Na neki način so povod za to pismo besede vašega sogovornika v septembrskem Ognjišču 2020 dr. Andreja Perka. Žal sem ena tistih žensk, ki so živele z mamo samohranilko, kar pa ni nujno slabo.
V otroštvu nisem imela trdne družine. Oče je bil do mame nasilen že v času njene nosečnosti, kar mi je brez obžalovanja za dejanje, ki ga je storil večkrat, tudi priznal, ko sem ga vprašala. Žalostna sem, ker sva si z očetom popolna tujca. Želim si, da bi me imel rad tako, kot sem. Mama mi je dala vse: trdno vzgojo, vero v Jezusa in Marijo, predvsem pa ljubezen. Kot otrok sem pogosto pogrešala očeta, a sem se znašla po svoje. Sestavljala sem različne like očetov drugih otrok in sprejemala njihov čas, ki so mi ga podarili in mi dali z vidika moškega nov pogled na situacijo ali problem v takratnem času. Posebej sem za to vlogo hote ali nehote vzela strica, moža mamine sestre. On je bil edini ‘oče’ v mojem življenju. Bil je to, kar si mnoge žene želijo: zanesljiv, dober, a tudi strog in vztrajen, ko si je neko nalogo zadal. Do mojega pravega očeta sem skušala priti takoj, ko sem dopolnila 18 let. Takrat sem bila svobodna in sem lahko svobodno odločala o tej odločitvi, ne glede na to, kaj je menila moja mama o tej zadevi.

pismo meseca 02 2019bIn skozi desetletje in več sem spoznavala, da sem otrok, ki je bil sicer zaželen tudi s strani očeta, a čustva tega očeta so se ohladila in zamrznila v tistem trenutku, ko je mama odšla od njega in vzela še mene brez občutka za očetova čustva.
Nihče se ni brigal za moja čustva, nihče jih ni povezal z močenjem postelje ali epilepsijo, ki je sama od sebe prešla, ko sem spoznala pravega fanta. Zakaj je tako, zakaj tako hudo boli, ko očetu ne pomeniš nič, še manj kot sosed ali znanec?
Rekel mi je, naj si domišljam, da ne vem, kdo je in ali je živ, ker pač jaz njemu pomenim manj kot nič. Veste, te besede močno bolijo. Čeprav vem, da smo v bistvu žrtve. Zavedam se tega: če oče ni bil deležen ljubezni svojih staršev, potem jo bo težko dal svojim otrokom ali ženi, pa čeprav mu bo ta dala vse spoštovanje, ljubezen in podporo, da bi se počutil moški.
Ali je moški bolj moški, če tepe ženo, ali mu ni bila dana moč zato, da ženo zaščiti?
Če bi bili zakoni napisani zgolj za take primere, ne pa da so posplošeni in zajemajo vse od A do Ž?
Strinjam se, da bi morali pravi ljudje presoditi, koliko je resnice v materini ali očetovi pripovedi in stališčih, potem pa navzkriž slišati, kaj je srž problema, ne pa, da se preprosto materino resnico vzame za sveto in najbolj pravilno.
Branka

Vaše pismo sem razdelil na dva dela, ker bi bilo sicer predolgo za eno številko in upam, da bom nadaljevanje lahko objavil v prihodnji številki Ognjišča. Če povem po pravici, sem se bal odmevov na pogovor z Andrejem Perkom. Zakaj? Ker je eden redkih v Sloveniji, ki tako jasno pove, kako je oče potreben pri vzgoji otrok in pri njihovi rasti. Ni prvi, ki poudarja pomen očeta, je pa eden redkih, ki poudarja to, naj moški (p)ostanejo moški, ker prav s tem lahko zelo koristijo svoji družini, in da s tem žene ne ponižujejo, kajti žena, ki ostane žena, se z možem dopolnjuje v življenju in pri vzgoji. Najbrž to poudarja tudi zdrava ‘kmečka’ pamet, ampak danes je zdrave pameti prav glede družinskega življenja vse manj. Kar se tiče pogleda na družino, on plava proti splošnemu toku družbe. Zato sem se bal ostrih in nasprotujočih odmevov na besede psihologa Perka. Pa pride vaše pismo, ki z izpovedjo življenja dokazuje resničnost njegovih trditev in dokazuje, kako mnogi ljudje mislijo podobno kot on, pa si javno tega ne upajo povedati.
Opisujete svojo življenjsko zgodbo, ki je potekala brez očeta. Oče je za vas, kakor ste napisali, tujec, ker vse do 18. leta niste imeli ali morda celo niste smeli imeti stikov z njim. Kljub temu imate lepe besede za mamo in ji priznavate, da vas je lepo vzgajala, da vam je posredovala vrednote itd. Odkrito poveste, da oče ni bil idealen, da je mamo pretepal in da je pravzaprav mama, ko ni živela z njim, imela lažje življenje. Skratka, skušate biti pravični in nikakor ne kriviti samo enega od staršev.pismo meseca 02 2019a
Kljub temu, da oče ni bil idealen, da je imel napake itd, ste hrepeneli po očetu. To dokazuje vaše ‘iskanje’ očeta, ko ste si ga predstavljali, ko ste tetinega moža v svojih mislih ‘naredili’ za svojega očeta in mu pripisali celo idealne lastnosti in nekako nanj ‘projicirali’ svojo idealno podobo očeta. To dokazuje, kako vsak otrok za zdravo osebno rast potrebuje mater in očeta, potrebuje žensko in moško razsežnost vzgoje. Vi ste tako hrepeneli po očetovem sprejemanju in po očetovski bližini, da ste takoj, ko ste dopolnili 18 let, kot pišete, poiskali očeta. In kako vas je bolelo, ko vam je dejal, da mu ne pomenite nič, ker sta se odtujila itd.
V Sloveniji smo bili v zadnjem času priče več napadom na ‘tradicionalno’ podobo družine, kakor jo njeni nasprotniki skoraj slabšalno imenujejo. Hoteli so uzakoniti umetno oploditev samskih žensk (otrok bi rastel brez očeta) ter hoteli so zakon, ki bi dovoljeval, da bi otroke posvojili homoseksualni pari, kjer bi otrok ali otroci imeli “dve mami ali dva očeta”. A prav vaš primer kaže, kako si vi niste želeli ob svoji mami še ene mame, ampak očeta.
Spominjam se, da sem v tistem času napisal komentar, v katerem sem trdil, da bi si otrok brez očeta želel očeta, razmišljal o njem in sanjal, kakšen bi bil njegov oče, ki ga npr. ob primeru umetne oploditve ne bi poznal niti ne bi vedel, kdo je, saj so očetje v tem primeru anonimni. Torej bi bil ta otrok na veliko slabšem od vas. Vi ste namreč vedeli, kdo je vaš oče, kje je in ste ga ob prvi priliki obiskali. Na moj komentar se je nekdo odzval in napisal, kako neutemeljene so moje besede in misli. Danes bi mu poslal v branje vaše pismo, ki dokazuje, kako je želja po očetu in materi globoko vtisnjena v človeško dušo. Hrepeneli ste po očetu, čeprav ni bil idealen! Skoraj lahko zapišemo, da je bolje imeti slabega očeta, kakor biti brez njega. Idealnih očetov namreč ni.
Seveda pa s tem nočem zagovarjati slabih očetov, ki morda pijejo ali pretepajo ženo ali otroke ali ne skrbijo za družino. Nikakor ne! Oče naj bo, kakor je napisal psiholog Perko, tak, da bodo nanj lahko ponosni žena in otroci. Moški, ki bo skrbel za družino in jo tudi zaščitil, če bo treba.
Vi ste za očetovo ravnanje napisali razumevajoče besede, ko ste njegovo ravnanje opravičevali z njegovim otroštvom. A o tem v prihodnjem pismu, kjer nadaljujete z opisom svoje zanimive in bridke življenjske zgodbe.

