Sem mama štirih otrok, ki jih preživljam sama, moje življenje je bilo eno samo trpljenje, gorje, polno bolečin in solza, a še nisem izgubila vere v Vsemogočnega, čeprav se včasih sprašujem, če res obstaja in zakaj takšno trpljenje. Tudi moja bivša tašča je kar naprej v cerkvi in moli, a je največji peklenšček na tej zemlji. Mene ni nikoli sprejela kot ‘ta mlado’. Vedno je med menoj in svojim sinom, torej mojim možem, posegala tako, da je ‘sinek’ nosil denar k njej domov, najini otroci pa so živeli v pomanjkanju. Sodu pa je tašča izbila dno, ko sem jaz rodila četrtega, oziroma devetega otročička, saj sem jih pet izgubila. Ta najmlajši se je rodil hudo bolan v 25. tednu nosečnosti in zaradi bolezni je na vozičku. Tašča pa je pregovorila svojega sina, da sem zagotovo tega otroka dobila z drugim, ker on ne more biti oče invalida, oziroma pohabljenca ali spake, kot ga imenuje lastna babica. Tako se je moj mož ločil od mene. Uradno sem na sodišču – z analizo DNK – dokazala, da je otrok njegov. Tudi zaradi mame mi bivši mož ne plačuje preživnine. Dobro je le, da ne živimo skupaj in so kar daleč od nas. Babica vnukov ni videla že več let in jih niti ne želi videti. In sedaj k mojemu vprašanju. Vse otroke vzgajam v veri, hodimo k maši in na romanja.
Otrokove besede “Mami, zakaj me Bogec nima rad?” so me zelo prizadele. Izrekel jih je najmlajši sin ob koncu letošnjega veroučnega leta, ob podelitvi spričeval in pohval pri verouku. Moj sin rad obiskuje nedeljske maše. Letos je bil več kot 60 krat pri maši, zelo redno obiskuje verouk in šmarnice. Do verouka ima zelo daleč, kar 45 minut na eno stran z avtom. Tako je večkrat čakal tudi po dve uri. Tudi redno veliko bereva Slomškovo domače branje. Vse lepo in prav. Letos januarja je moral na rehabilitacijo, a je vse manjkajoče ure nadoknadil. Celo katehistinja mu je zadnjih 14 dni pred koncem rekla, naslednjič ti ni treba priti, saj imaš še ‘višek’ ur. Vse naloge opravlja redno. Zaradi težav s pisanjem mu vsa vprašanja za teste napišemo mi, on pa se jih nauči in odgovarja ustno. Na pamet zna tudi vse molitve. Zato je bil ob koncu zelo vesel in srečen. A zadnjo uro verouka se mu je podrl svet. Ko je katehistinja podeljevala priznanja za reden obisk verouka, ga moj sin ni dobil. Žalosten jo je pogledal: “A jaz ne dobim pohvale?” jo je vprašal.
“Ne, ti si bolan,” je bil hladen odgovor katehistinje. Sin me je pogledal z najbolj žalostnim pogledom in v očeh se je opazilo razočaranje nad krivico. Žalostno je vprašal: » Zakaj me Bogec nima rad? Kaj sem mu storil, da me tako kaznuje? Zakaj moram ravno jaz biti tako bolan? Zakaj moram umreti, da bi se me vsi rešili?« Vprašanj ni bilo konca.
Zato vas sprašujem, kako naj zaradi besed katehistinjine “ker si bolan” in ker ni dobil pohvale, potolažim sina in mu povrnem voljo do verouka in obiska maše, ko do sedaj ni izpustil niti ene? Tudi v bolnišnici se je udeleževal maše. A sedaj? Bojim se, da bo tako kot pri drugih otrocih. Redno so hodili k verouku in k maši, a zaradi poniževanja in velikih razlik, ki jih delajo kateheti, da se morajo eni vse učiti in jih sprašujejo potankosti, eni pa neredno obiskujejo verouk in so na koncu pohvaljeni ... Moj sin mi je v nedeljo izjavil, da ne bo vstal k maši, ker ga Bogec nima rad in zato tudi k maši ne gre.
Božena

Septembra smo začeli novo šolsko in veroučno leto, a za vas to ne bo vesel dogodek. Toda pojdimo po vrsti. Najprej vaš odnos z možem in taščo. Prav v tem primeru vidimo, kako je pomembna priprava na zakon in to, da se bodoča zakonca pred poroko dogovorita, kakšen odnos bosta imela do svojih staršev in mnoge druge stvari. Očitno je vaš mož najslabša oblika maminega sinčka, ki je celo denar za vzdrževanje družine nosil k mami. Sedaj, ko ne živite več z možem, bi na vašem mestu denar za vzdrževanje otrok po sodni poti izterjal od moža. Ta denar ne pripada njegovi mami, ampak vašim otrokom!
Verjamem, da vas zelo boli odnos, ki ga ima tašča do vašega sina, ki je na vozičku. Vsak mesec obiščem vsaj enega invalida in ga predstavim v Ognjišču, zato mi je vaše pisanje seglo toliko bolj do srca. Kako lepo je obiskati družino, kjer je prizadet otrok ljubljen in koliko gorja je tam, kjer tega ni! V Šoli za zakon, ki bi jo priporočil vsem mladim v pripravi na zakon, se morajo udeleženci pogovoriti o več vprašanjih. Enega, odnos do staršev, sem že omenil, drugo vprašanje pa je: Kako bi sprejela prizadetega otroka? Številnim težavam v zakonu se izognemo, če se zakonca na poroko pripravita in se dogovorita, na kakšnih osnovah želita graditi skupno življenje.
Če je katehistinja vašemu sinu dejala, da ne dobi priznanja, ker je bolan, je s tem pokazala, da ni razumela Kristusovega sporočila. Jezus je namreč posebej ljubil odrinjene in bolne. Njegovi učenci smo poklicani, da delamo enako. V tem imamo lep zgled v papežu Frančišku. Popolnoma razumem, da je otroka to prizadelo in da je prizadelo tudi vas. V trenutku prizadetosti je vaš otrok izrekel besede, da ga Bog nima rad, ker ni dobil priznanja, toda če mu je katehistinja naredila krivico, to nikakor ne pomeni, da ga Bog nima rad. Božja ljubezen je brezpogojna in neizmerna in ni odvisna od dobre volje katehistinje. Tudi ni res, da Bog kaznuje sina, ker je bolan. Bolezen ni božja kazen, čeprav sem že srečal ljudi, ki so tako menili. Še manj moremo imeti za božjo kazen bolezen, ki prizadene komaj rojenega otroka. Kakšen greh pa je naredil tak otrok, da bi ga Bog zanj kaznoval? Zgovorne so Jezusove besede, ko so k njemu privedli sleporojenega in ga vprašali: »Kdo je grešil, on ali njegovi starši, da se je rodil slep?« Jezus je odgovoril: »Ni grešil ne on ne njegovi starši, ampak da se na njem razodenejo Božja dela.« (Jn 9,2-3). Sinu morate jasno povedati, da ga Bog ljubi, čeprav ga nekateri ljudje ne ljubijo in so do njega celo krivični.
Seveda bi ob neprijetnem zapletu s katehistinjo bilo najbolje, da bi se z njo pogovorili. Ona bi vam znala odgovoriti, zakaj sinu ni dala priznanja. Morda je šlo za kakšen nesporazum, ki bi ga v pogovoru z njo lahko takoj rešili. Na njenem mestu pa bi jaz vašemu sinu dal posebno priznanje, ker je kljub temu, da je na vozičku, prihajal k verouku in k maši in se naučil molitev ter vse drugo, kar je potrebno.

