sv kozma damijanBila sta brata. In to složna brata. Združena v življenju in združena v smrti.
Zato ni čudno, da je verno ljudstvo krške fare, ki sta ji patrona in zavetnika, združila tudi vajini imeni, in vaju menda tako kličejo kar za “Kozmijana”!
In mene ta vajin vzdevek potegne v višave: v kozmos med kozmonavte. Ne le zato, ker je Cerkev, ki ji pripadam katoliška, torej vesoljna, temveč tudi zato, ker smo verujoči svojevrstni vesoljci, saj – po Jezusovih besedah – nismo od tega sveta (glej Jn 15,19). Živimo sicer v in na tem svetu, a smo po krstu in zaradi krsta z eno nogo že v nebesih. Prav v tistih nebesih, ki jih kozmonavti nekdanje Sovjetske zveze, ki je ljudem obljubljala nebesa na zemlji, niso našli med svojimi številnimi poleti v vesolje.
Lepa, stara slovenska beseda za vesolje je vsemirje, ki – se mi zdi – je v bistvu ne le vesoljno katoliška, ampak predvsem krščanska, saj govori o miru, ki ga ta svet ne more dati (glej Jn 14, 27). Res pa je, da mi spletni slovar Fran, pri katerem sodeluje edini Kozma, ki ga poleg tebe, ljubi moj sveti Kozma, sploh poznam – in gospoda Ahačiča na tem mestu pozdravljam in se mu zahvaljujem za ves trud, ki vlaga v to, da bi Slovenci prav, lepše in tudi pametneje govorili – pove, da se ta beseda uporablja bolj knjižno kot pogovorno. Ljudje pa menda vse manj beremo, in je te sorte tudi Damijan, ki ga imam med potomstvom, in te prosim, ljubi moj sveti Damijan, da vržeš svoje oko kdaj pa kdaj čez njegova pota. Jaz jim le s težavo sledim.
Vidva, ljuba moja sveta Kozmijana, sta bila bojda zdravnika. In tudi te imamo navadni smrtniki – poleg svetnikov seveda – za vesoljce.
Tudi zdravniki se naokrog sprehajajo v snežno belih oblačilih, kot ste menda oblečeni svetniki v nebesih. Vi ste svoja oblačila sicer oprali v Jagnjetovi krvi (glej Raz 7, 14), za zdravniške halje pa poskrbijo pralni prašek in čistilnica.
Tudi na zdravnike se, kot na vas, svetnike, obračamo, ko smo v stiski, ko boli, in tudi od njih, kot od vas, pričakujemo takojšnjo pomoč. In je zamera, če te ni. Če še vedno boli.
Ne vem kakšne sorte napisi so na znamenitih nebeških vratih za katerimi ‘kofetkate’ svetniki, a se mi zdi, da se ne morejo dosti razlikovati od tistih, ki jih lahko berem na vratih ordinacij: “Ne trkajte! Vstopajte samo na poziv! Vstopajte posamič!”
In se mi zdi – rahlo pa se tudi bojim – da bodo zdaj, ko je papež Frančišek spisal svoje apostolsko pismo o bogoslužju v Cerkvi, ki ji z veseljem in po krstu pripadam, zdravnike kar po vrsti razglasili za svetnike, saj se jim bodo ordinacije napolnile z latinščine željnim in žejnim vernim ljudstvom, ki bo tja poromalo po diagnozo.
Res me zanima ali Nebeški Oče govori in sliši vse jezike, ali pa mu je vzdihe vernega in grešnega ljudstva treba prevajati v latinščino. Morda pa v nebesih nimate zgolj svojega jezika, ampak tudi svojo pisavo, podobno kot jo imajo zdravniki in ki jo znajo prebrati samo lekarnarji.
Ljuba moja sveta Kozma in Damijan. Vidva sta zaradi svoje vere pretrpela raznovrstno mučenje kot piše: nadeli so vama verige, vaju vrgli v morje, dali na grmado, pribili na križ, posuli s kamenjem in na koncu obglavili. cusin kolumna 2019Tudi z našimi zdravniki smo, vsaj v preteklem – covidnem in cepilnem letu – , ravnali podobno. Seveda v prenesenem pomenu besed, a ne dvomim, da je prav tako bolelo.
Ljuba moja sveta Kozmijana. Obilo žegna ob vajinem godu. Pa ga razlijta na nas, da se bomo zavedali, da je edini pravi zdravnik Bog, a da je najpoprej treba prositi za zdravo pamet.

