Pišem vam, da izpovem svoje izkušnje, o doživljanju Boga. Kakšno usmiljenje nam naklanja! V srcu slišim glas, ki je čisto tih, in me opominja, govori mi, kakor takrat, ko sem sklenila, da med tednom ne grem k maši, pa mi je, preden se je začela maša, ta glas spregovoril: “Pojdi k maši!” In prišla sem ravno pravi trenutek, ko me je prijateljica potrebovala. Kako te vodi Sveti Duh, vidiš, ko prideš ravno pravi trenutek tja, kjer te nekdo potrebuje. In vodi te tako, da se čudiš, kako čudovita so njegova pota.
Navadila sem se, da si, ko pride kakšen človek s problemom k meni, vzamem precej časa zanj, dokler ga ne opogumim ali pomagam rešiti problem s pogovorom in z molitvijo. Čast moramo dati Bogu, saj ne rešujemo mi, ampak smo le orodje v njegovih rokah. On je tisti, ki v nas in po nas deluje.
Veliko molim za ljudi, ki so v stiski. Zmolim vsaj en rožni venec. Več dni vztrajam samo v molitvi za enega človeka, za tistega, ki ima problem ali stisko. Molim goreče, z vsem srcem in vso dušo zanj.
Posebno bi rada izprosila blagoslov težkim bolnikom po bolnišnicah. Mogoče bi tudi sami lahko naredili veliko z molitvijo. Potrebna je trdna volja in vztrajno prizadevanje. Ne prehitro obupati! Včasih je potrebno veliko potrpežljivosti in truda za ohranitev ali pridobitev tistih starih dobrih vrednot, ki imajo neminljivo vrednost. To ne pade samo z neba. Pa ne misliti, da v današnjem svetu ne moreš veliko doseči. Zmoreš! Najprej si zastaviš majhne cilje. Z uresničevanjem teh malih ciljev dobiš za naprej neustavljiv pogum.
Omeniti moram še to: bila sem popolnoma odpisana od zdravnikov. Vsi so dvignili roke: Nikoli ne bo nič s teboj! Bila sem invalid prve kategorije. Danes pa sem popolnoma samostojna, opravljam vsa dela, ki jih moraš sam postoriti. Skoraj nobene pomoči ne potrebujem. Bogu sem hvaležna za to svojo bolezen. Toliko lepega sem se naučila, ker bi sicer bila velika sirota. Toliko knjig sem prebrala o svoji bolezni, toliko izkušenj sem dobila. Bog je prav vedel, zakaj me je pustil na dno, da sem se lahko dvignila.
Kjerkoli sem, se počutim doma, saj sem med ljudmi. V cerkvi smo vsi kot ena družina. Želim se zahvaliti Bogu in vsem ljudem, ki me poznajo. Tako prijazni so! Hvala Bogu za vso srečo in trpljenje.
Antonija

pismo meseca 07 2012Navadno vidimo samo zunanjo podobo drugih ljudi. To pomeni, da nas zunanjost pritegne, zasvoji, pogojuje. Danes morda bolj kot kdajkoli prej v zgodovini našega naroda. V kriznih obdobjih, kot je sedanje, ko naša zunanjost ne more tako ‘blesteti’, kot je prej, se zna zgoditi dvoje: Lahko nas to naredi nesrečne, zagrenjene, nezadovoljne, lahko pa spoznamo, da nismo “stavili na pravega konja” in začnemo iskati globlje, duhovne vrednote. V tem pogledu je kriza dobrodošla in zdravilna. Odpre nam oči. Tudi ko je zunanjost bleščala v vsej privlačnosti, smo tolikokrat okusili, da to ni tisto, ker nas osrečuje. Zdaj pa je prilika, da se streznimo in rečemo ne tej prevari. Začnemo svojo srečo graditi na svoji notranjosti, na notranjem bogastvu, na svoji duhovnosti.
To ni samo sad, posledica neke krizne dobe, je tudi bogastvo življenjskih izkušenj. Zlasti takrat, ko se srečamo s trpljenjem, z boleznijo, razočaranji, s podrtimi življenjskimi načrti. Prej ali slej se mora vsak soočiti s temi dejstvi. Antonija se je srečala zelo boleče in kruto. Te trpke življenjske izkušnje so jo pripeljale do odkritja pravih vrednot, ki ti jih preizkušnje ne morejo vzeti. »Bog je prav vedel, zakaj me je pustil na dno, da sem se lahko dvignila.« S temi svojimi izkušnjami sedaj lahko pomaga drugim, ki so v stiski. Da to storiš, pa moraš imeti, trdno voljo in vztrajno prizadevanje«.
Pri tem pomaga molitev. To je vir tiste moči, ki v preizkušnjah, lastnih ali drugih, rodi presenetljive učinke. Na tem področju ne moremo pričakovati ‘instant’ učinkov, kot smo jih vedno bolj navajeni v vsakdanjem življenju, ali pa nam reklama vsaj tako obljublja. V notranjem, duhovnem svetu je treba čakati, potrpeti, vztrajati. Tega ne maramo, smo neučakani, mislimo, da je pri Bogu tako, kot v trgovini ‘daj-dam’, pa ni. Božje računovodstvo ni podobno človeškemu. Bog ima svoje načine ‘poslovanja’, ki temeljijo na valuti, ki se ji pravi ‘ljubezen’. Toda ne tista telesna, ki se temelji na računici ‘daj-dam’, ampak na božji računici, ki se glasi: »Dam ti, ker te ljubim«, če tudi ti z Bogom in z ljudmi posluješ z isto ‘valuto’.
V teh počitniških in dopustniških tednih, ko bi vsi radi brezskrbno uživali, je morda nenavadno govoriti o duhovnih vrednotah, o odpovedi, o žrtvah, o pomoči drugim. Dejansko pa bodo ti tedni mnogo bogatejši in srečnejši za nas in za naše bližnje, če bo v njih več duhovnih vrednot.

urednik oče Franc Bole - Ognjišče (2012) 07, str. 8

Lurd, Fatima in še druge božje poti, so kraji, kjer naj bi človek bolj začutil Božjo bližino in bil deležen posebnih Božjih milosti. Prosim če mi lahko razložite, kako je to.
Saj Bog je samo eden in navzoč povsod, kjerkoli smo. Vendar so lahko posebnih milosti, ki se tam delijo, deležni le tisti, ki imajo denar, da si taka romanja lahko privoščijo, čeprav nekateri bolj kot turisti. Mi pa, ki si tega ne moremo privoščiti, lahko samo doma v kotu molimo rožni venec in ne vemo, koliko milosti si ‘prislužimo’ za večnost. Saj ne gre za nevoščljivost, zanima pa me, kaj vi mislite o tem. Lepo vas pozdravljam in prosim za odgovor.
Sonja

