Dovolite mi, da se vam predstavim: sem mama treh odraščajočih sinov. Pa ne mislim pisati o sebi. Skušam biti skromna in iskrena do sebe in drugih. Pa ni pomembna moja fasada. Življenje me je izučilo, da je najbolj pomembna duša. Če je duša 'na mestu', potem tudi drugje ni nepremagljivih težav.

Imam en velik problem: bojim se, da sem pri najstarejšem sinu pogorela kot starš. Vse preveč napak sem naredila pri njem. Namesto, da bi se mu posvetila, sem se ukvarjala z drugimi in s seboj. Z vseh strani sem čutila pritiske in poslušala graje moje vzgoje. Na primer: ne nosi ga toliko, ker bo razvajen, premalo dobrega ima, lahko bi imel več. Ko denarja še ni poznal, so mu ga stari starši dajali. Ko sem mu govorila, naj ne zmerja stare starše, so mu oni odpustili rekoč, da sem prestroga in da bo pač to prerastel in prenehal. Komaj dosežem kakšen uspeh pri sinu in stopim korak naprej, že naredim v vzgoji dva koraka nazaj. Velikokrat name vpije in me grdo zmerja, se upira in me odriva od sebe. Je pač najstnik in ima svoje notranje boje.

Toda ne oddaljuje se samo od mene, ampak tudi od Boga. Noče več k maši in k verouku. Vedno mi očita: »Tudi tata ne hodi k maši, zakaj bi moral jaz?« Pravim mu, da ga ima Bog rad in ga razume, zakaj tako čuti, in da želi, da bi mu bil bolj blizu. Rekel mi je, da samo 'nakladam' in da si domišljam, da mi Bog odgovarja, da sem zmešana in da je pri maši dolgčas za umret. Pa sem mu rekla: Če bi pri maši bolj zavzeto sodeloval, ne bi čutil dolgočasja. Pravi, da pri verouku samo nakladajo, da se tam ne počuti, da ne sodi zraven. Kako naj ga približam sebi in Bogu? Kaj naj storim, da bo v Bogu videl prijatelja in ne nekoga, ki mu jemlje čas za računalnik in televizijo?

Hudo mi je, ker sem tako sama v veri. Saj imam moža, vendar me jezi, ker ga moram prepričevati, da se še on uredi in gre k maši. Ali naj hodila sama, ko se pa tako varno, mirno in lepo počutim, da je on ob meni? To sem mu tudi večkrat povedala, pa sem dobila odgovor, da mu ni treba k maši, da bi bil blizu Bogu, ker se pač s tistim, kar tam župnik govori, ne strinja in ga Cerkev kot institucija odbija. Rekel pa je, da z vero samo ni nič narobe, a da on hinavcev tja v cerkev ne bo hodil poslušat. Zdaj me morda razumete, s čim se borim. Počutim se kot ovenela roža v veri do Boga, brez upanja, brez obrambe, v strahu, da jo bo prerastel plevel, in bo uničena. Povejte mi, kaj še lahko storim, da bi se nastali problemi obrnili na pot, po kateri si tako zelo želim iti.

Naj vam omenim še to, da srednji in mlajši sin še ne čutita tega odpora, in upam, da bosta ubrala drugačno pot. Tudi zato sem se odločila, da bom pri njiju ravnala drugače, bolj odločno, da jima ohranim vero v Boga našega Stvarnika.

Darja

Mnogo slovenskih mamic bi ti lahko pritrdilo: Pri nas je tudi tako! Le, da imajo morda moža, ki jih noče pospremiti v cerkev. Zdi se mi pa, da je tako obnašanje precej nedosledno. Če ima mož svojo ženo rad, ji bo naredil veselje, tudi, če sam misli drugače. Res pa je, da še danes se pri naših moških, očetih, čuti neka hladnost v izkazovanju solidarnosti do žene. Včasih je bilo to nekaj 'normalnega', da so zakonci držali skupaj, danes pa bi morali ob tolikem napredku psihologije, le biti malo bolj 'moderni'. Vem, da moža, ki izkaže pozornost do svoje žene, njegovi prijatelji morda zbadajo, da "ga je žena ovila okrog prsta". Kot, da bi bilo razumevanje med možem in ženo nekaj slabega. Morda pa je vmes precej nevoščljivosti, ki med Slovenci tako bujno uspeva.

Tvoj starejši sin je očitno v dobi pubertete, ko se upira temu, kar hočejo drugi, se osamosvojiti. To ni nič narobe, nasprotno, je znak zdravega razvoja in tudi tu so možne različne stopnje. Zmerjanje, ki ima, kot se zdi, v vaši hiši precej domovinske pravice, ni ravno najbolj primeren način 'protestiranja'. Ko govoriš o svojih načrtih za vzgojo mlajših dveh sinov, boš morala to izkoreniniti. Sicer pa se mi ne zdi, da bi iskanje stika bilo proti 'moderni vzgoji'. Vedno je nujno potreben 'pogovor'. Če nekaj zahtevaš (mašo, verouk), se moraš o tem mirno pogovoriti s svojimi sinovi. Moraš jim povedati, da je tak odnos, ki ga imajo do vere pod vplivom okolja, tudi očeta, zgrešen. Izrazi, da si 'neumna', da je nekaj "dolgočasno za umret", "da samo nakladajo", niso zrastli na 'njegovi njivi'. Tako govorjenje ni 'kritično', pač pa ponavljanje fraz, ki jih je slišal in osvojil. Mar se v cerkvi, pri verouku učijo kaj slabega? Tega ne bo mogel trditi. To, da ne preklinjaš, ne govoriš prostaško, se ne jeziš, je znamenje, da si kulturen. To pa si vsak normalen človek želi. Venddar to ne pride samo od sebe, kot mislijo tvoji stari starši, tudi ne odide kar tako.

Verjamem, da se čutiš v takem okolju osamljena. Zato bi bilo prav, če si najdeš kakšno vrstnico, prijateljico, s katero se boš lahko pogovorila tudi o vzgojnih in verskih vprašanjih. Take osebe gotovo obstajajo tudi v tvojem okolju, morda celo med tvojim sorodstvom. Še nekaj pa je zelo potrebno: da vzameš v roke dobre knjige (in revije), ki ti bodo poglobile vero in tudi razširile tvoje versko obzorje in ti pomagale pri vzgoji sinov. Danes je, hvala Bogu, izbira zelo pestra, za vse okuse. Ko sem bil mlad župnik ni bilo tako. Sodobnih verskih knjig enostavno ni bilo, tudi revij, časopisov ne. Ravno ta zavest, koliko dobre revije in časopisi, knjige, pomagajo vernikom pri njihovi verski in moralni rasti, je botrovalo nastanku Ognjišča, Žepne knjižnice in drugih knjig. Takrat so bile naše naklade (Žepne knjižnice) po 20–30.000 izvodov. Ognjišče, ki je najbolj razširjeni verski tisk pri nas, ima zdaj naklado 45.000. V njem so tudi strani za 'računalnikarje'. Navduši svoje sinove tudi za branje. Mnoge naše knjige so zelo 'napete', primerne tudi za pubertetnike.

Glede 'strogosti' vzgoje, ki jo nameravaš uvesti na mlajše fante, bi bil nekoliko v skrbeh. Res je, da morajo v tvojem domu veljati neka načela, zlasti glede govorjenja (in 'zmerjanja', ki mora izginiti), bi pa bil bolj za načelo: »Več čebel se ujame s kapljico medu, kot s sodom kisa.« Predvsem pa morajo vedeti vsi, tudi mož, da jih imaš rada.

