pismo meseca 12 2016

Pravkar sem prebrala Pismo meseca v enem od starejših Ognjišč (Že dvajset let iščem poguma, da bi spregovorila – februar 2011), v katerem zvesta bralka spregovori o izkušnji splava in svojem duševnem trpljenju. Po dvajsetih letih se je pred božičem odpravila v eno od naših romarskih svetišč in opravila življenjsko spoved in se rešila smrtnega greha – vsaj toliko, da lahko sedaj gre k obhajilu. Še vedno jo vsak dan vest opozarja na tisto, kar je storila pred dvajsetimi leti. (...) Zgodba tega pisma je res težka, a zelo poučna. Tudi vaš odgovor bralki je zelo poglobljen in koristen.
Večkrat prebiram podobne zgodbe iz preteklih let, ki so še kako aktualne. Tudi jaz imam otroke in življenje je zame sveto. Bogu hvala za tako spoznanje in vero, ki jo ob vaši reviji in na radiu še iz dneva v dam poglabljam. Sploh ne veste, kako plemenita dela delate. Hvala vsem!
Sem vaša zvesta bralka že trideset let. Hvala vam za vsa ‘darila’ ob Ognjišču, ki ste mi jih poslali. Vse to me je oblikovalo in izklesalo. Sem zelo hvaležna in srečna, da sem v vaši družbi.
Bojana

Hvala ti za tvojo izpoved, ki si jo zaupala Ognjišču. Težko si predstavljaš, koliko nam, ki delamo pri Ognjišču, to pomeni. Predvsem nam pomeni, da naše delo ni bilo nekoristno. Tistim duhovnikom, ki smo se posvetili verskemu tisku v tistih časih, ko je bilo to zelo težko in polno ovir, tako političnih kot materialnih, je to pomenilo naše glavno dušnopastirsko delo. Hvaležni smo vsem, ki ste nas takrat in na še danes podpirate, berete in priporočate tudi drugim. S tem podpirate naše delo.

    Nihče ni srečen, če tega noče
    Ali je mogoče, da se čuti dvajsetletna dekle nesrečna? In vendar se mi ravno to godi. Pomislite, da imam vse, ne morem se pritoževati. Samo eno stvar, oče urednik, bi rada zvedela od vas: v čem grešim, da se počutim tako? Včasih zavidam dekletom, ki nimajo vere in si privoščijo vse, tudi greh.
    Roza
    Tako čudno govorjenje: dekle, ki je zdrava, mlada, lepa, z vsem preskrbljena, pa govori o žalosti! Kljub temu to govorjenje ni nesmiselno. Vsi moramo rešiti to vprašanje: od česa je odvisna naša sreča? (...) Resnično nesrečna bi bila samo takrat, ko bi iskala srečo v trenutnih užitkih, ker bi bila podobna pijancu, ki je srečen samo takrat, kadar je omotičen. Ali bi bilo tvoje življenje še vredno življenja? Veseli se vsega, kar je v življenju lepega, ker ti vse to daje Bog, tvoj nebeški Oče, ki te ljubi. Ne pozabi pa, da Bog od tebe zahteva tudi žrtve, da izpolniš zapoved: Ljubi Boga in svojega bližnjega ... Jezus je dobro poznal človeško dušo in nam je dal edino trdna načela za našo srečo.
    (iz prvega Pisma meseca, april 1965)

V tisti težkih časih, ko smo imeli toliko nasprotnikov, smo se veselili velikega števila bralcev, ki je doseglo za našo majhno Slovenijo nepojmljivih 103.000 izvodov. Drugi slovenski časopisi so nam to zavidali. Po osamosvojitvi Slovenije so mnoge ovire odpadle, nastalo pa je veliko novih časopisov različne usmerjenosti. Če sedaj tiskamo 40.000 izvodov mesečno, je za nas to še vedno velik uspeh, na katerega smo ponosni. Saj je to obenem verski časopis z največjo naklado, kot tudi med vsemi mesečniki v Sloveniji.
Mi starejši, ki smo bili ob nastanku in pri razvoju Ognjišča in Radia Ognjišče zraven, imamo na svojih ramenih kar precej desetletij. Hvala Bogu, da nam je dal sodelavce, ki prevzemajo težo dneva, zato odlagamo delo na mlajša ramena. Odgovore na Pismo meseca in pisma sem pisal celih 52 let. Čas je, da to delo prevzame mlajši kolega urednik. Zato se s tem pismom meseca od vas poslavljam in največja moja želja je, da bi Ognjišče objavilo še veliko vaših pisem in naših odgovorov.
oče urednik Franc Bole

 

Odgovore na Pismo meseca in pisma sem pisal celih 52 let. Čas je, da to delo prevzame mlajši kolega urednik. Zato se s tem pismom meseca od vas poslavljam in največja moja želja je, da bi Ognjišče objavilo še veliko vaših pisem in naših odgovorov.

urednik oče Franc Bole - Ognjišče (2016) 12, str. 6

Sem vaša stalna bralka. Preberem vse strani in Ognjišče vedno težko pričakujem. Odločila sem se, da vas seznanim s svojo življenjsko izkušnjo. Lansko leto sem imela operacijo. Najprej je bilo rečeno, da gre za začetni rak. Po operaciji in pregledu tkiva pa je bilo ugotovljeno, da gre za papilom, torej nerakasto tvorbo. Po dobrem letu se je zopet pojavil rak. Moj zdravnik je ugotovil, da je šlo tudi prvič za raka, ki se je potem ponovno pojavil. Pri vsem tem se sprašujemo, koliko zaupanja imaš lahko še v zdravnike.
Prad kratkim sem bila na onkološki komisiji. Povedali so mi, da gre za redko obliko raka in nimam možnosti za ozdravljenje. Mislim, da bi bilo bolje, če bolniku ne bi povedali popolne resnice. Doma smo vsi obupani in samo jočemo. Pravijo, da mora bolnik imeti vedno upanje na ozdravitev. Vendar ko si enkrat sam na tem, te zlomi. Ves dan razmišljaš le najslabše. Ponoči ne spiš. Najbolj pa se bojiš trpljenja in bolečine, ki spremljajo bolezen. Tudi molitev ti ne pomaga več.
Ali je Bog pravičen? Mislim, da ni. Koliko mladih ljudi izgubi življenje v nesrečah in koliko ljudi je nsrečnih zaradi izgube službe ali zaradi bolezni, ki jih doletijo. Pred letom sem dala za mašo za zdravje. In kaj imam od tega?
Imam majhne otroke. Sprašujem se, ali bom dočakala sinovo birmo? Živela sem pošteno, brez sovraštva do drugih. Otroke sem vzgajala v verskem duhu. Doma smo popravili hišo, na dopuste nismo nikoli hodili. Ko bi z družino lahko zaživeli srečno življenje, se je pojavila ta zahrbtna bolezen. Z možem se dobro razumeva, zato je za vse še težje.
Vsak teden grem na grob svojih pokojnih staršev in se sprašujem, koliko časa bo še tako. Kdaj se bo pojavil na našem spomeniku še moj napis? Ali bodo domači dali zame za maše, tako kot sem jaz dajala za moje pokojne starše, in ali bodo otroci hodili na moj grob in se me spominjali?
Olajšala sem si dušo in upam, da bom zdaj lažje prenašala trpljenje, ki me čaka pred koncem življenja. Do takrat pa se bom zahvaljevala Bogu za vsak podarjen dan življenja.
Sida