pismo meseca 07 2016aRes je, Bog je samo eden in je navzoč povsod, kjer smo. Vsekakor bi bilo krivično, če bi tisti, ki imajo finančne možnosti, da gredo na romanja, imeli prednost pred Bogom. Božje poti so dejansko kraji posebnih milosti, vendar je to vedno odvisno od človeka samega. Nič ne pomaga še tako velik romarski kraj, če ni srce odprto božji milosti. Bog seveda upošteva tudi trud, ki ga vložimo, da se udeležimo romanja, vendar to ni nič v primerjavi s pripravljenostjo, da živimo po njegovi volji. »Ne pojde v nebeško kraljestvo vsak kdor mi pravi: ›Gospod, Gospod,‹ ampak kdor uresničuje voljo mojega Očeta, ki je v nebesih« (Mt 7,21). Volja Očeta, ki je v nebesih pa je, da hvaležno sprejemamo, kar nam je dal v življenju. Ne samo to, da nam njegova volja pomeni več kot naša, ampak da jo sprejmemo z veseljem.
Najprej to pomeni, da smo zadovoljni s tem, kar nam Bog daje v življenju. To ni ravno lahka stvar. Zgled, kako je treba sprejemati božjo voljo nam daje Jezus. V svoji največji stiski, pred odhodom v trpljenje in smrt, je molil: »Aba, Oče, tebi je vse mogoče! Daj, da gre ta kelih (trpljenja) mimo mene, vendar ne, kakor jaz hočem, ampak kakor ti« (Mr 36,37). To potegne za seboj kar nekaj posledic. Ena od teh je, da smo zadovoljni, tudi če nimamo toliko denarja, da bi lahko šli na razna romanja po svetu. Moliti v ›kotu rožni venec‹ je nekaj dragocenega. Če pa se naša želja po romanju ›pokrije‹ z Božjo voljo, je to korak naprej k izpolnjevanju Božje volje.
Kot bogoslovec sem se s kolegom dogovoril, da v poletnih počitnicah greva v Francijo. To so bila tista leta, ko so bile naše meje tesno zaprte. Vložila sva prošnjo za potni list. Potrebno je bilo ›garancijsko‹ pismo nekoga v Franciji. Profesor Anton Trstenjak je imel v Franciji prijatelje, ker je študiral tudi v Franciji. Kolega je dobil potni list, meni so prošnjo zavrnili. Naslednje leto sva poskusila znova. Tokrat sem potni list dobil tudi jaz. Kot študent sem potoval z avtostopom. V mojih načrtih je bilo tudi romanje v Lurd. In prišel sem v Lurd. Ni bilo lahko dobiti (brezplačno) prenočišče. Končno so me sprejeli, vendar sem spal na hodniku, vseh pet dni sem se hranil z mlekom, kruhom in z nekaj rezinami salame, ki so mi jih dale slovenske sestre. Gotovo pa je bilo to najbolj doživeto romanje v mojem življenju in teh ni bilo malo. Bila je posebna milost, ne samo romanje, ampak tudi stik z katoliškim svetom, ki sem ga na tem ›avtostop‹ romanju doživel, in nam je bil takrat popolnoma zaprt in neznan. Najbrž je tudi to potovanje prispevalo, da sem vzljubil tisk in možnosti, ki nam jih daje, da širimo evangelij. Kakšno desetletje pozneje je začelo izhajati Ognjišče.
Bog nam včasih po ovinkih pokaže, kaj je njegova volja. Mi moramo biti pripravljeni, da ji sledimo. Navadno bo to čisto preprosta pot, nič posebnega, kot je časopis z veliko naklado ali radio, ki pokriva Slovenijo, ali založba, ki izda na leto petdeset knjig (s ponatisi vred). Bog hoče, da se trudimo, drugo naredi on sam. Jezus nam govori: »Brez mene ne morete storiti ničesar« (Jn 15,5). Kljub temu pa nas ›porabi‹ in nam da milosti, ki so potrebne, da spolnimo njegovo voljo. Vemo pa, da je vse njegova milost.
Romanja lahko pripomorejo, da se približamo Bogu. Lahko nas pa celo od Boga oddaljijo. Spominjam se, da nam je naš rektor v bogoslovnem semenišču dr. Janez Oražem pri ›vzgojni uri‹ pripovedoval, kako je semenišče imelo v težkih povojnih časih kar zajetno četico dobrotnikov, v glavnih dobrotnic, ki so mu vsak mesec od svoje skromne pokojnine prinesle delež za semenišče. Ko so se pri nas razmere ›normalizirale‹ in je bilo vsako leto lažje potovati ›čez mejo‹, so začeli organizirana romanja. »Zdaj je vedno manj teh upokojenk, ki so od svoje pokojnine prinesle delež za semenišče. Razumljivo, sedaj ›šparajo‹ za naslednje romanje v kakšen znamenit romarski kraj na svetu.«
pismo meseca 07 2016Romanje je tudi priložnost za kakšno dobro delo. V mislih imam naše največje romanje invalidov, bolnikov in ostarelih na Brezje. Pa ni samo to priložnost, da naredimo veselje invalidom, ostarelim in bolnim. Skoraj v vsaki družini je kak ostarel človek, bolnik ali invalid. Lahko jim omogočimo kakšno romanje, recimo na Brezje ali kam drugam. Takšna romanja ne stanejo veliko in ni treba imeti polno denarnico, pač pa je potrebno ›polno‹ srce.
Vidiš, romanje ni ›rezervirano‹ samo za tiste, ki imajo ›polne denarnice‹, saj je veliko božjih poti v Sloveniji, ki so dostopne z malo dobre volje. Mnoge župnije vsaj enkrat na leto ›romajo‹ s svojim avtobusom in s svojimi duhovniki, da verniki za ›male denarje‹ obiščejo kakšno priljubljeno božjo pot. Pomembno je predvsem, da se duhovno pripravimo, to se pravi, da opravimo spoved, prejmemo sveto obhajilo, sodelujemo pri petju in tudi kakšen rožni venec ne bi smel manjkati. Taka kratka romanja so vir mnogih milosti in tudi veselja.
Največ romarskih poti je pri nas posvečenih Materi Božji. Znamenje, da naš narod še vedno zelo časti Marijo. To češčenje pa bi ne smelo biti samo v besedah, dobra dela so tista, ki najbolj častijo Marijo. Ta pa so navadno še bolj ›poceni‹ kot romanja. Tudi tisti rožni venci v kotu našega stanovanja. Bogu in Mariji so bolj všeč, kot draga in dolga romanja preko naših meja. Poslužujmo se jih čim pogosteje.

urednik oče Franc Bole - Ognjišče (2016) 07, str. 6

Dragi moj sin!
Končuješ devet let osnovnega šolanja. Septembra boš šolanje nadaljeval v drugem kraju v klasični gimnaziji. Polniš svojo posodo še z zadnjimi dogodki osnovnošolskega dogajanja – valeta, zaključna ekskurzija, nastop v glasbeni šoli, nastop s pevskim zborom ..., hkrati pa si z mislimi že v novi šoli, novih sošolcih, profesorjih.
Čestitam ti, da si šolanje končal z izjemnim učnim uspehom. Zelo sem ponosna nate in kar bojim se, da sem ti to premalokrat znala povedati in pokazati. Tvoji profesorji so mi večkrat dejali, da si bil ob uspehih tako skromen. Čudili so se tvoji razgledanosti, vedoželjnosti, širini, vedrini, optimizmu, ... Spraševali so me, kako je mogoče vzgojiti takšnega fanta. Tudi sama se sprašujem, kako nama je z možem bilo dano dobiti takšnega otroka. Vem, da sva nate vplivala midva z najinim medsebojnim odnosom, zgledom. Imel si dobre ‘podnebne pogoje’. Ravno prav sonca, vlage, toplote in si rasel. Pa tudi to sem povedala tvojim profesorjem, da ti brez Božje pomoči ne bi uspelo. Velikokrat, ko sem se zvečer ustavila ob tvoji postelji in si že spal, si imel ob njej molitvenik in rožni venec. Pa ne za okras. Pogovarjal si se z Jezusom. Zahvaljeval si se, prosil za moč za premagovanje vseh preizkušenj in naporov naslednjega dne. Pogosto sem se ti čudila, kako si zmogel ‘pomesti’ z vso konkurenco. Zdaj vem, da največkrat nisi tekmoval z drugimi. Tekmoval si sam s seboj. Premagoval si samega sebe in bil srečen, da ti je uspelo izboljšati rezultat v teku. Steno tvoje sobe krasijo zlata priznanja z različnih državnih tekmovanj. V devetih letih si napolnil mape z različnimi priznanji s področja športa, glasbe, matematike, slovenščine ... Zanima me, na kaj si najbolj ponosen, kje si se moral najbolj boriti, dokazovati, premagovati svoj napor. Mnogokrat si moral sesti pred polno dvorano in brezhibno zaigrati skladbo. Premagoval si dolge kilometrske razdalje in moral iz sebe iztisniti vse moči. Vse to je bila šola za življenje. Ob sobotah in nedeljah nisi poležaval dolgo v dan. Ni ti bilo težko v nedeljo zjutraj vstati in s kitaro spremljati petje pri maši. Sobotni popoldnevi so potekali v znamenju skavtskih srečanj in druženj.
Pred teboj je dva meseca in pol zasluženih počitnic. Vem, da jih boš napolnil z lepimi dogodki, druženjem s prijatelji ob skavtskem ognju, pesmijo, oratorijskimi dnevi, branjem knjig. Dopusti si, da boš kmalu odmislil šolo, natrpan urnik. Želim ti, da se odpočiješ. Da boš imel tudi kakšen dan, ko ti bo malce dolgčas. Da boš pobrskal po stvareh, za katere med šolskim letom nisi imel časa. Seveda ti bodo žoga, knjiga, telefon, računalnik, sestra, brat tudi delali družbo. Tudi pri vsakodnevnih opravilih doma malo računam nate.
Napolni, okrepi se z novimi močmi. Kajti postavljen boš pred nove naloge, izzive, nove odgovornosti. Zastaviti si boš moral nove cilje, poiskati nove prijatelje, najti svoje mesto v novi razredni skupnosti. Zaupam ti, da boš znal to dobro opraviti. Ohrani svojo vedrino, preprostost, skromnost, vedoželjnost in zaupanje v Boga.
Pa lepe in brezskrbne počitnice!
tvoja mama

