Stara sem 18 let in imam že več kot eno leto zelo resnega fanta. Zelo se imava rada. Vse si poveva in si iskreno zaupava. Imava veliko skupnega, je pa tudi marsikaj, glede česa se ne strinjava, vendar si s tem ne delava problemov. Vedno bolj pa razmišljava o nečem, kar naju na začetku ni tako zelo motilo, sedaj pa, ko zveza postaja resna, je prešlo v bolečo razliko. Bojim se, da naju bo nekoč ločilo.

Problem je v tem, da on prihaja iz strogo neverne družine, medtem ko našo družino vera združuje in bogati. Vera mi veliko pomeni, je kot hrana za mojo dušo in težko bi živela brez nje. Njemu sem velikokrat govorila o tem, mu razlagala in želela, da bi doumel ali začutil pomen vere. Vendar tega ne more sprejeti za svoje, ne zato, ker noče, ampak enostavno ne more. Mogoče zato, ker mu je vera preveč tuja. Ne more je sprejeti, ker je odraščal v okolju, ki je bilo ne samo neverno, ampak celo veri nasprotno.

Zavedam se, da sva še premlada in da sva premalo časa skupaj, da bi že razmišljala o poroki. Ali bo poroka cerkvena ali samo civilna? On je seveda za civilno, ker se ne želi pripravljati na zakramente, zame pa je poroka v cerkvi bistvenega pomena. Ali pa, kako bova vzgajala otroke, kakšna bo najina družina? Ali bomo en 'tim' ali bomo razdvojeni in nesrečni? Težko je izbrati pravo pot. Vendar je treba poiskati neko rešitev in se odločiti. On misli, da je bolje, da se zalomi sedaj, kot pa kasneje.

Prosim vas, pomagajte mi, ker je to kot bolečina v meni, ki me mori. Prisrčna hvala in Bog vas blagoslovi.

Martina

pismo meseca 09-2014Biti mlad, kot si ti, pomeni, da imaš še vse življenje pred sabo. Delati načrte je obvezno, zaljubiti se v teh letih pa je naravno. Pomembno pa se je zavedati, da so odločitve, ki jih sprejemaš v mladosti zelo daljnosežne, zato jih sprejemaj z zavestjo odgovornosti. Tega je morda pri sodobni generaciji malo premalo, vendar pa to ne velja zate.

Poiskati je treba čim več skupnega in se o tem pogovarjati. Tako odkrivata dušo drug drugega. Fant in dekle, ki načrtujeta družino, morata najprej odkriti, ali sta 'kompatibilna', kot temu danes pravimo. Hudo bi bilo, če bi pozneje odkrila, da si 'gresta na živce'. Kaže, da pri vama tega ni. Pač pa sta odkrila, da sta si na nekem področju precej narazen. To je vprašanje vere. Sicer se nekoliko čudim, da sta za to potrebovala več kot leto dni, pa zaljubljencem se mora tudi kaj spregledati. Gre pa za stvar, ki je za srečno življenje družine zelo važna, kot si izkusila v svoji družini. Prav je, da te je to začelo skrbeti. Sicer praviš, da ste se o tem že pogovarjala in tako si pridobila nekaj točk.

Začela te je skrbeti poroka, ki je sicer lahko še daleč, pa vendar si postavljaš za enkrat še teoretično vprašanje: civilna ali cerkvena. Tvoj fant se ne bi rad pripravljal na zakramente. O tej možnosti sta gotovo že govorila, ker ti je že znan njegov odgovor. Ob tem razmišljanju si odkrila še neke druge probleme. Kako vzgajati otroke? Brez zakramentov? Prikrajšati tvoje otroke za to, kar je tebi prinašalo toliko sreče in veselja? Ne pokrižati otrok predno zaspijo? Ne jih učiti Sveti angel? Mislim, da tega ne bi bila sposobna. Tako lepo si zapisala: »Našo družino vera združuje in bogati.« Kako važno je premisliti o vsem, kar si v tem pismu pogumno začela. Ni nobene druge rešitve?

Najlepša rešitev bi bila tista, ki si jo predlagala fantu. Toda če hočeš nekaj sprejeti kot vrednoto, kot tvojo vrednoto, moraš najprej biti prepričan, da je zares vrednota. Sprejeti vero samo formalno nima nobenega smisla. Prva stvar, ki je brezpogojna, je to, da on tvojo vero spoštuje. Upam, da jo, sicer bi se ne zaljubil vate in ne bi hodil s tabo. Mora te spoštovati, od tebe ne sme zahtevati, da se svoji veri odpoveš. Sicer kakšen mož bi bil, če bi o svoji ženi, materi njunih otrok, mislil, da je 'neumna'. Če on iskreno spoštuje tvoje prepričanje, moraš tudi ti njegovo. Cerkev nikogar ne sili, da bi vero sprejel proti svojemu prepričanju. Da je vera nekaj dragocenega, nekaj potrebnega pri vzgoji otrok, da povezuje družino: "da jo združuje in bogati", ga boš morala prepričati ti. Ne toliko z besedami, kot z zgledom, obnašanjem, s tvojo molitvijo, s tem, da ga imaš še bolj rada, in da razume, kako je ta ljubezen s tvojo vero še bolj poglobljena.

Cerkev od kristjanov zahteva, da sklenejo zakrament svetega zakona, če pa eden ni krščen – kot verjetno tvoj fant – lahko krščanska stran sklene (z dovoljenjem škofa). cerkveno poroko, ne da bi nekrščeni moral sprejeti katoliško vero, je pa lahko navzoč. Obljubiti mora, da ne bo oviral krščanske vzgoje otrok. Poroka je (za katoliškega partnerja) zakrament z vsemi posledicami (prejemanjem zakramentov).

Cerkev je mati, ki ima vedno odprte roke za svoje otroke in za njihove drage. To bo morda prepričalo tvojega fanta, da bo začel bolj ceniti vero in Cerkev. Ko bo videl na tebi, kako te je s svojo vzgojo in zakramenti naredila za biser, s katerim se lahko on ponaša in ga občuduje, bo morda tudi sam želel postati njen član.

Spreobračati z zgledom je najtežji pa tudi najbolj prepričljiv način oznanjanja Jezusovega nauka, ki je naloga vseh kristjanov. Tako bi se uresničilo, kar je rekel neki modrec: »Svet ni slab, zaradi slabih ljudi, ampak zato, ker dobri niso dovolj dobri.«

BOLE, Franc. (Pismo meseca). Ognjišče, 2014, leto 50, št. 9, str. 8-9.

 