RUSTJA, Božo. (Pismo meseca), Ognjišče, 2019, leto 55, št. 2, str. 6-7.

Moja življenjska zgodba iz mladosti je bila kar resna preizkušnja, malo drugačna od drugih. Pri kakšnih triindvajsetih letih sem se zaljubila v fanta, kar nekaj let starejšega od mene, kar mi je bilo zelo všeč. Spoznala sem ga v cerkvi in to mi je tudi veliko pomenilo. Po dokaj kratki skupni hoji sva se odločila za poroko, ker je fant predlagal, da se že dovolj dolgo poznava. A to le iz cerkve, kjer sva se videvala ob delavniških mašah, ker sem zaradi službe čez teden živela v tej župniji. Ob nedeljah pa sva bila vsak v svoji rojstni župniji. Takrat je bila navada, posebno na deželi, da so bili oklici v cerkvi tri zaporedne nedelje. Tako sva bila na oklicih v obeh župnijah. Nekako na polovici teh treh tednov se zbudim sredi noči iz hudih sanj (čeprav nič posebnih), katere so mi povzročile hud nemir v duši, ki ni več popustil, ne podnevi ne ponoči. Nekako sem razumela ali bila ‘opomnjena’, da ne smem narediti tega koraka, ki je pred mano, da to ni pravi človek zame. Šele kasneje sem izvedela, da je bolestno ljubosumen in lahko tudi nasilen. Ta ‘opomin’ me je moril vsak trenutek. Službo sem opravljala z velikim veseljem, saj sem delala z ljudmi in tako sem v tem času lažje ‘živela’, ker pri delu ta nemir ni bil tako prisoten. Dela je bilo veliko in tako sem se vsak večer vračala v svojo najeto sobico, vedno bolj utrujena. Zvečer sem zaspala za nekaj ur, sredi noči pa se spet zbudila in nisem več mogla zaspati. To se je dan za dnem ponavljalo in stopnjevalo. V tem obdobju sem iskala pomoč iz te stiske pri Bogu, pri Mariji pa tudi pri ljudeh. V župnišče sem šla prosit za eno mašo v čast Materi Božji za pravilno odločitev. Takoj drugi dan je bila maša v ta namen. Za nasvet sem šla prosit tudi duhovnika, ki je več let deloval v njegovi župniji, kaj naj naredim, in od tam sem šla še bolj zbegana in negotova. Noben človek, ne duhovnik ali škof niti papež se ne more odločiti namesto tebe za tako važen korak, kakor je sveti zakon, le Bog ti lahko pomaga, če se mu daš voditi in tako pustiš, da izvrši svoj načrt nad teboj. Teden pred poroko sem imela v načrtu ‘poročni dopust’. Nastopila sem ga vsak dan bolj nemirna, utrujena in oslabljena, ker nisem mogla ne spati ne jesti. Bila sem brez vsakega teka. Do sobote, ko bi naj bila poroka, sem dobesedno obležala popolnoma brez moči. Moji domači, starši, brat in sestre so mislili, da sem resno zbolela. ‘Bolna’ kot sem bila, nisem mogla nikamor, nisem mogla k poroki. Bog, ki je Ljubezen, mi je poslal bolezen. Fant je mislil, da se bova poročila, ko ozdravim. Ko je minila tista ura, ko naj bi bila poroka, sem čudežno prav fizično čutila, kot da se mi je težak kamen odvalil od srca, kakor pravi ljudski rek. Starši so res poklicali zdravnika, ki mi je dal nekaj za pomiritev, ali ta notranji mir, ki je nastopil po vsem tem, je bil nerazumljiv. Šele potem sem lahko temu fantu povedala, da se ne morem poročiti z njim. Pred kratkim sem slišala od priznanega teologa, da Kristusov učenec doživlja čudeže. Čeprav sem uboga, majhna njegova učenka, sem bila deležna v tem primeru in še v mnogih v svojem življenju, Božjih čudežev. Le en procent sem mogoče naredila sama, drugih 99 pa je storil tisti, ki je Vsemogočen.
pismo meseca 02 2018Ko sem po tem ‘poročnem dopustu’ zopet prišla v službo, mi je šef rekel: “A si le od mrtvih vstala”, sodelavka pa mi pravi: “Ti si pa dobra, jaz bi se poročila, potem pa ločila.” To mišljenje, ki je poudarjeno v tej zadnji izjavi, pa žal danes mnogi doživljajo na lastni koži. Žal! Pevka, s katero sva dolga leta skupaj prepevali v domači cerkvi, mi je rekla, da sem lahko tako naredila, če imam čisto vest. Ona je namreč imela že dva otroka, predno se je poročila, ker je menda tašča ni sprejela. In takrat sem si rekla: “O, čista vest, koliko si vredna!” Večkrat pa rečem: “Hvala ti, dobri Bog, da si me vodil po poti, ki si jo ti določil.” Če bi ‘hodila po svoje’, bi danes ne imela dobrega moža pa dragih hčera in zetov ter prečudovitih vnukov. Hvala Bogu tudi zato, da nam je dal Cerkev za našo duhovno mater, ki nam pomaga na zemeljski poti. Pomaga pa nam lahko, če jo poslušamo.
Revijo Ognjišče berejo tudi mladi, ki imajo še vso življenjsko pot pred seboj. V njej lahko najdejo veliko dobrega. Njim priporočam, naj poslušajo Cerkev, ki nam hoče samo dobro. Tudi zato gre toliko stvari danes na tem svetu narobe, ker se ne zmenimo za Cerkev in za Boga. Cerkev je preganjana že dva tisoč let in to bo do konca. Moramo računati na to, da hudič neprestano seje ljuljko, da zakriva pravi Jezusov obraz. Na nas vseh pa je, da s svojim življenjem pokažemo njegov, Jezusov, pravi obraz.
Slovenija ima stare, močne, krščanske korenine. Potrebno bi jih bilo malo “pognojiti in jim dodati dobre, rodovitne zemlje”. Korenine se ne vidijo, a iz njih prihaja življenjski sok. Iz teh korenin more priti zmaga dobrega.
Liza

Vaše pismo je zanimiva in nenavadna življenjska pripoved. Poudarja namreč, kako pomembna je odgovorna priprave na zakon in trezen premislek pred sklenitvijo zakona. Neka žena je pripovedovala, da je cel advent hodila k maši prav za namenom, da bi dobila dobrega moža. In ga je! Partnerja si tudi izmolimo. To prepogosto pozabljamo. Prav tako je pomembna tudi priprava na zakon. V Sloveniji poleg tečajev za zakon, ki je ‘obvezen’ za vse, ki se nameravajo cerkveno poročiti, obstaja tudi Šola za zakon. V njej fant in dekle ‘preverjata’ ali spadata skupaj ali ne. Izkušnja številnih ljudi, ki so obiskovali bodisi tečaj priprave na zakon kot tudi Šolo za zakon, je bila pozitivna. Bili so izredno zadovoljni, saj poudarjajo, da so tam zvedeli veliko stvari, ki jim bodo še kako prišle prav v skupnem življenju.
Žal pa danes mnogo mladih sploh ne vstopa v zakon, ampak se odločijo za življenje v skupnem gospodinjstvu. Velikokrat že s predpostavko, da “poskusijo, če bo šlo”. Ker gre samo za ‘poskus’ in ker gredo skupaj brez resnega premisleka in priprave, se pogosto zgodi, da se prej ali slej ločijo. Velike žrtve takega ravnanja so otroci, ki se znajdejo med ‘dvema ognjema’ in so pogosto razdvojeni. Ločitev staršev jih prizadene, pozneje pa pogosto izkoriščajo dejstvo, da so starši ločeni in ob vsakem resnem vzgojnem ukrepu ali le celo njegovem poskusu, zbežijo k drugemu staršu.
Vi ste odločitev za poroko vzeli odgovorno. Posvetovali ste se z duhovnikom, molili in darovali za mašo. Tudi niste izsiljevali poroke za vsako ceno, ampak ste gledali naprej. To se vam je obrestovalo. Danes, poudarjate, imate čudovito družino, otroke in vnuke. Žrtev je obrodila sad. Kako lepo bi bilo, če bi podobno odgovorno razmišljali tudi mladi, ki se danes odločajo za skupno življenje.