pismo meseca 11 2009Dano nam je življenje in počasi se ga zavedamo. Spoznanje raste od otroških let, ko ne vemo, kaj je to, do zrelih let, ko se srečamo s tujo smrtjo, s spoznanjem, da naše življenje na tem svetu ni večno. Vedno bolj se sprašujemo: kaj je življenje, kaj je smrt. Nihče te ni vprašal, ali hočeš biti rojen. To je dar, božji dar, dan po naših starših. Največji dar, saj brez tega daru ne bi mogel sprejeti nobenega drugega. In vendar: kaj je življenje? Veš, da se to življenje enkrat neha, da je na koncu smrt. Nujno se nam postavi vprašanje: čemu živim? Kakšen je smisel mojega življenja? Danes ljudje o tem nočejo razmišljati. Ko si mlad misliš, da je še vse življenje pred teboj: študij, poklic, služba, poroka, otroci, hiša ... »Ko bi z družino lahko zaživeli sečno življenje, se pojavi ta zahrbtna bolezen.« Res je, toliko lepega, prijetnega, dobrega, bi še lahko doživela v družini. Ločiti se od otrok, ki šele odraščajo, te potrebujejo. »Ali bom sploh doživela sinovo birmo?« se sprašuješ. Na to vprašanje ti ne morem odgovoriti, ne jaz ne nihče drug.
»Ali je Bog pravičen? Mislim, da ni!« In vendar je! Bog nas je postavil na to zemljo, da nas preizkusi, ali smo njega vredni. Prav ta naša želja, da bi vedno živeli, je dokaz, da je v nas hrepenenje po večnosti. Dva pogoja sta, da jo dosežemo: da verujemo v Boga, ki je ustvaril vse svet in zakone, po katerih se razvija, in da je ta Bog plačnik, da nam bo povrnil po naših delih. Ti si naredila toliko dobrega tvoji družini, domačim, prijateljem ... Rekla boš, da ti prav zato Bog ne bi smel poslati raka. Bog ne plačuje sproti. Največ zla na svetu naredi človek sam. Nekaj takih že sama omenjaš. Koliko ljudi izgubi življenje v nesrečah, največ v prometnih. Misliš, da se ne bi večina teh nesreč lahko preprečila, če bi ne bilo alkohola, objestnosti voznikov, nespoštovanja predpisov? Izgube službe, to kar danes mnogi najbolj občutijo, so posledica pohlepnosti mnogih, ki jim gre samo za dobiček, pri nas in v tujini. Tudi mnogih bolezni bi se lahko obvarovali, če bi živeli bolj skromno. Rekla boš: kaj lahko jaz naredim, nisem jaz kriva. Zato pa mora biti nekdo, ki bo pravično razsodil in poplačala. Na tem svetu tega ni. Naša pamet zahteva, da se mora nekje vse to izenačiti, poravnati.
Bog nam po ustih preroka Izaija pravi: »Moje misli niso vaše misli in vaše poti niso moje poti, govori Gospod. Kajti kakor je nebo visoko nad zemljo, tako visoko so moje poti nad vašimi potmi in moje misli nad vašimi mislimi« (Iz 55,9). Bog se ne moti, mi se motimo. Trpljenje je težko razložiti. Tudi Jezus se ni trudil, da bi trpljenje razložil, on ga je sprejel nase. Iz ljubezni do nas je trpel največje bolečine in sprejel največje krivice, da bi nas odrešil, nam dal zgled, nam z zakramenti pomagal, da tudi mi živimo iz ljubezni, do njega, do bližnjega, do naših dragih. Razumem, da je v tvojih letih težko sprejeti, da je življenja konec, če Bog to hoče. Toda to ni oditi v »nič«, pomeni oditi k Očetu, kamor bodo prišli tudi tvoji dragi, tudi po tvoji priprošnji iz nebes, da jih boš od tam lahko sledila jim pomagala, da boste nekoč zopet skupaj. Rekla boš: lahko je govoriti vam, ki ste svoje življenje že dopolnili. Verjemi, da se nihče ne poslavlja od življenja brez trpljenja, ker bi lahko še marsikaj naredil, in tudi zato, ker smo ustvarjeni za življenje in je smrt nekaj nenaravnega. V nekaj zadnjih letih sem obiskoval kar nekaj mojih prijateljev duhovnikov, ki so umirali od raka. Veliko sem molil zanje, ker je bilo to največ, kar sem mogel storiti. Videl pa sem njihovo trpljenje. Tolažbo pa so našli v trdni veri in rekli so: »Pomeni, da sem končal nalogo, ki mi jo je Bog naložil.«
Na koncu ti svetujem, da vzameš v roke kako versko knjigo, življenje svetnikov, kar bo lahko dvignilo tvojega duha nad zemeljsko obzorje, lažje boš sprejela svojo bolezen, kakršna koli se bo pokazala.

urednik oče Franc Bole - Ognjišče (2016) 11, str. 6

Sem redna naročnica na revijo Ognjišče. Veliko dobrih nasvetov za dušo in telo se najdem v njej.
K pisanju tega pisma me je spodbudilo vprašanje glede ‘klasičnih’ pogrebov, na katere že večina gleda kot na zastarele.
Naj omenim žalosten primer: ko se je letos mojim sosedom ponesrečilo dvajsetletno dekle, se svojci v svoji veliki bolečini niso mogli odločiti za upepelitev. Grobar pa jim je na vso moč težil rekoč, da ne bo kopal jame, češ da so zdaj takšni pogrebi staromodni in nehigienski. Oni pa imajo tu na podeželju velik družinski grob. V mestih in večjih naseljih je seveda upepelitev skoraj nuja. Na podeželju pa imamo velike družinske grobove, za katere tudi plačujemo večjo grobnino. Če si je umrli izgovoril klasični pogreb, se morajo svojci še pogajati z izvajalci pogrebnih storitev za ta tako ‘izvenmodni’ pogreb. Kar pa zadeva higieno – mislim, da mi živi onesnažujemo okolje veliko bolj kot pokojni.

    Mrtvih teles naj bi se ne sežigalo, češ da takrat duša in telo zelo trpita.

Včasih smo se veliko lepše poslavljali od umrlih: hodili smo jih kropit na domove in smo ‘čuli’ pri njih. Zdaj pa skoraj še tople odvlečejo v krematorij. Potem pa pokopljejo tisti pepel, ki ostane od kosti, saj drugo tako in tako zgori – pa še vprašanje je, če je sploh pravi, saj se pomote dogajajo povsod.
Pa še nekaj me vznemirja in prosim za vaše mnenje. Pred kakšnimi štirimi leti sem pred prvim novembrom na radiu Ognjišče poslušala katehezo o tem, kaj se dogaja po smrti z dušo in telesom, in je ‘katehist’ neki poslušalki odgovoril, naj bi se mrtvih teles ne sežigalo, češ da takrat duša in telo zelo trpita.
Zasledila sem tudi, da duhovnikov in redovnikov ne upepeljujejo, razen redkih izjem. Prebrala sem tudi, da smo Slovenci kar med prvimi od vseh evropskih katoliških držav po upepeljevanju umrlih.
Gabrijela

pismo meseca 11 2016Strinjam se s teboj, da smo se včasih dosti lepše poslavljali od umrlih. Na podeželju in manjših krajih so ponekod še ohranili te lepe navade in želim si, da bi jih ne opuščali. Moramo pa se zavedati, da povsod, zlasti v mestih, tega ni mogoče ne zahtevati, še manj pa izvajati. Včasih smo živeli v majhnih in prijaznih hišicah z vrtom, gospodarskim poslopjem, polnih živine, ter kokoši in zajcev, danes se pa stiskamo v stolpnicah, kot v nekakšnih panjih in še sosedov na istem stopnišču prav ne poznamo. Naj se vrnemo na stari način življenja? To je nemogoče, preveč nas je na tem božjem svetu in še več nas bo. Marsikaj se je spremenilo tudi na boljše. Če pomislimo samo na higienske razmere, prehrano, prevoze, zdravstvo, prosti čas … Kdo bi se bil pripravljen vsemu temu odreči? Verjetno malokdo.
Razmere so se spremenile in naša zahtevnost tudi. Srečni smo lahko, da živimo v kulturnem delu Evrope, na tem lepem koščku zemlje, ki ji pravimo Slovenija, in to v drugem tisočletju po Kristusu. S tem ni rečeno, da je vse lepo in prav, kar delamo in kar se nam dogaja. Nasprotno, veliko je slabega in neumestnega, kar bi morali spremeniti, kar moramo spremeniti. Veliko ljudi je v stiski, tudi pri nas, zlasti tisti, ki so brez dela. Koliko pa je še duhovne stiske, osamelih, ostarelih, pomoči potrebnih. Imeti moramo odprte oči tudi zanje, pa večkrat jih zatiskamo, da bi ne videli potreb drugih.