RUSTJA, Božo. (Pismo meseca), Ognjišče, 2018, leto 54, št. 10, str. 6-7.

Odkar pomnim, vem, da je imela stara mama naročeno Ognjišče. Tudi Družino, a kot fantička, ki se je komaj dobro naučil brati, me je zanimalo le Ognjišče. Zaradi Indijančka. Vsak mesec sem ga čakal in ko je revija prišla, sem ga odprl, na koncu seveda, pogledal Indijančka in končal z ‘branjem’.
Z odraščanjem sem začel brati še kaj drugega: najprej vice, potem odgovore na vprašanja, predstavitev glasbenika ali skupine, pa pismo meseca. Sčasoma sem prebral skoraj vse.
Danes se mi zdi, da sem odraščal z Ognjiščem. Občutek imam, da brez Ognjišča ne bi ‘posrkal’ mnogih verskih resnic, verske prakse, krščanskega pogleda na življenje, svetega. Hvaležen sem stari mami, da ga je imela, da je bil tako-imenovani verski tisk pri hiši.
Ko sva si z ženo ustvarila družino, sva kmalu začela kupovati oboje – Družino in Ognjišče. Priložnostno, v cerkvi. Sedaj imamo oboje naročeno po pošti, pa še Božje okolje in Besedo med nami. Opazila sva, da kdaj pa kdaj Ognjišče vzamejo v roko tudi otroci. Sedaj tudi vnuki. Indijančka seveda.
Morda se zdi, da danes živimo v dobi, ko papirnati mediji izginjajo. Zdi se, da bodo zdaj zdaj izginili. Pa še niso. Prepričan sem, da ne bodo. In ne bi bilo prav, da bi.
Pomembno se mi zdi, da Božja beseda pride v hišo zapakirana v članke, da pride prav v materializirani obliki, da se nekako ‘valja’ po hiši. Povsod. Tudi na stranišču, kjer ima človek včasih nekoliko več časa J. Tako starši odpiramo možnost, da otrok (in tudi mi seveda), odpre časopis, revijo in naleti na Boga.
Če želimo, da se zrna Božjega sploh lahko stresajo po hiši, jih moramo pač prinesti v hišo. Saj najbrž ne bodo vsa padla v dobro zemljo, mnoga bodo padla ob pot, na kamnita tla, nekatera med trnje, nekaj jih bo pa gotovo padlo na dobro zemljo. In bodo obrodila sad – trideseternega, šestdeseternega in stoternega (prim. Mt 13,1-9).
Ne moremo – mislim na starše – aktivno vlivati krščanskih vsebin v glave naših otrok. Lahko pa ustvarjamo možnosti, lahko omogočamo, takorekoč sejemo zrna Besede ter v veri in z upanjem molimo, da padejo v dobro zemljo. Če ne sejemo, ne morejo.
Ni dovolj, da računamo, da bodo otroci sami naleteli na zrna Besede na ekranu telefona, četudi se z Aleteio odpira tudi ta možnost. A v goščavi internetne ‘šare’ jih je precej težje najti kot vzeti v roke ‘papir’, ki je že tu, na pravem mestu.
Aleš Čerin

Že dalj časa sem razmišljala, da bom prekinila naročniško razmerje. Ognjišče mi je všeč, zadovoljna sem z njim, žal pa ugotavljam, da si velikokrat ne vzamem časa, da bi ga brala. V zadnjem času se namreč velikokrat poslužujem za prebiranje člankov z duhovno vsebino kar preko internetnih strani. Zato vas prosim, da me za prihodnje leto brišete iz seznama naročnikov na revijo Ognjišče.
Ada

V tokratni rubriki sta izjemoma dve pismi. Prvega, daljšega, je napisal in objavil publicist Aleš Čerin, drugo pismo je popolnoma drugačno. Ni pa osamljeno. Ljudje odpovedujejo naročnino na Ognjišče, ne ker bi bili nezadovoljni z njegovo vsebino, ampak zato, ker nimajo časa brati in ker dobijo na spletu verske vsebine.
S tema dvema razlogoma pa pravzaprav kažejo na pomen verskega tiska. Pravzaprav odpoved naročnine na določen verski list skriva v sebi nevarnost, ki je danes zelo navzoča; da si verniki ne vzamejo časa za versko izobraževanje in rast v veri. Za oboje pa je nujno branje verskega tiska. Ne moreš si oblikovati krščanskega pogleda na svet, če ne bereš verske literature. Aleš je lep dokaz za to. Pravi, da je odraščal z Ognjiščem in da “brez Ognjišča ne bi posrkal mnogih verskih resnic, verske prakse, krščanskega pogleda na življenje, svetega.” Branje verske revije mu je pomagalo, da se je seznanil z verskimi resnicami in krščanskim pogledom na življenje. Če ne bi bral, bi si ne pridobil krščanskega pogleda na svet. Menim, da se tega pogleda ne pridobi v enem dnevu, ampak postopoma, s trajnim branjem. Najbrž je to danes še toliko bolj potrebno, saj nas drugi mediji kar zasipajo z ‘nekrščanskim’ pogledom na svet. Ne gre samo za materialistično protikrščansko miselnost, ampak tudi na videz sorodno novodobsko (newagejevsko) miselnost, ki se na prvi pogled kaže kot duhovna, v resnici pa skriva v sebi veliko pasti in stvari, ki nimajo nobene zveze s krščanstvom. Branje katoliškega tiska nam prinaša to, kar uči Cerkev. Ko beremo to literaturo, vemo, da beremo cerkveni nauk.
Drugi vzrok, ki ga navajajo nekateri za nebranje, je pomanjkanje časa. Čas imamo za to, za kar si ga vzamemo. Ljudje ne najdejo časa za branje verskega tiska, dobijo pa čas da morda ure in ure presedijo na socialnih omrežjih, čas za nekoristne pogovore, za gledanje televizije, za obisk fitnesa ali gostiln ali za pohode … Pomanjkanje časa je izgovor, ki ga najprej ‘povlečemo na dan’, ko gre za versko rast, bodisi za molitev ali duhovno branje. Tako da je pomanjkanje časa za branje verskega tiska pravzaprav pomanjkanje želje in volje po rasti v veri.
Naj se ustavim še ob tem, da “prebirajo članke z duhovno vsebino kar preko internetnih strani”. Lepo je, da beremo verske vsebine. Kjerkoli! Tudi Ognjišče ima svojo internetno stran. Kakor jo ima naš ‘mlajši brat’ Radio Ognjišče, ki skrbi še za večjo ažurnost spletnih vsebin, kakor se za radio tudi spodobi. Na naši spletni strani objavljamo največ vsebine, ki smo jih objavili v reviji Ognjišče, s povabilom branja vsebin v tiskani izdaji. Torej bi spletnih vsebin ne bilo brez revije. Pa tudi radijskega spletnega portala in samega radia ne bi bilo brez revije Ognjišče. Prav skromni darovi ‘uboge vdove’, naročnina na revijo Ognjišče je namreč omogočila prva sredstva za zagon Radia Ognjišče in še danes omogoča objavljanje duhovnih vsebin na spletnih straneh. Brez tiskanega Ognjišča ne bi bilo ne radia ne spleta. Zato vsaka odpoved naročnine pomeni tudi zmanjšanje možnosti pojavljanja verskih vsebin na spletu in drugih medijih.
Aleš je med drugim tudi zapisal, da je “hvaležen stari mami, da je imela” naročeno Ognjišče, saj se je tako srečal z našo revijo. Če bi je babica ne imela naročene, bi se ne srečal in posledično ne bi oblikoval svojega krščanskega svetovnega nazora. Nekateri bralci povedo, da svoj izvod Ognjišča podarijo drugim – morda tistim, ki si ga težko privoščijo –, potem ko ga preberejo. Tako omogočijo stik z verskimi vsebinami tudi drugim. Dejanje, vredno posnemanja. Zato naj bo tokratno Pismo meseca spodbuda tudi drugim starim staršem in staršem ter posameznikom, naj ostanejo zvesti naročniki in bralci Ognjišča. Tudi v zavesti, da s tem omogočijo pojav verskih vsebin na spletu in drugod.