Vsi se veselimo poletja, ko so višje temperature in se bližajo dopusti, ko naj bi se oddahnili in morda tudi kaj premislili o svojem življenju.
Poletje pa je žal tudi čas, ko človek najraje ne bi šel k maši. Ko prideš v cerkev, imaš občutek, da si prišel na plažo, ob vseh ženskah v dekoltejih, prozornih bluzicah, pajkicah, kavbojkah, prekratkih krilih, moških kratkih hlačah, plastičnih sandalih ali šlapah … Da je mera polna, se pa zgodi še to: maša se je že začela, ko prihiti zamudnik, sredi evangelija še eden, pa treskajo vrata, oglasi se otrok in joka … pa joka … in joka do konca maše … Bog ne daj, da bi kdo postavil pred vrata napis na tabli: Maša, prosim, ne motite in ne vstopajte! Morda zraven še kakšnega moškega, ki bi pomagal narediti red.
Duhovniki pa ne rečejo nič … Nikogar ne opozorijo, nikogar ne oštejejo, nikogar ne pošljejo iz cerkve, ki se ne obnaša tako, kot je za svetišče Najvišjega primerno. Predvsem naj bi to naredili iz ljubezni do Njega. Resnično žalostno, kako je vam duhovnikom malo mar za ovce, ki so vam zaupane. Za vse to se bo nekoč dajalo odgovor, a na to pozabljamo, saj se o peklu in poslednji sodbi s prižnic praktično več ne sliši. Kje so časi, ko so duhovniki imeli hrbtenico in so znali udariti po mizi in narediti red v župniji kakor v cerkvi.
Bog je isti – danes, včeraj, jutri in vedno. Če so se včasih spodobno oblekli za cerkev v spodobno obleko, smo to dolžni storiti tudi danes. Duhovniki pa naj na primerno obleko in obnašanje v cerkvi opozarjajo. Spomnimo se besed Fatimske Lucije, da bo prišla moda, ki bo zelo hudo žalila Boga in Presveto Devico Marijo. Ti časi so tukaj in zdaj!
Zelo me moti še marsikaj, med drugim tudi to, kako se v naših cerkvah obnašajo turisti. Da ne omenim šolarjev in učiteljic, ki vehementno vkorakajo v cerkev kot krdelo z glasnim govorjenjem, smehom in neprimernimi oblačili sredi molitve pred Najsvetejšim.
Muslimani so nam lahko vzor v svoji gorečnosti do svojega boga. V mošejo ne smeš pomanjkljivo oblečen, ker imajo varnostnike in te bo zelo hitro ustavil, skoraj ubil s pogledom, in zahteval od tebe, da se oblečeš v kuto, če nimaš jope ali česa drugega, s čimer bi zakril svojo preveliko goloto. Da ne omenim tega, da moraš v mošejo bos … Enako je na vseh svetih krajih v Sveti deželi …
Bog se vas in nas usmili, ko bo prišla kazen, kakor je napovedano v Janezovem Razodetju. Morda je ta čas že tik pred vrati. Dobremu Bogu vsekakor res lepo vračamo za vse dobro, s katerim nas obsipa, z resnično “lepim obnašanjem, spoštovanjem, ljubeznijo …”
Valter

pismo meseca 09 2019aProblem primerne obleke, na katerega opozarjate v svojem pismu, objavljamo ob koncu poletja, čeprav bi to bolj spadalo v začetek poletnega časa. Vendar pa je to težava, ki jo vedno občutimo, zato pismo objavljamo sedaj. Samo strinjam se lahko z mnogimi vašimi trditvami, kako je neprimerna obleka odraz šibke vere in nespoštovanja do Boga pa tudi do sočloveka. Sodobna družba da izredno veliko na zunanjost. Pomislimo, koliko denarja ljudje zapravijo za obleke, ličila pa za razna shujševalna sredstva, fitnese in telovadnice. Kako so ljudje pozorni na obleko na primer na maturantskem plesu ali pri porokah!
Ne morem pa se popolnoma strinjati z vašo trditvijo, da duhovniki ne naredijo nič in da “nikogar ne oštejejo, pošljejo ven iz cerkve, če se ne obnaša” pravilno ali ni oblečen dostojno. Mislim, da bi tak oster, morda celo osoren duhovnikov nastop vzbudil prej zavračanje kot spreobrnjenje. Končno po mnogih cerkvah visijo lepaki, kjer je narisano, kako bi morali ljudje prihajati v cerkev (ne s sladoledom, ne s psi, ne pomanjkljivo oblečeni…), pa očitno ne zaležejo. Ljudje bi se ob ostrih duhovnikovih besedah zgražali, namesto da bi se zamislili. Celo očitali bi mu, da od ‘dušnega pastirja’ ne pričakujejo, da bo tako natančno gledal telesa, zlasti koliko niso ‘pokrita’. Mislim, da je to prej stvar družinske vzgoje.
Zakaj tako menim? V gimnaziji sem si pri psihologiji izbral referat o tem, kako iz zunanjega obnašanja spoznamo človekov značaj. Tudi iz oblačenja. Domišljal sem si, da bom po tem referatu takoj ‘prebral’ ljudi. Toda nekaj mi je od njega vendarle ostalo. Vsaka večja ekstravaganca, vsaka velika izrednost v oblačenju kaže, da je nekaj narobe s človekovo notranjostjo. Kričeče ali pomanjkljivo oblačenje je tih krik: “Tukaj sem, poglejte! Opazite me!” Tako lahko razumemo tudi izredno kričeče oblečene ljudi. Ali mlade z nadvse vpadljivimi frizurami.
Ker je oblačenje stvar človekove notranjosti ali, kakor bi rekel Jezus, stvar srca, bi morali najprej spremeniti človekovo notranjost, njegovo srce, da bi se to potem poznalo tudi na zunaj. Konkretno pri oblačenju. Bolj kot ‘nadiranje’ ljudi bo zalegla vzgoja srca. Pred časom sem bral pogovor s slovenskim koroškim duhovnikom, ki službuje v Zilji. Med drugim je dejal: »Verjetno se je pozabilo na bistveno, na tisto srčno kulturo, ki mora biti povsod in v vsakem človeku. Morda smo tudi pretiravali s tem, kako pomembno je govoriti slovenski jezik, pozabili pa smo na to, kako veliko bogastvo je, če govoriš dva jezika. Pozabili smo na srčno kulturo.« Da, pozabili smo na srčno kulturo in na vzgojo srca, srca, ki se prenavlja v Bogu.
pismo meseca 09 2019bStrinjam se z vami, da si niti turisti niti šole ne morejo ogledovati cerkve, ko poteka v njej bogoslužje. To je pravilo, ki ga pozna ves kulturen svet. Morda ne bo odveč napis pri vhodu ali pa reditelj, ki bi obiskovalcem povedal, da z obiskom cerkve počakajo, ker v njej poteka bogoslužje. Kulturni ljudje bodo to razumeli.
Slikanje Boga, ki komaj čaka, da se maščuje, ki udarja in kaznuje, ni evangeljsko. Saj Bog ni ‘policaj’, ki bi prežal na grehe ljudi in jih zasačil v prekršku ter se nato sadistično maščeval. Človek se za svoja nepravilna dejanja kaznuje sam, ne pa Bog. To v našem času vidimo na primeru odnosa do okolja. Ljudje že dolga leta uničujemo naravo, ki je delo Božjih rok. Sedaj se nam to ravnanje maščuje. Na to smo pozorni, na druga ‘maščevanja’, ki si jih nakopljemo, pa ne.
Strinjam se z vami, ko pišete, da “dobremu Bogu vsekakor res lepo vračamo za vse dobro, s katerim nas obsipa, z resnično lepim obnašanjem, spoštovanjem, ljubeznijo …” To je temelj. Zavedati se Božje ljubezni in jo hvaležno vračati, tudi z dostojnim oblačenjem. Vsekakor je bolj modro, da si prizadevamo za versko poglabljanje in prenovo srca in potem se bo izboljšal čut za primerno obleko. Srce, ki je polno Boga, ne bo potrebovalo vpadljivih oblek in pomanjkljivega oblačenja, da bi opozarjalo nase, ker mu Bog zadostuje.
Rustja Božo, Pismo meseca, Ognjišče, 2019 leto 55, št. 9, str. 6-7

