Ne izhajam iz verne družine. Starši gredo k maši le ob praznikih. Meni osebno pa vera veliko pomeni. Skušam se zgledovati po Jezusu, vendar pa nimam nikogar, ki bi mi stal ob strani. Potrditev najdem v psiholoških knjigah, ob katerih sem si okrepila samozavest, ter v Ognjišču in Družini. Žal pa nisem in ne delujem v nobeni skupini, čeprav bi rada. Ne vem, kam naj se obrnem. V domači župniji to žal ni mogoče, ker naš duhovnik ne pokaže zanimanja za mlade, zato se v župniji »nič ne dogaja«. Jaz sem pred leti sodelovala v sosednji župniji. V osnovni šoli sem začela hoditi na duhovne vaje, v srednji šoli pa sem poskušala storiti kaj, da bi bila domača župnija bolj dejavna, vendar mi duhovnik ne dovoli. Pred leti naj bi bil pri nas duhovnik, ki je skrbel za mlade (taborjenje in podobno), zato so ga župljani »pregnali«, ker so hoteli imeti otroke doma za delo. Od takrat je župnija »na dnu«. Skušala sem govoriti z duhovnikom, vendar ga ne zanima. Sama sem pred leti, skupaj s prijateljico, vodila mladinski verouk, pri katerem duhovnik ni bil prisoten. Sedaj je več mladih, ki bi tudi radi sodelovali v župniji. Kaj nam lahko svetujete? Vera mi veliko pomeni, zato rada delam kot animatorka, vendar ne vem, kam naj se vključim, ker se nočem vsiljevati. Prosim za nasvet.
Pa še nekaj bi vas prosila. Zelo rada pomagam ljudem, ki so v duševni stiski. Veliko sem že pretrpela, zato sem vesela, če lahko iz lastnih izkušenj pomagam drugim. To bi rada delala celo življenje. Razmišljala sem o društvih, ki imajo organizirane telefonske pogovore s svetovalci. Kam naj se obrnem?
Gabrijela

Najprej bi rekel, da bi bilo treba takega duhovnika, kot je vaš kakor ga ti opisuješ, poslati v kakšen samostan, tam bi imel dovolj miru pred (mladimi) verniki! Nekoliko ga morda opravičuje dejstvo, da je najbrž že v letih. Seveda imamo premalo duhovnikov, tudi takih, ki so že v pokoju, da bi jih »poslali na Luno« ali v dom upokojencev, če lahko še mašujejo, spovedujejo, previdevajo... in vsaj v glavnem vodijo župnijo. Morda se glede njegovih let motim, si pa enostavno ne morem predstavljati, da bi »normalen« duhovnik odklanjal pomoč na takem področju, kot je (mladinski) verouk in pri delu v župniji na sploh. Čudim se tudi temu, kar pišeš o njegovem predniku, ki naj bi ga ljudje na marali, ker je bil »zagnan« za svoje duhovniško delo. Čudno je, da je človek tako zaljubljen v delo in zemljo, da mu je več do nje, kot do duše svojih otrok. Ne morem si pa predstavljati, da bi bili vsi farani taki, posebno ne danes, ko vemo v kakšni nevarnosti so mladi (alkoholizem, droga, slaba družba, disko). Sodobna tehnika tudi pri kmečkem delu lahko nadomesti mnogo rok. Marsikje starši otroke celo premalo zaposlijo in jim pustijo toliko prostega časa, da jim to duhovno škodi. Da bi pa ne ločili vzgoje od nekontrolirane zabave, bi bila res slepota, in žrtve bi postali tudi sami starši. Posebno na podeželju ni težko ločiti taborjenja, duhovnih vaj, romanj, izletov, ki jih organizira duhovnik, od zabav, ki jih organizirajo gostinci in podobni.

Prosiš me za nasvet. Rad ti ga bom dal, čeprav to ni recept, kot ti ga da zdravnik in greš z njim v lekarno, dobiš tablete in problem je (morda) rešen. Predvsem ti moram reči, da si na pravi poti. Ti problemi te morajo »gristi« in ti ne dati miru. Ne zameri svojemu župniku in se ne daj razorožiti že pri prvem poskusu. Če mu ponudiš vsaj to, da bereš berilo pri maši, najbrž ne bo imel nič proti. Morda tudi krasitev cerkve ali pomoč pri tem kakšni starejši ženski, ne bo ne njemu ne njej odveč. Omenjaš, kako te veseli pomagati ljudem, ki so v stiski. S kakšno prijateljico bi si lahko naredile »zemljevid« župnije in zaselkov in poizvedele, kje je kakšna starejša oseba, ki je potrebna pomoči, da se ji kaj prinese iz trgovine, pospravi v hiši in podobno. Posebno po vaseh je danes veliko takih starih oseb. Morda bi se lahko z novim šolskim letom vpisala v teološko šolo ali šolo za katehistinje. Zvedela bi veliko zanimivih stvari in dobila nove prijatelje. Seveda je za to treba iti v kak večji kraj. O koristnosti knjig in verskega tiska si se že sama našla prepričala. Če bi bilo kaj več mladih, ki bi se za to bolj zanimali, bi verski tisk igral svojo vlogo in naše delo bi ne bilo zaman. Danes so tudi mnoga duhovna gibanja, ki navdušujejo mlade, prav zato, ker jim dajo »delo«.
Zanimivo je tvoje vprašanje, da bi se priključila kakšni (katoliški) skupini, ki svetuje po telefonu. Prepričan sem, da imaš dobro podlago za tako delo. Žal je tudi to povezano z večjimi kraji, zlasti z Ljubljano in Mariborom, kjer je ta služba najbolj razvita. Na splošno so vsi ti telefoni za klic v stiski namenjeni vsem, nekateri pa imajo tudi neko versko podlago, ker so jih ustanovile verske organizacije ali ker v njih delujejo tudi svetovalci z versko izobrazbo. Naj ti naštejem nekatere: Zaupni telefon Samarijan - brezplačni 24 urni telefon za klic v duševni stiski (116 123), SOS telefon – (080 11 55), Inštitut Antona Trstenjaka (SVETOVALNICA za ljudi v stiski zaradi zlorabe alkohola - 01/433 93 01), ...
Za začetek šolskega in veroučnega leta, je toliko stvari, ki bi jih lahko naredili laiki in razbremenili duhovnike, ki si tega želijo (80%).) Življenje je zanimivo, zakaj bi ga zapravljali. Zahteva pa tudi trdne voljo in premagovanje. Ti imaš vsega tega veliko.