    Božja pravičnost zahteva, da se vsi računi poravnajo, na tem ali onem svetu. Zato katoliška Cerkev uči, da gredo duše, če nimajo vseh računov poravnanih, po smrti v vice, kjer se s trpljenjem očiščujejo.

Če se vrnemo na osnovno vprašanje, ki si ga postavila glede upepeljevanja mrtvih. Delno si že sama odgovorila, da je upepeljevanje v mestih skoraj neizogibno. Cerkev je ravnala modro, da se ni opredelila ne za upepeljevanje ne proti. To kar je govoril katehist na Radio Ognjišče, ki ga navajaš, ne drži. Nikjer v Svetem pismu ne piše, da bi ob sežiganju telo in duša zelo trpela. Bog je ustvaril dušo in telo. Res je nauk Cerkve, da sta eden od drugega ločena samo za krajši čas, do vesoljne sodbe. Duša spada k telesu in telo k duši. Skupaj sta služila Bogu ali tudi grešila, skupaj morata biti nagrajena ali kaznovana. Táko je logično sklepanje. Božja pravičnost zahteva, da se vsi računi poravnajo, na tem ali onem svetu. Zato katoliška Cerkev uči, da gredo duše, če nimajo vseh računov poravnanih, po smrti v vice, kjer se s trpljenjem očiščujejo. Očiščujemo se sicer že na tem svetu in to je tudi najlažji način očiščevanja duše, še kaj pa bo verjetno ostalo tudi za vice, zato se molitev za rajne tako priporoča.
Če Cerkev ne prepoveduje upepeljevanja, to ne pomeni, da ga zagovarja. Nekaj bolj naravnega se nam zdi, kar je Cerkev delala skozi stoletja, da se telesa rajnih pokopljejo v zemljo, ker so tudi iz zemlje vzeta. To je tudi najbrž razlog, da duhovnikov ne upepelijo in pa seveda prastar običaj Cerkve. To, da se lahko pepel nekega pokojnega zamenja z drugim, se mi ne zdi toliko pomembno, saj nič ne bo uničeno. Na sodni dan bo vsako telo dobilo svojo dušo in vsaka duša svoje telo.
Za nas je v življenju pomembno, da naša duša in telo služita uresničevanju božjih načrtov, da služita opravljanju dobrih del. Kakšna so ta dobra dela, vemo iz evangelija, ker nam je Jezus že vnaprej povedal, kakšen bo naš zadnji izpit, in tudi za vprašanja vemo: »Lačen sem bil in ste mi dali jesti, žejen sem bil in ste mi dali piti, tujec sem bil in ste me sprejeli, nag sem bil in ste me oblekli, bolan sem bil in ste me obiskali, v ječi sem bil in ste prišli k meni …« (Mt 25,35-36)
    Našim dragim pokojnim pa ne pomagamo s tem, da prinesemo na grobove množico sveč in rož. Veliko bolj pametno in krščansko bi bilo, če bi dali več za maše ali zmolili kakšen rožni venec več za naše pokojne.

V mesecu novembru se še posebej spominjamo mrtvih. V začetku meseca bodo vsa pokopališča polna ljudi, ki pridejo na grobove svojih rajnih. To je lep običaj in morda ga premalo cenimo. Našim dragim pokojnim pa ne pomagamo s tem, da prinesemo na grobove množico sveč in rož. Veliko bolj pametno in krščansko bi bilo, če bi dali več za maše ali zmolili kakšen rožni venec več za naše pokojne. Darovanje za maše za rajne se na žalost vedno bolj izgublja. Ni večje pomoči, ki jo lahko namenimo našim rajnim kot je mašna daritev. Včasih so v naših župnijah naročali toliko maš za rajne, da jih duhovniki niso mogli sproti opraviti in so pošiljali namene maš (intencije) duhovnikom, ki jih niso imeli. Danes nekateri duhovniki nimajo mašnih namenov niti ‘za sproti’. Daritev svete maše za rajne bi morala zopet dobiti pravo ‘ceno’. Maša ima teološko neskončno vrednost in je ne moremo primerjati nobeni drugi molitvi ali dobremu delu. Duhovniki pri nas ne dobijo nobene redne plače in je za mnoge to najbolj reden dohodek. Včasih so bile na podeželju v navadi za duhovnike dajatve v naravi, ki jim pravimo ‘bira’. Danes tega skoraj ni več. Tudi zavest, da z darovanjem (naročanjem) za maše podpiramo svoje duhovnike in omogočamo njihovo delo, naj bi nas vodila pri tem.
Naši rajni, pokopani tako ali drugače, naj nam pri Bogu izprosijo milosti, ki so nam in njim potrebne za dosego cilja – večne sreče.

urednik oče Franc Bole - Ognjišče (2016) 11, str. 6

Smo že v jesenskem času in na stojnicah z rožami je vedno več krizantem. Zelo rada imam rože, krizanteme pa še posebno, saj cvetijo jeseni okrog tako velikega praznika kot so vsi sveti. V zvezi s tem praznikom se mi utrinjajo razne misli in vprašanja.
Ognjišče berem, odkar sem se pred desetletji naučila brati, takrat še bolj, saj ni bilo toliko verskih revij kot jih je danes. Hvala Bogu zanje in hvala za vse, saj se moramo Bogu zahvaliti tudi za vse.
Ko se s prijatelji pogovarjamo, pogosto slišim: kako čas zelo hiti. Ta je bolan, oni še bolj, ta je umrl, onemu so umrli starši, mož, žena, otrok, prijatelj, sosed. Mnogi čisto nepričakovano, še mladi. In kje so duše teh ljudi?
Po božji pomoči sem dobila pogum, da marsikomu rečem: “Na smrt je treba biti pripravljen. Bog ne daj, da bi tvoj oče, mož, žena, prijatelj umrli brez duhovnika!” Eni pritrjujejo, drugi so tiho, enim ni mar, drugi me čudno gledajo. To me ne moti. Bogu bomo dajali odgovor za svoje misli, besede in dejanja. Bogu, ne ljudem!
Večkrat pomislim, kako reči nekomu, ki ni veren ali le površno, da bi sebe in svoje prav pripravil na zadnjo uro. Veliko ljudi umrje v bolnišnici, v domovih za starejše. Tja sicer hodijo duhovniki – toda ali se ti ljudje in svojci zavedajo resnosti tega vprašanja in saj smrt lahko pride nepričakovano.
pismo meseca 10 2016Večkrat se spomnim neke gospe in njene izjemne življenjske zgodbe, ki mi jo je sama pripovedovala, ko je ob hudi prometni nesreči izgubila svojega mladega sina. Po tem strašnem udarcu je našla vero in začela živeti po njej. Toda to so redki primeri. Vsak dan umrje toliko ljudi vseh narodnosti, jezikov, vernih in brez vere. Vedno bolj me vznemirja, kaj je z njimi. Saj molim za te ljudi, toda ali je to dovolj?
Zadnje čase so me prijatelji nagovarjali naj se priklopim na internet, kjer bi lahko veliko videla in slišala toliko lepih stvari, predvsem verskih. Nisem sem se še resno odločila, a me je moja dobra znanka, zelo preizkušana prijateljica, opozorila: »Premisli, saj imaš toliko knjig, DVD-jev, prijateljev.« In Marijine prošnje pri prikazovanjih: “Molite, molite ...”. Tako sem odpovedala internet, saj bi me morda tako pritegnil, da bi bila tam ure in ure, saj je že pri knjigah in DVD-jih kdaj podobno.
Že leta z zelo dobro in verno družino, če se le da, dvakrat na dan po telefonu molimo rožni venec božjega usmiljenja po Marijinih namenih, zvečer za najbolj potrebne vseh vrst, in mislim, da so med njimi tudi tisti, ki se jim ure življenja iztekajo. Da bi jim bil Bog usmiljen sodnik, pa tudi nam, ki premalo cenimo njegove darove in premalo naredimo za druge, tudi za srečno zadnjo uro – svojo in drugih.
Karmen