pismo meseca 07 2018Malo je takih pisem, kakršno ste poslali vi. Lahko bi rekli, da je to skoraj pismo idealnemu otroku. Všeč mi je, da otroka v pismu pohvalite, mu poveste, da ga imate radi in da ste ponosni nanj, a mu obenem ne vcepljate mišljenja, da je nekaj več in da daleč presega druge. V vašem otroku se je pač združilo tisto, kar se ne združi vedno pri otroku: intelektualna nadarjenost, pridnost, vestnost, marljivost, prava ubogljivost, spoštovanje staršev in prijateljev.
“Pogosto sem se ti čudila, kako si zmogel ‘pomesti’ z vso konkurenco. Zdaj vem, da največkrat nisi tekmoval z drugimi. Tekmoval si sam s seboj,” ste zapisali in s tem opozorili na pomanjkljivost današnje vzgoje, ki velikokrat poudarja tekmovalnost, celo rivalstvo. Tako vzgajamo bodoče egoiste in karieriste, namesto da bi poudarjali vrednost dobrega uspeha in osvojitev znanja, a obenem tudi pomen skrbi za sočloveka, v šolskih letih pa predvsem pomen pomoči sošolcem, ki težje osvojijo znanje.
V vašem pismu se me je posebej dotaknila verska razsežnost sinove rasti: “Tvojim profesorjem sem povedala, da ti brez Božje pomoči ne bi uspelo. Velikokrat, ko sem se zvečer ustavila ob tvoji postelji in si že spal, si imel ob njej molitvenik in rožni venec. ... Pogovarjal si se z Jezusom.” Nekateri danes poudarjajo samo pomen intelektualne rasti. To je splošna težnja v družbi. Važno je, da bo dober v šoli. Osebna, zlasti duhovna rast, pa sta zanemarjeni. Imamo pa tudi posameznike v duhovnih gibanjih, ki poudarjajo le pomen molitve, ne pa tudi vestnega dela. Obe skrajnosti nista pravilni. Pri vašem sinu ni tako. Skladno je napredoval v modrosti in v duhovni rasti. Molil je on in prepričan sem, da so njega spremljale tudi molitve staršev.
Izredno lepo mi je bilo prebrati stavek: “Ni ti bilo težko v nedeljo zjutraj vstati in s kitaro spremljati petje pri maši.” Seveda je otrok najprej videl vas in vašega moža, kako gresta nedeljo za nedeljo k maši. Prepričan sem, da brez tega zgleda ne bi mogel on privzeti takšne življenjske drže.
Poleg vašega zgleda je pomembna tudi duhovna rast v skupini. Sin se je vsako soboto udeleževal skavtskih srečanj, igral kitaro in pel v župnijskem mladinskem zboru. Mlad človek bo laže duhovno rastel, če bo imel ob sebi podobno misleče prijatelje, mlade, ki jim je tudi vera vrednota. Sveti Janez Pavel II. je nekdanjemu koprskemu škofu dejal, da bo danes mlad človek težko ostal kristjan, če se bo udeleževal samo nedeljske maše. Vero bo lažje ohranil, če se bo vključil v kakšno skupino (mladinska veroučna skupina, svetopisemska ali molitvena skupina ...). Tudi vaš sin to dokazuje.
Skupaj z vašim sinom bodo mnogi mladi začeli počitnice. Žal bodo te nekaterim samo čas počitka (če ne že lenarjenja), avantur, tudi nezdravih in nemoralnih. Počitnice pa so čas tudi za duhovno rast, za pomoč v družini (tudi vi računate na sinovo pomoč pri domačih opravilih) pa tudi za pomoč sočloveku. Staršem, zlasti tako odgovornim, kot ste vi, bi priporočal, naj v počitnicah otrokom priporočijo in omogočijo duhovne vaje. Mladi ljudje se bodo razvijali v skladne osebnosti, če bodo tudi počitnice izkoristili tako, da bodo krepili vse razsežnosti svojega življenja.

RUSTJA, Božo. (Pismo meseca), Ognjišče, 2018, leto 54, št. 7, str. 6-7.

S prijateljicami se občasno srečujemo. Gre za lahkotno druženje: kaj skupaj popijemo (nealkoholno), poklepetamo in se malo družimo. Pred prazniki sem načela pogovor o veliki noči in o spovedi. Dejala sem, da se spodobi, da gremo pred veliko nočjo k spovedi. Nekatere prijateljice so molčale, ena pa se ni strinjala. Rekla je: »A k spovedi naj bi šla? In grehe naj bi povedala duhovnikom, ki so tako pokvarjeni! Poglejte, kaj delajo z otroki! Oni naj bi nas potem učili, kako naj živimo? Nima smisla hoditi k spovedi k takim ljudem.«
Njene besede so se me dotaknile in že veliko časa premišljujem o njih. Prijateljica me je presenetila, ker sicer v pogovorih ne govori proti Bogu, tokrat pa je bila tako ostra proti duhovnikom. Po drugi strani pa tudi mene motijo razne pedofilske afere. Tudi jaz sem proti temu. Zlorabe otrok se mi naravnost gabijo. Tolaži me, da je proti njim tudi papež. Obenem pa vem, da duhovnik odpušča grehe v Jezusovem imenu, ne v svojem … Pa vendar me motijo napake duhovnikov. Prav tako me moti, da ljudje toliko o njih razpravljajo in jih razglašajo. Morda več kot o napakah drugih ljudi. Skratka, sem zmedena in hvaležna vam bom za vaše besede.
Ema

pismo meseca 04 2019aVaše pismo je zelo aktualno: V Rimu se je pred kratkim končal posvet o spolnih zlorabah mladoletnih in začeli smo v postni čas, ko se pripravljamo na veliko noč in k tej pripravi spada tudi zakrament spovedi. Strinjam se z vami, da so spolne zlorabe otrok gnusno dejanje, zločin in greh. Zato je prav, da Cerkev zahteva, da se taka grda dejanja ne smejo dogajati v njenem okviru. Prav presenečen sem bil, ko sem na nacionalni televiziji poslušal komentar novinarja, ki je ob koncu prispevka o zlorabah mladoletnih v Cerkvi dejal, naj se ne varamo, da so te samo v Cerkvi, ampak se moramo zavedati, da so tudi drugod in da se morda ta trenutek, ko mi gledamo televizijo, dogaja zloraba prav blizu nas. Seveda nočem trditi, da se zaradi tega, ker so zlorabe povsod, ne smemo čuditi, da so tudi v Cerkvi. Nikakor! Hočem samo opozoriti, na kar je opozoril p. Branko Cestnik, da ne bi bilo prav, da bi bili pozorni samo na zlorabe v Cerkvi, ne pa tudi drugje.

