Prebiram vaš mesečnik Ognjišče in vidim, da marsikomu pomagate iz stiske. Prosim, pomagajte še meni iz moje strašne duševne stiske in mi povejte svoje mnenje.
Naj se predstavim. Sem žena in mati, vdova že deset let. Ob moževi smrti sem bila popolnoma izčrpana in sem mislila pustiti službo in sprejeti moževo pokojnino. Potem so mi vsi svetovali: “Delaj do konca in si prisluži svojo pokojnino, ker imaš možnosti, da boš dobila več, ker si bila pri borcih.” Mož je imel zelo nizko pokojnino in vsi so mi rekli, kako boš ti živela od tako majhne pokojnine. Delala sem naprej in poiskala z dvema pričama borčevsko pokojnino. Dobila sem kmalu rešeno in borčevsko pokojnino.
Potem sem začela premišljevati, da je denar, ki ga bom dobila, krivičen. Šla sem k spovedi, ko je bil pri nas misijon, in povedala misijonarju. Rekel je: dajte kaj za reveže. Potem je bilo nekaj časa dobro in zopet so me napadle misli, da prejemam krivični denar. Šla sem k domačemu župniku in mu povedala. Rekel mi je, da to ni nič in da tega sploh mi ni treba praviti pri spovedi, da naj grem domov in pomagam revežem, duhovnikom in ljudem v stiski. Da lahko napravim veliko dobrega. Ko dobim pokojnino, vzamem samo denar za nujne potrebe, ostalo dam za dobre namene, pomagam, če je kdo v stiski. Sedaj pa zopet grozno trpim in mislim, da bom zaradi tega pogubljena. Prosim, povejte mi vi svoje mnenje. In še nekaj me teži, ne vem, ali je greh ali ne.
Doma imam poročenega sina. Žena in vsi mi trpimo zaradi njega, ker je skoraj vsak dan pijan. Doma razgraja in preklinja. Velikokrat se vsi tresemo pred njim. Včasih mi v tistem groznem trpljenju pade na misel, da bi se mu kaj zgodilo, da bo vsaj vsega konec. Takoj se tega pokesam. Zdaj pa ne vem, ali je to grešna misel, in tega nisem povedala pri spovedi. V resnici pa se bojim zanj in molim veliko zanj, veliko rožnih vencev vsak dan in litanije, devetdnevnico k Brezmadežni za njegovo ozdravljenje in spreobrnjenje. Tudi k maši grem večkrat med tednom in vedno prosim Boga med povzdigovanjem zanj in njegovo družino. Včasih pa mi zopet pade na misel: zakaj tako moliš, ko nič ne pomaga, saj je vsak dan slabši. In sem res nehala en dan, potem pa sem zopet tako težko živela in nisem vedela, ali imam greh ali ne.
Antonija

Bili bi srečni, če bi naši državni uradniki z mastnimi plačami imeli tako občutljivo vest, kot jo imaš ti. Pa je žal nimajo. Koliko več denarja bi bilo za revne! Vendar pa se tudi v to smer lahko pretirava. Ljudem, ki so pretirano občutljivi, rečemo, da so skrupulanti. To ni nič hudega. Bolje biti bolj občutljiv, kot pa premalo. Najboljša je seveda srednja pot: ne pretiravati. K temu pa moram še pripomniti, da tudi grehi niso vsi enaki. Iz katekizma vemo, da so grehi mali in veliki. Prekrški v malih stvareh so mali grehi, ki nam jih Bog odpusti že z kesanjem in ni potrebna takojšnja spoved. Če pogledamo tvoj primer: borčevsko pokojnino si si zaslužila in nisi nič goljufala. Drugo vprašanje je, kakšne so razlike v višini teh ‘dodatkov’. Za domovino se moramo boriti že po moralni dolžnosti in ne zaradi plačila. Ti si šla še bolj korenito: vzameš zase, kar nujno potrebuješ, kar je več, daš drugim. Zelo plemenito, čeprav tega ne bi bila dolžna storiti. Ko bi bilo kaj več tega čuta v vseh Slovencih. Na splošno Slovenci veljamo kot radodaren narod. To se vidi tudi pri raznih akcija za ljudi v stiski. Tega se zavedamo tudi pri Radiu Ognjišče, če ne bi imeli Prijateljev Radia Ognjišče, bi ne mogli ustvarjati takega programa, kot ga imamo. Hvala tebi in vsem Prijateljem Radia Ognjišče za to podporo. Slovenska Cerkev je revna in ne moremo pričakovati, da bi nas podprla.
Drugi problem je alkoholizirani sin. Koliko gorja ustvari v Sloveniji prav alkohol, v zadnjem času tudi druga mamila, si ne moremo predstavljati. Ti ne moreš narediti drugega, razen, da vzgajaš druge člane družine, da ne zapadejo temu demonu. Da za sina moliš, pa je zelo lepo in s tem nadaljuj. Morda pa bo Bog ‘našel’ kakšno rešitev. Želeti smrt ni krščansko, smemo pa prositi Boga, da nam olajša trpljenje, posebno če to prizadene nedolžne osebe. Bog pa ve, da so te tvoje misli samo trenutno razpoloženje in da ne misliš prav zares, zato tudi to ni kakšen veliki greh.
Iz tvojega pisma vidim, da veliko moliš. To Bog od nas pričakuje. Včasih se je v vseh naših družinah veliko molilo, danes se moli vedno manj. Zato bi morali vsaj tisti, ki še čutimo to potrebo in dolžnost, vztrajali v prošnji za naš narod, našo Cerkev, duhovnike in duhovniške poklice, ki jih tako potrebujemo, in tolike druge namene.
Ne smeš misliti, da je vsaka stvar greh in da boš zaradi tega pogubljena. Vemo, da je Bog dober in nas ima rad. Na to mislimo posebno v tem Letu božjega usmiljenja. Če ne zaupamo v njegovo usmiljenje, ga žalimo. Res je, da je danes na svetu veliko hudega in greha. Vendar velja, kot pravi apostol Pavel: »Kjer se je pomnožil greh, se je še bolj pomnožila milost« (Rim 5,20). Kristjan je človek upanja, človek, ki vidi ped seboj luč in Božjo dobroto. Sami po sebi smo res slabotni, toda Jezus nam govori: »Zaupajte, jaz sem premagal svet.«
Moraš se znebiti črnogledosti, ker se ta ne spodobi za kristjana. Če pomislimo, da nas je Bog ustvaril zato, da bomo po krstu njegovi otroci, božji otroci, se moramo tega veseliti. Poslal je svojega Sina na svet, da bi svet odrešil. Svetujem ti, kot je papež Frančišek že neštetokrat priporočil, da bi imela pri roki Novo zavezo, to je najvažnejši del Svetega pisma, ki je v obliki majhne knjižice in zato primerna, da jo daš v žep ali torbico in vsak dan prebereš kakšen odstavek ali stran. Knjižica, ki stane samo 4,80 €, je neizčrpen zaklad Jezusovega nauka in misli. V njem boš našla spodbude, da vedno bolj zaupaš v Boga in njegovo neskončno usmiljenje. Morda pa imaš doma celotno Sveto pismo in lahko prebiraš tudi druge knjige te zakladnice božje besede. Tudi Ognjišče, Družina, drugi verski tisk, nam utrjuje vero. Morda se tega premalo zavedamo in se premalo poslužujemo. To ni reklama, ampak dejstvo, da moramo biti veseli, da imamo na razpolago toliko duhovne hrane.
Želim ti, da bi naredila še veliko dobrega zase, za Cerkev in svoje bližnje.

