Smo že v jesenskem času in na stojnicah z rožami je vedno več krizantem. Zelo rada imam rože, krizanteme pa še posebno, saj cvetijo jeseni okrog tako velikega praznika kot so vsi sveti. V zvezi s tem praznikom se mi utrinjajo razne misli in vprašanja.
Ognjišče berem, odkar sem se pred desetletji naučila brati, takrat še bolj, saj ni bilo toliko verskih revij kot jih je danes. Hvala Bogu zanje in hvala za vse, saj se moramo Bogu zahvaliti tudi za vse.
Ko se s prijatelji pogovarjamo, pogosto slišim: kako čas zelo hiti. Ta je bolan, oni še bolj, ta je umrl, onemu so umrli starši, mož, žena, otrok, prijatelj, sosed. Mnogi čisto nepričakovano, še mladi. In kje so duše teh ljudi?
Po božji pomoči sem dobila pogum, da marsikomu rečem: “Na smrt je treba biti pripravljen. Bog ne daj, da bi tvoj oče, mož, žena, prijatelj umrli brez duhovnika!” Eni pritrjujejo, drugi so tiho, enim ni mar, drugi me čudno gledajo. To me ne moti. Bogu bomo dajali odgovor za svoje misli, besede in dejanja. Bogu, ne ljudem!
Večkrat pomislim, kako reči nekomu, ki ni veren ali le površno, da bi sebe in svoje prav pripravil na zadnjo uro. Veliko ljudi umrje v bolnišnici, v domovih za starejše. Tja sicer hodijo duhovniki – toda ali se ti ljudje in svojci zavedajo resnosti tega vprašanja in saj smrt lahko pride nepričakovano.
Večkrat se spomnim neke gospe in njene izjemne življenjske zgodbe, ki mi jo je sama pripovedovala, ko je ob hudi prometni nesreči izgubila svojega mladega sina. Po tem strašnem udarcu je našla vero in začela živeti po njej. Toda to so redki primeri. Vsak dan umrje toliko ljudi vseh narodnosti, jezikov, vernih in brez vere. Vedno bolj me vznemirja, kaj je z njimi. Saj molim za te ljudi, toda ali je to dovolj?
Zadnje čase so me prijatelji nagovarjali naj se priklopim na internet, kjer bi lahko veliko videla in slišala toliko lepih stvari, predvsem verskih. Nisem sem se še resno odločila, a me je moja dobra znanka, zelo preizkušana prijateljica, opozorila: »Premisli, saj imaš toliko knjig, DVD-jev, prijateljev.« In Marijine prošnje pri prikazovanjih: “Molite, molite ...”. Tako sem odpovedala internet, saj bi me morda tako pritegnil, da bi bila tam ure in ure, saj je že pri knjigah in DVD-jih kdaj podobno.
Že leta z zelo dobro in verno družino, če se le da, dvakrat na dan po telefonu molimo rožni venec božjega usmiljenja po Marijinih namenih, zvečer za najbolj potrebne vseh vrst, in mislim, da so med njimi tudi tisti, ki se jim ure življenja iztekajo. Da bi jim bil Bog usmiljen sodnik, pa tudi nam, ki premalo cenimo njegove darove in premalo naredimo za druge, tudi za srečno zadnjo uro – svojo in drugih.
Karmen

Koliko ljudi smo poznali v svojem življenju, zlasti mi starejši, ki so danes že pokojni. In vemo, da gremo mi za njimi. O tem nihče ne dvomi. Mnogi nočejo o tem razmišljati, ne govoriti. Mladim se zdi, da je to še tako daleč. Vsekakor problema ne bomo rešili, če o tem ne razmišljamo ali se ne pogovarjamo. Nasprotno, edino kar bomo s tem dosegli, je to, da na smrt ne bomo pripravljeni. V našem življenju so stvari, ki niso važne, na primer, kaj bom jutri oblekel, kam bom šel, v kakšni družbi se bom nahajal in podobno. So pa stvari, ki so važne ali celo zelo važne. Kako bom naredil neki izpit ali si poiskal službo. Za tiste, ki smo že v letih, je morda takih važnih življenjskih stvari manj, ker imamo že utečeno življenje. Za vse pa so nadvse važna tudi vprašanja, ki jih ti postavljaš. Koliko časa bom še živel in kako se na konec življenja pripravljam. Za nas verne so ta vprašanja toliko bolj važna, ker vemo, da bomo dajali odgovor Bogu za svoja dejanja, za svoje življenje. Ne bom rekel, kot si ti zapisala, za vsako “misel, besedo in dejanje”, ker veliko stvari naredimo podzavestno ali pa nepremišljeno, vendar smo odgovorni, da naredimo čim več dobrega.

Za nas kristjane je življenje veliko bolj varno, ker imamo božjo besedo, ki nas vodi. Velikokrat bi bili v dvomih, kaj naj naredimo, če bi ne imeli Svetega pisma, zlasti Nove zaveze. Papež Frančišek velikokrat priporoča, da bi vsak dan prebrali vsaj kakšno stran evangelija.
Prav v evangeliju najdemo najbolj tolažilne besede glede smisla našega življenja. Bog je človeka ustvaril za večno srečo pri njem.
»Ko odidem in vam pripravim prostor, bom spet prišel in vas vzel k sebi, da boste tudi vi tam, kjer sem jaz«. (Jan 14, 3). Jezus se v svoji velikoduhovniški molitvi pri zadnji večerji, poslavlja od svojih učencev in jih priporoča svojemu Očetu, da jih varuje, ko njega ne bo več med njimi. Zagotavlja jim, da jih bo njegov Oče, Bog, vedno uslišal, ker so oni njega sprejeli in mu verovali. Prosi zlasti za to, da bi bili eno in bi se med seboj ljubili. Bog ljubi vse ljudi in hoče njihovo zveličanje, kot je zapisal apostol Janez: »Bog je namreč svet tako vzljubil, da je dal svojega edinorojenega Sina, da bi se nihče, kdor vanj veruje, ne pogubil, ampak bi imel večno življenje« (Jn 3,16).

Tu ni prostora, da bi dokazovali, kako s svojim razumom in po Svetem pismu pridemo do prepričanja, da Bog je, ker bi sicer ves ta svet, v katerem živimo, ne bi imel smisla. Mi ga gotovo nismo naredili, nekdo ga je moral. Temu najvišjemu bitju rečemo Bog. On nas je ne samo ustvaril, ampak nas tudi ljubi in nas hoče po smrti imeti pri sebi v družbi z našim bratom Jezusom. Iz tega sledi, da se smrti ne smemo bati, saj jo je Jezus s svojo smrtjo premagal. Trpljenje, ki je nekaj hudega, neprijetnega, moramo sprejeti kot božjo voljo in tako postane za nas zasluženje. Prejem zakramentov maziljenja, spovedi in sv. obhajila je za nas opora in vir moči, ki jo še kako potrebujemo. Hvala Bogu, da imamo tudi po naši zakonodaji pravico poklicati duhovnika za svoje drage v bolnišnicah, domovih za ostarele in drugih zavodih. Ne pustimo si to pravico vzeti ali ovirati, zlasti pa poskrbimo, da jo uživajo naši najdražji.