V postnem času nas navajajo naši pridigarji, da se več postimo. To je v redu, ker tudi utrjuje našo voljo. Jaz pa bi dodal to, da v postu preberemo kakšno dobro knjigo. To pa ne sme biti kakšno površno branje, ampak s premislekom. Lahko je to tudi en roman ali življenjepis, sveže duhovne misli, ki nam jih nudi papež Frančišek in jih je zadnje čase veliko na naših prodajnih policah. Naj nas zdržek od telesne hrane pripelje k obilju duhovne hrane.

oče urednik Franc Bole

Večkrat sem pri branju Ognjišča brala probleme mladih, ki se pripravljajo na sveti zakon in poročajo o skrbeh, če fant ni ali je manj veren. Zaradi verskega prepričanja sem v življenju mnogo pretrpela. Doma pri starših smo veliko molili. Takrat, nekaj let po drugi svetovni vojni, je bilo zelo hudo, posebno za družine v mestih z več otroki. Večkrat sem bila bolj lačna kot sita in z menoj mlajši bratje in sestre. Hujše kakor lakota, pa je bilo, da smo čutili zaničevanje zaradi obiska pri verouku. Vedno pikre pripombe in posmehovanja od učiteljev in nekaterih sošolcev. V zadnjem letu osnovne šole sem edina v razredu vstala, ko so vprašali, kdo obiskuje verouk. Tako je potekalo tudi v poklicni šoli. Profesor zgodovine je bil najhujši. Še med seboj so zaničevali sodelavca, ker so vedeli, da je veren. Njegovo mesto je bilo v temnem kotu cerkve pod korom. Naša samozavest je bila za dolgo dobo našega življenja zamajana.

Po uspešno končani poklicni šoli ni bilo za nas zaposlitve. Sprejela bi vsako delo, ker je mama postala vdova in za mano so bili še bratje in sestre. Na delavski zbornici nam je uslužbenka zagrozila: »Če ne greste v svet, tukaj nikoli ne boste dobili dela«. Več skupin nas je odšlo v tujino. S težkim srcem sem zapustila našo lepo domovino, ki je tudi šla skozi grozovito trpljenje povojnih let. V tujini sem si želela ustvariti topel slovenski dom, ki bo odprt tudi za druge zakonce, ki iščejo zatočišče. Spoznala sem Slovenca in se kmalu cerkveno poročila. Takoj po poroki mi je prepovedal obiskovati slovenske maše in slovensko govorico. Nemško se je že doma naučil v šolah. Izhajal je iz navidezno krščanske družine.

Sledilo je nadaljevanje. Vero, ki so mi jo starši položili v zibelko, jo živeli in prakticirali, so v tujini dobri, plemeniti slovenski duhovniki bogatili, z nami molili, prepevali slovenske pesmi, zlasti pri šmarnicah, in nam je bilo zelo lepo. Za te duhovne vrednote sem se borila in jih varovala. Zame vera ni neka slavnostna prireditev, ki se je občasno spomnimo. Več kot dvajset let nisem več imela moči. Omagala sem. Ostala na cesti, brez doma, družine, državljanstva, brez strehe nad glavo, brez vsega. Ostala mi je vera in še bolj sem zaupala v Boga. In sočutje do sotrpinov je postalo še močnejše. Pred kratkim sem praznovala 45 let bivanja v tujini. Praznovala sem jih v krogu slovenskih krščanskih družin. Po sveti maši smo šli v župnijsko dvorano s slovenskim duhovnikom. Bilo nam je lepo in toplo pri srcu. Med temi zvestimi kristjani sem našla dom, zavetje, sprejetost in domovino. Hvaležna sem Bogu za vse to.

Pred kratkim sem zvedela, da je moj mož zelo bolan na intenzivnem oddelku. Šla sem ga obiskat in mu povedala, da veliko molim zanj. Odgovoril je: »To je zelo lepo od tebe«.

Moja življenjska pot je prepletena s trnjem in križi. Hvaležna sem Bogu, da morem nositi križ. Doživljam neskončno ljubezen Boga in sočutje do soljudi, trpinov, osamljenih, bolnih. Prepričana sem, da je bila moja pot prava. Hvala vsem, uredniku in bralcem, saj ste večkrat molili zame in mojo družino. Pisala sem vam junija 1981 in ste pismo objavili s podpisom 'žalostna mati'. Moja pot je bila polna trpljenja in sedaj, ko se ko se moje življenje počasi izteka, sem 'srečna mati', saj sem vedno zaupala v Boga in vztrajala. Bog je neskončna ljubezen in je vredno vztrajati. Iz trpljenja raste moč in ljubezen do soljudi. Z božjim blagoslovom prisrčno pozdravljeni.

srečna mati

 

S to število obhajamo 50- letnico izhajanja našega Ognjišča. Ko smo začeli med toliki težavami in nasprotovanji političnih krogov (nobena tiskarna ni hotele sprejeti tiskanja Ognjišča), si ne bi mogli predstavljati, da bomo doživeli petdesetletnico takrat tako skromnega in na ciklostil razmnoženega Ognjišča (1.300 izvodov). Zdaj ga tiskamo v 43.000 izvodih. Če bi si danes zaželeli kakšno čestitko, bi bila takšna, kot si nam jo poslala ti.

Šel sem pogledat številko Ognjišča, ki jo navajaš, in ponovno prebral tvoje pismo, ki si ga napisala pred 34 leti. Naslov pisma je: "Mož je zahteval, naj ubijem v sebi to drobno bitje". Ti tega nisi storila in tudi za to se lahko danes podpišeš 'srečna mati' .

Opisala si kako je bilo včasih življenje težko, za verne še posebej. Danes je takih materialnih stisk manj, čeprav vemo, da so mnogi, ki so brez dela, lahko v podobnem položaju. Tudi verskega nasprotovanja, kot je bilo takrat, ni več, čeprav se tudi danes mnogi posmehujejo tistim, ki hodijo v cerkev. Če bi se pa vprašali, kaj pričakujem od življenja, bi se znašli brez odgovora. Sama si napisala v prvem pismu: »Vselej, kadar čutim tiho gibanje otroka, me zaboli ob misli, da bi morala ubiti to mlado bitje samo zato, da bo več denarja in za drugi avto in luksuz.« Tvoji cilji so drugačni: »Hvaležna sem Bogu, da smem nositi križ in doživljam neskončno ljubezen do Boga in do soljudi, trpinov, osamljenih, bolnih ...«. Če bi večina ljudi imela take cilje in želje, kako drugačno bi bilo naše življenje že tukaj na zemlji. Če tako gledamo na življenje ali je potem vera brez pomena? Če bi si ob petdesetletnici Ognjišča želeli, da bi naša naklada rastla in ne postopoma padala, želimo zato, da bi lahko ustvarjali tako vzdušje, da bi vrednote, ki jih čutiš ti, postale vrednote čim večjega števila Slovencev. Zato želimo, da bi Ognjišče radi brali, kot je bilo to v času mladosti naše, zdaj 'srečne matere'. Res je, časi so se spremenili. Danes imamo nešteto možnosti zabave, od televizije, interneta, video igric, vsakovrstne glasbe, do instant novic in dnevnikov ..., da zadostimo svoji radovednosti. Kaj pa radovednost, da poglobimo svojo vero, razmišljamo, molimo ...? Mnogo bolj bi nam to napolnilo srce in razum.

