Spoštovani oče urednik!
Pišem vam na ta naslov, ker želim posredovati svoje razmišljanje v Pisma bralcev, pa te rubrike ne najdem.
Vstopili smo v sveto leto Božjega usmiljenja, ki ga je oznanil priljubljeni papež Frančišek.
Zelo sem si zapomnila njegove besede: “Usmiljenje je pred vsako sodbo!” in z razumevanjem do človeškega rodu je odprl svetoletna vrata za vse, ki iščejo Božjega usmiljenja.
Moram povedati, da grem zelo nerada v cerkev. Zakaj? Ne toliko zaradi spolnih in finančnih škandalov, ki so povsod po svetu, ampak zaradi nečesa drugega. Moti me namreč, da duhovniki preveč obsojajo in kritizirajo ljudi; ni prav to, ni prav ono ... Ali ne bi raje pohvalili tisto kar je prav! Pa saj ni Kristus prišel na svet, da bi svet obsodil, ampak da bi se po njem rešil.
Veliko ljudi je prav zaradi papeža Frančiška spet malo pokukalo v cerkev, ker govori o ljubečem Očetu, odpuščanju, božji nežnosti in milosti. In kaj se dogaja?
Tudi jaz sem zdaj, ko se je to sveto leto začelo, prišla v cerkev, da bi slišala kaj lepega, spodbudnega. Vem, zelo dobro vem, kako boli trdosrčnost in brezbrižnost ljudi, takrat ko si v stiski in tega gotovo ne odobravam. Vendar ... kaj smo slišali pri pridigi? Naj nehamo pasti sami sebe in da bomo sojeni po tem, koliko smo ljubili. Kot mrzel tuš na moje srce, ki sicer ne pasem samo sama sebe in verjetno tudi drugi ne. Pa tudi če bi bilo tako, se ljudi naj ne bi karalo, ampak spodbujalo k dobremu. Predvsem pa je duhovnik čisto pozabil povedati kaj o ljubečem Očetu, ki nas grešnike čaka z odprtimi rokami. Saj je tukaj vendar bistvo. Če se bodo ljudje tega zavedli, bodo tudi sami bolj usmiljeni do drugih.
Cerkev je bila napol prazna. Nič čudnega. Ko pa je prišel Pedro Opeka, je pokala po šivih.
Verjamem, da se cerkvene strukture ne spreminjajo tako hitro. A če se ne bo duhovščina malo zamislila nad besedami, ki jih slišimo od svetega očeta, bodo cerkve, še naprej napol prazne.
Jaz bi zelo rada prišla, toda da bi poslušala drugačne besede. To moderno farizejščino poslušam že od mladih let. Pri verouku so nam kot otrokom govorili, da je eden izmed darov Svetega Duha strah božji. Prav v Sveto pismo, sem šla iskat, če je to res. Zdaj vem, da ni (1 Pismo Korinčanom 12,4). Po birmi sem nehala hoditi v Cerkev, ker se mi je že kot otroku zdelo, da so kateheti malo preveč ‘hudi’ na nas. Kasneje, kot študentka, sem spet prišla in vztrajala, čeprav se mi je včasih zdelo, da sem prišla iz enega sodobnega življenja v srednji vek.
pismo meseca 02 2016Ne mislim, da bi ljudje lahko delali, kar se jim zahoče. Saj je vsakemu žal, če kaj pogreši. To nam že vest očita. A jaz mislim, da bi se marsikdo rad poboljšal, če bi duhovniki ravnali tako, kakor Jezus z Zahejem, ki je splezal na smokvo, da bi ga videl, pa mu je dejal, da želi obedovati pri njem. Ni ga nadrl, zakaj pri davkih goljufa ljudi. Če naj se hudo z dobrim vrača, bi morali malo bolj psihološko postopati tudi dušni pastirji. Ljudje niso ovčice, katerim lahko rečeš, kar hočeš, Vsi vedno bolj razmišljamo s svojo glavo.
Bog blagoslovi papeža Frančiška! Upam, da mu bo uspelo prenoviti cerkev. On ne kritizira ljudi, ampak okostenelo Cerkev.
Oprostite mojemu pisanju, če je preveč direktno, vendar sem ga napisala v želji, da bi bila Cerkev res Mati z velikim srcem. Z veseljem bomo prišli. Pa ne samo verniki, tudi še kdo drug.
Marjeta

Smo eden od prvih časopisov, ki je začel objavljati pisma bralcev in sicer že pred petdesetimi leti. Ker pa je naša naloga kot verskega časopisa, da vzgajamo in to na temelju Božje besede ali Svetega pisma, je urednik pismom, ki smo jih objavljali, dodajal tudi odgovore na vprašanja, ki so mu jih v pismih postavljali bralci. Posebno v začetku, ko je verskega tiska bilo malo, so se prav pisma uredniku zelo priljubila in v več raziskavah so jih bralci postavljali na prvo mesto po priljubljenosti. Izdali smo celo dve knjigi izborov teh pisem in odgovorov (Pisma uredniku in Pisma mladih uredniku). V Ognjišču imamo rubriko Pisma meseca in Pisma, na katera odgovarjajo tudi drugi ne samo urednik, med njimi škof, teološki profesorji in drugi strokovnjaki.
Tvoje mnenje, ki ga v pismu izražaš, je zelo zanimivo in upoštevanja vredno.. Če bi upoštevali že to, kako je takšno gledanje na vero in na Cerkev vplivalo nate, bi se morali zamisliti. Slovenski star pregovor pravi: »Po duhovnikih vera gor, po duhovnikih vera dol«. Tega se zavedamo. Papež zato tako pogosto opozarja nas duhovnike in tudi škofe in druge cerkvene osebe, da so do sebe strogi, do vernikov pa blagi. Zato je tudi razglasil jubilejno leto usmiljenja, da bi se tega še bolj zavedli. Hvala Bogu, da nam je poslal takega papeža. Potrebovali smo ga.

    »Cerkev je mati in pridiga ljudem kakor mati, ki govori svojemu otroku v zavesti, da otrok zaupa, da je vse, kar ga uči, v njegovo korist, ker se čuti ljubljenega. Vrh tega zna dobra mati priznati vse, kar je Bog položil v njenega otroka, posluša njegove skrbi in se uči od njega«
    (papež Frančišek).

Z druge strani pa se moramo tudi zavedati, da smo duhovniki po značajih zelo različni, imamo različne sposobnosti in tudi različno mero kreposti potrpežljivosti. Morali bi biti svetniki, pa nismo. Duhovniški poklic ni ravno lahek. Ne samo to, da se nekateri celo težko preživljajo. Po večini nimajo niti gospodinje, ki bi jim kuhala, prala, pospravljala ... To morajo delati sami. Imeti toliko ur verouka in moda še potovati vmes, če upravljajo več župnij. Ni čudno da vedno bolj primanjkuje duhovniških poklicev. Biti duhovnik je velika milost, ker samo on lahko prikliče na oltar telo Kristusovo, samo on lahko da odvezo od grehov, deli druge zakramente, da sveto maziljenje ... Ti si se nekoliko oddaljila od Cerkve. Kdo te lahko spravi s Kristusom? Res je, lahko se kesaš in usmiljeni nebeški Oče ti bo odpustil. Toda gotovost v njegovo odpuščanje ti lahko da samo duhovnik. In če tega nimaš je lahko tvoje življenje zgrešeno. Jezus pravi: »Kajti kaj koristi človeku, če si ves svet pridobi, svoje življenje pa zapravi?« (Mt 16,26).
Tudi to lahko vzameš kot ‘grožnjo’, pa je samo opozorilo, ki ga je dal Jezus sam. Lahko iz evangelija vzamemo samo prijetne stvari, vendar to ni vsa resnica. Res je, Jezus je dober in rad odpušča, vendar morajo biti za to pogoji (kesanje, volja po poboljšanju). Tudi papež postavlja te pogoje, čeprav bolj poudarja ‘usmiljenje’. Sicer bi bilo tako kot če bi starši otrokom samo odpuščali, ne bi pa zahtevali, da postanejo boljši.
oče urednik Franc Bole

Bole F., Pismo meseca, v: Ognjišče (2016) 2, str. 6.