urednik oče Franc Bole - Ognjišče (2016) 10, str. 6

Imam ogromno vprašanj in marsikaj mi še ni jasno. Če boste pri volji, bom vesela vašega razmišljanja.
Kot prvo naj napišem, da sem bolj mlačna vernica. Tako se je izrazila gospa pri Prenovi v Duhu. Pa ne, da ne bi verjela v Boga, ... o, to verujem in predvsem verjamem, da ko svet zapustimo odgovarjamo za dejanja, ki smo jih storili. Bolj me bega to, da pri svojih srednjih letih še nisem našla svojega poslanstva. Ne bi rada slišala od Boga: »Irena, kako si izrabila darove, ki sem ti jih podaril, si jih pomnožila?« Stala bom pred njim in ne bom vedela kaj reči, kaj pokazati.
Neprijetno, mar ne?
Sem poročena žena, mama dveh malih otrok. Zavedam se, da je to blagoslov in lepo poslanstvo. Ampak čutim in nekaj mi ne da miru, da ni to vse, da je še nekaj, pika na ‘i’... Samo nekako še ne vem, kaj bi to bilo, še nisem našla ... gotovo moram neki dar, ki mi je bil dan, izkoristiti in dodati nekaj dobrega, svojega. Pravijo, da sem zelo vesela in nasmejana in znam čutiti ljudi ... duša mi zapoje, ko vidim, da sem komu kaj dobrega naredila ... mogoče je to dar ... Išči in boš našel ...
Pravijo, da se vsi odgovori skrivajo v nas, le pogledati, zazreti se moramo vase. Menda je to novodobno razmišljanje, new age - nekako tako rečejo temu. Ampak po mojem je to delal že Jezus, tudi on je šel v samoto in razmišljal. Torej to ne more biti neka nova znanost. Zakaj bi torej to bilo tako narobe?
Ko sem prebrala knjigo Zadela me je strela (verjetno jo poznate), sem se zamislila in sama pri sebi dejala: »Irena, glej, ne da greš v pekel! Ker v nebesa pridejo samo svetniki in mala peščica, ki gre po ozki in strmi poti ...«
Če prav razumem Sveto pismo, je pomembno, da svoje misli, besede in dejanja uravnavam po ‘zlatem pravilu’, ki ga je povedal Jezus v svojem govoru na gori: »Vse, kar hočete, da bi ljudje vam storili, storite tudi vi njim« (Mt 7,12).
Verjetno se tole bere vse skupaj malo zmedeno.
Ura je že pozna in tudi moje misli so že utrujene.
Malo sem opisala svoja razmišljanja, res malo. Zanima me vaše mnenje, ko boste imeli čas in voljo.
Irena

Največji zaklad, ki nam ga Bog daje, je čas, ki ga imamo na razpolago. Ta je tako dragocen, da nam ga ne daje ‘na debelo’, v večjem kosu, ampak ga daje sproti, da ga ne moremo zapraviti. Vsak trenutek lahko uporabimo za različna opravila. Imamo čas za spanje, čas za poklicno delo, čas za odmor, čas za klepet, čas za kosilo, večerjo, čas za gledanje televizije, čas za molitev... Tako si razporedimo čas. In prav je tako. Če rečemo: “Nimam časa”, je to samoprevara. Lahko pa rečemo: to ima prednost, to moram nujno narediti, vendar ves čas je naš. Uporabimo ga lahko, kakor hočemo. Pravilno stališče je: uporabiti čas, kakor Bog hoče. On hoče, da delamo, in tudi da počivamo, da jemo in spimo, tudi, da se zabavamo, da skrbimo zase in za druge, kot si zapisala po zlatem pravilu: »Vse, kar hočete, da bi ljudje vam storili, storite tudi vi njim« (Mt 7,12). Torej vprašanje je, ali delam tisto, kar Bog pričakuje od mene? Ali pravilno uporabljam svoj čas, za katerega bom moral dajati Bogu odgovor?
To vprašanje je lahko zastrašujoče, kot si brala v knjigi, ki jo omenjaš (tudi jaz sem jo bral). K sreči vemo, da moramo verjeti le evangeliju, Jezusovemu nauku, in ne dogodkom, ki jih opisuje knjiga Zadela me je strela. Če se je njej dogajalo to, kar opisuje, je dolžna verjeti in se po tem ravnati samo ona, ne pa tudi jaz. Temu pravimo privatno razodetje, ki ga upoštevamo pod pogojem, da se sklada z razodetjem v evangeliju. In nisem prepričan, da se tisto, kar je zapisano v tej knjigi, povsem sklada s Svetim pismom, začenši s tem, da bi morali biti vsi v peklu.
Če pogledamo na svoje življenje, vemo, da nam ga je Bog dal, da bi naredili kaj dobrega, čim več dobrega. Kaj to pomeni? Izkazati bližnjim čim več ljubezni. Zlato pravilo, ki ga navajaš, je povezano z ljubeznijo do Boga. Ko ga je neki učitelj postave vprašal, katera je prva zapoved, je Jezus odgovoril: »Ljubi Gospoda, svojega Boga, z vsem srcem, z vso dušo in z vsem mišljenjem. To je največja in prva zapoved. Druga pa je njej podobna: Ljubi svojega bližnjega kakor samega sebe« (Mt 22,37–39). V tem smislu je treba razumeti zlato pravilo: »Vse, kar hočete, da bi ljudje vam storili, storite tudi vi njim. To je namreč postava in preroki« (Mt 7,12).
Nisi zadovoljna sama s seboj. To je koristen občutek, ki se pojavlja v tvojih letih, ko se sprašuješ: Kaj sem pomembnega naredila do sedaj v svojem življenju? Imaš družino, moža, otroke, službo ... To je že veliko, kar si dosegla. Tudi glede vere si dejavna, iščeš. Morda ne vedno na pravem kraju in pri pravem izviru. ‘New age’, kot imenujemo sodobno iskanje. Pobira malo tukaj ‘malo tam’, vzamem, ‘kar mi je všeč’. Nobene obveznosti, nič stalnega, nič obvezujočega, nobena trdna skala, o kateri govori Jezus, na katero bi lahko zidali stavbo svojega življenja, svoje družine. In bi je viharji in nalivi ne porušili. Po mojem moraš od sebe zahtevati več discipline. Ne vem, kako je s tvojo molitvijo, z molitvijo v družini? Nedeljska maša in obhajilo bi mora biti tvoja ‘trdna skala’. Ne pravim, da bi se morala ozirati na oceno Prenove v Duhu, ki najbrž ni edini pravilni način ’verovanja“, za nekatere pa je spodbuda za globlje versko življenje. Osnova naj ti bo Sveto pismo, zlasti Nova zaveza, ki jo pogosto beri in premišljuj, evharistija in pobožnost k Mariji. Če si boš dobro razporedila čas, boš lahko poglabljala svojo vero. To ti bo še najbolj dalo občutek, da si naredila nekaj pomembnega – v sebi. Potem boš lahko to prenašala na otroka, moža, svoje okolje. To ne sme biti neko pobožnjakarstvo, ampak trdna navezava na Boga.
Morda ti manjka neka zdrava opora v kakšni prijateljici ali skupini, ki ima čisto določen dobrodelni načrt. Prilik je danes, ko smo v takih težavah, prav veliko. Biti določeni družini v pomoč, starejšim, bolnim ... Imeti vpogled v svojo okolico in pomagati. Si inteligentna in podjetna, škoda bi bilo zakopati vse te talente. To pomeni tudi izkoristiti čas, ki ga nam Bog daje sproti, po kapljicah, da bi ga čim bolj cenili.k