BOLE, Franc, oče urednik. Ognjišče (2016) 06, str. 6

Nekoč ste v nekem odgovoru zapisali, kako je razveseljivo, da ljudje bolj množično – skoraj vsi, ki so pri maši – pristopajo k svetemu obhajilu. Tudi sama sem tega zelo vesela, obenem pa me to žalosti, ker vem, da je dosti takih ljudi, ki živijo ‘na koruzi’, a kljub temu hodijo k obhajilu. Bog ne daj, nočem in tudi ne smem nikogar obsojati, saj smo vsi grešniki. Nočem biti ‘farizej’, pa vendar se mi zdi to vprašljivo pred Bogom in Cerkvijo. Kaj lahko stori duhovnik, ki ve za take primere, saj ljudi pozna? Taki ljudje so tudi slab zgled za druge, ali ni to žalitev Boga?
Sami veste, koliko je danes neporočenih parov in mnogi brez slabe vesti pristopajo k obhajilu. Morda pa Bog gleda drugače in je tudi zanje prejemanje obhajila zdravilo? V več primerih sem, ko je pogovor nanesel na spoved, slišala ljudi: zakaj bi hodil k spovedi, saj nisem naredil nič takšnega? Greh jih tako rekoč nič ne prizadene in hodijo k obhajilu, k spovedi pa ne gredo. Tako sem žalostna zaradi tega! Za te ljudi seveda molim, saj so tudi moji otroci in vnuki med njimi.
Kaj se je zgodilo z nami kristjani? Sveti zakon sploh ni več nobena vrednota. Kam gremo? Saj je danes skoraj več otrok nezakonskih kot pa zakonskih. In to ni nič ‘sramotnega’, je samoumevno. Po civilni zakonodaji imajo neporočeni pari skorajda več ugodnosti kot poročeni. Na videz so takšne družine v dosti primerih kar srečne, oziroma ni razlike med urejenimi družinami, razen da se mama piše drugače kot otroci. Kako je to žalostno!
V moji glavi je prava zmeda. Zaradi tega sem tako težko vesel kristjan. Vem, da to ni dobro, a si ne morem pomagati, v srcu me boli in skeli. Na zunaj seveda moraš kazati drugačen obraz, sprejemati dejansko stanje z razumevanjem, a ni lahko. Gospod naj se nas vseh usmili!
Anica

Prav je, da si opozorila na ‘drugo stran medalje’ našega sodobnega krščanstva, ki ni tako svetla in bleščeča. Tudi o tem se moramo pogovoriti. Kot duhovnik si seveda ne zatiskam oči pred to vedno bolj temno sliko, ki si jo opisala. Nekaj podobnega se sicer dogaja tudi drugod, zlasti po stari ‘krščanski’ Evropi, ki postaja vedno bolj poganska, zato je potrebna nove evangelizacije. Bil sem devet let župnik, v vsakodnevnem stiku z ljudmi. Kot urednik Ognjišča sem tudi veliko potoval po naši domovini in tudi po svetu, se pogovarjal z duhovniki in z ljudmi o raznih perečih problemih. Ti si jih nekaj naštela. Tudi svoje pomisleke o tem, kar sem zapisal o pogostem in množičnem prejemanju svetega obhajila. Zame je to dejstvo razveseljivo in zdi se mi prav, da ljudi še bolj spodbujamo k rednemu prejemanju svetega obhajila. Seveda imam v mislih vernike, ki prihajajo k rednim svetim mašam. Katekizem katoliške Cerkve uči, da je evharistija – sveta maša velikonočna gostija, in pravi: »S samim smislom evharistije se sklada, da verniki, če so pripravljeni, kakor se zahteva, prejmejo obhajilo vsakokrat, ko se udeleže maše. Močno se priporoča tisto popolnejše sodelovanje pri maši, ki je v tem, da verniki po duhovnikovem obhajilu iz iste daritve prejmejo Gospodovo telo« (KKC 1388). Kompendij (povzetek) Katekizma katoliške Cerkve na vprašanje, kaj se zahteva za prejem svetega obhajila, odgovarja: »Za prejem svetega obhajila mora biti človek polno včlenjen v katoliško Cerkev in v stanju milosti, se pravi, da se ne sme zavedati nobenega smrtnega greha. Kdor se zaveda, da je storil velik greh, mora prejeti zakrament sprave, preden pristopi k obhajilu« (291). Apostol Pavel je vernike v Korintu, kjer so se razpasle razne pregrehe, resno opomnil, da s takim srcem ne morejo prav sodelovati pri Gospodovi večerji (maši): »Kdor bo nevredno jedel ta kruh in pil ta Gospodov kelih, se bo pregrešil nad Gospodovim telesom in krvjo. Naj torej vsak sebe presodi in tako jé od tega kruha in pije iz keliha, kajti kdor jé in pije, jé in pije svojo obsodbo, če ne razpoznava telesa« (1 Kor 11,27–29). Ta njegov opomin si moramo vzeti k srcu tudi mi.
V svojem pismu omenjaš nekaj primerov ljudi, ki v svojem vsakdanjem življenju ne upoštevajo božjih in cerkvenih zapovedi, pa “brez vsake slabe vesti” pristopajo k svetemu obhajilu. Pri ‘rednih’ svetih mašah (nedeljskih in delavniških) se to redko dogaja, pogosteje pa najbrž pri raznih izrednih prilikah, kot so poročne, birmanske ali pogrebne maše, ki se jih udeleži večje število ljudi, tudi takih, ki so ‘obrobni’ verniki. Zelo zaskrbljujoče je dejstvo, da so ljudje izgubili čut za greh. »Zakaj bi hodil k spoved, saj nisem naredil nič takšnega?« pravijo. Naš papež Frančišek, ki mu ljudje tako radi prisluhnejo, ponavlja: »Bog se ne naveliča odpuščati. Mi se naveličamo prositi odpuščanja.«
Sicer pa je na svetu še veliko dobrega, skritega našim očem: družine, ki se imajo rade, požrtvovalni ljudje, ki velikodušno služijo drugim, toliko globoko vernih kristjanov, ki pomagajo duhovnikom, radi vzamejo v roke verski časopis ali knjigo, kjer najdejo duhovna hrano ... Tudi danes je kljub vsemu mogoče biti ‘vesel kristjan’ in za nas duhovnike velja, da je lepo biti duhovnik.

