V uvodu mojega pisanja moram pohvaliti vašo revijo Ognjišče. Prebiram jo po zaslugi svoje dobre sosede, ki mi jo posodi. Že dlje časa me razžira neko vprašanje, za katerega nimam razlage. Ne samo mene, ampak tudi moje prijateljice. Pa ni mišljeno slabonamerno. Nasprotno!
Od jutra do poznega večera poslušam Radio Ognjišče, vendar vem, da njih ne morem vprašati o tem. Naj pridem k stvari. Prosim, odgovorite mi: Zakaj je v cerkvi toliko glamurja? Bog naj mi odpusti to vprašanje, pa tudi vi. Mislim na zlato palico, ki jo nosi škof. Razkošne obleke. Rdeče preproge itd. Spremljam evangeličane. Pri njih tega ni. Saj se je Jezus vendar rodil v hlevu in je ležal na slami. To me zelo bega.
Še enkrat se vam opravičujem za take besede. Ostajam v upanju, da mi boste odgovorili.
Želim vam vse dobro pri vašem delu.
Nada

pismo meseca 01 2019Najprej naj se vam zahvalim za vašo zvestobo reviji Ognjišče. Zahvala tudi vaši sosedi, ki vam posoja Ognjišče. Že nekajkrat sem slišal za podoben primer, vreden vse pohvale, da nekdo svoj izvod revije posodi naprej, morda takemu, ki si ga sam ne more kupiti. Naj bo to spodbuda za januar, mesec verskega tiska, da pomislimo, komu bi lahko podarili izvod Ognjišča ali komu bi podarili naročnino. Na sredini te številke je naročilnica, s katero lahko naročimo komu Ognjišče, kar je lep dar ob praznikih.
Opravičujete se, ker ste postavili to vprašanje. No, tudi jaz se opravičujem, ker me je vaše vprašanje v prvem trenutku spravilo v slabo voljo in sem vam mislil samo napisati, da je podoben ugovor v evangelijih izrekel Juda Iškarjot. Gre za dogodek iz evangelija, ko je neka žena z oljem iz alabastrne posodice mazilila Jezusa. Takrat je Juda rekel: »Zakaj tega olja ne bi prodali za tristo denarijev in te dali ubogim?« (Jn 12, 5), a evangelij takoj doda: »Tega pa ni rekel, ker bi skrbel za uboge, ampak ker je bil tat; imel je namreč denarnico in si je prilaščal, kar so dajali vanjo.« Zelo pomenljiv je nato Jezusov odgovor: »Pusti jo, naj ga prihrani za moj pogrebni dan. Uboge imate namreč vedno med seboj, mene pa nimate vedno.« (Jn 12,7-8). Toda ko sem mirno še enkrat prebral vaše pismo, sem uvidel, da imate (v nasprotju z Judom) iskrene namene in da ste izrazili ne samo svoj pomislek in pomislek svoje prijateljice, ampak tudi nekaterih drugih ljudi.
Najprej k ‘zlatu’. Vemo, da mašne posode niso zlate, ampak pozlačene, če sploh so. Podobno je z ‘zlatimi’ mašnimi plašči. Vemo, da niso zlati, ampak da imajo samo pozlačene nitke. V zgodovini so namreč popolnoma drugače dojemali ‘zlato’ v bogoslužju. Verniki so menili, da je za Boga najboljše komaj dobro. Zato so uporabljali ‘zlato’. Ni šlo za glamur (bleščavo), ampak za iskreno vero in izraz iskrene predanosti Bogu: to je komaj dobro za Boga, tako vzvišen je. Zelo so zgovorni zgledi svetnikov, ki so osebno živeli izredno skromno, a so za bogoslužje zahtevali najboljše. O sv. arškem župniku so govorili prodajalci cerkvene opreme, da ne poznajo v širši okolici duhovnika, ki bi bil osebno tako skromen, a tako zahteven glede cerkvene opreme. Podobno pričujejo o sv. Leopoldu Mandiću.
Kot kaže, pa današnja sekularizirana javnost to ‘zlato’ doživlja čisto drugače. Ne več kot izraz predanosti Bogu, ampak kot ‘glamur’, bahavost in razkošje. Ta miselnost je očitno prešla tudi na nekatere vernike. To sem tudi sam opazil in imam za pričo skrbnega cerkovnika v eni od župnij, kamor sem hodil maševat, da zaradi tega nisem nikoli oblekel ‘zlatega’ mašnega plašča. Za to sem imel lepo ‘kritje’ v papežu Frančišku. Ste kdaj opazili, da mašuje v ‘zlatem’ plašču? Ne, ker ve, da to mnoge danes odbija in se raje odreče takemu plašču, kakor da bi nekateri narobe razumeli njegovo bogoslužno obleko ali se celo pohujševali ob njej.
Morda še beseda o škofovskih zlatih palicah. Upokojeni koprski škof Metod Pirih je za posvečenje izbral leseno škofovsko palico (pastoral), če se prav spomnim, je podobno palico imel že prej pokojni ljubljanski nadškof Alojzij Šuštar. Podobno mi je dejal mariborski nadškof Alojz Cvikl, da mu pripravljajo lesen pastoral. Seveda se je iz zgodovine ohranilo precej starih kovinskih ‘zlatih’ pastoralov. So stari, še iz časov, ko so za Boga dali le najboljše, lepi, umetniški in bi bilo škoda, da se jih ne bi nikoli uporabljalo pri bogoslužju. Če jih ne bi uporabljali, bi se našli ljudje, ki bi kritizirali Cerkev, da nima pravega odnosa do umetnosti in da jo zanemarja. Nikoli ne bo vsem ustregla! Poleg tega sem že slišal podobne kritike, kakor je vaša, a nisem še slišal pohval za papeža Frančiška in tiste škofe, ki pri bogoslužju ne uporabljajo ‘zlata’. Najbrž je kritikom ta plemenita kovina samo še en povod za kritiziranje.
P P P
Za zgled nam dajete protestante. Toda poznam televizijske snemalce, ki pravijo, da je izredno težko delo prenos maše iz protestantskih cerkva, ker so ‘puste’, ni kaj snemati v njih. V katoliških cerkvah lahko med prenosom snemajo slike, freske, kipe ..., tega pri protestantih ni. Tako so mi oni, nekateri od njih najbrž neverni, odkrili pomen lepote v bogoslužju in na poti vere. V tem so nam lahko zgled pravoslavni. Oni imajo zelo lepe cerkve, lepa in bogata mašna oblačila in lepo bogoslužje, tudi polno ‘zlata’. Vladimirska legenda, ki pripoveduje o spreobrnjenju Rusov, pripoveduje, da se je ta narod odločil za krščanstvo prav zaradi lepote cerkva in bogoslužja, ko zaradi lepote že ne veš, ali si na zemlji ali že v nebesih.
Cerkve morajo biti lepe, čeprav ne razkošne in bahave, ker, tako pravijo nekateri teologi, se ljudje po lepoti bližamo Bogu. To pot imenujejo ‘pot lepote’ (via pulchritudis) in o njej govori tudi skromni papež Frančišek v 167. točki spodbude Veselje evangelija: »Oznanjevanje Kristusa pomeni pokazati, da je vera vanj in hoja za njim ... nekaj lepega, kar more celo sredi preizkušenj napolniti življenje z novim sijajem in globoko srečo.« K tej poti lepote spadajo lepe cerkve in lepa mašna oblačila. Zato je “zaželeno, da vsaka krajevna Cerkev v svojem evangelizacijskem delovanju podpira uporabo umetnosti, nadaljuje bogastvo preteklosti ..., da bi predajala vero naprej”. Papež še dodaja, da je treba sprejeti tudi izrazne oblike sedanjosti in če bi večino ljudi na poti k Bogu, recimo, motilo ‘zlato’, je bolje, da se mu Cerkev odreče in poišče nove oblike lepote, ki bo vodila k Bogu.
Skratka, ko Cerkev skrbi za lepoto bogoslužnih prostorov, opreme in oblačil, ob tem ne zanemarja ubogih, ampak želi, da bi ljudje po lepoti prišli do vere v Boga in iz te vere črpali moč za pomoč sočloveku.