F. Bole (oče urednik), Pismo meseca, v: Ognjišče 10 (2013), 6-7.

Če začnem pri svojem otroštvu; starši so bili doma, polno zaposleni, ker so kmetovali in ob tem opravljali še kar nekaj poklicev. Mama je bila gospodinja, vzgojiteljica, učiteljica, kuharica. Ata zraven kmeta sodar, orodjar, kovač, zidar … Ob vseh teh panogah smo se štirje otroci spontano učili in pridobivali dragocene delovne navade in s tem zdravo vzgojo. Bilo je ‘trdo’ vendar lepo otroštvo in mladost.
Opisala bom eno svoje osnovnošolsko doživetje. Oba starša sta bila verna; vzgojo pa je ata bolj prepuščal mami. Ko sem se enkrat odpravljala v šolo, mi je mama svetovala, da lahko grem pozdravit Jezusa, ker grem prav mimo cerkve. Šolo in cerkev je namreč ločilo le dvorišče. Ta nasvet sem vzela resno in pred poukom večkrat šla v cerkev in ostala še pri maši, ker je bila zame ravno prava ura, da sem k pouku še prišla pravočasno. Spominjam se, kako je bilo to zame nekaj osrečujočega. Bila pa je na tej šoli ena učiteljica, ki je bila poslana za to, da je kontrolirala, kdo vse hodi k verouku (to sem spoznala šele čez več let). K verouku smo hodili vsi, razen kakšne izjeme. Da pa nekdo hodi v cerkev pred poukom in to še k maši, je bilo zanjo preveč. Enkrat med poukom je prišla proti meni, nekaj smo prepisovali s table, pogleda v moj zvezek in mi da tako ‘klofuto’ – zaušnico, da je njo zabolela roka. To so mi povedali sošolci, da je roko stisnila pod pazduho, ker jo je tako bolelo. Jaz pa sem domov prišla z močno oteklino, kot pri hudem zobobolu. Drugi dan mi je mama dala s seboj pismo, napisano z lepo pisavo in vljudno vsebino ter z opozorilom, da to ni bilo prav. Ko sem učiteljici dala pismo v roke, ga je odprla in prebrala pred celim razredom, zasmehovala mamo, se norčevala iz mojega imena. Tako me je drugi dan še bolj bolelo. Pozneje, ko sem se spomnila na ta dogodek, sem čutila v sebi nekako zadoščenje, da sem že kot otrok bila preganjana Jezusova priča. Želela bi srečati to učiteljico. Povedala bi ji, da molim zanjo in jo vprašala, če še vedno misli, da je bilo to prav.
Takšna je bila ta ‘vzgoja’ takrat; danes pa je vse postavljeno na glavo. Če recimo postavijo otroka v kot ali mu dajo kakšno po ‘zadnji plati’, ker ga je njegovo vedenje pripeljalo do tega, starše preganja socialna ustanova. Še nikoli do sedaj ni bilo toliko prestopnikov, zasvojenih, brezciljnih in razočaranih ljudi; posebej mladih. Temni časi, ki so trajali dolgo obdobje, so ljudi zamorili. Tistim, ki smo se vedno trudili biti zedinjeni z Bogom, ‘temni časi’ niso prišli do živega. Med ljudmi pa so še vedno posledice tistih časov. Če recimo pišeš na RTV in prosiš za pojasnila in odgovor, lahko ugotoviš, da se izogibajo pravemu odgovoru, da ga zaobidejo. Drugič odgovora sploh ni. Tudi to so posledice vzgoje ‘temnih časov’.
Na vsakem koraku zaslediš pomanjkanje vere v Boga Ljubezen in zavedanja, da hoče satan uničiti vse, kar je lepo, dobro, vrednote; on hoče, da ga ne priznavamo, da ne bi izgubil moči. Mi pa zaupamo in mnogo nas je, ki smo prepričani, da dobro vedno zmaguje in bo tudi v teh časih.
Joži

Vaše pismo, ki v glavnem govori o vzgoji, lepo spada v septembrsko Ognjišče. Ta mesec se namreč odpirajo vrata šol in veroučnih šol. Letos ne vemo točno, kako se bodo odprla, saj se zaradi koronavirusa lahko zgodi, da bo šola popolnoma ali delno potekala na daljavo. Prav tako je še negotovo, kako bo potekal verouk. Neprijetna negotovost, ki pesti učence, starše, učitelje in profesorje ter seveda veroučitelje. Kaj lahko napišemo v tej negotovosti, zlasti glede verouka? Delno ste vi sami dali odgovor, ko ste opisali svoj primer. Mama vas je nagovorila, da ste šli molit v cerkev pred poukom. Verjamem, kako vas je bolela tista klofuta, saj sem tudi sam doživel, kako je učitelj v četrtem razredu (torej leta 1974!) oklofutal (nikakor ne nežno) sošolko, ker je v spisu napisala, da “smo šli 1. novembra z ‘gospodom’ na pokopališče”. Pozneje se je izkazalo, da je tisti učitelj kradel. Na žalost je bilo takih primerov še veliko.
Toda vrnimo se k vzgoji. Temelj verske vzgoje v vaši družini so bili vaši starši. Mama vas je vzgajala v veri, nagovarjala in seveda tudi sama dajala zgled. Mislim, da prav to manjka številnim današnjim otrokom: da bi jih starši vzgajali v veri, jim govorili o Bogu, spodbujali k verskemu življenju in dajali pri tem zgled. V času korona krize se je izkazalo, kako krhek je naš župnijski verouk. Težko je govoriti o veri ‘na daljavo’. V mnogih župnijah so se duhovniki in kateheti potrudili, da so ostali v stiku z veroučenci in so nadaljevali verouk na različne način. Eno pa se je jasno izkazalo. Kjer so za otroci stali starši, je imel verouk neki pomen. Zlasti priprava na zakramente. Najbrž bodo kateheti in drugi katehetski strokovnjaki v primeru nadaljevanja pandemije pripravili nova gradiva za poučevanje verouka na daljavo, a pri tem bo ostalo neizpodbitno dejstvo, da je brez staršev tak verouk še bolj nemočen kot siceršnji župnijski verouk.
Daleč, da bi tu obsojal starše, da nočejo sodelovati pri verski vzgoji. Globoko se zavedam, da so starši izredno obremenjeni, prav tako tudi otroci … Vem, da imajo mnogi starši dobro voljo, nimajo pa potrebnega znanja in izkušnje in zato ne vedo, kako se lotiti verske vzgoje. Včasih je treba samo začeti in s samim delovanjem se učimo. Vsekakor so starši nepogrešljivi pri verski vzgoji. Vi ste ostali verni, kljub dejstvu, da je bila uradna vzgoja v šoli izrazito protiverska, zato ker ste imeli v domači družini zgled verskega življenja. Vaš primer dokazuje, kakšno moč ima vzgoja v družini.

Pišite na:
Ognjišče, Rubrika Pisma,
Trg Brolo 11, 6000 Koper
ali po e-pošti:
pisma@ognjisce.si

[/okvir1]

Omenjate tudi, kako pri vzgoji lahko uporabljamo fizično moč, ali damo kakšno po zadnji plati. Med Korošci sem slišal zanimiv pregovor: “Šiba novo mašo poje, palica pa nikoli.” Povedati hoče, da dosledna, zahtevna vzgoja in vzgoja z jasno postavljenimi mejami vzgoji človeka (celo do nove maše), pretrda, prestroga in nasilna vzgoja pa ne vzgoji otroka v zrelo osebnost. To velja tudi za versko vzgojo. Prevelika strogost, nekakšen fanatizem, ki pretirava, mladega človeka ne vzgoji v kristjana, prej v njegovega nasprotnika, skoraj zagotovo pa v verskega brezbrižneža.
Na žalost so resnične vaše besede, da doslej “še nikoli ni bilo toliko prestopnikov, zasvojenih, brezciljnih in razočaranih ljudi”. Dovolj je pogledati okoli sebe. To žalostno dejstvo naj nas spodbudi, da se bomo zavedali, kako pomembna je vzgoja in zlasti, kako velikega pomena je verska vzgoja, saj nam prav dejstvo, da daje vera v Boga smisel našemu bivanju ter pomen našemu delovanju, kaže, kako tam, kjer ni več vere (in ne verske vzgoje), rastejo nesmisel, brezciljnost, razočaranje …
V začetku šolskega leta gledamo na mlade generacije, ki vstopajo v proces izobraževanja. Vemo, da tudi tem generacijam ne bo prizaneseno s preizkušnjami, razočaranji in trpljenjem v življenju. Ko veren človek doživi vse to, se lahko nasloni na Boga in na moč, ki izhaja iz vere. Kam se lahko nasloni človek, ki ni bil vzgojen v veri?