urednik oče Franc Bole - Ognjišče (2007) 09, str. 6

V Ognjišču sem prebrala pismo žene, ki je naredila splav. Ob tem sem svoja razmišljanja strnila na papir takole:
Morda se nikoli v življenju ne bova srečali, a tok najinih misli se mnogokrat ustavi in dotakne otroka, ki sva mu prekinili življenje in mu nisva dali priložnosti, da bi ugledal luč tega sveta.
Ne bom se ustavljala ob razlogih za to odločitev, vem, da so različni, kot se razlikujejo življenjske okoliščine vsake izmed nas. A nekaj nam je vsem takim ženam skupno: za ta korak smo se odločile v neizrekljivi stiski in nemoči tistega trenutka. To je stanje duha: samo duša, ki je v sebi globoko zmedena, lahko umori življenje v sebi.
In potem neznanska žalost in obup, v dolgih nočeh brez spanja se oglasi pekoča vest: “Le zakaj sem to storila?” Oh, ko bi imela možnost to popraviti; oh, da mi je dano zavrteti čas nazaj; utopična misel, da bi se vsaj v zadnjem trenutku premislila in rekla ›da‹ življenju. In očitki možu, da mi ni stal ob strani ali me je zapustil, zamera do Boga, ker je dopustil, da sem se tako odločila, ker me ni očuval, ...
Draga žena, padli sva, globoko padli. Zlo je bilo močnejše in naju je premagalo, izgubili sva človeško dostojanstvo in se znašli na življenjskem dnu, v peklu. Oče zla je dosegel svoje: resnični in končni padec je takrat, ko ne le trpiš za posledicami strašnega greha, ampak izgubiš tudi zaupanje in nimaš nobenega upanja, da bo kdaj bolje. Človek, ki je po svoji krivdi popolnoma odtrgan od Božje ljubezni, morda še veruje, da mu je Bog odpustil, a sam sebi ne more odpustiti.
Poznam stanje, ko je duša žalostna do smrti in ni nikjer utehe, samo grozna bol in zapuščenost. Tako sem živela vrsto let.
Po milosti Božji sem srečala dobre ljudi, ki so mi pomagali. To želim tudi jaz tebi in ti pokazati pot osvoboditve in notranjega ozdravljenja.
To je strma in ozka pot, pot ponižnosti in zaupanja v Božje Usmiljenje, pot, ki nam jo je pokazal naš Gospod Jezus Kristus.
Ne vem, če si verna ali ne. Ne išči pomoči pri bioenergetikih in raznih šarlatanih, ki ti zagotavljajo: “Jaz te bom pozdravil!” Ali pa kličejo na pomoč ne vem kakšne duhove. Tudi jaz sem jim nasedla, a bolečina in depresija je kljub začetnemu izboljšanju postajala hujša in globlja.
Verjemi mi: ozdravi te lahko samo Stvarnik, ki te je ustvaril in se nam je razodel po svojem Sinu Jezusu Kristusu. Iz svoje osebne izkušnje ti svetujem:
Najprej opravi dobro spoved, če jo še nisi, spovej se grehov in obudi iskreno kesanje.
Otroku daj ime in ga krsti s krstom želja: (ime otroka), jaz te krstim v imenu Očeta in Sina in Svetega Duha.
Otroka izroči v Božje roke, to naredi pri sv. maši:
na začetku sv. maše obudi kesanje in prosi otroka (imenuj ga po imenu), naj ti odpusti,
pri darovanju položi otroka na oltar, daruj ga Bogu,
po povzdigovanju prosi Jezusa, da sprejme otroka in reci: (ime otroka) pojdi k Bogu, izročam te v Božje roke,
po obhajilu se zahvali Bogu, ker je otroka sprejel.
Ne izgubi upanja, bodi vztrajna, ko boš stopila na pot spreobrnjenja, bodo nastopile mnoge težave; zlasti je pomembno prekiniti tok negativnih misli. Dobro preišči, od kod prihajajo te misli, ki te obsojajo in rušijo tvoje zaupanje v Božjo Ljubezen. Napada te Tožnik, začetnik zla, ki te posebej sedaj, ko si na poti duhovnega ozdravljenja, hoče oropati zaupanja v Božje Usmiljenje in odpuščanje.
Greh je pustil na tvoji duši rano: tam, kjer smo ranjeni, pa smo odprti za zlo, ki ima prosto pot do naše duše.
Zato je pomembno, da se z vso voljo obrneš k Jezusu in moliš: Odpovedujem se negativnim mislim, nezaupanju v Tvoje usmiljenje, VERUJEM V ODPUŠČANJE GREHOV ... Jezus, ti si Gospodar mojega življenja in mojih misli, ... Jezus, prosim, napolni me s svojo ljubeznijo, z zaupanjem, odpuščanjem, ozdravi me.
Ko je zelo hudo, ko niti moliti ne moreš več, ponižno in iz vsega srca prosi: JEZUS, USMILI SE ME. Tako moli še posebej ob 15. uri, ki je ura Jezusove smrti na križu. Takrat je bilo izlito Usmiljenje na vso zemljo. Zaupanje v Božje Usmiljenje je velik dar za vse ljudi, tudi zate.
Zateci se k Jezusu, ki je nedolžen za nas prestal najhujše trpljenje in pozna vse muke zapuščenosti, duševne in telesne bolečine. On te pozna in si neizmerno želi, da prideš k Njemu, žeja ga po tebi; še posebej takrat, ko si najbolj na tleh, ko človeško gledano ne moreš več živeti, takrat si mu najbližja. Sprejmi svoj križ, izroči mu svojo nemoč, bedo, strah, trpljenje, grešnost ..., bodi kot majhen otrok, ki v svoji nemoči steguje roke k staršem, ti jih steguj k Jezusu. Odpovej se svoji slabotni volji in vstopi v Božjo voljo; v svoji nemoči dovoli, da Bog naredi iz tebe novo stvar, glej na Boga in ne na svojo grešnost. Bodi potrpežljiva in vztrajna; pri duhovnem boju so vzponi in padci, pomembno pa je, da ne obležiš na tleh, ampak vstaneš in greš naprej. Sama se včasih mučim v kakšni preizkušnji dolge mesece, potem pa, ko najmanj pričakujem, pride razsvetljenje in pomoč.
Prosi Jezusa, da te sprejme v svoje Presveto Srce, tam si varna in ljubljena, puščice zla te ne dosežejo.
Beri Sveto pismo, posebej evangelije. Kot njegovi učenci glej Jezusa in poslušaj, kaj v tistem trenutku govori prav tebi; skrbno prebiraj Lukov in Janezov evangelij. Besedo ali stavek, ki te nagovori, skrbno shrani v svojem srcu in ga večkrat ponovi.
Obudi molitev ljubezni: Jaz sem Božji otrok, mene Bog ljubi, v Božjem naročju sem varna in ljubljena, ...
Če si po splavu rodila še kakšnega otroka, je ta otrok tudi na neki način ranjen; zanj še posebej z ljubeznijo moli to molitev: Dragi otrok (po imenu), ti si dar Božji, Bog te nam je daroval, Jezus, prosim pozdravi vse rane, ki sem jih povzročila temu otroku; otrok, prosim, odpusti mi, Bog te ljubi in te ne bo nikoli zapustil in tudi jaz te ljubim in te ne bom nikoli zapustila.
Hodi redno k sv. maši in k sv. spovedi, poišči dobrega duhovnika in ga prosi za molitev in duhovno vodstvo.
Če je depresija prehuda in ne moreš moliti, obišči psihiatra in ga prosi za pomoč. Takrat so prizadeti tvoji možgani in potrebuješ zdravila. Ob tem pa ne izgubi zaupanja v Božjo pomoč, zdravniki in zdravila so od Boga, zahvali se zanje in ko boš duhovno spet močna, moli naprej.
Svoj padec sprejmi kot izziv, to neizmerno trpljenje te je omehčalo in te osvobodilo napuha, obsojanja, dvoličnosti, ... Tvoje srce bo ostalo ranjeno vse življenje, a verjemi mi – lažje boš živela; naj iz te rane, kot iz Jezusove, pritečeta ljubezen in usmiljenje do bližnjih in pomoči potrebnih.
Zahvaljuj se za to, vrnjeno ti je dostojanstvo, stopi na pot ponižnosti in svetosti.
Velikokrat sem bila žalostna, ko sem razmišljala, koliko ljubezni podarim svojim otrokom, temu otroku pa je ne morem nič podariti. Pri molitvi rožnega venca sem nekega dne dobila odgovor: “Dokler si na zemlji, ni prepozno! Vso ljubezen, ki jo boš tu na zemlji darovala ubogim, še posebej otrokom, boš prinesla v večnosti pred svojega otroka!” Hvala, ljubi Jezus in Marija.
Draga žena, s tabo sem prehodila svojo pot, zame so molili dobri ljudje, tako tudi jaz vsak dan molim zate.
Mateja

Tokrat je Pismo meseca precej drugačno kot običajno. Nanj ne bo odgovarjal ‘oče urednik’, ampak naša bralka, mati, ki otroka ni rodila, mati, ki je naredila splav. Ne bi mogli najti bolj primerne osebe. Žena, ki govori iz svojih izkušenj. Letos obhajamo leto Božjega usmiljenja. Papež je za to leto dal vsem duhovnikom dovoljenje, da odvežejo od težkega greha splava, od greha, ki je sicer pridržan določenim spovednikom. Bog daj, da bi to pismo zmanjšalo krvavo število splavov v Sloveniji.