Koliko ljudi smo poznali v svojem življenju, zlasti mi starejši, ki so danes že pokojni. In vemo, da gremo mi za njimi. O tem nihče ne dvomi. Mnogi nočejo o tem razmišljati, ne govoriti. Mladim se zdi, da je to še tako daleč. Vsekakor problema ne bomo rešili, če o tem ne razmišljamo ali se ne pogovarjamo. Nasprotno, edino kar bomo s tem dosegli, je to, da na smrt ne bomo pripravljeni. V našem življenju so stvari, ki niso važne, na primer, kaj bom jutri oblekel, kam bom šel, v kakšni družbi se bom nahajal in podobno. So pa stvari, ki so važne ali celo zelo važne. Kako bom naredil neki izpit ali si poiskal službo. Za tiste, ki smo že v letih, je morda takih važnih življenjskih stvari manj, ker imamo že utečeno življenje. Za vse pa so nadvse važna tudi vprašanja, ki jih ti postavljaš. Koliko časa bom še živel in kako se na konec življenja pripravljam. Za nas verne so ta vprašanja toliko bolj važna, ker vemo, da bomo dajali odgovor Bogu za svoja dejanja, za svoje življenje. Ne bom rekel, kot si ti zapisala, za vsako “misel, besedo in dejanje”, ker veliko stvari naredimo podzavestno ali pa nepremišljeno, vendar smo odgovorni, da naredimo čim več dobrega.

    Po božji pomoči sem dobila pogum, da marsikomu rečem: “Na smrt je treba biti pripravljen. Bog ne daj, da bi tvoj oče, mož, žena, prijatelj umrli brez duhovnika!” Eni pritrjujejo, drugi so tiho, enim ni mar, drugi me čudno gledajo.

Za nas kristjane je življenje veliko bolj varno, ker imamo božjo besedo, ki nas vodi. Velikokrat bi bili v dvomih, kaj naj naredimo, če bi ne imeli Svetega pisma, zlasti Nove zaveze. Papež Frančišek velikokrat priporoča, da bi vsak dan prebrali vsaj kakšno stran evangelija.
Prav v evangeliju najdemo najbolj tolažilne besede glede smisla našega življenja. Bog je človeka ustvaril za večno srečo pri njem.
»Ko odidem in vam pripravim prostor, bom spet prišel in vas vzel k sebi, da boste tudi vi tam, kjer sem jaz«. (Jan 14, 3). Jezus se v svoji velikoduhovniški molitvi pri zadnji večerji, poslavlja od svojih učencev in jih priporoča svojemu Očetu, da jih varuje, ko njega ne bo več med njimi. Zagotavlja jim, da jih bo njegov Oče, Bog, vedno uslišal, ker so oni njega sprejeli in mu verovali. Prosi zlasti za to, da bi bili eno in bi se med seboj ljubili. Bog ljubi vse ljudi in hoče njihovo zveličanje, kot je zapisal apostol Janez: »Bog je namreč svet tako vzljubil, da je dal svojega edinorojenega Sina, da bi se nihče, kdor vanj veruje, ne pogubil, ampak bi imel večno življenje« (Jn 3,16).

    Prejem zakramentov maziljenja, spovedi in sv. obhajila je za nas opora in vir moči, ki jo še kako potrebujemo.

Tu ni prostora, da bi dokazovali, kako s svojim razumom in po Svetem pismu pridemo do prepričanja, da Bog je, ker bi sicer ves ta svet, v katerem živimo, ne bi imel smisla. Mi ga gotovo nismo naredili, nekdo ga je moral. Temu najvišjemu bitju rečemo Bog. On nas je ne samo ustvaril, ampak nas tudi ljubi in nas hoče po smrti imeti pri sebi v družbi z našim bratom Jezusom. Iz tega sledi, da se smrti ne smemo bati, saj jo je Jezus s svojo smrtjo premagal. Trpljenje, ki je nekaj hudega, neprijetnega, moramo sprejeti kot božjo voljo in tako postane za nas zasluženje. Prejem zakramentov maziljenja, spovedi in sv. obhajila je za nas opora in vir moči, ki jo še kako potrebujemo. Hvala Bogu, da imamo tudi po naši zakonodaji pravico poklicati duhovnika za svoje drage v bolnišnicah, domovih za ostarele in drugih zavodih. Ne pustimo si to pravico vzeti ali ovirati, zlasti pa poskrbimo, da jo uživajo naši najdražji.

urednik oče Franc Bole - Ognjišče (2016) 10, str. 6

Nemalokrat se mi zgodi, da se mi kakšna nejasna misel dolgo plete po glavi, preden se izkristalizira v jasno spoznanje. Navadno se to zgodi ob dogodkih in ljudeh, kjer bi to najmanj pričakovala. Tako me je, denimo, že dolgo vznemirjalo stališče, s katerim sva bila kar zasipana ob izteku zadnje nosečnosti. Večina ljudi, ki me je srečevala v času pred odhodom v porodnišnico, je namreč naklonjeno vzkliknila: »Samo, da bo otrok zdrav, samo to je važno!« Seveda razumem njihovo dobronamernost, pa vendar me je ob tem vedno nekaj neprijetnega zadelo. Nisem uspela razumeti, kaj natančno me pri tej trditvi moti. Hvala Bogu, se nam je kmalu rodil zdrav fantek in tovrstna razmišljanja so prišla na stranski tir. A znova so oživela pred kratkim, ko sva z možem otroka peljala na preiskave v bolnišnico. Tam je namreč moje dolgotrajno spraševanje nepričakovano našlo svoj odgovor ...
pismo meseca 10 2008Ko smo namreč z našim dojenčkom vsi vznemirjeni čakali na zdravnika, je moj pogled zataval po sobi. Prestrašeno sem iskala uteho v skrbi za svoje dete, kajti v tistem trenutku nisem uspela zbrati toliko miru, da bi zmolila vsaj kakšno desetko rožnega venca k Materi, ki me vedno tako dobro razume ... Ustavila sem se ob otroku, ki je ležal v sosednji postelji in je kazal očitne znake zaostalosti. Ob njem pa mati, vsa zatopljena vanj. Neverjetno mirna se mi je zdela, nič zagrenjena, kot bi človek lahko pričakoval. Kmalu se ji je približal zdravnik in začela sta se pogovarjati o otrokovem razvojnem stanju. Presenetila me je mati z izjavo: »Vem, da bi po teoriji moral naš otrok dosegati višje rezultate, a vem, da ima on svojo pot. Mi smo se s tem sprijaznili in ga sprejeli, takšnega, kot je, kajti naš je.«
Ko so bile izgovorjene te besede, sem vedela, da se dotikajo tudi mene. Natančneje: nemira, ki me je zaposloval v dneh mojega pričakovanja. To so besede, ki sem jih iskala in bi jih morala izreči, ko so me ljudje spraševali o mojem otroku. Namreč, da sprejemam svojega otroka točno takšnega, kakršen je. Sprejemam ga takšnega, ker je naš. Jaz bi s svojimi besedami rekla, da otroka sprejemam, njega kot njega, ker je naravnost iz Božjih rok položen v naše naročje.
V luči teh besed tudi lažje razumem, zakaj me moti radovedno ugotavljanje otrokovega spola že pred rojstvom. Mar ni velika stvar, sprejeti ga s polno odprtostjo, brez 'kombiniranja' glede na spol drugih njegovih sorojencev? To stališče me potrjuje v prepričanju, da nimajo prav oznanjevalci t. i. odgovornega starševstva. Mar mi s svojimi načrtovanji vemo bolje od Boga, kdaj in koliko otrok nam je namenil podariti? In končno, mar nam te besede ne utrgajo še zadnjo tančico navidezne upravičenosti raziskav na nerojenih otrocih, ki določajo, kateri otrok naj bo rojen in kateri mora zaradi svoje domnevne 'defektnosti' pristati v smeteh?
Hvala Ti, Gospod, za takšne matere, ki znajo govoriti besede življenja. Hvala, da si mi dal srečati eno izmed njih.
Hvala Ti, da me spodbujaš, da se jih učim tudi sama govoriti. Govoriti s svojim življenjem. In nazadnje, hvala, da lahko besede življenja posredujem tudi drugim, zlasti tistim, ki jih logika smrti drži v jalovem strahu zase in za lastno udobje.
Anja