RUSTJA, Božo. (Pismo meseca), Ognjišče, 2018, leto 54, št. 12, str. 6-7.

pismo meseca 01 2018bLočitev je nedvomno ena od najtežjih življenjskih preizkušenj, saj pade poslanstvo, ki je bilo z obljubo pred Bogom določeno za trajnost z besedami “dokler naju smrt ne loči”. Zlo, ki se hrani iz tega razdora, pripomore, da se družina razdvoji, premoženje gre na pol, življenjski stroški pa se podvojijo, in če se zadeve zapletajo na sodiščih, je finančna izguba še večja. Občutek sramu in krivde zaradi razveze je velik, dokler ne sprejmemo tega križa in ga nosimo z Jezusom. Mnogi razvezani tako ostanemo v Cerkvi kot tisti, ki ne moremo živeti brez osebnega odnosa z Gospodom in brez del v ljubezni, ki blažijo našo stisko, bolečino, žalost. Mogoče zgleda, da je Kristus nekakšen nadomestni mož in dobra dela klic po tem, da bi bili sprejeti in potrjeni v svoji dragocenosti. Deloma je res, je pa tudi veliko več kot to. Neželena samskost pritisne kot hudo breme na srce razvezanega, saj je duhovna potreba “podariti se nekomu” temeljno človeško hrepenenje. Na telesni ravni je intimno izražena preko spolnosti, javno pa v dobrih delih z držo videti najprej dobro drugega. Karitativno prostovoljno delo, sodelovanje pri bogoslužju in raznih župnijskih dogodkih je nedvomno način, ki osmisli zapovedano samskost poleg močne poglobitve osebne vere. V zgodovini Cerkve je sveta Fabiola Rimska zgled takega ravnanja. Po ločitvi od prvega moža, nasilneža, ki jo je tudi varal, se je ponovno poročila in povzročila veliko pohujšanje v tistih časih. V drugem zakonu je ostala vdova, povsem je spremenila svoj nekdanji način življenja in se posvetila dobrodelnosti ter s svojim velikim bogastvom pomagala cerkvam, siromašnim, bolnikom in ljudem v stiski.
V Svetem pismu beremo predvsem o vdovah in njihovem posebnem mestu v družbi, saj so bile ločitve izredno redke in obsojane kot prešuštvo, pogosto prikazane kot ženska krivda. Še vedno velja, da so vdovci deležni splošnega sočutja cerkvenega občestva, ločeni pa nemalokrat obsojani ali celo izločeni. V nekaterih župnijah kriterij pričakovane ‘popolnosti’ pri izbiri bralcev beril ločenim preprečuje sodelovanje in prav tako vsako javno izpostavljanje. S tem se zapira vrata ljudem, ki smo preko hudega trpljenja našli edino trdnost ter Ljubezen v Kristusu in s tem tudi pripravljenost konkretno odgovoriti na potrebe, ki jih sedaj kot ‘preizkušani’ z večjo mero empatije opažamo v Cerkvi.
Krista

pismo meseca 01 2018aV božičnem času veliko premišljujemo o družini. Na nedeljo po božiču obhajamo praznik svete družine. Jezus, Božji sin se je hotel roditi v zavetju človeške družine. S svojim učlovečenjem v sveti družini je tako posvetil vse človeške družine. Tudi tiste, ki so se znašle v težavah in v katerih ljudje trpijo.
V našem času pa ne moremo mimo razmišljanja o družinah, kjer sta se zakonca ločila. Zavedamo se, da je trdnost družbe in naroda odvisna od trdnosti družin in odgovorni voditelji bodo podpirali politiko, ki bo podpirala družine. Enako velja tudi za Cerkev, ki ji je Stvarnik zaupal, da hrani in varuje njegovo zamisel o družini. A hkrati se Cerkev zaveda svojega poslanstva v novih razmerah, da je treba “posebno sposobnost razlikovanja ... posvetiti pastoralnemu spremljanju ločenih, razvezanih in zapuščenih” (RL 242), kakor je zapisal papež Frančišek v posinodalni apostolski spodbudi Radost ljubezni.
Hvala Bogu za papeža Frančiška, ki pa ni prvi papež, ki je Cerkvi naročil skrb za razvezane. Je pa v svojem slogu skrbi za ljudi na robu to skrb še poudaril. V preteklosti so bili razvezani in ponovno poročeni v Cerkvi na neki način zaznamovani. Morda so nekateri predstavniki Cerkve ob skrbi za poudarjanje nerazveznosti zakona in skrbi za družine pokazali premalo sočutja za njihove skrbi in stike. Morda so bili gluhi za trpljenje, ki so ga doživeli. So zakonci, ki niso krivi za ločitev, a nosijo težke posledice ločitve. Zato je vaše pismo dragoceno, ker je izpoved žene, ki je doživela ‘izdajstvo’ sozakonca in je sama izkusila, kako težko je biti razvezan. Tudi v Cerkvi.
Tudi zaradi besed in zgleda papeža Frančiška so se razmere v Cerkvi spremenile. Z že omenjeno spodbudo Radost ljubezni je sprožil v Cerkvi in izven nje veliko govora o problematiki razvezanih. Zanimivo, da je nekdanji prefekt Kongregacije za nauk vere kardinal Gerhard Ludwig Müller, ki je po pisanju nekaterih medijev veljal za ‘nasprotnika’ papeža Frančiška, napisal uvod v knjigo filozofa Rocca Buttiglioneja. V njem kardinal zapiše, da pri vrednotenju krivde lahko obstajajo olajševalne okoliščine in dodatni elementi neurejenega sobivanja, podobnega zakonski zvezi, obenem pa poudari, da papež v omenjeni apostolski spodbudi nikjer ne zapiše, da je mogoče pristopiti k evharistični mizi, kakor in kadar posameznik želi. Zdi se mi, da je odločilna papeževa drža neobsojanja in sprejemanja razvezanih. Ta drža naj postane tudi drža vseh pastoralnih delavcev.
Del te drže je tudi skupnost Srce (Skupnost Razvezanih v CErkvi), ki deluje v okviru duhovnega središča sv. Jožefa v Ljubljani. Več informacij o njej najdete na spletni strani: http://srcerazvezani.si/. Obstajajo pa tudi druge skupine razvezanih, ki se zbirajo v okviru Cerkve. V cerkvi sv. Jožefa je oktobra 2017 potekalo tudi vseslovensko srečanje ločenih z namenom, da bi nastalo več skupin za samopomoč, ki bi pomagale ločenim skozi travme ločitve in k novemu življenju. Mašo ob srečanju je vodil ljubljanski nadškof metropolit Stanislav Zore.
V svojem nagovoru se je dotaknil obhajila razvezanih in dejal, da nekateri odrekajo obhajilo vsem razvezanim, kar ne drži: »Kdor doživi brodolom svojega zakona, pa kljub temu še naprej živi svojo zakonsko zvestobo ... in ne vstopi v novo zvezo, pač pa po svojih najboljših močeh živi obljube, dane pri sklenitvi svetega zakona, sme povsem upravičeno prejemati tudi obhajilo«. O neprejemanju obhajila ponovno poročenih pa je nadškof navedel besede kardinala Ouelleta, ki pravi, da ti v trenutku, ko ostanejo v klopi, lahko postanejo vzgojitelji vseh sodelujočih pri maši za spoštovanje discipline zakramentov. »Če ljudje po eni strani poznajo vaše prizadevanje za povezanost z župnijo, po drugi strani pa vedo za brodolom vašega zakona in vašo ponovno zvezo, jim bo vaše ostajanje v klopi, medtem ko drugi pristopajo k obhajilu, postavilo vprašanje: “Ali sem sam res boljši kristjan, bolj zvest in predan Kristusu, bolj zvest v svojem zakonskem življenju, kot pa je ta par, ki ostaja v klopi?” Postali boste tudi vzgojitelji duhovnikov za zvestobo in zavzetost.«
Razvezani, samski, zakonci, skratka vsi člani Cerkve se lahko učimo drug od drugega in skušamo drug drugega razumeti in podpirati, saj nam je namenjeno “veliko veselje, ki bo za vse ljudstvo, ... da se je rodil Odrešenik” (Lk 2,10-11). Zato naj ne bo od tega veselja nihče izvzet!