urednik oče Franc Bole - Ognjišče (2016) 08, str. 6

Začetek poletja, začetek počitnic. Dopust od ustaljenih tirnic. Čas, ko naj bi si nabrali novih moči. V pogovoru s starši šoloobveznih otrok večkrat slišim: “Končno, konec šole, konec verouka, adijo maša in listki.” Klopi v cerkvi, namenjene najmlajšim in njihovim staršem, bodo ‘na počitnicah’. Večkrat slišim: »Če bi ne bilo listkov, otroci ne bi hodili k maši.« Verjamem, da bi marsikje bilo tako, ni pa nujno. Najprej bi se morali ustaviti pri vseh tistih, ki listkov ne potrebujejo. Stopijo v cerkev, da tam ob srečanju z Jezusom ponovno doživijo, kaj res pomeni biti kristjan, biti z Jezusom. Prvi kristjani so bili v manjšini, a bili so povezani v veri Jezusa Kristusa. Pomagali so si med seboj in se spodbujali. Imam občutek, da danes ni tako. Danes smo si tujci, na cesti neznanci, v isti veri.
Počitnice so dobre in koristne, so obvezne, da bi se mogli slišati in ujeti na prave frekvence življenja. Šumenje morskih valov ob našem nemiru naj postane nov izziv za izkušnje miru. Spominjam se, kako smo z družino letovali preko sindikalnega turizma, bilo je pestro in napeto, včasih tudi komično.
Prav družina se včasih ‘sreča’ ravno na počitnicah. Tam se vsi križi zložijo v enega samega. In če tega križa ne prinašamo pred oltar, pred Najsvetejše, nas teži in utruja, vleče k tlom. Take počitnice zaključimo jezni in vidno še bolj utrujeni.
Pred nedavnim me je po maši povabila na čaj verna žena, ki kot jaz zajema moč iz evharistije. Tiste minute ob čaju so bile počitnice, počitnice v lepi družbi, ki ne jemlje, ne teži, pač pa spodbuja krščansko življenje v teži dneva. Nekaj obveznosti bomo v počitnicah lahko pogrešali, maša pa ne more biti obveznost, ker je vendar darilo, »letalska karta« na poti v večnost.
Papež Frančišek pravi: »Navadimo se poklicati v spomin vse dobro, ki nam ga je storil Bog.«. Sveta maša je dobro, tisto, v katerem je vključeno vse.
Marjeta Debevec

Počitnice, hura! Koliko je bilo pričakovanja. Tudi v naših mladih časih, ko še nismo ‘obvezno’ hodili na morje. No, tudi letos bo mnogo takih, ki ne bodo šli na morje, tudi med mladimi. Kriza kaže svoje zobe, vedno bolj. To, kar si zapisala na začetku pisma, me je zabolelo. Starši, ki se čutijo olajšane, da ne bo več zbiranja listkov, ne bo maše, ne verouka. Prednje klopi v cerkvah, namenjene otrokom, bodo tudi “šle na počitnice” in bodo prazne. Na žalost si zapisala resnico, ki velja tudi za Koper, kjer vsako nedeljo mašujem ob 8 uri. V naši stolnici bodo do neke mere klopi zasedli turisti, marsikje pa še tega ni. Vem, so kraji kjer je drugače. Misijonarji, ki prihajajo v teh mesecih domov na počitnice, zlasti iz Afrike, kjer je največ slovenskih misijonarjev, pripovedujejo, kako so njihove cerkve polne otrok in odraslih, ki so prišli peš tudi več ur daleč in z navdušenjem pojejo svoje pesmi ob spremljavi bobnov in v ritmu plesov. Ne gledajo na uro, ki je nimajo, koliko časa bo misijonar pridigal ali, kot pri nas rečejo, ‘nakladal’, niti na to, kako dolga bo maša. Zanje je vedno prekratka. Zato se moramo njim zahvaliti, da število katoličanov v svetu na splošno še raste.
»Če bi ne bilo listkov, otroci ne bi hodili k maši«, si zapisala mnenje nekaterih. Nič nimam proti listkom, otroci jih radi zbirajo, in če jih to pritegne k maši, je prav. Morda pa bodo z leti le razumeli, da ob nedeljah gremo obiskat Jezusa. Toda to jim mora nekdo povedati. Morali bi jim povedati starši, toda če tudi oni ne hodijo redno k maši, od koga naj zvejo?
Žal je res tisto, kar si povedala v drugem delu svojega pisma. Kristjani živimo ‘privatno’ krščanstvo. Že v družini si starši ne upajo reči svojemu pubertetniku ali pubertetnici: »Pojdi z nami k maši«, tudi če potem tam najde svoje družbo. Ne upamo biti ‘javni kristjani’. O tem se ne upamo pogovarjati v družbi, morda niti s svojo prijateljico, kot si storila ti, ali s prijateljem. Fantje so bodo lahko pogovarjali cele ure o kakšni nogometni tekmi in jim ne bo dolgčas cele ure presedeti na stadionu. Za mašo pa seveda ni časa. Tudi šport je lahko odlično razvedrilo, toda kristjan ne “živi samo od športa” ampak “od vsake besede, ki prihaja iz božjih ust”.
Ljudje smo družabna bitja. Tako nas je Bog ustvaril. Po svoji naravi se družimo. Danes kot da smo to pozabili. Zato je toliko nesrečnih in nezadovoljnih ljudi. Mi potrebujemo druge in drugi potrebujejo nas. Razlogi, zaradi katerih se družimo, so različni. Zato imamo veliko društev: pevsko, planinsko, gasilsko, plavalno itd. Največje med temi pa je krščansko ali, bolj natančno, katoliško ‘društvo’, ki mu pravimo Cerkev, ki šteje eno milijardo in dvesto petdeset milijonov članov. Zaradi tega nas ne bi smelo biti sram. Nismo pa nič kaj ponosni.
Kako zelo potrebujemo božjo pomoč tudi v počitnicah, nam je nakazala že Marjeta. Evharistija je dobesedno Bog z nami. Če je Bog z nami, kdo more biti proti nam? In njegovo pomoč v resnici potrebujemo. Prvi kristjani so preganjalcem, ki so jim prepovedovali nedeljsko shajanje pri sveti maši, rekli: »Brez maše (evharistije) ne moremo živeti.« To bi moralo veljati tudi za nas, tudi v počitnicah. Srečevali se bomo kot družina, družba, sorodniki, prijatelji ... Držati moramo skupaj, da nas ne napadejo ‘volkovi’, teh pa danes ni malo. Varni smo samo, če držimo skupaj in se opiramo na našega velikega brata Jezusa.
Ko gremo po svetu, lahko vidimo tudi veliko poučnega. Hoditi moramo z odprtimi očmi za dobro. Marsikaj se lahko naučimo. Ko sem kot študent dvoje počitnic ‘štopal’ po Franciji, Švici in Belgiji, sem se veliko naučil. Ne samo jezika, ampak tudi in še bolj verskega življenja, kar mi je zelo pomagalo pri delu v župnijah Postojna in Bertoki, še bolj pa pri Ognjišču. Še sedaj imam lepe spomine na tista doživetja. To je bila moja druga univerza. Res je, počitnice so lahko tudi zelo koristne. Take koristne počitnice želim tudi vam.

