Pol svojega življenja sem poročena in mama s tremi otroki. Kar se mene tiče, sem proti ločitvi moža in žene. Vedno je v ozadju neka rešitev za zakon, tudi če je brž še ni videti.
Zato zelo dobro vem, koliko mojim otrokom pomeni, ko vidijo, da se mama in oče še objameta in poljubita, da si še vedno šepetata nežne besede in da oče zastavi besedo za mamo, kadar je potrebno.
Velikokrat jih slišim, predvsem starejši sin je dovzeten za najin odnos in lepo se mu zdi, da mu ni treba razmišljati, h komu bo šel in kaj lahko pričakuje od odnosov v družini. On preprosto ve, da bova za zmeraj skupaj in ne dopušča drugih možnosti. Isto razmišlja o dekletih. Želi si resnega in poštenega dekleta. Hitro oceni, ali ga dekle ceni in koliko ji je do njega.
In z veseljem povem, da sem ponosna, da zna moj sin osvojiti dekle, saj je nalogo, kako se lotiti stvari, opravil moj mož, pri tem jaz nisem imela nič. Nasvet bo zmeraj dobil, pa tudi druga dva otroka. Moški in ženske s pravimi mislimi so med nami, le starši so tisti, ki jim lahko dajo to doto, da jo bodo udejanjili v naslednjih rodovih.
Čeprav me je oče prizadel, mu ne zamerim. Že davno sem mu odpustila tiste besede, le moči za ponovno snidenje še nisem zbrala dovolj, da bi to udejanjila. Mami sem odpustila vse malo pred smrtjo. Naj počiva v miru, ker si to zasluži po vsem prestanem trpljenju. Nekoč bom morda tudi odpustila drugim moškim, ki so moje otroštvo in mladost ustvarili kruto.
Vsak dan posebej odpuščam tastu za njegovo zlobo in gnev. Prav tako sem možu odpustila vso nezvestobo in šla naprej z njim, ki ga ljubim iz srca in ni je ženske, ki bi ji uspelo, da mi ga vzame.
Družina in zakon sta moji svetinji, zato ju branim z vsem, kar premorem in tako učim tudi svoje otroke. Molim in prosim Marijo za potrpljenje in moč odpuščanja v srcu in duši.
Branka

Od 19. do 25. marca v Sloveniji obhajamo teden družine. Ankete kažejo, da je med mladimi družina ena najvišjih vrednot. To pomeni, da človek hrepeni, da bi odraščal v urejeni in ljubeči družini. S tem se vsi strinjamo, pozabljamo pa, da je za osnova za ljubečo družino skladen in trden zakon. V drugem delu svojega pisma (prvo je bilo objavljeno v februarski številki z naslovom Kot otrok sem izredno pogrešala očeta) to tudi poudarjate, in ker doma niste dobili lepega zgleda razumevanja med očetom in mamo, bi ga radi dali svojim otrokom. To vam v marsičem tudi uspeva. A ne samo od sebe. Na koncu pisma namreč omenjate, da ste morali odpustiti ne le svojim staršem, ampak tudi možu. Brez odpuščanja ni družinskega življenja.
Kmalu zatem, ko je bil objavljen prvi del vašega pisma, me je poklicala starejša gospa in delila vašo bolečino, kako hudo je odraščati brez očeta. »Tudi jaz sem zelo pogrešala očeta,« je dejala. Vaša drža je toliko bolj hvalevredna, saj običajno ljudje, ki so odraščali v neurejeni družini, radi ‘ponovijo vzorec’ svojih staršev in tudi njim se rado zgodi, da zakon propade in tudi njihovi otroci rastejo potem v družini, v kateri manjka eden od staršev.
Krščanski nauk o družini potrjuje najgloblje hrepenenje, ki je v človeku, pa tudi bridke izkušnje tistih, ki so izkusili bolečino v družinah, ki se tega ne držijo. Danes se mnogim ljudem krščansko pojmovanje o družini zdi zastarelo, ki ljudi ne osrečuje, ampak jih omejuje. Spominjam se zanimivega pogovora, ki sem ga imel z mlado italijansko igralko, ko sem se med študijem v Rimu z vlakom vračal domov. Dekle je komaj končala igralsko akademijo, imela pa je slovenske korenine. Njena babica je bila iz Soške doline. Dedek Italijan, ki se je vozil k njej ženit s kolesom (več kot sto km v eno smer) se je moral vedno vrniti domov in ni smel prespati pri njej. Dekle je občudovala njun zakon, kako sta se spoštovala in kako je babica skrbela za dedka, ko je zbolel. Njena mama pa ni bila taka. Ni se brigala zanjo. Imela je druge moške. Iz dekleta je kar vrela bolečina. Vedela je, da sem duhovnik. Zato je dejala, da to, kar Cerkev uči o spolni morali in o odnosu moža in žene, ni več sodobno, ne drži več. Končala pa je z besedami, da sedaj, ko je diplomirala (in izkusila pokvarjenost nekaterih režiserjev) potuje iz Rima, a ne k svoji mami, ampak k babici. Ta jo bo sprejela. Ta jo je vedno sprejela in imela čas in razumevanje zanjo. Ko je končala, sem pa jaz začel. Vprašal sem jo: »Kje boš sedaj našla ljubezen in razumevanje? Pri mami, ki se ni držala krščanskega pogleda na družino, ali pri babici, ki je živela po krščanskem predlogu družinskega življenja? Sama lahko vidiš, da življenje po krščanskem pogledu na družino ljudi osrečuje. Res je, da je velikokrat težje živeti po tem vzorcu, a srečne ljudi ustvarja prav ta.« Prav tako pozabljamo, da zakonca iz zakramenta sv. zakona dobivata moč, da moreta živeti krščanski zakon. Ne iz svoje moči, ampak z Božjo pomočjo in zakramentalno milostjo svetega zakona in drugih zakramentov.

To, kar je bila izkušnja mlade igralke, je tudi vaša izkušnja, ki ste jo sicer povedali z drugimi besedami. Misel pa je podobna. Skladen zakon je osnova za zdrave družinske odnose. Zato bi vsaka družba in vsaka država ravnala modro, da bi podpirala zakon, ki je osnova za urejeno družino. Urejena in ljubeča družina more ublažiti udarce, ki jih doživljajo družinski člani. Alenka Goljevšček je pred desetletji napisala dramo Otrok družina družba. V njej je tudi pomenljiv prizor. Starša in otrok se znajdejo zvečer sami. Morda prvič po dolgem času. Najprej ne vedo, kaj bi delali, saj so se v zadnjem času malo odtujili. Prva spregovori mama, ki pove, da je bila na pregledu, kjer so ji odkrili težko bolezen in jo je strah. To spodbudi očeta, da pove, da gre njihovemu podjetju slabo in je v nevarnosti, da izgubi službo. Slednjič doda svoje še sin, ki staršema pove, da je njegov šolski uspeh katastrofalen … Nastopi mučna tišina, nakar sin objame čez ramo očeta in mamo in reče: »Vse bomo zdržali, če bomo skupaj kot družina in če si bomo pomagali.« Kakšen blagoslov more biti družina!
Danes pa tako imenovana razvita družba ravna ravno nasprotno. Naravnost vsiljuje modele družine, ki niso več družina, ampak najrazličnejši poskusi skupnega življenja. Vaše pismo in izkušnje številnih drugih ljudi kažejo, da je urejena družina osnovna celica družbe; če jo uničimo, uničujemo korenine narodu in družbi. Ko imamo v tednu družine pred očmi Božji načrt o tej temeljni skupnosti, ki jo sestavljajo mož, žena in otroci, se spomnimo tudi tistih, ki niso odraščali v osrečujočem zavetju družine.