Na uredništvu se veselimo te 'zlate' številke Ognjišča. Če pogledamo na 'števec', je zapisana številka 587. Ko smo pred leti prešteli vse številke Ognjišča, brez dvojnih številk, ki smo jih tudi nekaj časa izdajali med počitnicami, smo prišli do te številke, ki se vsak mesec poveča za eno številko. Ko gledam na knjižni polici v svoji pisarni vezana Ognjišča za vsa leta izhajanja, je to kar dolga vrsta. Če vzamem v roke posamezne letnike, vidim, kako so različni, od najbolj 'ubogih' na začetku, do najbolj 'bogatih' letošnjega jubilejnega leta. Vendar se mi zdi, da so bila tista, tiskana na 'slabem' papirju in dvobarvna, bolj 'bogata', ker so jih bralci, predvsem mladi, komaj čakali, da jih dobijo v roke in so se kregali, kdo bo prvi prišel na vrsto. Želeli bi si tudi danes takih bralcev. Zlatih bralcev za 'zlato Ognjišče'.

urednik oče Franc Bole

Vse prevečkrat se pozablja na ovdovele, na njihovo težo življenja. Tudi sama že četrt stoletja živim v tem družinskem stanu. Moj namen je samo skrita želja o drobni misli tudi v tej smeri.
Agnes

Problem, na katerega ste opozorili, sem zasledil že v strokovnih knjigah, kjer je med drugim zapisano, da pri nagovorih v cerkvi velikokrat govorimo o družinah, o zakoncih, pozabljamo pa na samske in ovdovele. Še bolj pa sem to težavo zaslutil, ko sem imel zlato poroko svojega strica. Ker je bil župnik odsoten, je napisal tudi on nekaj besed, ki sem jih pri obredu prebral. Prijazne besede so govorile o pomenu zakona in zvestobe, pa tudi o pomenu poroke sploh, zlasti v našem času, ko se veliko ljudi ne odloča za prejem zakramenta svetega zakona. Toda, ko sem prebral te besede, sem pogledal po cerkvi in opazil, da je bilo tam veliko vdov. Tam je bila tudi naša mama, ki ni dočakala zlate poroke, ampak je prej ovdovela. Za nameček je ena od navzočih žena moža izgubila nenadoma v nesreči, podobno druga, ki ji je mož umrl nenadoma zaradi kapi, tretja je stregla možu v dolgi bolezni … Začutil sem potrebo, da tudi njim spregovorim nekaj besed in se jih spomnim v prošnjah za vse potrebe.
Vem, da se v Cerkvi ne govori toliko o ovdovelih, zato ker bi ne hoteli govoriti ali jih celo namerno zapostavljati, ampak zato ker se nanje preprosto pozabi. Tudi v primeru omenjene zlate poroke je bilo tako. Zanimivo je, da Sveto pismo veliko govori o vdovah. Lahko rečemo, da imajo posebno mesto v njem. V Stari zavezi, pred Kristusom, pa tudi v njegovem času so vdove po moževi smrti na splošno nezavarovane. Ženo je branil mož, vdove in sirote pa ni imel kdo braniti. Branil jo je Bog s svojimi zapovedmi, ki so med najbolj ‘grde’ grehe prištevale zatiranje sirote in vdove. Zato bo Bog pomagal do pravice vdovam: »Ne zatirajte … vdove in sirote! Če bi jih zatiral, bodo vpile k meni in gotovo uslišim njihovo vpitje. In moja jeza se razvname,« (2 Mz 22,21-23).

Podobno opominjajo starozavezni preroki in podobno ravna tudi Jezus. Zgovorno je njegovo ravnanje z vdovo, ki ji je umrl edini sin v mestu Naim. Ko je videl ta pogreb, se mu je žena zasmilila, saj je vedel, da bo odslej prepuščena sama sebi, nima moža in nima več moškega potomca, da bi jo branila. Zato je obudil sina od mrtvih (prim Lk 7,11-15). Jezus je s svojim ravnanjem in besedami opredelil tudi odnos krščanske skupnosti do vdov, saj prva Cerkev posveča vdovam posebno skrb. Tako Apostolska dela opisujejo, da se apostoli zaradi obilice dela niso mogli posvečati skrbi za vdove, zato so posvetili diakone, da bi to delali v njihovem imenu (prim Apd 6,11-12).
Posebno mesto imajo vdove v prvi Cerkvi, kjer poznamo poseben stan vdov. Zato sv. Pavel v svojih pismih govori o vdovah, zlasti pa v pismu Timoteju. Rekel sem že, da nekoč ni bilo socialnega zavarovanja za vdove in je cerkvena skupnost zato na poseben način skrbela zanje, a niso bili vsi primeri enako težki. Pavel zato naroča, naj Cerkev pomoč omeji na tiste, ki so najbolj revne. Na ta ‘seznam’ spadajo najstarejše, ki so dobre kristjanke in krščansko vzgajajo. Zanimivo, da Pavel naroča mlajšim vdovam, naj se znova poročijo, kjer se le da, naj zanje poskrbijo sorodniki. Po drugi strani pa apostol svari, naj vdove ne lahkomiselno živijo in “se privadijo brezdelnosti, hodijo po hišah” ter naj ne bodo klepetave in zvedave (Tim 5,13) ter naj ne tekajo samo za užitki.
Sv. Pavel nekako za vzor postavlja tiste vdove, ki so “svoje upanje naslonile na Boga in noč in dan vztrajajo v prošnjah in molitvah” (Tim 5,5). Ta ‘naloga’ je zelo podobna oni, s katero evangelist Luka označi prerokinjo Ano, da je mlada ovdovela in “templja ni zapuščala, ampak je noč in dan s posti in molitvami služila Bogu …, slavila Boga ter o njem pripovedovala vsem, ki so pričakovali odkupitev Jeruzalema” (Lk 2,37-38).
Prerokinja Ana bi bila lahko zaradi tega, ker je zgodaj postala vdova, zagrenjena. Lahko bi kot mlada postala lahkoživa, na kar opozarja tudi sv. Pavel, toda ona je svoje življenje po izgubi moža posvetila Bogu in mu služila na poseben način. Lahko bi rekli, da ji je izguba v življenju postala nov izziv in nova priložnost – svoje življenje je posvetila službi Bogu in ljudem, saj jim je oznanjala Boga.
Prerokinja Ana tako lahko postane navdih tudi za današnje vdove. In brez dvoma je mnogim tudi postala. Koliko vdov tudi danes predano službi Cerkvi. Koliko krasilk cerkva, koliko župnijskih gospodinj, sodelavk Karitas, pevk, katehistinj, molivk in podobno je vdov, ki so svoje mesto po izgubi moža našle v službi Cerkvi in bližnjim. Mnogo dobrega naredijo tiste vdove, ki so se po vzoru prerokinje Ane in drugih vdov v zgodovini Cerkve, posvetile službi Bogu in ljudem. Morda mi bo kdo očital, da ‘navijam’ za to, da bi vdove čim bolj služile Cerkvi in da to morda celo delam iz koristoljubja. Pa ni tako! Tako pišem, ker že Sveto pismo nakazuje na to, nič manj pa primeri veliko svetnic. Predvsem pa zato, ker ima človeško življenje več smisla, če ga darujemo za druge. Bolj ko živimo za nekoga, več smisla bo imelo naše življenje. In narobe: sebičneži bodo kmalu iskali užitke, tudi grešne, da zapolnijo praznino. To velja za vse, tudi za vdove in na to jasno opozarja že apostol Pavel.
Kako prav v veri lahko najdejo najglobljo tolažbo vdove in drugi ljudje, ki so veliko izgubili v življenju, me je poučila starejša žena, ki sem jo več let hodil obhajat. Mlada je ovdovela in skrb za družino je padla nanjo. Z žrtvijo je vzgojila otroke in jim pomagala, da so dosegli poklic in se poročili. Potem pa so pozabili nanjo. Niso je obiskovali, niso je niti klicali. To jo je težilo, a ni obupala. Dokler je mogla, je veliko obiskovala cerkev in delala v Karitas. Potem je onemogla. Nekoč mi je rekla: »Ko mi je hudo, zlasti ob nedeljah popoldne, ko sem sama, najbolj sama, pomislim, da moje življenje ni prazno, ampak je imelo smisel, saj sem jaz ljubila moža in on mene. Otrokom in drugim ljudem sem dala veliko ljubezni. Pogum mi daje misel, da nisem zaman živela. Najbolj pa to, da me Bog ljubi in mi je blizu!« Take vere, da nam je Bog blizu in da je smiselno življenje, ki ga darujemo, želim tudi Vam.