urednik oče Franc Bole - Ognjišče (2013) 07, str. 6

Spoštovani oče urednik!
Pišem vam na ta naslov, ker želim posredovati svoje razmišljanje v Pisma bralcev, pa te rubrike ne najdem.
Vstopili smo v sveto leto Božjega usmiljenja, ki ga je oznanil priljubljeni papež Frančišek.
Zelo sem si zapomnila njegove besede: “Usmiljenje je pred vsako sodbo!” in z razumevanjem do človeškega rodu je odprl svetoletna vrata za vse, ki iščejo Božjega usmiljenja.
Moram povedati, da grem zelo nerada v cerkev. Zakaj? Ne toliko zaradi spolnih in finančnih škandalov, ki so povsod po svetu, ampak zaradi nečesa drugega. Moti me namreč, da duhovniki preveč obsojajo in kritizirajo ljudi; ni prav to, ni prav ono ... Ali ne bi raje pohvalili tisto kar je prav! Pa saj ni Kristus prišel na svet, da bi svet obsodil, ampak da bi se po njem rešil.
Veliko ljudi je prav zaradi papeža Frančiška spet malo pokukalo v cerkev, ker govori o ljubečem Očetu, odpuščanju, božji nežnosti in milosti. In kaj se dogaja?
Tudi jaz sem zdaj, ko se je to sveto leto začelo, prišla v cerkev, da bi slišala kaj lepega, spodbudnega. Vem, zelo dobro vem, kako boli trdosrčnost in brezbrižnost ljudi, takrat ko si v stiski in tega gotovo ne odobravam. Vendar ... kaj smo slišali pri pridigi? Naj nehamo pasti sami sebe in da bomo sojeni po tem, koliko smo ljubili. Kot mrzel tuš na moje srce, ki sicer ne pasem samo sama sebe in verjetno tudi drugi ne. Pa tudi če bi bilo tako, se ljudi naj ne bi karalo, ampak spodbujalo k dobremu. Predvsem pa je duhovnik čisto pozabil povedati kaj o ljubečem Očetu, ki nas grešnike čaka z odprtimi rokami. Saj je tukaj vendar bistvo. Če se bodo ljudje tega zavedli, bodo tudi sami bolj usmiljeni do drugih.
Cerkev je bila napol prazna. Nič čudnega. Ko pa je prišel Pedro Opeka, je pokala po šivih.
Verjamem, da se cerkvene strukture ne spreminjajo tako hitro. A če se ne bo duhovščina malo zamislila nad besedami, ki jih slišimo od svetega očeta, bodo cerkve, še naprej napol prazne.
Jaz bi zelo rada prišla, toda da bi poslušala drugačne besede. To moderno farizejščino poslušam že od mladih let. Pri verouku so nam kot otrokom govorili, da je eden izmed darov Svetega Duha strah božji. Prav v Sveto pismo, sem šla iskat, če je to res. Zdaj vem, da ni (1 Pismo Korinčanom 12,4). Po birmi sem nehala hoditi v Cerkev, ker se mi je že kot otroku zdelo, da so kateheti malo preveč ‘hudi’ na nas. Kasneje, kot študentka, sem spet prišla in vztrajala, čeprav se mi je včasih zdelo, da sem prišla iz enega sodobnega življenja v srednji vek.
Ne mislim, da bi ljudje lahko delali, kar se jim zahoče. Saj je vsakemu žal, če kaj pogreši. To nam že vest očita. A jaz mislim, da bi se marsikdo rad poboljšal, če bi duhovniki ravnali tako, kakor Jezus z Zahejem, ki je splezal na smokvo, da bi ga videl, pa mu je dejal, da želi obedovati pri njem. Ni ga nadrl, zakaj pri davkih goljufa ljudi. Če naj se hudo z dobrim vrača, bi morali malo bolj psihološko postopati tudi dušni pastirji. Ljudje niso ovčice, katerim lahko rečeš, kar hočeš, Vsi vedno bolj razmišljamo s svojo glavo.
Bog blagoslovi papeža Frančiška! Upam, da mu bo uspelo prenoviti cerkev. On ne kritizira ljudi, ampak okostenelo Cerkev.
Oprostite mojemu pisanju, če je preveč direktno, vendar sem ga napisala v želji, da bi bila Cerkev res Mati z velikim srcem. Z veseljem bomo prišli. Pa ne samo verniki, tudi še kdo drug.
Marjeta

Smo eden od prvih časopisov, ki je začel objavljati pisma bralcev in sicer že pred petdesetimi leti. Ker pa je naša naloga kot verskega časopisa, da vzgajamo in to na temelju Božje besede ali Svetega pisma, je urednik pismom, ki smo jih objavljali, dodajal tudi odgovore na vprašanja, ki so mu jih v pismih postavljali bralci. Posebno v začetku, ko je verskega tiska bilo malo, so se prav pisma uredniku zelo priljubila in v več raziskavah so jih bralci postavljali na prvo mesto po priljubljenosti. Izdali smo celo dve knjigi izborov teh pisem in odgovorov (Pisma uredniku in Pisma mladih uredniku). V Ognjišču imamo rubriko Pisma meseca in Pisma, na katera odgovarjajo tudi drugi ne samo urednik, med njimi škof, teološki profesorji in drugi strokovnjaki.
Tvoje mnenje, ki ga v pismu izražaš, je zelo zanimivo in upoštevanja vredno.. Če bi upoštevali že to, kako je takšno gledanje na vero in na Cerkev vplivalo nate, bi se morali zamisliti. Slovenski star pregovor pravi: »Po duhovnikih vera gor, po duhovnikih vera dol«. Tega se zavedamo. Papež zato tako pogosto opozarja nas duhovnike in tudi škofe in druge cerkvene osebe, da so do sebe strogi, do vernikov pa blagi. Zato je tudi razglasil jubilejno leto usmiljenja, da bi se tega še bolj zavedli. Hvala Bogu, da nam je poslal takega papeža. Potrebovali smo ga.

Z druge strani pa se moramo tudi zavedati, da smo duhovniki po značajih zelo različni, imamo različne sposobnosti in tudi različno mero kreposti potrpežljivosti. Morali bi biti svetniki, pa nismo. Duhovniški poklic ni ravno lahek. Ne samo to, da se nekateri celo težko preživljajo. Po večini nimajo niti gospodinje, ki bi jim kuhala, prala, pospravljala ... To morajo delati sami. Imeti toliko ur verouka in moda še potovati vmes, če upravljajo več župnij. Ni čudno da vedno bolj primanjkuje duhovniških poklicev. Biti duhovnik je velika milost, ker samo on lahko prikliče na oltar telo Kristusovo, samo on lahko da odvezo od grehov, deli druge zakramente, da sveto maziljenje ... Ti si se nekoliko oddaljila od Cerkve. Kdo te lahko spravi s Kristusom? Res je, lahko se kesaš in usmiljeni nebeški Oče ti bo odpustil. Toda gotovost v njegovo odpuščanje ti lahko da samo duhovnik. In če tega nimaš je lahko tvoje življenje zgrešeno. Jezus pravi: »Kajti kaj koristi človeku, če si ves svet pridobi, svoje življenje pa zapravi?« (Mt 16,26).
Tudi to lahko vzameš kot ‘grožnjo’, pa je samo opozorilo, ki ga je dal Jezus sam. Lahko iz evangelija vzamemo samo prijetne stvari, vendar to ni vsa resnica. Res je, Jezus je dober in rad odpušča, vendar morajo biti za to pogoji (kesanje, volja po poboljšanju). Tudi papež postavlja te pogoje, čeprav bolj poudarja ‘usmiljenje’. Sicer bi bilo tako kot če bi starši otrokom samo odpuščali, ne bi pa zahtevali, da postanejo boljši.
oče urednik Franc Bole

Bole F., Pismo meseca, v: Ognjišče (2016) 2, str. 6.

