Vašo revijo berem že od ranih otroških let in mi je bila pogosto vir moči, pozitivnega mišljenja, dajala mi je voljo do življenja v prevečkrat žalostnem svetu s pomanjkanjem vrednot. Hvala Vam za to.

Tokrat pa je pismo 'Pa naju dajte v dom' in odgovor nanj v meni povzročil nemir. ... Naj povem svoj primer. Moževa mama je postopoma zbolevala za hudo boleznijo, ki jo je povsem priklenila na posteljo. Nekaj časa smo shajali. Malo je bila doma, malo v bolnišnici. Sama sva bila pri hiši in pri tem sva skrbela še za dva majhna otroka, kmetijo in poleg tega je bila še služba. Sem namreč učiteljica in gotovo veste, da tudi ta poklic zahteva mnogo napora, dobrih živcev in vsaj občasnega počitka. Ko nismo več zmogli, smo mamo dali v dom. Potrebuje namreč stalno prisotnost, veliko priprav, da jo sploh lahko dvignejo na voziček, posebej prilagojeno kopalnico s širokimi vrati in prilagojeno tuš kabino, nobene stopničke zaradi vozička ... Med vsakimi počitnicami smo jo vzeli domov na dopust, kar je bilo zame še posebej obremenjujoče, saj bi takrat potrebovala vsaj malo oddiha, da si spočijem živce in okrepim telo. Ko sem jo potem v njeni bolezni šla negovat, sem v mislih povabila zraven Jezusa, da bom zdržala in zdelo se mi je, da je njena bolniška soba kot svetišče zaradi njenega velikega trpljenja. Bolezen jo je spremenila, zahvalila se mi je za nego. Vendar ni mogla iz svoje kože. Ukazovala je, kaj smejo najini otroci in česa ne. Nagovarjala je moža, da mora biti otrok tepen, če naredi kaj narobe. Ni smel iti s cerkvenim zborčkom za dva dni na duhovne vaje ... Jaz bi bila ob njej povsem privezana. Niti svojih ostarelih staršev, ki so sto kilometrov daleč stran, ne bi mogla obiskati. Svojih otrok ne bi mogla voziti niti k ministrantom, k skavtom. Nobenega dopusta ne bi imela. Oprostite, če bi to trajalo leta in leta, bi se mi zmešalo. Kdo bi potem poskrbel za moje otroke? Zdaj pa naj imam slabo vest, ker smo jo dali v dom! Saj plačujemo in tam ima boljšo oskrbo kot bi jo lahko imela doma. Sestre so prijazne bolj kot bi bila lahko jaz. Ima svoj red nege, hranjenja... Jaz ji ob službi tega ne bi mogla nuditi. Ali naj pustim službo in tvegam, da je nikoli več ne bom dobila? V teh časih gotovo ne. To traja že pet let.

Dandanes so nekateri ljudje res dolga leta ali celo desetletja priklenjeni na posteljo. Včasih ni bilo toliko tega in ženske so bile večinoma doma

Svet se spreminja in miselnost, ki je veljala za neke druge čase, je postala zastarela in se mora spremeniti.

Takole razmišljam. Namesto, da obsojate kar na splošno , raje razmislite, kako bi takšnim družinam pomagali. Zavedati se moramo, da je to problem vse družbe, ne samo družine, ki se je znašla v takšnem položaju, potem ji pa drugi ljudje naložijo še moralno krivdo. Mnogo krajev je že poskrbelo ( s pomočjo Karitas) da imajo svoj dom za ostarele, v katerem sodelujejo z druženjem , delavnicami, nego tudi ljudje iz okolice, ki čutijo usmiljenje ali dolžnost, da nekaj naredijo. Tako ostanejo ostareli v svojem okolju, mnogi jih pridejo lažje obiskat v dom, kot domov , ker s tem še bolj obremenjujejo domače. Tudi po drugih krajih bi lahko naredili tako. Tako kot so nabirke za obnovo cerkva ..., so lahko tudi v Cerkvi nabirke za ureditev takšnih domov. Ker se to tiče nas vseh in ga bo lahko vsak od nas kmalu potreboval, mislim da bi bil odziv velik in pozitiven. Samo nekdo mora biti motor vsega tega.