RUSTJA Božo, Pismo meseca, Ognjišče, 2019 leto 55, št. 12, str. 6-7

 

Pravkar sem prebrala Pismo meseca v enem od starejših Ognjišč (Že dvajset let iščem poguma, da bi spregovorila – februar 2011), v katerem zvesta bralka spregovori o izkušnji splava in svojem duševnem trpljenju. Po dvajsetih letih se je pred božičem odpravila v eno od naših romarskih svetišč in opravila življenjsko spoved in se rešila smrtnega greha – vsaj toliko, da lahko sedaj gre k obhajilu. Še vedno jo vsak dan vest opozarja na tisto, kar je storila pred dvajsetimi leti. (...) Zgodba tega pisma je res težka, a zelo poučna. Tudi vaš odgovor bralki je zelo poglobljen in koristen.
Večkrat prebiram podobne zgodbe iz preteklih let, ki so še kako aktualne. Tudi jaz imam otroke in življenje je zame sveto. Bogu hvala za tako spoznanje in vero, ki jo ob vaši reviji in na radiu še iz dneva v dam poglabljam. Sploh ne veste, kako plemenita dela delate. Hvala vsem!
Sem vaša zvesta bralka že trideset let. Hvala vam za vsa ‘darila’ ob Ognjišču, ki ste mi jih poslali. Vse to me je oblikovalo in izklesalo. Sem zelo hvaležna in srečna, da sem v vaši družbi.
Bojana

Hvala ti za tvojo izpoved, ki si jo zaupala Ognjišču. Težko si predstavljaš, koliko nam, ki delamo pri Ognjišču, to pomeni. Predvsem nam pomeni, da naše delo ni bilo nekoristno. Tistim duhovnikom, ki smo se posvetili verskemu tisku v tistih časih, ko je bilo to zelo težko in polno ovir, tako političnih kot materialnih, je to pomenilo naše glavno dušnopastirsko delo. Hvaležni smo vsem, ki ste nas takrat in na še danes podpirate, berete in priporočate tudi drugim. S tem podpirate naše delo.

V tisti težkih časih, ko smo imeli toliko nasprotnikov, smo se veselili velikega števila bralcev, ki je doseglo za našo majhno Slovenijo nepojmljivih 103.000 izvodov. Drugi slovenski časopisi so nam to zavidali. Po osamosvojitvi Slovenije so mnoge ovire odpadle, nastalo pa je veliko novih časopisov različne usmerjenosti. Če sedaj tiskamo 40.000 izvodov mesečno, je za nas to še vedno velik uspeh, na katerega smo ponosni. Saj je to obenem verski časopis z največjo naklado, kot tudi med vsemi mesečniki v Sloveniji.
Mi starejši, ki smo bili ob nastanku in pri razvoju Ognjišča in Radia Ognjišče zraven, imamo na svojih ramenih kar precej desetletij. Hvala Bogu, da nam je dal sodelavce, ki prevzemajo težo dneva, zato odlagamo delo na mlajša ramena. Odgovore na Pismo meseca in pisma sem pisal celih 52 let. Čas je, da to delo prevzame mlajši kolega urednik. Zato se s tem pismom meseca od vas poslavljam in največja moja želja je, da bi Ognjišče objavilo še veliko vaših pisem in naših odgovorov.
oče urednik Franc Bole

 

Odgovore na Pismo meseca in pisma sem pisal celih 52 let. Čas je, da to delo prevzame mlajši kolega urednik. Zato se s tem pismom meseca od vas poslavljam in največja moja želja je, da bi Ognjišče objavilo še veliko vaših pisem in naših odgovorov.

urednik oče Franc Bole - Ognjišče (2016) 12, str. 6

Odločitev, da napišem to pismo, ni bila lahka, ker do sedaj nisem našla pravega razumevanja za svojo stisko v duši. Znašla sem se na razpotju med vero v Boga in nevero. Zavedam se, da imam otroke, ki potrebujejo moj zgled v veri, po svoje pa sem žalostna, ker čutim, da potrebujem tisto ‘nekaj več’. V svojem možu nimam prav velike podpore v veri, zato se počutim še bolj sama.
Mogoče sem malo obupana, ker se mi otroci upirajo, češ zakaj pa tata noče k maši. Nočejo k verouku. Žalosti me dejstvo, da ne sprejemajo Jezusa, kot sem ga jaz v njihovih letih. Nobenega veselja ni v tem, ko gredo k verouku. Vse mora biti pod prisilo. Zakaj mora biti tako? Že zdaj mi je sin rekel: Ko opravim birmo, me ne boste več videli v cerkvi. Žalostna sem, ker imam po svoje Boga rada in vendar ne vem, kako naprej. Ne morem razumeti, zakaj pri verouku v današnjem času toliko zahtevajo od otrok. Ko smo mi hodili k verouku, je bilo vse lažje, je bilo manj pritiska na nas, pa vseeno smo odnesli veliko znanja. Le zakaj me je strah birme? Kaj šele bo, ko se bo zares začelo. Razpeta sem med obveznostjo do otrok, smislom vere v Boga in sama s sabo. V vsem tem boju z domačimi sem dosegla le eno, da otroci ne preklinjajo več, in tudi druge v družini opozarjam na to. Stari tata tako grdo preklinja, da me boli v dno duše. Kako mora boleti šele Boga.
Izčrpana sem in ne vem, kako naj to povem duhovniku, da me bo razumel in ne obsojal, češ, da sem obupala. Izčrpana od boja z otroki, možem in ljudmi, ki zaničujejo mojo vero, kolikor je je še ostalo. Morda še ni prišel pravi trenutek, da me nekdo potegne iz vode, ker čutim, da se počasi utapljam v lastnem boju za ohranitev vere v Boga.
Če bom našla pot nazaj k nebeškemu Očetu, ne vem, vem pa, da ga imam še vedno rada. Čutim, da je tu nekje še vedno upanje zame in za mojo družino.
Rafka