RUSTJA, Božo. (Pismo meseca), Ognjišče, 2019, leto 55, št. 3, str. 6-7.

Moja življenjska zgodba iz mladosti je bila kar resna preizkušnja, malo drugačna od drugih. Pri kakšnih triindvajsetih letih sem se zaljubila v fanta, kar nekaj let starejšega od mene, kar mi je bilo zelo všeč. Spoznala sem ga v cerkvi in to mi je tudi veliko pomenilo. Po dokaj kratki skupni hoji sva se odločila za poroko, ker je fant predlagal, da se že dovolj dolgo poznava. A to le iz cerkve, kjer sva se videvala ob delavniških mašah, ker sem zaradi službe čez teden živela v tej župniji. Ob nedeljah pa sva bila vsak v svoji rojstni župniji. Takrat je bila navada, posebno na deželi, da so bili oklici v cerkvi tri zaporedne nedelje. Tako sva bila na oklicih v obeh župnijah. Nekako na polovici teh treh tednov se zbudim sredi noči iz hudih sanj (čeprav nič posebnih), katere so mi povzročile hud nemir v duši, ki ni več popustil, ne podnevi ne ponoči. Nekako sem razumela ali bila ‘opomnjena’, da ne smem narediti tega koraka, ki je pred mano, da to ni pravi človek zame. Šele kasneje sem izvedela, da je bolestno ljubosumen in lahko tudi nasilen. Ta ‘opomin’ me je moril vsak trenutek. Službo sem opravljala z velikim veseljem, saj sem delala z ljudmi in tako sem v tem času lažje ‘živela’, ker pri delu ta nemir ni bil tako prisoten. Dela je bilo veliko in tako sem se vsak večer vračala v svojo najeto sobico, vedno bolj utrujena. Zvečer sem zaspala za nekaj ur, sredi noči pa se spet zbudila in nisem več mogla zaspati. To se je dan za dnem ponavljalo in stopnjevalo. V tem obdobju sem iskala pomoč iz te stiske pri Bogu, pri Mariji pa tudi pri ljudeh. V župnišče sem šla prosit za eno mašo v čast Materi Božji za pravilno odločitev. Takoj drugi dan je bila maša v ta namen. Za nasvet sem šla prosit tudi duhovnika, ki je več let deloval v njegovi župniji, kaj naj naredim, in od tam sem šla še bolj zbegana in negotova. Noben človek, ne duhovnik ali škof niti papež se ne more odločiti namesto tebe za tako važen korak, kakor je sveti zakon, le Bog ti lahko pomaga, če se mu daš voditi in tako pustiš, da izvrši svoj načrt nad teboj. Teden pred poroko sem imela v načrtu ‘poročni dopust’. Nastopila sem ga vsak dan bolj nemirna, utrujena in oslabljena, ker nisem mogla ne spati ne jesti. Bila sem brez vsakega teka. Do sobote, ko bi naj bila poroka, sem dobesedno obležala popolnoma brez moči. Moji domači, starši, brat in sestre so mislili, da sem resno zbolela. ‘Bolna’ kot sem bila, nisem mogla nikamor, nisem mogla k poroki. Bog, ki je Ljubezen, mi je poslal bolezen. Fant je mislil, da se bova poročila, ko ozdravim. Ko je minila tista ura, ko naj bi bila poroka, sem čudežno prav fizično čutila, kot da se mi je težak kamen odvalil od srca, kakor pravi ljudski rek. Starši so res poklicali zdravnika, ki mi je dal nekaj za pomiritev, ali ta notranji mir, ki je nastopil po vsem tem, je bil nerazumljiv. Šele potem sem lahko temu fantu povedala, da se ne morem poročiti z njim. Pred kratkim sem slišala od priznanega teologa, da Kristusov učenec doživlja čudeže. Čeprav sem uboga, majhna njegova učenka, sem bila deležna v tem primeru in še v mnogih v svojem življenju, Božjih čudežev. Le en procent sem mogoče naredila sama, drugih 99 pa je storil tisti, ki je Vsemogočen.
Ko sem po tem ‘poročnem dopustu’ zopet prišla v službo, mi je šef rekel: “A si le od mrtvih vstala”, sodelavka pa mi pravi: “Ti si pa dobra, jaz bi se poročila, potem pa ločila.” To mišljenje, ki je poudarjeno v tej zadnji izjavi, pa žal danes mnogi doživljajo na lastni koži. Žal! Pevka, s katero sva dolga leta skupaj prepevali v domači cerkvi, mi je rekla, da sem lahko tako naredila, če imam čisto vest. Ona je namreč imela že dva otroka, predno se je poročila, ker je menda tašča ni sprejela. In takrat sem si rekla: “O, čista vest, koliko si vredna!” Večkrat pa rečem: “Hvala ti, dobri Bog, da si me vodil po poti, ki si jo ti določil.” Če bi ‘hodila po svoje’, bi danes ne imela dobrega moža pa dragih hčera in zetov ter prečudovitih vnukov. Hvala Bogu tudi zato, da nam je dal Cerkev za našo duhovno mater, ki nam pomaga na zemeljski poti. Pomaga pa nam lahko, če jo poslušamo.
Revijo Ognjišče berejo tudi mladi, ki imajo še vso življenjsko pot pred seboj. V njej lahko najdejo veliko dobrega. Njim priporočam, naj poslušajo Cerkev, ki nam hoče samo dobro. Tudi zato gre toliko stvari danes na tem svetu narobe, ker se ne zmenimo za Cerkev in za Boga. Cerkev je preganjana že dva tisoč let in to bo do konca. Moramo računati na to, da hudič neprestano seje ljuljko, da zakriva pravi Jezusov obraz. Na nas vseh pa je, da s svojim življenjem pokažemo njegov, Jezusov, pravi obraz.
Slovenija ima stare, močne, krščanske korenine. Potrebno bi jih bilo malo “pognojiti in jim dodati dobre, rodovitne zemlje”. Korenine se ne vidijo, a iz njih prihaja življenjski sok. Iz teh korenin more priti zmaga dobrega.
Liza

Vaše pismo je zanimiva in nenavadna življenjska pripoved. Poudarja namreč, kako pomembna je odgovorna priprave na zakon in trezen premislek pred sklenitvijo zakona. Neka žena je pripovedovala, da je cel advent hodila k maši prav za namenom, da bi dobila dobrega moža. In ga je! Partnerja si tudi izmolimo. To prepogosto pozabljamo. Prav tako je pomembna tudi priprava na zakon. V Sloveniji poleg tečajev za zakon, ki je ‘obvezen’ za vse, ki se nameravajo cerkveno poročiti, obstaja tudi Šola za zakon. V njej fant in dekle ‘preverjata’ ali spadata skupaj ali ne. Izkušnja številnih ljudi, ki so obiskovali bodisi tečaj priprave na zakon kot tudi Šolo za zakon, je bila pozitivna. Bili so izredno zadovoljni, saj poudarjajo, da so tam zvedeli veliko stvari, ki jim bodo še kako prišle prav v skupnem življenju.
Žal pa danes mnogo mladih sploh ne vstopa v zakon, ampak se odločijo za življenje v skupnem gospodinjstvu. Velikokrat že s predpostavko, da “poskusijo, če bo šlo”. Ker gre samo za ‘poskus’ in ker gredo skupaj brez resnega premisleka in priprave, se pogosto zgodi, da se prej ali slej ločijo. Velike žrtve takega ravnanja so otroci, ki se znajdejo med ‘dvema ognjema’ in so pogosto razdvojeni. Ločitev staršev jih prizadene, pozneje pa pogosto izkoriščajo dejstvo, da so starši ločeni in ob vsakem resnem vzgojnem ukrepu ali le celo njegovem poskusu, zbežijo k drugemu staršu.
Vi ste odločitev za poroko vzeli odgovorno. Posvetovali ste se z duhovnikom, molili in darovali za mašo. Tudi niste izsiljevali poroke za vsako ceno, ampak ste gledali naprej. To se vam je obrestovalo. Danes, poudarjate, imate čudovito družino, otroke in vnuke. Žrtev je obrodila sad. Kako lepo bi bilo, če bi podobno odgovorno razmišljali tudi mladi, ki se danes odločajo za skupno življenje.