Če bi vam kdo rekel, da je vaše življenje brez smisla, kaj bi naredili?
Ste eden tistih, ki bi takoj začeli z argumenti dokazovati nasprotno: “Veš, to pa ni res, sem zdrav, imam družino, službo, ki mi še prinaša kruh na mizo ...
Za vaše notranje zdravje duha in duše je pomembno, da imate zagotovljene osnove svoje eksistence. Biti ljubljen, deležen ljubezni, topline. Da vas ne moti biti taki, kot ste, ker ste vseeno ljubljeni. Da imate ob sebi človeka, družino, skupino. Da se brez strahu in bolečega stiskanja pri srcu z veseljem vračate domov. Da vam vaš partner, družina, skupina prisluhne, vas razume in vam pomaga v stiskah in težavah. Da vas ni strah pokazati svojo nemoč, ker veste, da je ne bodo izrabili. Noben zapor ni tako velik in hkrati tako zelo majhen, kot je zapor človeka, ki vsega tega ne dobi.
Vsak bo rekel: ljubi in boš ljubljen, ampak kaj pa če smo se svobodno odločili narobe in smo se sedaj prebudili v grd realen svet, kjer so se sanje razbile. Ali je tako življenje kaj vredno, smiselno? Požri svojo napačno odločitev in trpi, da ne bodo trpeli drugi, otroci, sorodniki, ...
pismo meseca 02 2013Vsak izmed nas lahko nekaj časa potrpi in se trudi dajati, čeprav ne dobi nič nazaj. Ampak prej ali slej se začne navidezni svet popolnosti in sreče sesipati, in mislim, da se takrat zgodi ravno nasprotno, da trpijo vsi. Zapusti nas telesno zdravje, ne gre nam dobro v službi ali v gospodinjstvu, vse, česar se lotimo, ima neki grenak priokus prisile: delaj to; da bo na videz tako, kot da je vse super dobro!
Ali sem egoist, če si želim osnovne stvari zase? Ali moram res do konca življenja nositi križ? Pa se vprašam: če je to res, zakaj imajo potem nune kljuko tudi na notranji strani vrat, zakaj lahko duhovnik izstopi iz celibata, zakaj lahko zamenjam službo? Družino pa ne smem zapustiti? Kot da bom naredila smrtni greh, če se bom končno postavila zase in za svoje otroke, in bomo odšli od partnerja, ki vam ni sposoben dajati tiste osnovne ljubezni, ki ni sposoben ljubiti drugega kot le sebe, mi pa smo le nujen dodatek v njegovem življenju, ker je ‘normalno’, da imaš službo, hišo, družino ... Ki sliši le sebe, za nas pa je gluh? Zanj ne obstajamo! Gluh je za naše prošnje po njegovi ljubezni do nas, vsak dan znova imamo le občutek, da pri njem nismo vredni nič. Da imajo vsi probleme, mi pa jih sploh nimamo, ker samo malo kompliciramo. Ko ne spada k nam, ampak ima družino pri svojih starših.
Do kod naj izgorevam, do kod naj trpijo otroci, do kod s svojimi dejanji vplivam na življenje svojih sosedov, ki so nehote vključeni v mojo stisko? Do kod, se vprašam, za nebesa, ki me mogoče zaradi zmot sploh ne čakajo, potem ko mi bo Bog ob smrti rekel: no, pojdi še malo v vice razmislit, kaj si delala narobe? Do kje sega svobodna volja, kdaj se lahko postavim zase in za otroke? Ali morajo trpeti tudi oni? Ali res samo kompliciram in iz muhe delam slona, ali pa je to res stiska, bolečina in obup jokajočega? Ali moram tudi jaz reči tako, kot je rekel Jezus: “Oče, ne moja, ampak tvoja volja naj se zgodi”?
Poldka

V pismu si navedla kar nekaj lepih načel in pogojev, pod katerimi naj bi bil posameznik ali družina srečna. Ta načela nam velikokrat pomagajo, da se zavemo, kaj je bistveno in kaj nas lahko osreči v tem življenju. Res je, človek se čuti srečnega, če je ljubljen, zaželen, sprejet v svojem krogu, predvsem v družini. To velja najprej za zakonca in za otroke. Mora pa znati tudi ljubezen vračati. Živimo v svetu, ki ni popoln, imamo nagnjenja, ki rušijo našo srečo in srečo drugih. Predvsem je to sebičnost; videti samo sebe in svoje koristi. Nekaj sebičnosti je v nas vseh in se moramo proti njej boriti. Lahko pa sebičnost postane tako močna, da uniči družinsko srečo, kot si sama izkusila. Življenje si si predstavljala preveč ‘rožnato’, kot temu pravimo. Tako, kot si ga je zamislil Bog, a ga je človek z grehom (izvirnim in osebnimi) pokvaril. Bolj ko se človek trudi, da bi sam sebe ‘popravil’, bolj bo srečen že na tem svetu. Žal pa se mnogi ljudje nič ne trudijo,da bi bili boljši, ravno nasprotno, uživajo v svoji želji gospodovati drugim. Tega ne počne samo tvoj mož, poglej vse vojne in vse nasilje, ki vlada svetu. Televizija nam omogoča, da to vidimo vsak dan, pa nas bolj malo pretrese. To bi se lahko dogajalo tudi pri nas, ali pa da bi mi živeli v tistih krajih. Kako bi se takrat vprašali o smislu takega življenja. Verjetno bi se tudi mi borili za osebni obstoj, obstoj naših dragih, za preživetje.
Tebi je propadel zakon, vsaj čustveno. Moža nisi izbirala po pravih vrednotah. Se sedaj lahko ločiš od partnerja? Če bi bilo življenje z njim res neznosno, bi bilo tudi to možno. Cerkev v takih primeri prizna ločitev ‘od mize in postelje’, seveda pa ne dopušča ponovne poroke ali izvenzakonske zveze z drugim. Zakon kot zakrament je neločljiv. Judje so poznali ločitev, Jezus pa je rekel: »V začetku ni bilo tako ... Jaz pa vam pravim: “Kdor odslovi svojo ženo in se poroči z drugo, prešuštvuje”.« Tista pripomba o kljuki na notranji strani vrat samostana ni primerljiva, ker redovnica, ki se je zaobljubila Bogu, lahko dobi od papeža odvezo od zaobljube, izstopi iz reda in postane navaden vernik. Prav tako duhovnik, če izstopi in se hoče poročiti cerkveno, mora dobiti spregled celibata od papeža.
Ti si očitaš, “da si se odločila narobe”. Ne odločaj se zopet narobe, da bi zamenjala tega partnerja z drugim. Če to ni tvoj namen, imaš vse možnosti, da skrbiš še bolje za svoje otroke. Oni ne bodo prizadeti, če jim boš ti dala več ljubezni. V svojih željah se moramo omejiti, da nam ne prinesejo novega zla.
Bog te ne bo sodil zaradi odločitve, ki si jo naredila pri izbiri moža, ampak po tem, kako si ljubila svojo družino. Če otroci nimajo ljubezni očeta, jim mora mati dati ljubezen za oba. Lepo si zapisala kaj človek potrebuje: »Biti ljubljen, deležen ljubezni, topline. Da vas ne moti biti taki kot ste, ker ste vseeno ljubljeni.« Otroke poučuj v veri, ki jih bo vodila po pravi poti, ti pa jim moraš dati zgled dobre matere. Ne pričakujmo, da bomo imeli nebesa na zemlji. Nebesa si moramo zaslužiti z vsakdanjim življenjem, tudi s trpljenjem. Ne da bi ga iskali, ampak da ga sprejmemo.

Bole F., Pismo meseca, v: Ognjišče (2013) 1, str. 6.