RUSTJA, Božo. Še nikoli ni bilo toliko prestopnikov .... (Pismo meseca). Ognjišče, 2020, leto 56, št. 9, str. 6-7.

Problem nastane, ko končaš študij. Nisi več študent in si star nad 30 let ter ne veš, v katero skupino bi se lahko vključil. V skupino za pare, poročene ali družine, še ne moreš iti, v skupino za študente pa tudi ne več. Ovira za vključitev v skupino je starost in dejstvo, da nimaš partnerja.
Kljub temu problemu grem na različna druženja in predavanja (tudi na druženja za samske, ki so redka), ampak se mi je večkrat zgodilo na drugih predavanjih, ko sem omenila, da sem samska, so se mi posmehovali, nekateri predavatelji so to besedilo kar preslišali, oziroma niso bili navdušeni. Tudi drugi samski so mi rekli, da se njim podobno zgodilo. Presenečena sem, da se to dogaja, čeprav se zavedam, da z mano ni nič narobe … samo pač nisem imela sreče, da bi se poročila oz. našla partnerja v študentskih letih.
Na srečanjih za samske srečam ljudi, ki govorijo o razočaranjih. Nekateri med njimi sploh nočejo več brati verskega tiska, ker je samskost redko omenjena, tudi k maši nočejo več hoditi, ali pa gredo za praznike. Izgubili so upanje, počutijo se odrinjene. Pravijo, da gredo raje v fitnes ali v bar kot k maši, saj je večja verjetnost, da bodo tam koga srečali in se počutijo tam sprejete. Pogrešajo tudi maše, molitve, duhovne vaje, pogovore, kjer bi izpovedali bolečino, ki jo nosijo v sebi. Tudi če so srečanja za samske, je vse mrtvo, ni nobenih spodbud.
Hudo je, ko samski postanejo samotarji in nočejo “ven iz svojega brloga” in sploh nočejo o tem govoriti. Bila sem tudi prijavljena na portalu katStik, vendar nisem več, ker je premalo dogajanj.
Ko brskam po internetu, vidim, koliko programov imajo za študente, pare, otroke, družine, in se mi zdi, da nekateri ne znajo tega ceniti. Včasih je ljubezen v Cerkvi prikazana kot to da se srečno poročiš in da samskost sploh ne obstaja. Problemi naj bi se pojavili samo v zakonu, v samskosti pa ne, kot da je samskost nekaj zelo lepega. Vse se vrti okrog družine in otrok, redko pa se omenja samske. Nikoli se jih ne vpraša, kaj delajo med počitnicami ali med prazniki. Kako se počutijo? Ali so osamljeni?
Zdi se, da Cerkve ne skrbi, če so samski zasvojeni z internetom, če so zaprti v svoj brlog, kjer lahko počnejo ‘grde stvari’ (pornografija, droge, alkohol).
Cerkev podpira družino, ne posveča pa se samskim, kot da bi se sramovala.
Skupine za samske propadajo, je pa čedalje več mladih (v poklicih) samskih in se nihče ne ukvarja s tem.
Že dolgo razmišljam o tem in molim, da bi se kaj spremenilo, da bi duhovniki prisluhnili tudi samskim.
Marjeta

Ko sem prebral vaše pismo, sem se spomnil nasveta, ki ga je pridigarjem dal neki ameriški škof: “Ne zanemarjate samskih.” Razložil je, da velikokrat v pridigah navajamo primere iz zakonskega in družinskega življenja, pozabljamo pa na samske. Moram priznati, da se to tudi meni včasih dogaja in sem zato to ‘nevarnost’ uvrstil med pridigarjeve ‘skušnjave’, ki sem jih pred leti opisal v posebnem članku. Toda to še ne pomeni, da Cerkev zanemarja samske ljudi, čeprav imate nekateri samski tak občutek. Evangelij je namenjen vsem ljudem, tudi samski niso izjema. Veselo oznanilo Jezusa Kristusa ne izključuje nikogar. Tudi njegova ljubezen ne. Če v župnijah ni posebnih skupin za samske, se ti lahko vključijo v molitvene, svetopisemske, misijonske, dobrodelne in druge skupine. Samskost je lahko celo spodbuda za sodelovanje v njih. A več o tem ob koncu pisma. Kolikor vem so tudi v okviru župnijskih ali dekanijskih ljudskih misijonov posebna srečanja (govori) za samske. Tudi v nekaterih večjih krajih so taka srečanja. Razumem vašo željo, da bi bilo tega več. Morda bo vaše pismo spodbudilo odgovorne v Cerkvi, da bi za vas kaj več naredili. Kolikor vem, tudi na tem področju pripravljajo nekaj pobud. Tudi samski sami bi morali nekaj narediti. Pravite, da so “vse skupine za samske propadle” in da je na “srečanjih za samske vse mrtvo, ni nobenih spodbud”. Potrudite se, da bi vztrajali in na srečanjih dejavno sodelovali ter jih naredili privlačna za druge. Nikakor pa ne more biti razočaranje nad enim duhovnikom vzrok, da bi opustili obisk maše.
Iz pisma ni razvidno, ali ste samski in še iščete bodočega moža, ali je samskost vaša dokončna življenjska izbira. Če še iščete partnerja, vam svetujem nekaj možnosti. Med njimi je tudi katStik. Pravite, da niste najbolj zadovoljni z njim, mnogi pa imajo dobre izkušnje. Organizirajo marsikaj: od počitnic za različne starostne skupine, duhovne vikende in romanja … Včasih so voditelji duhovniki, včasih pride pobuda iz vrst samskih in gredo na kakšen izlet ali pohod … Na njihovi spletni strani so naštete vse pobude. (https://www.katstik.si/)
Tudi v Ljubljani obstaja skupina, kjer se zbirajo samski, ki želijo dobiti partnerja. Prav tako v Mariboru, kjer jo vodi p. Vinko Škafar. Pripravili so tudi nekaj srečanj v Celju pri Sv. Jožefu. Tudi še kje drugod so podobna srečanja (v Stični, v Ljubljani srečanja za mlajše odrasle – samske ali v paru – pripravlja s. Anja Kastelic) in še drugje. Predlagam da tisti, ki se za to problematiko zanimajo, pišejo na naslov pisem v Ognjišču (pisma@ognjisce.si) in jim bomo posredovali več informacij.
Ostaja še vprašanje samskih, ki ne iščejo zakonca. Morda je za te v Cerkvi res manj poskrbljeno. Prva stvar je, da ne razmišljamo samo o svoji stiski, “ne obtičimo v svojem brlogu” –, sicer postanemo zagrenjeni, ampak se z delom za druge osvobajamo ‘ujetosti’ v lasten problem. Kot sem že napisal obstaja nekaj pobud, prav tako jih tudi nekaj pripravljajo.
Ne drži, da verski tisk zanemarja samske. Za Ognjišče lahko rečem, da smo vsako leto kaj pisali o tem. Poleg več pisem, je bila leta 2018 samskost glavna tema v mladinski prilogi, pa njej posvečena kolumna, klepet z Robertom Friškovcem. Teme smo se lotili v pisanju o papeževi spodbudi Radost ljubezni. V zapisih o vstopanju v odnos med dekleti in fanti je opisana tudi samskost …
V zvezi s tem se lahko ‘pohvalim’, da je naša založba izdala knjigo So nekateri samski. Zanimivo, da je knjigo – samski je niste razgrabili – napisal p. Vital Vider, ki se celo življenje ukvarja s pastoralo zakoncev. Kristus ene kliče v zakon, druge, da hodijo za njim kot neporočeni. To ni novost. V zgodovini so prav neporočeni ljudje ogromno naredili za Cerkev. Nekateri so svojo neporočenost ‘posvetili’ tako, da so se dali v službo Cerkvi in človeštvu ter naredili ogromno dobrega. Mnogi to delajo še danes. Človekova uresničitev ni v tem, da si poročen ali ne, marveč da delaš dobro soljudem. Dobro pa lahko naredi tako poročen kot samski.

