Pol svojega življenja sem poročena in mama s tremi otroki. Kar se mene tiče, sem proti ločitvi moža in žene. Vedno je v ozadju neka rešitev za zakon, tudi če je brž še ni videti.
Zato zelo dobro vem, koliko mojim otrokom pomeni, ko vidijo, da se mama in oče še objameta in poljubita, da si še vedno šepetata nežne besede in da oče zastavi besedo za mamo, kadar je potrebno.
Velikokrat jih slišim, predvsem starejši sin je dovzeten za najin odnos in lepo se mu zdi, da mu ni treba razmišljati, h komu bo šel in kaj lahko pričakuje od odnosov v družini. On preprosto ve, da bova za zmeraj skupaj in ne dopušča drugih možnosti. Isto razmišlja o dekletih. Želi si resnega in poštenega dekleta. Hitro oceni, ali ga dekle ceni in koliko ji je do njega.
In z veseljem povem, da sem ponosna, da zna moj sin osvojiti dekle, saj je nalogo, kako se lotiti stvari, opravil moj mož, pri tem jaz nisem imela nič. Nasvet bo zmeraj dobil, pa tudi druga dva otroka. Moški in ženske s pravimi mislimi so med nami, le starši so tisti, ki jim lahko dajo to doto, da jo bodo udejanjili v naslednjih rodovih.
Čeprav me je oče prizadel, mu ne zamerim. Že davno sem mu odpustila tiste besede, le moči za ponovno snidenje še nisem zbrala dovolj, da bi to udejanjila. Mami sem odpustila vse malo pred smrtjo. Naj počiva v miru, ker si to zasluži po vsem prestanem trpljenju. Nekoč bom morda tudi odpustila drugim moškim, ki so moje otroštvo in mladost ustvarili kruto.
Vsak dan posebej odpuščam tastu za njegovo zlobo in gnev. Prav tako sem možu odpustila vso nezvestobo in šla naprej z njim, ki ga ljubim iz srca in ni je ženske, ki bi ji uspelo, da mi ga vzame.
Družina in zakon sta moji svetinji, zato ju branim z vsem, kar premorem in tako učim tudi svoje otroke. Molim in prosim Marijo za potrpljenje in moč odpuščanja v srcu in duši.
Branka

pismo meseca 03 2019Od 19. do 25. marca v Sloveniji obhajamo teden družine. Ankete kažejo, da je med mladimi družina ena najvišjih vrednot. To pomeni, da človek hrepeni, da bi odraščal v urejeni in ljubeči družini. S tem se vsi strinjamo, pozabljamo pa, da je za osnova za ljubečo družino skladen in trden zakon. V drugem delu svojega pisma (prvo je bilo objavljeno v februarski številki z naslovom Kot otrok sem izredno pogrešala očeta) to tudi poudarjate, in ker doma niste dobili lepega zgleda razumevanja med očetom in mamo, bi ga radi dali svojim otrokom. To vam v marsičem tudi uspeva. A ne samo od sebe. Na koncu pisma namreč omenjate, da ste morali odpustiti ne le svojim staršem, ampak tudi možu. Brez odpuščanja ni družinskega življenja.
Kmalu zatem, ko je bil objavljen prvi del vašega pisma, me je poklicala starejša gospa in delila vašo bolečino, kako hudo je odraščati brez očeta. »Tudi jaz sem zelo pogrešala očeta,« je dejala. Vaša drža je toliko bolj hvalevredna, saj običajno ljudje, ki so odraščali v neurejeni družini, radi ‘ponovijo vzorec’ svojih staršev in tudi njim se rado zgodi, da zakon propade in tudi njihovi otroci rastejo potem v družini, v kateri manjka eden od staršev.
Krščanski nauk o družini potrjuje najgloblje hrepenenje, ki je v človeku, pa tudi bridke izkušnje tistih, ki so izkusili bolečino v družinah, ki se tega ne držijo. Danes se mnogim ljudem krščansko pojmovanje o družini zdi zastarelo, ki ljudi ne osrečuje, ampak jih omejuje. Spominjam se zanimivega pogovora, ki sem ga imel z mlado italijansko igralko, ko sem se med študijem v Rimu z vlakom vračal domov. Dekle je komaj končala igralsko akademijo, imela pa je slovenske korenine. Njena babica je bila iz Soške doline. Dedek Italijan, ki se je vozil k njej ženit s kolesom (več kot sto km v eno smer) se je moral vedno vrniti domov in ni smel prespati pri njej. Dekle je občudovala njun zakon, kako sta se spoštovala in kako je babica skrbela za dedka, ko je zbolel. Njena mama pa ni bila taka. Ni se brigala zanjo. Imela je druge moške. Iz dekleta je kar vrela bolečina. Vedela je, da sem duhovnik. Zato je dejala, da to, kar Cerkev uči o spolni morali in o odnosu moža in žene, ni več sodobno, ne drži več. Končala pa je z besedami, da sedaj, ko je diplomirala (in izkusila pokvarjenost nekaterih režiserjev) potuje iz Rima, a ne k svoji mami, ampak k babici. Ta jo bo sprejela. Ta jo je vedno sprejela in imela čas in razumevanje zanjo. Ko je končala, sem pa jaz začel. Vprašal sem jo: »Kje boš sedaj našla ljubezen in razumevanje? Pri mami, ki se ni držala krščanskega pogleda na družino, ali pri babici, ki je živela po krščanskem predlogu družinskega življenja? Sama lahko vidiš, da življenje po krščanskem pogledu na družino ljudi osrečuje. Res je, da je velikokrat težje živeti po tem vzorcu, a srečne ljudi ustvarja prav ta.« Prav tako pozabljamo, da zakonca iz zakramenta sv. zakona dobivata moč, da moreta živeti krščanski zakon. Ne iz svoje moči, ampak z Božjo pomočjo in zakramentalno milostjo svetega zakona in drugih zakramentov.

To, kar je bila izkušnja mlade igralke, je tudi vaša izkušnja, ki ste jo sicer povedali z drugimi besedami. Misel pa je podobna. Skladen zakon je osnova za zdrave družinske odnose. Zato bi vsaka družba in vsaka država ravnala modro, da bi podpirala zakon, ki je osnova za urejeno družino. Urejena in ljubeča družina more ublažiti udarce, ki jih doživljajo družinski člani. Alenka Goljevšček je pred desetletji napisala dramo Otrok družina družba. V njej je tudi pomenljiv prizor. Starša in otrok se znajdejo zvečer sami. Morda prvič po dolgem času. Najprej ne vedo, kaj bi delali, saj so se v zadnjem času malo odtujili. Prva spregovori mama, ki pove, da je bila na pregledu, kjer so ji odkrili težko bolezen in jo je strah. To spodbudi očeta, da pove, da gre njihovemu podjetju slabo in je v nevarnosti, da izgubi službo. Slednjič doda svoje še sin, ki staršema pove, da je njegov šolski uspeh katastrofalen … Nastopi mučna tišina, nakar sin objame čez ramo očeta in mamo in reče: »Vse bomo zdržali, če bomo skupaj kot družina in če si bomo pomagali.« Kakšen blagoslov more biti družina!
Danes pa tako imenovana razvita družba ravna ravno nasprotno. Naravnost vsiljuje modele družine, ki niso več družina, ampak najrazličnejši poskusi skupnega življenja. Vaše pismo in izkušnje številnih drugih ljudi kažejo, da je urejena družina osnovna celica družbe; če jo uničimo, uničujemo korenine narodu in družbi. Ko imamo v tednu družine pred očmi Božji načrt o tej temeljni skupnosti, ki jo sestavljajo mož, žena in otroci, se spomnimo tudi tistih, ki niso odraščali v osrečujočem zavetju družine.

RUSTJA, Božo. (Pismo meseca), Ognjišče, 2019, leto 55, št. 3, str. 6-7.