fotografija je samo ilustracija

Nisi edina, ki te mučijo problemi, ki jih navajaš v pismu. Teh se zavedajo matere in očetje, ki gredo s svojimi otroki vsako nedeljo k maši, matere in očetje, ki pošiljajo svoje otroke v verouku, da bi bili trdni v veri. Zaskrbljeni smo tudi mi duhovniki, ki smo postali duhovniki zato, da vodimo ljudi k nebeškemu Očetu, pa opažamo, da je vedno manj ljudi v cerkvi pri nedeljskih mašah. To nas zelo boli. Starejši se spominjamo, kako so bile nekdaj cerkve polne vernikov in vrste prvoobhajancev in birmancev dolge. Kot ti, se z bolečino v srcu sprašujemo, zakaj ni več tako. Ni povsod po svetu tako. Misijonarji, zlasti tisti, ki delujejo v afriških državah, pripovedujejo o velikih množicah, ki prihajajo k nedeljski maši in živo sodelujejo s petjem in plesom. Nobena maša jim ni predolga. Zakaj je pri nas povsem drugače? Lahko iščemo razloge, vseh ne bomo našli. Glavni vzrok pa je, da ljudje iščejo predvsem materialne dobrine, misleč, da jih bodo osrečile. Pa jih ne! Zato si upravičeno zaskrbljena za svoje otroke, če bodo šli po isti poti. Ne bodo srečni.
Danes se veliko govori o vrednotah. Toliko več, kolikor manj jih je. Tudi odgovorni v politiki se počasi začenjajo zavedati, da izhod iz krize, ki jo kruto doživljamo, ni v dviganju plač ali ohranjanju privilegijev. Izhod iz krize je v ponovnem odkrivanju duhovnih vrednot. Vse drugo zadovolji človeka le za kratek čas. Ga tako rekoč upijani, ko se pa strezne, ga boli glava, se počuti slabo, slabše, kot se je počutil prej. Predvsem pa je bolj prazen.
Birma je nekakšna preizkusna točka. Morala bi biti potrditev v veri. Ko je mlad človek dovolj star, da razmišlja s svojo glavo, bi moral vero, ki jo je prejel pri krstu po želji staršev, osvojiti kot svojo osebno odločitev. Da so se starši odločili za krst namesto njega, je popolnoma pravilno. Tudi za to, da je šel v šolo, so se morali starši odločiti namesto njega. Enostavno, to je koristno zanj, čeprav tega osnovnošolček še ne more razumeti. Če bi tega ne storili, bi staršem pozneje upravičeno očital: zakaj me niste prisilili, saj jaz nisem vedel, kaj je zame dobro. Za birmo ne velja več, da se ne more odločiti sam, prav to birma zahteva: njegovo zavestno odločitev. Potreben je spodbude najprej s strani staršev. Zavest pripadnosti Cerkvi mora biti tako močna, kot je na primer pripadnost narodu. Biti Slovenec je nekaj, kar mora mlad človek razumeti kot čast, ponos, kot ‘vrednoto’. To mladina danes razume, čeprav ji v šoli o tem malo govorijo ali nič. Naša šola je izgubila, zanemarila vrednote.Ti si svojo vero sprejela kot vrednoto in zato je v tebi tako močna. Kot bi bilo nepojmljivo, da bi ti tvoj doraščajoči fant ali dekle rekla: »Jaz nisem Slovenec, Slovenka!«, bi moralo biti nerazumljivo, da reče: »Nisem kristjan, kristjanka!« 72 % Slovencev se ima za katoličane, čeprav ne hodijo v cerkev vsako nedeljo, ampak samo za velike praznike ali pa sploh ne. Namen birme je, da poglobi v mladem človeku zavest, pripadnosti Cerkvi. Da so s tem povezane tudi obveznosti, je vsakomur jasno. Kakor se za mene kot Slovenca zahteva, da živim na ravni razvitosti svojega naroda, da govorim slovenski jezik, da se obnašam kot kulturen človek, da se čim bolj izpopolnjujem, da sem delaven, razvijam svoje sposobnosti, sem pošten itd, tako se od kristjana zahteva, da živi primerno “svojemu poklicu kristjana”. Kakor šola krepi naše umske sposobnost, da širimo svoje obzorje, tako nas verska vzgoja usposablja, da vero spoznavamo, jo poglabljamo in po njej živimo.

Težko je reči, kaj vero spodbuja in kaj jo ovira. Pretirane zahteve glede znanja so lahko ovira. Neko splošno znanje pa se le zahteva, kot se zahteva znanje slovenskega jezika, predmetov splošne kulture, ki je vedno bolj obsežno. Mnogi otroci danes pridejo k verouku brez osnovnega znanja o veri. Znanje je potrebno. Še bolj pomembno je tisto, kar si zapisala: »Če bom našla pot nazaj k nebeškemu Očetu, ne vem, vem pa, da ga imam še vedno rada.« To mora razumeti tvoj birmanec, to mu skušaj razložiti, mu dati. Upam, da ni mislil čisto zares, ko je rekel: »Ko opravim birmo, me ne boste več videli v cerkvi!« To bi pomenilo, da je birma zanj namesto potrditve v veri odpad od vere. Pod vplivom okolja, sošolcev se na žalost marsikje to dogaja. Puberteta je še ena skušnjava več. Odrasli kristjani, ne samo starši, jim moramo biti v oporo s pametno vzgojo, tudi versko, predvsem pa s svojim zgledom, s pogovorom, z ljubeznijo ... Računajmo tudi s tem, da življenje mnoge ‘izuči’, zato ne smemo nikdar obupati, tudi nad takimi, ki pravijo, da jih po birmi ne bomo več videli v cerkvi.