Življenje je velika skrivnost. Znanost, zlasti medicina, je naredila v zadnjih nekaj stoletjih ogromne korake. Ko gledam kakšno medicinsko televizijsko oddajo, se ne morem načuditi, kaj vse je človek »odkril«, kaj vse ve, pa tudi, kako se je razširil krog tega, česar »ne ve«. Za enim rešenim vprašanjem se odpira sto novih. Lepo pove psalmist: »Zahvaljujem se ti, ker sem tako čudovito ustvarjen, čudovita so tvoja dela, moja duša te dobro pozna« (Ps 139, 14). Zame ni bolj prepričljivega razumskega dokaza, da Bog obstaja, kot je človekovo telo. Toliko med seboj povezanih funkcij, ki pogojujejo človekov organizem, da lahko deluje in se razvija. Tudi če odmislimo zadnje največje odkritje, to je DNK spirala, ki je v vsaki celici, ki ima v sebi zapisano vso zgodovino, razvoj in delovanje določene celice, imamo ves prebavni aparat, krvni obtok, živčevje, možgane, kot najbolj mogočen računalnik s spominom, vidni sistem, slušni sistem ... Znanstveniki odkrivajo, kako je vse to smotrno urejeno. Evolucija ne razloži, od kod ta smotrnost, tudi evolucijo je moral nekdo načrtovati. In če ena malenkost od teh med seboj povezanih mehanizmov, zaradi neke okvare ali pomanjkljivosti, odpove – imamo otroka, ki »ne dosega zaželenih rezultatov«. Seveda tu ni več vprašanje, ali medicina ve, zakaj je tako in ali to lahko odstrani. Tu je vprašanje »človeka«, ki je ne le čudovit mehanizem, temveč oseba z dušo in telesom in z neodtujljivimi pravicami človeka.
Tu se za mnoge starše, ki nimajo tako globoke vere kot ti, zastavi vprašanje: Zakaj Bog dopusti, da se rodijo taki otroci? Ne bi mogel tega preprečiti? Tvoj nemir so potešile razmišljanja modre mamice v bolnišnici ob svojem prizadetem otroku: »Vemo, da ima on svojo pot. Mi smo se s tem sprijaznili in ga sprejeli takšnega, kakršen je!« To je višek plemenitosti in tudi zaupanja, čeprav ni nujno, da je tisti par tudi veren. Vsekakor pa vera takemu razmišljanju daje trdno podlago. Pri svojem duhovniškem in časnikarskem delu sem srečal veliko invalidov in njihovih staršev. Navadno sem med njimi odkrival tako ljubezen in požrtvovalnost, da sem jo lahko samo občudoval. Če jim njihov prizadeti otrok umre, žalujejo bolj, kot če bi bil zdrav. Medsebojna navezanost je bolj globoka, bolj pristna, bolj brezpogojna. Zaradi svojega invalida si morda ne morejo privoščiti počitnic, izletov, prostega časa, vendar vsega tega ne pogrešajo, ker vsa ljubezen velja njemu, ki so ga »sprejeli takšnega, kot je, kajti naš je«.
Tega »naš je« ne smemo vzeti samo v fizičnem pomenu. Taka navezanost je tudi, recimo, med posvojenim otrokom in posvojitelji. Žal je ta ljubeča skrb namenjena bolj otrokom kot odraslim, kar je nekje razumljivo, kajti otrok je nebogljen, bolj odvisen od drugih. Toda tudi v odnosu med odraslimi najdemo veliko požrtvovalnih oseb. Pred nedavnim sem srečal pred bolnišnico neko svojo bivšo faranko. Rekla mi je, da gre obiskat mamo, ki že pol leta ne pozna svojih otrok in se ne odziva na besede. Rekla mi je: »S sestro jo obiskujeva vsak dan, ena dopoldne, druga popoldne«. Človeški in krščanski odnos do matere, ki gotovo podzavestno čuti njuno bližino, tudi če se z njo ne moreta pogovarjati. Več ko bo take »človečnosti« med nami, več bo tudi prave sreče, ki jo poraja.

urednik oče Franc Bole - Ognjišče (2008) 10, str. 6

Ne izhajam iz verne družine. Starši gredo k maši le ob praznikih. Meni osebno pa vera veliko pomeni. Skušam se zgledovati po Jezusu, vendar pa nimam nikogar, ki bi mi stal ob strani. Potrditev najdem v psiholoških knjigah, ob katerih sem si okrepila samozavest, ter v Ognjišču in Družini. Žal pa nisem in ne delujem v nobeni skupini, čeprav bi rada. Ne vem, kam naj se obrnem. V domači župniji to žal ni mogoče, ker naš duhovnik ne pokaže zanimanja za mlade, zato se v župniji »nič ne dogaja«. Jaz sem pred leti sodelovala v sosednji župniji. V osnovni šoli sem začela hoditi na duhovne vaje, v srednji šoli pa sem poskušala storiti kaj, da bi bila domača župnija bolj dejavna, vendar mi duhovnik ne dovoli. Pred leti naj bi bil pri nas duhovnik, ki je skrbel za mlade (taborjenje in podobno), zato so ga župljani »pregnali«, ker so hoteli imeti otroke doma za delo. Od takrat je župnija »na dnu«. Skušala sem govoriti z duhovnikom, vendar ga ne zanima. Sama sem pred leti, skupaj s prijateljico, vodila mladinski verouk, pri katerem duhovnik ni bil prisoten. Sedaj je več mladih, ki bi tudi radi sodelovali v župniji. Kaj nam lahko svetujete? Vera mi veliko pomeni, zato rada delam kot animatorka, vendar ne vem, kam naj se vključim, ker se nočem vsiljevati. Prosim za nasvet.
Pa še nekaj bi vas prosila. Zelo rada pomagam ljudem, ki so v duševni stiski. Veliko sem že pretrpela, zato sem vesela, če lahko iz lastnih izkušenj pomagam drugim. To bi rada delala celo življenje. Razmišljala sem o društvih, ki imajo organizirane telefonske pogovore s svetovalci. Kam naj se obrnem?
Gabrijela