Že dolgo nazaj mi je mama grozila, da me bo udarila in me tudi je, ko je bila jezna name, vendar po nepotrebnem. Takrat sem se začela spraševati, ali ima Bog rad mojo mamo kljub takim njenim škodljivim dejanjem in poniževalnimi besedami, ki mi jih je prizadejala kot diktator. In ko sem bila majhna, me je že udarila in kdaj tudi natepla ter ozmerjala in poniževala z besedami. Tudi se mi ne zdi prav, da hodi k maši, v cerkev in k spovedi, potem pa še vedno greši. Mama nima takega odnosa do mene, kot bi ga morala imeti, ker me še vedno krega, kdaj mi še grozi, udari in tudi brcne. Zakaj se še nič ne spremeni v obnašanju na bolje, če hodi k maši in k spovedi? Zakaj ji Bog ne da kakšne lekcije v slogu: če bo še kdaj nesramna do mene, da bi jo kaznoval z takšno kaznijo, da ne bo nikoli več taka diktatorka brez srca do mene? Ali ima Bog rad take ljudi, ki so naredili samomor, ker niso marali več živeti? Zakaj Bog dopušča, da so vojne na svetu in sovraštvo in ljubosumje?
Emilija

pismo meseca 09 2018Bog ljubi vse ljudi, tudi tebe, Emilija, ki si napisala to pismo. Ljubi tudi tvojo mamo, za katero ti zatrjuješ, da se ne obnaša pravilno do tebe. Ko sem napisal, da Bog ljubi tudi tvojo mamo, to ne pomeni, da Bog odobrava vse, kar dela tvoja mama, kar delaš ti in kar delajo drugi ljudje. Bog ljubi človeka tudi takrat, ko ta dela narobe in se ne drži njegovih zapovedi. Ne ljubi ga zato, ker bi odobraval njegovo nespoštovanje zapovedi, ampak da bi človeku omogočil, da se spreobrne in se vrne k njemu. Torej ljubi tudi tvojo mamo in vse, ki grešijo, a zato, da bi se spreobrnili. Na koncu sprašuješ, ali Bog ljubi tudi “ljudi, ki so naredili samomor”? Da, tudi te ljubi. O tem si lahko več prebereš v odgovoru na pismo Kje iskati tolažbo po samomoru najbližjih, ki je bilo objavljen v julijski številki Ognjišča na str. 38–39, in v odmevu na to vprašanje v tokratnem Ognjišču.
Nadalje sprašuješ, zakaj tvoja mama ne “spremeni svojega obnašanja, če hodi k maši in k spovedi”? Dejstvo je, da tudi tisti, ki hodimo k maši in k spovedi, vedno znova grešimo. Seveda nas obiskovanje maše in prejemanje zakramentov ne odvezuje, da lahko delamo, kar hočemo. Nasprotno! Obvezuje nas, da se vedno znova trudimo za krščansko življenje, za izpolnjevanje zapovedi, v tvojem primeru za lep odnos do bližnjih. K maši hodimo zato, da bi nam sodelovanje pri maši pomagalo, da ne bi grešili več. Isto velja za spoved. K temu zakramentu hodimo zato, da nam ta pomaga odpravljati napake in se truditi za bolj krščansko življenje. Kristjani verujemo, da v zakramentih prejemamo moč za spreobrnjenje in življenje po veri.
Človek je svobodno bitje in Bog spoštuje njegovo svobodo. Tudi v tem, da v svoji svobodi greši. O tem nam govorijo že prva poglavja Svetega pisma. Bog bi lahko preprečil prvima človekoma, da ne bi grešila, a bi s tem izničil njuno svobodo. Ne bi ustvaril človeka s svobodno voljo, ampak robota, ki bi slepo izpolnjeval njegove ukaze. Očitno pa Bog ni hotel ustvariti robota, ampak človeka z neizmernim dostojanstvom in s svobodno voljo.
Nekateri teologi zatrjujejo, da v tem tudi tiči skrivnost pekla: Bog tako spoštuje človekovo svobodo, da dopusti, da se človek tudi za večno oddalji od njega, če se je zato svobodno odločil. Torej ni Bog ‘krut’, da nekoga ‘pošlje’ za vso večnost v pekel, ampak Bog tako spoštuje človekovo svobodo, da dovoli, da se človek v svoji svobodi odloči, da se loči od Boga in gre v pekel.
S povedanim sem že nekoliko odgovoril na tvoje vprašanje “zakaj Bog dopušča, da so vojne na svetu in sovraštvo in ljubosumje?” Bog bi moral človeku odvzeti svobodno voljo, da bi človek ne več grešil in delal slabo. Seveda pa se zla, hudega na svetu ne da do konca razložiti, ker je to skrivnost, ki je ne bomo nikoli do konca razumeli. Ostaja pa dejstvo, da je človekova narava ranjena po izvirnem grehu in zato je človek tudi grešno bitje, a v zakramentih, ki jih je postavil Kristus, more najti moč za vračanje k Bogu.
To velja tudi za tvojo mamo. V vajinem odnosu gre narobe, ker je, kot praviš, mama preveč stroga in avtoritarna. Ti praviš diktatorska. Boli te, ker te je že udarila. Ne vem, za kakšne udarce gre, a fizičnega nasilja nad otroki ne more nihče odobravati. Sicer pa najbrž bolj kot udarec boli srce, ki je občutilo ponižanje, nesprejetost in krivico, če je bil določen vzgojni ukrep neupravičen. In zdi se, da je pri tvoji mami kakšen ukrep krivičen, saj praviš, da te je mamam udarila in je bila jezna nate “po nepotrebnem”. Ne zagovarjam tega, da se otroka ne sme kaznovati, vendar se tega nikoli ne sme storiti po nepotrebnem. Če si pismo sama napisala, si že toliko stara, da veš, da so starši dolžni vzgajati otroke, jih opozoriti, če ne delajo prav ali ne ubogajo, toda tega ne smejo delati s prisilo. Lahko rečemo, da tudi tu velja podoben vzorec kot pri Bogu. Bog tako ljubi človeka, da mu omogoči, da se spreobrne, podobno naj bi tudi starši ljubili svoje otroke, da bi se tudi ti zaradi starševske ljubezni vedno znova odločali za dobro. Zaradi krivičnih kazni, nasilja in poniževanja se pač ne bodo.
Seveda pa starševska ljubezen ni v tem, da otrokom vse dovolijo. Ker jim želijo dobro, jih opomnijo, ko delajo narobe, da jih vzgajajo k dobremu, tudi takrat, ko otrokom ni lahko. Saj poznamo nekoliko ‘izrabljen’ primer, da ne ljubijo otroka tisti starši, ki mu dovolijo, da se igra z orožjem, ampak tisti, ki mu to prepovejo. Pa je ta prepoved za otroka neprijetna, ampak ker ga starši ljubijo, mu prepovedo, kar je nevarno, čeprav otrok v tistem trenutku tega še ne razume.

RUSTJA, Božo. (Pismo meseca), Ognjišče, 2018, leto 54, št. 9, str. 6-7.