B. Rustja, Pismo meseca, v Ognjišče 10 (2019), 6-7.

Ko sem pred leti na Radio Ognjišče spremljal pogovor z misijonarjem Danilom Lisjakom, ki je že veliko let deluje kot misijonar v afriški državi Ugandi, sem ga z zanimanjem poslušal. Šestdesetletni primorski rojak je s presenetljivo osrečujočim žarom in zadovoljstvom govoril o svojem poslanstvu med revnimi ljudmi. Pripovedoval je o nemajhnih težavah, ki pestijo ljudi na črni celini, pa tudi o razveseljivih uspehih. Občudovanja vredna je moč in volja za razdajanjem ubogim ljudem pod žgočim soncem, ob pomanjkanju vode in hrane in tudi ob nevarnostih.

Naučil se je tudi njihovega nelahkega jezika, da se jim je čim bolj približal in jim v tem jeziku tudi mašuje. Povedal je tudi zanimivost, da ti revni ljudje sploh ne poznajo besed 'biti' in tudi ne 'imeti', kar kaže na bistvo največje skromnosti, preprostosti, poštenosti in svobode. Med nami, v veliko bogatejšem svetu, pa je prenekaterim ljudem najpomembnejše le 'imeti'.

Ob njegovem pripovedovanju sem se spomnil, kako sem v mladih letih razmišljal, kaj človeka v življenju najbolj osrečuje? Primerjal se zadovoljno družinsko življenje, pa bleščečo poklicno kariero, uspeh v politiki, spoštovano znanstveno delo, tudi življenje nekaterih premožnih ljudi, ki imajo vsega, kar si želijo, na pretek. Ob vsem tem sem premišljeval in ugotovil, da v ničemer ni dolgotrajne in popolne sreče ter zadovoljstva. Prav povsod se prej ali slej pojavijo težave, ki skalijo ali izničijo trenutno srečo. Nekako sem prišel do spoznanja, da je duhovništvo, še bolj pa misijonarstvo še najbolj osrečujoč poklic. Menim, da zato, ker ravno misijonar pomaga, podpira, rešuje množico ubogih, pomoči potrebnih in neukih ljudi. Prav v tem je veliko notranje zadoščenje in sreča. Misijonar, hodeč po Jezusovih stopinjah, prinaša veselo oznanilo, je ljudem v mnogotero pomoč in oporo. Zato je tudi deležen obilnega Božjega blagoslova.

Misijonarjeva pot je težka, toda zelo osrečujoča. Občutek, da storimo nekaj dobrega in koristnega človeku v potrebi in stiski, je čudovit. To pove tudi rek: "Lepše je dajati, kot prejemati." Marsikdo tega še ni občutil. Treba je obuditi dobroto, ki je v človeku. Kot testo potrebuje kvas in sol, da postane rahel okusen kruh, tako človek potrebuje spodbudo. Prizadevanje za dobro plemeniti in prinaša napredek in blaginjo trpečim, katerih vesel nasmeh in hvaležnost v očeh sta dragoceno plačilo.

Darežljivo odprimo dlan in, čeprav z majhnim darom pomagajmo misijonarjem v njihovih plemenitih prizadevanjih za mir in dobro, za izboljšanje življenjskih in zdravstvenih razmer, za izobraževanje in prinašanje veselega oznanila najrevnejšim. Jezus naj blagoslavlja in varuje njihovo plemenito in sveto poslanstvo.

David

Oktober je misijonski mesec, obhajamo misijonsko nedeljo. Tvoje razmišljanje o misijonih nam je zato prav prišlo. Kar je napisano in doživeto s strani enega naših bralcev, je tudi bolj prepričljivo. V spremnem pismu praviš, da ga posvečuješ misijonarjem: »Ernestu Saksidi, Pedru Opeki, Danilu Lisjaku, ter mnogim drugim in misijonarjem po svetu«. Vem, da misliš tudi na slovenske misijonarke, ki jih je več kot slovenskih misijonarjev. Med misijonarji je svetovno znani Ernest Saksida, ki je zgradil celo mesto za otroke in mladino, in je lani umrl. Danila Lesjaka, si ti predstavil, Pedro Opeka pa ne potrebuje predstavitve. Slovenija ima okrog 100 misijonarjev in misijonark. Veliko za tako majhen narod. To nam je v ponos in posebno to, da po večini skrbimo za naše misijonarje sami, da lahko učinkovito opravljajo svoje delo. Tudi Ognjišče se trudi, da misijonarje podpira. Reviji vsako leto priložimo položnico za darove z naslovom: 'Srce za Afriko'. Radio Ognjišče pa s svoje strani spodbuja poslušalce, da podprejo delo misijonarjev. Tudi to tvoje pismo je sad tega sodelovanja. In veseli smo, da je tako. Mnogo šol, bolnišnic, vodnjakov, cest ... se je zgradilo z vašo pomočjo. Vi ne morete iti v Afriko ali kam drugam v misijone razen nekateri študentje medicinske stroke, ki gredo med počitnicami pomagat našim misijonarjem. Lahko pa pomagate s svojimi darovi. Nabirke misijonske nedelje po vsem sveto imajo ta namen: pomagati misijonom. Vendar ta nabirka za misijonsko nedeljo gre v Rim, da papeške ustanove pomagajo misijonarjem vsega sveta, Zlasti tistim, ki nimajo 'zaledja', kot ga imajo naši misijonarji.

Zadnje čase vse bolj pogostoma slišimo o misijonarjih in misijonarkah, ki so bili umorjeni zaradi svojega oznanjevanja in dobrodelnega delovanja. Pred nekaj dnevi so bile umorjene tri Italijanske misijonarke v Burundiju. Preganjanje kristjanov v Iraku, Siriji, Indiji ... se stopnjuje. Ob takih žrtvah, ki jih prestajajo misijonarji in misijonarke in seveda kristjani v misijonskih krajih na sploh, se moramo vključiti v verigo, ki bo reševala tre uboge narode. Obenem pa moramo pomisliti kaj vse so pripravljeni žrtvovati za svojo vero misijonarji in misijonarke in misijonski narodi, in se vprašati, kaj pa mi? Morda se nam ne ljubi niti ob nedeljah iti k maši.