RUSTJA, Božo. (Pismo meseca), Ognjišče, 2018, leto 54, št. 1, str. 6-7.

pismo meseca 12 2018aImam devetnajst let. Vendar se počutim mlajšega, saj še vedno poslušam svojega očeta, ki mi pri mnogih stvareh pomaga in svetuje, na drugi strani pa se odlično razumem z mamo, ki mi pomaga v najhujših trenutkih kriz. Neki notranji glas mi ne dovoljuje, da bi od svojih staršev vedno le prejemal, ampak jim v njihovih težavah poskušam pomagati s kakšno sočutno besedo, svojimi preprostimi nasveti itd.
Marsikdo bi rekel, da živim v idealni družini in imam srečo, da imam takšne starše, vendar ni vse tako lepo. Velikokrat smo mladostniki sami krivi, ker s svojo pasivnostjo vlečemo svoj življenjski voz nazaj, namesto da bi vse skupaj porivali v hrib, proti nekemu cilju.
Že od otroštva me je oče držal ‘na kratko’ in sem mu moral, kljub živahnosti, veliko pomagati in šele potem sem lahko šel s prijatelji uganjat otroške vragolije. Tako sem si pridobil delovne navade.
Ko sem dopolnil devet let, sta se starša lotila obdelovati babičino kmetijo, kjer pa ni bilo vse tako rožnato, saj so stara poslopja kar kričala po prenovi. Tako smo v tistih letih vsak konec tedna, ko smo hodili ‘na ranč’, preživeli težke ure. Po babičini smrti se je vse nekako uredilo in umirilo.
Spominjam se babičinih besed: »Kaj vse bi jaz lahko naredila, če bi imela tvoja leta in svojo pamet ter izkušnje!« Od takrat dalje sem vedno rad poslušal starejše in jih jemal resno. Med zanimivejšimi modrostmi se mi zdi tudi tale: »Kadar sam preživljaš težke trenutke, se spomni vseh tistih, ki trpijo mnogo bolj kot sam, in odleglo ti bo!«
Tudi sam sem bil med preizkušanimi. Ko sem začel hoditi v prvi letnik srednje šole, se je smrtno ponesrečil moj najboljši prijatelj. Ni me sram priznati, da sem mnoge večere prejokal v svoji sobi in se nisem mogel potolažiti. V šoli so mi stvari polzele iz rok, moja prva, že nekaj mesecev trajajoča ljubezen se je začela krhati. Ko je zanjo zvedel oče, se je začelo še nasprotovanje. Kljub prošnjam dekleta, sem prekinil stike z njo in se posvetil šoli. Do polletja sem dosegel v zadnjem mesecu lepe uspehe, ko se jih ni nihče, še najmanj sam, nadejal. Od takrat dalje je moje edino vodilo ljubezen.
Priznam pa, da ob obilici dela in ‘raziskovanja’ tega sveta mnogokrat ne najdem pravega časa za mašo. Molitev je tudi nekako izgubila svoj pomen, vendar pa je vera preživela. Iz pridnega, vernega fantiča sem odrastel v človeka, ki ga cenijo predvsem malo starejši, seveda tudi zaradi delavnosti. Kar se tiče vere, je vendarle ostala in se skušam držati naukov, pač kolikor mi življenje dovoljuje. Ko najdem čas za obisk cerkve, tam ne poslušam preveč duhovnika, ampak mi misli vedno uidejo med vsakdanje težave in nadloge ljudi.
Denar mi pomeni samo toliko, da se preživim in poravnam svoje obveznosti. Trudim se, da bi pomagal, kolikor se pač da (nočem pa podpirati lenobe). Delam več kot drugi. Velikokrat se sprašujem, ali nima On kakšnih posebnih načrtov z mano? Kaj bi lahko naredil z menoj, s takšnim, kakršen sem? Pomislil sem tudi na misijone, pa mi je spovednik rekel, naj ne pričakujem preveč od tega, ker se bom lahko kesal prenagle odločitve. Morda pa sem Zanj bolj uporaben tukaj ...
Grega

Tvoje pismo je pravzaprav nenavadno, saj običajno pisma opisujejo težave in probleme, ti pa v pismu pišeš o tem, kako se razumeš s starši in kako rad prisluhneš starejšim. Slednje ni ravno odlika najstnikov. Ti pa dokazuješ, da taka drža pravzaprav osrečuje, saj te nasveti starejših bogatijo in ti pomagajo skozi življenje in življenjske krize, ki jih tudi v tvojem življenju ni manjkalo.
Lahko si srečen, ker so te starši naučili delati in so ti privzgojili delovne navade. Številni mladi tega danes niso prejeli. Mnogi starši preveč razvajajo svoje otroke v slogu, naj sedaj počivajo, saj bodo morali delati pozneje. S tako miselnostjo jim dajo slabo popotnico v življenje, saj v trenutku, ko bi res morali poprijeti za delo, tega ne bodo znali in ne bodo imeli delovnih navad in bodo pri delu hitro obupali ali se ga naveličali. Starši so ti privzgojili tudi odgovornost. Ne želiš, da bi ti samo dajali, ampak da tudi ti prispevaš v ‘družinski proračun’, če ne drugače, vsaj s svojim delom.
Ob koncu pišeš, da si sicer veren, a imaš čedalje manj časa za molitev in za obisk maše. Pišeš, da želiš biti dober človek, ki prisluhne drugemu, zlasti starejšim, ki rad pomaga, je delaven in odgovoren. Nisi pohlepen, saj poudarjaš, da nisi navezan na denar. Želiš biti dober, a iz svoje moči. Toda človek, ki je sicer sposoben velikih stvari in plemenitih dejanj, je krhek, šibak in grešen. Iz svoje moči ne bo zmogel biti dober in se celo življenje darovati za druge. Prej ali slej ga bo zmanjkalo. Spominjam se pripovedi matere, ki je leta in leta skrbela za svojo družino, se zanjo žrtvovala. Vedno je molčala, da ne bi povzročala nepotrebnih besed ali prepirov. Vsem se je posvečala, njej pa nobeden. Nekega dne ni zmogla več. Zmanjkalo jo je in bilo je izredno hudo! Človek potrebuje Božjo pomoč. Potrebuje molitev, ki mu pomaga (p)ostati dober. Potrebuje zakramente: mašo z obhajilom, pa tudi spoved, kjer se očisti grehov. Potrebuje oseben stik z Bogom, kjer spoznava, kako je Bogu dragocen in kako ga Bog ljubi in iz te ljubljenosti lahko ljubi druge. »Brez mene ne morete ničesar storiti,« pravi Jezus. V molitvi boš tudi odkril, kakšna je tvoja življenjska poklicanost, kakšen načrt ima Bog s tvojim življenjem. Tudi ko greš k maši, prisluhni duhovniku, saj ta bere in razlaga Božjo besedo. pismo meseca 12 2018bPrepričan sem, da ti bo prav Božja beseda pomagala, da boš odkril svojo poklicanost. Zato jo tudi doma sam prebiraj. Prve dni decembra začnemo adventni čas. Naj bo to priložnost, da si boš vzel več časa za molitev, branje in premišljevanje Svetega pisma (Božje besede) pa tudi drugih knjig duhovne vsebine. Poudarjaš, kako rad prisluhneš modrosti starejših. Sveto pismo je polno modrosti starejših. Prav tako tudi dobre knjige. Vzemi v roke življenjepis kakšnega misijonarja in ga preberi, da boš spoznal njihovo realno življenje in se boš lahko trezneje odločil. Naveži stik s kakšnim misijonarjem, da ti pomaga odkriti tvojo poklicanost. Udeleži se duhovnih vaj. Skratka izkoristi adventni čas, da poglobiš svojo povezanost z Bogom in odkriješ svojo življenjsko poklicanost.