Stara sem sedemnajst let, to se pravi, v letih, ko človek začne gledati življenje z drugačne strani, začne razmišljati o stvareh drugače, kot je navajen, skratka odrašča. Kot prvo naj povem, da sem verna, v cerkev pa zaidem redko. Zakaj? Verujem v Boga kot eno višjo silo, ne verujem pa v Jezusa, kot ga opisuje Sveto pismo. Vem, da je obstajal, vendar pa je bil človek kot jaz in vsi ostali 'grešniki'.
Verouk mi je bil do osmega razreda »nujno zlo«. Hodila sem pač enkrat na teden v župnišče, zdolgočaseno sedela in poslušala predavanje. Vedno smo poslušali same dolgočasne stvari iz življenja svetnikov in kako so bili vsi brez greha, vse svoje življenje so živeli samo za vero, Boga. Niso imeli nič denarja, bili so reveži ... in podobne zgodbice. In takrat smo mi vse to požirali, se učili, ali če uporabim šolski izraz, »piflali«, in verouk res ni imel tistega smisla, kot bi ga moral imeti.
Potem je prišla birma in dve leti pa še pol smo se pripravljali nanjo, da bomo res vsi zreli zanjo. Učili smo se »kot norci« neka vprašanja. Na koncu naj bi znali na vsa vprašanja pravilno odgovoriti in še vse naloge, ki so spadala v rubrike: Zapomni si, Ponovi ... No, tudi birmo smo »dali skozi« in cela naša veroučna skupina se je razpršila. Pri maši ni nikogar več, mladinskega verouka pa sploh ni, oziroma je, vendar je število udeležencev prav sramotno za tako veliko župnijo. Tako vzgojo nam je dala naša verska šola v preteklosti.
Včasih sem pogrešala to našo skupino, saj smo le preživeli konec otroštva skupaj, danes je ne pogrešam več. Našla sem si novo družbo, novo zabavo in to daleč stran od cerkve. Zdaj preživljamo večere v zakajenih lokalih, plešemo v ritmu punka, sestajam se s fanti, ki imajo dolge lase, kadijo... Ja, to je zdaj naša zabava; prevečkrat se zatekamo k alkoholu, tudi mamilom, toda vse to je postalo del našega življenja. Imam se za dokaj zrelo osebo, šolo delam brez problemov, v načrtu imam še študij in vem, da bom nekoč nekaj postala. Dobro vem, kje je meja, vem, kje se moram ustaviti, ampak naše življenje je pač danes drugačno.
Saj včasih si zaželim, da bi sedela kje v kakšni prijetni sobici s svojimi prijatelji; imeli bi kitaro, peli bi in se pogovarjali o naših osebnih problemih. In tako si jaz predstavljam veroučno skupino, brez težav bi se odrekla mojim večernim rutinam in se priključila krogu prijateljev. Vendar tega v moji okolici ni. Ni interesa, da bi nastala ena taka skromna skupinica, vsak, ki to sliši, pravi, da za verouk pa ni časa, da ga je osem let dovolj. Zapiramo oči pred dejstvom, da je Cerkev samo ena stranka. Ne najdem ustreznejšega izraza. Pa zgodovina krščanstva: ali ni bila ravno Cerkev tista, ki je pobirala desetino vseh pridelkov ubogim kmetom in na ta način bogatela? Zidali so bogate cerkve, posestva so bila velika, ljudstvo je pa umiralo od lakote.
In potem smo mi krivi, ker se oddaljujemo od vere. Nismo, ni naša krivda. Mladi smo in se zatekamo k tisti stvari, ki je bolj zanimiva, kjer se počutimo domače, kjer imamo prijatelje, vrstnike. Iščemo pravo pot v življenje, ustvarjamo si svoj jaz in cerkev nam pač ni znala pokazati smeri. Mladi imamo drugačne interese in drugačne navade kot nekoč, in če nam je ena stvar nezanimiva, gremo pač drugam, v drugačno okolje.
Vem pa, da ni povsod tako. Opisala sem izključno naš primer in mogoče je marsikje podobno. Vem pa tudi, da obstaja veliko skupin, kjer kaplan ali sestra preživijo veliko skupnih trenutkov z mojimi vrstniki. Kar naprej tako. Mi pa smo poiskali to drugje in to še ne pomeni, da ta naša mladost zato vodi samo v propad.
Aleša

pismo meseca 09 2008Iz tvojega pisma izvemo marsikaj iz prve roke. Najprej, kakšno je stanje dobršnega dela današnje mladine, zlasti tiste, ki živi v mestih ali blizu njih. Ne bi posploševal, ker vemo, da tisti, ki živijo drugače, niso tako hrupni in se ne razkazujejo. Je pa v tvojem pismu in tudi najbrž v tvojem življenju veliko nedoslednosti. Ti si si ustvarila ali so ti ustvarili tako površno razlago o Jezusu, da opraviš z enim samim stavkom, »bil je človek kot jaz in vsi ostali 'grešniki'«. Če beremo zgodovinske »dokumente«, to je evangelije, druga pričevanja sodobnikov, tega ne moremo trditi. Kako bi mogel potem oznanjati nauk, ki je spremenil svet? Učil je, da smo pred Bogom vsi enaki in to v dobi, ko je vladalo suženjstvo, ko ženska ni imela nobene veljave v javnem življenju. Nad moč in bogastvo je postavil ljubezen, nad izkoriščanje služenje, nad maščevanjem odpuščanje. Še danes se nam zdi ta nauk revolucionaren, če bi ga uresničevali, bi ne bilo več vojn, krivic, umorov, tatvin, sovraštva ... Civilizacija, kultura, socialno čutenje, vse ima korenine v njegovem nauku.
In ti ga označiš »bil je človek kot jaz«. Kako si moreš potem razložiti, da je njegov nauk osvojil svet (danes je kristjanov milijarda in pol), da so njegovi učenci dali življenje zanj? Prenesli so krivično obsodbo na smrt kot največji dokaz ljubezni do svojega učitelja. Tudi danes je ogromno ljudi, ki ga imajo za vzor, za odrešenika. Ali misliš, da so vsi ti ljudje prišli ob pamet, da smo vsi lahkoverni, tudi tisti, ki smo se v ta nauk poglabljali na fakulteti, tudi tisti, ki smo se posvetili oznanjanju tega nauka z vsemi posledicami, ki so sledile, zlasti v preteklem komunističnem sistemu? To velja zame in tudi za tvoje katehete in duhovnike. In če pomislim, kakšne »uspehe« so želi in žanjejo, je res treba premisliti, kaj nas v to sili.
Tvoje sodbe, kako ste poslušali same »dolgočasne stvari iz življenja svetnikov, kako so bili vsi brez greha«, so malo za lase privlečene, saj nihče ne trdi, da so bili svetniki brez greha. Kako ste se morali »guliti«, je tudi enostransko. Morda res kak katehet pretirava pred birmo, ko ima – kot misli – edino priliko, da od birmancev nekaj zahteva ali da jih nekaj nauči. Na splošno pa velja, da je verouk najlažji predmet, kjer vsi, ki se količkaj potrudijo, dobijo dobre ocene. Sicer pa se je bilo treba »guliti« tudi za šolo, pa se nad tem ne pritožuješ. Verouk, ki naj bi dal smernice za življenje, pa naj bi bil tako odveč.
To, da je Cerkev »samo ena stranka«, je res originalno in to prvič slišim. Poznaš ti kakšno stranko, ki bi »vzdržala« 2000 let? Jaz ne in tudi to bi ti moralo dati misliti. Šla je skozi krvava preganjanja od samega začetka, preživela imperije in velika kraljestva, vdore barbarov, Turkov, v prejšnjem stoletju nacizem, fašizem in komunizem. Vse je propadlo, Cerkev pa je še vedno živa in dejavna. V tvojem pisanju je očitno to, kar so pri nas učili v šoli o nazadnjaški in izkoriščevalski Cerkvi. Cerkev ni pobirala desetine, živela je od darov. Deset odstotkov so zahtevali od svojih podložnikov fevdalni gospodje. Danes pobere država 40% od plače, pa se nam zdi to normalno. Malo več kritičnosti do današnje družbe bi pričakoval od tebe. In malo manj krivičnosti do Cerkve. Glede tistega, kako veš, do kje smeš tudi v zabavi in uživanju alkohola ali mamil, bi ne bil tako zelo prepričan. Vsi pijanci trdijo, da lahko nehajo piti, kadarkoli hočejo. Dejstvo pa je, da ne nehajo. Samoprevara je najbolj kruta od vseh prevar. Da se to ne bi zgodilo tudi tebi! Takrat boš obžalovala, da si se oddaljila od Cerkve. Zato mi duhovniki delamo, kar delamo, bolj ali manj uspešno, da bi vas obvarovali tega razočaranja. Sicer pa si povedala tudi marsikatero resnico, ki nam daje misliti. Hvala ti za to.
Franc Bole (oče urednik), Pismo meseca, Ognjišče, 2008, leto 44, št. 9, str. 6-7

pismo meseca 09 2016Bila sem sprejeta v porodnišnico, Jokala sem in jokala. Preden je prišel mož za menoj v bolnišnico, me je še ena zdravnica prepričevala, naj pristanem in podpišem za splav. Rekla je, da se tudi brez otrok da živeti. Naslednji dan se bodo zdravniki na konziliju odločali, kako in kaj bo s prekinitvijo nosečnosti.