Sedaj, ko je konec božičnih in novoletnih praznikov in gremo spet na svoja delovna mesta ter gre vse v stare tirnice, sem se tudi jaz usedel, umiril ....
Ognjišče mi je bilo in mi je še vedno vir moči, studenec, h kateremu se zatekam vedno, kadar mi je težko, in tudi, kadar je vse lepo in prav. Ko prebiram pisma drugih, najdem vedno tudi delček sebe. Pišem prvič vsem vam, ki smo si na neki način prijatelji v veri. Rad bi vam posredoval lepoto, ki sva jo doživljala z dekletom na novoletnem romanju v Stuttgartu (pred nekaj leti). Prijavila sva se v Trebnjem, kjer je bilo dovolj mladih, ki so želeli preživeti novo leto z 80.000 mladimi iz vse Evrope. Lep božič sva preživela doma, 27. decembra pa sva se odpravila na pot. Na Brezjah smo imeli vsi Slovenci sveto mašo. Voditelj nam je zaželel srečno pot: iz običajnega negodovanja, melanholije, samoljubja, naj preidemo na pot novega upanja v Kristusu. V avtobusu je bilo mnogo veselja in sproščenosti, po večerni molitvi pa veliko petja. Zjutraj smo prispeli v Stuttgart. Odpeljali smo se v razne župnije, od tam pa k družinam. Vedno sem imel občutek, da so Nemci hladni ljudje, tu pa sem spoznal, da sem se motil. Toplina, ki jo doživiš pri ljudeh, ki jih še nikoli nisi videl, ki ti dajo na razpolago prav vse, ti povedo, da si v tej hiši vedno dobrodošel in so vrata vedno odprta. Sprejetost in odprtost ljudi na železniških in avtobusnih postajah, ki so tu le po službeni dolžnosti, pa prijazni kljub temu, da morajo prepeljati toliko mladine.
Večerna molitev z brati iz Taizéja in mladimi iz vse Evrope ti gre do srca. Čakanje v vrsti za večerjo tudi po eno uro in več brez negodovanja, le s pesmijo. Biti v Nemčiji, ki ima več ver, a vsi hrepenimo le po enem Bogu. In ne nazadnje, doživetje novega leta v molitvi z Jezusom, to mi je pomenilo največ. Žal mi je bilo tistih mladih, ki so bili ta trenutek po zakajenih diskotekah in popivali. Rad bi jim povedal, da so bile cerkve v Stuttgartu to novo leto polne mladih, ki so se veselili z Jezusom, pozneje pa ob kokakoli, piškotih, plesu. Lepo je bilo.
To pismo je morda nekoliko zmedeno, ker imam toliko občutkov v sebi, Rad bi, da bi ga objavili, ker vem, da veliko mladih čuti podobno. To novo leto je bilo zame najlepše v življenju. Hvala ljudem iz Stuttgarta za sprejem, mladim za pričevanje vere.
romarja

pismo meseca 01 2016Božična številka Ognjišča izide pred božičnimi prazniki, da obogati pričakovanje rojstva našega Odrešenika. Zato je seveda razumljivo, da pismo ni bilo napisano za letošnje novo leto, ampak je nastalo pred nekaj leti. Vzdušje teh novoletnih romanj, ki jih organizira Taizé, pa je isto. Letos romajo mladi za novo leto v Valencijo v Španiji.
V današnjih časih smo bolj naklonjeni črnogledosti, kar se tiče mladine in njihove vere. To ni prav krščanski način gledanja in pismo je dokaz, da je to zgrešeno. Tudi sam sem bil v mladosti deležen takega krščanskega sprejema. Kot bogoslovec sem tri mesece počitnic uporabil za potovanje po Franciji. Naš izseljenski duhovnik, ki je bil v Parizu, mi je priskrbel za deset dni stanovanje v francoski prestolnici. Poznal je mlad zakonski par, ki je tisto leto šel na počitnice v Italijo. Pripravljena sta bila pustiti mi svoje stanovanje za čas, ko bom v Parizu. Nismo se videli ne prej, ker sta že odšla, in ne pozneje, ker se še nista vrnila. Napisala sta mi navodila, kako naj zračim stanovanje in uporabljam gospodinjske aparate. Ona je študirala umetnost, zato je imela polno knjig s tega področja, ker mi je prišlo zelo prav za pripravo mojih ogledov. Razmišljal sem, ali bi dobil v Sloveniji tak krščanski par, ki bi mi tako zaupal. Dvomim. Po tem, kar sta vidva napisala, in kar vem iz drugih virov, po svetu le ni tako težko dobiti tako gostoljubnih ljudi. Če pomislim na begunce, ki so šli te mesece skozi Slovenijo, in na toliko prostovoljcev, ki so jim pomagali, mislim, da sem se motil, ko sem mislil, da bi ne dobili takih ljudi tudi pri nas.
Biti odprti za druge! To je končno osnovni Jezusov nauk. Na vprašanje pismouka, katera je prva od vseh zapovedi, je Jezus odgovoril: »Prva je: ... Ljubi Gospoda, svojega Boga, iz vsega srca, iz vse duše, z vsem mišljenjem in z vso močjo. Druga pa je tale: Ljubi svojega bližnjega kakor samega sebe. Večja od teh dveh ni nobena druga zapoved« (Mr 12, 29-32). Teoretično nam je to jasno in se s tem tudi strinjamo. Težave pa nastanejo v praksi. Tudi je lažje spolnjevati to zapoved, ko smo z drugimi. Težje postane, ko jo moramo uresničevati v družini, mož z ženo, otroci med seboj, s starši in starimi starši, med prijatelji in sosedi ... Takrat se stvari zapletejo. Medsebojno obtoževanje ali, kot rečemo, ‘kreganje’, je zelo pogosto. Za to najdemo veliko izgovorov: smo živčni, utrujeni, ni primeren dan, vse nam gre narobe. Navadno niso to pravi razlogi za razdor, lepše pa bi bilo, če tega ‘kreganja’ ne bi bilo v hiši. Kdo bi moral prvi popustiti? Tisti, ki bi se prvi spomnil na Jezusovo ‘pravilo’ , “ljubi svojega bližnjega kakor samega sebe”. Navadno pa se zlepa nobeden ne spomni ‘prvi’, ampak čaka na ‘drugega’. Prvo pravilo bi moralo biti ‘ne odgovarjaj’. Za kreganje morata biti dva. Če ti odnehaš, ostane samo eden.
Prav božični prazniki so zelo primeren čas, da se vadimo v ljubezni do bližnjega. Če imamo pred očmi, da se je težje premagati v majhnih stvareh, kot v velikih, bomo odstranili vse tiste kamenčke, ki nam zaidejo v čevlje in te, čeprav niso veliki, vseeno lahko odrgnejo do krvi.
Ko se ob koncu leta sprašujemo, kakšno je bilo to leto, moramo priznati, da bi bilo lahko boljše. Tudi mi na Ognjišču delamo ‘inventuro’ in moramo ugotoviti, da so letos naklade časopisa in knjig nižje od lanskih. Sprašujemo se, zakaj? Ne moremo reči, da smo delali manj, da smo bili manj domiselni, pa vendar je tako kot kažejo statistike. Imamo veliko odgovorov na to vprašanje. Ljudje manj berejo, rajši gledajo televizijo, internet, ker branje je napornejše. Ni denarja za verski tisk, verske knjige. Ni časa, ker je delavnik prekratek. Vse to so izgovori, ki se nam zdijo utemeljeni. Pa so res? Morali bi si izprašati vest vsaj na koncu leta, ko navadno pri spovedi ‘nimamo kaj povedati’. Ni to ‘propagandno vprašanje’, da bi nam na uredništvu šlo bolje, ampak da bi vam šlo bolje.
oče urednik Franc Bole

Ognjišče 2016 (01), str. 6

V medijih se te dni veliko govori o beguncih, migrantih iz Bližnjega vzhoda. Katoliška Cerkev uči, da moramo biti kristjani gostoljubni in da jih moramo sprejeti, ne glede na to, kakšne vere, narodnosti so itd. V tem očitno soglaša z zahodnjaškim odnosom do nekdanjih kolonij, ki so množično sprejemale nekdanje podanike, služabnike in celo sužnje. Zahodnoevropske države se očitno ne bojijo mešanja ras, veroizpovedi, kultur, tudi jim ni mar, ali se cerkve spreminjajo v mošeje. Podobno kot se je Bizanc islamiziral pod Otomani. Bi nas to moralo skrbeti? Bo Evropa povečala rodnost ali nepremišljeno sprejemala prišleke vseh vrst pod ekonomsko pretvezo staranja prebivalstva? Samarijan je res poskrbel za ranjenega človeka, ni ga pa sprejel v svojo hišo.
Evropejci moramo poskrbeti za povečanje rodnosti, ali je mar Cerkev izgubila upanje za Evropo? Misijonarji širijo meje Cerkve po celem svetu, kako pa bodo uspeli preprečiti zaton Cerkve v Evropi? Je še kaj upanja za Cerkev v bogati Evropi? Kakšen odnos naj imamo kristjani do migrantov? Naj kar zamižimo na eno oko pod pretvezo karitativnosti, čeprav vemo, da se dolgoročno krščanska vera in z njo povezana kultura tu ne bo obdržala? Ali naj s pritajenim in potlačenim strahom vendarle zaupamo v višji načrt?
Stanka