RUSTJA, Božo. (Pismo meseca), Ognjišče, 2018, leto 54, št. 12, str. 6-7.

Zanima me vaše mnenje o zadevi, ki me zelo muči. Kaj menite o tem, da so naše cerkve več ali manj prazne, brezbrižnost staršev do svete maše, spovedi, skupnih molitev je očitna. Ko pa se bliža čas za obdarovanje sv. Miklavža, vsi naročijo darilo. Takrat je cerkev prepolna in celo nekateri, ki so ateisti in jih motijo knjige z versko vsebino, pridejo po svoj paket. Še otroci se čudijo, kdo vse je prišel zraven. Saj je krasno, da nas je toliko, sprašujem pa se, ali naj ne bi Miklavž obdaroval pridnih, tistih, ki so pri maši vse leto? Kje je tu vzgoja? Kjer je lepo, smo zraven, drugače pa ni treba ... Vsako leto znova se tolažim, da mogoče pa le imajo nekaj od tega, ko prebirajo knjige založbe Ognjišče, ki jih dobijo. Ne vem, se splača vztrajati kljub vsem pomislekom?
Anita

pismo meseca 12 2017December je čas obdarovanj in s svojim pismom ste sprožili veliko vprašanj, med drugim tudi o smislu teh (prazničnih) obdarovanj. Čeprav je Miklavž krščanski svetnik, božič , ko se tudi obdarujemo, pa eden največjih krščanskih praznikov, se lahko tudi obdarovanje ob teh praznikih spremeni v potrošništvo. Danes otrokom pogosto kupujejo preveč stvari. Tako se nekateri otroci niti ne razveselijo več darov. Ti otroci se mi smilijo, ker se nimajo več česa veseliti, saj imajo vsega preveč. Obenem pa nekateri otroci živijo v družinah, kjer si tega ne morejo privoščiti.
Nekateri se zato morda sprašujejo, zakaj pri Ognjišču pripravljamo razne Miklavževe in praznične ponudbe, obenem pa opozarjamo na nevarnost potrošništva. Pripravljamo jih ravno zaradi komercializacije. Priporočamo skromna obdarovanja, obenem pa priporočamo, da pri obdarovanjih, pomislimo na versko knjigo ali kakšno versko znamenje, zapestnico z molitvijo itd. Napisali ste, da imajo otroci in najbrž tudi starši nekaj od tega, če prebirajo verske knjige. Tudi mi tako upamo. Morda bodo otroci vsaj tako prejeli nekaj verskega. Naj vas ne moti, če se kdo obregne ob versko knjigo v paketu. Naj ve, da gre za miklavževanje. Če koga verska knjiga v Miklavževem paketu tako moti, naj svojega otroka ne prijavi. To je že lahko prvi kriterij pri obdarovanju.
V pismu odpirate tudi vprašanje: ali obdarovati vse otroke ali samo tiste, ki redno hodijo k maši? Dilemo lahko rešite tako, da obdarujete vse otroke, ki jih starši prijavijo in seveda plačajo stroške obdarovanja. Če imate v župniji skupino ministrantov, otroški pevski zbor itd., jih lahko župnija skromno obdari, nekako v slogu, ker so bili vestni v svoji službi. Z bolečino ugotavljate, da je za miklavževanje cerkev polna, kar je lepo. Najbrž takrat otroci pojejo, kaj skupaj zmolijo, sodelujejo, pridejo starši z njimi v cerkev ... Vse to je pozitivno. Morda je to lahko priložnost, da jih kdo nagovori, da bi še kdaj prišli, morda jih takrat povabi k otroškim mašam, kjer bodo tudi otroci peli, molili, sodelovali ... Te maše so lahko za začetek enkrat na mesec. Velja poskusiti. Morda bodo tudi po otroški maši ljudje rekli: pridemo, ker nam je lepo. Bolj ko je maša ‘naša’, bolj je doživeta. Maša pa je naša, ko tudi sami sodelujemo, ko pojemo, molimo ... . Za otroke je to še bolj važno, saj so radi dejavni in ne samo nemi gledalci. Morda bo koga prav ‘lepa izkušnja’ miklavževanja privedla do obiska maše. Nekateri trdijo, da je za vero odločilna izkušnja lepega, oziroma da pot do Boga vodi po lepoti. Otrok mora doživeti nekaj lepega v veri, da bo potem nadaljeval po tej poti. Lepa izkušnja ob miklavževanju je lahko za koga vstopna točka za versko oznanilo. Zato na vaše vprašanje ali se splača vztrajati, odgovarjam pozitivno: da, se splača! Obenem pa ne ostati samo pri miklavževanju, ampak otroke in njihove družine voditi naprej na pot vere, da jim ponudimo še kaj. Adventni in božični čas sta lepa priložnost za to. Že na začetku adventnega časa lahko povabimo k blagoslovu adventnih venčkov. Te lahko naredijo v posebni delavnici otroci (skupaj s starši). Adventni venčki niso cilj, so spodbuda, da bodo družine ob njih molile. Tako lahko poživimo družinsko molitev, v katero s prižiganjem sveč vključijo tudi otroke. Da bi poživili molitve ob adventnem vencu in na sveti večer, smo pri Ognjišču izdali nekaj prepognjenk in knjižic z družinskimi bogoslužji, ki jih lahko družina uporabi za molitev. Tudi knjiga Zgodbe za advent in božič ima nekaj molitev in družinskih bogoslužij.pismo meseca 12 2017a
Pred božičem lahko pri maši blagoslovimo Jezuščke, ki jih bodo otroci postavili v družinske jaslice in s tem spodbudimo delanje jaslic po družinah. Povabimo jih k (otroški) polnočnici in še prej k božičnici, ki jo tudi lahko pripravijo otroci, in k ogledu jaslic v cerkvi. To velja za manjše otroke, večje bo treba ob tem še opozoriti na prejem zakramentov, a vsekakor lahko izkoristimo adventni in božični čas, v katerem je tudi miklavževanje.
Ponekod opažamo, da že v začetku decembra pripravijo lučke, postavijo drevešček in celo jaslice. Otroke učimo, da ima vse svoj čas in naj počakajo. Pričakovanje s čarobnostjo v ljudeh poveča srečo ob uresničenju pričakovanja. Danes želijo otrokom dati vse in takoj. S tem jim ukradejo čar pričakovanja in veselja ob prejemu tega, kar pričakujemo. Zdravnik in psihoterapevt dr. Viljem Ščuka to razlaga s pomočjo medicine: »Otrok ne dobi vsak dan darila, ampak samo za praznike – tudi osebne – zato vmes hrepeni. Hrepenenje vzbudi v možganih tvorbo nevrotransmiterskih substanc, snovi, ki omogočajo organizmu, da utrjuje samega sebe. Te substance (zlasti endrofini) močno utrjujejo odpornost na strese in s tem pri otroku zvečajo njegovo potrpežljivost v stiski. Samo mama mora pravočasno reči: “Ne dobiš takoj, ampak kasneje. Malo še počakaj!” Tega v potrošniški družbi ni!« (Ognjišče 1/2008). Tako nam govori stroka. Se bomo od nje kaj naučili?
Ob današnjem potrošništvu je zelo pametno vaše vprašanje: kje je tu vzgoja? Vidimo, da miklavževanje lahko postane lepa priložnost za vzgojo tako staršev kakor otrok. Zato nadaljujte tudi vi s pripravo miklavževanj, obenem vključite miklavževanje v pripravo na božič in v širšo versko vzgojo.