Nekaj v meni je govorilo: ali sedaj ali nikoli. Prišel je mož, šla sva na pogovor k moji ginekologinji, ki je možu razložil situacijo glede nosečnosti, prekinitve ... Šla sva na kozarec vode, se pogovorila in prišla k sebi z odločitvijo, da ne podpiševa za splav – imela bova tega otročka. Bila sem v močnem strahu. Šla sem na ultrazvok. Pregled je bil opravljen tako hitro, da sem komaj utegnila vprašati, če je z otrokom vse v redu. Potrdila mi je ... Močno sem se oddahnila, obenem pa sem dobila še več moči in upanja, da sva se z možem prav odločila, da ne pristaneva na splav. Med samo preiskavo mi je bilo zelo hudo, vendar z željo po tem otročku sem zbrala vse moči in dosegla čudežno dobre rezultate. Nosečnost se torej nadaljuje! Bodi zdrav, otroček, drži se! sem si rekla, ni važno, ali si fantek ali punčka. Vesela sem, da nisem pristala na splav. Upam, da bova zdržala, otroček moj, in oba ostala živa – skupaj. Za vsak dan s teboj bom hvaležna Bogu, zdravnikom, sebi, atiju ... Želim, da bi imela še naprej moč potrpljenja in močno voljo. Po prvomajskih praznikih so mi obljubili, da bom sprejeta v bolnišnico. Prišla sem pripravljena na sprejem. Potem so rekli, da iz tega ne bo nič. Pridite ponovno prihodnji teden. Zopet pridem čez en teden v bolnišnico, kjer naj bi ostala do poroda. Odšla sem na oddelek ... V sobi smo ležale: nosečnica v sedmem mesecu, ki je čakala porod mrtvega dojenčka. Srečna mamica tik pred porodom. Ženska, ki je prišla opravit peti splav (ne zaradi bolezni). In jaz, ki so mi napovedovali slabo ali vsaj nič dobrega.

    Otrok je dar bratom in sestram, staršem, vsej družini. Njegovo življenje postane dar za same darovalce življenja, ki bodo nujno čutili navzočnost otroka, njegovo deležništvo pri njihovem bivanju, njegov prispevek za skupno dobro in za dobro družinske skupnosti. (sv. Janez Pavel II.)

Naslednji dan je bila vizita. Ko je prišla moja ginekologinja do mene, mi je rekla, da je internistka odločila, da naj grem še za en teden domov. »Če boste tukaj, se bo zdravnikom zmešalo, ker me bodo gledali, ali pa meni, ker v bolnišnici čakam na rojstvo ali smrt.« Res, da nas je bilo pošteno strah za najino življenje, a mi ni bilo vseeno slišati besede, da naj zopet grem domov. Doma sem bila cele dneve sama, ker je mož delal, kar pa zame ni bilo ravno prijetno. Res je, da imam veliko dobrih ljudi okrog sebe, a če si v bolnišnici, imaš zdravniško osebje blizu in ti lahko pomagajo. Še posebno v mojem primeru, ko so se zdravniki bali najhujšega. Ko je zdravnica videla mojo stisko, je rekla, da preden grem bo še vseeno naredila ultrazvok, da se prepriča, kako je z otročkom.
Šla sem na ultrazvok, na kar zdravnica glasno povzdigne glas in reče: »Tukaj boste ostala, gospa! Mora biti intenziven nadzor otroka, ki ne dobiva več dovolj kisika in zaradi nevarnosti zanj bo moral biti carski rez.« In glejte, če mi zdravnica pred odhodom domov ne bi naredila ultrazvoka, bi pač šla za en teden domov in se na porod vrnila z mrtvim dojenčkom. Začela se je borba za življenje.

    Žene, vaša poklicanost je, da varujete domače ognjišče, da ljubite vire življenja, da imate srce za novi rod. Priče ste skrivnosti začetkov življenja ... Roteče vas prosimo, da predvsem skrbite, da se ohrani človeški rod. (koncilska poslanica ženam)

Najprej so rekli, da bomo skušali roditi tisti dan. Zbirala sem zadnje moči, pogum in čakala ... Prišel je naslednji dan. Noč je bila dolga, dolga ... Nisem spala, molila sem, premišljevala o otročku, se bala trenutka resnice, ki je bil vedno bližji. Kaj če so imeli zdravniki res prav in bova oba umrla? Noro, tega občutka ne privoščim nikomur.
Pride zopet čas vizite in po dolgem premisleku porod prestavijo še za en dan. Resnično sem občutila hudo stisko tudi pri zdravnikih. Zgodaj zjutraj pride sestra v sobo in me odpeljejo. Z živci sem bila že čisto na koncu, nakar pride k meni še internistka in reče: »Ne vem, ne vem, gospa, če bo šlo, jaz sem vam dovolj zgodaj povedala!«
Priklopili so mi infuzijo in sledila je pot v operacijsko dvorano, kjer me je čakalo veliko ‘zamaskiranega’ osebja. Začela se je operacija. Bolečine začnejo naraščati, nakar na ves glas zakličejo ime sinčka. Pred porodom sem namreč povedala ime za fantka ali punčko. Ne da se opisati tistega trenutka sreče in poljuba našemu angelčku. Zdrav je, hvala Bogu, vse je v redu!

    Bog skrbi za vse stvari, kako mora skrbeti šele za svoje lastno življenje v nas. Ne more nas razočarati. Življenje je največji Božji dar človeštvu in ljudje smo ustvarjeni po Božji podobi. Življenje pripada Bogu in nimamo pravice, da ga uničimo. (sv. Terezija iz Kalkute)

Odpeljali so naju na oddelek. Naš korenjak se je dobro držal. Skupaj sva zmagala, mogoče najtežjo preizkušnjo v življenju. Hvala Bogu, ostala sva živa. In za konec povem še to, da je naš angelček tudi dokaj zdrav. Raste v zdravega fanta in na svoj deveti rojstni dan je prejel prvo sveto obhajilo. Hvala Bogu za ta dar življenja
Klara

V avgustovski številki Ognjišča smo objavili pismo matere, ki je storila splav, in posredovali njene občutke, obžalovanje tega dejanja. Tokrat objavljamo pismo matere, ki se je z vsemi močmi borila, da bi ohranila svojega otročka, čeprav je bil ‘ves svet’ proti njej. Mož jo je podpiral in zmagala sta. Ko beremo, kaj vse je morala prestati, se skoraj zgrozimo. Vendar če se postavimo na stališče, da je življenje otroka več kot vse druge rešitve, se zavemo, da je dokončna odločitev ohraniti življenje vredna vsakega tveganja. Tako trdno in dokončno odločitev ti lahko da samo vera in moč božje milosti.

    Mislim, da ne bi smel nihče dvigniti roke zoper življenje, odkar je življenje, božje življenje v nas in tudi v nerojenem otroku. Mislim, da mora Bog slišati jok otrok, ki so umorjeni še pred rojstvom ... (sv. Terezija iz Kalkute)

Vse prestano trpljenje se pozabi, radost nad življenjem pa ostane. Nedopovedljiva nagrada je tudi mir vesti, ker si se odločil prav. To se ne dogaja samo v tako tragičnih okoliščinah, ki jih je doživljala ta mamica, v manjši meri se dogaja tudi nam, ko se odločamo za žrtev, zvestobo načelom, lastni vesti. Velikokrat pa gremo po udobnejši, ‘široki’ poti, ki ne vodi k sreči. Koliko več bi bilo v našem življenju veselja, če bi šli ‘skozi ozka vrata’ in po strmi poti, ki vodi v večno življenje. Ko se navadimo izbirati žrtve, nam postanejo bolj lahke in sprejemljive. Morda se nam prav zato zdi življenje težko in včasih tudi neznosno. Potrebno bi nam bilo malo več ‘vaje’ in odločnosti, da pogumno prisluhnimo Jezusu, ki nam govori: »Če hoče kdo iti za menoj, naj se odpove sebi in vzame svoj križ ter hodi za menoj« (Mt 16,29).