BOLE, Franc. oče urednik. (Pismo meseca). Ognjišče (2012) 05, str. 8

Kolikokrat v življenju pride iz naših ust pritožba: “Če bi vedel ...‌’ Predobro so nam znane te besede. Morda rečete tako, ko vas boli želodec, ker ste zaužili neprimerno hrano. Ali po nekem pogovoru, ki vam odkrije, kaj nekdo misli o vas. Če bi vedel, ne bi hodil s tem človekom ... Povedati hočem res tragičen dogodek, ki je doletel mojega dolgoletnega prijatelja. Če bi ta moj prijatelj vedel, da je posledica sladkorne tudi kap, bi ravnal drugače! Če bi to vedel, bi se zavaroval. Ker tega ni vedel, je delal kot vedno: nekega dne je šel v klet nekaj iskat. Tam je padel na tla in obležal mrtev.
“Če bi vedel!” ... V življenju so stvari, ki jih moramo nujno vedeti, da preprečimo najhujše. Si zavarujemo življenje, koliko je to mogoče. Za nas vse je pomembno zdravje, zemeljsko življenje. Pa to ni vse in niti ne najvažnejše. Je še nekaj nadvse važnega, kar se dotika vsakega izmed nas, kar pomeni življenje ali smrt, večno srečo ali nesrečo. To je večnost, ki nas čaka po kratkem življenju na tem svetu. Kakšna bo tvoja večnost? Večno srečna v nebesih ali večno nesrečna v pogubljenju. Vsak pogubljen človek si bo vso večnost neprestano očital: »Če bi vedel! Saj bi lahko vedel. Vendar ...«
Zdaj je čas, da zvemo, da se zavemo, ali smo na pravi poti k večnemu zveličanju ali ne. Če si hočemo zagotoviti večno življenje, moramo živeti v posvečujoči milosti božji, biti Jezusovi prijatelji. Torej brez smrtnega greha na duši. To se pravi, da se trudimo izpolnjevati božje zapovedi in ohraniti trdno vero.
Bojmo se tistega usodnega: “Če bi vedel ...” Hvala Bogu, imamo še čas, da se zavemo, ali smo na pravi poti k večnemu cilju. Naša največja sreča bo, da ga dosežemo. Sicer bi bilo za nas gorje, če bi si morali neprestano očitati: “Če bi vedel ...‌
Ivan

Pismo, ki ste ga prebrali, se vam bo morda zdelo nekoliko ‘zastarelo’ in preveč ‘pravoverno’. Morda je tudi jezik, ki ga uporablja, ‘iz prejšnjih časov’, toda resnice, ki jih oznanja, so še kako sodobne in dosledne. Napisal ga je duhovnik Ivan Tomažič, ki je imel bogate življenjske izkušnje, saj je bil vse življenje v stiku z bolniki in ostarelimi v eni večjih evropskih bolnišnic. Poznal je tudi mlade, saj je zanje zgradil dva dijaška domova (na Dunaju). Na koncu pa je postal duhovni oskrbnik slovenskega doma za ostarele blizu svojega rojstnega kraja (Ilirska Bistrica). To pismo je pisal za časopis, ki ga izdaja ta dom, in ga poslal tudi meni. Lani ga je Bog poklical k sebi, da mu poplača vse dobro, kar je naredil za ostarele, bolne, invalide, zlasti za slovenskega človeka ..., pa tudi za druge božje pomoči potrebne. Zdelo se mi je, da ima tudi nam veliko povedati.
Septembra se znova odpirajo vrata šol, dijaških in študentskih domov. Začenja se novo šolsko leto. Začetek šolskega leta je kot nov zvezek, ki še ni popisan in tudi ne obrabljen. Zdaj bo treba ‘vzeti v roke’ veliko dobre volje in se potruditi, da bo novo šolsko leto čim bolj uspešno. Mikalo te bo, da greš s prijatelji brcat žogo, se z njimi igrat ali gledat televizijo, igrati računalniške igrice ... To je vsekakor bolj prijetno kot vzeti v roke zvezek, knjigo in se učiti. Toda prav od tega, kar boš s trudom pridobil v teh letih, boš pozneje lahko uspešen v življenju. Nič ne pomaga pozneje stokati: “Če bi vedel. Saj bi lahko vedel.” Treba bi se bilo potruditi, ko je bil čas. In to je sedaj.
Pa to ne velja smo za šolarje, dijake in študente, ampak tudi za odrasle. Koliko manj slabe volje bi bilo, če bi vsak opravil svoje delo vestno, ob pravem času in z veseljem. Še danes občudujem naše mame, ki so znale mimogrede narediti toliko stvari, da je bilo v naših domovih prijetno. Čeprav so imele polne roke dela, so znale najti čas tudi za pogovor.
Če hočeš uspeti, moraš najprej imeti voljo, pripravljenost. Nato moraš imeti načrt, kako boš to dosegel. Ne sme biti to samo trenutno navdušenje, ki zagori kakor slama, naredi velik plamen, pa naglo ugasne. Ko občudujemo glasbenike, športnike, pozabljamo, koliko dolgočasnih vaj smo morali narediti, da so postali tako spretni. Morali so se marsičemu odreči, da so dosegli svoj cilj. Ne samo to, vaditi morajo tudi naprej. Neki pianist je rekel: »Če ne vadim en dan, to opazim sam. Če ne vadim dva dni, to opazi moj učitelj, če ne vadim en teden, to opazijo moji prijatelji. Če ne vadim več tednov, to opazijo tudi moji poslušalci.«
Pri današnji mladini najbolj pogrešam navdušenje, ki človeka žene, da doseže neki cilj. Vztrajnost, da ga doseže, in požrtvovalnost, da ga ohrani. Sam se spomnim svojih dijaških let, kako so me morali siliti, da sem šel med prostimi urami z drugimi na dvorišče in še takrat sem vzel s seboj knjigo, ki sem jo pravkar bral. Toliko je bilo področij, ki bi jih rad bolje poznal. So bila tudi področja, ki jih nisem maral. Teh nisem posebej poglabljal, ampak le, kolikor je bilo potrebno za oceno, da mi ne bi kvarila uspeha. Večkrat se vprašam: zakaj nisem bolj izkoristil časa za jezike, tehniko, zgodovino ... Prav bi mi prišlo v življenju. “Če bi vedel ...”
Posebno poglavje je poglabljati svojo vero. Naša družina je bila globoko verna, zato mi ni bilo težko hoditi k maši, verouku, ministrirati ... Takrat ni bilo tako lahko ministrirati. Maša je bila v latinščini in odgovori pri maši prav tako. Treba se jih bilo naučiti na pamet, ne da bi razumel njihovo vsebino. Že v prvem razredu osnovne šole sem rekel mami, da bi rad bil ministrant, in jo prosil, če bi ona vprašala župnika. Mama je bila dober pedagog. Hotela je preizkusiti, koliko je ta moja želja trdna, da bi ne popustil pri prvih ovirah in se premislil, ona pa ostala v sramoti. Rekla mi je: »Kar sem ga vprašaj!« In sem ga. Dal mi je knjižico in sem se naučil odgovorov.
Najbolj važno pa je to, kar je gospod Ivan napisal o tem, da se moramo najbolj bati tistega “če bi vedel”, ki je usoden za vso večnost. Živeti v prijateljstvo z Jezusom, v posvečujoči milosti. To ni tako težko, kot se morda zdi. Smrtnih grehov ni tako veliko, jih je pravzaprav zelo malo. Če gremo po desetih božjih zapovedih (tako lahko storimo v pripravi na spoved): l. Verovati v Boga, kar je pogoj za vsako versko dejanje. 2. Bogokletno ne govoriti 3. Ob nedeljah najti čas za Boga in svojo dušo. 4. Spoštuj očeta in mater velja za hude prekrške (ne za “nisem ubogal”). 5. Ne ubijaj (sem spada splav). 6. Ne nečistuj (spolna dejavnost izven zakona) 7. Ne kradi (velja za večje vsote ali vrednosti). 8. Ne pričaj po krivem (laž, ki povzroča veliko škodo). 9. in 10 ne želi svojega bližnjega žena ali blaga. Tudi želeti, imeti namen si prisvojiti (večje stvari ali količine), je že greh. Ponavljam: veliko smrtnih grehov ni, tak je greh samo tedaj, če je storjen zavestno, premišljeno in svobodno. Nimamo greha, če nismo pri nedeljski maši zaradi bolezni, oddaljenosti od cerkve ... Našle bi se še katere izredne opustitve, na primer ne poklicati duhovnika k umirajočemu, da ga spove, obhaja in mu podeli sveto maziljenje. Vse bolnišnice imajo bolniškega duhovnika, katerega je treba obvestiti.
Morda bo kdo, ki bo prebral to pismo in odgovor, rekel: “Če bi vedel ...” Marsikaj zdaj veš, gotovo bo kdo rekel: to je po starem, danes so drugačni časi. Bog je dal zapovedi za vse čase, in moramo se jih držati, da nam ne bo treba reči: “Če bi vedel ...”, ko bo prepozno.
oče urednik Franc Bole
Ognjišče 2015 (9), str. 8

