ima naslednje vloge: pretok informacij (npr. medsebojno obveščanje), socialno priporočilo (povej mi, s kom se družiš, in povem ti, kdo si) ter nadzor nad informacijami (npr. določene informacije zadržimo zase in jih uporabimo v svojo korist). Socialna omrežja so torej izjemno pomembna, ker nem pomagajo razumeti kako delujejo trgi, skupnosti in nenazadnje kako se spreminja družba.  Socialna omrežja so nastala s povezovanjem ljudi, torej so stara kot družba. Njihovo znanstveno preučevanje se je pričelo v 19. stoletju. Največji razcvet in razvoj pa to področje doživlja v sedanjem obdobju z izjemno razširjenostjo in priljubljenostjo aplikacij za medsebojno povezovanje posameznikov.

Antropolog Robin Dunbar je na podlagi preučevanja velikosti človeških možganov (neokorteksa) v prvi polovici devetdesetih let prejšnjega stoletja razvil enačbo, s katero lahko izračunamo prag velikosti skupine ljudi, ki jo je posameznik še sposoben obvladovati, da ne pride do preobremenitve z odnosi. Prišel je do števila 147,8, ki se ga zaokrožuje na 150. T. i. Dunbarjevo število predstavlja zgornjo mejo posameznikov, s katerimi smo lahko v pravem odnosu. Robin Dunbar je razložil, da so to ljudje, katerim se nam ne bi bilo nerodno nenapovedano pridružiti pri pijači, če bi slučajno naletel nanje. Dunbarjevo število velja kot zgornja meja števila prijateljev, ki jih ima lahko povprečen posameznik.

FACEBOOK ≠ SOCIALNO OMREŽJE
V angleškem jeziku se je za aplikacije, namenjene povezovanju posameznikov na strokovnem in poljudnem področju, uveljavil termin social network sites, ki v slovenščini (še) nima uradnega prevoda. Prav to je razlog, da se je za poimenovanje teh aplikacij pričelo uporabljati besedne zveze socialna omrežja, družbena omrežja in družabna omrežja. S pravilnostjo in (ne)smiselnostjo uporabe zadnjih dveh poimenovanj se na tem mestu ne bom ukvarjal, bom pa izpostavil napačno uporabo termina socialna omrežja. Socialno omrežje je uveljavljen znanstveni termin z bogato teoretsko in raziskovalno tradicijo, ki označuje natančno določen družbeni pojav. To pa nikakor niso Facebook, Twitter, You Tube, niti katera izmed ostalih popularnih aplikacij, ki so zgolj pripomočki, namenjeni povezovanju posameznikov.
Z vsakim na novo ustvarjenim profilom se svet zmanjša
Glede na to, da ima na Facebooku danes več kot četrtina svetovnega prebivalstva ustvarjena uporabniška imena oz. profile, se kar samo od sebe postavlja vprašanje, kakšna je verjetnost, da se dva naključno izbrana uporabnika med seboj poznata. S podobnim vprašanjem sta se v kontekstu fizičnega sveta pred desetletji ukvarjala Jeffrey Travers in Stanley Milgram, ki sta izvedla odmeven eksperiment. Njun primarni namen je bil poiskati odgovor na t. i. problem majhnega sveta. Ideja, ki stoji za tem, je, da svet postane majhen, ko nanj gledamo z vidika števila korakov oz. posrednikov, ki so potrebni, da določena oseba pride do katere koli druge osebe na svetu. Eksperiment je bil zastavljen tako, da sta naključno izbrala 269 posameznikov iz ZDA ter vsakemu izmed njih poslala pismo, v katerem sta bila ime in naslov borznega posrednika iz Bostona. Sodelujoči so morali pismo poslati prijatelju ali znancu, za katerega so menili, da ga bo dostavil čim bliže ciljni osebi. Ideja eksperimenta je bila na podlagi analize seznama imen iz pisem, ki pridejo na cilj, ugotoviti, kako blizu sta si naključno izbrana posameznika iz vzhodnega in zahodnega dela ZDA. Izmed vseh poslanih pisem jih je na cilj prispelo 64 (29 %), in to v 5,2 koraka.
V zadnjem času so bile izvedene raziskave, ki so problem majhnega sveta preučevale na primeru uporabnikov Facebooka. Rezultati so pokazali, da sta bila dva naključno izbrana uporabnika leta 2008 med seboj oddaljena 5,2 koraka, leta 2012 se je s povečanjem števila uporabnikov razdalja zmanjšala na 4,7 koraka, leta 2016 pa na 3,5 koraka, in to na ravni celega sveta. Zmanjševanje števila korakov v razdalji med uporabniki teh aplikacij nima posebnega vpliva na intenzivnost njihovih medsebojnih odnosov, ampak v prvi vrsti predstavlja bližnjice pri vzpostavljanju stikov z določenimi ljudmi (t. i. socialne bližnjice). Da se med dvema osebama razvije prijateljstvo, je še vedno potrebno veliko več kot zgolj vzpostavitev vezi med njima.