Sedaj, ko je konec božičnih in novoletnih praznikov in gremo spet na svoja delovna mesta ter gre vse v stare tirnice, sem se tudi jaz usedel, umiril ....
Ognjišče mi je bilo in mi je še vedno vir moči, studenec, h kateremu se zatekam vedno, kadar mi je težko, in tudi, kadar je vse lepo in prav. Ko prebiram pisma drugih, najdem vedno tudi delček sebe. Pišem prvič vsem vam, ki smo si na neki način prijatelji v veri. Rad bi vam posredoval lepoto, ki sva jo doživljala z dekletom na novoletnem romanju v Stuttgartu (pred nekaj leti). Prijavila sva se v Trebnjem, kjer je bilo dovolj mladih, ki so želeli preživeti novo leto z 80.000 mladimi iz vse Evrope. Lep božič sva preživela doma, 27. decembra pa sva se odpravila na pot. Na Brezjah smo imeli vsi Slovenci sveto mašo. Voditelj nam je zaželel srečno pot: iz običajnega negodovanja, melanholije, samoljubja, naj preidemo na pot novega upanja v Kristusu. V avtobusu je bilo mnogo veselja in sproščenosti, po večerni molitvi pa veliko petja. Zjutraj smo prispeli v Stuttgart. Odpeljali smo se v razne župnije, od tam pa k družinam. Vedno sem imel občutek, da so Nemci hladni ljudje, tu pa sem spoznal, da sem se motil. Toplina, ki jo doživiš pri ljudeh, ki jih še nikoli nisi videl, ki ti dajo na razpolago prav vse, ti povedo, da si v tej hiši vedno dobrodošel in so vrata vedno odprta. Sprejetost in odprtost ljudi na železniških in avtobusnih postajah, ki so tu le po službeni dolžnosti, pa prijazni kljub temu, da morajo prepeljati toliko mladine.
Večerna molitev z brati iz Taizéja in mladimi iz vse Evrope ti gre do srca. Čakanje v vrsti za večerjo tudi po eno uro in več brez negodovanja, le s pesmijo. Biti v Nemčiji, ki ima več ver, a vsi hrepenimo le po enem Bogu. In ne nazadnje, doživetje novega leta v molitvi z Jezusom, to mi je pomenilo največ. Žal mi je bilo tistih mladih, ki so bili ta trenutek po zakajenih diskotekah in popivali. Rad bi jim povedal, da so bile cerkve v Stuttgartu to novo leto polne mladih, ki so se veselili z Jezusom, pozneje pa ob kokakoli, piškotih, plesu. Lepo je bilo.
To pismo je morda nekoliko zmedeno, ker imam toliko občutkov v sebi, Rad bi, da bi ga objavili, ker vem, da veliko mladih čuti podobno. To novo leto je bilo zame najlepše v življenju. Hvala ljudem iz Stuttgarta za sprejem, mladim za pričevanje vere.
romarja

Božična številka Ognjišča izide pred božičnimi prazniki, da obogati pričakovanje rojstva našega Odrešenika. Zato je seveda razumljivo, da pismo ni bilo napisano za letošnje novo leto, ampak je nastalo pred nekaj leti. Vzdušje teh novoletnih romanj, ki jih organizira Taizé, pa je isto. Letos romajo mladi za novo leto v Valencijo v Španiji.
V današnjih časih smo bolj naklonjeni črnogledosti, kar se tiče mladine in njihove vere. To ni prav krščanski način gledanja in pismo je dokaz, da je to zgrešeno. Tudi sam sem bil v mladosti deležen takega krščanskega sprejema. Kot bogoslovec sem tri mesece počitnic uporabil za potovanje po Franciji. Naš izseljenski duhovnik, ki je bil v Parizu, mi je priskrbel za deset dni stanovanje v francoski prestolnici. Poznal je mlad zakonski par, ki je tisto leto šel na počitnice v Italijo. Pripravljena sta bila pustiti mi svoje stanovanje za čas, ko bom v Parizu. Nismo se videli ne prej, ker sta že odšla, in ne pozneje, ker se še nista vrnila. Napisala sta mi navodila, kako naj zračim stanovanje in uporabljam gospodinjske aparate. Ona je študirala umetnost, zato je imela polno knjig s tega področja, ker mi je prišlo zelo prav za pripravo mojih ogledov. Razmišljal sem, ali bi dobil v Sloveniji tak krščanski par, ki bi mi tako zaupal. Dvomim. Po tem, kar sta vidva napisala, in kar vem iz drugih virov, po svetu le ni tako težko dobiti tako gostoljubnih ljudi. Če pomislim na begunce, ki so šli te mesece skozi Slovenijo, in na toliko prostovoljcev, ki so jim pomagali, mislim, da sem se motil, ko sem mislil, da bi ne dobili takih ljudi tudi pri nas.
Biti odprti za druge! To je končno osnovni Jezusov nauk. Na vprašanje pismouka, katera je prva od vseh zapovedi, je Jezus odgovoril: »Prva je: ... Ljubi Gospoda, svojega Boga, iz vsega srca, iz vse duše, z vsem mišljenjem in z vso močjo. Druga pa je tale: Ljubi svojega bližnjega kakor samega sebe. Večja od teh dveh ni nobena druga zapoved« (Mr 12, 29-32). Teoretično nam je to jasno in se s tem tudi strinjamo. Težave pa nastanejo v praksi. Tudi je lažje spolnjevati to zapoved, ko smo z drugimi. Težje postane, ko jo moramo uresničevati v družini, mož z ženo, otroci med seboj, s starši in starimi starši, med prijatelji in sosedi ... Takrat se stvari zapletejo. Medsebojno obtoževanje ali, kot rečemo, ‘kreganje’, je zelo pogosto. Za to najdemo veliko izgovorov: smo živčni, utrujeni, ni primeren dan, vse nam gre narobe. Navadno niso to pravi razlogi za razdor, lepše pa bi bilo, če tega ‘kreganja’ ne bi bilo v hiši. Kdo bi moral prvi popustiti? Tisti, ki bi se prvi spomnil na Jezusovo ‘pravilo’ , “ljubi svojega bližnjega kakor samega sebe”. Navadno pa se zlepa nobeden ne spomni ‘prvi’, ampak čaka na ‘drugega’. Prvo pravilo bi moralo biti ‘ne odgovarjaj’. Za kreganje morata biti dva. Če ti odnehaš, ostane samo eden.
Prav božični prazniki so zelo primeren čas, da se vadimo v ljubezni do bližnjega. Če imamo pred očmi, da se je težje premagati v majhnih stvareh, kot v velikih, bomo odstranili vse tiste kamenčke, ki nam zaidejo v čevlje in te, čeprav niso veliki, vseeno lahko odrgnejo do krvi.
Ko se ob koncu leta sprašujemo, kakšno je bilo to leto, moramo priznati, da bi bilo lahko boljše. Tudi mi na Ognjišču delamo ‘inventuro’ in moramo ugotoviti, da so letos naklade časopisa in knjig nižje od lanskih. Sprašujemo se, zakaj? Ne moremo reči, da smo delali manj, da smo bili manj domiselni, pa vendar je tako kot kažejo statistike. Imamo veliko odgovorov na to vprašanje. Ljudje manj berejo, rajši gledajo televizijo, internet, ker branje je napornejše. Ni denarja za verski tisk, verske knjige. Ni časa, ker je delavnik prekratek. Vse to so izgovori, ki se nam zdijo utemeljeni. Pa so res? Morali bi si izprašati vest vsaj na koncu leta, ko navadno pri spovedi ‘nimamo kaj povedati’. Ni to ‘propagandno vprašanje’, da bi nam na uredništvu šlo bolje, ampak da bi vam šlo bolje.
oče urednik Franc Bole

Ognjišče 2016 (01), str. 6

V medijih se te dni veliko govori o beguncih, migrantih iz Bližnjega vzhoda. Katoliška Cerkev uči, da moramo biti kristjani gostoljubni in da jih moramo sprejeti, ne glede na to, kakšne vere, narodnosti so itd. V tem očitno soglaša z zahodnjaškim odnosom do nekdanjih kolonij, ki so množično sprejemale nekdanje podanike, služabnike in celo sužnje. Zahodnoevropske države se očitno ne bojijo mešanja ras, veroizpovedi, kultur, tudi jim ni mar, ali se cerkve spreminjajo v mošeje. Podobno kot se je Bizanc islamiziral pod Otomani. Bi nas to moralo skrbeti? Bo Evropa povečala rodnost ali nepremišljeno sprejemala prišleke vseh vrst pod ekonomsko pretvezo staranja prebivalstva? Samarijan je res poskrbel za ranjenega človeka, ni ga pa sprejel v svojo hišo.
Evropejci moramo poskrbeti za povečanje rodnosti, ali je mar Cerkev izgubila upanje za Evropo? Misijonarji širijo meje Cerkve po celem svetu, kako pa bodo uspeli preprečiti zaton Cerkve v Evropi? Je še kaj upanja za Cerkev v bogati Evropi? Kakšen odnos naj imamo kristjani do migrantov? Naj kar zamižimo na eno oko pod pretvezo karitativnosti, čeprav vemo, da se dolgoročno krščanska vera in z njo povezana kultura tu ne bo obdržala? Ali naj s pritajenim in potlačenim strahom vendarle zaupamo v višji načrt?
Stanka