RUSTJA, Božo. (Pismo meseca), Ognjišče, 2018, leto 54, št. 2, str. 6-7.

Ne vem, če to pismo po vsebini sodi ravno v verski list, a ker bi bila rada tudi boljša kristjanka, pa sem s sedanjem življenjem precej oddaljena od tega, bi mi kakšna vaša misel in nasvet utegnila priti še kako prav. Pravzaprav bi si najbolj želela, da mi napišete samo odgovor, če bi pa najin ‘pogovor’ po vašem mnenju bil v korist tudi komu drugemu, ga le objavite.
Najprej naj povem, da živim v večjem mestu, da sem od mladih dni naprej imela versko vzgojo. Dokaj redno in aktivno se udeležujem tudi župnijskega življenja, čeprav sem stik z mladimi od prehoda k študentskim srečanjem izgubila. Najbrž je bila temu kriva moja nepripravljenost in zamerljivost. Ko sem marsikoga bolje spoznala, se mi je zazdelo, da ob stvareh, ki jih počne, ne spada v tako lep krog, kot je bilo na zunaj videti, in bi moral kot kristjan biti. Ker teh nisem mogla izločiti iz skupine, sem se ‘izločila’ sama. Prijateljem sem tudi zamerila vzvišenost, in tudi to, da so se nekateri hoteli povzpeti nad duhovnika. Med njimi preprosto nisem mogla več biti. Morda me je od njih odvrnilo tudi to, da so si mnogi poiskali simpatije, zame pa se ni našel nihče, ki bi bil tudi meni všeč. Vendar pa sem s tem izgubila stik z mladimi in tudi notranje ravnotežje.
Začel se je študij na univerzi, a se je pokazalo, da mu ne bom tako zlahka kos, kot v srednji šoli. Z mojo lenobo in brezvoljnostjo se je začel začarani krog. Ne da bi me snov ne zanimala ali da bi ne bila sposobna naštudirati izpitno snov. Preprosto nisem se učila. Ker sem edinka in pogosto sama, sem lahko počela, kar se mi je zljubilo. Minila so leta, jaz pa sem bila s študijem precej na začetku. Živim v udobju in obilju, ki mi ga starši na trdih žuljih omogočajo. Živim kot pravi parazit. Verjemite, še kakšna hujša beseda bi bila bolj na mestu, saj se do tu nimam za kristjanko. In sedaj, ko pomislim na besede, ki sem jih prej napisala o prijateljih, vidim, da sem še dosti slabša od njih. Bojim se, da se ne motim, če napišem, da je moja lenoba, kateri se pridružuje še nezmernost v jedači (zelo lepo napisano – pravilneje bi morala napisati požrešnost), ni samo manjša prehodna težava. Tega, kar počnem, sem se zavedla že večkrat, a nikoli se mi ni uspelo izkopati iz tega. Jasno je, da nisem človek z močno voljo, a tudi z molitvijo mi kar ne more uspeti. Tudi misel na milijone lačnih in ubogih me strezni le za hip, potem pa nadaljujem po starem.
Včasih se mi zdi, da bi mi iz tega lahko pomagal nekdo, ki bi moje življenje razgibal in bi me imel tudi iskreno rad. A ta sreča me še ni našla in bojim se, da se mi bo s takim početjem dokončno izmuznila. V časopisih sem že večkrat prebrala nasvete zdravnikov, ki ljudem, ki se še niso našli in svoje psihične težave rešujejo na neprave načine, kot jaz na primer s hrano, svetujejo pomoč psihiatrov Ali menite, da sem je tudi jaz potrebna?
Martina

V tvojem pismu mi je najbolj všeč to, da si iskrena s seboj, lahko bi rekel, kar neusmiljeno iskrena. To je prvi pravi korak, da stopiš na pravo pot. Ne bom ti rekel, da bo sedaj vse lahko, nasprotno, pripravljena bodi tudi na poraze, saj se iz porazov lahko veliko naučimo, če poraz jemljemo kot šolo. Ko si pregledovala svoje življenje, si odkrila, kot sama priznaš, marsikaj, česar o sebi nisi vedela. Pohvale vredno je to, da krivdo za stanje, v katerem se nahajaš, prevzemaš nase.
Nekatere človeške lastnosti so po izvirnem grehu v vseh v večji ali manjši meri prisotne, lahko bi rekli prilepljene na našo ‘duhovno kožo’. Med temi je tudi ošabnost ali precenjevanje sebe in podcenjevanje drugih. Zanimivo je, da prav precenjevanje sebe in podcenjevanje drugih povzroča veliko nevšečnosti, trpljenja nam in drugim, pa kljub temu ravnamo ponovno tako. Če pogledamo v zgodovino vidimo, da je prav precenjevanje sebe in podcenjevanje drugih pripeljalo do najhujših nesreč, vojn, krutosti in krivičnosti. Tudi danes ni drugače. Morda si mislimo, da sami ne bi bili nikdar sposobni česa takega, vendar velike stvari so ‘narejene’ iz majhnih.
Ne misli, da te sodim samo po tvojih slabostih, ki si jih priznala. Iz tvojega pisma je očitno, da imaš tudi veliko lepih lastnosti. Zelo bi bil vesel, če bi bilo v Sloveniji veliko takih deklet, ki se zanimajo za druge, vzamejo resno svoje krščanstvo, imajo neke višje cilje. Rada bi postala boljša, bolj odgovorna. Prvo pravilo je: začeti moraš z majhnimi koraki, bodisi pri tvojem delu, študiju, pa tudi pri odpravljanju napak. Znano je, da – zlasti mladi – svoje neuspehe, nezadovoljstvo, tudi glede svojega videza, hočejo ‘popraviti’ s hrano. Moški navadno bolj s pijačo, kar je še slabše. Sprašuješ me, ali si ‘zrela’ za psihiatra. Mislim, da ne, če boš znala obvladati svoje napačne težnje z voljo. Zopet, z majhnimi koraki.
Svetoval bi ti, da vzameš v roke kakšno dobro knjigo. Branje je lahko velika pomoč pri naših življenjskih težavah. Spoznamo, kako so se drugi obnašali v podobnih okoliščinah. Zlasti to velja za kakšne resne življenjepise svetnikov ali velikih osebnosti, za psihološke knjige, knjige raziskav človeške duševnosti .... Danes sicer imamo internet in druge vire znanja, vendar to ni isto. Po mojem mnenju je knjiga nekaj bolj osebnega. Papež Frančišek stalno ponavlja. Berite Sveto pismo, evangelije. Knjižico, ki gre v vsak žep.
Praviš, da bi potrebovala ob sebi človeka, ki bi te imel resnično rad. Takih ljudi je na žalost vedno manj! Zakaj? Ker bi vsi radi živeli brez truda in v ugodju. Imeti nekoga resnično rad, pa ni najbolj ‘ugodno’. Moraš se zanj žrtvovati. V življenju pa je vedno tako: če nič ne žrtvuješ, nič ne dobiš.
Smo sredi postnega časa, ki je zahteven. Bog je usmiljen z nami, tudi mi moramo biti usmiljeni z drugimi, z ljudmi, s katerimi živimo vsak dan. Vsak dan preko ekranov vidimo, koliko ljudje v svetu in tudi pri nas trpijo. Mar smo mi boljši od njih, da lahko živimo bolje? Če nismo teh privilegijev zaslužili, naj jih skušamo vsaj deliti z drugimi. Zapisala si, da te misli na milijone lačnih za hip streznijo, vendar nadaljuješ po starem. Kaj bi pa v resnici lahko storili? Žal ne jaz ne ti nisva bogata, da bi jih lahko reševala. Lahko pa pomagamo tako, da vzgajamo svojo osebnost in postajamo bolj sposobni pomagati drugim, vsaj tistim, ki so ob nas. Tudi vode oceana sestavljajo drobne kapljice. Bodimo kapljice v tem oceanu potreb.