ČUŠIN, Gregor. (S svetnikom na TI). Ognjišče, 2021, leto 57, št. 9, str. 98.

zalostna MBRazen nesrečnega Ivana, ki jo je zatajil, je za sinove nekako normalno, da imamo radi mame. In kljub temu, da je čisto biološko pogojeno, da smo “mamini sinki”, ni povsem prav, predvsem pa ni normalno, da “mamini sinki” postanemo ali celo ostanemo.
Da me teologi ne bodo križali – kar so, mimogrede, teologi tistega časa naredili tvojemu Sinu – se ne bom natančneje spuščal v vajin brez dvoma nedoumljiv in svet odnos, bom pa pripomnil, da me božji nepotizem na običajen dan ne moti.
Hočem reči: da običajnemu nebeščanu pripada en godovni dan, se mi zdi čisto sprejemljivo. Ker jih je toliko, se jih na vsak dan v letu gnete vsaj po ducata. To je pač logična posledica. Da Božji Sin svojo Mater ljubi tako zelo, da ji nameni več ‘godov’ kot običajnemu nebeščanu, se mi tudi ne zdi nič posebnega. Problem, ljuba moja Mati Božja, je, da se tvoje žalosti spominjamo na dan, ko goduje tudi zavetnica moje žene: sveta Melita, in jo zato zelo redko, tako rekoč nikoli, ne najdem zapisane na nobenem koledarju.
Da bi ohranili ljubi mir in hkrati ne vznemirjali nebes, smo v naši družini tvoj – in seveda ženin – godovni dan preimenovali v “tužna vam majka”!
In naj, še preden borci za čistost slovenskega jezika in druge narodne svetinje postavijo (še večjo) ograjo na južni meji, pojasnim, da sem ta izraz ukradel meni zelo ljubemu, morda celo najljubšemu slovenskemu pisatelju Franu Milčinskemu. Ki ga mnogi sploh ne poznajo ali pa ga zamenjujejo s sinom Franetom. In je tako žalostna resnica, da običajni Slovenec ne ve, kdo je spisal Butalce in kdo Zvezdico Zaspanko. Tužna jim majka! No, Franetova ‘majka’ in Franova žena je bila – mimogrede – tudi Marija. Kot ti.
Fran je večino svojega pisateljskega opusa ustvaril v času državnega prijateljevanja Srbov, Hrvatov in Slovencev in zato v njegovih humornih spisih kar mrgoli podobnih ‘cvetk’, ki jih rade volje delim svoji ‘deci’, in jim recimo zagrozim, da naj pospravijo sobe, da jim ne bo “tužna majka”!
cusin kolumna 2019Slovenci smo pač taki, da damo prednost solzam pred smehom – (No, nekaj nas je takih, ki se radi do solz nasmejemo … a nas ‘običajni’ običajno gledajo postrani.) – in je zato čisto normalno, da si, ljuba Mati Božja, v naši deželi večkrat upodobljena z mrtvim Sinom v naročju, kot z živim! Slovenci smo hribovci in imamo Kalvarijski hribček raje od betlehemske poljane. Kam geografsko spada Kana Galilejska, pa zdajle tudi ne bi! Čeprav je res, da se prav zaradi preobjestnega praznovanja znamenite svatbe, kjer je bila na tvojo željo voda spremenjena v vino, marsikatera običajna slovenska mati spremeni v “tužno majko” … saj običajni sin slovenske matere pije vino kot da je voda in se domov vrne na berglah ali pa ga celo pripeljejo v trugi!
Kakorkoli …
Lepo bi bilo, ko bi ti, ljuba in žalostna Mati Božja, pustili tvojih sedem žalosti in ti ne bi prizadevali še kakšnih dodatnih in novih!
Obilo žegna za tvoj god in ne zameri, če te prosim, da danes za kakšen stol bliže povabiš in posedeš sveto Melito. Sem prepričan, da se ji bo dopadlo. Moji ženi se vedno dopade, kadar jo presenetim!v