Ne vem, če to pismo po vsebini sodi ravno v verski list, a ker bi bila rada tudi boljša kristjanka, pa sem s sedanjem življenjem precej oddaljena od tega, bi mi kakšna vaša misel in nasvet utegnila priti še kako prav. Pravzaprav bi si najbolj želela, da mi napišete samo odgovor, če bi pa najin ‘pogovor’ po vašem mnenju bil v korist tudi komu drugemu, ga le objavite.
Najprej naj povem, da živim v večjem mestu, da sem od mladih dni naprej imela versko vzgojo. Dokaj redno in aktivno se udeležujem tudi župnijskega življenja, čeprav sem stik z mladimi od prehoda k študentskim srečanjem izgubila. Najbrž je bila temu kriva moja nepripravljenost in zamerljivost. Ko sem marsikoga bolje spoznala, se mi je zazdelo, da ob stvareh, ki jih počne, ne spada v tako lep krog, kot je bilo na zunaj videti, in bi moral kot kristjan biti. Ker teh nisem mogla izločiti iz skupine, sem se ‘izločila’ sama. Prijateljem sem tudi zamerila vzvišenost, in tudi to, da so se nekateri hoteli povzpeti nad duhovnika. Med njimi preprosto nisem mogla več biti. Morda me je od njih odvrnilo tudi to, da so si mnogi poiskali simpatije, zame pa se ni našel nihče, ki bi bil tudi meni všeč. Vendar pa sem s tem izgubila stik z mladimi in tudi notranje ravnotežje.
pismo meseca 03 2016Začel se je študij na univerzi, a se je pokazalo, da mu ne bom tako zlahka kos, kot v srednji šoli. Z mojo lenobo in brezvoljnostjo se je začel začarani krog. Ne da bi me snov ne zanimala ali da bi ne bila sposobna naštudirati izpitno snov. Preprosto nisem se učila. Ker sem edinka in pogosto sama, sem lahko počela, kar se mi je zljubilo. Minila so leta, jaz pa sem bila s študijem precej na začetku. Živim v udobju in obilju, ki mi ga starši na trdih žuljih omogočajo. Živim kot pravi parazit. Verjemite, še kakšna hujša beseda bi bila bolj na mestu, saj se do tu nimam za kristjanko. In sedaj, ko pomislim na besede, ki sem jih prej napisala o prijateljih, vidim, da sem še dosti slabša od njih. Bojim se, da se ne motim, če napišem, da je moja lenoba, kateri se pridružuje še nezmernost v jedači (zelo lepo napisano – pravilneje bi morala napisati požrešnost), ni samo manjša prehodna težava. Tega, kar počnem, sem se zavedla že večkrat, a nikoli se mi ni uspelo izkopati iz tega. Jasno je, da nisem človek z močno voljo, a tudi z molitvijo mi kar ne more uspeti. Tudi misel na milijone lačnih in ubogih me strezni le za hip, potem pa nadaljujem po starem.
Včasih se mi zdi, da bi mi iz tega lahko pomagal nekdo, ki bi moje življenje razgibal in bi me imel tudi iskreno rad. A ta sreča me še ni našla in bojim se, da se mi bo s takim početjem dokončno izmuznila. V časopisih sem že večkrat prebrala nasvete zdravnikov, ki ljudem, ki se še niso našli in svoje psihične težave rešujejo na neprave načine, kot jaz na primer s hrano, svetujejo pomoč psihiatrov Ali menite, da sem je tudi jaz potrebna?
Martina

    Vzgajamo svojo osebnost in postajamo bolj sposobni pomagati drugim, vsaj tistim, ki so ob nas. Tudi vode oceana sestavljajo drobne kapljice. Bodimo kapljice v tem oceanu potreb.

V tvojem pismu mi je najbolj všeč to, da si iskrena s seboj, lahko bi rekel, kar neusmiljeno iskrena. To je prvi pravi korak, da stopiš na pravo pot. Ne bom ti rekel, da bo sedaj vse lahko, nasprotno, pripravljena bodi tudi na poraze, saj se iz porazov lahko veliko naučimo, če poraz jemljemo kot šolo. Ko si pregledovala svoje življenje, si odkrila, kot sama priznaš, marsikaj, česar o sebi nisi vedela. Pohvale vredno je to, da krivdo za stanje, v katerem se nahajaš, prevzemaš nase.
Nekatere človeške lastnosti so po izvirnem grehu v vseh v večji ali manjši meri prisotne, lahko bi rekli prilepljene na našo ‘duhovno kožo’. Med temi je tudi ošabnost ali precenjevanje sebe in podcenjevanje drugih. Zanimivo je, da prav precenjevanje sebe in podcenjevanje drugih povzroča veliko nevšečnosti, trpljenja nam in drugim, pa kljub temu ravnamo ponovno tako. Če pogledamo v zgodovino vidimo, da je prav precenjevanje sebe in podcenjevanje drugih pripeljalo do najhujših nesreč, vojn, krutosti in krivičnosti. Tudi danes ni drugače. Morda si mislimo, da sami ne bi bili nikdar sposobni česa takega, vendar velike stvari so ‘narejene’ iz majhnih.
Ne misli, da te sodim samo po tvojih slabostih, ki si jih priznala. Iz tvojega pisma je očitno, da imaš tudi veliko lepih lastnosti. Zelo bi bil vesel, če bi bilo v Sloveniji veliko takih deklet, ki se zanimajo za druge, vzamejo resno svoje krščanstvo, imajo neke višje cilje. Rada bi postala boljša, bolj odgovorna. Prvo pravilo je: začeti moraš z majhnimi koraki, bodisi pri tvojem delu, študiju, pa tudi pri odpravljanju napak. Znano je, da – zlasti mladi – svoje neuspehe, nezadovoljstvo, tudi glede svojega videza, hočejo ‘popraviti’ s hrano. Moški navadno bolj s pijačo, kar je še slabše. Sprašuješ me, ali si ‘zrela’ za psihiatra. Mislim, da ne, če boš znala obvladati svoje napačne težnje z voljo. Zopet, z majhnimi koraki.
Svetoval bi ti, da vzameš v roke kakšno dobro knjigo. Branje je lahko velika pomoč pri naših življenjskih težavah. Spoznamo, kako so se drugi obnašali v podobnih okoliščinah. Zlasti to velja za kakšne resne življenjepise svetnikov ali velikih osebnosti, za psihološke knjige, knjige raziskav človeške duševnosti .... Danes sicer imamo internet in druge vire znanja, vendar to ni isto. Po mojem mnenju je knjiga nekaj bolj osebnega. Papež Frančišek stalno ponavlja. Berite Sveto pismo, evangelije. Knjižico, ki gre v vsak žep.
Praviš, da bi potrebovala ob sebi človeka, ki bi te imel resnično rad. Takih ljudi je na žalost vedno manj! Zakaj? Ker bi vsi radi živeli brez truda in v ugodju. Imeti nekoga resnično rad, pa ni najbolj ‘ugodno’. Moraš se zanj žrtvovati. V življenju pa je vedno tako: če nič ne žrtvuješ, nič ne dobiš.
Smo sredi postnega časa, ki je zahteven. Letos pa imamo še izredno leto Božjega usmiljenja. To pomeni ne samo, da je Bog v tem letu še bolj usmiljen z nami, ampak, da moramo tudi mi biti usmiljeni z drugimi, z ljudmi, s katerimi živimo vsak dan. Vsak dan preko ekranov vidimo, koliko ljudje v svetu in tudi pri nas trpijo. Mar smo mi boljši od njih, da lahko živimo v udobju? Če nismo teh privilegijev zaslužili, naj jih skušamo vsaj deliti z drugimi. Zapisala si, da te misli na milijone lačnih za hip streznijo, vendar nadaljuješ po starem. Kaj bi pa v resnici lahko storili? Žal ne jaz ne ti nisva bogata, da bi jih lahko reševala. Lahko pa pomagamo tako, da vzgajamo svojo osebnost in postajamo bolj sposobni pomagati drugim, vsaj tistim, ki so ob nas. Tudi vode oceana sestavljajo drobne kapljice. Bodimo kapljice v tem oceanu potreb.
oče urednik Franc Bole

Bole F., Pismo meseca, v: Ognjišče (2016) 3, str. 8.