Bole F., Pismo meseca, v: Ognjišče (2016) 3, str. 8.

Vse čestitke Ognjišču, spremlja me že od ranih otroških let. Zvesta sem mu ostala tudi sedaj, ko sem že zdavnaj odrasla. Imam pa nekaj vprašanj in prosila bi, da mi nanje odgovorite.
Vzgojena sem v veri, vse življenje sem iskala resnico, tudi kar zadeva vero. Prejela sem vse zakramente, tudi poročila sem se cerkveno. A žal je prišla ločitev, sedem let živim sama. Zanima me kakšno je uradno stališče Cerkve do nas ločenih? Smo res drugorazredni verniki, stigmatizirani tudi od Cerkve? Ali res ne smemo v cerkev in ne smemo prejemati obhajila? Jaz sem, kljub temu, da se je to zgodilo, ohranila vero v Boga in vedno ga prosim, da mi da milost, da bom lahko živela normalno življenje. Toda včasih se počutim odrinjena. To se mi ne zdi prav. Kaj naj naredim? Naj grem kam drugam? Kaj mi svetujete?
Želim ostati anonimna. Hvala.
ločenka

Navadno imena dopisnikov in kakšne podrobnosti iz njihovih pisem, ki bi jih utegnile narediti prepoznavne, spremenimo, razen če sami želijo drugače. Zato, kot sem že večkrat zapisal, ne iščite, da bi v pismih, ki jih objavljamo, odkrili znano osebo. To pripomore, da naši dopisniki bolj iskreno opišejo svoje probleme.
Ker imaš, kot mnogi, precej napačne predstave o odnosu Cerkve do ločenih, ti rad pojasnim nekatere stvari. Iz tvojega pisma lahko sklepam, da si se civilno ločila in ne živiš z možem. Cerkev pozna in je poznala tudi v preteklih stoletjih, že od samega začetka, ko so bili slučaji vernega in nevernega soproga bolj pogosti, saj so se verni znašli pred izbiro, ali svojega poganskega zakonca pustiti ali ostati skupaj, ker so bili vmes navadno še otroci. Imeli so izbiro, da družino ohranijo ali se ločijo. Oboje je bilo dovoljeno, ker zakona kot zakramenta med njima ni bilo. Drugače je med dvema, ki sta katoličana in sta se poročila cerkveno. Cerkev ne more razveljaviti njihovega zakona, če je bil veljavno sklenjen. Cerkev, kot dobra mati, ki trpi zaradi trpljenja svojih otrok, naredi kar največ more. Dovoli ločitev ‘od mize in postelje’, se pravi, da zakonca pretrgata zakonsko skupnost, ostaneta pa v zakonski zvezi. To ne pomeni, da je zakon razveljavljen in da lahko skleneta nov zakon. Nerazvezljivost zakona sloni na Jezusovih besedah: »Vsak, kdor se loči od svoje žene in se oženi z drugo, prešuštvuje, in kdor se z ločeno oženi, prešuštvuje« (Lk 16,18).

Pišeš, da si že sedem let sama, po čemer se da sklepati, da nisi sklenila drugega (seveda civilnega – cerkvenega tako in tako ne moreš) zakona. Zakona nisi razdrla ti, zato nisi kriva, in ker živiš sama, imaš vso pravico prejemati zakramente. Nimaš se kaj čutiti ‘stigmatizirana’ in drugorazredna vernica. Če te kdo ima za manj vredno, je v zmoti. Lahko in zelo je zaželeno, da se vključiš v dejavnosti vaše župnije. To ti bo pomagalo, da se ne boš čutila osamljena. Če to poveš svojemu župniku, te bo z veseljem sprejel med ‘aktivne’ vernike. Sama veš, da nisi kriva za položaj, v katerem se nahajaš. Seveda pa moraš biti previdna pri tem vključevanju, ker marsikdo ne ve, tega tudi ti nisi vedela, da si lahko polnopravna članica Cerkve in njenih dejavnosti.
Sedanji papež Frančišek velikokrat govori o osebah, kot si ti, in jih spodbuja k vključevanju v Cerkev. Tudi tiste, ki dejansko ne morejo pristopati k obhajilu in spovedi, ker so si ustvarili novo družino in morajo zanjo skrbeti. Spodbuja jih, naj se ne čutijo ‘obrobne’ kristjane, naj se čim bolj vključujejo v dejavnost Cerkve tam, kjer se morejo.
Veliko si prizadevajo, da bi se ugotovilo, kateri od cerkveno sklenjenih in civilno ločenih zakonov so morda neveljavni, ker jim manjka prava privolitev in sprejem bistva zakona, ki je tudi rojstvo otrok. Če so to izključili pred sklenitvijo zakona, je njihov zakon neveljaven in tak zakon se lahko ‘razveže’, ker ga ni bilo, ali razglasi za neveljavnega.
Tudi papež ne more spremeniti tega, kar je Jezus določil. Jezusa so spraševali, zakaj je Mojzes dovolil možu, da je dal ženi ločitveni list. Odgovoril je, da zaradi njihove trdosrčnosti. »Stvarnik ju je na začetku ustvaril kot moža in ženo. Zaradi tega bo mož zapustil očeta in mater in se pridružil svoji ženi in bosta oba eno meso. Tako nista več dva, ampak eno meso. Kar je torej Bog združil, tega naj človek ne ločuje!« (Mt 19, 6–10).
Papež in Cerkev se zavedata, da je to danes velik problem. Toliko katoličanov živi v civilnem zakonu. Ker prejšnji zakon ni uspel, je možnost, da je ta novi zakon uspešnejši. Tu so otroci, ki potrebujejo očeta in mamo, dobro vzgojo, tudi versko, spodbude in stalno skrb staršev. Morda v novem zakonu to imajo. Vse to razbiti je veliko tveganje in velika škoda. Zato papež opozarja, naj bi bili razumevajoči s temi ‘novimi’ družinami, jim pomagali v njihovih težavah. Zlati pa, da se ne čutijo osamljene in zapostavljene s strani vernikov. Ljudje smo, zlasti v današnjih časih, zelo kritični do drugih, radi se postavljamo nad nje in jih sodimo. To ni prav, to ni krščansko. Sploh smo danes kristjani mnogo manj povezani. Zgledovati bi se morali po prvih kristjanih, ki so se med seboj imeli radi, si pomagali, se podpirali. Zato je krščanstvo v prvih stoletjih tako hitro napredovalo in osvajalo srca. Taki bi morali postati tudi danes, ko je za vero in verne toliko ovir in nevarnosti. Papež poudarja, da Cerkev ne sme kazati svojega zunanjega blišča, moči, temveč mora biti zopet v službi najbolj revnih. Hvala Bogu, da nam je v teh težkih časih, dal papeža, ki nas z zgledom iz besedo spodbuja, da se vrnemo k navdušenju prvih kristjanov. To bo zopet mnoge privabilo v cerkev, ker vsak želi živeti v družbi takih ljudi. Torej ovira za boljše čase smo pravzaprav mi sami.