To, kar je v svojem pismo povedal David, naj nam služi kot premišljevanje v tem misijonskem mesecu. Kje iščemo srečo v svojem življenju? V tem, da izkoristimo vsako priložnost za zabavo. Da skušamo čim več uživati v hrani, pijači, spolnosti? S tem, da se postavljamo nad druge in se imamo za najboljše? Če storiš kaj dobrega, že misliš, da ti morajo drugi povrniti. Ne pomisliš pa, da boš s takim sebičnim življenjem zagrenil življenje mnogim, zlasti svojim domačim.

Mnogi ste v teh časih krize občutili ali občutite, kako negotovi so vsi tisti cilji, ki ste jih mislili doseči. Kako doseči prave vrednote, ki ne propadejo? Storiti čim več dobrega. Tega ti ne more nihče vzeti in to te tudi najbolj osreči, kot ugotavlja David. Poskusi tudi ti!

oče urednik Franc Bole

S sošolko sva se pred nekaj urami zapletli v pogovor o nekem dekletu najinih let ... Stara je 19 let, tik pred maturo, noseča v 5. mesecu ... Starši so ji obrnili hrbet, pravzaprav ima težave z njimi že dolgo. S fantom sta se po dveh letih razšla, čeprav je v njem našla vse – od prijatelja do staršev ...
Ker za nosečnost ni vedela, je še dva meseca jemala kontracepcijske tablete, pila, kadila, tudi droga ni bila izjema. Otrok bo po vsej verjetnosti bolj ali manj prizadet. Sošolka, ki sicer ni verna, a je proti splavu, je njeno odločitev, da otroka obdrži, nekako obsodila z besedami: »Sama tega ne bi storila. Nobenemu otroku, ki je prizadet, ne privoščim takega življenja ... Ostaja osamljen, drugi otroci se mu posmehujejo, kar tako zelo boli in za vedno ostane v človeku. Celo življenje bi bil odvisen od drugih ...« Sprva sem ji nasprotovala, a čez čas sem se spraševala, kaj bi sama, izgubljena, negotova, osamljena, brez sredstev in resnične pripravljenosti na otroka, storila na mestu tega dekleta. Otroka bi sicer imela, toda kakšno življenje bi mu lahko ponudila?
Za vsemi velikimi političnimi sistemi, zgodovino, znanostjo se skrivajo posamezniki in njihovo vsakdanje življenje. Toda šola, ki ima pomembno vlogo, ne vzgaja ljudi za razumevanje, spoštovanje, strpnost. V glavo ti trpajo informacije, znanje, učijo tekmovalnosti in kako čim višje zlesti po lestvici uspešnosti v družbi ...
Spoznavam, kako malo poznam težko življenje, naporno delo, življenje ljudi ‘na robu’, invalidov, prizadetih, neurejenih družin, otrok brez otroštva ...
V varnem zavetju veroučnih skupin, vsakdanjega študija in drobnih obveznosti, sem tako daleč od življenja.
Človek preživi, tako ali drugače, življenje, ki mu je odmerjeno, in potem umre. S smrtjo je za večino ljudi vsega konec. Danes ljudje ne dajo veliko na nebesa ali pekel, to ni več pomembno. Če je kaj po smrti, prav, če ne, tudi prav. Zakaj bi potem postavljali neke vrednote, se zanje borili, ko pa le te s človekom umrejo? Čemu potem ljubiti, biti dober, pošten, ko pa nas svet uči uspešnosti, prevar, uživanja?
Včasih se mi zdi, da smo ljudje ‘umetniki’ v egoizmu, zatiranju drug druge in da mo pač prisiljeni živeti skupaj...
Moja sestrica me je vprašala: »Kaj mi bo koristil verouk, vera v življenju?« Ne vem ji kaj odgovoriti, čeprav se že dolgo sprašujem, iščem: Čemu krščanstvo? Kaj je njegovo bistvo? Neskončni pogovori, razprave, konference? Čemu živeti za denar, drobne, prijetne stvari; za užitke, za uspešnost, za sebe, za sočloveka? Čemu?
Helena

Ko sem prebral tvoje pismo, sem pomislil: glej v kakšnem svetu živi današnja mladina. Pravimo, da onesnažujemo zrak, ki ga dihamo, s tolikimi strupenimi plini, da morajo v velikih mestih določene dni prepovedati vožnjo z avtomobili, ker je za naš organizem nevarno vdihovati tak zrak. Toda zdi se mi, da je duhovno onesnaženje našega okolja še veliko bolj strupeno. In ta zrak morajo naši mladi vdihovati vsak dan. Pravim mladi, ker je njihov duhovni organizem še posebej občutljiv.
Študentka, ki redno jemlje tablete proti zanositvi, kot bi bili to bomboni. Živita s fantom dve leti, kot mož in žena, gresta narazen, ona pa je v petem mesecu nosečnosti. Pije, kadi, jemlje mamila, živi ‘normalno’, ker ne ve, da je noseča! Boji se, da otrok ne bo normalen. Zakaj? Saj je ona živela ‘normalno’, včasih bi temu rekli nemoralno. Danes ne več. Upam, da je sedaj že rodila ‘normalnega’ otroka, ker ni hotela splaviti. Vendar je v njej še nekaj ‘normalnega’, normalen materinski čut, da svojega otroka ne moreš, ne smeš umoriti. Tvoja prijateljica, ki je sicer proti splavu, bi to naredila. Torej je proti splavu samo v besedah. Hvala Bogu, da ti rečeš: jaz tega ne bi naredila. Zavedaš se, da bi ne bila sposobna umoriti svojega otroka, pa naj bo karkoli, tudi če bi bil invalid. Veliko je mater, ki sprejmejo otroka invalida od rojstva ali je postal invalid po nesreči. Občudujem jih (tudi očete), ki se z neverjetno ljubeznijo posvetijo takemu otroku, tudi če zaradi tega me morejo na počitnice, potovanja, nimajo prostih dni ... Kako so nanje navezani, s kakšno požrtvovalno ljubeznijo. To je tisto, kar bi lahko ponudila invalidnemu otroku. In misliš, da si želi kaj več? Ne, samo to, da ljubi in je ljubljen.
Danes mnogi ne verujejo ne v nebesa ne v pekel. Če si nad prepadom, nič ne pomaga reči: saj ni prepada, da bo v resnici izginil. Pekel in nebesa niso zaradi tega, ker nekdo vanju veruje ali ne veruje. To so dejstva. Tudi naš razum nam pravi, da bi bilo krivično, če bi enako končali ljudje, ki so se žrtvovali za druge, npr. mati invalidnega otroka, ki je stalno ob njem in ga neguje, kot recimo Stalin, Hitler, Mussolini, da naštejem samo te, ki so povzročili trpljenje in smrt milijonov. Če po smrti ni nič, je vseeno, kakšen si zdaj. Sama to čutiš, saj si zapisala: »Čemu potem ljubiti, biti dober, pošten, ko pa nas svet uči uspešnosti, prevar, uživanja?« Zato, ker bo po smrti vsak človek sojen po svojih delih, kot nam zagotavlja Jezus, večni in pravični sodnik, in nam postavlja pred oči prizor sodbe ob koncu časov (Mt 25,31-46).
Sestrica te sprašuje: »Kaj mi bo v življenju koristil verouk, vera?«. To je prvo: vedeti, kaj je prav, in kaj je narobe, in zakaj. Verouk nas pouči, da Bog obstaja! Kako bi mogel obstajati svet, ki je tako čudovito urejen. Bolj ko ga spoznavamo (znanost), bolj ga moramo občudovati. Ko so odkrili DNK dvojno spiralo v vsaki naši celici, ki vsebuje genetsko kodo, navodila za razvoj, je to še en dokaz, kako mora obstajati nekdo, ki je neskončno moder, da je dal v najmanjše delce zakonitosti, po katerih naj se razvijajo.
Šola bi morala, kot sama ugotavljaš: “vzgajati ljudi k razumevanju, k spoštovanju, k strpnosti”, pa tega ne dela. Sprašuješ: »Čemu krščanstvo? Kaj je njegovo bistvo?« Njegovo poslanstvo je učiti ljudi, da smo na svetu zato, da ljubimo Boga, ki nas ljubi in nas je zato ustvaril, da to njegovo ljubezen širimo med ljudmi, ki so vsi otroci skupnega Očeta. Smisel in cilj našega življenja je Ljubezen.