Na neki način so povod za to pismo besede vašega sogovornika v septembrskem Ognjišču dr. Andreja Perka. Žal sem ena tistih žensk, ki so živele z mamo samohranilko, kar pa ni nujno slabo.
V otroštvu nisem imela trdne družine. Oče je bil do mame nasilen že v času njene nosečnosti, kar mi je brez obžalovanja za dejanje, ki ga je storil večkrat, tudi priznal, ko sem ga vprašala. Žalostna sem, ker sva si z očetom popolna tujca. Želim si, da bi me imel rad tako, kot sem. Mama mi je dala vse: trdno vzgojo, vero v Jezusa in Marijo, predvsem pa ljubezen. Kot otrok sem pogosto pogrešala očeta, a sem se znašla po svoje. Sestavljala sem različne like očetov drugih otrok in sprejemala njihov čas, ki so mi ga podarili in mi dali z vidika moškega nov pogled na situacijo ali problem v takratnem času. Posebej sem za to vlogo hote ali nehote vzela strica, moža mamine sestre. On je bil edini ‘oče’ v mojem življenju. Bil je to, kar si mnoge žene želijo: zanesljiv, dober, a tudi strog in vztrajen, ko si je neko nalogo zadal. Do mojega pravega očeta sem skušala priti takoj, ko sem dopolnila 18 let. Takrat sem bila svobodna in sem lahko svobodno odločala o tej odločitvi, ne glede na to, kaj je menila moja mama o tej zadevi.

pismo meseca 02 2019bIn skozi desetletje in več sem spoznavala, da sem otrok, ki je bil sicer zaželen tudi s strani očeta, a čustva tega očeta so se ohladila in zamrznila v tistem trenutku, ko je mama odšla od njega in vzela še mene brez občutka za očetova čustva.
Nihče se ni brigal za moja čustva, nihče jih ni povezal z močenjem postelje ali epilepsijo, ki je sama od sebe prešla, ko sem spoznala pravega fanta. Zakaj je tako, zakaj tako hudo boli, ko očetu ne pomeniš nič, še manj kot sosed ali znanec?
Rekel mi je, naj si domišljam, da ne vem, kdo je in ali je živ, ker pač jaz njemu pomenim manj kot nič. Veste, te besede močno bolijo. Čeprav vem, da smo v bistvu žrtve. Zavedam se tega: če oče ni bil deležen ljubezni svojih staršev, potem jo bo težko dal svojim otrokom ali ženi, pa čeprav mu bo ta dala vse spoštovanje, ljubezen in podporo, da bi se počutil moški.
Ali je moški bolj moški, če tepe ženo, ali mu ni bila dana moč zato, da ženo zaščiti?
Če bi bili zakoni napisani zgolj za take primere, ne pa da so posplošeni in zajemajo vse od A do Ž?
Strinjam se, da bi morali pravi ljudje presoditi, koliko je resnice v materini ali očetovi pripovedi in stališčih, potem pa navzkriž slišati, kaj je srž problema, ne pa, da se preprosto materino resnico vzame za sveto in najbolj pravilno.
Branka

Vaše pismo sem razdelil na dva dela, ker bi bilo sicer predolgo za eno številko in upam, da bom nadaljevanje lahko objavil v prihodnji številki Ognjišča. Če povem po pravici, sem se bal odmevov na pogovor z Andrejem Perkom. Zakaj? Ker je eden redkih v Sloveniji, ki tako jasno pove, kako je oče potreben pri vzgoji otrok in pri njihovi rasti. Ni prvi, ki poudarja pomen očeta, je pa eden redkih, ki poudarja to, naj moški (p)ostanejo moški, ker prav s tem lahko zelo koristijo svoji družini, in da s tem žene ne ponižujejo, kajti žena, ki ostane žena, se z možem dopolnjuje v življenju in pri vzgoji. Najbrž to poudarja tudi zdrava ‘kmečka’ pamet, ampak danes je zdrave pameti prav glede družinskega življenja vse manj. Kar se tiče pogleda na družino, on plava proti splošnemu toku družbe. Zato sem se bal ostrih in nasprotujočih odmevov na besede psihologa Perka. Pa pride vaše pismo, ki z izpovedjo življenja dokazuje resničnost njegovih trditev in dokazuje, kako mnogi ljudje mislijo podobno kot on, pa si javno tega ne upajo povedati.
Opisujete svojo življenjsko zgodbo, ki je potekala brez očeta. Oče je za vas, kakor ste napisali, tujec, ker vse do 18. leta niste imeli ali morda celo niste smeli imeti stikov z njim. Kljub temu imate lepe besede za mamo in ji priznavate, da vas je lepo vzgajala, da vam je posredovala vrednote itd. Odkrito poveste, da oče ni bil idealen, da je mamo pretepal in da je pravzaprav mama, ko ni živela z njim, imela lažje življenje. Skratka, skušate biti pravični in nikakor ne kriviti samo enega od staršev.pismo meseca 02 2019a
Kljub temu, da oče ni bil idealen, da je imel napake itd, ste hrepeneli po očetu. To dokazuje vaše ‘iskanje’ očeta, ko ste si ga predstavljali, ko ste tetinega moža v svojih mislih ‘naredili’ za svojega očeta in mu pripisali celo idealne lastnosti in nekako nanj ‘projicirali’ svojo idealno podobo očeta. To dokazuje, kako vsak otrok za zdravo osebno rast potrebuje mater in očeta, potrebuje žensko in moško razsežnost vzgoje. Vi ste tako hrepeneli po očetovem sprejemanju in po očetovski bližini, da ste takoj, ko ste dopolnili 18 let, kot pišete, poiskali očeta. In kako vas je bolelo, ko vam je dejal, da mu ne pomenite nič, ker sta se odtujila itd.
V Sloveniji smo bili v zadnjem času priče več napadom na ‘tradicionalno’ podobo družine, kakor jo njeni nasprotniki skoraj slabšalno imenujejo. Hoteli so uzakoniti umetno oploditev samskih žensk (otrok bi rastel brez očeta) ter hoteli so zakon, ki bi dovoljeval, da bi otroke posvojili homoseksualni pari, kjer bi otrok ali otroci imeli “dve mami ali dva očeta”. A prav vaš primer kaže, kako si vi niste želeli ob svoji mami še ene mame, ampak očeta.
Spominjam se, da sem v tistem času napisal komentar, v katerem sem trdil, da bi si otrok brez očeta želel očeta, razmišljal o njem in sanjal, kakšen bi bil njegov oče, ki ga npr. ob primeru umetne oploditve ne bi poznal niti ne bi vedel, kdo je, saj so očetje v tem primeru anonimni. Torej bi bil ta otrok na veliko slabšem od vas. Vi ste namreč vedeli, kdo je vaš oče, kje je in ste ga ob prvi priliki obiskali. Na moj komentar se je nekdo odzval in napisal, kako neutemeljene so moje besede in misli. Danes bi mu poslal v branje vaše pismo, ki dokazuje, kako je želja po očetu in materi globoko vtisnjena v človeško dušo. Hrepeneli ste po očetu, čeprav ni bil idealen! Skoraj lahko zapišemo, da je bolje imeti slabega očeta, kakor biti brez njega. Idealnih očetov namreč ni.
Seveda pa s tem nočem zagovarjati slabih očetov, ki morda pijejo ali pretepajo ženo ali otroke ali ne skrbijo za družino. Nikakor ne! Oče naj bo, kakor je napisal psiholog Perko, tak, da bodo nanj lahko ponosni žena in otroci. Moški, ki bo skrbel za družino in jo tudi zaščitil, če bo treba.
Vi ste za očetovo ravnanje napisali razumevajoče besede, ko ste njegovo ravnanje opravičevali z njegovim otroštvom. A o tem v prihodnjem pismu, kjer nadaljujete z opisom svoje zanimive in bridke življenjske zgodbe.