    Eden izmed vodilnih raziskovalcev velikih (socialnih) omrežij je dr. Jure Leskovec (pogovor z njim je bil objavljen leta 2012, v februarski številki revije Ognjišče). Raziskovalno pot v ZDA je pričel z analizo povezav uporabnikov Microsoftovega sistema za izmenjavo besedilnih sporočil Messenger (MSN). Sistem MSN je v času njegove raziskave (tj. junija 2006) uporabljalo 240 milijonov ljudi, ki je  opravilo približno milijardo pogovorov na dan. Na teh podatkih je dr. Leskovec med drugim preveril teorijo o šestih stopnjah ločenosti. S tem namenom je izbral tisoč̌ naključnih uporabnikov aplikacije MSN ter izračunal, koliko poznanstev jih loči od preostalih 180 milijonov. Pokazalo se je, da dva naključno izbrana uporabnika aplikacije v povprečju loči 6,6 koraka oz. posrednika, kar je zgolj 4 desetinke več od rezultata Milgram-Traversovega poskusa.
POPOLNI TUJCI
Prijatelj je opredeljen kot oseba, ki je z nekom v iskrenem, zaupnem odnosu, temelječem na sorodnosti mišljenja in čustvovanja. Vendar se danes to besedo uporablja zelo ohlapno, pri čemer ima zasluge predvsem aplikacija Facebook, saj daje v isti (prijateljski) koš vse vrste povezav med posamezniki (znance, nekdanje poznane, ljudi, ki smo jih spoznali pred desetimi minutami, ljudi, ki jih sploh ne poznamo, in tudi prave prijatelje). Ta zmeda zelo dobro kaže, kako so aplikacije za povezovanje posameznikov postavile na glavo stoletja uveljavljene družbene in psihološke norme, tako da so spremenile določeno besedo ali njeno bistvo. Dejstvo je namreč, da med ljudmi obstajajo različne vrste povezav, od katerih ima vsaka svojo vlogo, pričakovanja ter stopnjo zaupanja. Temu primerno tudi vsaka povezava zahteva določeno stopnjo napora in časa, ki ga moramo vložiti v posamezen odnos. Ohranjanje statusa najboljšega prijatelja (močna vez) zahteva ogromno čustvene energije, časa in napora, zaradi česar je njihovo število temu primerno nizko. Vložek v vzdrževanje statusa znanca (šibka vez) pa je relativno majhen, včasih zadostuje že pozdrav, kar pomeni, da je njihovo število v socialnem omrežju posameznika lahko izjemno visoko. In velika večina facebook prijateljev sodi v to kategorijo. Čeprav je zelo težko priti do točnih podatkov števila prijateljev povprečnega uporabnika aplikacije Facebook, so bile preverjene ocene za posamezna leta naslednje: leta 2009 je imel povprečni uporabnik Facebooka 120 prijateljev, dve leti kasneje 190 in leta 2016 že 370. Predstavljajte si, kako naporno bi bilo vzdrževanje tako velikega socialnega omrežja brez Facebooka. Kolikšen psihološki, čustveni in časovni napor bi morali vlagati v te odnose, da bi jih ohranili? S Facebookom in ostalimi podobnimi aplikacijami pa je to dokaj enostavno in hitro. Že avtomatiziran opomnik o datumu rojstnega dne prijatelja pomembno prispeva k ohranjanju stika oziroma določenega odnosa med dvema uporabnikoma. Da ne omenjam preprostega klika na gumb všeč mi je pod objavo prijatelja, s čimer mu sporočim, da je prisoten v mojih mislih. Seveda pa pravo prijateljstvo terja napor in čas. Naši najpomembnejši odnosi niso nastali preko aplikacij, ampak skozi številna osebna srečanja ter dolgoletne napore. In tega nikakor ne bi mogli izvesti preko Facebooka, ne glede na to, kolikokrat bi kliknili gumb všeč mi je.