RUSTJA, Božo. Ognjišče (2017) 4, str. 6

Pravkar sem odprla novo številko Ognjišča z namenom, da ga samo prelistam, če je kaj »posebnega«. Za daljše branje zdaj ni časa, saj je toliko drugih večernih opravkov ... Pa mi je že ob naslovu Pisma meseca kar malo zastalo srce: Ali je človek, ki je bolan in nemočen, res tako breme ... Ta hip me prešine: »Mami, kje si? Kako te pogrešam!
Pred seboj zagledam tvoje od bolezni utrujeno, drobceno in popolnoma paralizirano telo, tvoje oči, ki mi le še s težavo sledijo, usta, ki bi tako rada govorila, roke, ki jih ne moreš niti premakniti in so v krču potegnjene k drobnim prsim, noge, ki jih je pravkar krč potegnil k trupu, pa jih ne zmoreš stegniti, ker ti telo tega več ne dopušča, ker je v teh nekaj kratkih letih odpovedalo, postopoma, zato pa toliko bolj kruto. Zagledam brizgo, s katero te bolj ko ne po sili hranim, in plenico, s katero ti obrišem slino. Vendar pa v tvojih očeh zagledam, ne, začutim še vedno dovolj jasno misel in dovolj jasen razum, da veš in občutiš vse. Vse! Vse, kar se ti dogaja, vse, kar ti govorim, ti pa moraš samo poslušati, prepuščena si na milost in nemilost meni, ki zate skrbim, in bolezni, ki te je v petih letih iz krepke, močne, odločne in ljubeče žene priklenila na posteljo v težki, kruti obliki.
Pred letom in pol sem ostala doma. V službi so, čeprav z vprašanjem; »Ali boš zmogla?«, sprejeli mojo odločitev, da ostanem doma in skrbim zate kot družinski pomočnik na tvoji trnjevi poti, v bolezni, ko nihče ni prav vedel, kako bo potekala.
Vedeli smo, da si ti, mami, ne želiš v dom, bala si se, da boš sama. Tako strah te je bilo, kaj vse ti bo prinesla ta bolezen. Ko so ti odpovedovale roke in noge, ko se ti je jezik zatikal in odpovedoval govor, si si želela umreti. Padala si in, če ni bilo koga pri tebi, si kdaj tudi več ur ležala na tleh, ker se nisi mogla več pobrati. Telefoniranje je bilo zate že podoba nekega drugega časa. Ko si bila na vozičku (in vendarle pri meni), si veliko časa presedela pred tipkovnico, kjer si po nekaj urah s težavo napisala nekaj stavkov, saj si le tako še lahko povedala, kaj te teži, česa si želiš, česa te je strah. Vsi smo se vedno znova spraševali: »Ljubi Bog, zakaj takšno trpljenje? Pa komaj na začetku svojih šestdesetih let. O Bog, zakaj?«
Veš, mami, v tem letu in pol, ko sva bili skupaj 24 ur na dan, veš, mi je bilo lepo. Res, mami! Zdaj to vem. Bili so dnevi, ko se je zdelo, da bo vse lepo in prav in da bo sonce še dolgo sijalo. Bilo je lepo, ko smo se zbrali vsi in preživljali trenutke povezanosti in hvaležnosti za to, da smo skupaj in da se imamo radi.
Uživala si, kadar so si vnuki vzeli minutke zate in ti pripravili kakšno presenečenje. Ko je deda mogočno zapel Marija, skoz življenje in smo vsi počasi pritegnili, se je v tvojih očeh, ki so se le še s težavo odpirale in zapirale, zasvetila solza. Bila si z nami! Ob tebi sem spoznavala vse svoje slabosti. Pogumno sva stopali po poti, ki se je bližala cilju. Toliko je bilo dobrih ljudi, ki so naju spremljali. Celo trikraljevski koledniki so prišli prvič 15 kilometrov daleč, da so ti zapeli kolednico! Oh, kakšen ponos je to pri nas, če ti koledniki pridejo zapet. In ti si jih priklicala. Zadnji večer so se zbrali vsi »najini«, da smo skupaj, prebirali jagode rožnega venca (veseli del!). Oh, mami, kako dolga je morala biti tvoja zadnja noč, čeprav sem dremala zraven tebe in ti prigovarjala, kadar si se s stokom oglašala.
Ne gre mi več pisanje. Tu se ustavi. Ustavi se ura »najine dobe«. Ustavi se čas, ko sva obstajali »midve«. Vedeli sva zanjo. Čakali sva jo. Še nekaj dni nazaj sem ti rekla, da bom srečna zate, ker boš na boljšem ... Enkrat. Takrat sem tako mislila. A ko pride ura ...
Mami, oprosti mi. Oprosti mi za vse, kar nisem naredila, pa bi morala. Oprosti mi za vse, kar sem storila, pa ne bi smela. Obstajajo trenutki, ob katerih ne najdeš besed, v srcu ostaja molitev. Edino, kar sem tiste zadnje minute lahko naredila, je bila prošnja: »Jezus, prosim te, sprejmi jo. Prosim te, Ti daj mami roko, pomagaj ji, prosim, jaz ne morem več! Prosim te, Jezus, ne pusti je same v tej temi! O, Jezus, sprejmi jo k sebi, prosim te!« Veš, mami. Zrušil se je svet, pa čeprav je bil zelo težak.
Ne pravijo zastonj, da Bog že ve, komu naloži trpljenje. Mislim, da sva v tistem hipu obe pretresljivo jasno prepoznali, srečali Jezusa. Trpečega, zavrženega, ... In vem, da je vstali Jezus tebi podal roko! Zdaj razumem njegove besede: »Odhajam, da vam pripravim prostor.«
Hvala ti, mama. Hvala ti za to, da si nas rodila. Hvala ti za vsa leta skrbi, ljubezni in pomoči. Hvala ti, da si nas imela rada. In Tebi, Gospod, hvala, ker smo jo imeli.
Irena

Mama med blaženimi se ti smehlja. Zdaj ni več skrčena, z negibnimi udi. Zdaj ima dušo zazrto v Boga in v njem vidi svoje drage, čaka na novo telo, ki bo po sodnem dnevu poveličano. Apostol Janez je zapisal: »Videl sem novo nebo in novo zemljo. Kajti prvo nebo in prva zemlja sta izginila« (Raz 21,1).
Ko preberemo tako pričevanje, kot je tvoje, malo bolje razumemo, kako človekov duh neskončno presega telo. In sreča, ki jo občutiš, ko se žrtvuješ za ljubljeno osebo, presega telesne užitke in dobrine, čast ali denar. Ti si pustila službo, da si stregla materi. Posvečala si ji ves svoj čas, vse svoje moči, do onemoglosti. V tem je veličina človeka, da to zmore, da ga ob vsem trpljenju in telesni slabosti to osrečuje.
Te človečnosti danes med nami tako manjka. Obdarovani smo z mnogimi materialnimi dobrinami, tako da pozabljamo na mnogo večje dobrine, to je na duhovne, na ljubezen, tisto ljubezen, ki izhaja od Boga in nam jo je razodel Jezus s svojim trpljenjem in smrtjo. Žal se v naši družbi ne ceni ta ljubezen, ki edina lahko prinese popolno srečo in veselje. Zato je toliko nesrečnih mladih ljudi, družin in še posebej ostarelih ljudi. Tebi je ta ljubezen dajala moč, da si bila pri mami 24 ur na dan. Kako bi bili ostareli, očetje in matere, žareči od veselja, da so jih obiskali njeni dragi, da še nekaj pomenijo, da niso odpisani, da niso »odveč« na tem svetu, kot se počutijo mnogi ostareli, pa ne samo ostareli, ampak tudi mladi in zdravi.
Mnogi, zlasti naši oblastniki in tisti, ki ustvarjajo javno mnenje, mislijo, da je vzgoja za take vrednote nepotrebna, da bi bil greh proti »naprednosti« imeti verouk v šolah, priznati pozitivno vlogo vere, dobrodelnosti ... Tudi mnogi starši pod temi vplivi ne skrbijo, da bi njihovi otroci hodili k verouku, maši, zakramentom. In seveda tudi sami ne hodijo. Zgleda in verske vzgoje, ki so nam ju dali naši starši, številni mladi starši ne dajo več. Kaj bo z otroki, ki vzgojeni brez teh vrednot? Kako bodo šele njihovi starši osamljeni in zapuščeni. Zgrozim se, ko na to pomislim.
Velika noč je prehod skozi trpljenje v vstajenje. To je pot, ki nam jo je začrtal Jezus. To je nujna pot, edina, ki nas zares osreči že tukaj na zemlji in nam zagotavlja, da bomo po smrti z vstalim Jezusom deležni večne gostije.