Takšni domovi so tudi bistveno cenejši od tistih profitnih, ki jih gradijo občine, in je v ceno vračunano še vračilo kredita za njegovo izgradnjo.

Mogoče so te besede malo trde, toda narekovalo jih je življenje. Trpljenje je ena od sestavin našega življenja in z njim moramo vsi računati, ne pa ga nalagati samo nekaterim. Dokler smo še zdravi in pri močeh, lahko naredimo nekaj v tej smeri in s tem damo malo drugačen, pa kljub temu pozitiven zgled našim otrokom.

Hvala za to, ker ste si vzeli čas in prebrali moje pismo.

Mateja

Vsaka medalja ima 'lice' in 'naličje'. Navadno gledamo 'lice'. Tudi na vsak problem gledamo z različnega vidika ali zornega kota. Lahko gledaš z enega zornega kota, lahko pa z drugega. Ker je pismo, na katero sem odgovarjal vsebovalo izkušnje z enega zornega kota, – stari starši in njihovo bivanje v družini, oziroma v domu za ostarele, – sem se bolj posvetil temu vidiku. Priznati moramo, da je mnogo več ostarelih, ki se čutijo odveč, kot tistih, ki so deležni velike pozornosti in ljubezni s strani svojih domačih, prijateljev, sorodnikov ..., pa naj živijo v domu za ostarele ali na svojem domu, pri sorodnikih ... S krščanskega vidika to ni prav. Kot duhovniki moramo na to opozarjati. Tudi tu je več stopenj. So družine, ki bi rade skrbele za svoje domače, se za to trudijo, ampak tega ne zmorejo ali zmorejo samo v skromnejši obliki. Vemo pa da je ljubezen iznajdljiva. Našli bodo način, kako jim kazati svojo ljubezen in hvaležnost. Predvsem namreč manjka pokazati ostarelim, da jih imamo radi. Za te ljudi velja tista ura, ko ste z njimi, se pogovarjate, več kot še tako bogato darilo.

Ti sprožaš drugi vidik, drugi problem: »Namesto da obsojate, razmišljajte, kako bi pomagali«. Mislim, da se Cerkev glede tega nima česa sramovati. Prve domove za ostarele so postavljale župnije, škofije, kongregacije in prav v ta namen ustanovljeni redovi. Prav tako je bilo z prvimi bolnišnicami. Zakaj danes ni več tako? Po vojni in 'osvoboditvi' je država nacionalizirala vse take ustanove in redovnice odpustila. Prav je, da država prevzame skrb za ustanove, ki so namenjene vsem, ki tako pomoč potrebujejo (bolnišnice, domove za ostarele,vrtce, in seveda šole). Zato tudi pobira davke. Moramo reči, da nekateri podjetni župniki tudi danes iščejo, kako bi ustvarili domove za ostarele. V Sloveniji je več takih župnijskih domov. Delno jih financira država. Cerkev sama bi jih ne mogla, saj nima primernih dohodkov. Tega se ne da rešiti s kakšno cerkveno 'nabirko', kot predlagaš ti. Tudi ni prva naloga Cerkve ukvarjati se s takimi materialnimi posli, ki bi jo odvrnili od glavne njene naloge: oznanjati evangelij. Učiti vernike verskih resnic in opravljati bogoslužje (deliti zakramente).

Odnos do starejših je večkrat poln zapletov, imajo drugačne poglede na marsikaj, na vzgojo, na to, kar je prav, in kaj ne. Tu je potreben pogovor, tudi če imaš ti prav. V marsičem so domovi bolj pripravljeni za naloge, ki so povezane z ostarelimi. Važno je to, da jih ne pustimo samih, da se jim posvečamo, si vzamemo čas zanje. To pa ni vedno lahko, je pa tisto prvo, kar zahteva od nas Gospod: »Po tem bodo vsi spoznali, da ste moji učenci, če boste med seboj imeli ljubezen« (Jn 13,35).

V bistvo misliva enako. Tudi vaše ravnanje je čudovito, ko nam govorite o tem, "da se vam je zdelo, da je njena bolniška soba kot svetišče, zaradi njenega velikega trpljenja". Kar tako naprej!

oče urednik Franc Bole

Veliko berem Ognjišče od začetka do konca. Zelo mi je všeč, še posebno Pismo meseca, Naši preizkušani bratje ...