    Tudi če lepo živimo, si nikar ne domišljajmo, da bi bili brez greha; tako hvalimo svoje življenje, da vedno prosimo odpuščanja! Kolikor manj pazijo malopridni ljudje na svoje grehe, toliko bolj prežijo na tuje. Iščejo namreč, ne da bi kaj popravili, temveč v kaj bi zasadili zobe, ker ne morejo sebe izgovoriti, so pripravljeni druge ogovarjati. (sv. Avguštin)


Tudi moramo biti pravični in ne metati vseh duhovnikov v isti koš. Saj niso vsi pedofili! Velika večina se jih trudi živeti po Jezusovem zgledu.
Seveda se samo po sebi odpira vprašanje odnosa grešnih duhovnikov do grešni vernikov. Kako lahko grešen duhovnik mašuje in podeljuje zakramente? Celo najbolj grešen duhovnik lahko veljavno mašuje, veljavno spoveduje in deli druge zakramente. Sicer sebi v pogubo, ne pa v škodo vernikov. Pokojni kardinal Tomaš Špidlik je imel lepo primero. Bančni uslužbenec je lahko izredno reven, a nam lahko izplača v banki veliko vsoto, ker ne daje od svojega. Tudi duhovnik je lahko moralno “izredno reven”, a nam lahko podeli veliko milost, ker ne daje “od svojega”, ampak od Kristusovega.
Gotovo je pohujšanje za ljudi, če duhovnik greši in tega niti ne skriva ter s tem na neki način postavlja na laž svoje učenje, ker ga ne podpira s pričevanjem. Tudi je prav, da duhovnik, če zagreši zločin (na primer spolno zlorabo) sodno odgovarja za svoje dejanje. Predstojniki proti duhovniku, ki bi zlorabljal mladoletne ali očitno stalno grešil in tudi za to odgovarjal na civilnem sodišču, uvedejo tudi postopek na cerkvenem sodišču in ga odpustijo iz duhovniške službe, ker je daje preveliko pohujšanje za vernike. Poleg tega je pri zlorabah stalna nevarnost, da to dejanje ponovi. Zato mu morajo predstojniki onemogočiti stik z mladoletnimi v okviru Cerkve. Žrtve je treba vedno ščititi.
Res je, da nas dober duhovnik spodbuja v hoji za Kristusom, grešen pa ne. Poznamo pregovor: po duhovnikih vera gor, po duhovnikih vera dol. To je razumljivo, saj vsi potrebujemo spodbude in lepe zglede za krščansko življenje. Toda grehi drugih ljudi, tudi duhovnikov, ne smejo nikoli biti izgovor, da mi ne živeli krščansko. O Božjem služabniku prof. Antonu Strletu, ki je veliko spovedoval, pripovedujejo, kako je kar ‘poskočil’, če mu je v spovednici kdo dejal: »Saj tudi drugi tako delajo«. Zanj to ni bil izgovor, ampak je spovedancem odločno navedel Jezusove besede učencem: »Kaj ti to mar? Ti hodi za menoj!« (Jn21, 22) in poudaril, da se v hoji za Kristusom ne smemo ozirati na grehe drugih, ampak skrbeti, da mi hodimo za njim.
Ne glejmo na grešnost duhovnika, ampak na svetost Kristusa, ki deluje po duhovniku. Duhovnik bo odgovarjal za svoje grehe, ne mi za njegove. Je pa človeško razumljivo, da lažje pristopimo k duhovniku, ki je prijazen, dober in se trudi živeti po Jezusovem nauku. Sicer pa lahko gremo k spovedi k tistemu spovedniku, ki se mu lažje zaupamo in ki bolj odgovarja našemu značaju. Tukaj nam Cerkev daje svobodo.
Zanimiva je vaša misel, da ljudje veliko razpravljajo o napakah in grehih duhovnikov in jih razglašajo. »Morda več kot o napakah drugih ljudi,« pišete. Strinjam se z vami. Velikokrat ljudje kritizirajo (duhovnike), jih radi opravljajo ali celo obrekujejo, da prikrijejo svoje napake in grehe. Sv. Avguštin lepo pravi: »Tudi če lepo živimo, si nikar ne domišljajmo, da bi bili brez greha … Kolikor manj pazijo malopridni ljudje na svoje grehe, toliko bolj prežijo na tuje. Iščejo namreč, ne da bi kaj popravili, temveč v kaj bi zasadili zobe, ker ne morejo sebe izgovoriti, so pripravljeni druge ogovarjati«. Ljudje s svojim govorjenjem o napakah drugih radi opravičujemo svoje napake. Glede napak duhovnikov nekateri pravijo: »Če oni grešijo, potem lahko tudi mi!« Seveda se moramo zavedati, da je vsakdo odgovoren za svoje grehe.
Zato bodimo vsaj mi, kristjani toliko modri, da ne bomo duhovnikov opravljali ali celo obrekovali, ampak da znamo tudi ljudem, ki jih kritizirajo, povedati, da samo s kritiko ne rešimo problemov. Velikokrat tudi kritiziramo, pa ne poznamo ozadja in lahko povzročimo s svojo enostransko kritiko veliko škode. Če pa smo gotovi, da kdo dela narobe, tudi duhovnik, potem mu bomo bolj pomagali, če ga osebno opozorimo na nepravilnost, ki jo počne. Če pa smo gotovi, da gre za zlorabo mladoletnih, je prav, da to sporočimo duhovnikovim predstojnikom ali ekspertni komisiji za reševanje spolnih zlorab pri Slovenski škofovski konferenci. Na ta način bomo duhovniku (in drugim) veliko bolj pomagali, kakor pa z razglašanjem njegovih napak.
Dobre kristjane napake duhovnikov žalostijo, vendar jih ne opravljajo, obrekujejo ali obsojajo, temveč zanje še bolj goreče molijo.

RUSTJA, Božo. (Pismo meseca), Ognjišče, 2019, leto 55, št. 4, str. 6-7.

Za seboj imam strogo krščansko vzgojo. Do štiriindvajsetega leta sem redno hodila k maši in verouku oziroma na meditacije in duhovne obnove. Potem pa sem nekega dne šla k spovedi in duhovniku povedala, da sem v cerkvi večkrat slišala laži oziroma polresnice, da sem zaradi laži sprejela odločitve, zaradi katerih hudo trpim, in da nikoli več ne prestopim cerkvenega praga. In sem šla. V nobeno stvar nisem več verjela. Niti v Cerkev niti v Boga. Kakšno leto sem se iskala, potem pa spet pristala pri možu. Rodili sta se nama dve hčeri.
Ko sem bila stara malo manj kot štirideset let, je mlajša hči, takrat stara dobro leto, na smrt zbolela. Iz psiholoških razlogov je z možem nisva dala v bolnišnico in mi jo je v treh do štirih mesecih pozdravila bioenergetičarka. Hči je ozdravela, jaz pa sem postala verna. Šele takrat mi je kljub strogo pravoverni vzgoji, ki je v veliki meri temeljila na strahu pred Bogom, postalo jasno, da jo je pozdravil Bog, ki je velika dobra sila, ki je pravična in ljubeča. Ki je povsod in za vse ljudi.
Vi ste pred časom pisali o govoru Lare Jankovič v Dražgošah. Ona je pač obsojajoča in ima slab spomin. Pa kaj? Pozabila je omeniti povojne poboje. Ampak tudi Cerkev, ki je sicer pozitivna institucija in je naredila ogromno dobrega, tudi za malega človeka, ima slab spomin. Svete inkvizicije nikoli ne omenja. Pa tudi nasilnega pokristjanjevanja ne.
Hvala Bogu, da so ta nasilna obdobja mimo. Ampak bila so. Moramo jih priznati. Tako kot moramo priznati povojne poboje.
Vsako nedeljo (že približno leto in pol) sedim pri sedmi maši. V cerkvi je na vsaki strani po 21 klopi. Vedno preštejem vernike. Komaj kdaj jih naštejem po enega za v vsako klop.
Kaj pa, če mora Cerkev priznati tiste svoje (čeprav redke) grehe že zato, da se njene klopi ob nedeljah spet napolnijo? Kaj pa, če mora Cerkev prva ponuditi roko drugače mislečim? Ali ni Kristus govoril o tem, da je treba ponuditi drugo lice, če te nekdo udari po enem?
Polona