Franc Bole (oče urednik), Pismo meseca, Ognjišče, 2012, leto 48, št. 10, str. 8-9

Sem dolgoletna naročnica ‘naše revije Ognjišče’, ki je pravzaprav mladinska revija, vendar jo tudi starejši radi prebiramo, mogoče še bolj zvesto kot mladi.
K temu pisanju sta me nagovorile ugotovitve v vaših odgovorih, da je zelo zaskrbljujoče dejstvo, da so ljudje izgubili občutek za greh, kjer sem se našla tudi jaz. Zelo težko se odločim za sveto spoved (k spovedi grem približno na tri mesece), ker se od spovedi do spovedi nič ne spremenim.
Kako naj rečem: trdno sklenem in da mi je žal, ker mi v bistvu nič ni zares žal (ne bi rada izpadla kot farizej), čeprav se vedno trudim, da bi bila boljša.
Sem redno pri nedeljski sveti maši, tudi med tednom grem k maši in obhajilu, molim, premišljujem Sveto pismo, čeprav ga težko razumem, obiščem kakšnega bolnika, saj sem tudi sama bolnica (stara sem 82 let). Hvala Bogu, povsod me pelje moja snaha.
Odriniti na globoko? Saj imamo božje zapovedi, ki se jih moramo držati, če smo kristjani. Mesečna spoved, ki se zelo priporoča, se mi ne zdi potrebna, saj so nam mali grehi odpuščeni pri vsaki sveti maši, smrtnega greha pa človek tudi ne naredi kar tako. Vem tudi, da “kdor je brez greha, naj prvi vrže kamen”.
Vse to me vznemirja in ne najdem tistega notranjega miru, ki si ga tako želim in to me spravlja v obup. Nimam veselja do življenja in ne morem se strinjati z Jezusovimi besedami ko pravi: »Moj jarem je prijeten in moje breme je lahko.« Kdor more razumeti, naj razume!
Mira

Od spovedi do spovedi se nič ne spremenim.« To je problem, ki ga čutimo vsi. Bog nas kliče, da “odrinemo na globoko”. To pa ne pomeni, da ne bomo po spovedi naredili nobenega greha ali napake. Bog tega niti ne pričakuje. Naše slabosti in mali grehi nas silijo k priznanju, da smo grešniki. Bog ima rajši ponižnega grešnika, kot ošabnega pravičnega. To nam je jasno povedal s priliko o farizeju in cestninarju, ki jo omenjaš. Oba sta prišla v tempelj molit, toda kako različna je bila njuna molitev! Farizej je molil: “Bog, zahvaljujem se ti, da nisem kakor drugi ljudje: grabežljivci, krivičniki, prešuštniki ali tudi kakor ta cestninar. Postim se dvakrat na teden in desetino dajem od vsega, kar dobim.” Cestninar pa je stal daleč proč in še oči ni hotel vzdigniti proti nebu, ampak se je tolkel po prsih in govoril: “Bog, bodi milostljiv meni grešniku!” Povem vam, ta je šel opravičen domov, oni pa ne; kajti vsak, kdor se povišuje, bo ponižan, in kdor se ponižuje, bo povišan,« (Lk 18,11–14). Seveda se nam je težko ponižati pred Bogom in njegovim duhovnikom ter priznati, da smo grešniki. Zato nam je spoved neprijetna in se izmišljujemo razne izgovore. Mnogi rečejo, da nimajo nobenega greha in karkoli jim spovednik omenja kot greh, ki so ga morda storili, rečejo, da ne. Takemu spovedancu duhovnik ne more dati odveze, ker ga nima česa ‘odvezati’. Za to, da prejmemo zakramentalno odvezo, moramo imeti ‘materijo’ in to ni težko najti, saj pravi apostol Janez: »Če rečemo, da smo brez greha, sami sebe varamo in resnice ni v nas« (1 Jn 1,8). Brez greha sta bila samo Jezus in Marija.
Ti sicer ne praviš, da nimaš greha, ampak da imaš vedno iste grehe od ene spovedi do druge, torej da se nič ne poboljšaš. Tudi to ne bo držalo. Vsak greh, ki ga storimo, je ‘nov’. Če se iskreno trudimo, da bo teh ‘novih’ grehov vedno manj. In to Bog od nas pričakuje: da se trudimo, da bi bili boljši in da ga prosimo odpuščanja, ker bi lahko bili boljši.
Lahko si pri tem pomagamo s prispodobo. Ljudje moramo jesti in piti, da ohranimo svoje telo pri življenju. Ko jemo, vemo, da bomo zopet lačni, in ko pijemo, vemo, da bomo zopet žejni. Pa ne rečemo: čemu naj jem, če bom zopet lačen, in čemu naj pijem, če bom zopet žejen? K temu nas sicer sili naša narava, naš organizem. Žal za duhovno hrano ne čutimo tako močne potrebe, pa bi jo morali, če bi dobro premislili. Tudi za to duhovno lakoto moramo prositi Gospoda, da nam jo da kot posebno milost.
Zavedati pa se moramo, da je spoved zakrament, ki nam daje milosti, ki so temu zakramentu lastne, da se varujemo grehov in jih ne ponavljamo tako pogosto. Poglablja nam spokornega duha, pomaga nam rasti v ponižnosti, zmanjšuje napuh in vsa druga grešna nagnjenja, ki nas oddaljujejo od Boga. Nekateri svetniki so se zaradi milosti zakramenta spovedovali vsak dan.
Moram te pohvaliti, da hodiš tako pogosto k maši in obhajilu pa tudi, da greš na obisk h kakemu bolniku. (Dovolim si, da te tikam, saj sva po letih skoraj na istem ‘klinu’ življenjske lestvice.) Žal mi je, da nimaš pravega veselja do življenja, da ne najdeš notranjega miru. To so preizkušnje, ki ti jih Bog dopušča in kot take jih moraš sprejeti. Nihče nima toliko razlogov, da se veseli življenja, kot kristjan. In tudi, da sprejme križe, ki mu jih Bog pošilja. Saj nas je Jezus učil: »Če hoče kdo iti za menoj, naj se odpove sebi in vzame vsak dan svoj križ ter hodi za menoj« (Lk 9,23). Res je težko razumeti Jezusove besede: »Moj jarem je prijeten in moje breme je lahko«, vendar pred tem pravi: »Vzemite nase moj jarem in učite se od mene, ker sem krotak in v srcu ponižen, in našli boste počitek svojim dušam« (Mt 11,29). Jezusa moramo vedno imeti kot vzor. Praviš, da težko razumeš Sveto pismo; beri evangelije in apostolska pisma, morda tudi Apostolska dela, to je večji del Nove zaveze, vsebuje Jezusovo oznanilo.
Morda bi bilo prav da vzameš v roke kakšno versko knjigo. Danes jih imamo, hvala Bogu, veliko na razpolago. Ko smo bili mi mladi, veš, da ni bilo tako. To je naša duhovna hrana, ki dopolnjuje evharistično hrano (mašo in obhajilo) in molitev.
Bog ti pošilja preizkušnje. Po apostolu Pavlu nam zagotavlja, da »je zvest in ne bo dopustil, da bi bili preizkušani čez svoje moči, ampak bo ob preizkušnji tudi omogočil izhod iz nje, da jo boste mogli prestati« (1 Kor 10,13). Daje pa ti tudi veliko milosti, priložnosti za dobra delo in molitev. Mnogi nimajo toliko duhovnega bogastva kot ti. Njegove darove moramo ceniti in ‘zaklade’, ki nam jih je dal, pomnožiti, ker bomo ob svojem času morali dati odgovor.