Oče, imam vprašanje za vas in vas prosim, če mi odgovorite. Z možem imava štiri otroke: dve hčere in dva sinova. Zavedava se, da je danes 'težek' čas in hiter tempo življenja. Pa vendar se sprašujeva, kaj bo z nama?! Kot mnogi drugi, sva delala cele dneve in skoraj bi tudi po noči, da sva zgradila dom in otroke spravila do kruha. Otroci so poročeni, hvala Bogu, v službah, na domu je najmlajši sin z družino. Midva seveda nisva več tako zdrava in že v letih. Otroci se izgovarjajo, da za naju ne morejo skrbet, če slučajno obnemoreva. Da je to naporno zanje. Tudi sin, ki je na domu, se tega brani. Seveda, sva rekla: »Ja, pa naju dajte v dom. Potem ali bo šla hiša, ali pa plačajte vsak nekaj.« Ne, tudi to ni v redu. Midva z veseljem popaziva na vnuke, ni važno, od katerega otroka je. In tako rekoč morava biti vedno na razpolago, da gredo po nakupih, v službo, na sprehod ... A otroci ne morejo za nas skrbeti, pa tudi niso pripravljeni denarno pomagati.

Z možem se sprašujeva, ali sva res tako slaba starša, ali kaj je narobe. Oprostite, oče urednik, ali bomo morali stari ljudje živi v grob? Smo verna družina, še vedno vsak dan molimo, z možem sva skrbela za najine starše tudi v bolezni, do zadnje ure. Še na misel nama ni prišlo, da bi jih dala v dom. Tudi težke bolezni so bile, a sva čez dan delala v službi in doma. V času bolezni očeta in tašče sva se menjavala. Nekaj časa sem jaz ponoči spala, potem pa mož. Seveda so nama priskočili na pomoč sorodniki. Bog jim povrni! Ne razumem, kaj je z današnjimi mladimi. Veva, da je težko in niso samo naši takšni, a vseeno naju skrbi in ne razumeva svojih otrok, kaj šele drugih. Misliva, da sva jima dala dober zgled, kaj pa oni? Še posebno sin, ki je na domu kakšen zgled dajejo svojim otrokom?! Njegova hčerka, stara devet let, mi veliko krat pravi: »Babi, zakaj pravita ati in mami, da nimata časa za vaju?« Jaz tebe pa dedija ne dam v dom. Oče urednik, prosim, povejte nama, svetujte, kaj storiti.

Spomnim se pregovora: »Ti očeta do praga, sin tebe čez prag.« Nekako takole. A žal, misliva, da so se moralne in družinske vrednote RAZVREDNOTILE.

Hvala za odgovor in lep pozdrav, prosim ne napišite imena, saj bova kregana.

Oba zaskrbljena starša, Marjeta in Anton

Glede imen bodita brez skrbi, zamenjujemo jih redno, ker vemo, kako smo Slovenci 'radovedni' in bi radi na vsak način izvedeli, kaj sosed "kuha za kosilo". Ta naš način 'skrivanja' podatkov tudi večkrat povemo. Spremenimo ne samo imena, ampak tudi druge podatke (število otrok in njihov spol, starost itd.). Stvari, ki niso bistvene za razumevanje problema, ki ga postavlja pismo. Smešno je to, da kljub vsemu mnogi ugibajo, kdo bi to bil, in ali pisca pisma poznajo. Velikokrat mislijo, da vedo, kdo je pisal, in se spravijo na osebe, ki nimajo pojma o pismu. Nas zanimajo dejstva ter problemi, ki jih načenjajo in nič drugega. Zato nikar ne bodite 'vsevedi', prepričani, da ste prepoznali pisca. Skrbi naj vas raje, kaj ima problem povedati tudi vam ali vašim najbližjim.

Uvod je bil nekoliko daljši, pa morda ne brez učinka.