pismo meseca 05 2018Spoštujem vašo sposobnost, da v drugih gledate dobro. Prav tako spoštujem vaše trpljenje, ki ste ga prestali, zlasti ob hčerkini bolezni. Bodite prepričani, Bog ga je videl. Verjamem vam, da vas je ta izkušnja pripeljala k Bogu. To niso lahke stvari in kdor jih ni doživel, jih bo težko razumel. Številne ljudi trpljenje in preizkušnje pripeljejo k Bogu. Ni pa nujno, da trpljenje privede k Bogu. Nekateri se prav zaradi lastnega trpljenja ali trpljenja najbližjih odvrnejo od Boga. “Če bi bil Bog, bi takega trpljenja ne dopustil,” trdijo.
Morda samo nekaj o ‘grdi’ Cerkvi, ki je tako sovražna do drugače mislečih. Kot razberem iz vašega pisma, ste razgledani. Zato gotovo veste, da je Cerkev in da smo kristjani v naši družbi prej žrtve sovražnosti in nestrpnosti. Koliko laži in koliko gnojnice se zlije v medijih na nas. Tudi v Dražgošah je bilo tako, kar ste sami omenili. Na take izlive sovraštva je treba reagirati in tako sovraštvo je treba razkrinkati. Tudi Jezus je velikega duhovnika, potem ko ga je njegov služabnik po krivici udaril, vprašal: »Če sem napačno rekel, izpričaj, da napačno; če pa prav, zakaj me tolčeš?« (Jn 18,23). Visokemu predstavniku judovske vere je odločno povedal, da ne dela prav. Seveda je bilo to pogumno dejanje, s katerim je tvegal smrtno kazen. A ne glede na to je vztrajal pri resnici in pravici.
Krivico in laž je treba poimenovati kot laž in krivico in ne sodelovati pri krivici in laži! Samo to sem želel storiti. Upam, da ste podobno pismo, kakor ste ga napisali meni, napisali tudi govornici v Dražgošah. Poimenovati stvari s pravimi imeni, to je reči laži laž in krivici krivica, nas ne odvezuje od dialoga z ljudmi, ki mislijo drugače. Dialoga ne moremo razumeti kot kimanje drugače mislečim. Ne, dialog zahteva, da se stvari poimenujejo pravilno in mora temeljiti na resnici. Jezus od nas zahteva še nekaj: da odklanjamo laž in zmoto, toda ne sovražimo tistega, ki se moti. Zavračamo greh, a ne zavračamo grešnika. Tako moramo razumeti njegove besede o ljubezni do sovražnikov (prim Mt 5,44), predvsem pa njegov zgled, ko ni obsodil prešuštne žene, obsodil pa je njena grešna dejanja (prim Jn 8,1-11).
Morda samo še o tem, da se v Cerkvi ne govori o inkviziciji in nasilnem pokristjanjevanju itd! Strinjam se, da je treba vse nasilje in sovraštvo, tudi ali zlasti, če je storjeno v imenu vere, obsoditi in ga obžalovati. Toda glede inkvizicije in ‘nasilnega pokristjanjevanja’ – bojim se, da gre tudi tukaj za precej pavšalne trditve, ki nimajo vedno podlage v zgodovinskih virih. Tudi vi ste jim nekoliko nasedli in obsojate (tudi krivično) Cerkev, čeprav po pravici napišete, da je Cerkev v zgodovini storila tudi mnogo dobrega. Ne podlegajmo propagandi, ampak se držimo zanesljivih zgodovinskih virov. Npr. ‘nasilno pokristjanjevanje’ Slovencev, ki ga tudi vi omenjate in je zapisano tudi v Prešernovem Krstu pri Savici. Vemo, da je veliki pesnik jemal snov iz nezanesljivega zgodovinskega vira in da pokristjanjevanje naših prednikov ni bilo niti malo tako krvavo. Ta vir je umetniško obdelal, saj se krst izlije v čudovit spev krščanski veri, krščanskemu darovanju in hvalnico Bogu ljubezni, (“Da pravi Bog se kliče Bog ljubezni, /da ljubi vse ljudi, svoje otroke.”), kakršen je tudi vam blizu, kakor izhaja iz pisma. Toda v nečem imate prav. Tudi če bi se v imenu Boga samo enemu zgodila krivica, kaj šele umor, je to vredno obsodbe. Tudi v Prešernova pesnitev graja ubijalskega Valjhuna, ki “ravna po svoji slepi glavi /po božji volji ne, duhovni pravi”.
Papež sv. Janez Pavel II. je v svetem letu 2000 prosil odpuščanja za krivice, ki so jih naredili ljudje iz Cerkve. Pri posebnem obredu so prebirali besede kesanja in papež je pokleknil (takrat že z veliko težavo) pred Kristusa na križu in tudi na ta način prosil odpuščanja Njega in ljudi. Dejanje, vredno svetnika! Vem, da se je takrat opravičil tudi naš škof v Kopru, da so se večkrat opravičili drugi škofje. Nekatera opravičila so zbrana v knjigi Resnici na ljubo, v kateri so zbrana opravičila ljubljanskih (in slovenskih) škofov. In kako je na to odgovorila javnost? So se ljudje zaradi tega množično vrnili v cerkev, kakor mislite vi, če bi to Cerkev naredila? Niso se. Ste se takrat, leta 2000, vrnili v Cerkev vi zaradi te prošnje za odpuščanje? Niste se! Vrnili ste se šele po izkušnji neskončno ljubečega Boga, ki je ozdravil vašo hčerko.
Prav je, da imate o veliko stvareh svoje stališče in predvsem, da znate v drugih videti tudi dobro, kar ni ravno odlika slovenske javnosti, zato vam želim, da tudi v prihodnje iščete resnico in se še naprej bližate Bogu, čigar dobroto ste izkusili v življenju.

RUSTJA, Božo. (Pismo meseca), Ognjišče, 2018, leto 54, št. 5, str. 6-7.