RUSTJA, Božo. (Pismo meseca), Ognjišče, 2019, leto 55, št. 2, str. 6-7.

Če bi vam kdo rekel, da je vaše življenje brez smisla, kaj bi naredili?
Ste eden tistih, ki bi takoj začeli z argumenti dokazovati nasprotno: “Veš, to pa ni res, sem zdrav, imam družino, službo, ki mi še prinaša kruh na mizo ...
Za vaše notranje zdravje duha in duše je pomembno, da imate zagotovljene osnove svoje eksistence. Biti ljubljen, deležen ljubezni, topline. Da vas ne moti biti taki, kot ste, ker ste vseeno ljubljeni. Da imate ob sebi človeka, družino, skupino. Da se brez strahu in bolečega stiskanja pri srcu z veseljem vračate domov. Da vam vaš partner, družina, skupina prisluhne, vas razume in vam pomaga v stiskah in težavah. Da vas ni strah pokazati svojo nemoč, ker veste, da je ne bodo izrabili. Noben zapor ni tako velik in hkrati tako zelo majhen, kot je zapor človeka, ki vsega tega ne dobi.
Vsak bo rekel: ljubi in boš ljubljen, ampak kaj pa če smo se svobodno odločili narobe in smo se sedaj prebudili v grd realen svet, kjer so se sanje razbile. Ali je tako življenje kaj vredno, smiselno? Požri svojo napačno odločitev in trpi, da ne bodo trpeli drugi, otroci, sorodniki, ...
pismo meseca 02 2013Vsak izmed nas lahko nekaj časa potrpi in se trudi dajati, čeprav ne dobi nič nazaj. Ampak prej ali slej se začne navidezni svet popolnosti in sreče sesipati, in mislim, da se takrat zgodi ravno nasprotno, da trpijo vsi. Zapusti nas telesno zdravje, ne gre nam dobro v službi ali v gospodinjstvu, vse, česar se lotimo, ima neki grenak priokus prisile: delaj to; da bo na videz tako, kot da je vse super dobro!
Ali sem egoist, če si želim osnovne stvari zase? Ali moram res do konca življenja nositi križ? Pa se vprašam: če je to res, zakaj imajo potem nune kljuko tudi na notranji strani vrat, zakaj lahko duhovnik izstopi iz celibata, zakaj lahko zamenjam službo? Družino pa ne smem zapustiti? Kot da bom naredila smrtni greh, če se bom končno postavila zase in za svoje otroke, in bomo odšli od partnerja, ki vam ni sposoben dajati tiste osnovne ljubezni, ki ni sposoben ljubiti drugega kot le sebe, mi pa smo le nujen dodatek v njegovem življenju, ker je ‘normalno’, da imaš službo, hišo, družino ... Ki sliši le sebe, za nas pa je gluh? Zanj ne obstajamo! Gluh je za naše prošnje po njegovi ljubezni do nas, vsak dan znova imamo le občutek, da pri njem nismo vredni nič. Da imajo vsi probleme, mi pa jih sploh nimamo, ker samo malo kompliciramo. Ko ne spada k nam, ampak ima družino pri svojih starših.
Do kod naj izgorevam, do kod naj trpijo otroci, do kod s svojimi dejanji vplivam na življenje svojih sosedov, ki so nehote vključeni v mojo stisko? Do kod, se vprašam, za nebesa, ki me mogoče zaradi zmot sploh ne čakajo, potem ko mi bo Bog ob smrti rekel: no, pojdi še malo v vice razmislit, kaj si delala narobe? Do kje sega svobodna volja, kdaj se lahko postavim zase in za otroke? Ali morajo trpeti tudi oni? Ali res samo kompliciram in iz muhe delam slona, ali pa je to res stiska, bolečina in obup jokajočega? Ali moram tudi jaz reči tako, kot je rekel Jezus: “Oče, ne moja, ampak tvoja volja naj se zgodi”?
Poldka

V pismu si navedla kar nekaj lepih načel in pogojev, pod katerimi naj bi bil posameznik ali družina srečna. Ta načela nam velikokrat pomagajo, da se zavemo, kaj je bistveno in kaj nas lahko osreči v tem življenju. Res je, človek se čuti srečnega, če je ljubljen, zaželen, sprejet v svojem krogu, predvsem v družini. To velja najprej za zakonca in za otroke. Mora pa znati tudi ljubezen vračati. Živimo v svetu, ki ni popoln, imamo nagnjenja, ki rušijo našo srečo in srečo drugih. Predvsem je to sebičnost; videti samo sebe in svoje koristi. Nekaj sebičnosti je v nas vseh in se moramo proti njej boriti. Lahko pa sebičnost postane tako močna, da uniči družinsko srečo, kot si sama izkusila. Življenje si si predstavljala preveč ‘rožnato’, kot temu pravimo. Tako, kot si ga je zamislil Bog, a ga je človek z grehom (izvirnim in osebnimi) pokvaril. Bolj ko se človek trudi, da bi sam sebe ‘popravil’, bolj bo srečen že na tem svetu. Žal pa se mnogi ljudje nič ne trudijo,da bi bili boljši, ravno nasprotno, uživajo v svoji želji gospodovati drugim. Tega ne počne samo tvoj mož, poglej vse vojne in vse nasilje, ki vlada svetu. Televizija nam omogoča, da to vidimo vsak dan, pa nas bolj malo pretrese. To bi se lahko dogajalo tudi pri nas, ali pa da bi mi živeli v tistih krajih. Kako bi se takrat vprašali o smislu takega življenja. Verjetno bi se tudi mi borili za osebni obstoj, obstoj naših dragih, za preživetje.
Tebi je propadel zakon, vsaj čustveno. Moža nisi izbirala po pravih vrednotah. Se sedaj lahko ločiš od partnerja? Če bi bilo življenje z njim res neznosno, bi bilo tudi to možno. Cerkev v takih primeri prizna ločitev ‘od mize in postelje’, seveda pa ne dopušča ponovne poroke ali izvenzakonske zveze z drugim. Zakon kot zakrament je neločljiv. Judje so poznali ločitev, Jezus pa je rekel: »V začetku ni bilo tako ... Jaz pa vam pravim: “Kdor odslovi svojo ženo in se poroči z drugo, prešuštvuje”.« Tista pripomba o kljuki na notranji strani vrat samostana ni primerljiva, ker redovnica, ki se je zaobljubila Bogu, lahko dobi od papeža odvezo od zaobljube, izstopi iz reda in postane navaden vernik. Prav tako duhovnik, če izstopi in se hoče poročiti cerkveno, mora dobiti spregled celibata od papeža.
Ti si očitaš, “da si se odločila narobe”. Ne odločaj se zopet narobe, da bi zamenjala tega partnerja z drugim. Če to ni tvoj namen, imaš vse možnosti, da skrbiš še bolje za svoje otroke. Oni ne bodo prizadeti, če jim boš ti dala več ljubezni. V svojih željah se moramo omejiti, da nam ne prinesejo novega zla.
Bog te ne bo sodil zaradi odločitve, ki si jo naredila pri izbiri moža, ampak po tem, kako si ljubila svojo družino. Če otroci nimajo ljubezni očeta, jim mora mati dati ljubezen za oba. Lepo si zapisala kaj človek potrebuje: »Biti ljubljen, deležen ljubezni, topline. Da vas ne moti biti taki kot ste, ker ste vseeno ljubljeni.« Otroke poučuj v veri, ki jih bo vodila po pravi poti, ti pa jim moraš dati zgled dobre matere. Ne pričakujmo, da bomo imeli nebesa na zemlji. Nebesa si moramo zaslužiti z vsakdanjim življenjem, tudi s trpljenjem. Ne da bi ga iskali, ampak da ga sprejmemo.