NAMIŠLJENI PRIJATELJI
Ste se kdaj vprašali, s koliko prijatelji, ki jih imate na seznamu svojega profila, se dejansko tudi pogovarjate preko te aplikacije? Kot kaže raziskava nekdanjega Facebookovega sociologa Camerona Marlowa, večina uporabnikov objave svojih prijateljev zgolj spremlja in ne glede na to, ali imajo na svojem seznamu sto ali petsto prijateljev, se pogovarjajo z največ desetimi izmed njih, največ štiridesetim pa sledijo v smislu pregledovanja objav. V čem je torej smisel imeti veliko število prijateljev na Facebooku? Mogoče se odgovor skriva v tem, da želimo imeti veliko občinstvo, ki komaj čaka, kaj bomo objavili. Nam mogoče veliko število prijateljev daje občutek priljubljenosti? Verjetno nekaj šteje tudi dejstvo, da veliko število prijateljev na Facebooku danes pomeni višji družbeni status.
Ne glede na to, kateri izmed ponujenih odgovorov vam je bližji, se morate zavedati, da prevladujoča potrošniška logika, po kateri je količina pomembnejša od kakovosti, pri prijateljstvu popolnoma odpove. Če torej parafraziram Garyja Turka, svojim facebook prijateljem namesto všečka raje podarimo ljubezen.

  • Marca 2018 je imel Facebook 1,45 milijarde dnevnih uporabnikov in 2,20 milijarde mesečnih uporabnikov.
  • Facebook je bil ustanovljen 4. februarja 2004. Ta dan so v podjetju razglasili za dan prijateljstva, ki se ga vsako leto obeleži na poseben način (letos so uporabnikom omogočili podeljevanje posebnih nazivov prijateljem, npr. vedno mi krije hrbet, levjesrčni, najboljši).
  • Facebookov profil je z 208138200 prijatelji/všečki najpopularnejša stran aplikacije.
  • Uporabniki Facebooka preživijo na aplikaciji povprečno 20 minut na dan.
  • Facebook ustvari 4 petabajte (4294967296 MB) podatkov na dan.
  • Na Facebooku je vsak dan objavljenih 350 milijonov fotografij.

 

LENARČIČ, Blaž. (Učinki informacijsko-komunikacijske tehnologije), Ognjišče, 2018, leto 54, št. 6, str. 80-81.

Vse večja vloga informacijsko-komunikacijskih tehnologij (IKT) v vsakdanjem življenju je privedla tudi do novih oblik nasilja med otroki in najstniki. Pri tem je bistveno, da se je nasilje iz šol, igrišč, ulic ... preselilo ali bolje rečeno razširilo tudi na svetovni splet. V praksi to pomeni, da nasilje nikoli ne preneha, saj mu zaradi načina delovanja IKT žrtev ne more ubežati niti v fizično oddaljene niti najbolj intimne kraje, kot je dom. Da, nasilneži in izsiljevalci sedaj vstopajo tudi v stanovanja in celo v otroške sobe. Njihovo prisotnost namreč določa domet internetne povezave. Poleg tega se spletno nasilje od tradicionalnega razlikuje tudi po hitrosti, s katero se širi nasilna vsebina, in po potencialno neomejenem številu ljudi, ki ga lahko izvaja.
Spletno nasilje se pojavlja v različnih oblikah, izmed katerih sta med današnjimi otroki in najstniki najbolj razširjena medvrstniško nasilje (angl. cyberbulling) in maščevalna pornografija (angl. revenge pornography). Maščevalna pornografija je vrsta spolnega nasilja in je ena izmed najhujših oblik spletnega nasilja, saj žrtev do skrajnosti poniža, ji odvzame dostojanstvo in družbeni ugled. Z njenimi posledicami se težko soočajo že odrasli, kaj šele otroci. Zato strokovna literatura v primeru maščevalne pornografije pa tudi dolgotrajnega medvrstniškega spletnega nasilja med mlado populacijo vse bolj izpostavlja povečano tveganje za samomor. Zgodba, ki jo predstavljam v nadaljevanju, je eden izmed najbolj odmevnih primerov spletnega nasilja, ki se je končalo skupaj z žrtvinim življenjem.

IKT 05 2018aOBIČAJNA NAJSTNICA
Amanda Todd je živela v mirnem in urejenem kanadskem predmestju. Takšnem, kot jih poznamo iz hollywoodskih filmov. Starša sta bila prepričana, da je v tem okolju varna pred nevarnostmi sodobne družbe. Njeno internetno življenje se je pričelo popolnoma nedolžno, kot večina trinajstletnic je tudi ona imela sanje o uspešni pevski karieri, zato je posnetke objavljala na svojem kanalu na Youtubu. Pela je zelo dobro, kar so potrjevali tudi pozitivni komentarji, ki jih je prejemala od spletnih gledalcev. Takšno odobravanje ji je dajalo potrditev in želeno pozornost, ki ju med vrstniki ni bila deležna. Obenem pa jo je spodbujalo k nadaljevanju tega početja.