urednik oče Franc Bole - Ognjišče (2013) 06, str. 6

Čutim neko bolečino, ker sem si  želel, da bi imel družino, vendar se mi to ni uresničilo. Še živo podoživljam tisti čas, ko smo si iskali primerno življenjsko sopotnico. Večkrat sem bil zaljubljen v kakšno dekle, vendar se je zmeraj, tudi po moji krivdi, končalo z razočaranjem. Z mano se je dogajalo, da mi je kljub neki prvinski želji, da bi si ustvaril družino, vedno bilo tudi strah pred vsem tem, ker tudi nisem srečal dekleta s približno podobnim pogledom na življenje. Mislim pa, če bi takrat spoznal takšno dekle, ki bi ji na krščanskih temeljih tudi jaz ustrezal, bi tudi ta strah premagal.
V tistem času nam je nenadoma umrl oče, ki je delal na domači kmetiji. To delo sva potem nadaljevala z bratom, kar ob drugem poklicnem delu še vedno delava. Mama nama je kuhala do poznih let. Zadnji dve leti pred smrtjo je bila bolna. V glavnem sem jo negoval jaz. Kakšna praznina, žalost je nastala, ko drage mame ni več. Če ne bi vse življenje molil in iskal Boga, bi sedaj skoraj zagotovo obupal. Večkrat sem slišal za kakšen primer, ko sta živela sin z ostarelo materjo in so ljudje rekli: “Ko bo mati umrla, se bo zapil”. Temu se nič ne čudim, res je to neznosno trpljenje, vsaj zame. Hvaležen sem svojim staršem, da so me krščansko vzgojili in potem sem še sam na teh temeljih gradil.
Težko mi je, ko opažam, kako mladi, tudi otroci, lahkotno opuščajo nedeljsko sveto mašo. Mnogi starši se trudijo, da bi nudili otrokom potrebne materialne dobrine, na duhovnem področju pa jim dajejo malo, ker tudi sami nimajo veliko. Na kaj se bodo ti otroci oprli v življenju, ko bo treba delati, skrbeti in bodo prišli tudi težki časi? Skupna udeležba družine pri nedeljski sveti maši je zelo pomembna tako za starše, kot za otroke. Seveda ne iz navade, ampak iz potrebe. Tako se njeni člani, skupaj s cerkvenim občestvom ‘sončijo’ pred Jezusom, odpirajo se njegovi milosti, da jih zdravi, in jim daje svoje Telo za moč in ljubezen.
Nekako v tej drži bi morali ponižno in iskreno umevati sveto mašo, da nam bo postala življenjska potreba. Kakšen duhovni kapital se pri maši nalaga v otroke, ki imajo še celo življenje pred seboj! Dragi starši, hodite s svojimi otroki k maši, četudi je morda vaša vera šibka.
Dragi oče urednik! Sedaj mi je lažje, ko sem napisal to pismo. Hvala za toliko dobrega, ki sem ga prejel preko te revije, Bog vam povrni.
Dušan

Neštetokrat se ponavlja ta zgodba: dekleta tožijo, da niso našle poštenega, vernega fanta, fantje pa, da niso našli našle vernega, poštenega dekleta. Tu je nekaj narobe. Ne v tem, da pisma, ki jih objavljamo v Ognjišču, niso iskrena, o tem ne dvomim, saj se ‘falsificirano’ pismo hitro odkrije, tudi če nisi poklicni detektiv. Dovolj časa sem bil župnik in še več let urednik, ki odgovarja na vaša pisma. Zdi se kot da bi se šli fantje in dekleta ‘slepe miši’. Saj poznate to priljubljeno otroško igro, ko nekomu zavežejo oči in mora loviti. Težko kaj ujame. To, o čemer govorimo, pa ni otroška igra, ampak življenjska stvarnost. Kaj morajo narediti mladi, da se ne bi šli ‘slepe miši’? Najprej si odvezati oči.
Dobri in verni fantje ali dekleta ne padejo z drevesa kot zrela hruška. Treba jih je iskati. Najprej je treba najti primeren kraj. Če stojiš pod smreko, boš težko našel hruško. Za hruško moraš iti v sadovnjak. Tako boš težko našel “pošteno, krščansko dekle” v disko klubih, na zabavah, plesih ali v gostilnah. Ne vem, kje si ti iskal, na takih krajih najbrž ne, ker se imaš za “poštenega, krščanskega fanta”. Najdeš jih pa lahko v cerkvi, kamor redno zahajaš, V raznih krščanskih izobraževalnih in dobrodelnih krožkih, karitas, skavtih. Najbrž v tvoji župniji, če je manjša in daleč od večjih centrov, tega sploh ni. Treba se je potruditi in ‘aktivno’ iskati. Na deželi, kjer se ljudje med seboj dobro poznajo, je to lažje. Če se predstaviš, da poznaš nekoga, ki ga ona pozna, pa primer župnika, kaplana, pevovodja, organista, ne boš postal sumljiv in jo lahko povabiš na kavo ali čaj, na klepet ... Lahko pa se pridružiš skupini, v katero zahaja ona, bo še bolj naravno. Vsekakor je treba delati načrtno, biti iskren in ne delati napak prehitrega ‘osvajanja’. Vsekakor pa si je treba vzeti čas. Tudi hruška ne dozori čez noč. Dati je treba tudi dober zgled! Kot vidim iz drugega dela tvojega pisma, ti to ni manjkalo. Ne vem pa, če si si vzel čas, izbral pravo strategijo, imel določen cilj, izbrano dekle. Redko kakšen podvig uspe že v prvo, treba je vztrajati, da prideš do cilja. Ne govorim to toliko zate, ker si, kot kaže, že “vrgel puško v koruzo”. Sicer so danes v ‘modi’ pozne poroke. Ko sem jaz prišel na svet, je moj oče imel tvoja leta, res, da sem zadnji od petih otrok. Če bi prehitro obupal, bi ne imeli očeta urednika Ognjišča in morda niti Ognjišča.
Posebej me je razveselil tvoj odnos do svete maše. Danes duhovniki doživljamo veliko razočaranje, ker toliko ‘krščanskih’ ljudi ne ceni svete maše, ne zase ne za svoje otroke. Nekateri vsaj pošljejo svoje otroke, navadno do birme. Nič čudnega, da potem tudi otroci ne hodijo več k maši, če ne vidijo svojih staršev v cerkvi. Po milosti božji pa so tudi izjeme. Upravičeno se sprašuješ, kje bodo ti otroci našli moč za preizkušnje življenja. Ni čudno, da smo po samomorih na vrhu lestvice v Evropi. Ali ima brez Boga življenje še smisel, zlasti, ko pride trpljenje, preizkušnje, osamljenost?
Poleti je še več izgovorov, da bi ostali ob nedeljah brez maše. Še več pa je razlogov, da smo pri maši, ker je to naša duhovna hrana, ki jo še kako potrebujemo. Hvala za priznanje Ognjišču. Tudi to je lahko duhovna hrana v počitnicah, ko je več časa za branje.