V zadnjem času se v Sloveniji veliko govori o evtanaziji. Imam občutek, da je sedaj to nova oblika kulturnega boja proti kristjanom. Toda mene muči še ena stvar. Bil sem proti evtanaziji, sedaj pa so nekateri argumenti omajali moje prepričanje. Zlasti je vprašanje, kakšen smisel ima ‘vegetiranje’ človeka, ki kot rastlina živi, se ne odziva itd. Ali mu ne bi ‘pomagali’, da se poslovi od tega sveta, če si sam tako želi? Ali pa neozdravljivo bolan človek v bolečinah. Zakaj mu podaljševati življenje, če pa bi se lahko poslovil … Potem me vznemirja prepričljiv nastop nekaterih zagovornikov evtanazije, ki govorijo, da je evtanazija nekakšna pomoč človeku v trpljenju in stiski, delo usmiljenja …
Pa tudi nekateri prijatelji, ki se imajo za kristjane, trdijo, da bi bilo prav, da ne pustiš človeka trpeti, ampak da se ga usmiliš in ga evtanaziraš. Trdijo, da bi tudi sami naredili tako. Čemu biti v napoto družini, sorodnikom, prijateljem, nenazadnje tudi državi, če pa se lahko umakneš. Sprašujem se, ali jih nič ne prepriča svetost življenja? Ali ni po krščanskem učenju človekovo življenje sveto od spočetja do naravne smrti? Kaj pa mogoče zlorabe evtanazije? Je res, da se na Nizozemskem, kjer je sicer evtanazija dovoljena, poveča število smrti pred počitnicami, da se svojci znebijo starih sorodnikov in gredo ‘mirno’ na počitnice?
Skratka, veliko stvari v zvezi z evtanazijo me bega in prosim za vaše mnenje.
Matej

pismo meseca 05 2019Hvala za vaše razmišljanje in spraševanje. Prepričan sem, da se s temi vprašanji ukvarja še veliko ljudi v Sloveniji. Nihče si ne želi trpljenja in vsi si želimo, da bi lahko umrli na miren in dostojanstven način. Kristjani molimo za srečno zadnjo uro, da bi bila smrt krona naše zemeljske poti. Smrt ni nekaj, kar bi morali zavračati, ampak jo lahko sprejmemo kot prehod v novo obliko življenja. Zato je tudi podaljševanje zemeljskega življenja za vsako ceno v nasprotju s krščanskim prepričanjem, da je edino Bog gospodar življenja. Kadar ni realnih izgledov za uspeh terapije, imamo pravico, da se odpovemo nadaljnjemu zdravljenju in sprejmemo paliativno oskrbo, pri kateri nam lajšajo telesne bolečine in nas celostno spremljajo v procesu umiranja.
Danes je medicina napredovala do te mere, da lahko obvladuje skoraj vsako fizično bolečino in pomaga ljudem, da lažje premagujejo težko stanje bolezni. Poleg telesne bolečine pa se pri mnogih bolnikih pojavlja še duševna bolečina, notranje stiske, včasih tudi depresija, osamljenost in občutek odvečnosti. Vse to prispeva k temu, da si mnogi želijo končati svoje življenje, ker v njem ne vidijo več nobenega smisla.
Če bi slovenska država uzakonila evtanazijo, potem bi ljudem, ki se soočajo s temi stiskami ob koncu življenja, ponudila možnost, da izberejo tudi prekinitev svojega življenja, ki bi jo morali izvršiti zdravniki. Že sama možnost take izbire bi pomenila vsaj posreden pritisk na svobodno izbiro bolnika. Ker bi vedel, da lahko ‘olajša’ življenje svojim bližnjim in tudi sebi, bi se marsikdo čutil dolžnega, da to tudi stori. V svojem pismu omenjate primer Nizozemske, kjer je evtanazija zakonsko dovoljena od leta 2001. Dejstvo je, da število odločitev za evtanazija iz leta v leto narašča. Leta 2007 je bilo na Nizozemskem evtanaziranih 2.000 ljudi, leta 2017 pa že 6.600. Najprej so se za prekinitev življenja odločali ljudje v skrajnih primerih neozdravljivih bolezni, sedaj pa je čedalje več ljudi s psihičnimi boleznimi in z demenco, ki ne vidijo več smisla svojega življenja in si želijo umreti. Zagovorniki evtanazije se sklicujejo v glavnem na avtonomijo posameznika, na njegovo sposobnost, da sam svobodno odloča o svojem življenju. Če človek lahko svobodno odloča o vsem v svojem življenju, zakaj ne bi smel svobodno odločati tudi o svojem koncu, pravijo zagovorniki evtanazije. Vendar se upravičeno postavlja vprašanje, ali je nekdo, ki trpi in čuti, da njegovo življenje nima več nobenega pomena, resnično svoboden in avtonomen. Starejši in neozdravljivo bolni ne bi imeli več nobenega zunanjega varovala, ki bi zaščitilo dostojanstvo njihovega krhkega življenja. Evtanazija bi se ponujala kot ‘odrešilno’ dejanje, s katerim bi na ‘dostojanstven’ način zaključili svojo življenjsko pot.
Uzakonitev evtanazije bi spremenila pogled na vrednost človekovega življenja. Začela bi se uvajati meja med človeka vrednim življenjem in človeka nevrednim življenjem. Ob tem se takoj postavi vprašanje, katera so merila za človeka vredno življenje in kdo bo odločal o tem. Vredno bi bilo zgolj še življenje zdravega, razumnega, avtonomnega in zadovoljnega posameznika. Ko bi se kvaliteta življenja poslabšala, bi življenje izgubilo svojo vrednost in posameznik bi se lahko odločil za ‘dostojanstveno’ smrt. To ločevanje med življenjem, ki ima vrednost, in življenjem, ki nima vrednosti, jasno razodeva potrošniško miselnost, kjer je vrednost stvari odvisna od njene koristi in uporabnosti. Ko nam neka stvar več ne koristi oz. ni več uporabna, jo zavržemo, saj nima nobene vrednosti več. Ni treba posebej poudariti, kako nevarna je taka logika, če jo prenesemo na človeško življenje. Še posebej, če vemo, da večino sredstev za zdravstvene storitve porabimo v zadnjih mesecih svojega življenja. Z uvajanjem meje med vrednim in nevrednim človeškim življenjem bi pokopali temeljno civilizacijsko pridobitev, ki zagotavlja nedotakljivost vsakega človeškega življenja. Tako stališče je večkrat ponovila tudi Parlamentarna skupščina Sveta Evrope. Leta 2012 se je v zvezi z vnaprej izraženo voljo o zdravljenju v okoliščinah pred smrtjo odločno opredelila proti evtanaziji in pozvala tistih nekaj držav, ki dovoljujejo evtanazijo, da spremenijo zakonodajo. Jasno so zapisali, da evtanazija nasprotuje temeljni človekovi pravici do življenja.
Z uzakonitvijo evtanazije bi stopili na tvegano pot reševanje človeških stisk z namerno prekinitvijo njihovega življenja. Odprl bi se prostor za možne zlorabe in v težek položaj bi bile postavljene najbolj ranljive osebe. Izkušnje po razvitih državah kažejo, da je najboljša oblika soočenja z umiranjem neozdravljivo bolnih oseb celostna paliativna oskrba. V primerih, ko bi bilo zdravljenje brezupno in bi se bolnik odpovedal nadaljnji terapiji, bi mu morala biti zagotovljena paliativna oskrba. Gre za blaženje bolečin in stisk, pri čemer se bolnika spremlja tako medicinsko, kot tudi psihološko, socialno in duhovno. Na ta način se tudi v procesu umiranja ohranja njegovo dostojanstvo. Na žalost je mreža paliativne oskrbe v Sloveniji zelo slabo razvita in upamo, da bo pozitiven rezultat sedanjih razprav o evtanaziji prav pospešen razvoj paliativne medicine.

GLOBOKAR, Roman. (Pismo meseca), Ognjišče, 2019, leto 55, št. 5, str. 6-7.