Začeti je najtežje. Tako je pri skoraj vseh stvareh in pri vsakem posamezniku. Kot je vsaki osebi težko začeti nekaj na novo, obrniti novo, sveže poglavje knjige svojega življenja ali pa vnesti v svoj vsakdan le nekaj sprememb, tako sem tudi jaz zelo počasi in težko začela pisati tole. Sèm, na list papirja, izlivam svoja razmišljanja in ugotovitve, ki se mi čez dan porajajo. Pred meseci sem imela zelo zanimiv pogovor s sošolcem, ki mi bo, se mi zdi, za vedno ostal v spominu, pogovarjala sva se o znanju. Od nekdaj sem imela v svoji zavesti znanje kot eno izmed najpomembnejših vrednot, vendar ne tako znanje, ko po štiriletnem izobraževanju pogledaš nazaj in znaš vsebino skoraj vseh učnih gradiv, ki so bila obvezna, ampak znanje, ki ga, ja, dobiš tudi z učenjem iz obveznih gradiv, vendar tudi znanje, ki ti nudi pomoč v življenjskih situacijah, ki te izoblikuje, na čemer si nekako ustvariš svoja načela in vrednote in seveda znanje, ki te naredi krepostnega. Ravno v tistem času pa sem bila zelo zasedena z izpiti. Bila sem živčna, nejevoljna in nezadovoljna s sabo, ker se kakšen dan preprosto zaradi lenobe nisem nič učila. Pa sem dejala sošolcu, da me občutek, ko se zvečer zleknem v posteljo, vedoč, kako v prazno je šel dan, da se nisem nič novega naučila, spravi v negativno razmišljanje in posledično slab spanec, mi je zelo dobro odvrnil, da se vsak dan vendarle česa novega naučimo. Mogoče sedaj to zveni dokaj klišejsko, oziroma dolgočasno in tako sem sprva tudi sama mislila, pa vendar se v tem stavku skriva nekaj globljega. Osebno mislim, da človek res vsak dan nekaj novega spozna, pa naj bo zavedno ali nezavedno. Človek je zelo zapleteno bitje. Od drugih živih bitij ga loči njegov razum. Kar je v našem razumu, je seveda zavedno, obstaja pa, kot vemo, tudi svet nezavednega.
Koliko je rastlin in živali, za katere (še) ne vemo, oziroma jih še vedno odkrivamo. Vesolje je neskončnost galaksij, in se nam niti ne sanja, koliko jih je. Koliko je stvari, ki jih človeštvo še ni in jih mogoče tudi ne bo nikoli spoznalo, čeprav vemo, da je naš um v teku zgodovine odkril in iznašel toliko novega, Naš um je veličasten, je božanski, saj smo ustvarjeni od Boga. Vendar pa smo ljudje omejeni. Nezavednega dela razuma človek ne more spoznati, kaj šele nadzorovati. Preprosto rečeno, še lastnih zmožnosti oz. svojih razumskih sposobnosti ne poznamo dobro!
Kdor hoče začutiti Božjo navzočnost in biti deležen Božjega kraljestva, mora znati poslušati božji glas in se vsak dan znova kaj naučiti. Ljudje se premalo zavedamo, da so nam dnevi podarjeni a hkrati tudi šteti. Moje sporočilo v tem razmišljanju je: bodimo Bogu hvaležni za naš prečudoviti um in čimbolj odprti za nova spoznanja vsak dan znova, saj je vsak dan priložnost za zbližanje z Bogom.
Špela

Danes govorimo o permanentnem, to je, nenehnem izobraževanju, pri čem ne mislimo samo na šolsko izobraževanje, ampak mnogo širše. Prav si napisala: »znanje je ena najpomembnejših vrednot«, kot je razum tisto, po čemer se ločimo od živali in nam omogoča, da napredujemo, se razvijamo, ustvarjamo, izumljamo, se izpopolnjujemo, česar druga živa bitja ne zmorejo. Še ne tako davno je bilo izobraževanje mogoče samo določenemu čisto ozkemu krogu. Od mojih sošolcev v osnovni šoli nas je bilo za prste ene roke takih, ki smo šli na univerzo. Danes je povsem drugače, saj je študentov zelo veliko. Vendar tu ne govorimo toliko o formalni izobrazbi, ki je lahko samo kos papirja, pač pa o obogatitvi duha.
Tvoje iskreno priznanje, da te vest peče, kako v prazno je šel dan, ker se en dan zaradi lenobe nisi učila, ne velja samo za študenta, za tistega, ki se mora nekaj »napiflati«, ker sicer ne bo znal odgovarjati na izpitu, ampak za tisto razgledanost, ki jo da »permanentno učenje«, predvsem branje. Najbrž se bo sčasoma način učenja spremenil, vendar brez branja v papirnati ali elektronski obliki ne bo šlo. Branje pa zahteva določen napor. Z razumom spoznavamo, kako čudovito smo ustvarjeni, da smo sposobni občudovati svet okrog nas, to je dejansko občudovanje Stvarnika. Koliko »čudežev« je že v našem telesu. Od oči, ki so najbolj popolne snemalne kamere, ušes, ki nas povezujejo z okoljem in soljudmi, do možganov, ki so najpopolnejši računalnik, živčnim sistemom, ki se lahko kosa z vsako električno in telefonsko ali internetno povezavo. Pa se vseeno še najde kdo, ki trdi, da je vse to nastalo »slučajno«, da ne potrebujemo Boga, Inženirja, ki je položil v naravo vse te zakonitosti, ki se skozi tisočletja razvijajo. Ali je slep ali pa noče gledati, kar je eno in isto.
Tvojemu razmišljanju sem dodal še nekaj svojega, da bi vsaj tisti, ki imajo željo in voljo, da bi videli, spregledali.

BOLE, Franc. (Pismo meseca), Ognjišče, 2010, leto 46, št. 11, str. 6-7.