urednik oče Franc Bole - Ognjišče (2011) 06, str. 6

Dragi moj sin!
Končuješ devet let osnovnega šolanja. Septembra boš šolanje nadaljeval v drugem kraju v klasični gimnaziji. Polniš svojo posodo še z zadnjimi dogodki osnovnošolskega dogajanja – valeta, zaključna ekskurzija, nastop v glasbeni šoli, nastop s pevskim zborom ..., hkrati pa si z mislimi že v novi šoli, novih sošolcih, profesorjih.
Čestitam ti, da si šolanje končal z izjemnim učnim uspehom. Zelo sem ponosna nate in kar bojim se, da sem ti to premalokrat znala povedati in pokazati. Tvoji profesorji so mi večkrat dejali, da si bil ob uspehih tako skromen. Čudili so se tvoji razgledanosti, vedoželjnosti, širini, vedrini, optimizmu, ... Spraševali so me, kako je mogoče vzgojiti takšnega fanta. Tudi sama se sprašujem, kako nama je z možem bilo dano dobiti takšnega otroka. Vem, da sva nate vplivala midva z najinim medsebojnim odnosom, zgledom. Imel si dobre ‘podnebne pogoje’. Ravno prav sonca, vlage, toplote in si rasel. Pa tudi to sem povedala tvojim profesorjem, da ti brez Božje pomoči ne bi uspelo. Velikokrat, ko sem se zvečer ustavila ob tvoji postelji in si že spal, si imel ob njej molitvenik in rožni venec. Pa ne za okras. Pogovarjal si se z Jezusom. Zahvaljeval si se, prosil za moč za premagovanje vseh preizkušenj in naporov naslednjega dne. Pogosto sem se ti čudila, kako si zmogel ‘pomesti’ z vso konkurenco. Zdaj vem, da največkrat nisi tekmoval z drugimi. Tekmoval si sam s seboj. Premagoval si samega sebe in bil srečen, da ti je uspelo izboljšati rezultat v teku. Steno tvoje sobe krasijo zlata priznanja z različnih državnih tekmovanj. V devetih letih si napolnil mape z različnimi priznanji s področja športa, glasbe, matematike, slovenščine ... Zanima me, na kaj si najbolj ponosen, kje si se moral najbolj boriti, dokazovati, premagovati svoj napor. Mnogokrat si moral sesti pred polno dvorano in brezhibno zaigrati skladbo. Premagoval si dolge kilometrske razdalje in moral iz sebe iztisniti vse moči. Vse to je bila šola za življenje. Ob sobotah in nedeljah nisi poležaval dolgo v dan. Ni ti bilo težko v nedeljo zjutraj vstati in s kitaro spremljati petje pri maši. Sobotni popoldnevi so potekali v znamenju skavtskih srečanj in druženj.
Pred teboj je dva meseca in pol zasluženih počitnic. Vem, da jih boš napolnil z lepimi dogodki, druženjem s prijatelji ob skavtskem ognju, pesmijo, oratorijskimi dnevi, branjem knjig. Dopusti si, da boš kmalu odmislil šolo, natrpan urnik. Želim ti, da se odpočiješ. Da boš imel tudi kakšen dan, ko ti bo malce dolgčas. Da boš pobrskal po stvareh, za katere med šolskim letom nisi imel časa. Seveda ti bodo žoga, knjiga, telefon, računalnik, sestra, brat tudi delali družbo. Tudi pri vsakodnevnih opravilih doma malo računam nate.
Napolni, okrepi se z novimi močmi. Kajti postavljen boš pred nove naloge, izzive, nove odgovornosti. Zastaviti si boš moral nove cilje, poiskati nove prijatelje, najti svoje mesto v novi razredni skupnosti. Zaupam ti, da boš znal to dobro opraviti. Ohrani svojo vedrino, preprostost, skromnost, vedoželjnost in zaupanje v Boga.
Pa lepe in brezskrbne počitnice!
tvoja mama

Malo je takih pisem, kakršno ste poslali vi. Lahko bi rekli, da je to skoraj pismo idealnemu otroku. Všeč mi je, da otroka v pismu pohvalite, mu poveste, da ga imate radi in da ste ponosni nanj, a mu obenem ne vcepljate mišljenja, da je nekaj več in da daleč presega druge. V vašem otroku se je pač združilo tisto, kar se ne združi vedno pri otroku: intelektualna nadarjenost, pridnost, vestnost, marljivost, prava ubogljivost, spoštovanje staršev in prijateljev.
“Pogosto sem se ti čudila, kako si zmogel ‘pomesti’ z vso konkurenco. Zdaj vem, da največkrat nisi tekmoval z drugimi. Tekmoval si sam s seboj,” ste zapisali in s tem opozorili na pomanjkljivost današnje vzgoje, ki velikokrat poudarja tekmovalnost, celo rivalstvo. Tako vzgajamo bodoče egoiste in karieriste, namesto da bi poudarjali vrednost dobrega uspeha in osvojitev znanja, a obenem tudi pomen skrbi za sočloveka, v šolskih letih pa predvsem pomen pomoči sošolcem, ki težje osvojijo znanje.
V vašem pismu se me je posebej dotaknila verska razsežnost sinove rasti: “Tvojim profesorjem sem povedala, da ti brez Božje pomoči ne bi uspelo. Velikokrat, ko sem se zvečer ustavila ob tvoji postelji in si že spal, si imel ob njej molitvenik in rožni venec. ... Pogovarjal si se z Jezusom.” Nekateri danes poudarjajo samo pomen intelektualne rasti. To je splošna težnja v družbi. Važno je, da bo dober v šoli. Osebna, zlasti duhovna rast, pa sta zanemarjeni. Imamo pa tudi posameznike v duhovnih gibanjih, ki poudarjajo le pomen molitve, ne pa tudi vestnega dela. Obe skrajnosti nista pravilni. Pri vašem sinu ni tako. Skladno je napredoval v modrosti in v duhovni rasti. Molil je on in prepričan sem, da so njega spremljale tudi molitve staršev.
Izredno lepo mi je bilo prebrati stavek: “Ni ti bilo težko v nedeljo zjutraj vstati in s kitaro spremljati petje pri maši.” Seveda je otrok najprej videl vas in vašega moža, kako gresta nedeljo za nedeljo k maši. Prepričan sem, da brez tega zgleda ne bi mogel on privzeti takšne življenjske drže.
Poleg vašega zgleda je pomembna tudi duhovna rast v skupini. Sin se je vsako soboto udeleževal skavtskih srečanj, igral kitaro in pel v župnijskem mladinskem zboru. Mlad človek bo laže duhovno rastel, če bo imel ob sebi podobno misleče prijatelje, mlade, ki jim je tudi vera vrednota. Sveti Janez Pavel II. je nekdanjemu koprskemu škofu dejal, da bo danes mlad človek težko ostal kristjan, če se bo udeleževal samo nedeljske maše. Vero bo lažje ohranil, če se bo vključil v kakšno skupino (mladinska veroučna skupina, svetopisemska ali molitvena skupina ...). Tudi vaš sin to dokazuje.
Skupaj z vašim sinom bodo mnogi mladi začeli počitnice. Žal bodo te nekaterim samo čas počitka (če ne že lenarjenja), avantur, tudi nezdravih in nemoralnih. Počitnice pa so čas tudi za duhovno rast, za pomoč v družini (tudi vi računate na sinovo pomoč pri domačih opravilih) pa tudi za pomoč sočloveku. Staršem, zlasti tako odgovornim, kot ste vi, bi priporočal, naj v počitnicah otrokom priporočijo in omogočijo duhovne vaje. Mladi ljudje se bodo razvijali v skladne osebnosti, če bodo tudi počitnice izkoristili tako, da bodo krepili vse razsežnosti svojega življenja.

RUSTJA, Božo. (Pismo meseca), Ognjišče, 2018, leto 54, št. 7, str. 6-7.