Bole F., Pismo meseca, v: Ognjišče (2013) 1, str. 6.

pismo meseca 10 2018bSem mama štirih otrok, ki jih preživljam sama, moje življenje je bilo eno samo trpljenje, gorje, polno bolečin in solza, a še nisem izgubila vere v Vsemogočnega, čeprav se včasih sprašujem, če res obstaja in zakaj takšno trpljenje. Tudi moja bivša tašča je kar naprej v cerkvi in moli, a je največji peklenšček na tej zemlji. Mene ni nikoli sprejela kot ‘ta mlado’. Vedno je med menoj in svojim sinom, torej mojim možem, posegala tako, da je ‘sinek’ nosil denar k njej domov, najini otroci pa so živeli v pomanjkanju. Sodu pa je tašča izbila dno, ko sem jaz rodila četrtega, oziroma devetega otročička, saj sem jih pet izgubila. Ta najmlajši se je rodil hudo bolan v 25. tednu nosečnosti in zaradi bolezni je na vozičku. Tašča pa je pregovorila svojega sina, da sem zagotovo tega otroka dobila z drugim, ker on ne more biti oče invalida, oziroma pohabljenca ali spake, kot ga imenuje lastna babica. Tako se je moj mož ločil od mene. Uradno sem na sodišču – z analizo DNK – dokazala, da je otrok njegov. Tudi zaradi mame mi bivši mož ne plačuje preživnine. Dobro je le, da ne živimo skupaj in so kar daleč od nas. Babica vnukov ni videla že več let in jih niti ne želi videti. In sedaj k mojemu vprašanju. Vse otroke vzgajam v veri, hodimo k maši in na romanja.
Otrokove besede “Mami, zakaj me Bogec nima rad?” so me zelo prizadele. Izrekel jih je najmlajši sin ob koncu letošnjega veroučnega leta, ob podelitvi spričeval in pohval pri verouku. Moj sin rad obiskuje nedeljske maše. Letos je bil več kot 60 krat pri maši, zelo redno obiskuje verouk in šmarnice. Do verouka ima zelo daleč, kar 45 minut na eno stran z avtom. Tako je večkrat čakal tudi po dve uri. Tudi redno veliko bereva Slomškovo domače branje. Vse lepo in prav. Letos januarja je moral na rehabilitacijo, a je vse manjkajoče ure nadoknadil. Celo katehistinja mu je zadnjih 14 dni pred koncem rekla, naslednjič ti ni treba priti, saj imaš še ‘višek’ ur. Vse naloge opravlja redno. Zaradi težav s pisanjem mu vsa vprašanja za teste napišemo mi, on pa se jih nauči in odgovarja ustno. Na pamet zna tudi vse molitve. Zato je bil ob koncu zelo vesel in srečen. A zadnjo uro verouka se mu je podrl svet. Ko je katehistinja podeljevala priznanja za reden obisk verouka, ga moj sin ni dobil. Žalosten jo je pogledal: “A jaz ne dobim pohvale?” jo je vprašal.
“Ne, ti si bolan,” je bil hladen odgovor katehistinje. Sin me je pogledal z najbolj žalostnim pogledom in v očeh se je opazilo razočaranje nad krivico. Žalostno je vprašal: » Zakaj me Bogec nima rad? Kaj sem mu storil, da me tako kaznuje? Zakaj moram ravno jaz biti tako bolan? Zakaj moram umreti, da bi se me vsi rešili?« Vprašanj ni bilo konca.
Zato vas sprašujem, kako naj zaradi besed katehistinjine “ker si bolan” in ker ni dobil pohvale, potolažim sina in mu povrnem voljo do verouka in obiska maše, ko do sedaj ni izpustil niti ene? Tudi v bolnišnici se je udeleževal maše. A sedaj? Bojim se, da bo tako kot pri drugih otrocih. Redno so hodili k verouku in k maši, a zaradi poniževanja in velikih razlik, ki jih delajo kateheti, da se morajo eni vse učiti in jih sprašujejo potankosti, eni pa neredno obiskujejo verouk in so na koncu pohvaljeni ... Moj sin mi je v nedeljo izjavil, da ne bo vstal k maši, ker ga Bogec nima rad in zato tudi k maši ne gre.
Božena

pismo meseca 10 2018aSeptembra smo začeli novo šolsko in veroučno leto, a za vas to ne bo vesel dogodek. Toda pojdimo po vrsti. Najprej vaš odnos z možem in taščo. Prav v tem primeru vidimo, kako je pomembna priprava na zakon in to, da se bodoča zakonca pred poroko dogovorita, kakšen odnos bosta imela do svojih staršev in mnoge druge stvari. Očitno je vaš mož najslabša oblika maminega sinčka, ki je celo denar za vzdrževanje družine nosil k mami. Sedaj, ko ne živite več z možem, bi na vašem mestu denar za vzdrževanje otrok po sodni poti izterjal od moža. Ta denar ne pripada njegovi mami, ampak vašim otrokom!
Verjamem, da vas zelo boli odnos, ki ga ima tašča do vašega sina, ki je na vozičku. Vsak mesec obiščem vsaj enega invalida in ga predstavim v Ognjišču, zato mi je vaše pisanje seglo toliko bolj do srca. Kako lepo je obiskati družino, kjer je prizadet otrok ljubljen in koliko gorja je tam, kjer tega ni! V Šoli za zakon, ki bi jo priporočil vsem mladim v pripravi na zakon, se morajo udeleženci pogovoriti o več vprašanjih. Enega, odnos do staršev, sem že omenil, drugo vprašanje pa je: Kako bi sprejela prizadetega otroka? Številnim težavam v zakonu se izognemo, če se zakonca na poroko pripravita in se dogovorita, na kakšnih osnovah želita graditi skupno življenje.
Če je katehistinja vašemu sinu dejala, da ne dobi priznanja, ker je bolan, je s tem pokazala, da ni razumela Kristusovega sporočila. Jezus je namreč posebej ljubil odrinjene in bolne. Njegovi učenci smo poklicani, da delamo enako. V tem imamo lep zgled v papežu Frančišku. Popolnoma razumem, da je otroka to prizadelo in da je prizadelo tudi vas. V trenutku prizadetosti je vaš otrok izrekel besede, da ga Bog nima rad, ker ni dobil priznanja, toda če mu je katehistinja naredila krivico, to nikakor ne pomeni, da ga Bog nima rad. Božja ljubezen je brezpogojna in neizmerna in ni odvisna od dobre volje katehistinje. Tudi ni res, da Bog kaznuje sina, ker je bolan. Bolezen ni božja kazen, čeprav sem že srečal ljudi, ki so tako menili. Še manj moremo imeti za božjo kazen bolezen, ki prizadene komaj rojenega otroka. Kakšen greh pa je naredil tak otrok, da bi ga Bog zanj kaznoval? Zgovorne so Jezusove besede, ko so k njemu privedli sleporojenega in ga vprašali: »Kdo je grešil, on ali njegovi starši, da se je rodil slep?« Jezus je odgovoril: »Ni grešil ne on ne njegovi starši, ampak da se na njem razodenejo Božja dela.« (Jn 9,2-3). Sinu morate jasno povedati, da ga Bog ljubi, čeprav ga nekateri ljudje ne ljubijo in so do njega celo krivični.
Seveda bi ob neprijetnem zapletu s katehistinjo bilo najbolje, da bi se z njo pogovorili. Ona bi vam znala odgovoriti, zakaj sinu ni dala priznanja. Morda je šlo za kakšen nesporazum, ki bi ga v pogovoru z njo lahko takoj rešili. Na njenem mestu pa bi jaz vašemu sinu dal posebno priznanje, ker je kljub temu, da je na vozičku, prihajal k verouku in k maši in se naučil molitev ter vse drugo, kar je potrebno.

RUSTJA, Božo. (Pismo meseca), Ognjišče, 2018, leto 54, št. 10, str. 6-7.