Na revijo Ognjišče sem naročena že od leta 1969. Vedno jo z veseljem preberem. Večkrat kupim pri vas kakšno knjigo, tako da imam že kar precej knjig, ki mi lepšajo samoto. Nikoli še nisem bila tako pogumna, da bi vam pisala, danes pa sem se odločila, da vam pišem in vas prosim za nasvet.
Pred osmimi leti se mi je smrtno ponesrečil mož in tako živim sedaj sama. Imam odrasle otroke, ki pa imajo svoje družine in so zelo zaposleni, tako da imajo bolj malo časa zame. Moja mladost je že davno minila, stara sem namreč 75 let. Človek tudi v teh letih še potrebuje stikov s svojimi vrstniki, ki jih je doletela enaka usoda in si želijo poštene krščanske družbe.
V kraju, kjer živim, sem vključena v društvo upokojencev, kjer se razumemo, toda med njimi ne najdem prijateljic ali prijatelja, ki bi bil enakih pogledov in želja.
Ko berem vašo revijo, vidim, da pišete o mladih in odgovarjate mladim ali zakoncem, pogrešam pa članke o nas starejših, ki smo ostali sami, tudi mi si želimo malo razvedrila ali morda kakšnih srečanj, izletov ali druženja. Zelo bi bila vesela, če bi tudi nam osamljenim omogočili kaj takega. Morda kakšno srečanje ovdovelih in starostnikov, da bi nam polepšali življenje. Z veseljem bi se udeležila takšnega družabnega srečanja ali izleta. Avta nimam in tudi voziti ne znam. Nimam interneta, da bi na ta način spoznavala svoje vrstnike. Vdovska pokojnina je nizka, tako da si ne morem privoščiti razkošja, toda sem zadovoljna, samo da bi mi Bog podaril zdravja, kolikor let mi je še namenjeno.
Marinka

Mesec november nas sam od sebe vabi, da se zamislimo nad lastno minljivostjo, saj v začetku meseca praznujemo praznik vseh svetih in spomin vernih duš. Tudi narava, ki se z umirjanjem in ‘umiranjem’ pripravlja na zimo, nam govori o minljivosti. Prav tako se ta mesec naše misli večkrat ustavijo ob naših pokojnih. Najbrž tudi vaše, gospa Marinka. Vaše pismo sem prejel že pred meseci in danes ne bi mogli ravno reči, da se v Ognjišču ne dotikamo problema vdov in ostarelih. Meseca januarja, februarja in aprila je pismo meseca obravnavalo prav težave vdov in ali starejših. Na to temo smo pozneje objavili še eno pismo. To nikakor ni malo! Dejstvo je, da je med nami vse več starejših ljudi in med temi je tudi veliko vdov, in se tako je povečala potreba po pisanju na to temo. Dr. Jože Ramovš je dobri dve leti pisal o sobivanju starejših in mlajših v družini. Letos piše o skrbi za starejše na domu Alojzija Fink. Načrtujemo, da bomo te članke izdali v posebni reviji, da bi jo dobili v roke starejši, pa tudi mlajši, saj stari in mladi sobivate v družinah in se tudi sicer srečujete. Po napovedih bo ta tema vedno bolj pereča, saj bo v prihodnosti vedno več starejših, ki bodo potrebni večje skrbi družbe in Cerkve. Pisanje v reviji in posebna izdaja revije na temo starejših želi biti naš prispevek k reševanju te težave.
S svojim pismom ste opozorili tudi na potrebo po druženju. Upam, da bodo vaš predlog prebrali tudi duhovniki in drugi pastoralni delavci ter bodo v svojih župnijah organizirali srečanja za starejše ali za ovdovele. Poznam primer (ne vem, če to še obstaja), ko so se srečevale vdove iz župnije, morda tudi od drugod. Srečanje so pripravljale same, tako da župnik ni bil s tem obremenjen. Seznanjen je bil z delovanjem te skupine in ga odobraval. Na srečanju so imele ‘uradni’ del, ko so se pogovarjale na določeno temo ali so povabile koga, da jim je o določeni temi spregovoril. Skupaj so kaj zmolile, nato pa so se ob kavi ali čaju ter skromnem prigrizku še malo družile. Menim, da je ta pobuda vredna posnemanja pa tudi premisleka, kako bi v okviru Cerkve ponudili tudi starejšim srečanja, na katerih bi rastli v veri in se družili. Druženja starejših so neke vrste znamenje časa, na katerega bi morali biti bolj pozorni. Ne vem, če v vaši okolici deluje kakšna skupina, kateri bi se lahko pridružili, vsekakor se velja pozanimati, če obstaja. Ker sami nimate avtomobila, bi vas tja morda lahko peljala kakšna druga vdova, ki vozi avtomobil.
Svetujete nam, da bi mi organizirali kakšno srečanje ali izlet za starejše. Ognjišče vsako leto organizira romanje bolnikov, invalidov in starejših na Brezje. To je ena od naših zelo priljubljenih ponudb. Radio Ognjišče pa organizira več potovanj. Nekatera potovanja potekajo v času, ko je šola, in se jih udeleži tudi veliko starejših, saj ne gre za izlete, povezane s fizičnim naporom. Na teh izletih imajo vsak dan mašo, ogledajo si znamenitosti kakšne pokrajine ter se veselo družijo med seboj. Organizatorji dobijo veliko lepih odmevov. Obstajajo tudi duhovne vaje za vdove. Gotovo bi se našlo še kaj.
Ostaja pa še eno, temeljno in neuničljivo sporočilo krščanskega upanja, ki je namenjeno vsem, torej tudi vdovam in starejšim. Naša vera nam govori, da nismo nikoli sami, saj je naš Bog Emanuel, kar pomeni Bog z nami. Zato ne mislimo samo za svojo bolečino, ampak se posvetimo tudi drugim. Ko pomagamo drugim, pozabimo na svoje težave. S tem v zvezi je treba povedati, koliko dobrega naredijo starejši in številne vdove kot molivke in sodelavke Karitas ali drugače v Cerkvi. Pomoč pri Karitas ni dejavnost samo vdov, a prav mnogo ovdovelih ljudi najde tu lepo priložnost za dobrodelnost pa tudi za druženje. Podobno velja tudi za druge župnijske sodelavce.
Gotovo doživljajo vdove tudi težke trenutke, a svojo bolečino lahko prelijejo v ljubezen do pomoči potrebnih. Poskušajmo odkriti ljudi, ki smo jim lahko v oporo in pomoč. Vključimo se v molitvene skupine, obiskujmo tudi delavniške maše in si nabirajmo zakladov, ki jih ne uničujeta ne molj ne rja (prim Mt 6,20).

RUSTJA, Božo. (Pismo meseca), Ognjišče, 2017, leto 53, št. 11, str. 6-7.