RUSTJA, Božo. (Pismo meseca), Ognjišče, 2017, leto 53, št. 12, str. 6-7.

K pisanju me je spodbudila kriza delovnih mest, ki jo v Sloveniji čutimo že dlje časa. Tudi sama sem pred kratkim na lastni koži občutila izsiljevanje ravnateljice, da če želim obdržati delovno mesto, naj pač opravim, kar mi naložijo. Ko sem jo prosila, naj razume, da ne zmoremo vsi enako in naj nas ne preobremenjuje z nadomeščanjem drugih delavcev, če so za to druge možnosti, sem dobila odgovor, da je danes za službo treba marsikaj potrpeti in da kdor hoče, lahko dela po več ur. Če ona lahko dela cele dneve, lahko tudi mi, če ima ona dovolj štiri ure spanja na noč, ga imamo tudi mi. Bila sem ogorčena in besna nad takšnim odnosom in vse bolj razumem delavce, kaj vse doživljajo in preživljajo marsikje na delovnih mestih.
pismo meseca 11 2018aOb vsem tem je treba povedati, da se ima ta ista ravnateljica za zelo verno osebo in sem jo tudi sama imela za dobrega človeka. Marsikdo mi pravi, kako sploh upam kaj reči, ko pa je danes tako težko dobiti službo. Saj zato pa delajo z nami, kar hočejo, ker se nihče ne upa upreti. Včasih so komunisti odločali o tem, kdo ima pravico živeti in kdo ne, danes ‘novodobni komunisti’ odločajo o tem, kdo sme imeti službo in kdo ne. So mar več vredni kot drugi ljudje? Je človek tako malo vreden, da mora klečeplaziti pred šefom, če želi imeti službo? Kako na račun tega trpijo družine, pa vsi vemo. Če nimaš železnih živcev, in marsikdo jih nima, hitro lahko končaš na bolniški postelji, če ne še kje drugje. Mar mora človek ravno zboleti, da končno zmore reči šefu ne? In nenazadnje, kaj ti potem, ko doma ali v bolnišnici ležiš bolan, koristijo služba, direktor in ves prisluženi denar? Komu je mar zate? Mar si boš z denarjem kupil zdravje?
No, in ko sem premišljevala o vsem tem, sem da bi se malo pomirila, odprla Sveto pismo in mi je (slučajno?) najprej padel Jezusov stavek: »Ne boj se, samo veruj!« Vendar veste, kaj se sprašujem, koliko smo v takem primeru v božjih rokah in koliko v rokah ‘vsemogočnih’ šefov? Ali ima vendarle glavne niti v rokah Bog? Upam, da je res tako. Res je večno življenje bolj pomembno od zemeljskega, ki traja nekaj let, vendar si človek želi in ima najbrž tudi pravico, da že na tem svetu živi mirno in zadovoljno? Saj pravijo, da ima Bog rad veselega človeka in da želi, da mu je dobro biti in živeti.
Amadeja

Vaše pismo ni edino na temo kratenja pravic delavcem, ki smo ga dobili. Morda v Cerkvi premalo govorimo o tem. Včasih imam občutek, da nekateri kristjani nimajo za velik greh izkoriščanje delavcev ali nepravično plačilo. Prav tako mnogi kristjani, da o nekristjanih ne govorimo, ne poznajo družbenega nauka Cerkve. Nekoliko je stvari spremenil sedanji papež, ki prihaja iz Južne Amerike, kjer so socialne krivice še večje kot pri nas in se je z njimi srečal ob obiskovanju revnih četrti. Zato zelo poudarja pomen socialne pravičnosti. Papež je tudi želel, da izide Katekizem za mlade na temo družbenega nauka Cerkve. Ta nosi angleški naslov DOCAT, ki bi ga lahko prevedli tudi: Tako delajte. Na področju socialne pravičnosti namreč. Žal mnogi delodajalci, politiki in drugi, ki so odgovorni za družbeno življenje in pospeševanje družbene pravičnosti, ne poznajo družbenega nauka Cerkve in ostajajo take in podobne knjige – DOCAT imamo tudi v slovenščini – zapečaten zaklad. Tudi sami omenjate, da lahko tudi verna oseba ravna napačno v odnosu do delavcev. Morda tudi zato, ker premalo pozna učenje Cerkve.
pismo meseca 11 2018bPrav v dneh, ko sem pripravljal odgovor na vaše pismo, smo pri maši brali besede apostola Jakoba, ki trdo prijema delodajalce z besedami: »Glejte, plačilo, ki ste ga utajili delavcem, kateri so poželi vaša polja, kriči – in klici žanjcev so prišli do ušes Gospoda nad vojskami,« (Jak 5,4), kar kaže, da je v zgodovini bilo vedno navzoče izkoriščanje delavcev. Dovolj je brati starozavezne preroke, ki ostro bičajo tako držo.
Čeprav mnogi delodajalci ne poznajo družbenega nauka Cerkve, pa je bilo med vernimi vedno prepričanje, da je treba delavca spoštovati in ga pravično plačati in ne izkoriščati. Med to pravično plačilo bi danes spadalo tudi pravica do osemurnega delavnika, do dopusta, do bolniške in številne druge stvari. Kako je krščanstvo to poudarjalo, lepo pokaže literarni junak Martin Krpan, ki cesarju in njegovim dvorjanom, ki mu odrekajo pravično plačilo, zabrusi: »Delavec je vreden svojega plačila. To sem v cerkvi slišal!« In junaški Krpan je pri tem navajal evangeljske besede: »Delavec je vreden svojega plačila« (Lk 10,7). Vsako zapostavljanje delavca in kratenje njegovih pravic ni krščansko!
Vaše pismo pa se dotika še ene nevarnosti, povezane z delom: da ne postanemo deloholiki, sužnji dela. Iz opisa zahtev vaše delodajalke bi se dalo sklepati, da je deloholik. Ne more brez dela in enako zahteva tudi od drugih. Seveda smo po krščanskem učenju dolžni marljivo delati (in biti za to delo tudi pravično plačani) ter si s poštenim delom služiti vsakdanji kruh, a ne smemo postati sužnji dela. Pa smo velikokrat tudi temu priče. V preteklosti, ko je bila naša družba tudi na zunaj bolj krščanska, so ljudje sicer trdo garali, ampak ob nedeljah so si vzeli čas za počitek. Že v soboto popoldne so končali delo na polju, prišli domov, pospravili orodje, počistili bivališča ter se pripravili na nedeljsko praznovanje. Garali so, niso pa bili sužnji dela. Nedeljski počitek in prava mera pri delu nista sama sebi namen, ampak, kakor tudi vi opisujete, lahko preveč dela vodi v bolezni. Danes veliko govorimo o izgorelosti in jo zdravimo, ne znamo pa odpraviti vzrokov. S praznovanjem nedelje bi marsikaj rešili. Toda danes morajo biti ob nedeljah odprte trgovine, mnogi ljudje delajo ob nedeljah (tudi za nepravično plačilo), drugi delajo doma in potem se čudimo, zakaj toliko bolezni in izgorelosti.
Prav tako so nekateri sužnji dela in zaradi dela nimajo časa za družino, za odnose, za sozakonca in otroke. Tudi razpad zakonov in družin, zanemarjeni otroci, ki hitro lahko zaidejo na stranpota, so strašen davek naše civilizacije, ki je pozabila na praznovanje nedelje in praznikov ter namesto vestnega dela vsiljuje suženjsko delo. Malikovanje dela (in posledično dobička) in neupoštevanje nedeljskega in sploh počitka, se kaže tudi v zanemarjanju odnosa do Boga. Ljudje ob nedeljah delajo in ne gredo k maši, ne posvečajo časa Bogu in zato ne znajo posvečevati nedelj in se ne posvetiti človeku ter biti pozorni na njegove potrebe in stiske.