RUSTJA, Božo. (Pismo meseca), Ognjišče, 2018, leto 54, št. 2, str. 6-7.

Kolikokrat v življenju pride iz naših ust pritožba: “Če bi vedel ...‌’ Predobro so nam znane te besede. Morda rečete tako, ko vas boli želodec, ker ste zaužili neprimerno hrano. Ali po nekem pogovoru, ki vam odkrije, kaj nekdo misli o vas. Če bi vedel, ne bi hodil s tem človekom ... Povedati hočem res tragičen dogodek, ki je doletel mojega dolgoletnega prijatelja. Če bi ta moj prijatelj vedel, da je posledica sladkorne tudi kap, bi ravnal drugače! Če bi to vedel, bi se zavaroval. Ker tega ni vedel, je delal kot vedno: nekega dne je šel v klet nekaj iskat. Tam je padel na tla in obležal mrtev.
“Če bi vedel!” ... V življenju so stvari, ki jih moramo nujno vedeti, da preprečimo najhujše. Si zavarujemo življenje, koliko je to mogoče. Za nas vse je pomembno zdravje, zemeljsko življenje. Pa to ni vse in niti ne najvažnejše. Je še nekaj nadvse važnega, kar se dotika vsakega izmed nas, kar pomeni življenje ali smrt, večno srečo ali nesrečo. To je večnost, ki nas čaka po kratkem življenju na tem svetu. Kakšna bo tvoja večnost? Večno srečna v nebesih ali večno nesrečna v pogubljenju. Vsak pogubljen človek si bo vso večnost neprestano očital: »Če bi vedel! Saj bi lahko vedel. Vendar ...«
Zdaj je čas, da zvemo, da se zavemo, ali smo na pravi poti k večnemu zveličanju ali ne. Če si hočemo zagotoviti večno življenje, moramo živeti v posvečujoči milosti božji, biti Jezusovi prijatelji. Torej brez smrtnega greha na duši. To se pravi, da se trudimo izpolnjevati božje zapovedi in ohraniti trdno vero.
Bojmo se tistega usodnega: “Če bi vedel ...” Hvala Bogu, imamo še čas, da se zavemo, ali smo na pravi poti k večnemu cilju. Naša največja sreča bo, da ga dosežemo. Sicer bi bilo za nas gorje, če bi si morali neprestano očitati: “Če bi vedel ...‌
Ivan

pismo meseca 09 2015Pismo, ki ste ga prebrali, se vam bo morda zdelo nekoliko ‘zastarelo’ in preveč ‘pravoverno’. Morda je tudi jezik, ki ga uporablja, ‘iz prejšnjih časov’, toda resnice, ki jih oznanja, so še kako sodobne in dosledne. Napisal ga je duhovnik Ivan Tomažič, ki je imel bogate življenjske izkušnje, saj je bil vse življenje v stiku z bolniki in ostarelimi v eni večjih evropskih bolnišnic. Poznal je tudi mlade, saj je zanje zgradil dva dijaška domova (na Dunaju). Na koncu pa je postal duhovni oskrbnik slovenskega doma za ostarele blizu svojega rojstnega kraja (Ilirska Bistrica). To pismo je pisal za časopis, ki ga izdaja ta dom, in ga poslal tudi meni. Lani ga je Bog poklical k sebi, da mu poplača vse dobro, kar je naredil za ostarele, bolne, invalide, zlasti za slovenskega človeka ..., pa tudi za druge božje pomoči potrebne. Zdelo se mi je, da ima tudi nam veliko povedati.
Septembra se znova odpirajo vrata šol, dijaških in študentskih domov. Začenja se novo šolsko leto. Začetek šolskega leta je kot nov zvezek, ki še ni popisan in tudi ne obrabljen. Zdaj bo treba ‘vzeti v roke’ veliko dobre volje in se potruditi, da bo novo šolsko leto čim bolj uspešno. Mikalo te bo, da greš s prijatelji brcat žogo, se z njimi igrat ali gledat televizijo, igrati računalniške igrice ... To je vsekakor bolj prijetno kot vzeti v roke zvezek, knjigo in se učiti. Toda prav od tega, kar boš s trudom pridobil v teh letih, boš pozneje lahko uspešen v življenju. Nič ne pomaga pozneje stokati: “Če bi vedel. Saj bi lahko vedel.” Treba bi se bilo potruditi, ko je bil čas. In to je sedaj.
Pa to ne velja smo za šolarje, dijake in študente, ampak tudi za odrasle. Koliko manj slabe volje bi bilo, če bi vsak opravil svoje delo vestno, ob pravem času in z veseljem. Še danes občudujem naše mame, ki so znale mimogrede narediti toliko stvari, da je bilo v naših domovih prijetno. Čeprav so imele polne roke dela, so znale najti čas tudi za pogovor.
Če hočeš uspeti, moraš najprej imeti voljo, pripravljenost. Nato moraš imeti načrt, kako boš to dosegel. Ne sme biti to samo trenutno navdušenje, ki zagori kakor slama, naredi velik plamen, pa naglo ugasne. Ko občudujemo glasbenike, športnike, pozabljamo, koliko dolgočasnih vaj smo morali narediti, da so postali tako spretni. Morali so se marsičemu odreči, da so dosegli svoj cilj. Ne samo to, vaditi morajo tudi naprej. Neki pianist je rekel: »Če ne vadim en dan, to opazim sam. Če ne vadim dva dni, to opazi moj učitelj, če ne vadim en teden, to opazijo moji prijatelji. Če ne vadim več tednov, to opazijo tudi moji poslušalci.«
Pri današnji mladini najbolj pogrešam navdušenje, ki človeka žene, da doseže neki cilj. Vztrajnost, da ga doseže, in požrtvovalnost, da ga ohrani. Sam se spomnim svojih dijaških let, kako so me morali siliti, da sem šel med prostimi urami z drugimi na dvorišče in še takrat sem vzel s seboj knjigo, ki sem jo pravkar bral. Toliko je bilo področij, ki bi jih rad bolje poznal. So bila tudi področja, ki jih nisem maral. Teh nisem posebej poglabljal, ampak le, kolikor je bilo potrebno za oceno, da mi ne bi kvarila uspeha. Večkrat se vprašam: zakaj nisem bolj izkoristil časa za jezike, tehniko, zgodovino ... Prav bi mi prišlo v življenju. “Če bi vedel ...”
Posebno poglavje je poglabljati svojo vero. Naša družina je bila globoko verna, zato mi ni bilo težko hoditi k maši, verouku, ministrirati ... Takrat ni bilo tako lahko ministrirati. Maša je bila v latinščini in odgovori pri maši prav tako. Treba se jih bilo naučiti na pamet, ne da bi razumel njihovo vsebino. Že v prvem razredu osnovne šole sem rekel mami, da bi rad bil ministrant, in jo prosil, če bi ona vprašala župnika. Mama je bila dober pedagog. Hotela je preizkusiti, koliko je ta moja želja trdna, da bi ne popustil pri prvih ovirah in se premislil, ona pa ostala v sramoti. Rekla mi je: »Kar sem ga vprašaj!« In sem ga. Dal mi je knjižico in sem se naučil odgovorov.
Najbolj važno pa je to, kar je gospod Ivan napisal o tem, da se moramo najbolj bati tistega “če bi vedel”, ki je usoden za vso večnost. Živeti v prijateljstvo z Jezusom, v posvečujoči milosti. To ni tako težko, kot se morda zdi. Smrtnih grehov ni tako veliko, jih je pravzaprav zelo malo. Če gremo po desetih božjih zapovedih (tako lahko storimo v pripravi na spoved): l. Verovati v Boga, kar je pogoj za vsako versko dejanje. 2. Bogokletno ne govoriti 3. Ob nedeljah najti čas za Boga in svojo dušo. 4. Spoštuj očeta in mater velja za hude prekrške (ne za “nisem ubogal”). 5. Ne ubijaj (sem spada splav). 6. Ne nečistuj (spolna dejavnost izven zakona) 7. Ne kradi (velja za večje vsote ali vrednosti). 8. Ne pričaj po krivem (laž, ki povzroča veliko škodo). 9. in 10 ne želi svojega bližnjega žena ali blaga. Tudi želeti, imeti namen si prisvojiti (večje stvari ali količine), je že greh. Ponavljam: veliko smrtnih grehov ni, tak je greh samo tedaj, če je storjen zavestno, premišljeno in svobodno. Nimamo greha, če nismo pri nedeljski maši zaradi bolezni, oddaljenosti od cerkve ... Našle bi se še katere izredne opustitve, na primer ne poklicati duhovnika k umirajočemu, da ga spove, obhaja in mu podeli sveto maziljenje. Vse bolnišnice imajo bolniškega duhovnika, katerega je treba obvestiti.
Morda bo kdo, ki bo prebral to pismo in odgovor, rekel: “Če bi vedel ...” Marsikaj zdaj veš, gotovo bo kdo rekel: to je po starem, danes so drugačni časi. Bog je dal zapovedi za vse čase, in moramo se jih držati, da nam ne bo treba reči: “Če bi vedel ...”, ko bo prepozno.
oče urednik Franc Bole
Ognjišče 2015 (9), str. 8