V evangeliju beremo o zakladu. Mene te besede zelo nagovarjajo: tudi jaz imam zaklad in to kar doma, to je moja družina. Kako se veselim z njimi, ko so ob meni. Ne potrebujem bogastva, kajti bogata sem v mojih domačih, v družinskih članih.
Sedaj ko so otroci že odrasli in ima vsak svojo družino in preživljam starost le ob možu, sem hvaležna, da sva tudi v preizkušnjah vztrajala skupaj. Ni bilo vedno vse idealno, ampak človek more prestopiti marsikatero stopnico, čeprav gre težko čeznjo. Hvaležna sem sama sebi, da nisem omagala, temveč sem vedno zaupala v Boga.
Nikoli nisem poslušala tistih, ki govorijo: če ne moreta biti skupaj, pojdita narazen, ali kakor pravijo: “če ni za biti, je za iti”. Vendar ne pomislijo, da tudi drugje ne bo vse idealno, še manj pa v ljubezni, saj je prva ljubezen najiskrenejša. Kjer ni prave ljubezni, posebej zveste, so velike razpoke med zakoncema, ki živita vsak po svoje, čeprav imajo veliko bogastvo. Bogastvo je v medsebojni ljubezni in ljubezni do bližnjega.
Danes je moderno hoditi vsak po svoji poti, vendar to ne vodi do skupne poti v starosti. Človek se ne zaveda, da mladost hitro mine in pridejo različne tegobe, posebej bolezen. Šele takrat opaziš, da je največ vredna pozornost zakonca, ki gre s teboj po poti starosti.
Zato vem, da sem našla zaklad kar doma ob možu in moji družini.
Tina

pismo meseca 02 2017Mesec februar je kratek, a ima na svojem začetku kar nekaj pomenljivih datumov. Prvi je svečnica, ko na poseben način praznujejo redovnice in redovniki, ki so svoje življenje z zaobljubami darovali Bogu, 11. februarja, na god Lurške Matere Božje, obhajamo svetovni dan bolnikov, 14. pa sv. Valentina, danes zavetnika zaljubljencev, včasih pa bolj zavetnika za zdravje. Tisti, ki bodo tudi letos na god sv. Valentina tako poudarjali pomen zaljubljenosti, ne bodo enako poudarjali pomena zakona, čeprav je po legendi sv. Valentin mlad zaljubljen par poročil, kljub temu da so domači nasprotovali njuni odločitvi. Svetniku je bilo naravno, da je zaljubljenost prešla v trajno zvezo, posvečeno z zakramentom. Današnje praznovanje sv. Valentina pa poudarja samo zaljubljenost. Ni važno, koliko časa traja, ni važno, če z zaljubljenostjo raniš srca drugih … Morda pa je tudi takšno neodgovorno početje iskanje trajne in osrečujoče ljubezni … .
Vaše pismo potrjuje, kako zvesta ljubezen prinaša notranje zadovoljstvo in srečo. Hvala vam za to pričevanje! Zanimivo je, da tudi danes večina mladih hrepeni po taki ljubezni in razumevajoči družini. Morda tudi zato, ker mnogi ne odraščajo v takih družinah. Številne ankete kažejo, da je med mladimi vrednota družine na najvišjem mestu. To je lepo. Toda razumevajoča družina ne pride sama od sebe. Je sad priprave, prizadevanja in nemalokrat tudi trdega dela. Narobe je že, da številni stopajo v skupno življenje z mislijo: dokler bo šlo, bo pač šlo, ko ne bo šlo več, bova pa šla narazen. Zato ne sklenejo zakramenta svetega zakona. Pozabljajo, da je cerkveni zakon zakrament, ki nam naklanja milost, da moremo živeti stan, ki smo si ga po odgovornem premisleku izbrali. Če vstopimo v skupno življenje z dvomom, potem se kaj rado zgodi, da se ti dvomi pozneje tudi uresničijo.

Za zakon je potrebna priprava. Ta se v neki obliki (imenujemo jo daljna priprava) začne že v domači družini, kjer otroci pri starših vidijo zgled medsebojne ljubezni. Najbrž je odveč napisati, da ga premnogi ne morejo videti. Tudi otroci iz neurejenih ali ločenih družin ne morejo doživeti te medsebojne starševske ljubezni. Velikokrat zelo trpijo zaradi ločitve, zlasti v primerih, ko se kdo od zakoncev neodgovorno ali celo hudobno obnaša. Ta bridka izkušnja otroke zaznamuje za celo življenje. Morda bolj, kot si moremo priznati. Zvestoba zakoncev je najlepša podlaga za razumevajočo družino pa tudi dobra podlaga za lepo zakonsko življenje otrok iz take družine.
Lepo ste napisali, da bi se tisti, ki se ločujejo, morali zavedati, da tudi v novi zvezi ne bo vse idealno, da bodo tudi tam težave, da bo treba tudi tam potrpeti in se prilagajati. Ni pametno, da gresta zakonca narazen ob prvi krizi, saj so krize v življenju nekaj normalnega. Modri ljudje iz izkušnje svetujejo, da je treba krizo prebroditi in po njej more biti ljubezen še trdnejša. Prve žrtve neodgovornega ravnanja staršev so prav otroci.

Pomembna je tudi bližnja priprava na zakon. Danes opažamo, da stopajo številni mladi v zakon nepripravljeni in nezreli. To nezrelost lahko ‘podedujejo’ že v domači družini, k njej mnogo prispeva sodobna miselnost. Prav zato je Cerkev uvedla tečaj pred poroko, kjer zaročencem vsaj na kratko predstavi zakonsko življenje. Še bolje je, če zaročenca pred poroko obiskujeta šolo za zakon, ki jih je vse več v Sloveniji. Če zaročence seznanimo tudi s težavami in čermi zakonskega življenja ter jih opozorimo nanje, potem je zelo mogoče, da se jim pozneje laže izognejo. Za zakon velja pregovor: »Kakor si boš postlal, tako boš ležal«. Če se mladi odgovorno pripravijo na skupno življenje v zakonu, potem je večja verjetnost, da bo tudi njihov zakon lepši in bolj razumevajoč.
Po pismu sodim, da vaš zakon spada med take. Prav ravnate, da vztrajate v zakonu, tudi v težavah, ki neizbežno pridejo. To se obrestuje prav v starosti. Takrat človek ob sebi potrebuje razumevajočega človeka, “pozornost zakonca, ki gre s teboj po poti starosti”, kakor ste lepo zapisali.

Že v začetku sem omenil praznik Gospodovega darovanja v templju ali svečnico. To je tudi praznik starejših. Starček Simeon in prerokinja Ana sta skromno živela v templju. Držala sta se božjih zapovedi in živela za Boga in njuno življenje je zorelo v smisel, ki ga je okronalo srečanje z novorojenim Odrešenikom. Ko je starček Simeon vzel v naročje dete Jezusa, je izrekel čudovito molitev, ki jo duhovniki molimo ob koncu dneva: »Zdaj odpuščaš, Gospod, svojega služabnika po svoji besedi v miru, kajti moje oči so videle tvojo rešitev« (Lk 2,29-31). Molitev izraža polnost bivanja in smisel življenja, ki se je rodilo iz zvestega odnosa z Bogom. Tudi vaše pismo je hvalospev lepoti v zakonu, ki je šel skozi preizkušnje, a mu daje lepoto in smisel zvestoba in odprtost za drugega in za Boga. To pride do izraza še posebej v starosti. Bog daj, da bi veliko zakoncev lahko doživelo tako osrečujoč zakonski odnos.
RUSTJA, Božo. (Pismo meseca Ognjišče (2017) 1, str. 6