Sem kristjanka in me zelo moti, če nas označujejo, da smo “srednjeveško zmanipulirani pod vodstvom Vatikana”. Pa tudi sodba, da nismo nič boljši kot drugi. Zato namenoma grem med tiste, ki tako radi ocenjujejo in kritizirajo, da slišim drugačna razmišljanja in tako vidim, kam plove barka neznanja in nevednosti!? Moram priznati, da je opazka, da nismo nič boljši, na žalost pogosto prav na mestu. Saj veste, med mašo sedimo v klopeh, kot bi bili okameneli, po maši pa ‘hajdi’ vsak po svoje. Maša je za nas kristjane najlepša priložnost, da se osebno srečamo z vstalim Jezusom. Tega pa ne znamo prenesti v naše vsakdanje življenje. Nemočno sedimo in premišljujemo, kako se nam godi krivica, in se tolažimo: ah, bo že nekdo uredil namesto nas! Kdo? Take kritike nas ne smejo bremeniti, pač pa morajo biti izziv, da z dejanji pokažemo, da res živimo v Kristusovem duhu!
Vse je preveč pozunanjeno, daleč od jedra in bistva. Sveta maša, prejem zakramentov je za mnoge samo lepa predstava, brez globoke vsebine. Tega ne smemo dopustiti. Moramo se odpreti, da v nas deluje Sveti Duh, ki oživlja in spodbuja k delovanju. Ne smemo stati križem rok, nobena dobrodelna organizacija ne bo naredila tistega, kar moramo in moremo narediti sami. Da smo dejavni kristjani, ne potrebujemo navodil, k solidarnosti nas spodbuja zavest, da smo žive priče vstalega Jezusa. Preveč radi se skrivamo za zaveso zasebnosti in se opravičujemo: morda pa potrebni ne želijo moje pomoči? Ta neodločnost je le dokaz, da smo še vedno hladni in daleč od resničnega krščanstva.
Recesija in kriza nista toliko v denarju, kot v človeku samem. Kdo je najbolj v krizi? Zahodni človek razvitega sveta, ali človek ob skodeli riža, če ga sploh ima? Kristus je vstal in vsem povedal, da bomo zares živeli z njim, če se trudimo ostati v ljubezni.
Božja beseda nam naroča: »Mislimo drug na drugega, takó da se spodbujajmo k ljubezni in dobrim delom« (Heb 10,24).
Marjeta Debevec

Vsakdo, ki želi živeti po evangeliju in svoje vere ne skriva, velikokrat naleti na nasprotovanje tistih, ki ne verujejo. Jezus sam je napovedal: »Če bi bili od sveta, bi svet ljubil, kar je njegovo; ker pa niste od sveta, ampak sem vas jaz odbral od sveta, vas svet sovraži« (Jn 15,19). Izmišljujejo si vse mogoče, da bi nas osmešili in poniževali. Stalno ponavljajo pravljico o “mračnem srednjem veku”. Govorijo o tisočih čarovnic, sežganih na grmadah, po zgodovinskih virih pa lahko sklepamo, da jih je bilo kvečjemu nekaj sto. Seveda je to vredno obsodbe. Če pomislimo, da je bilo v našem ‘prosvetljenem’ dvajsetem stoletju ubitih v dveh svetovnih vojnah in po njih najmanj 100 milijonov nedolžnih ljudi, povečini žrtev komunizma, nacizma in fašizma, potem nimamo pravice srednji vek imenovati mračnjaški. Mračnjaško je prej dvajseto stoletje! Vsak dan poslušamo in vidimo na naših ekranih, kaj se še danes dogaja v Severni Afriki, na Bližnjem vzhodu, lahko rečemo, da tudi to naše, komaj začeto stoletje, ni mnogo manj ‘mračno’.
Dobro se zavedamo, da je tudi med kristjani marsikaj narobe in da je očitek, da nismo nič boljši, včasih upravičen. Vendar zase lahko rečem: če bi ne bil veren kristjan, bi bil najbrž veliko slabši, kot sem, in mislim, da to velja za večino kristjanov. Toda to ni dovolj. Če se pri vsaki maši “osebno srečamo z vstalim Jezusom”, bi morali z dejanji pokazati, da res živimo v Kristusovem duhu«, kot si zapisala.
Včasih smo poznali izraz ‘zakristijski kristjani’, da smo označili žalostno razliko med našim obnašanjem v cerkvi in življenjem zunaj cerkve, na cesti, v naših domovih, v službi, v družbi in sploh ‘v svetu’. Res je, da nismo od ‘tega sveta’, kot pravi Jezus, toda živimo v tem svetu in ga moramo ‘posvetiti’, narediti boljšega. To zmoremo z božjo pomočjo, zato hodimo k maši, obhajilu, prejemamo zakramente.
Župnija je Cerkev v malem, je družina božjih otrok. Približati bi se morali vzdušju, ki je vladalo pri prvih kristjanih, ki so si vse delili, ne samo dobrine, hrano, obleko, predvsem svoj čas, ker so začutili, da so bratje in sestre v Kristusu. Ob modernih cerkvah navadno poskrbijo za večji prostor, kjer se verniki lahko srečujejo za pogovor, da ‘popijejo kavo’, da se družijo. To je naravno nadaljevanje maše. Ljudje, ki hodijo skupaj k maši, v isto župnijsko cerkev, si ne smejo biti tujci. Marsikje, zlasti v mestih, se prav to dogaja. V župnijah, ki jim pravimo ‘žive’, se morajo prepletati te niti medsebojnega poznanja in pomaganja. To seveda ne sme biti vsiljivo, ampak nekaj povsem naravnega. Poznati in obiskovati ljudi, ki so stari in ne morejo iz stanovanja, ali so v bolnišnici, v domu za ostarele, to so dejanja ljubezni, po katerih se pozna, da smo Jezusovi učenci. To ni samo naloga Karitas, ampak tudi naša. Kolikokrat so družine z majhnimi otroki v stiski, ker imajo nujen opravek, delo, pa nimajo komu pustiti otrok. Kje smo takrat kristjani? Sami moramo odkriti te potrebe in “dati sebe na voljo”. Iti skupaj na izlet, na piknik, reči dobro besedo mladostniku. Z eno besedo: biti moramo velika družina. Kot družina se hranimo pri mizi božje besede in zakramentov.
Prav si zapisala: »Kriza ni toliko v denarju, kot v človeku samem.« Afriški otroci, ki imajo pest riža, ne govorijo o krizi. To jim zadošča in so zadovoljni. Nam pa ni nikdar dovolj in sedaj, ko ni sredstev, da bi si kupovali tudi nepotrebne stvari, smo v krizi. V večini primerov brez potrebe. Če bi nas kriza naučila živeti bolj skromno, videti potrebe drugih in jim pomagati, bi bila ta kriza po svoje tudi blagoslov. Pomagala nam bo razumeti, da bomo živeli z vstalim Kristusom, če se trudimo za medsebojno ljubezen.