Če bi vam kdo rekel, da je vaše življenje brez smisla, kaj bi naredili?
Ste eden tistih, ki bi takoj začeli z argumenti dokazovati nasprotno: “Veš, to pa ni res, sem zdrav, imam družino, službo, ki mi še prinaša kruh na mizo ...
Za vaše notranje zdravje duha in duše je pomembno, da imate zagotovljene osnove svoje eksistence. Biti ljubljen, deležen ljubezni, topline. Da vas ne moti biti taki, kot ste, ker ste vseeno ljubljeni. Da imate ob sebi človeka, družino, skupino. Da se brez strahu in bolečega stiskanja pri srcu z veseljem vračate domov. Da vam vaš partner, družina, skupina prisluhne, vas razume in vam pomaga v stiskah in težavah. Da vas ni strah pokazati svojo nemoč, ker veste, da je ne bodo izrabili. Noben zapor ni tako velik in hkrati tako zelo majhen, kot je zapor človeka, ki vsega tega ne dobi.
Vsak bo rekel: ljubi in boš ljubljen, ampak kaj pa če smo se svobodno odločili narobe in smo se sedaj prebudili v grd realen svet, kjer so se sanje razbile. Ali je tako življenje kaj vredno, smiselno? Požri svojo napačno odločitev in trpi, da ne bodo trpeli drugi, otroci, sorodniki, ...
pismo meseca 02 2013Vsak izmed nas lahko nekaj časa potrpi in se trudi dajati, čeprav ne dobi nič nazaj. Ampak prej ali slej se začne navidezni svet popolnosti in sreče sesipati, in mislim, da se takrat zgodi ravno nasprotno, da trpijo vsi. Zapusti nas telesno zdravje, ne gre nam dobro v službi ali v gospodinjstvu, vse, česar se lotimo, ima neki grenak priokus prisile: delaj to; da bo na videz tako, kot da je vse super dobro!
Ali sem egoist, če si želim osnovne stvari zase? Ali moram res do konca življenja nositi križ? Pa se vprašam: če je to res, zakaj imajo potem nune kljuko tudi na notranji strani vrat, zakaj lahko duhovnik izstopi iz celibata, zakaj lahko zamenjam službo? Družino pa ne smem zapustiti? Kot da bom naredila smrtni greh, če se bom končno postavila zase in za svoje otroke, in bomo odšli od partnerja, ki vam ni sposoben dajati tiste osnovne ljubezni, ki ni sposoben ljubiti drugega kot le sebe, mi pa smo le nujen dodatek v njegovem življenju, ker je ‘normalno’, da imaš službo, hišo, družino ... Ki sliši le sebe, za nas pa je gluh? Zanj ne obstajamo! Gluh je za naše prošnje po njegovi ljubezni do nas, vsak dan znova imamo le občutek, da pri njem nismo vredni nič. Da imajo vsi probleme, mi pa jih sploh nimamo, ker samo malo kompliciramo. Ko ne spada k nam, ampak ima družino pri svojih starših.
Do kod naj izgorevam, do kod naj trpijo otroci, do kod s svojimi dejanji vplivam na življenje svojih sosedov, ki so nehote vključeni v mojo stisko? Do kod, se vprašam, za nebesa, ki me mogoče zaradi zmot sploh ne čakajo, potem ko mi bo Bog ob smrti rekel: no, pojdi še malo v vice razmislit, kaj si delala narobe? Do kje sega svobodna volja, kdaj se lahko postavim zase in za otroke? Ali morajo trpeti tudi oni? Ali res samo kompliciram in iz muhe delam slona, ali pa je to res stiska, bolečina in obup jokajočega? Ali moram tudi jaz reči tako, kot je rekel Jezus: “Oče, ne moja, ampak tvoja volja naj se zgodi”?
Poldka

V pismu si navedla kar nekaj lepih načel in pogojev, pod katerimi naj bi bil posameznik ali družina srečna. Ta načela nam velikokrat pomagajo, da se zavemo, kaj je bistveno in kaj nas lahko osreči v tem življenju. Res je, človek se čuti srečnega, če je ljubljen, zaželen, sprejet v svojem krogu, predvsem v družini. To velja najprej za zakonca in za otroke. Mora pa znati tudi ljubezen vračati. Živimo v svetu, ki ni popoln, imamo nagnjenja, ki rušijo našo srečo in srečo drugih. Predvsem je to sebičnost; videti samo sebe in svoje koristi. Nekaj sebičnosti je v nas vseh in se moramo proti njej boriti. Lahko pa sebičnost postane tako močna, da uniči družinsko srečo, kot si sama izkusila. Življenje si si predstavljala preveč ‘rožnato’, kot temu pravimo. Tako, kot si ga je zamislil Bog, a ga je človek z grehom (izvirnim in osebnimi) pokvaril. Bolj ko se človek trudi, da bi sam sebe ‘popravil’, bolj bo srečen že na tem svetu. Žal pa se mnogi ljudje nič ne trudijo,da bi bili boljši, ravno nasprotno, uživajo v svoji želji gospodovati drugim. Tega ne počne samo tvoj mož, poglej vse vojne in vse nasilje, ki vlada svetu. Televizija nam omogoča, da to vidimo vsak dan, pa nas bolj malo pretrese. To bi se lahko dogajalo tudi pri nas, ali pa da bi mi živeli v tistih krajih. Kako bi se takrat vprašali o smislu takega življenja. Verjetno bi se tudi mi borili za osebni obstoj, obstoj naših dragih, za preživetje.
Tebi je propadel zakon, vsaj čustveno. Moža nisi izbirala po pravih vrednotah. Se sedaj lahko ločiš od partnerja? Če bi bilo življenje z njim res neznosno, bi bilo tudi to možno. Cerkev v takih primeri prizna ločitev ‘od mize in postelje’, seveda pa ne dopušča ponovne poroke ali izvenzakonske zveze z drugim. Zakon kot zakrament je neločljiv. Judje so poznali ločitev, Jezus pa je rekel: »V začetku ni bilo tako ... Jaz pa vam pravim: “Kdor odslovi svojo ženo in se poroči z drugo, prešuštvuje”.« Tista pripomba o kljuki na notranji strani vrat samostana ni primerljiva, ker redovnica, ki se je zaobljubila Bogu, lahko dobi od papeža odvezo od zaobljube, izstopi iz reda in postane navaden vernik. Prav tako duhovnik, če izstopi in se hoče poročiti cerkveno, mora dobiti spregled celibata od papeža.
Ti si očitaš, “da si se odločila narobe”. Ne odločaj se zopet narobe, da bi zamenjala tega partnerja z drugim. Če to ni tvoj namen, imaš vse možnosti, da skrbiš še bolje za svoje otroke. Oni ne bodo prizadeti, če jim boš ti dala več ljubezni. V svojih željah se moramo omejiti, da nam ne prinesejo novega zla.
Bog te ne bo sodil zaradi odločitve, ki si jo naredila pri izbiri moža, ampak po tem, kako si ljubila svojo družino. Če otroci nimajo ljubezni očeta, jim mora mati dati ljubezen za oba. Lepo si zapisala kaj človek potrebuje: »Biti ljubljen, deležen ljubezni, topline. Da vas ne moti biti taki kot ste, ker ste vseeno ljubljeni.« Otroke poučuj v veri, ki jih bo vodila po pravi poti, ti pa jim moraš dati zgled dobre matere. Ne pričakujmo, da bomo imeli nebesa na zemlji. Nebesa si moramo zaslužiti z vsakdanjim življenjem, tudi s trpljenjem. Ne da bi ga iskali, ampak da ga sprejmemo.