Kar začudeni gledamo pred televizijskimi ekrani procesije beguncev, ki se vsak dan pomikajo čez Slovenijo proti Avstriji in Nemčiji. Česa takega Evropa še ni doživela. Upravičeno smo zaskrbljeni, kako se bo vse to končalo in ali se bo sploh končalo. V Sloveniji je še toliko ostankov gradov in utrdb, ki so nas branili pred napadi Turkov v srednjem veku. Pomorska bitka pri Lepantu je bila ena od zadnjih preizkušenj, ki bi se lahko končala z porazom evropskih narodov in bi Evropa podlegla turškemu cesarstvu. Papež je takrat povabil vse krščanske narode, naj se vojaško združijo, vernike pa, naj molijo, da se to ne bi zgodilo, priporočil je zlasti, naj se moli v ta namen rožni venec. Lahko rečemo, da je Marija rešila takratno krščansko Evropo pred propadom in suženjstvom. Se zgodovina ponavlja v naših dneh? Tega ne bi mogli reči. Razmere so precej drugačne. Tokrat ne gre za oborožen spopad, nasprotno, muslimanski narodi prihajajo v Evropo, da si rešijo življenje. Drugo vprašanje je, ali jim Evropa lahko nudi tako življenjsko zaščito, ne da bi sama postala plen novih razmer.
Veliko je bilo zgražanje nad murskosoboškim škofom Štumpfom, ko je v dveh pismih izrazil dvom, ali ravnamo prav, ko spuščamo čez svojo mejo ljudi, ki jih ne moremo kontrolirati, ali prihajajo kot begunci, ki jim je v njihovi domovini življenje ogroženo, (iz islamske samooklicane države, v kateri so uvedli najbolj krut režim in pobijajo kristjane zgolj zato, ker so kristjani in se nočejo spreobrniti v islam in se podrediti nečloveškemu načinu življenja) ali pa so samo ekonomski emigranti, ki izkoriščajo priliko, da pridejo v razvito Evropo, kjer upajo, da bodo boljše živeli. Škof Štumpf je opozarjal, da moramo to dvoje ločevati. Napadi nanj s strani liberalnega časopisja so bili nestrpni in žaljivi, kot da se sedaj levičarji borijo za Cerkev proti škofu, tisti, ki so do sedaj želeli kristjane utopiti v žlici vode. Sedaj hočejo prepričati kristjane, da se ne držijo evangelija in Jezusovega nauka.
Stvari niso enostavne in ti jih v svojem pismu tudi navajaš. Jezusov nauk o ljubezni do bližnjega je jasen. Svojega bližnjega moramo ljubiti. Ne smemo pa s tem povzročiti sebi in svojemu bližnjemu še večjo škodo. Sedaj se tudi državne oblasti prebujajo in iščejo rešitve, da ne bi bila škoda še večja, kot jo povzročajo okoliščine same. Katoliške dobrodelne organizacije (Karitas), in tudi Rdeči križ in druge nekatoliške dobrodelne ustanove so se v minulih mesecih s svojo dobrodelnostjo in osebno pomočjo zares izkazale in ponosni smo nanje. To bodo delale tudi v prihodnje, o tem sem prepričan. Olajšati trpljenje teh ljudi, zlasti otrok in mater, je veliko delo usmiljenja. Bomo pa tudi razumeli, da oblasti naredijo vse, da se ne dela še večja škoda samim beguncem in tistim, ki jih sprejemajo, tudi če so za to potrebne določeno omejitve. To je sedaj vsem jasno. Morali pa so pljuvati po škofu Štumpfu, ker je bila to dobrodošla prilika, da se blati Cerkev.
Katoliška Cerkev res uči, da moramo begunce sprejeti, ne glede na to, kakšne vere so. To je res. Nikogar se ne more prisiliti, da v nekaj veruje ali ne. Osnovno načelo je, da se mora človek ravnati po svoji vesti. Vest mu pove, ali je nekaj prav ali ne. Nekatera načela so tako jasna, da jih lahko razume vsek normalen odrasel človek. Taka načela so na primer, da drugemu ne smeš vzeti življenja, dobrega imena, njegove lastnine, ga ne smeš z lažjo prevarati, mu škodovati, da moraš spoštovati svoje starše, brate in sestre in vse domače. Še bi lahko naštevali. Na primer, da moraš verjeti v Boga, ki se razodeva v naravi in v svojih čudovitih delih. Kristjani imamo to srečo, da imamo v evangeliju in Svetem pismu veliko bolj določen nauk, ki nam ga je dal Jezus. Zato se ne smemo čuditi, če imajo drugi narodi (tudi begunci) veliko nejasnih spoznanj in nerazumljivih običajev in obnašanja. V tem jih lahko poučimo, ne smemo pa jih siliti, da bi verovali tako kot mi, če tega sami ne spoznajo. Ne morem reči, da se danes v Evropi cerkve spreminjajo v mošeje, res pa je, da se zidajo mošeje. Tam se zbirajo muslimani, ki častijo, kot mi, enega Boga, stvarnika vsega vesoljstva. Da je Cerkev skozi zgodovino sprejemala pogane in drugače verujoče, ki so to želeli in spoznali lepoto katoliške vere, je razumljivo, to se dogaja še danes.
Ali bo Evropa postala muslimanska? Mislim, da te nevarnosti še ni. Res pa je, da je Evropa razkristjanjena, ljudje manj obiskujejo cerkev, manj je rojstev, krstov, porok, verskih šol, vzgojnih zavodov. Tisti, ki prihajajo k nam kot begunci in so muslimani, bodo najbrž ostali muslimani, ampak njihovi otroci se bodo morda obnašali kot njihovi novi vrstniki. Žal to pomeni, da bodo vedno manj verni muslimani. Moramo računati, da imajo prihajajoči begunci muslimani na splošno nižjo izobrazbo, zato ne bodo spreobračali Evropejcev. Največkrat se ‘spreobrnejo’ fantje ali dekleta zaradi poroke. Pri izobraženih bo tega vse manj. Število beguncev, čeprav izgleda veliko, je v odstotkih razmeroma majhno. V Nemčiji je 4% muslimanov. Nemčija šteje 82 milijonov prebivalcev. To je potem 4,9 % prebivalstva. Ni malo, vendar tudi ne toliko, da bi bila Nemčija v nevarnosti pred muslimanizacijo. V drugih evropskih državah je razmerje še nižje. S tega vidika ne moremo reči , da se “dolgoročno krščanska vera in z njo povezana kultura tu ne bo obdržala.” V zgodovini se je sicer že zgodilo, da so dežele, ki so bile zibelka krščanstva, npr. severna Afrika, popolnoma izgubile krščansko vero. Krščanstvo ima danes eno milijardo in pol vernikov (katoličanov, pravoslavnih in protestantov). Ne more kar tako izginiti s površja zemlje. Toliko bolj če upoštevamo, da so najbolj napredni in razviti narodi ravno tisti, kjer se je razvila ta kultura. Sicer pa je Jezus svoji Cerkvi zagotovil, da bo z njo do konca sveta (prim. Mt 23,20).
Imaš pa prav, da se mora Evropa spreobrniti in zopet postati motor napredka, zdravih družin in vere. Zato je tudi papež hotel sinodo o družini, ki se je pred kratkim končala.
oče urednik Franc Bole
Ognjišče 2015 (12), str. 8

Sem vesel, kadar poslušam na Radio Ognjišče svetega očeta Frančiška (svetega v pravem pomenu besede), ki poudarja, da je treba brezpogojno ljubiti bližnjega, pomagati in sprejemati nesrečne begunce, ki tvegajo življenje in ga na žalost često izgubijo, da dosežejo Evropo. Drži se Jezusovega besed: »Bil sem lačen ... bil sem žejen ... Karkoli ste storili ... ste meni storili.« Zelo lepo in pravilno.