BOLE, Franc, oče urednik. (Pismo meseca) Ognjišče (2012) 06, str. 8

Cerkev ima jasna stališča glede ločencev, čeprav jih mnogo ni ločenih po svoji krivdi, ki ponovno zaživijo svoje partnersko življenje. Najhujšo omejitev v tem primeru vidim pri omejevanju oz. prepovedi prejema obhajila. Nadaljnjo omejitev vidim pri izbiri botra za krst in birmo. Duhovniki velikokrat poudarjajo, da mora biti boter zgleden kristjan, ki hodi k maši. Kdo pa je zgleden kristjan? Tisti, ki se je ločil (ne po svoji krivdi) in si je po mnogih letih našel partnerja za skupno življenje, ali tisti, ki na zunaj živi zgledno krščansko življenje, ki redno obiskuje mašo in prejema obhajilo, pa živi dvojno življenje – ima ljubico in po možnosti z njo celo otroka – se pravi, da ima dve družini. Poznam primer, ko ima tak na zunaj zgleden družinski oče še eno družino z ljubico. Pa ne samo to – tega izvenzakonskega otroka je dal krstiti in bil ob krstu celo pri obhajilu! Mar je Cerkvi vseeno, če nekdo celo življenje greši – mogoče gre k spovedi, prejme obhajilo, potem pa nadaljuje s svojim življenjem, kot da je vse lepo in prav? V enem od Ognjišč ste zapisali, če nam je žal, da smo ukradli album z interneta in si priznamo, da je bilo narobe, to ni zadosti, če bomo naslednji dan storili enako. Napisali ste, da je v takem ravnanju gotovo nekaj hinavščine. Kaj pa v primeru, da imaš ljubico in jo dan za dnem obiskuješ? Mislim, da je to še večji greh, in da bi morala Cerkev takšne ljudi izločiti iz svoje srede, ne pa da jim daje nagrado, da krsti njihove otroke, čeprav se zavedam, da otroci niso krivi za napake svojih staršev. Menim, da je takšno ravnanje matere ali očeta skrajno nemoralno in neodgovorno. Nemoralno ravna tudi Cerkev, ki ji je čisto vseeno, na kakšen način pridobiva svoje člane – samo da jih pridobi. Za Cerkev je očitno pomembna ‘zunanja primernost’; kakšno pokvarjeno dušo imajo ti ljudje, pa jih ne zanima. Če to primerjamo z ločenimi in ponovno poročenimi, ni pravično.
Konkretno me zanima, kakšno stališče ima Cerkev glede tega, da ima nekdo, ki je poročen, poleg svoje družine še otroka z nekom drugim? Ali je takšnim osebam dovoljeno prejemati obhajilo, ali ne?
Janez

S svojim pismom ste opozorili na resno zadevo, ki je vredna obravnave – vztrajanje v grehu. Ne maram vzbujati vtisa, da so ločeni in ponovno poročeni idealni, drugi zvesto poročeni, pa hinavci. Tak je podton vašega pisma. Seveda to ne odgovarja resnici. Iz enega primera, ki ga omenjate, in je obsojanja vreden, ne smemo posploševati.
Popolnoma se strinjam z vami, ko navajate zapis v naši reviji, da je hinavščina, če grešimo, drugi dan gremo k spovedi, naslednji dan pa spet enako grešimo. Spoved mora vsebovati tudi trdni sklep, da se poboljšamo in to v kesanju pred Bogom tudi obljubimo: “trdno sklenem, da se bom poboljšal!” Res je, da smo ljudje slabotni in vedno znova grešimo, a to ne sme biti opravičilo, da se ne bi resno potrudili za poboljšanje. Tudi zato je prišlo do predpisa, da ločeni in ponovno poročeni ne morejo iti k spovedi in prejemati obhajila, ker tega ne morejo obljubiti, ker živijo v ‘grešnem razmerju’.
Pri ločenih in ponovno poročenih je to očitno, saj pač vsi vidijo, da ta dva človeka živita skupaj. Napačno pa bi bilo zaradi tega sklepati, da Cerkev ‘gleda skozi prste’ na grehe, ki jih ljudem uspe prikriti. Lahko jih prikrijejo pred ljudmi, pred Bogom nikoli! Če kdo greši na skrivnem, njegov greh ni nič manjši kot če bi grešil očitno. Tudi če nam uspe velike grehe skriti pred ljudmi, ne smemo prejemati obhajila. Eden prvih krščanskih spisov Nauk dvanajsterih apostolov ali Didahe pravi o prejemanju obhajila: »Kdor je svet, naj se približa, kdor ni, naj se spokori!« Podobno svarilo srečamo tudi v kasnejših spisih, kar priča, da je to, kar velja danes, veljalo že v prvih časih krščanstva.
Obhajilo ni nagrada za naše vzorno krščansko življenje, ampak je nezaslužen dar. Tega daru pa ne smemo nevredno prejemati. Nevredno ga prejme, kogar teži velik greh. Sveti arški župnik Janez Vianej je dejal, da obhajila nismo vredni (ne zaslužimo ga s svojim življenjem), smo ga pa potrebni. Iz njega prejemamo moč za krščansko življenje. Z njim se posvečujemo. Kdor pa nevredno prejema obhajilo, se z njim ne posvečuje, ampak ga prejema v svojo obsodbo, tudi če ga prejema navidez zelo pobožno.
Naj se še nekoliko ustavim ob vašem vprašanju, ali lahko nekdo, ki ima otroka z drugo žensko, prejme obhajilo, je odgovor da in ne. Če prizna svoj greh in je zvest svoji zakonski ženi, potem lahko. Če pa bi vztrajal v grehu, imel še naprej odnose z drugo žensko in pri tem zapostavljal svojo družino, ne sme in ne more vredno prejemati obhajila.
Tukaj gre tudi za razlikovanje med grešnim dejanjem, ko človek enkrat pade v greh, se spreobrne in se vrne nazaj na pravo pot, in med grešnim stanjem, vztrajanjem v grehu. To papež Frančišek imenuje pokvarjenost in pravi: grešnost da, pokvarjenost pa ne! On stalno ponavlja, da je grešnik (in da smo grešniki), obenem pa nenehno kliče k spreobrnjenju.
Ne morem pa se strinjati z vami, da bi “morala Cerkev takšne (grešne) ljudi izločiti iz svoje srede”. Cerkev grešnikov ne izključuje, ampak jih kliče k pokori. Tudi Sveto pismo nas uči, da Bog noče smrti grešnika, ampak da se spreobrne in živi (prim Ezk 18,23). Podobno tudi ločenih in ponovno poročenih Cerkev ne izključuje iz svoje srede. Tudi oni so člani Cerkve, Bogu ljubi in dragoceni. So pa tudi oni, kakor smo vsi, poklicani k neprestanemu spreobračanju. Cerkev grešnikov ne izključuje, ampak jim omogoča spreobračanje. Ločeni in ponovno poročeni ne morejo prejemati obhajila, a to ne pomeni, da so iz Cerkve izključeni.
Prav tako Cerkev ne odreka krsta otrok grešnim staršem. Nenazadnje smo vsi ljudje grešniki. Strinjam se s tem, kar ste zapisali, da otrok ni kriv za grehe staršev. Zahteva pa Cerkev moralno zagotovilo, da bodo starši otroke krščansko vzgajali. To morajo obljubiti pri krstu. Krsta Cerkev nikomur ne vsiljuje. Krst je prvi in temeljni zakrament, zaveza ljubezni z vsakim človeškim bitjem, ki v moči Jezusovega trpljenja, smrti in vstajenja postane Božji otrok.