RUSTJA, Božo. (Pismo meseca), Ognjišče, 2018, leto 54, št. 11, str. 6-7.

Imam vprašanja, na katera bi rada bolj konkretne odgovore.
Ni mi jasno, kaj se zgodi z dušo človeka po njegovi smrti. Na pogrebu namreč župnik pravi: “Vzemi, zemlja, kar je tvojega ...” in pa, ponesite njegovo dušo pred obličje Najvišjega” ... ali nekako tako. Ampak božje sodba bo ob koncu sveta, ob drugem Kristusovem prihodu. Torej se duši ne sodi takoj, kako potem gre lahko duša v nebesa ali pekel, dokler se ji ne sodi? Vice oziroma svet duš niso v Svetem pismu nikjer omenjene, pred leti sem celo brala, da bo papež vice ukinil – ali je že – potem pa o tem nisem več nič zasledila. V Veri tudi pravimo, da bo Jezus “prišel sodit žive in mrtve”, torej šele na sodni dan bo odločeno, kdo bo šel v nebeško kraljestvo. V Svetem pismu tudi piše, da mrtvi spijo, da mrtvi ne vedo ničesar, da človek, ko umre, gre v podzemlje, da bo vstajenje ob Jezusovem drugem prihodu in pa da ima nesmrtnost samo Bog. Torej se to, kar piše v Svetem pismu, in kar slišimo na pogrebih, izključuje ...
Drugo vprašanje: ena izmed božjih zapovedi pravi: “Spominjaj se sobotnega dne in ga posvečuj!” Ko sem pogledala zadaj razlago, sem videla, da sobotni dan pomeni dan počitka. Šest dni delaj, sedmi dan počivaj. In ker začnemo delovni teden v ponedeljek, se mi je zdelo vse v redu. Potem pa sem neko nedeljo po televizijskem prenosu slišala župnika reči: “Zbrali smo se na prvi dan v tednu ...” Če je prvi dan v tednu nedelja, potem je sedmi dan sobota?
Imam še nekaj: mama je zelo gluha, pri maši ne sliši niti ene besedice. Kaj je potem bolj smiselno, da hodi k maši, samo da je pri maši, ali da ta čas doma moli?
Helena

pismo meseca 11 2011Mesec november začenjamo s praznikom Vseh svetnikov in Spominom vseh vernih rajnih. V teh dneh gremo radi na pokopališča, nesemo na grobove svojih dragih cvetje, prižgemo sveče ... To storijo tudi taki, ki morda sploh ne gredo v cerkev. To je lep običaj, spomniti se pokojnih, ki so nam naredili veliko dobrega ali nam celo dali življenje. Spoštovanje do rajnih je najstarejša oblika verovanja v zgodovini. Arheologi odkrivajo grobnice iz pradavnine. To je dokaz, da so ljudje že od začetka verjeli v dušo, ki ne propade skupaj s telesom.
Največ o usodi naših rajnih najdemo v Svetem pismu, predvsem v Novi zavezi. V Stari zavezi je tudi nekaj zapisov, zlasti v psalmih, ki nas morda začudijo. Nekoliko je to pesniška oblika in pa vpliv takratnega verovanja okolice, tudi poganov. Tudi razodetje se razvija postopoma. Ljudje nekdaj ne bi bili sposobni razumeti stvari, ki jih mi danes z lahkoto razumemo.
Tvoje osnovno vprašanje je: kam gre duša po smrti? Res je, da bo vesoljna sodba ob koncu sveta. Tega ne bi vedeli, če bi nam Jezus ne govoril tako obširno in s poudarkom. Hotel nas je prepričati, da bomo dajali odgovor, kako smo izpolnjevali najbolj osnovno zapoved: ljubezen do Boga in do bližnjega. Zato nam je že vnaprej povedal, kako bo ta sodba potekala (Mt 25,31-46). Kje pa bo duša do vesoljne sodbe? Vemo, da je Jezus na križu skesanemu desnemu razbojniku, ki ga je prosil: »Jezus, spomni se me, ko prideš v svoje kraljestvo!« obljubil: »Resnično, povem ti: Danes boš z menoj v raju« ( Lk 23, 42-43). To pomeni, da ne bo čakal do sodnega dne. Katoliški nauk je, da po smrti duša pride pred Boga in Bog jo sodi. To je osebna sodba. Duša na temelju te sodbe gre ali v nebesa ali v vice ali v pekel, kakor si je zaslužila.
Ni res, da bi papež vice ‘ukinil’. Časopisi pišejo marsikaj, kar ni res. Res je, da se o vicah v Svetem pismu ne govori izrečno, razen v nekem odlomku Prvega pisma apostola Pavla Korinčanom: » Kdor bo gradil na temelju, bo prejel plačilo, če bo njegovo delo zdržalo. Tisti pa, čigar delo bo zgorelo, bo trpel škodo. Sam se bo sicer rešil, vendar kakor skozi ogenj« (1 Kor 3, 15). Razlagalci Svetega pisma vidijo v tem stavku nakazan obstoj vic. Nauk v vicah v Cerkvi sloni tudi na izročilu, ki je eden od virov razodetja. Vemo, da so grehi lahko zelo različni, majhni ali veliki. Čudno bi bilo, da bi nekdo, ki je živel v grehih, naredil veliko hudega, tudi če se je pred smrtjo skesal in očistil, bil izenačen z eno od tistih duš, ki so se stalno trudile za dobra dela, se žrtvovale za svojo družino, kot so to delale po večini naše mame. Čut za pravičnost narekuje, da take duše ne morejo biti izenačene z toliki sebičneži, ki niso naredili skoraj nič dobrega, pač pa povzročili veliko hudega. Neko povračilo zanje mora biti. Če povemo s primero. Nekoga, ki je ves umazan in razcapan, povabijo naj pride pred kralja. Seveda bo rekel: »Tak ne morem pred kralja, me je sram. Dajte mi možnost, da se okopam, čisto obleko, potem bom šel pred njegovo obličje.« Podobno je z dušo, ko pride pred Boga: uvidi, da še ni sposobna njegove večne ljubezni, dokler se ne očisti.
Tvoje drugo vprašanje se nanaša na praznovanje sobote in prvega dne v tednu. Evangelist Luka poroča, da so šle nekatere žene, ki so hodile za Jezusom, prvi dan po soboti h grobu. V petek so Jezusa na hitro pokopali, ker je bila drugi dan sobota, ko Judje niso smeli opravljati nobenega dela, sobota pa je po njihovem načinu računanja nastopila z sončnim zahodom v petek. Dan po soboti so hotele dokončati pogrebne običaje, kot beremo: »Prvi dan tedna so šle žene navsezgodaj h grobu« (Lk 24,1). Za kristjane je ‘prvi dan v tednu’, dan po soboti, t. j. nedelja, Gospodov dan. Največji dogodek v zgodovini človeštva, Jezusovo vstajenje, je zanje postal glavni praznik, ki so ga obhajali vsak teden. V Apostolskih delih, zgodovini prve Cerkve, beremo: »Ko smo se prvi dan v tednu zbrali k lomljenju kruha«, to pomeni, pri maši. Tako so že apostoli zamenjali judovsko soboto z našo ‘nedeljo’, čeprav so še nekaj časa, ko so bili med Judi, obhajali tudi soboto, da niso pohujševali Judov. Judje še danes obhajajo kot dan počitka in molitve soboto.
Glede maše tvoje ostarele mame pa je tako: maša je ponovitev Jezusove daritve na križu. Mi se združujemo z njim v duhu in pri svetem obhajilu tudi telesno. Niso najbolj važne molitve, ampak Jezusova prisotnost na oltarju. Pri maši smo kot občestvo in zato, če le zmore, naj prisostvuje sveti maši v cerkvi, je mnogo več kot, če doma moli.*