V letih 1576–1578 je v severni Italiji razsajala kuga, ki je zahtevala več 10.000 žrtev. Milanski nadškof in kardinal sv. Karel Boromejski se je z njo junaško soočil. Kot duhovnika in hkrati urednika Ognjišča vas prosim, da bi napisali svoje razmišljanje o tem, kaj nam, današnjim katoličanom, v sedanji preizkušnji sporoča primer sv. Karla. Pri tem moramo razmisliti o naslednjih dejstvih:
– Milanske svetne oblasti (večina njihovih predstavnikov je že na začetku epidemije pobegnila iz mesta) so iz strahu pred širjenjem okužbe prepovedale javne procesije in verske obrede, zaradi česar je bilo številnim dušam onemogočeno prejemanje zakramentov. Sv. Karel je dejal, da je to nad Milan priklicalo Božji srd in da je edino zdravilo opravljanje molitev in pokore, ki mora biti bolj pobožno kot dotlej.
Sv. Karel Boromejski se je na izpolnjevanje svojih dolžnosti v času epidemije dobro pripravil: Bogu se je daroval kot zadostilna žrtev za grehe svojega ljudstva, uredil svoje osebne zadeve in napravil oporoko, zatem pa vsak dan obiskoval bolne in umirajoče.
Trpljenje prizadetih je sv. Karla močno prizadelo: bili so silno bedni, v dušnem in telesnem pomanjkanju. Čutil se je krivega za njihovo stisko in si očital lenobo, da je odlašal z nudenjem pomoči in trdno sklenil, da bo odslej svoje dolžnosti izvrševal po svojih najboljših močeh. Nato je podvojil svoje napore in se osredotočal predvsem na duhovni blagor prizadetih.
Številni milanski duhovniki so se skrivali iz strahu pred okužbo, nekateri, ki so ostali, pa niso hoteli s sv. Karlom obiskovati obolelih. Nadškof je odsotne duhovnike pozval k vrnitvi in izpolnjevanju svojih dolžnosti, spomnil jih je, da imajo samo eno življenje, ki ga morajo porabiti za Jezusa Kristusa ter za duše, ne po svojih željah, ampak tako, kot je v skladu z Božjo voljo. Neizpolnjevanje tega je sv. Karlu pomenilo predrzno zanemarjanje duhovniške dolžnosti, služenja Bogu v ljudeh. Duhovnike je posvaril, naj ne pozabijo svojega duhovništva do te mere, da bi raje umrli kasneje, kot umrli sveto v delih ljubezni do bolnikov. Poziv je ganil številne svetne in kapucinske duhovnike, da so nato junaško stregli bolnim. Po prenehanju kuge so vsi tovariši Sv. Karla Boromejskega preživeli, zboleli pa so številni duhovniki, ki se na njegov poziv niso odzvali
Sv. Karel Boromejski ni zametal običajnih sredstev človeške preudarnosti, ampak jih je v svojih naporih prav tako uporabljal – preventiva, zdravstvo itn. Izdal je preudarne smernice za verno ljudstvo, da se ljudje ne bi množično zbirali in bi se izogibali medsebojnim stikom. Svete maše niso bile odpovedane, ampak so potekale na prostem, če so bile cerkve pretesne. Odredil je večje število maš, poučevanje katekizma pa je potekalo na ulicah. Kugo duše je imel za večji in hujši problem kot telesno bolezen.
Feliks

Problem pandemije koronavirusa nas kar teži, saj je to že tretje pismo na to temo. Pa še v pismih bo eno vprašanje o tem. Hvala, da ste spomnili na primer sv. Karla Boromejskega (1538–1584). Kugo, ki jo omenjate v pismu, je opisal eden največjih italijanskih pisateljev v romanu Zaročenca, mojstrovini svetovne literature. V njem opiše tudi nesebično delo duhovnikov. Vidi se, da stvari dobro poznate in ste napisali dolgo pismo, a kakor ste sami predvidevali, sem del pisma moral izpustiti, vendar sem ohranil njegovo bistveno sporočilo.
Morda se motim, a imam občutek, da je v podtonu pisma navzoča razlika med ravnanjem sv. Karla Boromejskega in ravnanjem današnjih škofov. Meni se ne zdi tako. Napisali ste, da je za sv. Karla bilo “edino zdravilo opravljanje molitev in pokore, ki mora biti bolj pobožno kot dotlej”. Tudi naši škofje so večkrat pozivali k molitvi. Sestavili so posebne molitve in jih priporočili ljudem. Vsak ponedeljek so vodili molitev rožnega venca na Radiu Ognjišče, maševali na televiziji in nagovarjali ljudi in še bi lahko naštevali. Glede pokore: ali ni že karantena sama pokora, ko moraš biti zaprt v svojem stanovanju?.

Omenjate primer duhovnikov, ki so umrli v času kuge, ker so se nesebično žrtvovali. Pandemije v Sloveniji sicer ne moremo primerjati s kugo v Milanu, pa vendar so številni naši duhovniki naredili veliko, da bi bili blizu ljudem. Iskali so nove poti za to. V žarišču pandemije, v Lombardiji, je umrlo veliko duhovnikov, tudi kapucinov (okrog 10), ki jih vi omenjate. Tudi v New Yorku je umrlo več duhovnikov, umrla je soustanoviteljica reda Misijonark ljubezni, sodelavka sv. Matere Terezije iz Kalkute, ker sestre tudi v času pandemije niso zaprle kuhinje za brezdomce v tem ameriškem velemestu. Papež je v pridigi na veliki četrtek govoril o teh duhovnikih kot o svetnikih na koncu naše ulice.
Lepo ste napisali, da je sv. Karla kuga izredno prizadela in se je ob njej zamislil ter se pripravil celo na smrt: »Bogu se je daroval kot zadostilna žrtev za grehe svojega ljudstva, uredil svoje osebne zadeve in napravil oporoko.« Najbrž se v tem zelo razlikuje od večine današnjih ljudi, katerim koronavirus ni spodbuda, da bi se zamislili in spremenili svojo miselnost in način življenja, ampak priložnost za nerganje, kritiziranje, protestiranje, dobičkarstvo itd. Upam si zapisati, da smo priložnost, da bi se ob pandemiji zamislili in spremenili svoje življenje ter se približali Bogu skoraj v celoti zanemarili.
V pismu omenjate (tudi v izpuščenem delu) procesije. Teh v času naše pandemije nismo imeli, ker je veljala prepoved druženja. Procesija ni edina oblika pobožnosti, zato smo v našem času poiskali druge oblike. Škofje so zlasti svetovali, naj naši domovi postanejo cerkve, kjer se moli in živi evangelij. Je pa to najtežje in zato ni čudno, če so danes mnogi to opustili. Pa je to najbolj potrebno in nujno za posredovanje vere mlajšemu rodu. Vsako leto imamo procesije za praznik Sv. Rešnjega Telesa in Krvi, s katerimi prosimo Boga za blagoslov pa tudi, da nas varuje nalezljivih bolezni, lakote in vojske. Mnogi ljudje, ki danes izredno poudarjajo pomen procesij, niso ravno med tistimi, ki bi pomagali pri organizaciji teh procesij. Takrat nismo izkoristili priložnosti in nismo prosili Boga, sedaj, ko nam teče voda v grlo … Bojim se, da je to izraz bolj magičnega pojmovanja vere kot pa podoba pristne vere.
Hvala vam, da ste obudili spomin na zgled vere sv. Karla Boromejskega, ki mu je bila nalezljiva bolezen priložnost za poglobitev osebne vere, za oznanjevanje Kristusa in za dela ljubezni do bližnjega. Vse to je lahko velik navdih tudi za nas.
Božo Rustja