pismo meseca 12 2015Kar začudeni gledamo pred televizijskimi ekrani procesije beguncev, ki se vsak dan pomikajo čez Slovenijo proti Avstriji in Nemčiji. Česa takega Evropa še ni doživela. Upravičeno smo zaskrbljeni, kako se bo vse to končalo in ali se bo sploh končalo. V Sloveniji je še toliko ostankov gradov in utrdb, ki so nas branili pred napadi Turkov v srednjem veku. Pomorska bitka pri Lepantu je bila ena od zadnjih preizkušenj, ki bi se lahko končala z porazom evropskih narodov in bi Evropa podlegla turškemu cesarstvu. Papež je takrat povabil vse krščanske narode, naj se vojaško združijo, vernike pa, naj molijo, da se to ne bi zgodilo, priporočil je zlasti, naj se moli v ta namen rožni venec. Lahko rečemo, da je Marija rešila takratno krščansko Evropo pred propadom in suženjstvom. Se zgodovina ponavlja v naših dneh? Tega ne bi mogli reči. Razmere so precej drugačne. Tokrat ne gre za oborožen spopad, nasprotno, muslimanski narodi prihajajo v Evropo, da si rešijo življenje. Drugo vprašanje je, ali jim Evropa lahko nudi tako življenjsko zaščito, ne da bi sama postala plen novih razmer.
Veliko je bilo zgražanje nad murskosoboškim škofom Štumpfom, ko je v dveh pismih izrazil dvom, ali ravnamo prav, ko spuščamo čez svojo mejo ljudi, ki jih ne moremo kontrolirati, ali prihajajo kot begunci, ki jim je v njihovi domovini življenje ogroženo, (iz islamske samooklicane države, v kateri so uvedli najbolj krut režim in pobijajo kristjane zgolj zato, ker so kristjani in se nočejo spreobrniti v islam in se podrediti nečloveškemu načinu življenja) ali pa so samo ekonomski emigranti, ki izkoriščajo priliko, da pridejo v razvito Evropo, kjer upajo, da bodo boljše živeli. Škof Štumpf je opozarjal, da moramo to dvoje ločevati. Napadi nanj s strani liberalnega časopisja so bili nestrpni in žaljivi, kot da se sedaj levičarji borijo za Cerkev proti škofu, tisti, ki so do sedaj želeli kristjane utopiti v žlici vode. Sedaj hočejo prepričati kristjane, da se ne držijo evangelija in Jezusovega nauka.
Stvari niso enostavne in ti jih v svojem pismu tudi navajaš. Jezusov nauk o ljubezni do bližnjega je jasen. Svojega bližnjega moramo ljubiti. Ne smemo pa s tem povzročiti sebi in svojemu bližnjemu še večjo škodo. Sedaj se tudi državne oblasti prebujajo in iščejo rešitve, da ne bi bila škoda še večja, kot jo povzročajo okoliščine same. Katoliške dobrodelne organizacije (Karitas), in tudi Rdeči križ in druge nekatoliške dobrodelne ustanove so se v minulih mesecih s svojo dobrodelnostjo in osebno pomočjo zares izkazale in ponosni smo nanje. To bodo delale tudi v prihodnje, o tem sem prepričan. Olajšati trpljenje teh ljudi, zlasti otrok in mater, je veliko delo usmiljenja. Bomo pa tudi razumeli, da oblasti naredijo vse, da se ne dela še večja škoda samim beguncem in tistim, ki jih sprejemajo, tudi če so za to potrebne določeno omejitve. To je sedaj vsem jasno. Morali pa so pljuvati po škofu Štumpfu, ker je bila to dobrodošla prilika, da se blati Cerkev.
Katoliška Cerkev res uči, da moramo begunce sprejeti, ne glede na to, kakšne vere so. To je res. Nikogar se ne more prisiliti, da v nekaj veruje ali ne. Osnovno načelo je, da se mora človek ravnati po svoji vesti. Vest mu pove, ali je nekaj prav ali ne. Nekatera načela so tako jasna, da jih lahko razume vsek normalen odrasel človek. Taka načela so na primer, da drugemu ne smeš vzeti življenja, dobrega imena, njegove lastnine, ga ne smeš z lažjo prevarati, mu škodovati, da moraš spoštovati svoje starše, brate in sestre in vse domače. Še bi lahko naštevali. Na primer, da moraš verjeti v Boga, ki se razodeva v naravi in v svojih čudovitih delih. Kristjani imamo to srečo, da imamo v evangeliju in Svetem pismu veliko bolj določen nauk, ki nam ga je dal Jezus. Zato se ne smemo čuditi, če imajo drugi narodi (tudi begunci) veliko nejasnih spoznanj in nerazumljivih običajev in obnašanja. V tem jih lahko poučimo, ne smemo pa jih siliti, da bi verovali tako kot mi, če tega sami ne spoznajo. Ne morem reči, da se danes v Evropi cerkve spreminjajo v mošeje, res pa je, da se zidajo mošeje. Tam se zbirajo muslimani, ki častijo, kot mi, enega Boga, stvarnika vsega vesoljstva. Da je Cerkev skozi zgodovino sprejemala pogane in drugače verujoče, ki so to želeli in spoznali lepoto katoliške vere, je razumljivo, to se dogaja še danes.
Ali bo Evropa postala muslimanska? Mislim, da te nevarnosti še ni. Res pa je, da je Evropa razkristjanjena, ljudje manj obiskujejo cerkev, manj je rojstev, krstov, porok, verskih šol, vzgojnih zavodov. Tisti, ki prihajajo k nam kot begunci in so muslimani, bodo najbrž ostali muslimani, ampak njihovi otroci se bodo morda obnašali kot njihovi novi vrstniki. Žal to pomeni, da bodo vedno manj verni muslimani. Moramo računati, da imajo prihajajoči begunci muslimani na splošno nižjo izobrazbo, zato ne bodo spreobračali Evropejcev. Največkrat se ‘spreobrnejo’ fantje ali dekleta zaradi poroke. Pri izobraženih bo tega vse manj. Število beguncev, čeprav izgleda veliko, je v odstotkih razmeroma majhno. V Nemčiji je 4% muslimanov. Nemčija šteje 82 milijonov prebivalcev. To je potem 4,9 % prebivalstva. Ni malo, vendar tudi ne toliko, da bi bila Nemčija v nevarnosti pred muslimanizacijo. V drugih evropskih državah je razmerje še nižje. S tega vidika ne moremo reči , da se “dolgoročno krščanska vera in z njo povezana kultura tu ne bo obdržala.” V zgodovini se je sicer že zgodilo, da so dežele, ki so bile zibelka krščanstva, npr. severna Afrika, popolnoma izgubile krščansko vero. Krščanstvo ima danes eno milijardo in pol vernikov (katoličanov, pravoslavnih in protestantov). Ne more kar tako izginiti s površja zemlje. Toliko bolj če upoštevamo, da so najbolj napredni in razviti narodi ravno tisti, kjer se je razvila ta kultura. Sicer pa je Jezus svoji Cerkvi zagotovil, da bo z njo do konca sveta (prim. Mt 23,20).
Imaš pa prav, da se mora Evropa spreobrniti in zopet postati motor napredka, zdravih družin in vere. Zato je tudi papež hotel sinodo o družini, ki se je pred kratkim končala.
oče urednik Franc Bole
Ognjišče 2015 (12), str. 8