Bole F., Pismo meseca, v: Ognjišče (2013) 1, str. 6.

Ko boste našli čas, mi, prosim odgovorite na naslednja vprašanja, ki me begajo. Nikoli ne bom razumela, zakaj nimamo vsi vsaj približno enakih pogojev, da spoznamo Kristusa, da spoznamo svoj cilj? Veliko jih je, ki se rodijo v ateističnih družinah in žive v okolju, ki vero zavrača. Kako naj ti ljudje verujejo, če so z rojstvom pogojeni in ves čas, ko oblikujejo svojo osebnost, ne slišijo nič v prid vere?
Ne vem kje, ampak slišala sem že, da imamo vsi enake pogoje, da spoznamo Kristusovo pot in hodimo po njej, praksa pa mi govori drugače. Sprašujem se, kakšna je krivda moje sošolke, ki so jo starši ves čas uvajali v primat materije, da ne veruje in je srečna v svoji krožnici, ki ne vodi nikamor? Zakaj tudi njej niso dani pogoji, kot so bili dani meni? Zakaj je meni dano, da imam verno mamo, zakaj so meni bila dana znamenja, ki so me vodila v Stržišče, ona in še mnogi drugi, pa bodo leta ali celo življenje hodili po krožnici, namesto da bi se v spirali vzpenjali k svojemu cilju in ne nazadnje, kaj bo s temi ljudmi po smrti? Saj vendar za svojo nevero niso nič krivi?
Morda boste rekli, da bi se lahko vključili k mladinskemu verouku, šli v cerkev, toda premagati bi morali ovire, ki so za marsikoga nepremostljive, odpor staršev …
Dragi oče, zahvaljujem se vam, ker ste moje pismo prebrali do konca. Neizmerno bom hvaležna, če mi boste tudi odgovorili. S temi vprašanji sem že prišla na dan, vendar mi niso znali odgovoriti. Z odgovorom: »tako mora biti« pa nisem bila zadovoljna.
Ivka

pismo meseca 02 2008Bogastvo je v različnosti! Čeprav je na svetu danes že več kot 6 milijard in 640 milijonov ljudi, ni niti enega človeka, ki bi bil popolnoma enak nekomu drugemu. Včasih se je različnost ugotavljala s prstnimi odtisi, potem z roženico, ki ni pri dveh povsem enaka, danes pa zvemo največ o svoji različnosti z DNK ali gensko kodo, ki je zapisana v vsaki naši celici z vsem našim poreklom. Vem, da ti ne govoriš o tej različnosti, ampak o možnostih, ki jih nekdo ima, posebno v svojem duhovnem razvoju. Toda tudi tu velja, da je vsak človek enkratno bitje in Bog ga kot takega tudi ocenjuje.
Drugi vatikanski koncil je jasno postavil načelo, da bo Bog vsakega sodil po njegovi vesti in dejanjih, ki so bila v skladu ali v nasprotju z osebno vestjo. Vest pa imamo vsi in temelji na splošnih načelih: Delaj dobro, izogibaj se slabega. Kar ne želiš, da bi drugi tebi naredili, ne stori ti njim, in kar želiš, da bi ti drugi naredili, stori tudi ti njim. To načelo je zapisano tudi v evangeliju in se imenuje »zlato pravilo«. Če ne moreš koristiti, vsaj ne škoduj. Načelo matere Terezije je bilo: »Kar lahko narediš ti, tega jaz ne morem, kar lahko naredim jaz, tega ti ne moreš, skupaj pa lahko narediva nekaj lepega za Boga.« In še bi lahko naštevali načela, s katerimi se vsi strinjamo. Uresničiti jih je seveda mnogo težje, ker je naša narava ranjena po grehu in nam je delati dobro težje, kot delati po nagonih.
Jezus pravi: »Kdor bo veroval in bo krščen, bo zveličan.« Kaj je vera? Do spoznanja, da Bog (neko vrhovno razumno bitje) obstaja, pridemo že z razumom. Sveti Pavel graja ljudi, ki živijo tako, kakor da Boga ni: »Saj jim je to, kar je mogoče spoznati o Bogu, očitno: sam Bog jim je namreč to razodel. Kajti od stvarjenja sveta naprej je mogoče to, kar je v njem nevidno, z umom zreti po ustvarjenih bitjih: njegovo večno mogočnost in božanskost. Zato so ti ljudje neopravičljivi. Čeprav so namreč Boga spoznali, ga niso kot Boga slavili ali se mu zahvaljevali, marveč so postali v svojih mislih prazni in nespametno srce jim je otemnelo« (Rim 1, 19-21). Če je to veljalo pred 2000 leti, ko so poznali razmeroma malo »božjih čudežev«, kaj bi morali reči šele danes, ko odkrivamo neštete čudovite »božje« zakone v naravi. Vsak človek, ki razmišlja, bi moral reči: to ni moglo nastati kar tako, samo od sebe. To ga potem vodi k veri. Po besedah istega apostola »brez vere ne moremo biti Bogu všeč, kajti kdor prihaja k Bogu, mora verovati, da on biva in poplača tiste, ki ga iščejo« (Heb 11,6). Krst, ki ga Jezus omenja, je lahko tudi krst želja za tiste, ki jim evangelij ni bil oznanjen, če bi vedeli zanj, bi ga z veseljem sprejeli.
»Enakih možnosti« pred Bogom je, kakor vidiš, kar veliko. Res pa je, da tisti, ki niso bili vzgojeni v veri, težje spoznajo, kaj je dobro in kaj slabo, še težje pa se za to odločajo. Zato moramo biti zelo hvaležni, da smo kristjani, ki nam Bog prihaja naproti s svojim razodetjem in nam daje moč (molitev, zakramenti), da se odločamo za dobro. Evangelist Luka je zapisal Jezusov opomin: »Tisti, ki ne spozna božje volje in stori kaj takega, kar zasluži udarce, bo malo tepen. Od vsakega, ki mu je bilo veliko dano, se bo veliko zahtevalo, in komur so veliko zaupali, bodo od njega toliko več terjali« (Lk 12, 48). Tudi to je načelo »enakih možnosti«. Morali bi se nad tem zamisliti.