Različne dobe imajo različne načine razmišljanja in tudi način življenja. In ta način se hitro spreminja. Tisti, ki smo malo več potovali po svetu, zlasti po tretjem svetu – misijonih, vemo, kako so v tem svetu, ki ga imamo za zaostalega, prav odnosi med generacijami drugačni kot pri nas. Ostareli ljudje uživajo ugled in so deležni velikega spoštovanja. Priznavajo jim njihovo življenjsko modrost in izkušnje. Starejši so tisti, ki odločajo o najbolj važnih zadevah v družini in v rodbini. Zdi se nam, da je to povsem razumljivo in v redu. Vemo, da tega pri nas ni. Pri nas velja samo pridobitnost, zaslužek, denar. Dokler starši prinašajo v hišo denar, so 'glavni'. To pa se v današnjem načinu življenja lahko hitro spremeni. Starši delajo v tovarni na polju, skrbijo, da prehranijo otroke ... Po večini niso imeli prilike, da bi se izobrazili, dosegli bolj važno mesto v službi. Mladi imajo veliko več možnosti za izobrazbo. Če se potrudijo, če imajo talent, lahko hitro pridejo do bolj donosnega dela, kot njihovi starši. Danes je sicer precej drugače, ker je toliko brezposelnosti, zlasti med mladimi. Tudi tisti, ki imajo talent ali izobrazbo, se morajo zadovoljiti z bolj skromnimi dohodki ali čakati na priložnost.

Starši, ki so že v pokoju, ali se bližajo tej dobi, so lahko velika pomoč svojim otrokom in vnukom. To omenjata tudi vidva. Lepo je, če si člani družine med seboj pomagajo, posebno ko imajo še majhne otroke. Vendar ima ta medalja tudi naličje, ki ga vidva postavljata v tem pismu. Kaj pa, ko stari starši onemorejo ali zbolijo? Včasih je bilo zelo enostavno: ostali v družini so skrbeli zanje. Ne gre za vprašanje prehrane ali hiše nad glavo, tople sobe ali postrežbe. Gre za medčloveške odnose. Pozornost, ki so jo lahko deležni, ali pa je ni. Moreč je že ta občutek, ki ga imata po pogovorih s otroci, da "za naju ne morejo skrbeti, če slučajno obleživa, da je to naporno zanje". To je prvovrstna sebičnost! Ko sta vidva garala za hišo in za njihovo preživetje, šolanje ... Mar niso oni dolžni ničesar vračati? Trenutno tega najbrž niti ne potrebujeta, vendar bi morali biti pripravljeni vračati vsaj delček ljubezni, ki sta jim jo dala. To je tisto, česar ne razumem. Morda bo kdo rekel, da so danes pač drugačne razmere, ni stanovanj, ni služb, plače so nizke... Nihče me ne bo prepričal, da se danes živi slabše, kot pred petdesetimi ali več leti. Problem je nekje drugje: hoteli bi imeti čim več, hoteli bi imeti vse. Če je od tega odvisna naša sreča, potem razumem, da je sreča staršev za otroke nekaj obrobnega. Toda potem bo tudi sreča nekaj 'obrobnega'!

Poznam nešteto družin, katerim je sreča drugih, staršev ... njihova sreča. Če je treba za to žrtvovati nekaj prostega časa, nekaj denarja, nekaj pozornosti, nekaj ugodja ali tudi nekaj svoje svobode, to naredijo z veseljem.

Ko včasih grem v domove za starejše, vidim dvojne prizore: postelje, ki so oblegane od domačih, otrok, starčke z nasmejanim obrazom, na žalost pa je mnogo več takih, ki ležijo osamljeni ali bulijo v strop, se nimajo s kom pogovarjati. Na srečo nekatere te osebe, zlasti ženske, držijo v rokah rožni venec in prebirajo jagode, se pogovarjajo z Bogom.

Vnuki najbolje razumejo: »Jaz dedija ne dam v dom«. Nihče ne oporeka, da morajo Domovi za ostarele biti. Sodobnih domov imamo celo premalo. To je vsekakor napredek od tistih časov, ko so starčki in starke hodile od hiše do hiše proseč 'vbogajme'. Vendar to ni dovolj. Dati kos kruha lačnemu in streho brezdomcu, je bilo premalo še za tiste čase, ki se jih komaj spominjamo. Bilo pa je več starih ljudi, ki so v svoji hiši dobili ne samo kos kruha, ampak tudi spoštovanje in razumevanje. Tega pa nam danes primanjkuje bolj kot v 'starih časih'.

oče urednik Franc Bole

Zdaj na stara leta mi je najbolj všeč revija Ognjišča, ki jo z užitkom prebiram. Sem že čez 60 let star in živim v Avstraliji. Bog je bil dober z menoj. Ker materialnih dobrin tukaj ni manjkalo, sem se zanimal bolj za duhovne dobrine. Kratki zapisi, ki mnogim ne pomenijo dosti, mi dajo snov za premišljevanje. V zadnji številki Ognjišča se lepo bere: "v življenju ni usode, je božja milost".