Sem pa manj vesel, odkrito povem, sem žalosten in obupan, če pomislim na posledico: islamizacija zahodne Evrope, tiste Evrope, ki je bila od Konstantinovega edikta (leta 313) dalje središče krščanstva. Čez nekaj desetletij (ne stoletij) bodo muslimani večina v evropskih državah. Na španskem radiju sem slišal, da bo leta 2050 v Nemčiji več muslimanov kot Nemcev. Že sedaj je tam samo Turkov več kot 5 milijonov. Zakaj vse to? Čisto preprosto: v deželah, od koder prihajajo je stanje vedno slabše in kljub temu jih je vedno več. Med tem, ko je nataliteta po vsej Evropi zelo nizka, je pri njih neprimerno višja.

Torej bomo manjšina. Nič hudega, če bi večina bila strpna in bi spoštovala tiste z drugačno veroizpovedjo. Da ne bo tako, lahko sklepamo, če pomislimo kaj se danes dogaja kristjanom v deželah kjer vlada ‘sharia’ (šerijatsko –muslimansko versko pravo, marsikje sprejeto kot državna zakonodaja), da ne govorimo o sultanatu (IS), ki mori kristjane kot živali in se širi strašno hitro ter se že bliža edinemu samostanu na svetu, kjer se še vedno moli v aramejščini, Jezusovem jeziku.

Torej naše cerkve se bodo spremenile v mošeje, ki bodo nabito polne, kar bo ostalo od naših cerkva, bodo ‘nabito’ prazne. Kakšna pobožna stara žena do še ostala, od ostalih pa niti sledu. K temu bo bogato pripomogla naša brezbožnost, naša brezbrižnost, naš relativizem, ki je že zdaj doma po naši žalostni celini. Poleg tega bodo mnogi skočili na voz zmagovalca, kakor se je v izobilju dogajalo med fašizmom in komunizmom. Drugi, zlasti mladina, se bodo k temu spreobrnili, ker je to ‘cool’. Muslimani bodo obdržali lastno vero in kulturo. Nikoli se ni slišalo, da bi se musliman spreobrnil in sprejel našo vero. Pisali so o nekem novinarju v Italiji, ki se je dal krstiti Janezu Pavlu II., a se je po nekaj letih spet vrnil v Alahovo naročje.

Molim in prosim Boga Očeta Vsemogočnega, Jezusa, ki je to Cerkev ustanovil in je na križu umrl zanjo in Svetega Duha, ki jo že dva tisoč let vodi in podpira, da bi se to ne zgodilo.

Teodor

V svojem pismu si nam povedal veliko bridkih resnic, ki jih moramo priznati, vendar pa je tvoja črnogledost le nekoliko pretirana. To bi ti hotel tudi dokazati. Res pa si ne smemo zatiskati oči pred dejstvi, ki jih vsak dan opažamo. Mislim, da si zadel v polno, ko si povedal, da te sveti oče, papež Frančišek navdihuje. On gotovo bolje pozna današnje stanje v svetu in v Cerkvi, kot midva, ker ima dostop do večjega števila virov in do bolj avtentičnih. V njegovih govorih in spisih ne najdemo pesimizma, ampak neskončno zaupanje v Boga in Jezusa, Marijo ... Bog je v svoji previdnosti vedel, da v današnjem mračnem času potrebujemo takega papeža. Bog naj nam ga ohrani in še naprej podpira. Pogosto se nam sam priporoča v molitev. Ve, da potrebuje božjo pomoč.

Najprej bi te opozoril na psihološko načelo, ki ga uporabljajo politiki, ko nas hočejo prepričati o kakšni stvari, njim s pridružijo novinarji, ki jim ni do resnice, ampak do uspeha, in seveda še mnogi drugi: zbrati vse, kar govori v prid njihovi trditvam in zamolčati vse, kar jim nasprotuje.

Če pogledamo vprašanje, ki si ga v svojem pismo dobro postavil: islamizacija. Res je, kar si napisal: vedno več je muslimanov zlasti v Evropi. K selitvi jih sili, kot sam ugotavljaš, slabo ekonomsko stanje v njihovih državah. Torej ni njihova prva skrb islamizirati Evropo. Hočejo uživati evropsko blagostanje. Ker pa vedo, da je Evropa demokratična in tudi njim prizna osnovna človeška prava, med temi je tudi svobodno druženje, se tega poslužujejo, kolikor morejo. To jim tudi omogoča ohranjati svoje navade in si med seboj pomagati. Če želimo, da bi tudi oni v svojih državah priznali priseljencem osnovne človeške pravice, tega nočejo sprejeti. To je skregano z zdravo pametjo, ampak je tako. Oni lahko gradijo pri nas mošeje, ne dovolijo pa, da bi kristjani zidali pri njih svoje cerkve. Dobro si napisal: »Nič hudega, če bi večina bila strpna in bi spoštovali druge z drugačno veroizpovedjo.«

Navajaš razmere, ki se v zadnjih časih v muslimanskih državah zelo poslabšujejo. To, kar se dogaja s kristjani in drugimi veroizpovedmi, je grozno. Hudo je, da peščica fanatikov dela kar hoče in nihče v razvitem svetu ne ve, kako jih ustaviti. Vsi pametni ljudje, tudi v njihovih državah, to obsojajo, ne morejo (ali nočejo) pa tega preprečiti. Zgodovina pa nas uči, da nekaj fanatičnih voditeljev lahko povzroči ogromno gorja. To vemo že iz zgodovine preteklega stoletja, ko so nore ideologije povzročile morijo več kot sto milijonov nedolžnih ljudi.

Ne smemo pasti v skušnjavo, da »nabiramo v spomin« same negativne, slabe dogodke in izkušnje, sicer nam bo svet izgledal kot pravi pekel in bodočnost strašna. To se ne bo zgodilo. Govoriš o 5 milijonih Turkov v Nemčiji. Nemčija ima več kot 82 milijonov prebivalcev. V odstotkih bi bilo to okrog 6%. To ni malo, vendar ne tako veliko, da bi spremenilo versko sestavo prebivalstva, posebno, če pomislimo, da so to v glavnem delavci, in niso neka vodilna elita. Ne moremo se zanesti na take napovedi, kot jih navajaš, da bo leta 2050 v Nemčiji več muslimanov, kot Nemcev. To ni mogoče! Pri tem moramo zopet upoštevati, da bodo redki muslimani imeli vodilne položaje v politiki, ekonomiji, znanosti ...

Res pa je to, kar si zapisal, da bo k takemu stanju, ki je kljub vsemu za kristjane zaskrbljujoče, »bogato pripomogla naša brezbožnost, naša brezbrižnost in naš relativizem« (da ni nič stalnega, nespremenljivega). Bolj kot to, bi rekel, da je pomanjkanje idealov, cilja našega bivanja na svetu, da naredimo kaj dobrega za Boga in bližnjega. Ljudje se zanimajo samo za svojo ugodno počutje in še to v glavnem materialno (dobro jesti, piti, uživati v imetju, družbi, spolnosti, drogah ...). To pa ne more prinesti pravega in trajnega zadovoljstva. In ljudje so v bistvu nesrečni.

Svet danes izgleda bolj mračen tudi zato, ker se vesti širijo z hitrostjo luči (elektronika). Hitro zvemo, kaj se dogaja na najbolj oddaljenih krajih sveta. Ker pa novinarji iščejo novice, ki bodo pritegnile njihove gledalce, poslušalce, bralce, se držijo načela: »Slaba novice je dobra novice«. Nam prikazujejo najbolj temne plati človeštva, ker “to se najbolj gleda (TV), posluša, bere”. Ne smemo pasti v to zanko. Moramo biti kritični do tega, kar nam sredstva javnega obveščanja ponujajo. Zato je važno, da imamo katoliški radio (Ognjišče), televizijo (Exodus), Internet (Ognjišče in drugi), verski tisk, ki je danes pri nas zelo bogat, žal pa je bralcev vedno manj.