BOLE, Franc. Ognjišče (2008) 2, str. 6

pismo meseca 10 2018bSem mama štirih otrok, ki jih preživljam sama, moje življenje je bilo eno samo trpljenje, gorje, polno bolečin in solza, a še nisem izgubila vere v Vsemogočnega, čeprav se včasih sprašujem, če res obstaja in zakaj takšno trpljenje. Tudi moja bivša tašča je kar naprej v cerkvi in moli, a je največji peklenšček na tej zemlji. Mene ni nikoli sprejela kot ‘ta mlado’. Vedno je med menoj in svojim sinom, torej mojim možem, posegala tako, da je ‘sinek’ nosil denar k njej domov, najini otroci pa so živeli v pomanjkanju. Sodu pa je tašča izbila dno, ko sem jaz rodila četrtega, oziroma devetega otročička, saj sem jih pet izgubila. Ta najmlajši se je rodil hudo bolan v 25. tednu nosečnosti in zaradi bolezni je na vozičku. Tašča pa je pregovorila svojega sina, da sem zagotovo tega otroka dobila z drugim, ker on ne more biti oče invalida, oziroma pohabljenca ali spake, kot ga imenuje lastna babica. Tako se je moj mož ločil od mene. Uradno sem na sodišču – z analizo DNK – dokazala, da je otrok njegov. Tudi zaradi mame mi bivši mož ne plačuje preživnine. Dobro je le, da ne živimo skupaj in so kar daleč od nas. Babica vnukov ni videla že več let in jih niti ne želi videti. In sedaj k mojemu vprašanju. Vse otroke vzgajam v veri, hodimo k maši in na romanja.
Otrokove besede “Mami, zakaj me Bogec nima rad?” so me zelo prizadele. Izrekel jih je najmlajši sin ob koncu letošnjega veroučnega leta, ob podelitvi spričeval in pohval pri verouku. Moj sin rad obiskuje nedeljske maše. Letos je bil več kot 60 krat pri maši, zelo redno obiskuje verouk in šmarnice. Do verouka ima zelo daleč, kar 45 minut na eno stran z avtom. Tako je večkrat čakal tudi po dve uri. Tudi redno veliko bereva Slomškovo domače branje. Vse lepo in prav. Letos januarja je moral na rehabilitacijo, a je vse manjkajoče ure nadoknadil. Celo katehistinja mu je zadnjih 14 dni pred koncem rekla, naslednjič ti ni treba priti, saj imaš še ‘višek’ ur. Vse naloge opravlja redno. Zaradi težav s pisanjem mu vsa vprašanja za teste napišemo mi, on pa se jih nauči in odgovarja ustno. Na pamet zna tudi vse molitve. Zato je bil ob koncu zelo vesel in srečen. A zadnjo uro verouka se mu je podrl svet. Ko je katehistinja podeljevala priznanja za reden obisk verouka, ga moj sin ni dobil. Žalosten jo je pogledal: “A jaz ne dobim pohvale?” jo je vprašal.
“Ne, ti si bolan,” je bil hladen odgovor katehistinje. Sin me je pogledal z najbolj žalostnim pogledom in v očeh se je opazilo razočaranje nad krivico. Žalostno je vprašal: » Zakaj me Bogec nima rad? Kaj sem mu storil, da me tako kaznuje? Zakaj moram ravno jaz biti tako bolan? Zakaj moram umreti, da bi se me vsi rešili?« Vprašanj ni bilo konca.
Zato vas sprašujem, kako naj zaradi besed katehistinjine “ker si bolan” in ker ni dobil pohvale, potolažim sina in mu povrnem voljo do verouka in obiska maše, ko do sedaj ni izpustil niti ene? Tudi v bolnišnici se je udeleževal maše. A sedaj? Bojim se, da bo tako kot pri drugih otrocih. Redno so hodili k verouku in k maši, a zaradi poniževanja in velikih razlik, ki jih delajo kateheti, da se morajo eni vse učiti in jih sprašujejo potankosti, eni pa neredno obiskujejo verouk in so na koncu pohvaljeni ... Moj sin mi je v nedeljo izjavil, da ne bo vstal k maši, ker ga Bogec nima rad in zato tudi k maši ne gre.
Božena

pismo meseca 10 2018aSeptembra smo začeli novo šolsko in veroučno leto, a za vas to ne bo vesel dogodek. Toda pojdimo po vrsti. Najprej vaš odnos z možem in taščo. Prav v tem primeru vidimo, kako je pomembna priprava na zakon in to, da se bodoča zakonca pred poroko dogovorita, kakšen odnos bosta imela do svojih staršev in mnoge druge stvari. Očitno je vaš mož najslabša oblika maminega sinčka, ki je celo denar za vzdrževanje družine nosil k mami. Sedaj, ko ne živite več z možem, bi na vašem mestu denar za vzdrževanje otrok po sodni poti izterjal od moža. Ta denar ne pripada njegovi mami, ampak vašim otrokom!
Verjamem, da vas zelo boli odnos, ki ga ima tašča do vašega sina, ki je na vozičku. Vsak mesec obiščem vsaj enega invalida in ga predstavim v Ognjišču, zato mi je vaše pisanje seglo toliko bolj do srca. Kako lepo je obiskati družino, kjer je prizadet otrok ljubljen in koliko gorja je tam, kjer tega ni! V Šoli za zakon, ki bi jo priporočil vsem mladim v pripravi na zakon, se morajo udeleženci pogovoriti o več vprašanjih. Enega, odnos do staršev, sem že omenil, drugo vprašanje pa je: Kako bi sprejela prizadetega otroka? Številnim težavam v zakonu se izognemo, če se zakonca na poroko pripravita in se dogovorita, na kakšnih osnovah želita graditi skupno življenje.
Če je katehistinja vašemu sinu dejala, da ne dobi priznanja, ker je bolan, je s tem pokazala, da ni razumela Kristusovega sporočila. Jezus je namreč posebej ljubil odrinjene in bolne. Njegovi učenci smo poklicani, da delamo enako. V tem imamo lep zgled v papežu Frančišku. Popolnoma razumem, da je otroka to prizadelo in da je prizadelo tudi vas. V trenutku prizadetosti je vaš otrok izrekel besede, da ga Bog nima rad, ker ni dobil priznanja, toda če mu je katehistinja naredila krivico, to nikakor ne pomeni, da ga Bog nima rad. Božja ljubezen je brezpogojna in neizmerna in ni odvisna od dobre volje katehistinje. Tudi ni res, da Bog kaznuje sina, ker je bolan. Bolezen ni božja kazen, čeprav sem že srečal ljudi, ki so tako menili. Še manj moremo imeti za božjo kazen bolezen, ki prizadene komaj rojenega otroka. Kakšen greh pa je naredil tak otrok, da bi ga Bog zanj kaznoval? Zgovorne so Jezusove besede, ko so k njemu privedli sleporojenega in ga vprašali: »Kdo je grešil, on ali njegovi starši, da se je rodil slep?« Jezus je odgovoril: »Ni grešil ne on ne njegovi starši, ampak da se na njem razodenejo Božja dela.« (Jn 9,2-3). Sinu morate jasno povedati, da ga Bog ljubi, čeprav ga nekateri ljudje ne ljubijo in so do njega celo krivični.
Seveda bi ob neprijetnem zapletu s katehistinjo bilo najbolje, da bi se z njo pogovorili. Ona bi vam znala odgovoriti, zakaj sinu ni dala priznanja. Morda je šlo za kakšen nesporazum, ki bi ga v pogovoru z njo lahko takoj rešili. Na njenem mestu pa bi jaz vašemu sinu dal posebno priznanje, ker je kljub temu, da je na vozičku, prihajal k verouku in k maši in se naučil molitev ter vse drugo, kar je potrebno.

RUSTJA, Božo. (Pismo meseca), Ognjišče, 2018, leto 54, št. 10, str. 6-7.