Božo Rustja, Pismo meseca, Ognjišče, 2017, leto 53, št. 5, str. 6-7

Spoznala sva se nekega lepega dne na vlaku. Ona je bila sama in jaz sem bil sam. Na videz sva se poznala že od prej, ampak med nama ni bilo nobenega kontakta. Neka iskrica je preskočila med nama, ko sva se peljala proti mestu, kjer se začenja najina zgodba. Vlak je vozil in midva sva se pogovarjala odkrito, zelo odkrito, kot se dva popolna tujca ne moreta.
Vem, da je bil ta dan zelo lep. Dal mi je novih moči. Takrat mi je tudi zaupala številko svojega stanovanja, ki je bila magična ‘001’. Povedala mi je, da sem vedno dobrodošel pri njej, da imam vrata odprta. Tako je prišlo do tega, da sem zbral pogum in jo poklical. Spominjam se tega dne, te ure tako živo, kot bi bilo včeraj. Nato sem jo klical še v nedeljo in bilo je lepo, božansko lepo. Prišla je v mesto, kjer sem jo čakal jaz. Bil sem ves preplašen, kako jo bom ogovoril, kaj ji bom rekel. Ampak, ko sem jo videl, je strah izginil, bila sva samo ona in jaz, jaz in ona in ves svet je bil najin.
Nato sva se sestajala. Počasi sem prebijal led, počasi se mi je odpirala. Spoznal sem, da jo imam rad, da jo ljubim, da bi zanjo naredil vse. Nato so prišli meseci, ko sem čakal na njeno ljubezen. Bil sem že malo nesrečen. Ampak govorila mi je, počakaj, počakaj še malo, da se bo vzbudilo v meni. Bodi moj, ampak pogovoriva se o ljubezni. Vendar jaz nisem mogel čakati. Čakanje je bilo neprijetno in nisem mogel več vzdržati. Vendar je bila moja ljubezen tako močna in tako slepa, da je vse to premagala. Prišel je mesec maj, mesec ljubezni, mesec pomladi. Bilo je zelo lepo. Bil sem srečen, da sem ob njej, da uživam te trenutke ob njej. in tako mi je na poti domov, na tistem vlaku podelila svoj prvi poljub. Ta poljub je bil nekaj, česar nisem še nikoli okusil, kot nektar, kot predajanje, kot sprejem mene. Toda te občutke vidim sedaj, sedaj jih razumem. Takrat sem videl to kot nekaj telesnega. Takrat sem jo začel želeti telesno. In sedaj vem, da je bila to napaka, kajti v naslednjih mesecih se je v meni razraščala želja po spolni, telesni ljubezni, za katero pa zdaj vem, da je bila zanjo prepovedana. Vem, da si je želela, ampak samo takrat in pod pogojem, da bova najprej duševno na isti ravni, da jo bom tako ljubil, kot je ona mene. Na žalost v tem ni uspela. To moje nerazumevanje je pripeljalo tako daleč, da sva si postajala vse bolj tuja. Jaz sem se začel do nje obnašati, kot da je moja last, ji jemati energijo, zavestno ali nezavestno jo zatirati, ji jemati njen ponos. Ona pa je bila tako dobra, da je to pustila. Sedaj vem, da je bilo to grdo, greh, zakaj hotel sem v njej ubiti nekaj, kar je bilo ona sama, to v kar sem se zaljubil. Vem, da tega ni mogoče popraviti, saj jo je to zelo potrlo. Povzročil sem ji bolečino, a to spoznavam šele sedaj, ko spoznavam to bolečino na sebi, ko mi je dejala: »Ne ljubim te več, ne želim te več videti, pusti me pri miru.«
Sedaj vem, kakšna je ta bol, ampak najhuje mi je, ko tega ne morem več popraviti. Vem, da ljubezni ne moreš vsiliti. Ljubezen pride sama. Ljubezen je nekaj najlepšega, ko jo da Bog obema hkrati, tako dekletu kot fantu, lahko pa jo eden ali oba tudi zlorabita. In to se je zgodilo meni, kajti zlorabil sem edino ljubezen doslej.
Ne naredite take napake tudi vi! Če malo premislite, boste spoznali, da je vredno počakati in se zato marsičemu odreči.
Tobi
P.S. To razmišljanje je bilo namenjeno mojemu bivšemu dekletu, katere nisem razumel takrat, ko je bil še čas, ampak jo razumem sedaj, ko je vsega konec. Hvala ti cvetlica moja, hvala ti!

Hranil sem tvoje pismo za mesec maj, ker se je vse to nekega maja v resnici dogajalo in ker je to mesec ljubezni, Marijin mesec, ker je ona mati vsake plemenite ljubezni. Danes se toliko govori, piše in poje o ljubezni. V glavnem je to sebična ljubezen, ki sloni na strasti in želji po posesti drugega. Taka ljubezen je samo videz ali, kot si izkusil sam, prevara. Lepo si razčlenil napačne korake te samoprevare. Mnogi mladi ne razumejo, zakaj Cerkev tako vztraja, naj bo ljubezen že v mladosti čista. Tisti, ki bodo prebrali tvoje pismo, bodo to morda malo bolje razumeli. Ne gre za to, da Cerkev mladim ne bi ‘privoščila’ spolnosti, ampak za to, da jo hoče prav usmeriti. Koliko pristne in plemenite ljubezni je v mnogih družinah. Takšna ljubezen zahteva darovanje, premagovanje in vse tisto, kar naredi življenje med nami, zlasti v družini, lepo in osrečujoče. Do takšne ljubezni pa se ne pride brez žrtev.
Danes je toliko skušnjav in zank, da ni lahko ohraniti čisto srce. Zato se moramo naučiti skušnjave premagovati. Veliko sodobne tehnike je usmerjeno v vzbujanje najnižjih strasti. Najraje bi pomislili, da včasih ni bilo težko živeti krepostno, da ni bilo televizije, filmov, interneta, pornografije in vsega, kar ‘morajo’ gledati naši mladi, zlasti pubertetniki. Z druge strani pa je res, da ti mediji posredujejo veliko spodbudnih in plemenitih zgledov velikih osebnosti. Vzgojna modrost narekuje, da se naučimo izbirati.
Moramo priznati, da še nikdar ni bilo toliko čudovitih zgledov, opisanih v knjigah ali tudi v filmih, ki prikazujejo vzornike, ki bi jih lahko posnemali, če bi se le potrudili, da vzamemo v roke primerne knjige, filme, TV oddaje. Tisti, ki delamo na področju medijev, iščemo načine, kako bi katoliški mediji, knjige, ilustrirane zgodbe, tudi filmi bili čim bolj dostopni tudi tistim, ki imajo malo denarja. Ko gledamo nazaj, se čudimo, kako smo mogli izdati toliko lepih knjig po tako nizki ceni. Odgovor sicer poznamo: Naklade so bile pred desetimi leti neprimerno višje kot so sedaj. To je danes problem vseh založb, vendar bi nam višje naklade omogočile nižje cene in večji izbor.
Veseli smo, da Ognjišče ohranja razmeroma visoko naklado, da ga tako lahko sproti ‘moderniziramo’ in naredimo bolj privlačno. Zato seveda potrebujemo ‘zveste’ bralce in bralke. Hvaležni smo vsem, ki nam ostajate zvesti in računamo, da naredite za Ognjišče tudi kaj reklame pri svojih prijateljih in znancih.
Vse, kar vam v Ognjišču napišemo, prihaja iz naših in vaših izkušenj, zato smo veseli, če nam tudi v bodoče posredujete vaša mnenja in s svojimi izpovedmi popestrite naše strani.

Bole F. - oče urednik, (Pismo meseca), v: Ognjišče (2016) 5, str. 6.