Franc Bole, Pismo meseca, Ognjišče, 2010, leto 46, št. 4, str. 6-7

Že nekaj časa razmišljam, da tudi jaz napišem svojo zgodbo. Odrasla sem v zgledni krščanski družini z več otroki. Imam lepe spomine na otroštvo, na moje starše. Bila sem med najstarejšimi, zato sem večkrat popazila na mlajše. Že zelo zgodaj sem začela sanjati, da bom nekoč tudi jaz imela svojo družino, da bom tudi jaz mati, da bom imela več otrok. Komaj sem čakala, da srečam dobrega fanta, bodočega moža, očeta mojih otrok. Sledile so prve zaljubljenosti, a žal tudi prva razočaranja. Postala sem vedno starejša, a še vedno ni bilo pravega fanta. Začelo me je skrbeti, da bom ostala sama. “Ne, to se ne sme zgoditi!”
Imeli smo zelo dobrega in skrbnega očeta. In ta moj predragi oče, ki mi je veliko pomenil, mi je rekel malo pred svojo smrtjo, da bom ostala sama. Minilo je že nekaj let, a še vedno odmevajo v meni njegove besede: “Ti si poklicana, da boš ostala sama. Nisem mislil, da je tako, a sedaj to vem!”
Te njegove besede so me prizadele. Imam že malo čez štirideset let; danes vem, da je taka Božja volja. Bog je že vedel, v čigava usta mora položiti te besede in kdaj, da jih bom jaz vzela zares. Čeprav mi je bilo včasih hudo, sem danes srečna; pomagam svojim sestram, ki so se poročile, varujem in pomagam nečakom; še več pa mi pomeni, da lahko pomagam v domači župniji. Imamo tudi zelo dobrega župnika.
V življenju mi ni lahko: zgodaj smo izgubili starše, nimam moža, nimam otrok, tudi s službo je bolj kritično ... Imam pa, hvala Bogu, močno vero, zaupanje v Božjo pomoč. Kljub težavam je v moji duši mir.
Ne razumem, zakaj je tako. Pa saj se je tudi Marija prestrašila, ko ji je angel naznanil, da bo postala Božja mati. Tudi ona ni razumela, ni vedela, kaj jo čaka, pa vendar je zaupala v Božjo pomoč in je rekla: “Zgodi se Božja volja!” Zato z Marijo tudi jaz izrekam svoj ‘zgodi se’, čeprav je moj drugačen od njenega.
Vsak ima svojo pot, svoje poslanstvo. Popolnoma se prepuščam Bogu, njegovi volji. Naj me On vodi, naj stori z menoj, kar želi. Svoje ‘trpljenje’ (če temu sploh še lahko rečem trpljenje), ker sem ostala neporočena, pa darujem za vse nerojene otroke, ki so jih matere umorile, in za njihove matere, za moč kesanja in odpuščanja.
Hvala Bogu, ker me je tako čudovito ustvaril in ker me tako čudovito vodi!
Francka

Jezus pravi: »Ne pojde v nebeško kraljestvo vsak, kdor mi pravi: “Gospod, Gospod”, ampak kdor uresničuje voljo mojega Očeta, ki je v nebesih« (Mt 7,21). Jezus sam je rekel o sebi: »Moja hrana je, da uresničim voljo tistega, ki me je poslal« (Jn 4,34). Ti si lepo zapisala: »Danes vem, da je takšna Božja volja.« Rečemo tudi Božji načrt z nami. Iz Svetega pisma vemo, da nas Bog ljubi. Lahko smo torej prepričani, da je Bog, ker nas ljubi, za naše življenje naredil najboljši načrt. Prvi človek v raju je pokvaril njegov načrt, ker se ni držal Božjega ukaza, ampak je nasedel zapeljevanju hudiča, ki se je pojavil pod podobo kače. To se vleče skozi vso zgodovino in se ponavlja tudi danes. Človek s samovoljo pokvari načrt, ki ga ime Bog z njim. Zares srečen bi bil, če bi se zvesto držal Božjega načrta. To velja za človeštvo in za vsakega posameznika. Človek zavrača Božji načrt, ker misli, da mu bo ‘njegov načrt’ prinesel srečo, veselje in zadovoljstvo. Zato hlasta po tem, kar mu ponujajo nagoni. Niso vsi nagoni slabi: na primer nagon po hrani nas ohranja pri življenju. Toda z izvirnim grehom se je tudi narava uprla in zato so tudi naši nagoni neurejeni in jih moramo obvladovati. To so nagoni jeze, maščevalnosti, sebičnosti, nevoščljivosti in še mnogi drugi. Če trezno premislimo, lahko ugotovimo, kam nas pripeljejo. Večina vsega zla prihaja prav iz teh neurejenih nagonov: trpljenje naših bližnjih in tudi naše: vojne, prepiri, uboji, kraje krivice, sovraštvo, ljubosumnost, nevoščljivost ... kako bi bilo lepo na svetu, če tega ne bi bilo. So pa tudi stvari, ki niso odvisne od ljudi, na primer bolezni, potresi, poplave ... Če bi se znali obvladati v tistem, kar je odvisno od nas, bi bilo veliko manj trpljenja. Tudi v tvojem primeru. Če bi fantje ne iskali samo zadostitve svojih nagonov, ampak bi znali videti in ceniti v tebi prave vrednote, ti ne bi bila razočarana, ne bi ostala sama.
Nastane pa vprašanje: kako vemo, kaj je Božja volja. Imamo tri vire; to so: 1. naša vest in razum, 2. Božje razodetje in 3. stvari, ki se nam zgodijo in niso odvisne od naše volje, hotenja, delovanja. V sebi imamo razsodnika, ki ga ne moremo ‘podkupiti’, tudi če bi nam bilo to še kako ‘koristno’. Ta razsodnik je vest. Vemo, da se krasti ne sme (največja hudobija je vzeti drugim življenje, tudi nerojenemu otroku). Vemo, da se ne sme delati drugim krivico, se lagati, obrekovati (krasti dobro ime), in še mnogo drugih stvari. To vedo vsi pošteni ljudje, tudi tisti, ki niso verni ali kristjani.
Kristjani imamo še bolj zanesljivo in jasno merilo, to je Božja beseda ali Sveto pismo. Najpomembnejši so evangeliji, poročila o Jezusovem življenju in nauku, ki so temelj naše vere. Božja volja se kaže tudi v dogodkih, ki niso odvisni od nas: da smo rojeni kot moški ali ženska, v bogati ali revni družini, v sedanjem času in kraju, da smo bolj ali manj nadarjeni, lepi ali manj lepi, visoke ali majhne postave ... Vse te in še mnoge druge stvari moramo sprejeti in skušati uporabiti za dobro. Svoje pismo si končala s stavkom: »Hvala Bogu, ker me je tako čudovito ustvaril in ker me tako čudovito vodi!« Posnemala si psalmista, ki je zapisal: »Zahvaljujem se ti, ker sem tako čudovito ustvarjen, čudovita so tvoja dela, moja duša to dobro pozna« (Ps 139,14).
Na tem svetu smo popotniki in naša domovina je v nebesih. Tam ne bo več krivic, ne žalosti, ne trpljenja. Vendar vse to si moramo zaslužiti v tem življenju na zemlji. Nismo sami! Bog nas podpira in nam daje moč, da lahko vsak dan sprejmemo svoj križ in ga nosimo za Jezusom. Apostol Pavel nam daje pogum: Če z njim trpimo, bomo z njim tudi kraljevali (prim. Rim 8,17).
Smo v postnem času, ki kliče k odpovedi, zato nam mora biti blizu razmišljanje, da se ne smemo navezovati na minljive stvari, ampak iskati Božjo voljo, kar nas osrečuje že na zemlji, zlasti pa je varna pot do sreče v večnosti.