Najprej vas lepo pozdravljam in se vam zahvaljujem za vašo vztrajnost in požrtvovalnost pri verskem tisku. Ognjišče berem že od otroštva in brez njega ne gre. Sedaj pa bi vam postavila vprašanje, ki me muči že dolgo časa.
Pred kakim letom je umrl vaščan, ki je bil zelo dober človek. Bil je borec prekomorske brigade (ne vem, katere), vendar za razliko od mnogih drugih udeležencev NOB ni hotel o vojni nikdar govoriti. Vedno je rekel, da je bilo v vojni veliko hudega in veliko nedolžnih žrtev, in tako je bilo tega argumenta konec. Sorodniki so vedno govorili, da so ga silili, da se vpiše v partijo, a se je vedno upiral. Njegovi otroci so prejeli vse zakramente, čeprav ni bil ne on, ne žena nič pobožna. Za zakramente je poskrbela bolj stara mati. On je vedno pomagal pri obnovi po vojni. Bil je izredno pravičen človek. Pomagal je tudi župniku, a k maši ni hodil.
Vsi so ga imeli radi in so ga spoštovali, ker je bil dober, pravičen in vedno pripravljen pomagati. Ko je umiral, so otroci poklicali duhovnika, da bi se spovedal ali, da bi se z njim pogovoril, a ga je, kot sem pozneje zvedela, ta umirajoči mož odklonil. Otroci so ga cerkveno pokopali.
Vprašujem se, ali so otroci ravnali prav, da so ga cerkveno pokopali, če je odklonil spoved in vse zakramente?
Ali ima pomen potem naročati v takem primeru sveto mašo za pokojnega?
Kaj je tu v tej resnični zgodbi prav, logično in po cerkvenih zapovedih?
Hvala za odgovor, ker me zadeva res muči že kako leto, odkar sem zvedela, da so ga pokopali cerkveno, čeprav je odklonil župnika. Res me zanima, če so ravnali prav.
Težko mi je za tega človeka, ker sem ga tudi sama poznala in je bil res dober.
Antonija

pismo meseca 11 2015Velikokrat se nam zgodi, da vidimo v življenju, našem in drugih, veliko stvari, ki jih ne razumemo, ali bi po našem morale biti drugačne. To je zato, ker mi vidimo le to, kar je zunanjega in ne tega, kar je notranje. Bog pa ne sodi po videzu, vsakega pozna, kakršen v resnici je. »Ne sodite torej pred časom, preden pride Gospod, ki bo tudi osvetlil, kar je skrito v temi in razkril namena src. Tedaj bo vsak prejel od Boga priznanje.« (1 Kor 5,12).
Jezus nam je povedal merilo, kako naj presojamo. Vsako drevo spoznamo po njegovem sadu. »Ni dobrega drevesa, ki bi rodilo slab sad, in spet ne slabega drevesa, ki bi rodilo dober sad. Vsako drevo namreč spoznamo po njegovem sadu. Smokev ne obiramo s trnja in grozdja ne trgamo z robidovja. Dober človek prinaša iz dobrega zaklada svojega srca dobro, hudoben pa iz hudobnega hudo; iz preobilja srca govorijo namreč njegova usta« (Lk 6, 43-45).
Vemo, da vsi ljudje niso tako srečni, da bi že od mladosti poznali Jezusa in njegov evangelij, kot smo mi. Kako bo Bog sodil te ljudi? Sodil jih bo po njihovi vesti, ki jim pove, kaj je prav, in kaj ne. Včasih pa to ni prav lahko ugotoviti. Zato smo lahko srečni, ker imamo Jezusov evangelij, v katerem je mnogo bolj jasno zapisano, kako moramo ravnati. To je Jezusov nauk. Naletimo pa tudi na tako nenavadnost, da se nekdo, ki je dober, ne ‘poslužuje’ Jezusovega nauka. Kaj je vzrok za tako odklanjanje vere, ne vemo. Lahko je kakšen dogodek v življenju, ki ga je hudo prizadel in vzroke pripisuje veri. Lahko je to kakšna zamera Cerkvi, vernim, duhovnikom, kar mu je povzročilo odpor do vere. Lahko je to splet okoliščin, ki jih po svoje razlaga in mu preprečujejo pravo spoznanje o veri. Vemo, da bo toliko ljudi, ki vere niso spoznali ali so jo napačno spoznali, Bog sodil po spoznanju, ki ga imajo na temelju svoje vesti. Tako bo Bog sodil tega dobrega človeka, ker se je očitno ravnal po svoji vesti, na primer, da se ni hotel vpisati v komunistično partijo. Zakaj je odklonil duhovnika, ne vemo. Bila pa je tudi v tem primeru neka huda ovira, ki je ni mogel premagati.
Bog je dober in pravičen, ker nas sodi po naših delih. Bog lahko da spoznanje, ki premaga vse te ovire. Vemo, da je dovolj trenutek kesanja za naše grehe, da jih Bog odpusti. Lahko je to zadnji trenutek življenja. Zato je tak človek še bolj potreben daritve svete maše za svojo dušo in tudi drugih molitev in dobrih del. Bog že vnaprej ve, da se bodo zanj darovale svete maše, se zanj molilo in to še bolj pomnoži njegovo usmiljenje. To je tolažba za vse verne, da Bog sprejema in upošteva naše molitve, med katerimi je sveta maša najbolj popolna, ker je daritev samega Božjega Sina. V mesecu novembru se posebej spominjamo naših rajnih in jih obiščemo na pokopališču. To je lepa in hvalevredna navada, čeprav nas opozarjajo, naj ne tekmujemo kdo bo dal več sveč na kateri grob, ker s tem tudi onesnažujemo okolje. Škoda, da se mnogi ne spomnijo, da bi naročili kakšno sveto mašo. Res je, da smo še vedno v dobi krize, vendar se mi čudno zdi, ko mi kolegi duhovniki pravijo, da nimajo dovolj naročenih svetih maš niti za sproti. Ne verjamem, da bi 17 € , kolikor je določen v Sloveniji dar za sveto mašo, pomenil prevelik strošek. Računajte, da je za mnoge duhovnike dar za mašo edini stalni dohodek.
V tej zgodbi je logično in prav, kakor me sprašuješ, da so očeta pokopali po svojih željah in prepričanju. Pogreb ni zakrament, ki bi zahteval posebno pripravo. Je zakramental, blagoslov, ki je izraz naše vere v posmrtno življenje in dostojno slovo od naših dragih. Veliko se govori danes o dostojnem pokopu tudi tistih, ki so bili, po večini brez sodbe kruto umorjeni in brez vsakega človeškega dostojanstva zakopani v skupne grobove ali vrženi v brezna. Da se je ta tragedija dogajala prav v Sloveniji v takem velikem številu, nas mora biti sram, da pa jih še sedaj nismo človeško dostojno pokopali, pa je tudi politična sramota. Koliko časa jo bomo še prenašali? Za maloštevilni slovenski narod je medvojna in povojna zgodovina znamenje sovraštva brez primere. Žrtve, ki so umirale z rožnim vencem v roki, nisi mogle ogrožati takratnega komunističnega sistema. In še danes delijo naš narod na dva dela, na zatiralce in zatirane. Konec leta (8. decembra) se začne sveto leto usmiljenja, ki ga je želel papež Frančišek. Bo to res leto umiljenja, odpuščanja, sprave? Papež si gotovo to srčno želi in mi verniki tudi.
Potrebovali bi veliko takih dobrih ljudi, kot je bil tvoj znanec, da bi pozabili na vse gorje, ki smo ga preživeli. Vendar je za to potrebno kesanje in odpuščanje.
Apostol Jakob je zapisal: »Neusmiljena je namreč sodba za tistega, ki ne izkazuje usmiljenja. Usmiljenje pa slavi zmago nad sodbo« (Jak 2,13). Krščanstvo je vera umiljenja. Bolj ko bomo to doživeli v letu usmiljenja, bolj se bomo lahko prištevali med kristjane. Naj bi se nas božje usmiljenje dotaknilo. Pa tudi tiste, ki se zanj ne zmenijo.
oče urednik Franc Bole
Ognjišče 2015 (11), str. 8