BOLE, Franc (oče urednik). (pismo meseca), Ognjišče, 2011, leto 47, št. 11, str. 6-7.

pismo meseca 10 2018bSem mama štirih otrok, ki jih preživljam sama, moje življenje je bilo eno samo trpljenje, gorje, polno bolečin in solza, a še nisem izgubila vere v Vsemogočnega, čeprav se včasih sprašujem, če res obstaja in zakaj takšno trpljenje. Tudi moja bivša tašča je kar naprej v cerkvi in moli, a je največji peklenšček na tej zemlji. Mene ni nikoli sprejela kot ‘ta mlado’. Vedno je med menoj in svojim sinom, torej mojim možem, posegala tako, da je ‘sinek’ nosil denar k njej domov, najini otroci pa so živeli v pomanjkanju. Sodu pa je tašča izbila dno, ko sem jaz rodila četrtega, oziroma devetega otročička, saj sem jih pet izgubila. Ta najmlajši se je rodil hudo bolan v 25. tednu nosečnosti in zaradi bolezni je na vozičku. Tašča pa je pregovorila svojega sina, da sem zagotovo tega otroka dobila z drugim, ker on ne more biti oče invalida, oziroma pohabljenca ali spake, kot ga imenuje lastna babica. Tako se je moj mož ločil od mene. Uradno sem na sodišču – z analizo DNK – dokazala, da je otrok njegov. Tudi zaradi mame mi bivši mož ne plačuje preživnine. Dobro je le, da ne živimo skupaj in so kar daleč od nas. Babica vnukov ni videla že več let in jih niti ne želi videti. In sedaj k mojemu vprašanju. Vse otroke vzgajam v veri, hodimo k maši in na romanja.
Otrokove besede “Mami, zakaj me Bogec nima rad?” so me zelo prizadele. Izrekel jih je najmlajši sin ob koncu letošnjega veroučnega leta, ob podelitvi spričeval in pohval pri verouku. Moj sin rad obiskuje nedeljske maše. Letos je bil več kot 60 krat pri maši, zelo redno obiskuje verouk in šmarnice. Do verouka ima zelo daleč, kar 45 minut na eno stran z avtom. Tako je večkrat čakal tudi po dve uri. Tudi redno veliko bereva Slomškovo domače branje. Vse lepo in prav. Letos januarja je moral na rehabilitacijo, a je vse manjkajoče ure nadoknadil. Celo katehistinja mu je zadnjih 14 dni pred koncem rekla, naslednjič ti ni treba priti, saj imaš še ‘višek’ ur. Vse naloge opravlja redno. Zaradi težav s pisanjem mu vsa vprašanja za teste napišemo mi, on pa se jih nauči in odgovarja ustno. Na pamet zna tudi vse molitve. Zato je bil ob koncu zelo vesel in srečen. A zadnjo uro verouka se mu je podrl svet. Ko je katehistinja podeljevala priznanja za reden obisk verouka, ga moj sin ni dobil. Žalosten jo je pogledal: “A jaz ne dobim pohvale?” jo je vprašal.
“Ne, ti si bolan,” je bil hladen odgovor katehistinje. Sin me je pogledal z najbolj žalostnim pogledom in v očeh se je opazilo razočaranje nad krivico. Žalostno je vprašal: » Zakaj me Bogec nima rad? Kaj sem mu storil, da me tako kaznuje? Zakaj moram ravno jaz biti tako bolan? Zakaj moram umreti, da bi se me vsi rešili?« Vprašanj ni bilo konca.
Zato vas sprašujem, kako naj zaradi besed katehistinjine “ker si bolan” in ker ni dobil pohvale, potolažim sina in mu povrnem voljo do verouka in obiska maše, ko do sedaj ni izpustil niti ene? Tudi v bolnišnici se je udeleževal maše. A sedaj? Bojim se, da bo tako kot pri drugih otrocih. Redno so hodili k verouku in k maši, a zaradi poniževanja in velikih razlik, ki jih delajo kateheti, da se morajo eni vse učiti in jih sprašujejo potankosti, eni pa neredno obiskujejo verouk in so na koncu pohvaljeni ... Moj sin mi je v nedeljo izjavil, da ne bo vstal k maši, ker ga Bogec nima rad in zato tudi k maši ne gre.
Božena

pismo meseca 10 2018aSeptembra smo začeli novo šolsko in veroučno leto, a za vas to ne bo vesel dogodek. Toda pojdimo po vrsti. Najprej vaš odnos z možem in taščo. Prav v tem primeru vidimo, kako je pomembna priprava na zakon in to, da se bodoča zakonca pred poroko dogovorita, kakšen odnos bosta imela do svojih staršev in mnoge druge stvari. Očitno je vaš mož najslabša oblika maminega sinčka, ki je celo denar za vzdrževanje družine nosil k mami. Sedaj, ko ne živite več z možem, bi na vašem mestu denar za vzdrževanje otrok po sodni poti izterjal od moža. Ta denar ne pripada njegovi mami, ampak vašim otrokom!
Verjamem, da vas zelo boli odnos, ki ga ima tašča do vašega sina, ki je na vozičku. Vsak mesec obiščem vsaj enega invalida in ga predstavim v Ognjišču, zato mi je vaše pisanje seglo toliko bolj do srca. Kako lepo je obiskati družino, kjer je prizadet otrok ljubljen in koliko gorja je tam, kjer tega ni! V Šoli za zakon, ki bi jo priporočil vsem mladim v pripravi na zakon, se morajo udeleženci pogovoriti o več vprašanjih. Enega, odnos do staršev, sem že omenil, drugo vprašanje pa je: Kako bi sprejela prizadetega otroka? Številnim težavam v zakonu se izognemo, če se zakonca na poroko pripravita in se dogovorita, na kakšnih osnovah želita graditi skupno življenje.
Če je katehistinja vašemu sinu dejala, da ne dobi priznanja, ker je bolan, je s tem pokazala, da ni razumela Kristusovega sporočila. Jezus je namreč posebej ljubil odrinjene in bolne. Njegovi učenci smo poklicani, da delamo enako. V tem imamo lep zgled v papežu Frančišku. Popolnoma razumem, da je otroka to prizadelo in da je prizadelo tudi vas. V trenutku prizadetosti je vaš otrok izrekel besede, da ga Bog nima rad, ker ni dobil priznanja, toda če mu je katehistinja naredila krivico, to nikakor ne pomeni, da ga Bog nima rad. Božja ljubezen je brezpogojna in neizmerna in ni odvisna od dobre volje katehistinje. Tudi ni res, da Bog kaznuje sina, ker je bolan. Bolezen ni božja kazen, čeprav sem že srečal ljudi, ki so tako menili. Še manj moremo imeti za božjo kazen bolezen, ki prizadene komaj rojenega otroka. Kakšen greh pa je naredil tak otrok, da bi ga Bog zanj kaznoval? Zgovorne so Jezusove besede, ko so k njemu privedli sleporojenega in ga vprašali: »Kdo je grešil, on ali njegovi starši, da se je rodil slep?« Jezus je odgovoril: »Ni grešil ne on ne njegovi starši, ampak da se na njem razodenejo Božja dela.« (Jn 9,2-3). Sinu morate jasno povedati, da ga Bog ljubi, čeprav ga nekateri ljudje ne ljubijo in so do njega celo krivični.
Seveda bi ob neprijetnem zapletu s katehistinjo bilo najbolje, da bi se z njo pogovorili. Ona bi vam znala odgovoriti, zakaj sinu ni dala priznanja. Morda je šlo za kakšen nesporazum, ki bi ga v pogovoru z njo lahko takoj rešili. Na njenem mestu pa bi jaz vašemu sinu dal posebno priznanje, ker je kljub temu, da je na vozičku, prihajal k verouku in k maši in se naučil molitev ter vse drugo, kar je potrebno.