pismo meseca 09 2007Najprej bi rekel, da bi bilo treba takega duhovnika, kot je vaš kakor ga ti opisuješ, poslati v kakšen samostan, tam bi imel dovolj miru pred (mladimi) verniki! Nekoliko ga morda opravičuje dejstvo, da je najbrž že v letih. Seveda imamo premalo duhovnikov, tudi takih, ki so že v pokoju, da bi jih »poslali na Luno« ali v dom upokojencev, če lahko še mašujejo, spovedujejo, previdevajo... in vsaj v glavnem vodijo župnijo. Morda se glede njegovih let motim, si pa enostavno ne morem predstavljati, da bi »normalen« duhovnik odklanjal pomoč na takem področju, kot je (mladinski) verouk in pri delu v župniji na sploh. Čudim se tudi temu, kar pišeš o njegovem predniku, ki naj bi ga ljudje na marali, ker je bil »zagnan« za svoje duhovniško delo. Čudno je, da je človek tako zaljubljen v delo in zemljo, da mu je več do nje, kot do duše svojih otrok. Ne morem si pa predstavljati, da bi bili vsi farani taki, posebno ne danes, ko vemo v kakšni nevarnosti so mladi (alkoholizem, droga, slaba družba, disko). Sodobna tehnika tudi pri kmečkem delu lahko nadomesti mnogo rok. Marsikje starši otroke celo premalo zaposlijo in jim pustijo toliko prostega časa, da jim to duhovno škodi. Da bi pa ne ločili vzgoje od nekontrolirane zabave, bi bila res slepota, in žrtve bi postali tudi sami starši. Posebno na podeželju ni težko ločiti taborjenja, duhovnih vaj, romanj, izletov, ki jih organizira duhovnik, od zabav, ki jih organizirajo gostinci in podobni.

    Morda bi se lahko z novim šolskim letom vpisala v teološko šolo ali šolo za katehistinje. Zvedela bi veliko zanimivih stvari in dobila nove prijatelje. Seveda je za to treba iti v kak večji kraj.

Prosiš me za nasvet. Rad ti ga bom dal, čeprav to ni recept, kot ti ga da zdravnik in greš z njim v lekarno, dobiš tablete in problem je (morda) rešen. Predvsem ti moram reči, da si na pravi poti. Ti problemi te morajo »gristi« in ti ne dati miru. Ne zameri svojemu župniku in se ne daj razorožiti že pri prvem poskusu. Če mu ponudiš vsaj to, da bereš berilo pri maši, najbrž ne bo imel nič proti. Morda tudi krasitev cerkve ali pomoč pri tem kakšni starejši ženski, ne bo ne njemu ne njej odveč. Omenjaš, kako te veseli pomagati ljudem, ki so v stiski. S kakšno prijateljico bi si lahko naredile »zemljevid« župnije in zaselkov in poizvedele, kje je kakšna starejša oseba, ki je potrebna pomoči, da se ji kaj prinese iz trgovine, pospravi v hiši in podobno. Posebno po vaseh je danes veliko takih starih oseb. Morda bi se lahko z novim šolskim letom vpisala v teološko šolo ali šolo za katehistinje. Zvedela bi veliko zanimivih stvari in dobila nove prijatelje. Seveda je za to treba iti v kak večji kraj. O koristnosti knjig in verskega tiska si se že sama našla prepričala. Če bi bilo kaj več mladih, ki bi se za to bolj zanimali, bi verski tisk igral svojo vlogo in naše delo bi ne bilo zaman. Danes so tudi mnoga duhovna gibanja, ki navdušujejo mlade, prav zato, ker jim dajo »delo«.
Zanimivo je tvoje vprašanje, da bi se priključila kakšni (katoliški) skupini, ki svetuje po telefonu. Prepričan sem, da imaš dobro podlago za tako delo. Žal je tudi to povezano z večjimi kraji, zlasti z Ljubljano in Mariborom, kjer je ta služba najbolj razvita. Na splošno so vsi ti telefoni za klic v stiski namenjeni vsem, nekateri pa imajo tudi neko versko podlago, ker so jih ustanovile verske organizacije ali ker v njih delujejo tudi svetovalci z versko izobrazbo. Naj ti naštejem nekatere: Zaupni telefon Samarijan - brezplačni 24 urni telefon za klic v duševni stiski (116 123), SOS telefon – (080 11 55), Inštitut Antona Trstenjaka (SVETOVALNICA za ljudi v stiski zaradi zlorabe alkohola - 01/433 93 01), ...
Za začetek šolskega in veroučnega leta, je toliko stvari, ki bi jih lahko naredili laiki in razbremenili duhovnike, ki si tega želijo (80%).) Življenje je zanimivo, zakaj bi ga zapravljali. Zahteva pa tudi trdne voljo in premagovanje. Ti imaš vsega tega veliko.

urednik oče Franc Bole - Ognjišče (2007) 09, str. 6

pismo meseca 09 2016Bila sem sprejeta v porodnišnico, Jokala sem in jokala. Preden je prišel mož za menoj v bolnišnico, me je še ena zdravnica prepričevala, naj pristanem in podpišem za splav. Rekla je, da se tudi brez otrok da živeti. Naslednji dan se bodo zdravniki na konziliju odločali, kako in kaj bo s prekinitvijo nosečnosti.

Nekaj v meni je govorilo: ali sedaj ali nikoli. Prišel je mož, šla sva na pogovor k moji ginekologinji, ki je možu razložil situacijo glede nosečnosti, prekinitve ... Šla sva na kozarec vode, se pogovorila in prišla k sebi z odločitvijo, da ne podpiševa za splav – imela bova tega otročka. Bila sem v močnem strahu. Šla sem na ultrazvok. Pregled je bil opravljen tako hitro, da sem komaj utegnila vprašati, če je z otrokom vse v redu. Potrdila mi je ... Močno sem se oddahnila, obenem pa sem dobila še več moči in upanja, da sva se z možem prav odločila, da ne pristaneva na splav. Med samo preiskavo mi je bilo zelo hudo, vendar z željo po tem otročku sem zbrala vse moči in dosegla čudežno dobre rezultate. Nosečnost se torej nadaljuje! Bodi zdrav, otroček, drži se! sem si rekla, ni važno, ali si fantek ali punčka. Vesela sem, da nisem pristala na splav. Upam, da bova zdržala, otroček moj, in oba ostala živa – skupaj. Za vsak dan s teboj bom hvaležna Bogu, zdravnikom, sebi, atiju ... Želim, da bi imela še naprej moč potrpljenja in močno voljo. Po prvomajskih praznikih so mi obljubili, da bom sprejeta v bolnišnico. Prišla sem pripravljena na sprejem. Potem so rekli, da iz tega ne bo nič. Pridite ponovno prihodnji teden. Zopet pridem čez en teden v bolnišnico, kjer naj bi ostala do poroda. Odšla sem na oddelek ... V sobi smo ležale: nosečnica v sedmem mesecu, ki je čakala porod mrtvega dojenčka. Srečna mamica tik pred porodom. Ženska, ki je prišla opravit peti splav (ne zaradi bolezni). In jaz, ki so mi napovedovali slabo ali vsaj nič dobrega.

    Otrok je dar bratom in sestram, staršem, vsej družini. Njegovo življenje postane dar za same darovalce življenja, ki bodo nujno čutili navzočnost otroka, njegovo deležništvo pri njihovem bivanju, njegov prispevek za skupno dobro in za dobro družinske skupnosti. (sv. Janez Pavel II.)