Sem redna bralka in naročnica vaše revije Ognjišče. V njej se vedno najde veliko dobrih in pametnih napotkov. Pišem vam, ker imam tudi jaz vprašanje za vas. Sem mama štirih otrok. Dokler so bili otroci majhni, mi vzgoja in krščansko življenje v družini ni bilo težko. Vse je bilo tako gladko in spontano. Nedeljska maša pri nas ni bila nikoli vprašanje. Otroci so redno hodili k verouku, ministrirali, peli, brali pri maši. Skratka, bili so taki, kot si jih vsak želi. Potem pa je prvi otrok dosegel polnoletnost in počasi so se začele težave. Sin je začel hoditi ven, na lepše, kar razumem, da je pri mladih tudi potrebno. Samo kaj, ko vsa mladina hodi ven ob sobotah zvečer, ob nedeljah pa bi spali do kosila. Z možem sva enotna, da pri nas nedeljska maša je, in da dokler živijo pri nama, bodo k maši hodili. Sin se je začel odločno upirati. Vstal je za k maši, potem pa šel nazaj spat. Gre k maši, ampak pri njej ne sodeluje, ne prejema zakramentov (spovedi, obhajila).
Sedaj bi mašo rada opustila tudi hčerka in se prepiramo še z njo. Nedeljska jutra niso več mirna in spokojna, kot so bila, temveč eno samo pogajanje in dogovarjanje, da gremo k maši. Sploh ne vem, kaj naj naredim. Mlajša dva otroka sta še osnovnošolca in gresta brez problema. Bojim se, da še onadva prenehata.
Če starejša dva otroka z možem siliva k maši, se prepiramo, če jih pa pustim, da bosta spala in lenarita, pa dajeta slab zgled mlajšima dvema.
Kaj naj ukrenem? Molim za zdravo pamet cele družine?
Hvala za vaše mnenje.
vaša zvesta bralka

pismo meseca 10 2015Vem, da je takih zaskrbljenih mam in očetov danes zelo veliko in tvoje pismo nam bo razlog, da o tem spregovorimo. Ni ravno lahko dajati nasvete, ko imam malo podatkov. Ker pa sem bil skoraj deset let župnik na dveh precej velikih župnijah (Postojna in Bertoki), bom malo črpal iz izkušenj, ki sem si jih v tistih letih nabral. Vem pa, da se svet danes hitro spreminja in da so današnji časi popolnoma drugačni od tistih pred petdesetimi leti, zato se bom moral vživeti v vajino situacijo in se posluževati tujih izkustev kolegov in strokovne literature.
Moram vaju pohvaliti, da se tako zavzemata za versko življenje v vaši družini. Tudi to, da sta si enotna v svojih zahtevah glede verskega življenja. Močan razlog, ki ga imata na svoji strani in ki ga tudi navajaš, je to, da se mora nekdo, ki živi v družini, ravnati po zahtevah in željah tistega, ki mu daje streho: “pri nas nedeljska maša je, in dokler živijo pri nama, bodo k maši hodili”. Zdi pa se mi, da je to zadnji argument. To je navsezadnje le prisila. Pri vzgoji bi morale biti na prvem mestu vrednote. »Se imaš za kristjana? Potem živi kot kristjan.« Lahko navedeta vajino obnašanje, vajin zgled. »Midva v veri črpava moč, da se žrtvujemo za vas, za družino. Iz vas bi rada naredila poštene ljudi, ki bodo znali drugim pomagati, ne samo iskati zabavo in poceni užitke, kot je zabava, pijača, hrana ...«. To, da je sin zjutraj utrujen, je povsem razumljivo, če je celo noč zunaj. »Prej bi prišel domov in bi se lahko odpočil.«
Sklicevati se na to, da so kristjani, naj bi jim dalo občutek pripadnosti. Vzbuditi v njih ponos, da so kristjani. Verjamem, da jim želja biti enaki drugim daje zadovoljstvo. Vendar bi se morala z možem z otroki pogovoriti. To, da so bili vključeni v življenje župnije, in mlajši so najbrž še, je že lepo izkustvo, kako je pomagati drugim veliko veselje. Morda se je starejši prehitro ‘izpisal’ od teh nalog. Svetujta jim, naj si poiščejo tako družbo, ki ima veselje do dela za druge in z drugimi. Pohvalite mlajše za to delo, ki ga opravljajo za druge, da bodo na to ponosni. Tudi pogovor o tem je zelo koristen. Če jim poveste, kako vas veseli, da ste kristjan in da pomagate drugim, bodo tudi sami bolj jasno spoznali, kaj so ‘vrednote’.
Imeti pravo družbo v teh mladostnih letih je zelo važno. To vidiš na starejšem sinu. Gotovo je v vaši župniji kakšna družina, ki je podobna vaši. Skušajte se povezati, tako se bodo povezali tudi otroci. Ne bodo se čutili ‘drugačne’. Predstavljam si, da je vaša župnija ‘živa’. Sodelovanje v župniji včasih nastane tako rekoč samo od sebe. Največkrat pa ga je treba spodbuditi ali ‘prebuditi’.
Tudi verski tisk je pomemben. Čeprav se vsi časopisi in tisk na splošno danes borijo za vlogo, ki so jo imeli včasih, je zavest, da nam tisk pri vzgoji lahko veliko pomaga, velikega pomena. Najprej, da ga sami upodabljate zase, kot si ti to storila s tem, da si postavila svoje vprašanje, pa tudi tako, da si vzameš nekaj časa vsak dan, zlasti pa ob nedeljah, da razširiš svoje versko obzorje. Če je verski tisk vedno na razpolago, na polici, morda ga bo kdo od članov družine vzel v roke in našel kakšno spodbudo zase. To velja seveda tudi za knjige. Morda še bolj, ker knjige obravnavajo določena vprašanja, ki te morda prav sedaj zanimajo.
Moramo pa biti tudi potrpežljivi. Trenutno se morda zdi položaj verskega življenja v vaši družini precej problematičen, se pa zgodi, da se vreme ‘izboljša’. Papež Frančišek velikokrat priporoča, da beremo evangelij, da ga imamo vedno pri roki. Morda tudi svoj ‘osebni izvod’. Velikokrat nam Bog govori prav po njem. Majhna knjižica, ki jo lahko damo v žep ali torbico, ki malo stane (4,80 €), je pa neizčrpen zaklad. Z mladimi moramo vedno iskati pogovor v pravem trenutku, ko smo mi in so oni razpoloženi. Sama veš, da se s silo ne doseže veliko. Naše mladostnike moramo najprej imeti radi, tudi če nam gredo na živce. Zato, da dozoriš, je potreben čas. Pa tudi ‘pravo vreme’. Če nam ne uspe, ne smemo obupati. Poskusiti moramo vedno znova. Ni lahko, je pa nujno. Za seboj imaš uspešno obdobje, ko so otroci sledili vajenemu zgledu in prepričanju. To je dobra podlaga za upanje, da bo, ko se bodo mladostni viharji razpršili, zopet zasijalo sonce medsebojnega razumevanja in tudi verske rasti.
Sama si omenila, da je za to treba tudi moliti. Ni dovolj, da mi govorimo mladim o Bogu, ampak moramo tudi Bogu govoriti o naših mladih.
oče urednik Franc Bole
Ognjišče 2015 (10), str. 8

Kolikokrat v življenju pride iz naših ust pritožba: “Če bi vedel ...‌’ Predobro so nam znane te besede. Morda rečete tako, ko vas boli želodec, ker ste zaužili neprimerno hrano. Ali po nekem pogovoru, ki vam odkrije, kaj nekdo misli o vas. Če bi vedel, ne bi hodil s tem človekom ... Povedati hočem res tragičen dogodek, ki je doletel mojega dolgoletnega prijatelja. Če bi ta moj prijatelj vedel, da je posledica sladkorne tudi kap, bi ravnal drugače! Če bi to vedel, bi se zavaroval. Ker tega ni vedel, je delal kot vedno: nekega dne je šel v klet nekaj iskat. Tam je padel na tla in obležal mrtev.
“Če bi vedel!” ... V življenju so stvari, ki jih moramo nujno vedeti, da preprečimo najhujše. Si zavarujemo življenje, koliko je to mogoče. Za nas vse je pomembno zdravje, zemeljsko življenje. Pa to ni vse in niti ne najvažnejše. Je še nekaj nadvse važnega, kar se dotika vsakega izmed nas, kar pomeni življenje ali smrt, večno srečo ali nesrečo. To je večnost, ki nas čaka po kratkem življenju na tem svetu. Kakšna bo tvoja večnost? Večno srečna v nebesih ali večno nesrečna v pogubljenju. Vsak pogubljen človek si bo vso večnost neprestano očital: »Če bi vedel! Saj bi lahko vedel. Vendar ...«
Zdaj je čas, da zvemo, da se zavemo, ali smo na pravi poti k večnemu zveličanju ali ne. Če si hočemo zagotoviti večno življenje, moramo živeti v posvečujoči milosti božji, biti Jezusovi prijatelji. Torej brez smrtnega greha na duši. To se pravi, da se trudimo izpolnjevati božje zapovedi in ohraniti trdno vero.
Bojmo se tistega usodnega: “Če bi vedel ...” Hvala Bogu, imamo še čas, da se zavemo, ali smo na pravi poti k večnemu cilju. Naša največja sreča bo, da ga dosežemo. Sicer bi bilo za nas gorje, če bi si morali neprestano očitati: “Če bi vedel ...‌
Ivan