BOLE, Franc (oče urednik), Pismo meseca, Ognjišče, 2013, leto 49, št. 9, str. 6-7

Stara sem 18 let in imam že več kot eno leto zelo resnega fanta. Zelo se imava rada. Vse si poveva in si iskreno zaupava. Imava veliko skupnega, je pa tudi marsikaj, glede česa se ne strinjava, vendar si s tem ne delava problemov. Vedno bolj pa razmišljava o nečem, kar naju na začetku ni tako zelo motilo, sedaj pa, ko zveza postaja resna, je prešlo v bolečo razliko. Bojim se, da naju bo nekoč ločilo.

Problem je v tem, da on prihaja iz strogo neverne družine, medtem ko našo družino vera združuje in bogati. Vera mi veliko pomeni, je kot hrana za mojo dušo in težko bi živela brez nje. Njemu sem velikokrat govorila o tem, mu razlagala in želela, da bi doumel ali začutil pomen vere. Vendar tega ne more sprejeti za svoje, ne zato, ker noče, ampak enostavno ne more. Mogoče zato, ker mu je vera preveč tuja. Ne more je sprejeti, ker je odraščal v okolju, ki je bilo ne samo neverno, ampak celo veri nasprotno.

Zavedam se, da sva še premlada in da sva premalo časa skupaj, da bi že razmišljala o poroki. Ali bo poroka cerkvena ali samo civilna? On je seveda za civilno, ker se ne želi pripravljati na zakramente, zame pa je poroka v cerkvi bistvenega pomena. Ali pa, kako bova vzgajala otroke, kakšna bo najina družina? Ali bomo en 'tim' ali bomo razdvojeni in nesrečni? Težko je izbrati pravo pot. Vendar je treba poiskati neko rešitev in se odločiti. On misli, da je bolje, da se zalomi sedaj, kot pa kasneje.

Prosim vas, pomagajte mi, ker je to kot bolečina v meni, ki me mori. Prisrčna hvala in Bog vas blagoslovi.

Martina

Biti mlad, kot si ti, pomeni, da imaš še vse življenje pred sabo. Delati načrte je obvezno, zaljubiti se v teh letih pa je naravno. Pomembno pa se je zavedati, da so odločitve, ki jih sprejemaš v mladosti zelo daljnosežne, zato jih sprejemaj z zavestjo odgovornosti. Tega je morda pri sodobni generaciji malo premalo, vendar pa to ne velja zate.

Poiskati je treba čim več skupnega in se o tem pogovarjati. Tako odkrivata dušo drug drugega. Fant in dekle, ki načrtujeta družino, morata najprej odkriti, ali sta 'kompatibilna', kot temu danes pravimo. Hudo bi bilo, če bi pozneje odkrila, da si 'gresta na živce'. Kaže, da pri vama tega ni. Pač pa sta odkrila, da sta si na nekem področju precej narazen. To je vprašanje vere. Sicer se nekoliko čudim, da sta za to potrebovala več kot leto dni, pa zaljubljencem se mora tudi kaj spregledati. Gre pa za stvar, ki je za srečno življenje družine zelo važna, kot si izkusila v svoji družini. Prav je, da te je to začelo skrbeti. Sicer praviš, da ste se o tem že pogovarjala in tako si pridobila nekaj točk.

Začela te je skrbeti poroka, ki je sicer lahko še daleč, pa vendar si postavljaš za enkrat še teoretično vprašanje: civilna ali cerkvena. Tvoj fant se ne bi rad pripravljal na zakramente. O tej možnosti sta gotovo že govorila, ker ti je že znan njegov odgovor. Ob tem razmišljanju si odkrila še neke druge probleme. Kako vzgajati otroke? Brez zakramentov? Prikrajšati tvoje otroke za to, kar je tebi prinašalo toliko sreče in veselja? Ne pokrižati otrok predno zaspijo? Ne jih učiti Sveti angel? Mislim, da tega ne bi bila sposobna. Tako lepo si zapisala: »Našo družino vera združuje in bogati.« Kako važno je premisliti o vsem, kar si v tem pismu pogumno začela. Ni nobene druge rešitve?

Najlepša rešitev bi bila tista, ki si jo predlagala fantu. Toda če hočeš nekaj sprejeti kot vrednoto, kot tvojo vrednoto, moraš najprej biti prepričan, da je zares vrednota. Sprejeti vero samo formalno nima nobenega smisla. Prva stvar, ki je brezpogojna, je to, da on tvojo vero spoštuje. Upam, da jo, sicer bi se ne zaljubil vate in ne bi hodil s tabo. Mora te spoštovati, od tebe ne sme zahtevati, da se svoji veri odpoveš. Sicer kakšen mož bi bil, če bi o svoji ženi, materi njunih otrok, mislil, da je 'neumna'. Če on iskreno spoštuje tvoje prepričanje, moraš tudi ti njegovo. Cerkev nikogar ne sili, da bi vero sprejel proti svojemu prepričanju. Da je vera nekaj dragocenega, nekaj potrebnega pri vzgoji otrok, da povezuje družino: "da jo združuje in bogati", ga boš morala prepričati ti. Ne toliko z besedami, kot z zgledom, obnašanjem, s tvojo molitvijo, s tem, da ga imaš še bolj rada, in da razume, kako je ta ljubezen s tvojo vero še bolj poglobljena.

Cerkev od kristjanov zahteva, da sklenejo zakrament svetega zakona, če pa eden ni krščen – kot verjetno tvoj fant – lahko krščanska stran sklene (z dovoljenjem škofa). cerkveno poroko, ne da bi nekrščeni moral sprejeti katoliško vero, je pa lahko navzoč. Obljubiti mora, da ne bo oviral krščanske vzgoje otrok. Poroka je (za katoliškega partnerja) zakrament z vsemi posledicami (prejemanjem zakramentov).

Cerkev je mati, ki ima vedno odprte roke za svoje otroke in za njihove drage. To bo morda prepričalo tvojega fanta, da bo začel bolj ceniti vero in Cerkev. Ko bo videl na tebi, kako te je s svojo vzgojo in zakramenti naredila za biser, s katerim se lahko on ponaša in ga občuduje, bo morda tudi sam želel postati njen član.

Spreobračati z zgledom je najtežji pa tudi najbolj prepričljiv način oznanjanja Jezusovega nauka, ki je naloga vseh kristjanov. Tako bi se uresničilo, kar je rekel neki modrec: »Svet ni slab, zaradi slabih ljudi, ampak zato, ker dobri niso dovolj dobri.«

BOLE, Franc. (Pismo meseca). Ognjišče, 2014, leto 50, št. 9, str. 8-9.