oče urednik Franc Bole, Ti si poklicana, da boš ostala sama. (Pismo meseca). Ognjišče, 2011, leto 47, št. 4, str. 6-7

Nekako sem v zadregi in ne vem, če to pismo spada k vam, a rad bi postavil nekaj vprašanj glede sedanjega stanja ob epidemiji. Najprej tako jaz in drugi težko razumemo današnje ravnanje in obnašanje duhovnikov pred stoletji ob kužnih boleznih. V zgodovini so v času kuge organizirali molitve, procesije, sedaj pa ukinjanje maš z ljudstvom. Morda se motim in preostro sodim, a zakaj je tako?
Drugo pa je glede prenosa maš po televiziji, radiu in socialnih omrežjih. Slovenski škofje so najprej prepovedali prenose maš župnikom, ki so jih pravzaprav prenašali za svojo župnijo. Svetovali so, naj gledamo mašo po televiziji in jih poslušamo po Radiu Ognjišče. A očitno so naleteli na odpor ljudi in so pozneje dovolili prenose maš tudi duhovnikom. Ne razumem, zakaj najprej taka prepoved. Jaz bi pohvalil duhovnike, ki se trudijo, da bi ostali v stiku s svojimi verniki tudi v času epidemije in ne jim prepovedovati prenosa. Ali ni lepo, da duhovniki spodbujajo ljudi k verskemu življenju in so jim blizu v času preizkušnje. To namreč mnogim ljudem veliko pomeni in jim vliva moč. Med temi duhovniki je mnogo ‘pozitivnih’ ljudi, ki so blizu vernikom. Meni se zdi, da bi morali vsi duhovniki biti taki, da bi bili blizu ljudem in jih dvigali in spodbujali k verskemu življenju. Toliko bolj v času vsesplošnih bolezni, ko mnogi obupujejo in so v še večji stiski. Tako jaz razmišljam in ne izključujem, da se motim, a menim, da bi tudi Jezus delal tako kot ti duhovniki, če bi živel v našem času.
Ivan

Niste edini, ki si v teh dneh postavlja taka in podobna vprašanja. Za prvi del vašega pisma boste našli odgovore v pogovoru z moralnim teologom dr. Romanom Globokarjem na str. 30. Prav zaradi več vprašanj na to temo smo ga povabili za sogovornika.
Morda je to tudi priložnost, da se ustavimo pri problemu prenosa maš v sedanji epidemiji pa tudi sicer. Gotovo je ideal udeležba pri maši v cerkvi. To so škofje tudi želeli povedati in poudariti. Toda pridejo trenutki, ko človek ne more k maši v cerkev. Običajno sta za to razloga bolezen in starost, oz. onemoglost. Verniki, ki se zaradi omenjenih razlogov ne morejo udeležiti maše, ji lahko sledijo po javnih glasili. Pričevanja ostarelih in bolnikov razodevajo, da jim je to v veliko tolažbo in jim pomaga v duhovni rasti.
Popolnoma nove razmere pa so nastale v času epidemije koronavirusa. Že spomladi nas je ta zaprl v domove in nismo se mogli udeleževati maše. V tem primeru smo lahko spremljali prenose maš po že omenjenih medijih in novih socialnih omrežjih. Tudi mašo papeža Frančiška, ki jo ima vsako jutro ob 7. uri v Domu sv. Marte, so začeli prenašati. Tudi v Sloveniji. Mnogi so jo v času epidemije spremljali in trdili so, da so jim papeževe besede vlivale upanja v času negotovosti in moči za življenje. Toda ko je bilo konec zaprtja, je prenos papeževe maše prenehal. Takrat so verniki spet lahko šli v cerkev. To je papež tudi povedal in pojasnil, da moramo razlikovati med prenosom maše in udeležbo pri maši. Ljudje smo prek digitalnih medijev povezani, vendar s tem še nismo Cerkev. Spremljanje maše je po papeževih besedah ljudi puščalo brez zakramentov (obhajila, spovedi). Zato je bila maša v času epidemije dovoljena, toda ko so se razmere izboljšale, nam je papež priporočal vrnitev v cerkev in tudi sam je tako ravnal.
Mislim, da so to razliko želeli poudariti slovenski škofje v prvi reakciji, v drugih navodilih pa so to izrecno povedali: »Bogoslužni zbor je pravo občestvo, skupnost, zato velja, da morajo biti udeleženci bogoslužnega obreda osebno navzoči na istem kraju … ne le povezani s tehničnimi sredstvi. …. V izrednih razmerah in zaradi višje sile lahko Kristusovo oznanilo doseže vernike s pomočjo medijev, vendar to ne pomeni, da so bili verniki navzoči pri liturgičnemu opravilu , ampak so ga samo spremljali.«
Opozorili so tudi na nevarnost, ki ji lahko zapadejo tisti, ki spremljajo ‘virtualne maše’ – da jih enačijo z udeležbo pri maši v cerkvi. Spremljanje maš po družbenih omrežjih skriva v sebi nekaj pasti, na katere opozarjajo tudi škofje. Pravijo, naj verniki pri bogoslužju odgovarjajo in dejavno sodelujejo tudi s telesnimi držami. … Vernike vabijo tudi, da se primerno oblečejo in zbrano sodelujejo ne da bi takrat opravljali druga opravila po hiši. Nekdo je lepo dejal, da je komentiranje maše enako klepetanju med mašo v cerkvi. Gotovo nam obisk maše v cerkvi že sam pomaga, da se z odločitvijo, da gremo k maši, da se preoblečemo v praznična oblačila, da prehodimo pot do cerkve itd. pomaga, da se zavemo, da bomo sedaj nekaj časa posvetili Bogu. Sesti na kavč v trenirki (morda še s skodelico kave v roki) in spremljati mašo nima enakega učinka za duhovno življenje. Težave, ki nastajajo pri pouku na daljavo tudi govorijo, kako ne moremo enačiti osebne navzočnosti in povezanosti prek socialnih omrežij.

Naj si dovolim to ponazoriti z osebno izkušnjo. Ves brevir (duhovniško molitev) lahko sedaj najdemo na spletu in lahko bi jo odslej preprosto molil prek računalnika ali mobilnika. Toda brevir molim iz knjige – bogoslužnega molitvenika. Če bi sedel pred računalniškim ekranom, bi to molitev doživljal kot drugo sedenje, ko po več ur na dan pišem, odgovarjam na pošto (opravljam svoje poklicne dolžnosti) in ko spremljam politične in druge novice (ob katerih se lahko jezim ali jih komentiram, tudi neodgovorno). Če pa vstanem od zaslona in vzamem v roke molitvenik, grem celo v drug prostor, prižgem svečo itd., mi to pomaga drugače doživljati molitev. Podobno je pri spremljanju maše.
Seveda pa ima spremljanje maše po medijih in spletu tudi pozitivne učinke. Omenil sem že, kaj pomeni bolnim in ostarelim, kaj je po pričevanju vernikov pomenilo spremljanje papeževe maše in tudi sami poudarjate, da je ljudem vlivalo upanje … To je res. Vse to drži in v izrednih razmerah je to edina možnost, zato jo izkoristimo, a v zavesti, da velja to za ta čas in tega ne enačimo z udeležbo maše z občestvom v cerkvi. Ob sedanjih ukrepih nam je sicer to lahko že bolj jasno, saj lahko prejmemo obhajilo – pod znanimi pogoji – v cerkvah.
Da ima spremljanje maše po medijih pozitivne učinke, mi pričujejo zlasti onemogli in bolniki, ki zatrjujejo, da jim ogromno pomeni gledanje maše po televiziji. Nekateri vstanejo, če morejo, celo pokleknejo, prižgejo svečo v sobi … molijo na glas z zbranim občestvom … Predvsem pa so hvaležni za evangelij in berila ter njihove razlage. Njim ta (neposredni) prenos (ne posnetek) maše pomeni povezovanje z župnijskim občestvom.
Tako da ni vprašanje, ali spremljati mašo po medijih (v izrednih okoliščinah) ali ne, ampak da od nas zahteva to spremljanje pripravo in odgovornost, da jo prav spremljamo. Samo tako nam bo v duhovno korist in nas bo ta maša vodila po končanju izrednih razmer v občestvo Cerkve. In menim, da so škofje to želeli tudi povedati, ko so izrazili pomisleke ob prenosu maš.