V evangeliju beremo o zakladu. Mene te besede zelo nagovarjajo: tudi jaz imam zaklad in to kar doma, to je moja družina. Kako se veselim z njimi, ko so ob meni. Ne potrebujem bogastva, kajti bogata sem v mojih domačih, v družinskih članih.
Sedaj ko so otroci že odrasli in ima vsak svojo družino in preživljam starost le ob možu, sem hvaležna, da sva tudi v preizkušnjah vztrajala skupaj. Ni bilo vedno vse idealno, ampak človek more prestopiti marsikatero stopnico, čeprav gre težko čeznjo. Hvaležna sem sama sebi, da nisem omagala, temveč sem vedno zaupala v Boga.
Nikoli nisem poslušala tistih, ki govorijo: če ne moreta biti skupaj, pojdita narazen, ali kakor pravijo: “če ni za biti, je za iti”. Vendar ne pomislijo, da tudi drugje ne bo vse idealno, še manj pa v ljubezni, saj je prva ljubezen najiskrenejša. Kjer ni prave ljubezni, posebej zveste, so velike razpoke med zakoncema, ki živita vsak po svoje, čeprav imajo veliko bogastvo. Bogastvo je v medsebojni ljubezni in ljubezni do bližnjega.
Danes je moderno hoditi vsak po svoji poti, vendar to ne vodi do skupne poti v starosti. Človek se ne zaveda, da mladost hitro mine in pridejo različne tegobe, posebej bolezen. Šele takrat opaziš, da je največ vredna pozornost zakonca, ki gre s teboj po poti starosti.
Zato vem, da sem našla zaklad kar doma ob možu in moji družini.
Tina

pismo meseca 02 2017Mesec februar je kratek, a ima na svojem začetku kar nekaj pomenljivih datumov. Prvi je svečnica, ko na poseben način praznujejo redovnice in redovniki, ki so svoje življenje z zaobljubami darovali Bogu, 11. februarja, na god Lurške Matere Božje, obhajamo svetovni dan bolnikov, 14. pa sv. Valentina, danes zavetnika zaljubljencev, včasih pa bolj zavetnika za zdravje. Tisti, ki bodo tudi letos na god sv. Valentina tako poudarjali pomen zaljubljenosti, ne bodo enako poudarjali pomena zakona, čeprav je po legendi sv. Valentin mlad zaljubljen par poročil, kljub temu da so domači nasprotovali njuni odločitvi. Svetniku je bilo naravno, da je zaljubljenost prešla v trajno zvezo, posvečeno z zakramentom. Današnje praznovanje sv. Valentina pa poudarja samo zaljubljenost. Ni važno, koliko časa traja, ni važno, če z zaljubljenostjo raniš srca drugih … Morda pa je tudi takšno neodgovorno početje iskanje trajne in osrečujoče ljubezni … .
Vaše pismo potrjuje, kako zvesta ljubezen prinaša notranje zadovoljstvo in srečo. Hvala vam za to pričevanje! Zanimivo je, da tudi danes večina mladih hrepeni po taki ljubezni in razumevajoči družini. Morda tudi zato, ker mnogi ne odraščajo v takih družinah. Številne ankete kažejo, da je med mladimi vrednota družine na najvišjem mestu. To je lepo. Toda razumevajoča družina ne pride sama od sebe. Je sad priprave, prizadevanja in nemalokrat tudi trdega dela. Narobe je že, da številni stopajo v skupno življenje z mislijo: dokler bo šlo, bo pač šlo, ko ne bo šlo več, bova pa šla narazen. Zato ne sklenejo zakramenta svetega zakona. Pozabljajo, da je cerkveni zakon zakrament, ki nam naklanja milost, da moremo živeti stan, ki smo si ga po odgovornem premisleku izbrali. Če vstopimo v skupno življenje z dvomom, potem se kaj rado zgodi, da se ti dvomi pozneje tudi uresničijo.

Za zakon je potrebna priprava. Ta se v neki obliki (imenujemo jo daljna priprava) začne že v domači družini, kjer otroci pri starših vidijo zgled medsebojne ljubezni. Najbrž je odveč napisati, da ga premnogi ne morejo videti. Tudi otroci iz neurejenih ali ločenih družin ne morejo doživeti te medsebojne starševske ljubezni. Velikokrat zelo trpijo zaradi ločitve, zlasti v primerih, ko se kdo od zakoncev neodgovorno ali celo hudobno obnaša. Ta bridka izkušnja otroke zaznamuje za celo življenje. Morda bolj, kot si moremo priznati. Zvestoba zakoncev je najlepša podlaga za razumevajočo družino pa tudi dobra podlaga za lepo zakonsko življenje otrok iz take družine.
Lepo ste napisali, da bi se tisti, ki se ločujejo, morali zavedati, da tudi v novi zvezi ne bo vse idealno, da bodo tudi tam težave, da bo treba tudi tam potrpeti in se prilagajati. Ni pametno, da gresta zakonca narazen ob prvi krizi, saj so krize v življenju nekaj normalnega. Modri ljudje iz izkušnje svetujejo, da je treba krizo prebroditi in po njej more biti ljubezen še trdnejša. Prve žrtve neodgovornega ravnanja staršev so prav otroci.

Pomembna je tudi bližnja priprava na zakon. Danes opažamo, da stopajo številni mladi v zakon nepripravljeni in nezreli. To nezrelost lahko ‘podedujejo’ že v domači družini, k njej mnogo prispeva sodobna miselnost. Prav zato je Cerkev uvedla tečaj pred poroko, kjer zaročencem vsaj na kratko predstavi zakonsko življenje. Še bolje je, če zaročenca pred poroko obiskujeta šolo za zakon, ki jih je vse več v Sloveniji. Če zaročence seznanimo tudi s težavami in čermi zakonskega življenja ter jih opozorimo nanje, potem je zelo mogoče, da se jim pozneje laže izognejo. Za zakon velja pregovor: »Kakor si boš postlal, tako boš ležal«. Če se mladi odgovorno pripravijo na skupno življenje v zakonu, potem je večja verjetnost, da bo tudi njihov zakon lepši in bolj razumevajoč.
Po pismu sodim, da vaš zakon spada med take. Prav ravnate, da vztrajate v zakonu, tudi v težavah, ki neizbežno pridejo. To se obrestuje prav v starosti. Takrat človek ob sebi potrebuje razumevajočega človeka, “pozornost zakonca, ki gre s teboj po poti starosti”, kakor ste lepo zapisali.

Že v začetku sem omenil praznik Gospodovega darovanja v templju ali svečnico. To je tudi praznik starejših. Starček Simeon in prerokinja Ana sta skromno živela v templju. Držala sta se božjih zapovedi in živela za Boga in njuno življenje je zorelo v smisel, ki ga je okronalo srečanje z novorojenim Odrešenikom. Ko je starček Simeon vzel v naročje dete Jezusa, je izrekel čudovito molitev, ki jo duhovniki molimo ob koncu dneva: »Zdaj odpuščaš, Gospod, svojega služabnika po svoji besedi v miru, kajti moje oči so videle tvojo rešitev« (Lk 2,29-31). Molitev izraža polnost bivanja in smisel življenja, ki se je rodilo iz zvestega odnosa z Bogom. Tudi vaše pismo je hvalospev lepoti v zakonu, ki je šel skozi preizkušnje, a mu daje lepoto in smisel zvestoba in odprtost za drugega in za Boga. To pride do izraza še posebej v starosti. Bog daj, da bi veliko zakoncev lahko doživelo tako osrečujoč zakonski odnos.
RUSTJA, Božo. (Pismo meseca Ognjišče (2017) 1, str. 6