ČUŠIN, Gregor. (S svetnikom na TI). Ognjišče, 2019, leto 55, št. 9, str. 114.

sv krizTako zavzdihnem, ko v pečico ali peč porinem kruh. In je to navado k hiši prinesla žena. Kar pomeni, da sem to navado prevzel od tašče. In s taščami je pregovorno ‘križ’! No, z mojo ne, se kar razumeva. Kar seveda ne pomeni, da si kdaj pa kdaj nisva prišla navzkriž, saj sva oba trmasta in se naju človek zlepa ne odkriža, a zdaj že res dolgo ne.
Tudi moja mama je, ob petih potomcih, petkrat tašča; in sem s križanjem obeh žlaht: očetove rahlo primorske in mamine krepko gorenjske, tudi po njej podedoval vsaj majhen del omenjenih trmastih genov, kolikor seveda ne izhaja vsa trma iz primorskega kota! In sem jo enkrat povprašal, kako ji je bilo sprejeti pet novih ljudi v družino … in to takih, da se človek kar pokriža, ko jih zagleda. Pa je prekrižala prste obeh dlani in rekla: »Vas je pet, njih je pet … pa sem molila!«
Bog in sveti križ božji!
In me boste seveda vprašali, kaj imajo zdaj tašče in žlahta opraviti s križem?!
»Kdor se poroči, se v križe položi!« pravi slovenski pregovor. In se resnično zna zgoditi, da poleg vsega drugega, kar ti pregovorni križi pač pomenijo, dva, ki se ‘združita’, včasih povežeta na videz nezdružljive skrajnosti, ki jih dve rodbini lahko premoreta … Pa vendar: združita! Združujeta! In sta stičišče! Povezujoča točka! Srčika! Srce!
In je post primeren čas, da med svojimi najbližjimi, znotraj ožje in širše družine, bližnjega in daljnega sorodstva preverimo, če križ še stoji? Če križ še drži? Ima naša družina še skupno točko? Srce? Da se zavemo, da človek, ko dvigne roke – ko obupa, ali ko objame – zavzame držo križa.
Ustvarjen sem kot križ. Kajti moje telo ima obliko križa … kadar razširim roke … kadar objamem … Ustvarjen sem za križ!
Bog in sveti križ božji!
Za naše odrešenje je moral umreti Božji Sin, a da je Božji Sin lahko umrl … da je bil križan … je najprej moralo umreti drevo … da je dalo les za križ!
Bog ve katere vrste drevo je bilo? In sem hkrati in takoj prepričan, da imata tako teologija kot znanost (arheologija in zgodovina) pripravljen natančen in brez dvoma točen odgovor o vrsti in starosti lesa … o teksturi … Me pa bolj zanima: je drevo prepoznalo svojega Stvarnika? Se je upiralo ali voljno vdalo? Je trpelo, ko je na njem trpel Ta, ki nas rešuje trpljenja?
Legenda pripoveduje, da je bila Kalvarija zasuta in da je na njej stal oltar malikom, ko je v Jeruzalem prispela sveta Helena, mati cesarja Konstantina. Ko so kraj očistili, ko so kopali … so našli grob in križ …
cusin kolumna 2019Čeprav je križ vidno znamenje, in nanj v naravi ali v umetnosti v takšni ali drugačni obliki naletimo vsepovsod, je treba odstraniti smeti in malike iz svojega življenja … treba je kopati … iti v globino … da najdemo križ, ki je svet!
Naj bo “Bog in sveti križ božji” na začetku vsakega našega dne, vsake naše poti … tudi, ko zamesimo kruh in ga porinemo v pečico. Kajti: kot je naše telo znamenje križa, je kruh znamenje daritve.
In rečem “Bog in sveti križ božji” … še prej pa v vzhajano testo zarišem križ … kot zarišem križ v pečen hlebec.
Bog in sveti križ božji!