RUSTJA, Božo. (Pismo meseca), Ognjišče, 2018, leto 54, št. 10, str. 6-7.

Že dolgo nazaj mi je mama grozila, da me bo udarila in me tudi je, ko je bila jezna name, vendar po nepotrebnem. Takrat sem se začela spraševati, ali ima Bog rad mojo mamo kljub takim njenim škodljivim dejanjem in poniževalnimi besedami, ki mi jih je prizadejala kot diktator. In ko sem bila majhna, me je že udarila in kdaj tudi natepla ter ozmerjala in poniževala z besedami. Tudi se mi ne zdi prav, da hodi k maši, v cerkev in k spovedi, potem pa še vedno greši. Mama nima takega odnosa do mene, kot bi ga morala imeti, ker me še vedno krega, kdaj mi še grozi, udari in tudi brcne. Zakaj se še nič ne spremeni v obnašanju na bolje, če hodi k maši in k spovedi? Zakaj ji Bog ne da kakšne lekcije v slogu: če bo še kdaj nesramna do mene, da bi jo kaznoval z takšno kaznijo, da ne bo nikoli več taka diktatorka brez srca do mene? Ali ima Bog rad take ljudi, ki so naredili samomor, ker niso marali več živeti? Zakaj Bog dopušča, da so vojne na svetu in sovraštvo in ljubosumje?
Emilija

pismo meseca 09 2018Bog ljubi vse ljudi, tudi tebe, Emilija, ki si napisala to pismo. Ljubi tudi tvojo mamo, za katero ti zatrjuješ, da se ne obnaša pravilno do tebe. Ko sem napisal, da Bog ljubi tudi tvojo mamo, to ne pomeni, da Bog odobrava vse, kar dela tvoja mama, kar delaš ti in kar delajo drugi ljudje. Bog ljubi človeka tudi takrat, ko ta dela narobe in se ne drži njegovih zapovedi. Ne ljubi ga zato, ker bi odobraval njegovo nespoštovanje zapovedi, ampak da bi človeku omogočil, da se spreobrne in se vrne k njemu. Torej ljubi tudi tvojo mamo in vse, ki grešijo, a zato, da bi se spreobrnili. Na koncu sprašuješ, ali Bog ljubi tudi “ljudi, ki so naredili samomor”? Da, tudi te ljubi. O tem si lahko več prebereš v odgovoru na pismo Kje iskati tolažbo po samomoru najbližjih, ki je bilo objavljen v julijski številki Ognjišča na str. 38–39, in v odmevu na to vprašanje v tokratnem Ognjišču.
Nadalje sprašuješ, zakaj tvoja mama ne “spremeni svojega obnašanja, če hodi k maši in k spovedi”? Dejstvo je, da tudi tisti, ki hodimo k maši in k spovedi, vedno znova grešimo. Seveda nas obiskovanje maše in prejemanje zakramentov ne odvezuje, da lahko delamo, kar hočemo. Nasprotno! Obvezuje nas, da se vedno znova trudimo za krščansko življenje, za izpolnjevanje zapovedi, v tvojem primeru za lep odnos do bližnjih. K maši hodimo zato, da bi nam sodelovanje pri maši pomagalo, da ne bi grešili več. Isto velja za spoved. K temu zakramentu hodimo zato, da nam ta pomaga odpravljati napake in se truditi za bolj krščansko življenje. Kristjani verujemo, da v zakramentih prejemamo moč za spreobrnjenje in življenje po veri.
Človek je svobodno bitje in Bog spoštuje njegovo svobodo. Tudi v tem, da v svoji svobodi greši. O tem nam govorijo že prva poglavja Svetega pisma. Bog bi lahko preprečil prvima človekoma, da ne bi grešila, a bi s tem izničil njuno svobodo. Ne bi ustvaril človeka s svobodno voljo, ampak robota, ki bi slepo izpolnjeval njegove ukaze. Očitno pa Bog ni hotel ustvariti robota, ampak človeka z neizmernim dostojanstvom in s svobodno voljo.
Nekateri teologi zatrjujejo, da v tem tudi tiči skrivnost pekla: Bog tako spoštuje človekovo svobodo, da dopusti, da se človek tudi za večno oddalji od njega, če se je zato svobodno odločil. Torej ni Bog ‘krut’, da nekoga ‘pošlje’ za vso večnost v pekel, ampak Bog tako spoštuje človekovo svobodo, da dovoli, da se človek v svoji svobodi odloči, da se loči od Boga in gre v pekel.
S povedanim sem že nekoliko odgovoril na tvoje vprašanje “zakaj Bog dopušča, da so vojne na svetu in sovraštvo in ljubosumje?” Bog bi moral človeku odvzeti svobodno voljo, da bi človek ne več grešil in delal slabo. Seveda pa se zla, hudega na svetu ne da do konca razložiti, ker je to skrivnost, ki je ne bomo nikoli do konca razumeli. Ostaja pa dejstvo, da je človekova narava ranjena po izvirnem grehu in zato je človek tudi grešno bitje, a v zakramentih, ki jih je postavil Kristus, more najti moč za vračanje k Bogu.
To velja tudi za tvojo mamo. V vajinem odnosu gre narobe, ker je, kot praviš, mama preveč stroga in avtoritarna. Ti praviš diktatorska. Boli te, ker te je že udarila. Ne vem, za kakšne udarce gre, a fizičnega nasilja nad otroki ne more nihče odobravati. Sicer pa najbrž bolj kot udarec boli srce, ki je občutilo ponižanje, nesprejetost in krivico, če je bil določen vzgojni ukrep neupravičen. In zdi se, da je pri tvoji mami kakšen ukrep krivičen, saj praviš, da te je mamam udarila in je bila jezna nate “po nepotrebnem”. Ne zagovarjam tega, da se otroka ne sme kaznovati, vendar se tega nikoli ne sme storiti po nepotrebnem. Če si pismo sama napisala, si že toliko stara, da veš, da so starši dolžni vzgajati otroke, jih opozoriti, če ne delajo prav ali ne ubogajo, toda tega ne smejo delati s prisilo. Lahko rečemo, da tudi tu velja podoben vzorec kot pri Bogu. Bog tako ljubi človeka, da mu omogoči, da se spreobrne, podobno naj bi tudi starši ljubili svoje otroke, da bi se tudi ti zaradi starševske ljubezni vedno znova odločali za dobro. Zaradi krivičnih kazni, nasilja in poniževanja se pač ne bodo.
Seveda pa starševska ljubezen ni v tem, da otrokom vse dovolijo. Ker jim želijo dobro, jih opomnijo, ko delajo narobe, da jih vzgajajo k dobremu, tudi takrat, ko otrokom ni lahko. Saj poznamo nekoliko ‘izrabljen’ primer, da ne ljubijo otroka tisti starši, ki mu dovolijo, da se igra z orožjem, ampak tisti, ki mu to prepovejo. Pa je ta prepoved za otroka neprijetna, ampak ker ga starši ljubijo, mu prepovedo, kar je nevarno, čeprav otrok v tistem trenutku tega še ne razume.

RUSTJA, Božo. (Pismo meseca), Ognjišče, 2018, leto 54, št. 9, str. 6-7.

Zajemi vsak dan

Edini razlog, da človek postane kristjan, je ta, da s tem lažje pošteno živi, da se drži Božje postave, da Boga bolj ljubi in mu služi ter tako pridobi večno srečo v nebesih.

(Friderik Baraga)
Sobota, 19. Januar 2019

Ognjišče na Facebooku

Na vrh