Odkar pomnim, vem, da je imela stara mama naročeno Ognjišče. Tudi Družino, a kot fantička, ki se je komaj dobro naučil brati, me je zanimalo le Ognjišče. Zaradi Indijančka. Vsak mesec sem ga čakal in ko je revija prišla, sem ga odprl, na koncu seveda, pogledal Indijančka in končal z ‘branjem’.
Z odraščanjem sem začel brati še kaj drugega: najprej vice, potem odgovore na vprašanja, predstavitev glasbenika ali skupine, pa pismo meseca. Sčasoma sem prebral skoraj vse.
Danes se mi zdi, da sem odraščal z Ognjiščem. Občutek imam, da brez Ognjišča ne bi ‘posrkal’ mnogih verskih resnic, verske prakse, krščanskega pogleda na življenje, svetega. Hvaležen sem stari mami, da ga je imela, da je bil tako-imenovani verski tisk pri hiši.
Ko sva si z ženo ustvarila družino, sva kmalu začela kupovati oboje – Družino in Ognjišče. Priložnostno, v cerkvi. Sedaj imamo oboje naročeno po pošti, pa še Božje okolje in Besedo med nami. Opazila sva, da kdaj pa kdaj Ognjišče vzamejo v roko tudi otroci. Sedaj tudi vnuki. Indijančka seveda.
Morda se zdi, da danes živimo v dobi, ko papirnati mediji izginjajo. Zdi se, da bodo zdaj zdaj izginili. Pa še niso. Prepričan sem, da ne bodo. In ne bi bilo prav, da bi.
Pomembno se mi zdi, da Božja beseda pride v hišo zapakirana v članke, da pride prav v materializirani obliki, da se nekako ‘valja’ po hiši. Povsod. Tudi na stranišču, kjer ima človek včasih nekoliko več časa J. Tako starši odpiramo možnost, da otrok (in tudi mi seveda), odpre časopis, revijo in naleti na Boga.
Če želimo, da se zrna Božjega sploh lahko stresajo po hiši, jih moramo pač prinesti v hišo. Saj najbrž ne bodo vsa padla v dobro zemljo, mnoga bodo padla ob pot, na kamnita tla, nekatera med trnje, nekaj jih bo pa gotovo padlo na dobro zemljo. In bodo obrodila sad – trideseternega, šestdeseternega in stoternega (prim. Mt 13,1-9).
Ne moremo – mislim na starše – aktivno vlivati krščanskih vsebin v glave naših otrok. Lahko pa ustvarjamo možnosti, lahko omogočamo, takorekoč sejemo zrna Besede ter v veri in z upanjem molimo, da padejo v dobro zemljo. Če ne sejemo, ne morejo.
Ni dovolj, da računamo, da bodo otroci sami naleteli na zrna Besede na ekranu telefona, četudi se z Aleteio odpira tudi ta možnost. A v goščavi internetne ‘šare’ jih je precej težje najti kot vzeti v roke ‘papir’, ki je že tu, na pravem mestu.
Aleš Čerin


Že dalj časa sem razmišljala, da bom prekinila naročniško razmerje. Ognjišče mi je všeč, zadovoljna sem z njim, žal pa ugotavljam, da si velikokrat ne vzamem časa, da bi ga brala. V zadnjem času se namreč velikokrat poslužujem za prebiranje člankov z duhovno vsebino kar preko internetnih strani. Zato vas prosim, da me za prihodnje leto brišete iz seznama naročnikov na revijo Ognjišče.
Ada

pismo meseca 12 2019V tokratni rubriki sta izjemoma dve pismi. Prvega, daljšega, je napisal in objavil publicist Aleš Čerin, drugo pismo je popolnoma drugačno. Ni pa osamljeno. Ljudje odpovedujejo naročnino na Ognjišče, ne ker bi bili nezadovoljni z njegovo vsebino, ampak zato, ker nimajo časa brati in ker dobijo na spletu verske vsebine.
S tema dvema razlogoma pa pravzaprav kažejo na pomen verskega tiska. Pravzaprav odpoved naročnine na določen verski list skriva v sebi nevarnost, ki je danes zelo navzoča; da si verniki ne vzamejo časa za versko izobraževanje in rast v veri. Za oboje pa je nujno branje verskega tiska. Ne moreš si oblikovati krščanskega pogleda na svet, če ne bereš verske literature. Aleš je lep dokaz za to. Pravi, da je odraščal z Ognjiščem in da “brez Ognjišča ne bi posrkal mnogih verskih resnic, verske prakse, krščanskega pogleda na življenje, svetega.” Branje verske revije mu je pomagalo, da se je seznanil z verskimi resnicami in krščanskim pogledom na življenje. Če ne bi bral, bi si ne pridobil krščanskega pogleda na svet. Menim, da se tega pogleda ne pridobi v enem dnevu, ampak postopoma, s trajnim branjem. Najbrž je to danes še toliko bolj potrebno, saj nas drugi mediji kar zasipajo z ‘nekrščanskim’ pogledom na svet. Ne gre samo za materialistično protikrščansko miselnost, ampak tudi na videz sorodno novodobsko (newagejevsko) miselnost, ki se na prvi pogled kaže kot duhovna, v resnici pa skriva v sebi veliko pasti in stvari, ki nimajo nobene zveze s krščanstvom. Branje katoliškega tiska nam prinaša to, kar uči Cerkev. Ko beremo to literaturo, vemo, da beremo cerkveni nauk.
Drugi vzrok, ki ga navajajo nekateri za nebranje, je pomanjkanje časa. Čas imamo za to, za kar si ga vzamemo. Ljudje ne najdejo časa za branje verskega tiska, dobijo pa čas da morda ure in ure presedijo na socialnih omrežjih, čas za nekoristne pogovore, za gledanje televizije, za obisk fitnesa ali gostiln ali za pohode … Pomanjkanje časa je izgovor, ki ga najprej ‘povlečemo na dan’, ko gre za versko rast, bodisi za molitev ali duhovno branje. Tako da je pomanjkanje časa za branje verskega tiska pravzaprav pomanjkanje želje in volje po rasti v veri.
Naj se ustavim še ob tem, da “prebirajo članke z duhovno vsebino kar preko internetnih strani”. Lepo je, da beremo verske vsebine. Kjerkoli! Tudi Ognjišče ima svojo internetno stran. Kakor jo ima naš ‘mlajši brat’ Radio Ognjišče, ki skrbi še za večjo ažurnost spletnih vsebin, kakor se za radio tudi spodobi. Na naši spletni strani objavljamo največ vsebine, ki smo jih objavili v reviji Ognjišče, s povabilom branja vsebin v tiskani izdaji. Torej bi spletnih vsebin ne bilo brez revije. Pa tudi radijskega spletnega portala in samega radia ne bi bilo brez revije Ognjišče. Prav skromni darovi ‘uboge vdove’, naročnina na revijo Ognjišče je namreč omogočila prva sredstva za zagon Radia Ognjišče in še danes omogoča objavljanje duhovnih vsebin na spletnih straneh. Brez tiskanega Ognjišča ne bi bilo ne radia ne spleta. Zato vsaka odpoved naročnine pomeni tudi zmanjšanje možnosti pojavljanja verskih vsebin na spletu in drugih medijih.
Aleš je med drugim tudi zapisal, da je “hvaležen stari mami, da je imela” naročeno Ognjišče, saj se je tako srečal z našo revijo. Če bi je babica ne imela naročene, bi se ne srečal in posledično ne bi oblikoval svojega krščanskega svetovnega nazora. Nekateri bralci povedo, da svoj izvod Ognjišča podarijo drugim – morda tistim, ki si ga težko privoščijo –, potem ko ga preberejo. Tako omogočijo stik z verskimi vsebinami tudi drugim. Dejanje, vredno posnemanja. Zato naj bo tokratno Pismo meseca spodbuda tudi drugim starim staršem in staršem ter posameznikom, naj ostanejo zvesti naročniki in bralci Ognjišča. Tudi v zavesti, da s tem omogočijo pojav verskih vsebin na spletu in drugod.

RUSTJA Božo, Pismo meseca, Ognjišče, 2019 leto 55, št. 12, str. 6-7

Zajemi vsak dan

Človek je lahko sam sebi nebesa ali pekel, kakor pač ima čisto in mirno ali pa slabo in nemirno vest.

(Anton Trstenjak)
Četrtek, 4. Marec 2021
Na vrh