INTERNET POSTANE AMANDIN ODER
Na določeni točki svoje spletne pevske kariere je Amanda želela narediti korak naprej, in sicer nastopati v živo preko spletne kamere. Glede tega sta starša, ki sta bila takrat že ločena, imela nasprotujoči si mnenji. Mama nikakor ni hotela pristati na to, da bi Amanda imela lastno kamero, oče pa v tem ni videl nič slabega. Ravno nasprotno, prepričan je bil, da bo s kamero internet postal njen oder. In ji jo je kupil. S tem je Amanda vstopila v svet videoklepetalnic, kjer se srečujejo ljudje s celega sveta. Vsak s svojim razlogom, motivom, zgodbo, težavo ... Njena soba se je spremenila v globalno koncertno dvorano. Pozornost njenega občinstva se je premaknila od zvoka k vizualni podobi in v središče je stopilo njeno telo. Amandini nastopi v video klepetalnicah so izzvali odobravanje in postajala je vse bolj navdušena nad lastno spletno podobo. Zaradi uspehov na internetnem odru je postajala tudi vse bolj drzna. Neke noči, ko je njen nastop gledalo 200 ljudi, je sprejela odločitev, ki jo je preganjala do konca življenja.

IKT 00 2018 lenarcicMedvrstniško spletno nasilje je agresivno, namerno dejanje ali ravnanje, ki ga nad žrtvijo izvaja skupina ali posameznik preko IKT. Takšno nasilje se pojavlja v različnih oblikah, med katerimi so najpogostejše: norčevanje, žaljenje, ustrahovanje, opravljanje, izsiljevanje, grožnje. Če se ti zgodi, da postaneš žrtev spletnega nasilja, ne odgovarjaj na sovražna, izsiljevalska ali žaljiva sporočila, shrani jih kot dokaz nadlegovanja in – najpomembnejše – o tem povej odrasli osebi, ki ji zaupaš.

SPOLNO NASILJE NAD AMANDO
Amanda se je zelo vživela v spletni nastop, tako močno, da je v zanosu za trenutek dvignila majico, pod katero ni imela ničesar. Teh nekaj sekund je bilo dovolj, da jo je eden izmed gledalcev ujel na zaslonsko sliko. Čez nekaj dni je prejela fotografijo in sporočilo, pod katerim je bil podpisan Tyler Boo. Zahteva je bila kratka in jasna, še ena predstava, fotografija bo izbrisana in nato sva zaključila. V nasprotnem primeru bo fotografija poslana prijateljem, sošolcem in sorodnikom. Amanda se je takšnemu izsiljevanju uprla in zahteve ni izpolnila. Izsiljevalec je grožnjo uresničil, fotografijo objavil na pornografski spletni strani, povezavo pa posredoval vsem njenim facebook prijateljem in mami. Amandina mama je z dogodkom takoj seznanila policijo, vendar zaradi drugih prioritet primera niso preiskovali.

DEKLE NA SLIKI
Amanda je v trenutku postala dekle na sliki. Njen ugled je bil uničen in samopodoba popolnoma porušena. V šoli so jo pričeli zmerjati z različnimi vzdevki, prejemala je nespodobna povabila, sošolci in prijatelji so se je izogibali. Medvrstniško nasilje jo je spravilo v hudo stisko, obenem pa ni imela sogovornika. Izsiljevalcu je popustila in misleč, da se bodo težave končale, izvedla predstavo. Vendar Tylerja Booja to ni ustavilo. Hotel je še, v nasprotnem primeru bo razširil posnetke po celem mestu. Amanda je tudi tokrat popustila.

SENCA IZ PRETEKLOSTI
Od zadnje zahteve Tylerja Booja je minilo eno leto. V tem času se je Amanda preselila v drugo mesto, kjer je ni nihče poznal, niti ni ničesar vedel o njeni preteklosti. Ravno ko se ji je življenje uredilo, se je izsiljevalec ponovno oglasil. Tokrat je zahteval tri petnajstminutne predstave. Amanda mu je odgovorila z izzivom, naj pride osebno iskat, kar želi, če ga seveda ni preveč strah. Tyler Boo je odreagiral, kot je najbolje znal. Na Facebooku je ustvaril lažni profil in se pod pretvezo, da prihaja na šolo kot nov učenec, povezal z Amandinimi prijatelji ter sošolci. Ko je pridobil 280 prijateljev, je profilno fotografijo zamenjal s slavno fotografijo. Amandi se je ponovno sesul ves svet.