BOLE F., Pismo meseca, v: Ognjišče (2014) 2, str. 8.

Na neki način so povod za to pismo besede vašega sogovornika v septembrskem Ognjišču 2020 dr. Andreja Perka. Žal sem ena tistih žensk, ki so živele z mamo samohranilko, kar pa ni nujno slabo.
V otroštvu nisem imela trdne družine. Oče je bil do mame nasilen že v času njene nosečnosti, kar mi je brez obžalovanja za dejanje, ki ga je storil večkrat, tudi priznal, ko sem ga vprašala. Žalostna sem, ker sva si z očetom popolna tujca. Želim si, da bi me imel rad tako, kot sem. Mama mi je dala vse: trdno vzgojo, vero v Jezusa in Marijo, predvsem pa ljubezen. Kot otrok sem pogosto pogrešala očeta, a sem se znašla po svoje. Sestavljala sem različne like očetov drugih otrok in sprejemala njihov čas, ki so mi ga podarili in mi dali z vidika moškega nov pogled na situacijo ali problem v takratnem času. Posebej sem za to vlogo hote ali nehote vzela strica, moža mamine sestre. On je bil edini ‘oče’ v mojem življenju. Bil je to, kar si mnoge žene želijo: zanesljiv, dober, a tudi strog in vztrajen, ko si je neko nalogo zadal. Do mojega pravega očeta sem skušala priti takoj, ko sem dopolnila 18 let. Takrat sem bila svobodna in sem lahko svobodno odločala o tej odločitvi, ne glede na to, kaj je menila moja mama o tej zadevi.
In skozi desetletje in več sem spoznavala, da sem otrok, ki je bil sicer zaželen tudi s strani očeta, a čustva tega očeta so se ohladila in zamrznila v tistem trenutku, ko je mama odšla od njega in vzela še mene brez občutka za očetova čustva.
Nihče se ni brigal za moja čustva, nihče jih ni povezal z močenjem postelje ali epilepsijo, ki je sama od sebe prešla, ko sem spoznala pravega fanta. Zakaj je tako, zakaj tako hudo boli, ko očetu ne pomeniš nič, še manj kot sosed ali znanec?
Rekel mi je, naj si domišljam, da ne vem, kdo je in ali je živ, ker pač jaz njemu pomenim manj kot nič. Veste, te besede močno bolijo. Čeprav vem, da smo v bistvu žrtve. Zavedam se tega: če oče ni bil deležen ljubezni svojih staršev, potem jo bo težko dal svojim otrokom ali ženi, pa čeprav mu bo ta dala vse spoštovanje, ljubezen in podporo, da bi se počutil moški.
Ali je moški bolj moški, če tepe ženo, ali mu ni bila dana moč zato, da ženo zaščiti?
Če bi bili zakoni napisani zgolj za take primere, ne pa da so posplošeni in zajemajo vse od A do Ž?
Strinjam se, da bi morali pravi ljudje presoditi, koliko je resnice v materini ali očetovi pripovedi in stališčih, potem pa navzkriž slišati, kaj je srž problema, ne pa, da se preprosto materino resnico vzame za sveto in najbolj pravilno.
Branka

Vaše pismo sem razdelil na dva dela, ker bi bilo sicer predolgo za eno številko in upam, da bom nadaljevanje lahko objavil v prihodnji številki Ognjišča. Če povem po pravici, sem se bal odmevov na pogovor z Andrejem Perkom. Zakaj? Ker je eden redkih v Sloveniji, ki tako jasno pove, kako je oče potreben pri vzgoji otrok in pri njihovi rasti. Ni prvi, ki poudarja pomen očeta, je pa eden redkih, ki poudarja to, naj moški (p)ostanejo moški, ker prav s tem lahko zelo koristijo svoji družini, in da s tem žene ne ponižujejo, kajti žena, ki ostane žena, se z možem dopolnjuje v življenju in pri vzgoji. Najbrž to poudarja tudi zdrava ‘kmečka’ pamet, ampak danes je zdrave pameti prav glede družinskega življenja vse manj. Kar se tiče pogleda na družino, on plava proti splošnemu toku družbe. Zato sem se bal ostrih in nasprotujočih odmevov na besede psihologa Perka. Pa pride vaše pismo, ki z izpovedjo življenja dokazuje resničnost njegovih trditev in dokazuje, kako mnogi ljudje mislijo podobno kot on, pa si javno tega ne upajo povedati.
Opisujete svojo življenjsko zgodbo, ki je potekala brez očeta. Oče je za vas, kakor ste napisali, tujec, ker vse do 18. leta niste imeli ali morda celo niste smeli imeti stikov z njim. Kljub temu imate lepe besede za mamo in ji priznavate, da vas je lepo vzgajala, da vam je posredovala vrednote itd. Odkrito poveste, da oče ni bil idealen, da je mamo pretepal in da je pravzaprav mama, ko ni živela z njim, imela lažje življenje. Skratka, skušate biti pravični in nikakor ne kriviti samo enega od staršev.
Kljub temu, da oče ni bil idealen, da je imel napake itd, ste hrepeneli po očetu. To dokazuje vaše ‘iskanje’ očeta, ko ste si ga predstavljali, ko ste tetinega moža v svojih mislih ‘naredili’ za svojega očeta in mu pripisali celo idealne lastnosti in nekako nanj ‘projicirali’ svojo idealno podobo očeta. To dokazuje, kako vsak otrok za zdravo osebno rast potrebuje mater in očeta, potrebuje žensko in moško razsežnost vzgoje. Vi ste tako hrepeneli po očetovem sprejemanju in po očetovski bližini, da ste takoj, ko ste dopolnili 18 let, kot pišete, poiskali očeta. In kako vas je bolelo, ko vam je dejal, da mu ne pomenite nič, ker sta se odtujila itd.
V Sloveniji smo bili v zadnjem času priče več napadom na ‘tradicionalno’ podobo družine, kakor jo njeni nasprotniki skoraj slabšalno imenujejo. Hoteli so uzakoniti umetno oploditev samskih žensk (otrok bi rastel brez očeta) ter hoteli so zakon, ki bi dovoljeval, da bi otroke posvojili homoseksualni pari, kjer bi otrok ali otroci imeli “dve mami ali dva očeta”. A prav vaš primer kaže, kako si vi niste želeli ob svoji mami še ene mame, ampak očeta.
Spominjam se, da sem v tistem času napisal komentar, v katerem sem trdil, da bi si otrok brez očeta želel očeta, razmišljal o njem in sanjal, kakšen bi bil njegov oče, ki ga npr. ob primeru umetne oploditve ne bi poznal niti ne bi vedel, kdo je, saj so očetje v tem primeru anonimni. Torej bi bil ta otrok na veliko slabšem od vas. Vi ste namreč vedeli, kdo je vaš oče, kje je in ste ga ob prvi priliki obiskali. Na moj komentar se je nekdo odzval in napisal, kako neutemeljene so moje besede in misli. Danes bi mu poslal v branje vaše pismo, ki dokazuje, kako je želja po očetu in materi globoko vtisnjena v človeško dušo. Hrepeneli ste po očetu, čeprav ni bil idealen! Skoraj lahko zapišemo, da je bolje imeti slabega očeta, kakor biti brez njega. Idealnih očetov namreč ni.
Seveda pa s tem nočem zagovarjati slabih očetov, ki morda pijejo ali pretepajo ženo ali otroke ali ne skrbijo za družino. Nikakor ne! Oče naj bo, kakor je napisal psiholog Perko, tak, da bodo nanj lahko ponosni žena in otroci. Moški, ki bo skrbel za družino in jo tudi zaščitil, če bo treba.
Vi ste za očetovo ravnanje napisali razumevajoče besede, ko ste njegovo ravnanje opravičevali z njegovim otroštvom. A o tem v prihodnjem pismu, kjer nadaljujete z opisom svoje zanimive in bridke življenjske zgodbe.