urednik oče Franc Bole - Ognjišče (2016) 9, str. 6

Odločila sem se, da vam napišem, kaj mi leži na srcu. Sem starejša upokojenka, vdova s tremi preskrbljenimi otroki, z dvema hčerkama in sinom. Vsi imajo že svoje otroke in tako imam štiri vnuke.
Ko gledam televizijo in berem časopise, kako ubogi nedolžni otroci trpijo po svetu in od lakote umirajo, se kar razjezim nad Cerkvijo, ko pridigate in pišete, da bi morale mlade družine imeti več otrok.
Ali se vam nič ne smilijo, kako narod trpi po svetu, pa mladi ljudje, ki so brez službe? Vprašam vas, kdo ima največ otrok? Samo ubogi narod! Bogataši jih niso imeli nikdar in jih tudi ne bodo imeli. Pojdite na Kosovo, kjer jih imajo kot zajcev pa jim še nekaj hrane pričarajte.
Sem verna, hodim k maši in tudi na Ognjišče sem naročena, sem pa proti, da bi imele samo revne družine veliko otrok. Kaj pa vojske? Največji pokoli se godijo tam, v svetih deželah, ker ne morejo preživeti otrok. Vprašam vas, kje je Bog, da tega ne vidi?
Tudi splavu Cerkev nasprotuje. Kaj pa briga Cerkev, če ženske naredijo splav? Za tiste pa ni greh, ki ubijajo te nedolžne otroke in ljudi? Cerkev naj se briga za to, zakaj so vojne, rojstvo otrok pa naj pusti mladim.
Lidija

pismo meseca 08 2019aKar malo sem se zamislil ob vašem pismu. Najprej zato, ker sem mislil, da kristjani vendarle drugače razmišljamo kakor večina drugih ljudi. A očitno ni tako, ker je dejstvo, da tudi nekateri kristjani zagovarjajo splav in nekateri so celo soudeleženi pri tem. Težko tudi razumem vašo naperjenost proti otrokom. Pravite, da mnogi otroci po svetu trpijo lakoto, ker je preveč otrok. Čisto tako preprosto vendarle ni. Ne, tisti otroci so lačni, ker so njihovi državni voditelji nesposobni ali pokvarjeni. Navajate uboge dežele. Na primer Afriko. Nekatere države so tam zelo bogate z redkimi kovinami in podobnim. Samo od dobička tistih rudnikov bi država lahko s pravičnimi davki pobrala toliko sredstev, da bi nahranila otroke. Še boljše bi bilo, če bi rudarje in druge delavce pravično plačali, da bi lahko preživeli svoje družine, če bi začeli graditi ceste in drugo, kar je potrebno za izkoriščanje rud in bi tam spet zaposlili veliko staršev, ki bi s pravično plačo lahko preživljali sebe in svoje otroke. Torej za revščino ni krivo veliko število otrok, ampak nepravičnost in nepravilnosti v družbi.
Govoriti proti otrokom v Sloveniji in celi Evropi je nesmiselno, saj se število prebivalcev zmanjšuje in, kar je tudi zaskrbljujoče, prebivalstvo se vedno bolj stara. Kdo bo plačeval v pokojninski sklad, če ne bo otrok in mladih? Ta se bo brez mladega prebivalstva sesul. To postaja že velik problem tudi v Sloveniji. Družinam z več otroki bi se morali pokloniti, ker so naša prihodnost.
Navajate tudi brezposelnost mladih. Če ne bo otrok, bo dolgoročno brezposelnost še večja. Kdo bo kupoval igrače, otroške obleke in obutev, če ne bo otrok? Torej bodo tovarne propadle in ljudje bodo šli na cesto, ker ne bo več kupcev. Brezposelni bodo učitelji in profesorji, ker bo na šolah vse manj razredov. In to se ponekod že tudi dogaja. Ponekod zapirajo šole, ker ni otrok.
Naj na vašo ‘skrb’ zaradi preveč otrok odgovorim s primero. Dva prijatelja gresta po puščavi. Nimata več vode in umirata od žeje. Pa reče prvi: »Voda je velika nevarnost. Globalno segrevanje bo povzročilo, da bo poplavila obsežna ravninska področja.« Drugi mu bo nasprotoval: »Ne, voda ni pogubna. Naju bi rešila, če bi jo sedaj imela.« Podobno je v našem okolju nesmiselno govoriti o prevelikem številu otrok. Pred kratkim sem prebral, da je v Sloveniji prvič po desetih letih manj kot 20.000 rojstev, kar pomeni, da prebivalstvo upada, ker je več umrlih kakor rojenih. V podobnem položaju je cela Evropa. Omenjate Kosovo. Celoten Balkan se bo čez nekaj let soočal z veliko demografsko krizo, ker ne bo več mladih in otrok. Močno izseljevanje iz teh krajev jih bo skoraj opustošilo, kjer bodo ostali samo starejši. Še kako si bodo želeli takrat otroškega joka v vaseh, ki izumirajo. V levičarskem tedniku Mladina sem prebral mnenja nekaterih strokovnjakov, ki opozarjajo na pomanjkanje prebivalstva, ki mu bomo priče v prihodnosti. Za Evropo in Severno Ameriko je znano, kako zaskrbljujočo demografsko strukturo prebivalstva imata. Toda ti strokovnjaki opozarjajo celo na problem Kitajske, kjer so izredno dolgo omejevali število rojstev. V prihodnosti jih bo pestil problem prevelikega števila starih ljudi. Na stanje prebivalstva in rojevanje otrok je treba gledati daljnoročno.
Veliko ljudi se jezi nad priseljenci, toda zakonitost je, da prazen prostor (vakuum) teži po tem, da je napolnjen. Prazen prostor, kjer ni (mladih) prebivalcev, bodo dolgoročno zasedli pripadniki drugih narodov, narodov, ki imajo več volje do življenja. Ne bo prvič v zgodovini, da bodo propadale civilizacije. Propadle pa so tiste civilizacije, ki so se pokvarile, ki so uničile družino in niso več hotele imeti otrok, ker jim otroci niso bili več vrednota.
pismo meseca 08 2019bZ vami se lahko strinjam, da v vojnah otroci zelo trpijo. Težko je gledati prizore ranjenih ali celo ubitih otrok. Težko gledati zapuščene in lačne otroke. A tega problema spet ne bi rešili s tem, da matere ne bi več rojevale. Niso te matere krive za vojne, ampak so krivi drugi, predvsem ljudje, ki imajo moč in bogastvo in odločajo o vojnah. Sprašujete se, kje je Bog, da ne vidi trpljenja otrok v vojni? Zapleteno vprašanje, kakor je zapleteno vprašanje zla v svetu, a na kratko naj zapišem, da Bog še kako dobro vidi to trpljenje in sliši jok otrok in krik mater. To trpljenje ni po njegovi volji, saj je posledica nespoštovanja njegovih zapovedi. Bog bi moral odvzeti človeku svobodno voljo in iz človeka narediti robota, da bi zatrl zlo. Zato je vsako tako trpljenje, kakor ga vi opisujete, krik vsem, da se spreobrnemo in zaživimo po Božjih zapovedih.
Na koncu pa še vaša jeza nad Cerkvijo, ki nasprotuje splavu in se sprašujete, kaj se Cerkev v to vtika. Priporočate ji še, naj si raje prizadeva za mir. Mimogrede naj omenim, da najbrž nihče v svetu ne naredi za mir toliko kot papež in diplomacija Svetega sedeža ter nekatere druge katoliške organizacije (na primer Skupnost sv. Egidija). Cerkev, ki se zavzema za dostojanstvo vsakega človeka, je proti splavu, ker je ta zanjo umor, a je tudi proti ubijanju otrok v vojnah, čeprav vi menite, da ni tako. Z isto logiko, s katero odrekate, da se Cerkev ‘vtika’ v splav, bi ji lahko rekli, kaj jo brigajo kraje, kaj umori, kaj laži in podobno (ne nazadnje kaj preprečevanje vojn). Ko se Cerkev ‘vtika’ v življenje ljudi, preprosto izpolnjuje naročilo, ki ga je prejela od Kristusa, naj uči ljudi spolnjevati Božje zapovedi in živeti po Kristusovem nauku. Spoštovanje človekovega življenja od spočetja do smrti je ena temeljnih nalog Cerkve, tudi če mnogim v današnjem času to ni po volji.
Rustja Božo, Pismo meseca, Ognjišče, 2019 leto 55, št. 8, str. 6-7