    V večini primerov se maščevalna pornografija razvije iz sekstinga. Izraz označuje pošiljanje fotografij golih delov lastnega telesa prek MMS sporočil ali spletnih aplikacij. To početje je priljubljeno predvsem med najstniki. Včasih se zgodi, da so fotografije, ki so bile namenjene le določeni osebi (npr. fantu/punci) iz različnih razlogov (npr. prekinitev zveze, postavljanje pred prijatelji) poslane naprej drugim osebam. V takšnem primeru govorimo o maščevalni pornografiji. Izpostaviti je treba, da je širjenje fotografij gole mladoletne osebe kaznivo dejanje širjenja otroške pornografije.



S. O. S.
Zaradi kombinacije maščevalne pornografije, spletnega izsiljevanja in medvrstniškega nasilja je Amanda zbolela za depresijo ter pričela s sampoškodovalnim vedenjem. Plenilec jo je počasi uničeval s pomočjo njene okolice. Ker se je počutila ponižano, se je socialno izolirala. Večino časa je preživela doma, sama z mislimi ... V enem izmed dnevniških zapisov iz tistega obdobja pravi, da vsak dan joče, dokler ne zaspi, ker jo to dogajanje tako močno boli. V septembru 2013 je posnela in na Youtubu objavila devetminutni video (ki je še vedno dostopen) z naslovom Moja zgodba: borba, medvrstniško nasilje, samomor in samopoškodovanje, v katerem je preko kartic z napisi (iz)povedala svojo zgodbo. Kot pred dvema letoma je tudi tokrat od spletnega občinstva prejemala sporočila podpore, razumevanja in sočustvovanja. Vendar je niso dvignila, napolnila s samozavestjo ali popravila samopodobe. Amanda je 10. 10. 2013 na svojem domu sprejela odločitev, da konča življenje. Stara je bila 15 let.

ŽIVI IN PUSTI ŽIVETI
Zgodbo Amande Todd sem izbral, ker je šolski primer nastanka in poteka spletnega spolnega nasilja ter njegove nadgradnje v kombinacijo spletnega in fizičnega medvrstniškega nasilja. Brez težav bi lahko namesto Amande izbral katerega izmed mnogih primerov slovenskih najstnikov, ki je imel srečnejši konec. A zaradi občutljivosti tematike in s tem povezanega varovanja zasebnosti sem raje ostal pri žrtvi, ki se je sama odločila, da spregovori o tem, kar se ji je dogajalo. Poleg tega smo ljudje veliko bolj dojemljivi za sporočila, ki jih prinašajo tragični dogodki. In ker je sporočilo tega prispevka zelo pomembno, sem se namenoma odločil za žalosno zgodbo. Charlie Chaplin je v nekih drugih časih in kontekstu izrekel naslednjo misel: »Moja bolečina je morda nekomu razlog za smeh. Toda moj smeh ne sme biti nikoli nikomur razlog za bolečino.« Ko naslednjič na spletu naletiš na vsebino, ki je do koga žaljiva, se spomni nanjo.

Amandi je uničil življenje moški, ki je živel na Nizozemskem. Pripadal je internetni subkulturi Capperjev, ki na spletu prežijo na najstnice ter jih z različnimi (psihološkimi) prijemi in zvijačami pripravijo do tega, da pokažejo svoje golo telo pred spletno kamero, nato pa naredijo zaslonsko sliko. Takšne fotografije jim služijo kot statusni simbol v njihovi skupnosti, obenem pa so tudi predmet spletnega izsiljevanja žrtev (sextortion). Izsiljevanje se seveda nikoli ne konča in žrtev se ujame v zanko, iz katere skoraj ni rešitve. Policijska preiskava je odkrila, da je Tyler Boo v tistem času, ko je izsiljeval Amando, uporabljal 90 lažnih imen, upravljal 86 facebook profilov in preko njih hkrati izsiljeval 75 najstnic po celem svetu.

LENARČIČ, Blaž. (Učinki informacijsko-komunikacijske tehnologije), Ognjišče, 2018, leto 54, št. 5, str. 80-81.

Zajemi vsak dan

Kristus je trpel za nas in nam zapustil zgled, da bi hodili po njegovih stopinjah ... Ko so ga sramotili, ni vračal sramotenja, ko je trpel, ni grozil, ampak je vse prepustil njemu, ki pravično sodi.

(apostol Peter)
Petek, 29. Marec 2024
Na vrh