Rad bi vas vprašal nekaj v zvezi z evtanazijo.  Dolgo časa sem bil prepričan, da je občasno sprožanje te problematike v javnosti le ena od oblik kulturnega boja proti kristjaniom  ... tudi sam sem bil proti evtanaziji. Ob poslušanju argumentov za in proti, pa se v zadnjem času tudi pri meni pogosto pojavlja vprašanje, kakšen smisel ima ‘vegetiranje’ človeka, ki kot rastlina živi, se ne odziva itd. Ali mu ne bi ‘pomagali’, da se poslovi od tega sveta, če si sam tako želi? Ali pa neozdravljivo bolan človek v bolečinah. Zakaj mu podaljševati življenje, če pa bi se lahko poslovil … Potem me vznemirja prepričljiv nastop nekaterih zagovornikov evtanazije, ki govorijo, da je evtanazija nekakšna pomoč človeku v trpljenju in stiski, delo usmiljenja …
Pa tudi nekateri prijatelji, ki se imajo za kristjane, trdijo, da bi bilo prav, da ne pustiš človeka trpeti, ampak da se ga usmiliš in ga evtanaziraš. Trdijo, da bi tudi sami naredili tako. Čemu biti v napoto družini, sorodnikom, prijateljem, nenazadnje tudi državi, če pa se lahko umakneš. Sprašujem se, ali jih nič ne prepriča svetost življenja? Ali ni po krščanskem učenju človekovo življenje sveto od spočetja do naravne smrti? Kaj pa mogoče zlorabe evtanazije? Je res, da se na Nizozemskem, kjer je sicer evtanazija dovoljena, poveča število smrti pred počitnicami, da se svojci znebijo starih sorodnikov in gredo ‘mirno’ na počitnice?
Skratka, veliko stvari v zvezi z evtanazijo me bega in prosim za vaše mnenje.
Matej

Hvala za vaše razmišljanje in spraševanje. Prepričan sem, da se s temi vprašanji ukvarja še veliko ljudi v Sloveniji. Nihče si ne želi trpljenja in vsi si želimo, da bi lahko umrli na miren in dostojanstven način. Kristjani molimo za srečno zadnjo uro, da bi bila smrt krona naše zemeljske poti. Smrt ni nekaj, kar bi morali zavračati, ampak jo lahko sprejmemo kot prehod v novo obliko življenja. Zato je tudi podaljševanje zemeljskega življenja za vsako ceno v nasprotju s krščanskim prepričanjem, da je edino Bog gospodar življenja. Kadar ni realnih izgledov za uspeh terapije, imamo pravico, da se odpovemo nadaljnjemu zdravljenju in sprejmemo paliativno oskrbo, pri kateri nam lajšajo telesne bolečine in nas celostno spremljajo v procesu umiranja.
Danes je medicina napredovala do te mere, da lahko obvladuje skoraj vsako fizično bolečino in pomaga ljudem, da lažje premagujejo težko stanje bolezni. Poleg telesne bolečine pa se pri mnogih bolnikih pojavlja še duševna bolečina, notranje stiske, včasih tudi depresija, osamljenost in občutek odvečnosti. Vse to prispeva k temu, da si mnogi želijo končati svoje življenje, ker v njem ne vidijo več nobenega smisla.
Če bi slovenska država uzakonila evtanazijo, potem bi ljudem, ki se soočajo s temi stiskami ob koncu življenja, ponudila možnost, da izberejo tudi prekinitev svojega življenja, ki bi jo morali izvršiti zdravniki. Že sama možnost take izbire bi pomenila vsaj posreden pritisk na svobodno izbiro bolnika. Ker bi vedel, da lahko ‘olajša’ življenje svojim bližnjim in tudi sebi, bi se marsikdo čutil dolžnega, da to tudi stori. V svojem pismu omenjate primer Nizozemske, kjer je evtanazija zakonsko dovoljena od leta 2001. Dejstvo je, da število odločitev za evtanazija iz leta v leto narašča. Leta 2007 je bilo na Nizozemskem evtanaziranih 2.000 ljudi, leta 2017 pa že 6.600. Najprej so se za prekinitev življenja odločali ljudje v skrajnih primerih neozdravljivih bolezni, sedaj pa je čedalje več ljudi s psihičnimi boleznimi in z demenco, ki ne vidijo več smisla svojega življenja in si želijo umreti. Zagovorniki evtanazije se sklicujejo v glavnem na avtonomijo posameznika, na njegovo sposobnost, da sam svobodno odloča o svojem življenju. Če človek lahko svobodno odloča o vsem v svojem življenju, zakaj ne bi smel svobodno odločati tudi o svojem koncu, pravijo zagovorniki evtanazije. Vendar se upravičeno postavlja vprašanje, ali je nekdo, ki trpi in čuti, da njegovo življenje nima več nobenega pomena, resnično svoboden in avtonomen. Starejši in neozdravljivo bolni ne bi imeli več nobenega zunanjega varovala, ki bi zaščitilo dostojanstvo njihovega krhkega življenja. Evtanazija bi se ponujala kot ‘odrešilno’ dejanje, s katerim bi na ‘dostojanstven’ način zaključili svojo življenjsko pot.
Uzakonitev evtanazije bi spremenila pogled na vrednost človekovega življenja. Začela bi se uvajati meja med človeka vrednim življenjem in človeka nevrednim življenjem. Ob tem se takoj postavi vprašanje, katera so merila za človeka vredno življenje in kdo bo odločal o tem. Vredno bi bilo zgolj še življenje zdravega, razumnega, avtonomnega in zadovoljnega posameznika. Ko bi se kvaliteta življenja poslabšala, bi življenje izgubilo svojo vrednost in posameznik bi se lahko odločil za ‘dostojanstveno’ smrt. To ločevanje med življenjem, ki ima vrednost, in življenjem, ki nima vrednosti, jasno razodeva potrošniško miselnost, kjer je vrednost stvari odvisna od njene koristi in uporabnosti. Ko nam neka stvar več ne koristi oz. ni več uporabna, jo zavržemo, saj nima nobene vrednosti več. Ni treba posebej poudariti, kako nevarna je taka logika, če jo prenesemo na človeško življenje. Še posebej, če vemo, da večino sredstev za zdravstvene storitve porabimo v zadnjih mesecih svojega življenja. Z uvajanjem meje med vrednim in nevrednim človeškim življenjem bi pokopali temeljno civilizacijsko pridobitev, ki zagotavlja nedotakljivost vsakega človeškega življenja. Tako stališče je večkrat ponovila tudi Parlamentarna skupščina Sveta Evrope. Leta 2012 se je v zvezi z vnaprej izraženo voljo o zdravljenju v okoliščinah pred smrtjo odločno opredelila proti evtanaziji in pozvala tistih nekaj držav, ki dovoljujejo evtanazijo, da spremenijo zakonodajo. Jasno so zapisali, da evtanazija nasprotuje temeljni človekovi pravici do življenja.
Z uzakonitvijo evtanazije bi stopili na tvegano pot reševanje človeških stisk z namerno prekinitvijo njihovega življenja. Odprl bi se prostor za možne zlorabe in v težek položaj bi bile postavljene najbolj ranljive osebe. Izkušnje po razvitih državah kažejo, da je najboljša oblika soočenja z umiranjem neozdravljivo bolnih oseb celostna paliativna oskrba. V primerih, ko bi bilo zdravljenje brezupno in bi se bolnik odpovedal nadaljnji terapiji, bi mu morala biti zagotovljena paliativna oskrba. Gre za blaženje bolečin in stisk, pri čemer se bolnika spremlja tako medicinsko, kot tudi psihološko, socialno in duhovno. Na ta način se tudi v procesu umiranja ohranja njegovo dostojanstvo. Na žalost je mreža paliativne oskrbe v Sloveniji zelo slabo razvita in upamo, da bo pozitiven rezultat sedanjih razprav o evtanaziji prav pospešen razvoj paliativne medicine.

GLOBOKAR, Roman. (Pismo meseca), Ognjišče, 2019, leto 55, št. 5, str. 6-7.