V uvodu mojega pisanja moram pohvaliti vašo revijo Ognjišče. Prebiram jo po zaslugi svoje dobre sosede, ki mi jo posodi. Že dlje časa me razžira neko vprašanje, za katerega nimam razlage. Ne samo mene, ampak tudi moje prijateljice. Pa ni mišljeno slabonamerno. Nasprotno!
Od jutra do poznega večera poslušam Radio Ognjišče, vendar vem, da njih ne morem vprašati o tem. Naj pridem k stvari. Prosim, odgovorite mi: Zakaj je v cerkvi toliko glamurja? Bog naj mi odpusti to vprašanje, pa tudi vi. Mislim na zlato palico, ki jo nosi škof. Razkošne obleke. Rdeče preproge itd. Spremljam evangeličane. Pri njih tega ni. Saj se je Jezus vendar rodil v hlevu in je ležal na slami. To me zelo bega.
Še enkrat se vam opravičujem za take besede. Ostajam v upanju, da mi boste odgovorili.
Želim vam vse dobro pri vašem delu.
Nada

pismo meseca 01 2019Najprej naj se vam zahvalim za vašo zvestobo reviji Ognjišče. Zahvala tudi vaši sosedi, ki vam posoja Ognjišče. Že nekajkrat sem slišal za podoben primer, vreden vse pohvale, da nekdo svoj izvod revije posodi naprej, morda takemu, ki si ga sam ne more kupiti. Naj bo to spodbuda za januar, mesec verskega tiska, da pomislimo, komu bi lahko podarili izvod Ognjišča ali komu bi podarili naročnino. Na sredini te številke je naročilnica, s katero lahko naročimo komu Ognjišče, kar je lep dar ob praznikih.
Opravičujete se, ker ste postavili to vprašanje. No, tudi jaz se opravičujem, ker me je vaše vprašanje v prvem trenutku spravilo v slabo voljo in sem vam mislil samo napisati, da je podoben ugovor v evangelijih izrekel Juda Iškarjot. Gre za dogodek iz evangelija, ko je neka žena z oljem iz alabastrne posodice mazilila Jezusa. Takrat je Juda rekel: »Zakaj tega olja ne bi prodali za tristo denarijev in te dali ubogim?« (Jn 12, 5), a evangelij takoj doda: »Tega pa ni rekel, ker bi skrbel za uboge, ampak ker je bil tat; imel je namreč denarnico in si je prilaščal, kar so dajali vanjo.« Zelo pomenljiv je nato Jezusov odgovor: »Pusti jo, naj ga prihrani za moj pogrebni dan. Uboge imate namreč vedno med seboj, mene pa nimate vedno.« (Jn 12,7-8). Toda ko sem mirno še enkrat prebral vaše pismo, sem uvidel, da imate (v nasprotju z Judom) iskrene namene in da ste izrazili ne samo svoj pomislek in pomislek svoje prijateljice, ampak tudi nekaterih drugih ljudi.
Najprej k ‘zlatu’. Vemo, da mašne posode niso zlate, ampak pozlačene, če sploh so. Podobno je z ‘zlatimi’ mašnimi plašči. Vemo, da niso zlati, ampak da imajo samo pozlačene nitke. V zgodovini so namreč popolnoma drugače dojemali ‘zlato’ v bogoslužju. Verniki so menili, da je za Boga najboljše komaj dobro. Zato so uporabljali ‘zlato’. Ni šlo za glamur (bleščavo), ampak za iskreno vero in izraz iskrene predanosti Bogu: to je komaj dobro za Boga, tako vzvišen je. Zelo so zgovorni zgledi svetnikov, ki so osebno živeli izredno skromno, a so za bogoslužje zahtevali najboljše. O sv. arškem župniku so govorili prodajalci cerkvene opreme, da ne poznajo v širši okolici duhovnika, ki bi bil osebno tako skromen, a tako zahteven glede cerkvene opreme. Podobno pričujejo o sv. Leopoldu Mandiću.
Kot kaže, pa današnja sekularizirana javnost to ‘zlato’ doživlja čisto drugače. Ne več kot izraz predanosti Bogu, ampak kot ‘glamur’, bahavost in razkošje. Ta miselnost je očitno prešla tudi na nekatere vernike. To sem tudi sam opazil in imam za pričo skrbnega cerkovnika v eni od župnij, kamor sem hodil maševat, da zaradi tega nisem nikoli oblekel ‘zlatega’ mašnega plašča. Za to sem imel lepo ‘kritje’ v papežu Frančišku. Ste kdaj opazili, da mašuje v ‘zlatem’ plašču? Ne, ker ve, da to mnoge danes odbija in se raje odreče takemu plašču, kakor da bi nekateri narobe razumeli njegovo bogoslužno obleko ali se celo pohujševali ob njej.
Morda še beseda o škofovskih zlatih palicah. Upokojeni koprski škof Metod Pirih je za posvečenje izbral leseno škofovsko palico (pastoral), če se prav spomnim, je podobno palico imel že prej pokojni ljubljanski nadškof Alojzij Šuštar. Podobno mi je dejal mariborski nadškof Alojz Cvikl, da mu pripravljajo lesen pastoral. Seveda se je iz zgodovine ohranilo precej starih kovinskih ‘zlatih’ pastoralov. So stari, še iz časov, ko so za Boga dali le najboljše, lepi, umetniški in bi bilo škoda, da se jih ne bi nikoli uporabljalo pri bogoslužju. Če jih ne bi uporabljali, bi se našli ljudje, ki bi kritizirali Cerkev, da nima pravega odnosa do umetnosti in da jo zanemarja. Nikoli ne bo vsem ustregla! Poleg tega sem že slišal podobne kritike, kakor je vaša, a nisem še slišal pohval za papeža Frančiška in tiste škofe, ki pri bogoslužju ne uporabljajo ‘zlata’. Najbrž je kritikom ta plemenita kovina samo še en povod za kritiziranje.
P P P
Za zgled nam dajete protestante. Toda poznam televizijske snemalce, ki pravijo, da je izredno težko delo prenos maše iz protestantskih cerkva, ker so ‘puste’, ni kaj snemati v njih. V katoliških cerkvah lahko med prenosom snemajo slike, freske, kipe ..., tega pri protestantih ni. Tako so mi oni, nekateri od njih najbrž neverni, odkrili pomen lepote v bogoslužju in na poti vere. V tem so nam lahko zgled pravoslavni. Oni imajo zelo lepe cerkve, lepa in bogata mašna oblačila in lepo bogoslužje, tudi polno ‘zlata’. Vladimirska legenda, ki pripoveduje o spreobrnjenju Rusov, pripoveduje, da se je ta narod odločil za krščanstvo prav zaradi lepote cerkva in bogoslužja, ko zaradi lepote že ne veš, ali si na zemlji ali že v nebesih.
Cerkve morajo biti lepe, čeprav ne razkošne in bahave, ker, tako pravijo nekateri teologi, se ljudje po lepoti bližamo Bogu. To pot imenujejo ‘pot lepote’ (via pulchritudis) in o njej govori tudi skromni papež Frančišek v 167. točki spodbude Veselje evangelija: »Oznanjevanje Kristusa pomeni pokazati, da je vera vanj in hoja za njim ... nekaj lepega, kar more celo sredi preizkušenj napolniti življenje z novim sijajem in globoko srečo.« K tej poti lepote spadajo lepe cerkve in lepa mašna oblačila. Zato je “zaželeno, da vsaka krajevna Cerkev v svojem evangelizacijskem delovanju podpira uporabo umetnosti, nadaljuje bogastvo preteklosti ..., da bi predajala vero naprej”. Papež še dodaja, da je treba sprejeti tudi izrazne oblike sedanjosti in če bi večino ljudi na poti k Bogu, recimo, motilo ‘zlato’, je bolje, da se mu Cerkev odreče in poišče nove oblike lepote, ki bo vodila k Bogu.
Skratka, ko Cerkev skrbi za lepoto bogoslužnih prostorov, opreme in oblačil, ob tem ne zanemarja ubogih, ampak želi, da bi ljudje po lepoti prišli do vere v Boga in iz te vere črpali moč za pomoč sočloveku.