Naslednji dan je bila vizita. Ko je prišla moja ginekologinja do mene, mi je rekla, da je internistka odločila, da naj grem še za en teden domov. »Če boste tukaj, se bo zdravnikom zmešalo, ker me bodo gledali, ali pa meni, ker v bolnišnici čakam na rojstvo ali smrt.« Res, da nas je bilo pošteno strah za najino življenje, a mi ni bilo vseeno slišati besede, da naj zopet grem domov. Doma sem bila cele dneve sama, ker je mož delal, kar pa zame ni bilo ravno prijetno. Res je, da imam veliko dobrih ljudi okrog sebe, a če si v bolnišnici, imaš zdravniško osebje blizu in ti lahko pomagajo. Še posebno v mojem primeru, ko so se zdravniki bali najhujšega. Ko je zdravnica videla mojo stisko, je rekla, da preden grem bo še vseeno naredila ultrazvok, da se prepriča, kako je z otročkom.
Šla sem na ultrazvok, na kar zdravnica glasno povzdigne glas in reče: »Tukaj boste ostala, gospa! Mora biti intenziven nadzor otroka, ki ne dobiva več dovolj kisika in zaradi nevarnosti zanj bo moral biti carski rez.« In glejte, če mi zdravnica pred odhodom domov ne bi naredila ultrazvoka, bi pač šla za en teden domov in se na porod vrnila z mrtvim dojenčkom. Začela se je borba za življenje.

    Žene, vaša poklicanost je, da varujete domače ognjišče, da ljubite vire življenja, da imate srce za novi rod. Priče ste skrivnosti začetkov življenja ... Roteče vas prosimo, da predvsem skrbite, da se ohrani človeški rod. (koncilska poslanica ženam)

Najprej so rekli, da bomo skušali roditi tisti dan. Zbirala sem zadnje moči, pogum in čakala ... Prišel je naslednji dan. Noč je bila dolga, dolga ... Nisem spala, molila sem, premišljevala o otročku, se bala trenutka resnice, ki je bil vedno bližji. Kaj če so imeli zdravniki res prav in bova oba umrla? Noro, tega občutka ne privoščim nikomur.
Pride zopet čas vizite in po dolgem premisleku porod prestavijo še za en dan. Resnično sem občutila hudo stisko tudi pri zdravnikih. Zgodaj zjutraj pride sestra v sobo in me odpeljejo. Z živci sem bila že čisto na koncu, nakar pride k meni še internistka in reče: »Ne vem, ne vem, gospa, če bo šlo, jaz sem vam dovolj zgodaj povedala!«
Priklopili so mi infuzijo in sledila je pot v operacijsko dvorano, kjer me je čakalo veliko ‘zamaskiranega’ osebja. Začela se je operacija. Bolečine začnejo naraščati, nakar na ves glas zakličejo ime sinčka. Pred porodom sem namreč povedala ime za fantka ali punčko. Ne da se opisati tistega trenutka sreče in poljuba našemu angelčku. Zdrav je, hvala Bogu, vse je v redu!

    Bog skrbi za vse stvari, kako mora skrbeti šele za svoje lastno življenje v nas. Ne more nas razočarati. Življenje je največji Božji dar človeštvu in ljudje smo ustvarjeni po Božji podobi. Življenje pripada Bogu in nimamo pravice, da ga uničimo. (sv. Terezija iz Kalkute)

Odpeljali so naju na oddelek. Naš korenjak se je dobro držal. Skupaj sva zmagala, mogoče najtežjo preizkušnjo v življenju. Hvala Bogu, ostala sva živa. In za konec povem še to, da je naš angelček tudi dokaj zdrav. Raste v zdravega fanta in na svoj deveti rojstni dan je prejel prvo sveto obhajilo. Hvala Bogu za ta dar življenja
Klara

V avgustovski številki Ognjišča smo objavili pismo matere, ki je storila splav, in posredovali njene občutke, obžalovanje tega dejanja. Tokrat objavljamo pismo matere, ki se je z vsemi močmi borila, da bi ohranila svojega otročka, čeprav je bil ‘ves svet’ proti njej. Mož jo je podpiral in zmagala sta. Ko beremo, kaj vse je morala prestati, se skoraj zgrozimo. Vendar če se postavimo na stališče, da je življenje otroka več kot vse druge rešitve, se zavemo, da je dokončna odločitev ohraniti življenje vredna vsakega tveganja. Tako trdno in dokončno odločitev ti lahko da samo vera in moč božje milosti.

    Mislim, da ne bi smel nihče dvigniti roke zoper življenje, odkar je življenje, božje življenje v nas in tudi v nerojenem otroku. Mislim, da mora Bog slišati jok otrok, ki so umorjeni še pred rojstvom ... (sv. Terezija iz Kalkute)

Vse prestano trpljenje se pozabi, radost nad življenjem pa ostane. Nedopovedljiva nagrada je tudi mir vesti, ker si se odločil prav. To se ne dogaja samo v tako tragičnih okoliščinah, ki jih je doživljala ta mamica, v manjši meri se dogaja tudi nam, ko se odločamo za žrtev, zvestobo načelom, lastni vesti. Velikokrat pa gremo po udobnejši, ‘široki’ poti, ki ne vodi k sreči. Koliko več bi bilo v našem življenju veselja, če bi šli ‘skozi ozka vrata’ in po strmi poti, ki vodi v večno življenje. Ko se navadimo izbirati žrtve, nam postanejo bolj lahke in sprejemljive. Morda se nam prav zato zdi življenje težko in včasih tudi neznosno. Potrebno bi nam bilo malo več ‘vaje’ in odločnosti, da pogumno prisluhnimo Jezusu, ki nam govori: »Če hoče kdo iti za menoj, naj se odpove sebi in vzame svoj križ ter hodi za menoj« (Mt 16,29).