pismo meseca 09 2015Pismo, ki ste ga prebrali, se vam bo morda zdelo nekoliko ‘zastarelo’ in preveč ‘pravoverno’. Morda je tudi jezik, ki ga uporablja, ‘iz prejšnjih časov’, toda resnice, ki jih oznanja, so še kako sodobne in dosledne. Napisal ga je duhovnik Ivan Tomažič, ki je imel bogate življenjske izkušnje, saj je bil vse življenje v stiku z bolniki in ostarelimi v eni večjih evropskih bolnišnic. Poznal je tudi mlade, saj je zanje zgradil dva dijaška domova (na Dunaju). Na koncu pa je postal duhovni oskrbnik slovenskega doma za ostarele blizu svojega rojstnega kraja (Ilirska Bistrica). To pismo je pisal za časopis, ki ga izdaja ta dom, in ga poslal tudi meni. Lani ga je Bog poklical k sebi, da mu poplača vse dobro, kar je naredil za ostarele, bolne, invalide, zlasti za slovenskega človeka ..., pa tudi za druge božje pomoči potrebne. Zdelo se mi je, da ima tudi nam veliko povedati.
Septembra se znova odpirajo vrata šol, dijaških in študentskih domov. Začenja se novo šolsko leto. Začetek šolskega leta je kot nov zvezek, ki še ni popisan in tudi ne obrabljen. Zdaj bo treba ‘vzeti v roke’ veliko dobre volje in se potruditi, da bo novo šolsko leto čim bolj uspešno. Mikalo te bo, da greš s prijatelji brcat žogo, se z njimi igrat ali gledat televizijo, igrati računalniške igrice ... To je vsekakor bolj prijetno kot vzeti v roke zvezek, knjigo in se učiti. Toda prav od tega, kar boš s trudom pridobil v teh letih, boš pozneje lahko uspešen v življenju. Nič ne pomaga pozneje stokati: “Če bi vedel. Saj bi lahko vedel.” Treba bi se bilo potruditi, ko je bil čas. In to je sedaj.
Pa to ne velja smo za šolarje, dijake in študente, ampak tudi za odrasle. Koliko manj slabe volje bi bilo, če bi vsak opravil svoje delo vestno, ob pravem času in z veseljem. Še danes občudujem naše mame, ki so znale mimogrede narediti toliko stvari, da je bilo v naših domovih prijetno. Čeprav so imele polne roke dela, so znale najti čas tudi za pogovor.
Če hočeš uspeti, moraš najprej imeti voljo, pripravljenost. Nato moraš imeti načrt, kako boš to dosegel. Ne sme biti to samo trenutno navdušenje, ki zagori kakor slama, naredi velik plamen, pa naglo ugasne. Ko občudujemo glasbenike, športnike, pozabljamo, koliko dolgočasnih vaj smo morali narediti, da so postali tako spretni. Morali so se marsičemu odreči, da so dosegli svoj cilj. Ne samo to, vaditi morajo tudi naprej. Neki pianist je rekel: »Če ne vadim en dan, to opazim sam. Če ne vadim dva dni, to opazi moj učitelj, če ne vadim en teden, to opazijo moji prijatelji. Če ne vadim več tednov, to opazijo tudi moji poslušalci.«
Pri današnji mladini najbolj pogrešam navdušenje, ki človeka žene, da doseže neki cilj. Vztrajnost, da ga doseže, in požrtvovalnost, da ga ohrani. Sam se spomnim svojih dijaških let, kako so me morali siliti, da sem šel med prostimi urami z drugimi na dvorišče in še takrat sem vzel s seboj knjigo, ki sem jo pravkar bral. Toliko je bilo področij, ki bi jih rad bolje poznal. So bila tudi področja, ki jih nisem maral. Teh nisem posebej poglabljal, ampak le, kolikor je bilo potrebno za oceno, da mi ne bi kvarila uspeha. Večkrat se vprašam: zakaj nisem bolj izkoristil časa za jezike, tehniko, zgodovino ... Prav bi mi prišlo v življenju. “Če bi vedel ...”
Posebno poglavje je poglabljati svojo vero. Naša družina je bila globoko verna, zato mi ni bilo težko hoditi k maši, verouku, ministrirati ... Takrat ni bilo tako lahko ministrirati. Maša je bila v latinščini in odgovori pri maši prav tako. Treba se jih bilo naučiti na pamet, ne da bi razumel njihovo vsebino. Že v prvem razredu osnovne šole sem rekel mami, da bi rad bil ministrant, in jo prosil, če bi ona vprašala župnika. Mama je bila dober pedagog. Hotela je preizkusiti, koliko je ta moja želja trdna, da bi ne popustil pri prvih ovirah in se premislil, ona pa ostala v sramoti. Rekla mi je: »Kar sem ga vprašaj!« In sem ga. Dal mi je knjižico in sem se naučil odgovorov.
Najbolj važno pa je to, kar je gospod Ivan napisal o tem, da se moramo najbolj bati tistega “če bi vedel”, ki je usoden za vso večnost. Živeti v prijateljstvo z Jezusom, v posvečujoči milosti. To ni tako težko, kot se morda zdi. Smrtnih grehov ni tako veliko, jih je pravzaprav zelo malo. Če gremo po desetih božjih zapovedih (tako lahko storimo v pripravi na spoved): l. Verovati v Boga, kar je pogoj za vsako versko dejanje. 2. Bogokletno ne govoriti 3. Ob nedeljah najti čas za Boga in svojo dušo. 4. Spoštuj očeta in mater velja za hude prekrške (ne za “nisem ubogal”). 5. Ne ubijaj (sem spada splav). 6. Ne nečistuj (spolna dejavnost izven zakona) 7. Ne kradi (velja za večje vsote ali vrednosti). 8. Ne pričaj po krivem (laž, ki povzroča veliko škodo). 9. in 10 ne želi svojega bližnjega žena ali blaga. Tudi želeti, imeti namen si prisvojiti (večje stvari ali količine), je že greh. Ponavljam: veliko smrtnih grehov ni, tak je greh samo tedaj, če je storjen zavestno, premišljeno in svobodno. Nimamo greha, če nismo pri nedeljski maši zaradi bolezni, oddaljenosti od cerkve ... Našle bi se še katere izredne opustitve, na primer ne poklicati duhovnika k umirajočemu, da ga spove, obhaja in mu podeli sveto maziljenje. Vse bolnišnice imajo bolniškega duhovnika, katerega je treba obvestiti.
Morda bo kdo, ki bo prebral to pismo in odgovor, rekel: “Če bi vedel ...” Marsikaj zdaj veš, gotovo bo kdo rekel: to je po starem, danes so drugačni časi. Bog je dal zapovedi za vse čase, in moramo se jih držati, da nam ne bo treba reči: “Če bi vedel ...”, ko bo prepozno.
oče urednik Franc Bole
Ognjišče 2015 (9), str. 8

Sem vesel, kadar poslušam na Radio Ognjišče svetega očeta Frančiška (svetega v pravem pomenu besede), ki poudarja, da je treba brezpogojno ljubiti bližnjega, pomagati in sprejemati nesrečne begunce, ki tvegajo življenje in ga na žalost često izgubijo, da dosežejo Evropo. Drži se Jezusovega besed: »Bil sem lačen ... bil sem žejen ... Karkoli ste storili ... ste meni storili.« Zelo lepo in pravilno.

Sem pa manj vesel, odkrito povem, sem žalosten in obupan, če pomislim na posledico: islamizacija zahodne Evrope, tiste Evrope, ki je bila od Konstantinovega edikta (leta 313) dalje središče krščanstva. Čez nekaj desetletij (ne stoletij) bodo muslimani večina v evropskih državah. Na španskem radiju sem slišal, da bo leta 2050 v Nemčiji več muslimanov kot Nemcev. Že sedaj je tam samo Turkov več kot 5 milijonov. Zakaj vse to? Čisto preprosto: v deželah, od koder prihajajo je stanje vedno slabše in kljub temu jih je vedno več. Med tem, ko je nataliteta po vsej Evropi zelo nizka, je pri njih neprimerno višja.