Delam z Azijci, Arabci in drugimi in sem spoznal pri Azijcih 'karmo' - usodo, pri Arabcih njih 'kismet'. Vsak po svoje Boga moli. V Avstraliji je vseh vrst ver, pa smo se navadili tolerantnosti in spoštovanja različnih narodov. Včasih le pride do nesporazumov in trenj, vendar se nihče ne postavlja nad druge.

Zelo me v Ognjišču pritegnejo molitve, ker verujem v moč molitve. Kako nas Oče, Stvarnik vsega stvarstva, ljubi in dokaže, da je njegova ljubezen močnejša od naših grehov. Skesane nas sprejme nazaj v svojo ljubezen. Kakor vidim različnost narodov v Avstraliji, vidim tudi božjo milost v tem, da v avstralskem parlamentu molijo Gospodovo molitev očenaš na začetku vsakega delovnega dne, čeprav so v parlamentu ljudje različnih ver. Večina teh le spoštuje višjo Oblast, ki je nad vsemi oblastmi. Zato vpletam v svojo večerno molitev tudi molitev za slovensko državo, da bi dolgo obstala. Pravijo, da imajo narodi tako oblast, kot jo zaslužijo. Ne vem. Zato prosim nebeškega Očeta, da bi tudi v slovenskem parlamentu molili podobno kot v avstralskem: »Nebeški Oče, izlij na ta parlament svoj posebni blagoslov, obenem za ljudstvo, deželo v kateri živimo, in za blagor ljudi te dežele: "Oče naš, ki si v nebesih ...", na koncu očenaša pa "... tvoje je kraljestvo, tvoja je oblast in slava vekomaj. Amen".

Iz debate se seveda začne tudi kreganje, kot povsod. Vendar v tej molitvi naših parlamentarcev v različnosti vidim velik božji blagoslov nad Avstralijo, kljub povodnjim, požarom, desetletni suši in drugim ujmam. Prosim Boga, da ohrani Avstralijo kot sveto deželo, kamor se v stiskah zatekamo vsi narodi sveta. Prosim tudi za vse ljudi na svetu, zlasti za te, ki danes zelo trpijo. Bog se ne vsiljuje v noben parlament in tudi v nobeno človeško srce, če ga sami ne povabimo. Imamo svobodno voljo, ki jo včasih uporabimo v svojo škodo. Prosim Očeta, da jo vodi po svoji volji, ker tam pri nejm se počutim bolj varnega, kot pa sam pri sebi.

"Bog ljubi brezpogojno," sem slišal avstralskega župnika pri maši v majhni cerkvici na deželi. Ali si ne bi tudi mogli privoščiti velike božje ljubezni, vse od vrha parlamenta do preprostega ljudstva? Dobimo, kar ga prosimo, sam se ne vsiljuje.

Kakor sem pred mnogimi leti čutil dolžnost javno prositi Boga za slovensko državo (na avstralski TV (2. 8. 1981), tako tudi danes molim, da svojo suverenost, ki nam jo je Bog podaril brez velikih človeških žrtev, obdržimo. Pred vojno, sem prijatelju rekel, da je bila slovenska država 'izmoljena' po mnogih žrtvah in molitvah, pa se mi je smejal.

Tudi danes nekateri mislijo enako, ko javno propagiran za 'očenaš' v slovenskem parlamentu. Kadar je hudo na svetu, je zaradi pomanjkanja ljubezni.

Janez

Tvoje razmišljanje mi je prišlo prav, saj 25. junija praznujemo dan državnosti, ko je bila razglašena samostojna Slovenija. Da bi v našem parlamentu molili očenaš, si ne drznem razmišljati, lahko pa, tako kot ti, za to molim. Prepričan sem: če bi za svojo mlado državo več molili, ne bi imeli takšnega stanja, kot ga imamo, ne v parlamentu, ne v državi. Res je, marsikaj bi se morali naučiti od držav, ki imajo že dolgo zgodovino in demokratične izkušnje. Pa tega ne naredimo, niti poslanci niti mi volivci. Človek kar ne more razumeti, da po tolikih polomijah, ki smo jih doživeli, ljudje še vedno volijo iste ljudi in stranke. Res pa je, kar si zapisal: »Morali bi se zavedati, da je Slovenija 'izmoljena' po mnogih žrtvah in molitvah«. Koliko Slovencev in Slovenk je v pobojih po vojni umiralo z rožnim vencem v roki. Smo vredni njihovi nasledniki?