urednik oče Franc Bole - Ognjišče (2016) 9, str. 6

V Ognjišču sem prebrala pismo žene, ki je naredila splav. Ob tem sem svoja razmišljanja strnila na papir takole:
Morda se nikoli v življenju ne bova srečali, a tok najinih misli se mnogokrat ustavi in dotakne otroka, ki sva mu prekinili življenje in mu nisva dali priložnosti, da bi ugledal luč tega sveta.
Ne bom se ustavljala ob razlogih za to odločitev, vem, da so različni, kot se razlikujejo življenjske okoliščine vsake izmed nas. A nekaj nam je vsem takim ženam skupno: za ta korak smo se odločile v neizrekljivi stiski in nemoči tistega trenutka. To je stanje duha: samo duša, ki je v sebi globoko zmedena, lahko umori življenje v sebi.
pismo meseca 08 2016In potem neznanska žalost in obup, v dolgih nočeh brez spanja se oglasi pekoča vest: “Le zakaj sem to storila?” Oh, ko bi imela možnost to popraviti; oh, da mi je dano zavrteti čas nazaj; utopična misel, da bi se vsaj v zadnjem trenutku premislila in rekla ›da‹ življenju. In očitki možu, da mi ni stal ob strani ali me je zapustil, zamera do Boga, ker je dopustil, da sem se tako odločila, ker me ni očuval, ...
Draga žena, padli sva, globoko padli. Zlo je bilo močnejše in naju je premagalo, izgubili sva človeško dostojanstvo in se znašli na življenjskem dnu, v peklu. Oče zla je dosegel svoje: resnični in končni padec je takrat, ko ne le trpiš za posledicami strašnega greha, ampak izgubiš tudi zaupanje in nimaš nobenega upanja, da bo kdaj bolje. Človek, ki je po svoji krivdi popolnoma odtrgan od Božje ljubezni, morda še veruje, da mu je Bog odpustil, a sam sebi ne more odpustiti.
Poznam stanje, ko je duša žalostna do smrti in ni nikjer utehe, samo grozna bol in zapuščenost. Tako sem živela vrsto let.
Po milosti Božji sem srečala dobre ljudi, ki so mi pomagali. To želim tudi jaz tebi in ti pokazati pot osvoboditve in notranjega ozdravljenja.
To je strma in ozka pot, pot ponižnosti in zaupanja v Božje Usmiljenje, pot, ki nam jo je pokazal naš Gospod Jezus Kristus.
Ne vem, če si verna ali ne. Ne išči pomoči pri bioenergetikih in raznih šarlatanih, ki ti zagotavljajo: “Jaz te bom pozdravil!” Ali pa kličejo na pomoč ne vem kakšne duhove. Tudi jaz sem jim nasedla, a bolečina in depresija je kljub začetnemu izboljšanju postajala hujša in globlja.
Verjemi mi: ozdravi te lahko samo Stvarnik, ki te je ustvaril in se nam je razodel po svojem Sinu Jezusu Kristusu. Iz svoje osebne izkušnje ti svetujem:
Najprej opravi dobro spoved, če jo še nisi, spovej se grehov in obudi iskreno kesanje.
Otroku daj ime in ga krsti s krstom želja: (ime otroka), jaz te krstim v imenu Očeta in Sina in Svetega Duha.
Otroka izroči v Božje roke, to naredi pri sv. maši:
na začetku sv. maše obudi kesanje in prosi otroka (imenuj ga po imenu), naj ti odpusti,
pri darovanju položi otroka na oltar, daruj ga Bogu,
po povzdigovanju prosi Jezusa, da sprejme otroka in reci: (ime otroka) pojdi k Bogu, izročam te v Božje roke,
po obhajilu se zahvali Bogu, ker je otroka sprejel.
Ne izgubi upanja, bodi vztrajna, ko boš stopila na pot spreobrnjenja, bodo nastopile mnoge težave; zlasti je pomembno prekiniti tok negativnih misli. Dobro preišči, od kod prihajajo te misli, ki te obsojajo in rušijo tvoje zaupanje v Božjo Ljubezen. Napada te Tožnik, začetnik zla, ki te posebej sedaj, ko si na poti duhovnega ozdravljenja, hoče oropati zaupanja v Božje Usmiljenje in odpuščanje.
Greh je pustil na tvoji duši rano: tam, kjer smo ranjeni, pa smo odprti za zlo, ki ima prosto pot do naše duše.
Zato je pomembno, da se z vso voljo obrneš k Jezusu in moliš: Odpovedujem se negativnim mislim, nezaupanju v Tvoje usmiljenje, VERUJEM V ODPUŠČANJE GREHOV ... Jezus, ti si Gospodar mojega življenja in mojih misli, ... Jezus, prosim, napolni me s svojo ljubeznijo, z zaupanjem, odpuščanjem, ozdravi me.
Ko je zelo hudo, ko niti moliti ne moreš več, ponižno in iz vsega srca prosi: JEZUS, USMILI SE ME. Tako moli še posebej ob 15. uri, ki je ura Jezusove smrti na križu. Takrat je bilo izlito Usmiljenje na vso zemljo. Zaupanje v Božje Usmiljenje je velik dar za vse ljudi, tudi zate.
Zateci se k Jezusu, ki je nedolžen za nas prestal najhujše trpljenje in pozna vse muke zapuščenosti, duševne in telesne bolečine. On te pozna in si neizmerno želi, da prideš k Njemu, žeja ga po tebi; še posebej takrat, ko si najbolj na tleh, ko človeško gledano ne moreš več živeti, takrat si mu najbližja. Sprejmi svoj križ, izroči mu svojo nemoč, bedo, strah, trpljenje, grešnost ..., bodi kot majhen otrok, ki v svoji nemoči steguje roke k staršem, ti jih steguj k Jezusu. Odpovej se svoji slabotni volji in vstopi v Božjo voljo; v svoji nemoči dovoli, da Bog naredi iz tebe novo stvar, glej na Boga in ne na svojo grešnost. Bodi potrpežljiva in vztrajna; pri duhovnem boju so vzponi in padci, pomembno pa je, da ne obležiš na tleh, ampak vstaneš in greš naprej. Sama se včasih mučim v kakšni preizkušnji dolge mesece, potem pa, ko najmanj pričakujem, pride razsvetljenje in pomoč.
Prosi Jezusa, da te sprejme v svoje Presveto Srce, tam si varna in ljubljena, puščice zla te ne dosežejo.
Beri Sveto pismo, posebej evangelije. Kot njegovi učenci glej Jezusa in poslušaj, kaj v tistem trenutku govori prav tebi; skrbno prebiraj Lukov in Janezov evangelij. Besedo ali stavek, ki te nagovori, skrbno shrani v svojem srcu in ga večkrat ponovi.
Obudi molitev ljubezni: Jaz sem Božji otrok, mene Bog ljubi, v Božjem naročju sem varna in ljubljena, ...
Če si po splavu rodila še kakšnega otroka, je ta otrok tudi na neki način ranjen; zanj še posebej z ljubeznijo moli to molitev: Dragi otrok (po imenu), ti si dar Božji, Bog te nam je daroval, Jezus, prosim pozdravi vse rane, ki sem jih povzročila temu otroku; otrok, prosim, odpusti mi, Bog te ljubi in te ne bo nikoli zapustil in tudi jaz te ljubim in te ne bom nikoli zapustila.
Hodi redno k sv. maši in k sv. spovedi, poišči dobrega duhovnika in ga prosi za molitev in duhovno vodstvo.
Če je depresija prehuda in ne moreš moliti, obišči psihiatra in ga prosi za pomoč. Takrat so prizadeti tvoji možgani in potrebuješ zdravila. Ob tem pa ne izgubi zaupanja v Božjo pomoč, zdravniki in zdravila so od Boga, zahvali se zanje in ko boš duhovno spet močna, moli naprej.
Svoj padec sprejmi kot izziv, to neizmerno trpljenje te je omehčalo in te osvobodilo napuha, obsojanja, dvoličnosti, ... Tvoje srce bo ostalo ranjeno vse življenje, a verjemi mi – lažje boš živela; naj iz te rane, kot iz Jezusove, pritečeta ljubezen in usmiljenje do bližnjih in pomoči potrebnih.
Zahvaljuj se za to, vrnjeno ti je dostojanstvo, stopi na pot ponižnosti in svetosti.
Velikokrat sem bila žalostna, ko sem razmišljala, koliko ljubezni podarim svojim otrokom, temu otroku pa je ne morem nič podariti. Pri molitvi rožnega venca sem nekega dne dobila odgovor: “Dokler si na zemlji, ni prepozno! Vso ljubezen, ki jo boš tu na zemlji darovala ubogim, še posebej otrokom, boš prinesla v večnosti pred svojega otroka!” Hvala, ljubi Jezus in Marija.
Draga žena, s tabo sem prehodila svojo pot, zame so molili dobri ljudje, tako tudi jaz vsak dan molim zate.
Mateja

Tokrat je Pismo meseca precej drugačno kot običajno. Nanj ne bo odgovarjal ‘oče urednik’, ampak naša bralka, mati, ki otroka ni rodila, mati, ki je naredila splav. Ne bi mogli najti bolj primerne osebe. Žena, ki govori iz svojih izkušenj. Letos obhajamo leto Božjega usmiljenja. Papež je za to leto dal vsem duhovnikom dovoljenje, da odvežejo od težkega greha splava, od greha, ki je sicer pridržan določenim spovednikom. Bog daj, da bi to pismo zmanjšalo krvavo število splavov v Sloveniji.

urednik oče Franc Bole - Ognjišče (2016) 08, str. 6

Zajemi vsak dan

Edini razlog, da človek postane kristjan, je ta, da s tem lažje pošteno živi, da se drži Božje postave, da Boga bolj ljubi in mu služi ter tako pridobi večno srečo v nebesih.

(Friderik Baraga)
Sobota, 19. Januar 2019

Ognjišče na Facebooku

Na vrh