RUSTJA, Božo. (Pismo meseca), Ognjišče, 2018, leto 54, št. 12, str. 6-7.

pismo meseca 01 2018bLočitev je nedvomno ena od najtežjih življenjskih preizkušenj, saj pade poslanstvo, ki je bilo z obljubo pred Bogom določeno za trajnost z besedami “dokler naju smrt ne loči”. Zlo, ki se hrani iz tega razdora, pripomore, da se družina razdvoji, premoženje gre na pol, življenjski stroški pa se podvojijo, in če se zadeve zapletajo na sodiščih, je finančna izguba še večja. Občutek sramu in krivde zaradi razveze je velik, dokler ne sprejmemo tega križa in ga nosimo z Jezusom. Mnogi razvezani tako ostanemo v Cerkvi kot tisti, ki ne moremo živeti brez osebnega odnosa z Gospodom in brez del v ljubezni, ki blažijo našo stisko, bolečino, žalost. Mogoče zgleda, da je Kristus nekakšen nadomestni mož in dobra dela klic po tem, da bi bili sprejeti in potrjeni v svoji dragocenosti. Deloma je res, je pa tudi veliko več kot to. Neželena samskost pritisne kot hudo breme na srce razvezanega, saj je duhovna potreba “podariti se nekomu” temeljno človeško hrepenenje. Na telesni ravni je intimno izražena preko spolnosti, javno pa v dobrih delih z držo videti najprej dobro drugega. Karitativno prostovoljno delo, sodelovanje pri bogoslužju in raznih župnijskih dogodkih je nedvomno način, ki osmisli zapovedano samskost poleg močne poglobitve osebne vere. V zgodovini Cerkve je sveta Fabiola Rimska zgled takega ravnanja. Po ločitvi od prvega moža, nasilneža, ki jo je tudi varal, se je ponovno poročila in povzročila veliko pohujšanje v tistih časih. V drugem zakonu je ostala vdova, povsem je spremenila svoj nekdanji način življenja in se posvetila dobrodelnosti ter s svojim velikim bogastvom pomagala cerkvam, siromašnim, bolnikom in ljudem v stiski.
V Svetem pismu beremo predvsem o vdovah in njihovem posebnem mestu v družbi, saj so bile ločitve izredno redke in obsojane kot prešuštvo, pogosto prikazane kot ženska krivda. Še vedno velja, da so vdovci deležni splošnega sočutja cerkvenega občestva, ločeni pa nemalokrat obsojani ali celo izločeni. V nekaterih župnijah kriterij pričakovane ‘popolnosti’ pri izbiri bralcev beril ločenim preprečuje sodelovanje in prav tako vsako javno izpostavljanje. S tem se zapira vrata ljudem, ki smo preko hudega trpljenja našli edino trdnost ter Ljubezen v Kristusu in s tem tudi pripravljenost konkretno odgovoriti na potrebe, ki jih sedaj kot ‘preizkušani’ z večjo mero empatije opažamo v Cerkvi.
Krista

pismo meseca 01 2018aV božičnem času veliko premišljujemo o družini. Na nedeljo po božiču obhajamo praznik svete družine. Jezus, Božji sin se je hotel roditi v zavetju človeške družine. S svojim učlovečenjem v sveti družini je tako posvetil vse človeške družine. Tudi tiste, ki so se znašle v težavah in v katerih ljudje trpijo.
V našem času pa ne moremo mimo razmišljanja o družinah, kjer sta se zakonca ločila. Zavedamo se, da je trdnost družbe in naroda odvisna od trdnosti družin in odgovorni voditelji bodo podpirali politiko, ki bo podpirala družine. Enako velja tudi za Cerkev, ki ji je Stvarnik zaupal, da hrani in varuje njegovo zamisel o družini. A hkrati se Cerkev zaveda svojega poslanstva v novih razmerah, da je treba “posebno sposobnost razlikovanja ... posvetiti pastoralnemu spremljanju ločenih, razvezanih in zapuščenih” (RL 242), kakor je zapisal papež Frančišek v posinodalni apostolski spodbudi Radost ljubezni.
Hvala Bogu za papeža Frančiška, ki pa ni prvi papež, ki je Cerkvi naročil skrb za razvezane. Je pa v svojem slogu skrbi za ljudi na robu to skrb še poudaril. V preteklosti so bili razvezani in ponovno poročeni v Cerkvi na neki način zaznamovani. Morda so nekateri predstavniki Cerkve ob skrbi za poudarjanje nerazveznosti zakona in skrbi za družine pokazali premalo sočutja za njihove skrbi in stike. Morda so bili gluhi za trpljenje, ki so ga doživeli. So zakonci, ki niso krivi za ločitev, a nosijo težke posledice ločitve. Zato je vaše pismo dragoceno, ker je izpoved žene, ki je doživela ‘izdajstvo’ sozakonca in je sama izkusila, kako težko je biti razvezan. Tudi v Cerkvi.
Tudi zaradi besed in zgleda papeža Frančiška so se razmere v Cerkvi spremenile. Z že omenjeno spodbudo Radost ljubezni je sprožil v Cerkvi in izven nje veliko govora o problematiki razvezanih. Zanimivo, da je nekdanji prefekt Kongregacije za nauk vere kardinal Gerhard Ludwig Müller, ki je po pisanju nekaterih medijev veljal za ‘nasprotnika’ papeža Frančiška, napisal uvod v knjigo filozofa Rocca Buttiglioneja. V njem kardinal zapiše, da pri vrednotenju krivde lahko obstajajo olajševalne okoliščine in dodatni elementi neurejenega sobivanja, podobnega zakonski zvezi, obenem pa poudari, da papež v omenjeni apostolski spodbudi nikjer ne zapiše, da je mogoče pristopiti k evharistični mizi, kakor in kadar posameznik želi. Zdi se mi, da je odločilna papeževa drža neobsojanja in sprejemanja razvezanih. Ta drža naj postane tudi drža vseh pastoralnih delavcev.
Del te drže je tudi skupnost Srce (Skupnost Razvezanih v CErkvi), ki deluje v okviru duhovnega središča sv. Jožefa v Ljubljani. Več informacij o njej najdete na spletni strani: http://srcerazvezani.si/. Obstajajo pa tudi druge skupine razvezanih, ki se zbirajo v okviru Cerkve. V cerkvi sv. Jožefa je oktobra 2017 potekalo tudi vseslovensko srečanje ločenih z namenom, da bi nastalo več skupin za samopomoč, ki bi pomagale ločenim skozi travme ločitve in k novemu življenju. Mašo ob srečanju je vodil ljubljanski nadškof metropolit Stanislav Zore.
V svojem nagovoru se je dotaknil obhajila razvezanih in dejal, da nekateri odrekajo obhajilo vsem razvezanim, kar ne drži: »Kdor doživi brodolom svojega zakona, pa kljub temu še naprej živi svojo zakonsko zvestobo ... in ne vstopi v novo zvezo, pač pa po svojih najboljših močeh živi obljube, dane pri sklenitvi svetega zakona, sme povsem upravičeno prejemati tudi obhajilo«. O neprejemanju obhajila ponovno poročenih pa je nadškof navedel besede kardinala Ouelleta, ki pravi, da ti v trenutku, ko ostanejo v klopi, lahko postanejo vzgojitelji vseh sodelujočih pri maši za spoštovanje discipline zakramentov. »Če ljudje po eni strani poznajo vaše prizadevanje za povezanost z župnijo, po drugi strani pa vedo za brodolom vašega zakona in vašo ponovno zvezo, jim bo vaše ostajanje v klopi, medtem ko drugi pristopajo k obhajilu, postavilo vprašanje: “Ali sem sam res boljši kristjan, bolj zvest in predan Kristusu, bolj zvest v svojem zakonskem življenju, kot pa je ta par, ki ostaja v klopi?” Postali boste tudi vzgojitelji duhovnikov za zvestobo in zavzetost.«
Razvezani, samski, zakonci, skratka vsi člani Cerkve se lahko učimo drug od drugega in skušamo drug drugega razumeti in podpirati, saj nam je namenjeno “veliko veselje, ki bo za vse ljudstvo, ... da se je rodil Odrešenik” (Lk 2,10-11). Zato naj ne bo od tega veselja nihče izvzet!

RUSTJA, Božo. (Pismo meseca), Ognjišče, 2018, leto 54, št. 1, str. 6-7.

Zajemi vsak dan

Kristus je s svojim vstajenjem kristjanu osmislil ne samo vse njegove napore, vse njegovo delo, ampak predvsem njegovo trpljenje.

(Alojz Rebula)
Ponedeljek, 22. April 2019

Ognjišče na Facebooku

Na vrh