Vsakokrat, ko gledam slike pohabljenih, lačnih, me pretrese in sprašujem se, le zakaj morajo tako trpeti. Zakaj mora ubogi otročiček, ki ni nikomur nič naredil, stradati in zaman prositi za kos kruha. Zakaj se morajo mnogi že roditi prizadeti ali pohabljeni. Čeprav je trpljenje Kristusov poljub (mati Terezija), se vseeno ne morem sprijazniti s tem dejstvom, ne morem razumeti te neenakosti. Nekdo se rodi zdrav in živi srečno celo življenje, drugemu pa ni z ničemer prizaneseno. Zakaj mora za grehe staršev (mati je jemala kontracepcijske tablete) trpeti otrok? Poznam več takih primerov.
Prav tako tudi ne bom nikoli razumela, zakaj nimamo vsi vsaj približno enakih pogojev, da spoznamo Kristusa, da spoznamo naš cilj. Veliko jih je, ki se rodijo v ateističnih družinah in žive v takem okolju, ki vero zavrača. Kako naj ti ljudje verujejo, ko so z rojstvom pogojeni, in ves čas, ko oblikujejo svojo osebnost, ne slišijo nič v prid vere? Ne vem, kje, ampak slišala sem že, da imamo vsi enake pogoje, da spoznamo Kristusovo pot in hodimo po njej, praksa pa mi govori drugače. Sprašujem se, kakšna je krivda moje sošolke, ki so jo starši ves čas uvajali v primarnost materije, da ne veruje in je srečna na svoji krožnici, ki ne vodi nikamor? Zakaj tudi njej niso dani pogoji, tako kot meni?
Zakaj je meni dano, da imam verno mamo, zakaj so bila meni dana znamenja, ki so me vodila v Stržišče, ona (in še mnogi) pa bodo leta ali kar celo življenje hodili po krožnici, namesto da bi se vzpenjali k svojemu cilju in, nenazadnje, kaj bo s temi ljudmi po smrti? Saj vendar za svojo nevero sami niso nič krivi? Morda boste rekli, da bi se lahko vključili k mladinskemu verouku, šli v cerkev, toda premagati bi morali ovire, ki so za marsikoga nepremagljive (sprememba navad, odpor staršev...)
Dragi oče, zahvaljujem se vam že, če ste moje pismo prebrali do konca, neizmerno pa bom hvaležna, če mi boste tudi odgovorili. Z vprašanji sem že prišla na dan, vendar mi niso znali odgovoriti. Z odgovorom: »Tako mora biti,« pa nisem bila zadovoljna.
Dolores

pismo meseca 08 2007aPri vprašanjih zakaj zlo, zakaj trpljenje, čemu krivice, neenakost, lakota, bolezni, invalidnost in smrt na tem našem svetu, morda pomislimo, da je Bog naredil vse narobe. Zakaj naš svet ni popoln? Kriminalci in hudobni ljudje so zdravi, dobri ljudje pa trpijo. Zakaj Bog dovoli, da umre mati mladoletnih otrok, ničvrednež, ki dela slabo in ogroža bližnjega, pa je zdrav. Mi bi takemu poslali infarkt ali raka, materi pa zdravje! Toda Bog ni hotel imeti le popolnega sveta, ki se neizogibno ravna po njegovih zakonih, to je že imel, ko je ustvaril materialni svet z vsemi njegovimi čudovitimi zakoni, hotel je nekaj več: ustvaril je človeka in mu vdihnil neumrljivo dušo ter mu dal sposobnosti, da bi ustvarjeni svet še izpopolnjeval. Dal mu je nadvse dragocen dar - svobodo. Sam se lahko odloča, kaj bo storil. Dar svobode pa se lahko uporabi za dobro ali za slabo. Vemo, da sta prva človeka, ki ju Sveto pismo imenuje Adam in Eva, na tem izpitu padla. Bolj sta verjela hudobnemu duhu (kači), kot pa Bogu. To je bil greh napuha (»bosta kakor Bog«) in nezaupanja do Boga. Nekaj se je v človeški naravi prelomilo, temu pravimo izvirni greh.
To niso pravljice za otroke.
V nas je neka dvojnost, kot pravi sv. Pavel: »V sebi odkrivam tole postavo: kadar hočem delati dobro, se mi ponuja zlo. Kot notranji človek namreč z veseljem soglašam z Božjo postavo, v svojih udih pa vidim drugo postavo, ki se bojuje proti postavi mojega uma in me usužnjuje postavi greha, ki je v mojih udih« (Rim 7, 21-23). Če ne bi vedeli za izvirni greh, si ne bi mogli razložiti, kako to: vemo, kaj je prav, pa vendar nas strasti in poželenje silita, da delamo narobe.
Večino trpljenja in gorja povzroči prav greh. Če bi obvladali svoje strasti in bi živeli v miru in slogi, bi ne bilo lačnih otrok, ločenih družin, zapuščenih starčkov, brezposelnih in lačnih. Naš pesnik Simon Gregorčič je lepo zapisal: »Za vse je svet dovolj bogat in srečni vsi bi bili, če kruh delil bi z bratom brat...« Za vse hudo in za vse krivice Bog ni nič kriv, krivi smo sami.
So bolezni, pohabljenost, invalidnost, smrt »enake možnosti za vse«?. Tu pa je Bog kriv? Ljudje bi s pravilno uporabo razuma, lahko premagali mnoge bolezni. Če bi farmacevtska industrija ne temeljila na pohlepu velikih multinacionalk po dobičku, bi bilo tudi marsikaj drugače. Glavni krivec za trpljenje je človek sam. Res je, vsi nimamo enakih možnosti na vseh področjih. Vendar za srečo to ni bistveno. Naši predniki so imeli veliko manj materialnih dobrin, manj udobnosti, malo šol, pa so bili najbrž bolj srečni, kot smo mi sedaj, ker so imeli veliko več vere. Tudi danes ni rečeno, da je tisti, ki ima veliko, bodisi intelektualnih zmožnosti ali zdravja in lepote (športniki, pevci, filmski igralci), premoženja, tudi bolj srečen. Poglejmo te afriške otroke na sliki, nimajo skoraj ničesar, kar imajo otroci pri nas, pa kar prekipevajo od veselja.
Glede vere Bog seveda upošteva to, da nekdo ni imel možnosti verske vzgoje. Od nas vseh zahteva plemenitost srca. Vsi imamo vest, ki nam govori, kaj je prav in kaj ne, po njej se moramo ravnati. To je potrebno za zveličanje. Mislim, da bomo v nebesih zelo začudeni, ko bom med zveličanimi našli tudi take, ki smo jih imeli za »ateiste«. Bog se razodeva po svojih delih in nemogoče je reči: vse to je nastalo samo od sebe, slučajno. In mnogi teologi so prepričani, da bo ob smrti mnogim postalo jasno, česar prej niso razumeli, in se bodo odločili za Boga.