Dolgo časa sem premišljevala, ali bi se oglasila ali ne, pa sem se le odločila, da vam napišem nekaj besed. Čudim se in ne morem razumeti, da nekdo po več kot pol stoletja zahteva, da se mora Cerkev opravičiti za nasilno pokristjanjevanje. Omenili ste, da sta papež Janez Pavel II. in papež Frančišek molila v ta namen, kar pomeni veliko več kot opravičilo. Vprašanje je, če je kriva Cerkev, ker so bile v tistem času razne svetne prisile.
Vedeti pa je treba, da bo o vsem tem sodil Bog, ker je on sodnik in ne ljudje. Stara sem 78 let in vzgojena sem bila verni družini. Že v otroštvu smo hodili k šmarnicam, zornicam, redno k maši in k spovedi, a mi nihče ni rekel nič slabega, pa imam tudi veliko grehov.
Če bi mi kakšen duhovnik rekel kaj slabega, pa zaradi tega ne bi opustila maše, saj hodim k maši zaradi Jezusa, ki me čaka v Cerkvi.
Danila

pismo meseca 08 2018V svojem kratkem pismu ste pisali predvsem o dveh stvareh. Najprej o prošnji Cerkve za odpuščanje (pri pokristjanjevanju). Po vašem je nepotrebna, saj so v tistem času bile ‘razne prisile’. Mimogrede – pokristjanjevanje ni potekalo pred več kot pol stoletja, ampak veliko prej. Drži, da so bile razne prisile, a to ne odvezuje Cerkve, da bi ravnala tako kot druge ustanove. Tudi če bi za vse stvari ljudi silili, za vero to ne sme veljati. Vera je preveč sveta in velika zadeva, da bi vanjo koga silili, vse pa k veri lahko prijazno povabimo. Po pristnih zgodovinskih virih pokristjanjevanje Slovencev ni bilo nasilno, kakor bi ga nekateri radi prikazovali v zadnjem obdobju, še posebej v komunističnih časih. Sklicevali so se na Prešernovo pesnitev Uvod h Krstu pri Savici, kjer pa ne opisuje zgolj zgodovinskih dejstev, ampak zgodovinsko snov literarno obdela. To mu pesniška svoboda pač dopušča.
Če se člani Cerkve niso pregrešili pri pokristjanjevanju, so se pa marsikdaj v zgodovini. Ni res vse, za kar Cerkev obtožujejo, gotovo pa je, da so njeni člani v zgodovini delali napake. Nekateri tudi zločine. Prav zaradi tega dejstva je papež sv. Janez Pavel II. v svetem letu 2000 prosil odpuščanja za te napake. Vam se taka prošnja ne zdi potrebna. Niste edini. Tudi v tistem času so nekateri zaradi tega papeža zelo kritizirali. V tistem času nas je obiskal upokojeni reški škof Josip Pavlišić in kot izkušenega človeka sem ga vprašal, kaj meni o papeževi prošnji za odpuščanje. Odgovoril je: »Cerkev ljudem vedno priporoča, naj prosijo Boga in ljudi odpuščanja, zato je prav, da tudi sama stori enako.« Jakobovo pismo pravi: »Priznavajte drug drugemu grehe in molite drug za drugega« (Jak 5,16). Prositi za odpuščanja je veliko dejanje, ki ga zmorejo samo duhovni ljudje. Sveti Janez Pavel II. ga je zmogel. Veliki indijski državnik Mahatma Gandi je dejal, da slabiči zaradi svoje šibkosti ne zmorejo izreči opravičila, niti ga sprejeti! Da je prositi odpuščanje težko, kaže tudi dejstvo, da je malo drugih organizacij in ustanov prosilo odpuščanja za napake, ki so jih storili.
Da je prositi odpuščanja nekaj plemenitega, me je v zadnjem času prepričal upokojeni nadškof Anton Stres, ki je ob zlati maši prosil za odpuščanje: »Ob jubileju duhovništva tako ne preostane nič drugega, kakor to, da smo velikemu pastirju ovc hvaležni, da nas je privzel v svoje pastirovanje, hkrati pa dovolj dovzetni za ponižno prošnjo, naj nam odpusti, če se nismo izkazali dovolj vredni tega zaupanja.« Podobno je ob odhodu v pokoj naredil mariborski nadškof Franc Kramberger. Kdo od nas je tako popoln, da mu ni treba prositi odpuščanja? Nihče. Vsi smo samo zmotljivi ljudje, ki lahko grešimo – tudi vi sami v pismu priznavate, da ste grešni – in zato moramo prositi odpuščanja.
Ob koncu pisma dodajate, da zaradi napak Cerkve oziroma duhovnikov ne smemo prenehati hoditi v cerkev. Strinjam se z vami, čeprav nekateri ljudje zatrjujejo, da so nehali hoditi v cerkev, ker se jim je zameril kakšen duhovnik. Verjamem, da je to neprijetna izkušnja, čeprav sem tudi večkrat doživel, da so nekateri poiskali izgovor za svoje neobiskovanje maše v duhovnikovem neprimernem vedenju. Nekateri so obsojali duhovnika, ki je odločno zahteval od njih, naj živijo kot kristjani. Tega mu ne bi smeli zameriti, saj je to njegova dolžnost. Res je, da je lahko kateri od duhovnikov to storil na neposrečen način.
Lahko se zgodi, da kakšen duhovnik s svojim slabim življenjem pohujša vernike. Pisatelj Pavle Zidar v knjigi Hokuspokus kaplan opisuje mladega duhovnika, ki je na novo prišel v župnijo in je na poti srečal staro ženico. Menil je, da ta ne ve, zakaj veruje. Zato jo je malo ‘preizkusil’, misleč, da ga ne pozna. Najprej jo je previdno vprašal, če veruje. Ona mu je pomenljivo odgovorila, da vere ne bi zavrgla zaradi interesov in da imeti sedem otrok ni enako kot preštudirati sedem debelih knjig, kakor jih je on, in mu tako prijazno dala vedeti, da ga je prepoznala in da tudi on ne ve vsega. Kaplan jo je še vprašal, če bi verovala, tudi če bi videla duhovnika grešiti. In ženica mu je odgovorila: »Sem jih že videla in jih še bom. Dolgo sem na svetu. Videla sem že vse grdobije. Saj ni duhovnik moja vera. Moja vera je Jezus.«
Tako je ta preprosta ženica povedala globoko resnico, da svoje vere ne smemo graditi na človeku, ampak na Bogu. Lepo in dobro je, če nas na poti vere podpirajo ljudje, a to se ne zgodi vedno. Napake ljudi, tudi duhovnikove, naj nas ne odvrnejo od obiska maše ali sodelovanja v župniji. Kako žalostno je, ko kdo reče: “Odkar je prišel novi župnik ne hodim k maši” ali “Ne sodelujem v župniji”. Taka miselnost je znamenje slabotne vere ljudi. Če so prej hodili zaradi duhovnika k maši in sodelovali v župniji, so to delali zaradi človeka. Če v cerkev hodimo zaradi Boga, nas menjave župnikov ne bodo motile. Ko je bil neki mlad duhovnik premeščen iz versko dobre podeželske župnije v mestno župnijo, o kateri je bilo znano, da pri maši in pri cerkvenem življenju sodeluje malo ljudi, mu je neka modra žena v imenu župnijskega občestva ob slovesu in zahvali dejala: »V župniji, kamor vas pošilja škof, so ljudje drugačni in tudi okolje je drugačno, Bog pa je isti!«
Spominjam se nekega človeka, ki je trdil, da bi hodil v cerkev, če bi imeli drugega župnika, ker da sedanji ni dober. Morda je bil v nekaterih stvareh res nekoliko neroden. Pa je v župnijo prišel drug župnik, ki je dobro opravljal svoje delo, a omenjenega ‘kritika’ ni bilo v cerkev ...