RUSTJA, Božo. (Pismo meseca). Ognjišče, 2020, leto 56, št. 12, str. 6-7.

 

Vsi se veselimo poletja, ko so višje temperature in se bližajo dopusti, ko naj bi se oddahnili in morda tudi kaj premislili o svojem življenju.
Poletje pa je žal tudi čas, ko človek najraje ne bi šel k maši. Ko prideš v cerkev, imaš občutek, da si prišel na plažo, ob vseh ženskah v dekoltejih, prozornih bluzicah, pajkicah, kavbojkah, prekratkih krilih, moških kratkih hlačah, plastičnih sandalih ali šlapah … Da je mera polna, se pa zgodi še to: maša se je že začela, ko prihiti zamudnik, sredi evangelija še eden, pa treskajo vrata, oglasi se otrok in joka … pa joka … in joka do konca maše … Bog ne daj, da bi kdo postavil pred vrata napis na tabli: Maša, prosim, ne motite in ne vstopajte! Morda zraven še kakšnega moškega, ki bi pomagal narediti red.
Duhovniki pa ne rečejo nič … Nikogar ne opozorijo, nikogar ne oštejejo, nikogar ne pošljejo iz cerkve, ki se ne obnaša tako, kot je za svetišče Najvišjega primerno. Predvsem naj bi to naredili iz ljubezni do Njega. Resnično žalostno, kako je vam duhovnikom malo mar za ovce, ki so vam zaupane. Za vse to se bo nekoč dajalo odgovor, a na to pozabljamo, saj se o peklu in poslednji sodbi s prižnic praktično več ne sliši. Kje so časi, ko so duhovniki imeli hrbtenico in so znali udariti po mizi in narediti red v župniji kakor v cerkvi.
Bog je isti – danes, včeraj, jutri in vedno. Če so se včasih spodobno oblekli za cerkev v spodobno obleko, smo to dolžni storiti tudi danes. Duhovniki pa naj na primerno obleko in obnašanje v cerkvi opozarjajo. Spomnimo se besed Fatimske Lucije, da bo prišla moda, ki bo zelo hudo žalila Boga in Presveto Devico Marijo. Ti časi so tukaj in zdaj!
Zelo me moti še marsikaj, med drugim tudi to, kako se v naših cerkvah obnašajo turisti. Da ne omenim šolarjev in učiteljic, ki vehementno vkorakajo v cerkev kot krdelo z glasnim govorjenjem, smehom in neprimernimi oblačili sredi molitve pred Najsvetejšim.
Muslimani so nam lahko vzor v svoji gorečnosti do svojega boga. V mošejo ne smeš pomanjkljivo oblečen, ker imajo varnostnike in te bo zelo hitro ustavil, skoraj ubil s pogledom, in zahteval od tebe, da se oblečeš v kuto, če nimaš jope ali česa drugega, s čimer bi zakril svojo preveliko goloto. Da ne omenim tega, da moraš v mošejo bos … Enako je na vseh svetih krajih v Sveti deželi …
Bog se vas in nas usmili, ko bo prišla kazen, kakor je napovedano v Janezovem Razodetju. Morda je ta čas že tik pred vrati. Dobremu Bogu vsekakor res lepo vračamo za vse dobro, s katerim nas obsipa, z resnično “lepim obnašanjem, spoštovanjem, ljubeznijo …”
Valter

Problem primerne obleke, na katerega opozarjate v svojem pismu, objavljamo ob koncu poletja, čeprav bi to bolj spadalo v začetek poletnega časa. Vendar pa je to težava, ki jo vedno občutimo, zato pismo objavljamo sedaj. Samo strinjam se lahko z mnogimi vašimi trditvami, kako je neprimerna obleka odraz šibke vere in nespoštovanja do Boga pa tudi do sočloveka. Sodobna družba da izredno veliko na zunanjost. Pomislimo, koliko denarja ljudje zapravijo za obleke, ličila pa za razna shujševalna sredstva, fitnese in telovadnice. Kako so ljudje pozorni na obleko na primer na maturantskem plesu ali pri porokah!
Ne morem pa se popolnoma strinjati z vašo trditvijo, da duhovniki ne naredijo nič in da “nikogar ne oštejejo, pošljejo ven iz cerkve, če se ne obnaša” pravilno ali ni oblečen dostojno. Mislim, da bi tak oster, morda celo osoren duhovnikov nastop vzbudil prej zavračanje kot spreobrnjenje. Končno po mnogih cerkvah visijo lepaki, kjer je narisano, kako bi morali ljudje prihajati v cerkev (ne s sladoledom, ne s psi, ne pomanjkljivo oblečeni…), pa očitno ne zaležejo. Ljudje bi se ob ostrih duhovnikovih besedah zgražali, namesto da bi se zamislili. Celo očitali bi mu, da od ‘dušnega pastirja’ ne pričakujejo, da bo tako natančno gledal telesa, zlasti koliko niso ‘pokrita’. Mislim, da je to prej stvar družinske vzgoje.
Zakaj tako menim? V gimnaziji sem si pri psihologiji izbral referat o tem, kako iz zunanjega obnašanja spoznamo človekov značaj. Tudi iz oblačenja. Domišljal sem si, da bom po tem referatu takoj ‘prebral’ ljudi. Toda nekaj mi je od njega vendarle ostalo. Vsaka večja ekstravaganca, vsaka velika izrednost v oblačenju kaže, da je nekaj narobe s človekovo notranjostjo. Kričeče ali pomanjkljivo oblačenje je tih krik: “Tukaj sem, poglejte! Opazite me!” Tako lahko razumemo tudi izredno kričeče oblečene ljudi. Ali mlade z nadvse vpadljivimi frizurami.
Ker je oblačenje stvar človekove notranjosti ali, kakor bi rekel Jezus, stvar srca, bi morali najprej spremeniti človekovo notranjost, njegovo srce, da bi se to potem poznalo tudi na zunaj. Konkretno pri oblačenju. Bolj kot ‘nadiranje’ ljudi bo zalegla vzgoja srca. Pred časom sem bral pogovor s slovenskim koroškim duhovnikom, ki službuje v Zilji. Med drugim je dejal: »Verjetno se je pozabilo na bistveno, na tisto srčno kulturo, ki mora biti povsod in v vsakem človeku. Morda smo tudi pretiravali s tem, kako pomembno je govoriti slovenski jezik, pozabili pa smo na to, kako veliko bogastvo je, če govoriš dva jezika. Pozabili smo na srčno kulturo.« Da, pozabili smo na srčno kulturo in na vzgojo srca, srca, ki se prenavlja v Bogu.
Strinjam se z vami, da si niti turisti niti šole ne morejo ogledovati cerkve, ko poteka v njej bogoslužje. To je pravilo, ki ga pozna ves kulturen svet. Morda ne bo odveč napis pri vhodu ali pa reditelj, ki bi obiskovalcem povedal, da z obiskom cerkve počakajo, ker v njej poteka bogoslužje. Kulturni ljudje bodo to razumeli.
Slikanje Boga, ki komaj čaka, da se maščuje, ki udarja in kaznuje, ni evangeljsko. Saj Bog ni ‘policaj’, ki bi prežal na grehe ljudi in jih zasačil v prekršku ter se nato sadistično maščeval. Človek se za svoja nepravilna dejanja kaznuje sam, ne pa Bog. To v našem času vidimo na primeru odnosa do okolja. Ljudje že dolga leta uničujemo naravo, ki je delo Božjih rok. Sedaj se nam to ravnanje maščuje. Na to smo pozorni, na druga ‘maščevanja’, ki si jih nakopljemo, pa ne.
Strinjam se z vami, ko pišete, da “dobremu Bogu vsekakor res lepo vračamo za vse dobro, s katerim nas obsipa, z resnično lepim obnašanjem, spoštovanjem, ljubeznijo …” To je temelj. Zavedati se Božje ljubezni in jo hvaležno vračati, tudi z dostojnim oblačenjem. Vsekakor je bolj modro, da si prizadevamo za versko poglabljanje in prenovo srca in potem se bo izboljšal čut za primerno obleko. Srce, ki je polno Boga, ne bo potrebovalo vpadljivih oblek in pomanjkljivega oblačenja, da bi opozarjalo nase, ker mu Bog zadostuje.
Rustja Božo, Pismo meseca, Ognjišče, 2019 leto 55, št. 9, str. 6-7