RUSTJA, Božo. (Pismo meseca), Ognjišče, 2019, leto 55, št. 2, str. 6-7.

Ko boste našli čas, mi, prosim odgovorite na naslednja vprašanja, ki me begajo. Nikoli ne bom razumela, zakaj nimamo vsi vsaj približno enakih pogojev, da spoznamo Kristusa, da spoznamo svoj cilj? Veliko jih je, ki se rodijo v ateističnih družinah in žive v okolju, ki vero zavrača. Kako naj ti ljudje verujejo, če so z rojstvom pogojeni in ves čas, ko oblikujejo svojo osebnost, ne slišijo nič v prid vere?
Ne vem kje, ampak slišala sem že, da imamo vsi enake pogoje, da spoznamo Kristusovo pot in hodimo po njej, praksa pa mi govori drugače. Sprašujem se, kakšna je krivda moje sošolke, ki so jo starši ves čas uvajali v primat materije, da ne veruje in je srečna v svoji krožnici, ki ne vodi nikamor? Zakaj tudi njej niso dani pogoji, kot so bili dani meni? Zakaj je meni dano, da imam verno mamo, zakaj so meni bila dana znamenja, ki so me vodila v Stržišče, ona in še mnogi drugi, pa bodo leta ali celo življenje hodili po krožnici, namesto da bi se v spirali vzpenjali k svojemu cilju in ne nazadnje, kaj bo s temi ljudmi po smrti? Saj vendar za svojo nevero niso nič krivi?
Morda boste rekli, da bi se lahko vključili k mladinskemu verouku, šli v cerkev, toda premagati bi morali ovire, ki so za marsikoga nepremostljive, odpor staršev …
Dragi oče, zahvaljujem se vam, ker ste moje pismo prebrali do konca. Neizmerno bom hvaležna, če mi boste tudi odgovorili. S temi vprašanji sem že prišla na dan, vendar mi niso znali odgovoriti. Z odgovorom: »tako mora biti« pa nisem bila zadovoljna.
Ivka

Bogastvo je v različnosti! Čeprav je na svetu danes že več kot 6 milijard in 640 milijonov ljudi, ni niti enega človeka, ki bi bil popolnoma enak nekomu drugemu. Včasih se je različnost ugotavljala s prstnimi odtisi, potem z roženico, ki ni pri dveh povsem enaka, danes pa zvemo največ o svoji različnosti z DNK ali gensko kodo, ki je zapisana v vsaki naši celici z vsem našim poreklom. Vem, da ti ne govoriš o tej različnosti, ampak o možnostih, ki jih nekdo ima, posebno v svojem duhovnem razvoju. Toda tudi tu velja, da je vsak človek enkratno bitje in Bog ga kot takega tudi ocenjuje.
Drugi vatikanski koncil je jasno postavil načelo, da bo Bog vsakega sodil po njegovi vesti in dejanjih, ki so bila v skladu ali v nasprotju z osebno vestjo. Vest pa imamo vsi in temelji na splošnih načelih: Delaj dobro, izogibaj se slabega. Kar ne želiš, da bi drugi tebi naredili, ne stori ti njim, in kar želiš, da bi ti drugi naredili, stori tudi ti njim. To načelo je zapisano tudi v evangeliju in se imenuje »zlato pravilo«. Če ne moreš koristiti, vsaj ne škoduj. Načelo matere Terezije je bilo: »Kar lahko narediš ti, tega jaz ne morem, kar lahko naredim jaz, tega ti ne moreš, skupaj pa lahko narediva nekaj lepega za Boga.« In še bi lahko naštevali načela, s katerimi se vsi strinjamo. Uresničiti jih je seveda mnogo težje, ker je naša narava ranjena po grehu in nam je delati dobro težje, kot delati po nagonih.
Jezus pravi: »Kdor bo veroval in bo krščen, bo zveličan.« Kaj je vera? Do spoznanja, da Bog (neko vrhovno razumno bitje) obstaja, pridemo že z razumom. Sveti Pavel graja ljudi, ki živijo tako, kakor da Boga ni: »Saj jim je to, kar je mogoče spoznati o Bogu, očitno: sam Bog jim je namreč to razodel. Kajti od stvarjenja sveta naprej je mogoče to, kar je v njem nevidno, z umom zreti po ustvarjenih bitjih: njegovo večno mogočnost in božanskost. Zato so ti ljudje neopravičljivi. Čeprav so namreč Boga spoznali, ga niso kot Boga slavili ali se mu zahvaljevali, marveč so postali v svojih mislih prazni in nespametno srce jim je otemnelo« (Rim 1, 19-21). Če je to veljalo pred 2000 leti, ko so poznali razmeroma malo »božjih čudežev«, kaj bi morali reči šele danes, ko odkrivamo neštete čudovite »božje« zakone v naravi. Vsak človek, ki razmišlja, bi moral reči: to ni moglo nastati kar tako, samo od sebe. To ga potem vodi k veri. Po besedah istega apostola »brez vere ne moremo biti Bogu všeč, kajti kdor prihaja k Bogu, mora verovati, da on biva in poplača tiste, ki ga iščejo« (Heb 11,6). Krst, ki ga Jezus omenja, je lahko tudi krst želja za tiste, ki jim evangelij ni bil oznanjen, če bi vedeli zanj, bi ga z veseljem sprejeli.
»Enakih možnosti« pred Bogom je, kakor vidiš, kar veliko. Res pa je, da tisti, ki niso bili vzgojeni v veri, težje spoznajo, kaj je dobro in kaj slabo, še težje pa se za to odločajo. Zato moramo biti zelo hvaležni, da smo kristjani, ki nam Bog prihaja naproti s svojim razodetjem in nam daje moč (molitev, zakramenti), da se odločamo za dobro. Evangelist Luka je zapisal Jezusov opomin: »Tisti, ki ne spozna božje volje in stori kaj takega, kar zasluži udarce, bo malo tepen. Od vsakega, ki mu je bilo veliko dano, se bo veliko zahtevalo, in komur so veliko zaupali, bodo od njega toliko več terjali« (Lk 12, 48). Tudi to je načelo »enakih možnosti«. Morali bi se nad tem zamisliti.