Franc Bole, Pismo meseca, Ognjišče, 2007, leto 43, št. 8, str. 6-7

Kar te ne ubije, te naredi močnejšega! V penzion sem prišla nekega sobotnega dne prosit za delo, ker sem bila že kar nekaj let brezposelna mama dveh otrok in žena možu. Potrebovali smo denar za dokončno ureditev naše nove hiše, ki smo jo skupaj z moževimi in mojimi starši neutrudno gradili z največjim veseljem. Naša hiša je potrebovala še eno močno finančno injekcijo. Pa sem se zaposlila v tem penzionu. Takrat, ko sem začela svoje desetletno delo v penzionu, sem si mislila, da bomo še hčerki lažje spravili do kruha.
pismo meseca 08 2017bDelala sem vse, kar si sploh lahko mislite: pomoč v kuhinji, priprava hrane, izdelava sladic, pomivanje posode, pomivanje in čiščenje vsega, kar vidijo oči v velikanski kuhinji, čiščenje tal, čiščenje stekel, likanje, pranje, obešanje perila, pletje, zalivanje rož, razdeljevanje hrane, brisanje prahu, pajčevin, priprav sob za goste, čiščenje okolice itd.
Z možem sva se skoraj odtujila. Zmanjkovalo mi je moči za nova in nova brezštevilna dela. Prva hčerka se je odselila. Pomagala sem ji, da je prišla do diplome in do kruha.
Meni pa se je delo kar kopičilo in kopičilo. Doma je zbolela tašča in vse gospodinjstvo je padlo name. Imela je kap za kapjo. Ni se mogla več dosti boriti. Še zadnje poletje, ki ga je preživela doma, sem jo vozila z vozičkom na dolge sprehode in ji lepšala njeno zadnje poletje, čeprav sem bila zelo utrujena. Večkrat sem vstajala ob 3.30 in šla spat ob 22.30. Potem nekega dne nisem zmogla več. Preveč je bilo vsega. Izpregla sem vajeti in svoj težki voz in obstala. Denar ni vse, več je družina!
Nuša

Poletni meseci nam kar sami od sebe ponujajo premislek o pomenu dela in počitka. Prav tako nam odličen premislek ponuja tudi vaše pismo, ki govori o boleči življenjski izkušnji. Vsekakor je delo velika vrednota. Kot kristjani smo ga dolžni odgovorno opravljati. Ne more reči, da je kristjan tisti, ki ni vesten pri delu. Z delom si služimo vsakdanji kruh, ne smemo pa pozabiti, da z delom sodelujemo s Stvarnikom, ki je na neki način ‘delal’, ko je ustvarjal vesolje, naš planet in vse, kar je na njem. Vsako delu je častno in vsako delo, ki ga združujemo z Bogom ali mu ga posvetimo, lahko postane način približevanja Bogu.
Toda vi ste opozorili še na en vidik dela, ki preti naši družbi: da postanemo sužnji dela, deloholiki in da zaradi pretiranega dela zanemarjamo sebe, svoje zdravje, medsebojne odnose in Boga. Taka je tudi vaša izkušnja: delali ste, garali, malo spali, se žrtvovali za družino, za otroke itd, zanemarili pa medsebojne odnose in sebe
pismo meseca 08 2017aŽal niste edini. Kolikokrat ljudje ravnajo podobno in, žal, ko je prepozno, spoznajo, da so ravnali narobe. Odločijo se, da bodo zidali hišo ter vse svoje moči usmerijo v to. Delajo vse nedelje, garajo od jutra do mraka in ko je hiša zgrajena, se vselijo vanjo in spoznajo, da so v novo hišo prišli živet ljudje, ki so si med seboj tujci. Toliko časa in moči so posvetili delu in zidanju hiše, da so zanemarili medsebojne odnose. Odtujita se zakonca, odtujijo se otroci in starši ... Tukaj vidimo, kako važno sporočilo ima krščanstvo, ko poudarja praznovanje nedelje kot Gospodovega dne. Tisti dan ne delamo, ampak ga posvetimo Bogu. Kako? Da gremo k maši. Bogu pa ga posvetimo tudi s tem, da ga posvetimo svojim najbližjim. Zlasti sozakoncu in družini. Na to resnico smo danes zelo pozabili in veliko družin zato zaide v vedno večje težave in doživlja hude krize. Lepo je, če si družina vzame čas zase in gre skupaj na počitnice, a če se celo leto ne trudi za medsebojne odnose, počitnice stvari ne bodo rešile. Nasprotno, znajo biti pravo mučenje, ko morajo cele dneve preživeti skupaj ljudje, ki so si med seboj tujci. Nekateri se zato z dopusta vračajo bolj utrujeni kot so šli tja. Nedelje tudi ne ‘posvečujemo’ tako, da gremo v ogromna nakupovalna središča in tešimo svoje potrošniške strasti. Ne, s takimi nedeljskimi nakupi ne bomo reševali družinskih in zakonskih odnosov. Kot kristjani vemo, da zakonca in družine zlepa nič ne poveže tako kot prav skupni obisk maše in skupna molitev, ki pa je izginila iz večine družin. Kako greši naša družba, ko zahteva ob nedeljah odprte trgovine. V njih so večinoma zaposlene ženske, med njimi številne matere, ki morajo biti tudi ob nedeljah, ko bi bila lahko družina skupaj, odsotne. Koliko časa še bomo potrebovali, da bomo razumeli, kako pogubno je tako ravnanje. Vaše pismo je lep dokaz za to!.

    Delajo vse nedelje, garajo od jutra do mraka in ko je hiša zgrajena, se vselijo vanjo in spoznajo, da so v novo hišo prišli živet ljudje, ki so si med seboj tujci.

V pismu govorite o svojem delu, pravzaprav garanju in poraznih posledicah, ki ga je to pustilo v vas in v vaši družini. Sami ste spoznali, da ste se preveč posvečali delu, premalo pa odnosom. Zdi se skoraj nemogoče, da bi lahko združili delo in skrb za odnose. Pa vendar se da. Pišete, kako ste vi delali za svoje otroke, kako ste jim omogočili, da so doštudirali, se naselili v novo stanovanje. Lepa je ta skrb matere. Omenjate, kako ste sami skrbeli za taščo in za hišna dela. Toda zakaj ne bi v skrb za taščo in pospravljanje doma vključili tudi otrok? Saj se morajo tudi oni naučiti odgovornega in vestnega dela. Zakaj jim ne bi rekli, da pač vi morate iti v službo, oni pa naj pospravijo doma in naj vam pomagajo pri negi tašče? Če je otrokom vse dano, prineseno na pladnju, tega velikokrat ne znajo ceniti. So primeri, ko starši otrokom že vnaprej zgradijo stanovanje v lastni hiši. Otroci pri tem ne sodelujejo in zgodi se, da se v tisto stanovanje potem ne vselijo. Tudi zakonca se lahko pogovorita in si razdelita delo. Morda bodo primeri, da bo mož zaradi službe in tudi zaslužka – saj z delom služi kruh družini – moral biti veliko odsoten, žena pa se bo zaradi tega bolj posvečala domu in skrbi za družino. Morda bo kje tudi nasprotno, da bo žena veliko odsotna zaradi službe in bo mož moral prevzeti skrb za družino. Če se dogovorita in če znata to pravilno predstaviti otrokom, potem ne bodo, kljub odsotnosti enega od staršev, bistveno trpeli medsebojni odnosi.
Duhovniki v brevirju večkrat molimo 89. psalm, v katerem prosimo, naj Gospod podpira delo naših rok in blagoslavlja naša opravila. Tudi mi ne pozabimo vedno znova klicati blagoslova na svoje delo. Tudi zato, da bi nas delo ne odtujilo bližnjim in da ne bi postali sužnji (nedeljskega) dela, ampak bi svoje delo opravljali v povezanosti z Bogom ter se z njim posvečevali.
Božo Rustja, Pismo meseca, Ognjišče, 2017, leto 53, št. 8, str. 6-7

Zajemi vsak dan

Pokrižam se, preden sedem h kosilu, / pri delu, učenju in razvedrilu; / zvečer se pokrižam, preden zaspim, / da v novem se jutru veselo zbudim.

(Berta Golob)
Ponedeljek, 28. September 2020
Na vrh