Slovenci, ki ste razkropljeni po vsem svetu, nosite Slovenijo v svojem srcu, bolj kot mnogi, ki živimo na tej blagoslovljeni zemlji. Potrjuje se resnica, da tistega, kar ti je blizu ne ceniš toliko, kot to, kar ti je daleč. Na to, kar vidiš, poslušaš, srečuješ vsak dan ... se navadiš in ti ne pomeni veliko. Lepot, ki nam jih drugi zavidajo, mi niti ne opazimo. Danes, ko je toliko mladih nezaposlenih, pa tudi odraslih brez dela, je naša domovina že izgubila nekaj čara, ki ga je do sedaj imela. Bili smo ponosni, da smo Slovenci, danes pa morda ne več tako. Morda smo se prej precenjevali, sedaj pa je nevarnost, da se podcenjujemo. Eno in drugo je zgrešeno. Ko slišimo, kaj so za svojo domovino storili tisti, ki so 'zunaj', kot naš Janez, nas mora biti kar malo sram.

Iz tvojega pisma izžareva prepričanje, da so duhovne vrednote nekaj, kar moramo ceniti, kar nam je v življenju dragoceno. Lahko so v raznih religijah te vrednote nekoliko različne, vendar jih sprejemamo kot nekaj pozitivnega. Potem se lahko o tem pogovarjamo. Pri nas pa smo prišli na tako točko, ko za veliko ljudi duhovne vrednote ne pomenijo nič, se zanje ne zmenijo in se posmehujejo tistim, ki jih cenijo. To zavračanje duhovnih vrednot je bilo nekdaj Slovencem tuje in večini ljudi po svetu, pa tudi pri nas doma, je še vedno tuje. Tak odnos do duhovnih vrednot se je umetno ustvaril s pomočjo medijev, ki so ostali v rokah tistih, ki naj bi 'sestopili z oblasti', pa niso. Ohranili so sovraštvo do vere in do vernikov. Ker kakšnih tri četrt Slovencev izjavlja, da so verni, je res čudno, da na volitvah zmagujejo stranke, ki so proti veri. Tiste, ki izjavljajo, da so na strani vernikov, pa izgubljajo. To stanje razodeva dejstvo, da smo v Evropi edina ali ena redkih držav, ki nima v šoli verouka. Po moje to pomeni samo dvoje: ali smo bolj napredni, kot vsa Evropa, ali pa smo bolj konzervativni kot vsa Evropa. Na drugih področjih se ne moremo pohvaliti z kakšno posebno naprednostjo, zlasti zadnja leta, tako da je lahko zaključek samo ta, da smo politično najbolj konzervativna država v Evropi, ki drugače mislečim pusti najmanj svobode. Tega nas je lahko sram. Tudi tega, da smo na samem vrhu koruptivnosti in neučinkovitosti sodstva. Ves čas pa govorimo o demokraciji, kar pomeni, da svoje voditelje sami izbiramo. Prav v bližnji prihodnosti bomo zopet imeli priliko, da na volitvah odločimo, kakšne ljudi in stranke hočemo imeti na vodilnih položajih, in kaj od njih pričakujemo.

Slovenija je vedno ista, prelepa in gostoljubna dežela, morda smo jo naredili bolj dostopno in privlačno z avtocestami, hoteli, smučišči ... Nimamo pa je več tako radi, kot jo nosijo v srcu tisti, ki so v tujini. Morali bi si priklicati v spomin, kar je rekel John Kennedy: »Ne sprašujte, kaj lahko domovina naredi za vas, vprašajte se, kaj vi lahko storite zanjo«. Te mesece bo prilika, da se izkažemo, ne samo, da gremo vsi na volitve, ampak, da se nanje tudi vestno pripravimo in volimo tiste, ki imajo našo domovino nesebično radi.

urednik Ognjišča Franc Bole