BOLE, Franc. Ognjišče (2008) 2, str. 6

Če bi vam kdo rekel, da je vaše življenje brez smisla, kaj bi naredili?
Ste eden tistih, ki bi takoj začeli z argumenti dokazovati nasprotno: “Veš, to pa ni res, sem zdrav, imam družino, službo, ki mi še prinaša kruh na mizo ...
Za vaše notranje zdravje duha in duše je pomembno, da imate zagotovljene osnove svoje eksistence. Biti ljubljen, deležen ljubezni, topline. Da vas ne moti biti taki, kot ste, ker ste vseeno ljubljeni. Da imate ob sebi človeka, družino, skupino. Da se brez strahu in bolečega stiskanja pri srcu z veseljem vračate domov. Da vam vaš partner, družina, skupina prisluhne, vas razume in vam pomaga v stiskah in težavah. Da vas ni strah pokazati svojo nemoč, ker veste, da je ne bodo izrabili. Noben zapor ni tako velik in hkrati tako zelo majhen, kot je zapor človeka, ki vsega tega ne dobi.
Vsak bo rekel: ljubi in boš ljubljen, ampak kaj pa če smo se svobodno odločili narobe in smo se sedaj prebudili v grd realen svet, kjer so se sanje razbile. Ali je tako življenje kaj vredno, smiselno? Požri svojo napačno odločitev in trpi, da ne bodo trpeli drugi, otroci, sorodniki, ...
Vsak izmed nas lahko nekaj časa potrpi in se trudi dajati, čeprav ne dobi nič nazaj. Ampak prej ali slej se začne navidezni svet popolnosti in sreče sesipati, in mislim, da se takrat zgodi ravno nasprotno, da trpijo vsi. Zapusti nas telesno zdravje, ne gre nam dobro v službi ali v gospodinjstvu, vse, česar se lotimo, ima neki grenak priokus prisile: delaj to; da bo na videz tako, kot da je vse super dobro!
Ali sem egoist, če si želim osnovne stvari zase? Ali moram res do konca življenja nositi križ? Pa se vprašam: če je to res, zakaj imajo potem nune kljuko tudi na notranji strani vrat, zakaj lahko duhovnik izstopi iz celibata, zakaj lahko zamenjam službo? Družino pa ne smem zapustiti? Kot da bom naredila smrtni greh, če se bom končno postavila zase in za svoje otroke, in bomo odšli od partnerja, ki vam ni sposoben dajati tiste osnovne ljubezni, ki ni sposoben ljubiti drugega kot le sebe, mi pa smo le nujen dodatek v njegovem življenju, ker je ‘normalno’, da imaš službo, hišo, družino ... Ki sliši le sebe, za nas pa je gluh? Zanj ne obstajamo! Gluh je za naše prošnje po njegovi ljubezni do nas, vsak dan znova imamo le občutek, da pri njem nismo vredni nič. Da imajo vsi probleme, mi pa jih sploh nimamo, ker samo malo kompliciramo. Ko ne spada k nam, ampak ima družino pri svojih starših.
Do kod naj izgorevam, do kod naj trpijo otroci, do kod s svojimi dejanji vplivam na življenje svojih sosedov, ki so nehote vključeni v mojo stisko? Do kod, se vprašam, za nebesa, ki me mogoče zaradi zmot sploh ne čakajo, potem ko mi bo Bog ob smrti rekel: no, pojdi še malo v vice razmislit, kaj si delala narobe? Do kje sega svobodna volja, kdaj se lahko postavim zase in za otroke? Ali morajo trpeti tudi oni? Ali res samo kompliciram in iz muhe delam slona, ali pa je to res stiska, bolečina in obup jokajočega? Ali moram tudi jaz reči tako, kot je rekel Jezus: “Oče, ne moja, ampak tvoja volja naj se zgodi”?
Poldka

V pismu si navedla kar nekaj lepih načel in pogojev, pod katerimi naj bi bil posameznik ali družina srečna. Ta načela nam velikokrat pomagajo, da se zavemo, kaj je bistveno in kaj nas lahko osreči v tem življenju. Res je, človek se čuti srečnega, če je ljubljen, zaželen, sprejet v svojem krogu, predvsem v družini. To velja najprej za zakonca in za otroke. Mora pa znati tudi ljubezen vračati. Živimo v svetu, ki ni popoln, imamo nagnjenja, ki rušijo našo srečo in srečo drugih. Predvsem je to sebičnost; videti samo sebe in svoje koristi. Nekaj sebičnosti je v nas vseh in se moramo proti njej boriti. Lahko pa sebičnost postane tako močna, da uniči družinsko srečo, kot si sama izkusila. Življenje si si predstavljala preveč ‘rožnato’, kot temu pravimo. Tako, kot si ga je zamislil Bog, a ga je človek z grehom (izvirnim in osebnimi) pokvaril. Bolj ko se človek trudi, da bi sam sebe ‘popravil’, bolj bo srečen že na tem svetu. Žal pa se mnogi ljudje nič ne trudijo,da bi bili boljši, ravno nasprotno, uživajo v svoji želji gospodovati drugim. Tega ne počne samo tvoj mož, poglej vse vojne in vse nasilje, ki vlada svetu. Televizija nam omogoča, da to vidimo vsak dan, pa nas bolj malo pretrese. To bi se lahko dogajalo tudi pri nas, ali pa da bi mi živeli v tistih krajih. Kako bi se takrat vprašali o smislu takega življenja. Verjetno bi se tudi mi borili za osebni obstoj, obstoj naših dragih, za preživetje.
Tebi je propadel zakon, vsaj čustveno. Moža nisi izbirala po pravih vrednotah. Se sedaj lahko ločiš od partnerja? Če bi bilo življenje z njim res neznosno, bi bilo tudi to možno. Cerkev v takih primeri prizna ločitev ‘od mize in postelje’, seveda pa ne dopušča ponovne poroke ali izvenzakonske zveze z drugim. Zakon kot zakrament je neločljiv. Judje so poznali ločitev, Jezus pa je rekel: »V začetku ni bilo tako ... Jaz pa vam pravim: “Kdor odslovi svojo ženo in se poroči z drugo, prešuštvuje”.« Tista pripomba o kljuki na notranji strani vrat samostana ni primerljiva, ker redovnica, ki se je zaobljubila Bogu, lahko dobi od papeža odvezo od zaobljube, izstopi iz reda in postane navaden vernik. Prav tako duhovnik, če izstopi in se hoče poročiti cerkveno, mora dobiti spregled celibata od papeža.
Ti si očitaš, “da si se odločila narobe”. Ne odločaj se zopet narobe, da bi zamenjala tega partnerja z drugim. Če to ni tvoj namen, imaš vse možnosti, da skrbiš še bolje za svoje otroke. Oni ne bodo prizadeti, če jim boš ti dala več ljubezni. V svojih željah se moramo omejiti, da nam ne prinesejo novega zla.
Bog te ne bo sodil zaradi odločitve, ki si jo naredila pri izbiri moža, ampak po tem, kako si ljubila svojo družino. Če otroci nimajo ljubezni očeta, jim mora mati dati ljubezen za oba. Lepo si zapisala kaj človek potrebuje: »Biti ljubljen, deležen ljubezni, topline. Da vas ne moti biti taki kot ste, ker ste vseeno ljubljeni.« Otroke poučuj v veri, ki jih bo vodila po pravi poti, ti pa jim moraš dati zgled dobre matere. Ne pričakujmo, da bomo imeli nebesa na zemlji. Nebesa si moramo zaslužiti z vsakdanjim življenjem, tudi s trpljenjem. Ne da bi ga iskali, ampak da ga sprejmemo.

Bole F., Pismo meseca, v: Ognjišče (2013) 1, str. 6.