Sem redna bralka in naročnica vaše revije Ognjišče. V njej se vedno najde veliko dobrih in pametnih napotkov. Pišem vam, ker imam tudi jaz vprašanje za vas. Sem mama štirih otrok. Dokler so bili otroci majhni, mi vzgoja in krščansko življenje v družini ni bilo težko. Vse je bilo tako gladko in spontano. Nedeljska maša pri nas ni bila nikoli vprašanje. Otroci so redno hodili k verouku, ministrirali, peli, brali pri maši. Skratka, bili so taki, kot si jih vsak želi. Potem pa je prvi otrok dosegel polnoletnost in počasi so se začele težave. Sin je začel hoditi ven, na lepše, kar razumem, da je pri mladih tudi potrebno. Samo kaj, ko vsa mladina hodi ven ob sobotah zvečer, ob nedeljah pa bi spali do kosila. Z možem sva enotna, da pri nas nedeljska maša je, in da dokler živijo pri nama, bodo k maši hodili. Sin se je začel odločno upirati. Vstal je za k maši, potem pa šel nazaj spat. Gre k maši, ampak pri njej ne sodeluje, ne prejema zakramentov (spovedi, obhajila).
Sedaj bi mašo rada opustila tudi hčerka in se prepiramo še z njo. Nedeljska jutra niso več mirna in spokojna, kot so bila, temveč eno samo pogajanje in dogovarjanje, da gremo k maši. Sploh ne vem, kaj naj naredim. Mlajša dva otroka sta še osnovnošolca in gresta brez problema. Bojim se, da še onadva prenehata.
Če starejša dva otroka z možem siliva k maši, se prepiramo, če jih pa pustim, da bosta spala in lenarita, pa dajeta slab zgled mlajšima dvema.
Kaj naj ukrenem? Molim za zdravo pamet cele družine?
Hvala za vaše mnenje.
vaša zvesta bralka

Vem, da je takih zaskrbljenih mam in očetov danes zelo veliko in tvoje pismo nam bo razlog, da o tem spregovorimo. Ni ravno lahko dajati nasvete, ko imam malo podatkov. Ker pa sem bil skoraj deset let župnik na dveh precej velikih župnijah (Postojna in Bertoki), bom malo črpal iz izkušenj, ki sem si jih v tistih letih nabral. Vem pa, da se svet danes hitro spreminja in da so današnji časi popolnoma drugačni od tistih pred petdesetimi leti, zato se bom moral vživeti v vajino situacijo in se posluževati tujih izkustev kolegov in strokovne literature.
Moram vaju pohvaliti, da se tako zavzemata za versko življenje v vaši družini. Tudi to, da sta si enotna v svojih zahtevah glede verskega življenja. Močan razlog, ki ga imata na svoji strani in ki ga tudi navajaš, je to, da se mora nekdo, ki živi v družini, ravnati po zahtevah in željah tistega, ki mu daje streho: “pri nas nedeljska maša je, in dokler živijo pri nama, bodo k maši hodili”. Zdi pa se mi, da je to zadnji argument. To je navsezadnje le prisila. Pri vzgoji bi morale biti na prvem mestu vrednote. »Se imaš za kristjana? Potem živi kot kristjan.« Lahko navedeta vajino obnašanje, vajin zgled. »Midva v veri črpava moč, da se žrtvujemo za vas, za družino. Iz vas bi rada naredila poštene ljudi, ki bodo znali drugim pomagati, ne samo iskati zabavo in poceni užitke, kot je zabava, pijača, hrana ...«. To, da je sin zjutraj utrujen, je povsem razumljivo, če je celo noč zunaj. »Prej bi prišel domov in bi se lahko odpočil.«
Sklicevati se na to, da so kristjani, naj bi jim dalo občutek pripadnosti. Vzbuditi v njih ponos, da so kristjani. Verjamem, da jim želja biti enaki drugim daje zadovoljstvo. Vendar bi se morala z možem z otroki pogovoriti. To, da so bili vključeni v življenje župnije, in mlajši so najbrž še, je že lepo izkustvo, kako je pomagati drugim veliko veselje. Morda se je starejši prehitro ‘izpisal’ od teh nalog. Svetujta jim, naj si poiščejo tako družbo, ki ima veselje do dela za druge in z drugimi. Pohvalite mlajše za to delo, ki ga opravljajo za druge, da bodo na to ponosni. Tudi pogovor o tem je zelo koristen. Če jim poveste, kako vas veseli, da ste kristjan in da pomagate drugim, bodo tudi sami bolj jasno spoznali, kaj so ‘vrednote’.
Imeti pravo družbo v teh mladostnih letih je zelo važno. To vidiš na starejšem sinu. Gotovo je v vaši župniji kakšna družina, ki je podobna vaši. Skušajte se povezati, tako se bodo povezali tudi otroci. Ne bodo se čutili ‘drugačne’. Predstavljam si, da je vaša župnija ‘živa’. Sodelovanje v župniji včasih nastane tako rekoč samo od sebe. Največkrat pa ga je treba spodbuditi ali ‘prebuditi’.
Tudi verski tisk je pomemben. Čeprav se vsi časopisi in tisk na splošno danes borijo za vlogo, ki so jo imeli včasih, je zavest, da nam tisk pri vzgoji lahko veliko pomaga, velikega pomena. Najprej, da ga sami upodabljate zase, kot si ti to storila s tem, da si postavila svoje vprašanje, pa tudi tako, da si vzameš nekaj časa vsak dan, zlasti pa ob nedeljah, da razširiš svoje versko obzorje. Če je verski tisk vedno na razpolago, na polici, morda ga bo kdo od članov družine vzel v roke in našel kakšno spodbudo zase. To velja seveda tudi za knjige. Morda še bolj, ker knjige obravnavajo določena vprašanja, ki te morda prav sedaj zanimajo.
Moramo pa biti tudi potrpežljivi. Trenutno se morda zdi položaj verskega življenja v vaši družini precej problematičen, se pa zgodi, da se vreme ‘izboljša’. Papež Frančišek velikokrat priporoča, da beremo evangelij, da ga imamo vedno pri roki. Morda tudi svoj ‘osebni izvod’. Velikokrat nam Bog govori prav po njem. Majhna knjižica, ki jo lahko damo v žep ali torbico, ki malo stane (4,80 €), je pa neizčrpen zaklad. Z mladimi moramo vedno iskati pogovor v pravem trenutku, ko smo mi in so oni razpoloženi. Sama veš, da se s silo ne doseže veliko. Naše mladostnike moramo najprej imeti radi, tudi če nam gredo na živce. Zato, da dozoriš, je potreben čas. Pa tudi ‘pravo vreme’. Če nam ne uspe, ne smemo obupati. Poskusiti moramo vedno znova. Ni lahko, je pa nujno. Za seboj imaš uspešno obdobje, ko so otroci sledili vajenemu zgledu in prepričanju. To je dobra podlaga za upanje, da bo, ko se bodo mladostni viharji razpršili, zopet zasijalo sonce medsebojnega razumevanja in tudi verske rasti.
Sama si omenila, da je za to treba tudi moliti. Ni dovolj, da mi govorimo mladim o Bogu, ampak moramo tudi Bogu govoriti o naših mladih.
oče urednik Franc Bole
Ognjišče 2015 (10), str. 8