Jaz se ne bojim, da se bodo naše cerkve spremenile v “nabito polne mošeje” in da bodo v naših cerkvah le še stare mamice. Res pa je, da bi morali malo bolj polniti naše cerkve, kjer biva evharistični Kralj, ki nam je dal zagotovilo: »Jaz pa ti povem: “Ti si Peter in na tej skali bom sezidal svojo Cerkev in vrata podzemlja je ne bodo premagala.”« (Mt 16,18).

oče urednik Franc Bole

Spoštovani ustvarjalci revije Ognjišče. Z veseljem spremljam vaše in naše praznovanje 50 - letnice priljubljene revije, s katero sem tudi jaz na več načinov kar najtesneje povezana. Želela sem se kdaj oglasiti v kakšno pogovorno oddajo v zadnjem času na Radio Ognjišče, povezano z jubilejem, pa mi kar ne 'rata' priti zraven. Sklenila sem, da vam kar v pisani besedi povem kaj lepega.

Revija je stara ravno toliko, da sem takrat, ko se je pojavila, nujno rabila nekaj takega za mlade, saj sem zelo rada brala, pa skoraj ni bilo kaj primernega. Spomnim se, da sem skrivaj kupovala kdaj pa kdaj Anteno, pa mi jo je mama takoj vrgla v peč, če jo je le našla. Bila je globoko verna in vse tisto, kar je bilo v Anteni, se ji je zdelo grozno pregrešno branje za mlado deklico, pa tudi meni ni bilo najbolj pri srcu, le iskala sem nekaj zase.

Bila pa sem v tistem času že raznašalka Družine v naši vasi in v njej, mislim, da sem brala o Farnem Ognjišču, ki da na Primorskem izhaja za mlade in da zbirajo naročnike, da je prostor vseslovenski. Prosila sem župnika, da mi ga je od nekod prinesel in mi je bilo zelo všeč. Navdušena sem bila in v želji, da bi list čim prej prišel tudi k nam, sem kar na svojo roko šla v akcijo. Nesla sem ga s seboj, bilo je olivno zelene barve, nosi datum marec 1966, štev. 3, letnik II. Do tega sem se težko dokopala, kazala sem ga naročnikom Družine in ga hvalila. Nekateri so že vedeli zanj, v glavne pa ne in mnogi so se naročili nanj. In predno so uradno začeli zbiranje naročnikov, sem jaz imela že dolg spisek in sem ga samo predložila. Tako je ostalo do danes, petdeset let po tem. Imam še vse izvode lepo vpete v vaše ovitke in zložene po letnikih. In tudi kar lepo število naročnikov, ki jim ga vsak mesec prinesem na dom. Res pa je, da sem se skupaj z Ognjiščem postarala, kot tudi mnogi takratni ustvarjalci in ne vem, kako deleč bom to zmogla. Res pa je, da je tudi s to dostavo danes drugače, povsod se vse dobi. Ko ga ponudim, se nekateri izgovarjajo, da ga kupujejo po trgovinah, kioskih, da dobivajo po pošti itd. Nekaj je res, nekaj pa so samo izgovori, ker se jim zdi preveč dati vso naročnino naenkrat.

Kakorkoli že, vesela sem svoje zgodbe in se prijetno počutim kot del vašega uspeha in hotela sem to deliti z vami. Čeprav mi sedaj manjka prostora v omarah. Ko smo našo hišo 'razdelili na pol' s hčerkino družino in sem morala kar nekaj stvari, ki sem jih 'zbrala' in spravljala, odstraniti, Ognjišče ohranjam, v upanju, da je to 'seme' za bodoče rodove še tudi takrat, ko ne bom imela več vpliva. Bog daj!

Upam, da vas nisem preveč dolgočasila z pisanjem in zgodbo vaše zveste raznašalke, kako naj rečem, kratkih ali dolgih petdeset let.

Marinka

Največje zadoščenje za nas duhovnike in za zavedne kristjane je to, da lahko naredimo čim več dobrega, zlasti na duhovnem področju. Vse drugo bo prej ali slej minilo, ostane le ljubezen do Boga in do bližnjega. Taka zgodba, kot je tvoja nam je potrditev, da naše delo ni bilo neuspešno. Odkrila si nam, kako pisana beseda lahko postane trdna opora za naša dobra dela. Takih 'raznašalk' božje besede, božje ljubezni, potrebujemo tudi danes in veseli smo, da smo jih imeli vseh teh petdeset let naše 'zgodovine' in da jih imamo tudi danes. Brez vas, 'raznašalk' Ognjišča, bi naše delo bilo mnogo manj uspešno. Ne mislim samo na tiste 'raznašalke', ki po naših župnijah dobesedno prinesejo Ognjišče na domove, ampak tudi tiste 'raznašalke', ki prispevate, da je Ognjišče prisotno v vaši družini, vašem domu, vašem okolju. Končno tudi vse 'raznašalke', ki vzamete Ognjišče za svoje priljubljeno branje, duhovno hrano, ki vam daje moč, da koristno uporabite svoje življenje, svoje sposobnosti, svoje molitve in žrtve.

Res je, danes je mnogo manj volje, potrpežljivosti, časa, da bi koristno uporabili sredstva, ki so nam na razpolago za bogatitev svoje duše, svoje notranjosti, svojega stika z Bogom, ki ga predstavlja pisana beseda. Lažje je gledati televizijo, izmišljene zgodbe filmov in nadaljevank. Ali to lahko napolni našo dušo? Tudi na televiziji bi lahko izbirali duhovno hrano, pa je mnogi ne. Na razpolago imamo toliko sredstev, pa jih premalo uporabljamo. To velja tudi za pisano besedo, knjige, radio ... Vzrok, da naklade verskih časopisov, knjig, padajo je, da si ne vzamemo časa za versko poglabljanje. Tega seveda niso krivi starejši, ki so še navezani na to, česar so bili navajeni v mladosti, ampak predvsem mladi, ki jim je vsak duhovni napor odveč.

Tako pričevanje, kot je tvoje, je lahko tudi spodbuda mladim, da spoznajo, kaj vse se da narediti. Omenjaš revijo Anteno, mama je imela prav, da jo je vrgla v peč. Veliko opisov in nasvetov je bilo v njej, ki so samo vzbujali spolnost, ki je bila škodljiva za tako deklico, kot si bila ti. Tudi danes je veliko 'slabega' čtiva, toliko, da ga niti več ne opazimo. Ampak za vsak strup je potreben protistrup. Tudi zato je pomemben 'dober' tisk. Mnogi starši tega ne razumejo in jim je škoda dati denar za naročnino dobrega tiska. Potem pa se čudijo, da njihovi mladi zaidejo na kriva pota, v praznino.

Napisala si, da imaš vsa Ognjišča 'vpeta' v ovitkih, da ti zmanjkuje prostora v omarah. V tvoji okolici so gotovo mladi, ki bi s koristjo brali 'stare' letnike. Ponudi kakšnemu mlademu, ki rad bere, en letnik ali dva. Ne preveč, da se ne ustraši. Karkoli boš dosegla s tako ponudbo, bo koristno. Tudi sama prelistaj kakšen letnik 'tvoje mladosti', boš oživila svoje spomine.

Ob našem jubileju bi radi, da bi Ognjišče še naprej pomagalo reševati probleme mladih in ne samo mladih. Bogu, vam bralcem in 'raznašalcem', smo hvaležni, da smo lahko v teh petdesetih letih 'nasitili' duše mnogih. Želimo si, da bi naše Ognjišče bilo 'iskano', kot je bilo nekoč. Pri tem nam samo vi lahko pomagate. Hvala!

oče urednik Franc Bole