V evangeliju beremo o zakladu. Mene te besede zelo nagovarjajo: tudi jaz imam zaklad in to kar doma, to je moja družina. Kako se veselim z njimi, ko so ob meni. Ne potrebujem bogastva, kajti bogata sem v mojih domačih, v družinskih članih.
Sedaj ko so otroci že odrasli in ima vsak svojo družino in preživljam starost le ob možu, sem hvaležna, da sva tudi v preizkušnjah vztrajala skupaj. Ni bilo vedno vse idealno, ampak človek more prestopiti marsikatero stopnico, čeprav gre težko čeznjo. Hvaležna sem sama sebi, da nisem omagala, temveč sem vedno zaupala v Boga.
Nikoli nisem poslušala tistih, ki govorijo: če ne moreta biti skupaj, pojdita narazen, ali kakor pravijo: “če ni za biti, je za iti”. Vendar ne pomislijo, da tudi drugje ne bo vse idealno, še manj pa v ljubezni, saj je prva ljubezen najiskrenejša. Kjer ni prave ljubezni, posebej zveste, so velike razpoke med zakoncema, ki živita vsak po svoje, čeprav imajo veliko bogastvo. Bogastvo je v medsebojni ljubezni in ljubezni do bližnjega.
Danes je moderno hoditi vsak po svoji poti, vendar to ne vodi do skupne poti v starosti. Človek se ne zaveda, da mladost hitro mine in pridejo različne tegobe, posebej bolezen. Šele takrat opaziš, da je največ vredna pozornost zakonca, ki gre s teboj po poti starosti.
Zato vem, da sem našla zaklad kar doma ob možu in moji družini.
Tina

Mesec februar je kratek, a ima na svojem začetku kar nekaj pomenljivih datumov. Prvi je svečnica, ko na poseben način praznujejo redovnice in redovniki, ki so svoje življenje z zaobljubami darovali Bogu, 11. februarja, na god Lurške Matere Božje, obhajamo svetovni dan bolnikov, 14. pa sv. Valentina, danes zavetnika zaljubljencev, včasih pa bolj zavetnika za zdravje. Tisti, ki bodo tudi letos na god sv. Valentina tako poudarjali pomen zaljubljenosti, ne bodo enako poudarjali pomena zakona, čeprav je po legendi sv. Valentin mlad zaljubljen par poročil, kljub temu da so domači nasprotovali njuni odločitvi. Svetniku je bilo naravno, da je zaljubljenost prešla v trajno zvezo, posvečeno z zakramentom. Današnje praznovanje sv. Valentina pa poudarja samo zaljubljenost. Ni važno, koliko časa traja, ni važno, če z zaljubljenostjo raniš srca drugih … Morda pa je tudi takšno neodgovorno početje iskanje trajne in osrečujoče ljubezni … .
Vaše pismo potrjuje, kako zvesta ljubezen prinaša notranje zadovoljstvo in srečo. Hvala vam za to pričevanje! Zanimivo je, da tudi danes večina mladih hrepeni po taki ljubezni in razumevajoči družini. Morda tudi zato, ker mnogi ne odraščajo v takih družinah. Številne ankete kažejo, da je med mladimi vrednota družine na najvišjem mestu. To je lepo. Toda razumevajoča družina ne pride sama od sebe. Je sad priprave, prizadevanja in nemalokrat tudi trdega dela. Narobe je že, da številni stopajo v skupno življenje z mislijo: dokler bo šlo, bo pač šlo, ko ne bo šlo več, bova pa šla narazen. Zato ne sklenejo zakramenta svetega zakona. Pozabljajo, da je cerkveni zakon zakrament, ki nam naklanja milost, da moremo živeti stan, ki smo si ga po odgovornem premisleku izbrali. Če vstopimo v skupno življenje z dvomom, potem se kaj rado zgodi, da se ti dvomi pozneje tudi uresničijo.

Za zakon je potrebna priprava. Ta se v neki obliki (imenujemo jo daljna priprava) začne že v domači družini, kjer otroci pri starših vidijo zgled medsebojne ljubezni. Najbrž je odveč napisati, da ga premnogi ne morejo videti. Tudi otroci iz neurejenih ali ločenih družin ne morejo doživeti te medsebojne starševske ljubezni. Velikokrat zelo trpijo zaradi ločitve, zlasti v primerih, ko se kdo od zakoncev neodgovorno ali celo hudobno obnaša. Ta bridka izkušnja otroke zaznamuje za celo življenje. Morda bolj, kot si moremo priznati. Zvestoba zakoncev je najlepša podlaga za razumevajočo družino pa tudi dobra podlaga za lepo zakonsko življenje otrok iz take družine.
Lepo ste napisali, da bi se tisti, ki se ločujejo, morali zavedati, da tudi v novi zvezi ne bo vse idealno, da bodo tudi tam težave, da bo treba tudi tam potrpeti in se prilagajati. Ni pametno, da gresta zakonca narazen ob prvi krizi, saj so krize v življenju nekaj normalnega. Modri ljudje iz izkušnje svetujejo, da je treba krizo prebroditi in po njej more biti ljubezen še trdnejša. Prve žrtve neodgovornega ravnanja staršev so prav otroci.

Pomembna je tudi bližnja priprava na zakon. Danes opažamo, da stopajo številni mladi v zakon nepripravljeni in nezreli. To nezrelost lahko ‘podedujejo’ že v domači družini, k njej mnogo prispeva sodobna miselnost. Prav zato je Cerkev uvedla tečaj pred poroko, kjer zaročencem vsaj na kratko predstavi zakonsko življenje. Še bolje je, če zaročenca pred poroko obiskujeta šolo za zakon, ki jih je vse več v Sloveniji. Če zaročence seznanimo tudi s težavami in čermi zakonskega življenja ter jih opozorimo nanje, potem je zelo mogoče, da se jim pozneje laže izognejo. Za zakon velja pregovor: »Kakor si boš postlal, tako boš ležal«. Če se mladi odgovorno pripravijo na skupno življenje v zakonu, potem je večja verjetnost, da bo tudi njihov zakon lepši in bolj razumevajoč.
Po pismu sodim, da vaš zakon spada med take. Prav ravnate, da vztrajate v zakonu, tudi v težavah, ki neizbežno pridejo. To se obrestuje prav v starosti. Takrat človek ob sebi potrebuje razumevajočega človeka, “pozornost zakonca, ki gre s teboj po poti starosti”, kakor ste lepo zapisali.

Že v začetku sem omenil praznik Gospodovega darovanja v templju ali svečnico. To je tudi praznik starejših. Starček Simeon in prerokinja Ana sta skromno živela v templju. Držala sta se božjih zapovedi in živela za Boga in njuno življenje je zorelo v smisel, ki ga je okronalo srečanje z novorojenim Odrešenikom. Ko je starček Simeon vzel v naročje dete Jezusa, je izrekel čudovito molitev, ki jo duhovniki molimo ob koncu dneva: »Zdaj odpuščaš, Gospod, svojega služabnika po svoji besedi v miru, kajti moje oči so videle tvojo rešitev« (Lk 2,29-31). Molitev izraža polnost bivanja in smisel življenja, ki se je rodilo iz zvestega odnosa z Bogom. Tudi vaše pismo je hvalospev lepoti v zakonu, ki je šel skozi preizkušnje, a mu daje lepoto in smisel zvestoba in odprtost za drugega in za Boga. To pride do izraza še posebej v starosti. Bog daj, da bi veliko zakoncev lahko doživelo tako osrečujoč zakonski odnos.
RUSTJA, Božo. (Pismo meseca Ognjišče (2017) 1, str. 6