RUSTJA, Božo. (Pismo meseca), Ognjišče, 2018, leto 54, št. 8, str. 6-7.

pismo meseca 04 2016Pišem vam, ker mi je Ognjišče zelo všeč. Tudi v Nemčijo sem dobivala Ognjišče, Družino, Prijatelja in Našo luč. Sedaj dobivam še vse te revije, razen Naše luči. Bereva pa samo z mlajšim bratom. Vsi nečaki in ta starejši brat ne marajo takega branja. Berejo same posvetne, protiverske revije. Eden od nečakov se še na božič in veliko noč ne udeleži svete maše. Starejši brat sovraži Cerkev in Boga in pravi, naj ne omenjam vedno ‘tistega Boga’, ker mu je beseda Bog zoprna. Težko prenašam brezbožnost brata in nečakov, ker živijo tako, kot da ni nič po smrti. Čisto brez Boga. Župnika sem že prosila, naj se vseh spomni pri molitvi. Treba je prositi Boga in zaupati v božjo pomoč.
Meni pa je Bog tako dober. Velikokrat sem že v življenju izkusila božje delovanje. Pred kratkim sem bila v bolnišnici, da so mi vodo iz pljuč jemali. Povedali so mi, da sem imela pet reber zlomljenih, čudili so se, ker so mi bolečine kar na enkrat prenehale.
Pogosto izkusimo tudi delovanje hudega duha, kar je dano posebno meni. Tudi mlajši brat je že dvakrat ponoči slišal razbijanje. Prej je vedno govoril, da imam prisluhe in privide, da sem psihično bolna. Zdaj pa mi verjame. Ni čudno, da se kaj takega dogaja, ko pa živijo vsi čisto brez Boga. Samo mlajši brat skrbi za nedeljsko mašo. Starejši brat mi očita, da ni prav, da je človek čisto zatreskan v to vero, in pravi, da sem verski fanatik in versko blazna. Povedati moram, da je zelo bolan, leta so mu tudi podarjena. Lahko se vsak čas znajde pred božjo sodbo. Zakramentov pa ni prejel ne vem koliko let. Opominjam ga, da Bog še čaka, ker je zelo dober in potrpežljiv.
Vedno popolnoma zaupam v božjo pomoč. Bog me vedno usliši. Tudi smrti nas je že vse čudežno obvaroval. Razjočem se nad božjo dobroto in vsemogočnostjo. Oče urednik, vedno prosim Boga za vas. Da vas Bog ohrani pri zdravju in vas vedno in povsod varuje. Prav tako molim za vse duhovnike. Vse te nevšečnosti in bolezni darujem Bogu za svetost duhovnikov in spreobrnjenje grešnikov.
Lucija

    Ne smemo se preveč bati hudobnega duha in njegovega vpliva. Brez božje volje nam ne more ničesar storiti. Bog je neskončno močnejši od njega in ne bo dopustil, da se nam preveč približa.

Papež Frančišek je leto 2016 razglasil za leto božjega usmiljenja. Za to je imel veliko razlogov. Tudi tvoje pismo to potrjuje. Koliko krivic, trpljenja, preganjanja kristjanov je danes na svetu. Občudujemo prve kristjane, kako so pogumno šli v smrt in bili pripravljeni umreti za Jezusa, za svojo vero. Danes smo priča preganjanja kristjanov v veliko večjem obsegu, kot je bilo takrat. Papež nas na to večkrat opozarja. To se ne dogaja pri nas v Evropi, pač pa v Siriji, na Bližnjem vzhodu in v Afriki. Na žalost moram priznati, da se ne brigamo prav veliko za tiste nesrečnike, ki se jim to dogaja, kot da se to nas ne tiče. Vsaka čast misijonarjem, dobrodelnim organizacijam, prostovoljcem, ki gredo v te kraje. Velikokrat rečemo: “Kaj pa moremo mi storiti?” V postnem času, pri nabirkah za preganjane kristjane po svetu bi morda lahko naredili kaj več, kot naredimo.
Veliko pa je to, kar ti delaš, ko prenašaš zapostavljanje vere v lastnem sorodstvu. Res se čudno sliši, da kristjani zaničujejo svojo vero. Krščanska dediščina, ki smo jo prejeli od naših staršev, je ogromen zaklad. Brez nje ne bi bili ‘kulturni’ ljudje, ne bi imeli tistih vrednot, ki jih iščejo pri nas tudi pripadniki drugih ver. Že hvaležnost, da smo podedovali kulturo in načela medsebojne pomoči, bi nas morala navdajati, da to spoštujemo in cenimo. Ravno narobe kot se dogaja v vaši družini.
Potrebno pa je tudi potrpeti z ljudmi, ki ne znajo razmišljati s svojo glavo. Nič ne pomaga, da se z njimi prepiramo. Mlajše morda lahko še prepričamo, tistih, ki so polni predsodkov, pa ne moremo spreobrniti drugače kot z dobroto. Pogovor je veliko vreden, vendar mora biti pripravljenost zanj na obeh straneh.
Bližamo se veliki noči, največjemu krščanskemu prazniku. Te dni bomo imeli priliko veliko razmišljati o resnicah naše vere in o božji dobroti, ki se razodeva prav v njegovem usmiljenju. Tudi tvoje domače, ki odklanjajo vero, rešuje božje usmiljenje. Tvoja molitev je velika spodbuda, ki jih lahko pripelje do tega neskončnega usmiljenja. Pišeš, da se bojiš, da bi prišli pred obličje Boga neskesani. To je velika nevarnost, ker človek se privadi na odsotnost misli na svojo smrt in na svoje zveličanje. Verujemo pa, da je Božje srce, po njegovih razodetjih sv. Marjeti Mariji Alacoque in v zadnjem času po razodetjih sv. Favstini Kowalski, polno usmiljenja in zagotavlja posebne milosti zlasti ob smrtni uri. Zato smo v zadnjem času med nabožne predmete, ki jih nudimo našim bralcem v naših knjigarnah, vključili tudi kipe usmiljenega Jezusa (različnih velikosti), kot se je prikazal tej poljski redovnici.
Hvaležen sem za to, kar si zapisala, da moliš zame (in za duhovnike). Papež Frančišek pri nedeljski molitvi Angel Gospodov skoraj redno prosi vernike, “naj ne pozabijo moliti zanj”. Zaveda se, kako je potreben molitve vernikov in kako mu pomaga pri opravljanju njegove težke naloge vrhovnega pastirja Cerkve. Mislim, da se moramo tudi tej njegovi prošnji in odzivov vernikov zahvaliti, da imamo tako izrednega papeža. Preprost je in govori jezik, ki ga vsi razumemo. Bogu hvala zanj! Cerkvi je vrnil privlačnost. Imajo ga radi tudi tisti, ki niso katoličani in tudi neverni. Njegovi preprostosti in odprtosti se lahko zahvalimo za bratsko srečanje z moskovskim patriarhom Kirilom na Kubi. Velik korak k medsebojni spravi in sodelovanju med kristjani.
Velikonočni prazniki, ki letos prihajajo zelo zgodaj, bodo za nas vse preizkušnja, da se vprašamo, kaj smo naredili lani in zakaj bi letos ne storili še več. Včasih smo za veliki teden kaj več šli k maši, zlasti za sveto tridnevje.
Ne smemo se preveč bati hudobnega duha in njegovega vpliva. Brez božje volje nam ne more ničesar storiti. Bog je neskončno močnejši od njega in ne bo dopustil, da se nam preveč približa. Bati se hudobnega duha pomeni, da ne zaupamo dovolj Bogu, kar pa bi bilo zanj žaljivo.
Napisala si, da ti je Bog izkazal veliko posebnih milosti. Me veseli, da kljub težavam čutiš Boga blizu. To je veliko vredno. To je tudi posebna milost. Bog tudi tvoje družine ne bo zapustil, ker jo ti varuješ. Občuti to odgovornost. Če nam Bog veliko daje, bo od nas tudi veliko zahteval. V evangeliju je zapisano: “Po njihovih sadovih jih boste spoznali” (Mt 7, 16). Tudi od nas Bog zahteva sadove.

BOLE F., Pismo meseca, v: Ognjišče (2016) 4, str. 6.

Zajemi vsak dan

Če se obešamo na svojo preteklost, se obešamo tudi na slabo preteklost, na svoje grehe. Šele ko bomo črtali preteklost v celoti, tudi svoje zasluge, bomo črtali tudi svoje dolge.

(Anton Stres)
Sreda, 17. Julij 2019
Na vrh