Torej bomo manjšina. Nič hudega, če bi večina bila strpna in bi spoštovala tiste z drugačno veroizpovedjo. Da ne bo tako, lahko sklepamo, če pomislimo kaj se danes dogaja kristjanom v deželah kjer vlada ‘sharia’ (šerijatsko –muslimansko versko pravo, marsikje sprejeto kot državna zakonodaja), da ne govorimo o sultanatu (IS), ki mori kristjane kot živali in se širi strašno hitro ter se že bliža edinemu samostanu na svetu, kjer se še vedno moli v aramejščini, Jezusovem jeziku.

Torej naše cerkve se bodo spremenile v mošeje, ki bodo nabito polne, kar bo ostalo od naših cerkva, bodo ‘nabito’ prazne. Kakšna pobožna stara žena do še ostala, od ostalih pa niti sledu. K temu bo bogato pripomogla naša brezbožnost, naša brezbrižnost, naš relativizem, ki je že zdaj doma po naši žalostni celini. Poleg tega bodo mnogi skočili na voz zmagovalca, kakor se je v izobilju dogajalo med fašizmom in komunizmom. Drugi, zlasti mladina, se bodo k temu spreobrnili, ker je to ‘cool’. Muslimani bodo obdržali lastno vero in kulturo. Nikoli se ni slišalo, da bi se musliman spreobrnil in sprejel našo vero. Pisali so o nekem novinarju v Italiji, ki se je dal krstiti Janezu Pavlu II., a se je po nekaj letih spet vrnil v Alahovo naročje.

Molim in prosim Boga Očeta Vsemogočnega, Jezusa, ki je to Cerkev ustanovil in je na križu umrl zanjo in Svetega Duha, ki jo že dva tisoč let vodi in podpira, da bi se to ne zgodilo.

Teodor

pismo meseca 08 2015

V svojem pismu si nam povedal veliko bridkih resnic, ki jih moramo priznati, vendar pa je tvoja črnogledost le nekoliko pretirana. To bi ti hotel tudi dokazati. Res pa si ne smemo zatiskati oči pred dejstvi, ki jih vsak dan opažamo. Mislim, da si zadel v polno, ko si povedal, da te sveti oče, papež Frančišek navdihuje. On gotovo bolje pozna današnje stanje v svetu in v Cerkvi, kot midva, ker ima dostop do večjega števila virov in do bolj avtentičnih. V njegovih govorih in spisih ne najdemo pesimizma, ampak neskončno zaupanje v Boga in Jezusa, Marijo ... Bog je v svoji previdnosti vedel, da v današnjem mračnem času potrebujemo takega papeža. Bog naj nam ga ohrani in še naprej podpira. Pogosto se nam sam priporoča v molitev. Ve, da potrebuje božjo pomoč.

Najprej bi te opozoril na psihološko načelo, ki ga uporabljajo politiki, ko nas hočejo prepričati o kakšni stvari, njim s pridružijo novinarji, ki jim ni do resnice, ampak do uspeha, in seveda še mnogi drugi: zbrati vse, kar govori v prid njihovi trditvam in zamolčati vse, kar jim nasprotuje.

Če pogledamo vprašanje, ki si ga v svojem pismo dobro postavil: islamizacija. Res je, kar si napisal: vedno več je muslimanov zlasti v Evropi. K selitvi jih sili, kot sam ugotavljaš, slabo ekonomsko stanje v njihovih državah. Torej ni njihova prva skrb islamizirati Evropo. Hočejo uživati evropsko blagostanje. Ker pa vedo, da je Evropa demokratična in tudi njim prizna osnovna človeška prava, med temi je tudi svobodno druženje, se tega poslužujejo, kolikor morejo. To jim tudi omogoča ohranjati svoje navade in si med seboj pomagati. Če želimo, da bi tudi oni v svojih državah priznali priseljencem osnovne človeške pravice, tega nočejo sprejeti. To je skregano z zdravo pametjo, ampak je tako. Oni lahko gradijo pri nas mošeje, ne dovolijo pa, da bi kristjani zidali pri njih svoje cerkve. Dobro si napisal: »Nič hudega, če bi večina bila strpna in bi spoštovali druge z drugačno veroizpovedjo.«

Navajaš razmere, ki se v zadnjih časih v muslimanskih državah zelo poslabšujejo. To, kar se dogaja s kristjani in drugimi veroizpovedmi, je grozno. Hudo je, da peščica fanatikov dela kar hoče in nihče v razvitem svetu ne ve, kako jih ustaviti. Vsi pametni ljudje, tudi v njihovih državah, to obsojajo, ne morejo (ali nočejo) pa tega preprečiti. Zgodovina pa nas uči, da nekaj fanatičnih voditeljev lahko povzroči ogromno gorja. To vemo že iz zgodovine preteklega stoletja, ko so nore ideologije povzročile morijo več kot sto milijonov nedolžnih ljudi.

Ne smemo pasti v skušnjavo, da »nabiramo v spomin« same negativne, slabe dogodke in izkušnje, sicer nam bo svet izgledal kot pravi pekel in bodočnost strašna. To se ne bo zgodilo. Govoriš o 5 milijonih Turkov v Nemčiji. Nemčija ima več kot 82 milijonov prebivalcev. V odstotkih bi bilo to okrog 6%. To ni malo, vendar ne tako veliko, da bi spremenilo versko sestavo prebivalstva, posebno, če pomislimo, da so to v glavnem delavci, in niso neka vodilna elita. Ne moremo se zanesti na take napovedi, kot jih navajaš, da bo leta 2050 v Nemčiji več muslimanov, kot Nemcev. To ni mogoče! Pri tem moramo zopet upoštevati, da bodo redki muslimani imeli vodilne položaje v politiki, ekonomiji, znanosti ...

Res pa je to, kar si zapisal, da bo k takemu stanju, ki je kljub vsemu za kristjane zaskrbljujoče, »bogato pripomogla naša brezbožnost, naša brezbrižnost in naš relativizem« (da ni nič stalnega, nespremenljivega). Bolj kot to, bi rekel, da je pomanjkanje idealov, cilja našega bivanja na svetu, da naredimo kaj dobrega za Boga in bližnjega. Ljudje se zanimajo samo za svojo ugodno počutje in še to v glavnem materialno (dobro jesti, piti, uživati v imetju, družbi, spolnosti, drogah ...). To pa ne more prinesti pravega in trajnega zadovoljstva. In ljudje so v bistvu nesrečni.

Svet danes izgleda bolj mračen tudi zato, ker se vesti širijo z hitrostjo luči (elektronika). Hitro zvemo, kaj se dogaja na najbolj oddaljenih krajih sveta. Ker pa novinarji iščejo novice, ki bodo pritegnile njihove gledalce, poslušalce, bralce, se držijo načela: »Slaba novice je dobra novice«. Nam prikazujejo najbolj temne plati človeštva, ker “to se najbolj gleda (TV), posluša, bere”. Ne smemo pasti v to zanko. Moramo biti kritični do tega, kar nam sredstva javnega obveščanja ponujajo. Zato je važno, da imamo katoliški radio (Ognjišče), televizijo (Exodus), Internet (Ognjišče in drugi), verski tisk, ki je danes pri nas zelo bogat, žal pa je bralcev vedno manj.

Jaz se ne bojim, da se bodo naše cerkve spremenile v “nabito polne mošeje” in da bodo v naših cerkvah le še stare mamice. Res pa je, da bi morali malo bolj polniti naše cerkve, kjer biva evharistični Kralj, ki nam je dal zagotovilo: »Jaz pa ti povem: “Ti si Peter in na tej skali bom sezidal svojo Cerkev in vrata podzemlja je ne bodo premagala.”« (Mt 16,18).

oče urednik Franc Bole

Zajemi vsak dan

Čeprav je človekovo življenje kot zemlja, polna trnja in plevela, še vedno ostaja prostor, v katerem lahko raste dobro seme. Potrebno je zaupati Bogu.

(papež Frančišek)
Četrtek, 13. December 2018

Ognjišče na Facebooku

Na vrh