ČUŠIN, Gregor. (S svetnikom na TI). Ognjišče, 2019, leto 55, št. 4, str. 122.

sv rozalijaPo materini strani kraljevega rodu, po očetu grofična, si sredi bogastva in sijaja cvetela imenu primerno: kot rožica. In ker si bila menda tudi lepa kot rožica, ti snubcev seveda ni manjkalo.
A v tvojem imenu se pravzaprav skrivata dve cvetlici: vrtnica in lilija. In kot se vrtnica s trni upre in bori, da je ne utrga čisto vsak, ki se tega poloti, si se tudi ti branila snubcev, da bi to, kar predstavlja cvet lilije – deviškost in čistost – ohranila za Nebeškega Ženina, ki je osvojil tvoje srce.
Medtem, ko so se kraljeviči, grofi in vitezi gnetli v grajski sprejemnici, da bi pri tvojem očetu izposlovali poroko s teboj, se je Nebeški Ženin prismukal skozi stranska vrata, morda celo splezal skozi okno, spodkopal, kar je bilo treba spodkopati, vlomil, kar je bilo treba vlomiti, podkupil, kar je bilo treba podkupiti, da je prišel do tebe.
In naj mi nihče, še posebej pa ne ti, ljuba moja sveta Rozalija, ne zameri takih primerjav, saj v Razodetju lepo piše: »Glej, pridem kakor tat!« (Raz 16,15), kar ne pomeni, da Kristus ropa – čeprav težko vzame kaj, kar ni Njegova last, ko pa je vse Njegovo – dostikrat pa ne izbira poti in človeka včasih preseneti takrat in tam, kjer najmanj pričakuje.
Ti si se pred snubci, posvetnim bliščem in sijajem skrila v gore. Zbežala si, se umaknila. Še više, čez nekaj časa, ko se ti je zdelo, da si še vedno preblizu ljudem.
Ljuba moja sveta Rozalija, dovoli mi pripombo, da je to na nek način najlažja pot do svetništva. Kajti, če malo pomislim in potem – kar tudi dostikrat storim – povem na glas, kaj mene najbolj ovira na poti do svetništva, so to drugi ljudje. Drugi ljudje, moji bližnji in oddaljeni, mespravljajo ob živce, me s svojim ravnanjem silijo v obsojanje, opravljanje in obrekovanje in mi kradejo dragocen čas, ki bi ga lahko porabil za molitev. Post pa je tako rekoč nemogoč, ko jim moram kuhati ali ko povabljen sedam k njihovim mizam. Ko bi ne bilo ljudi okrog mene, bi bil z lahkoto dober in svet.cusin kolumna 2019Se mi zdi. … Tako – v šali.
Ljuba moja sveta Rozalija, svetništvo ni hec, to ti dobro veš, zato te, ko ti želim obilo žegna ob tvojem godu in te hkrati prosim, da nam ga vrneš in izliješ na nas, prosim še, da nam pomagaš razlikovati med resnostjo in resnobnostjo, med veseljem in dobro voljo, da bomo lažje ubirali prave poti.

G. Čušin. (S svetnikom na TI), v: Ognjišče 9 (2022), 98.

sv primoz felicijaniLjubi moj sveti Tilen!
Pred dnevi sva se z ženo vračal s poletnega izleta, ki sva si ga privoščila. Motor avtomobila je tiho predel, midva pa sva molčala, saj sva si za tisti dan povedala in izpovedal že čisto dovolj. No, tok mojih misli je ubral (vsaj na videz) nenavaden ovinek.
»Srna – srnjak in košuta – jelen, kajne?« sem zinil.
Ženo sem sklatil z oblaka, na katerem je bila, in jo presenetil skoraj bolj, kot če bi ji predlagal ločitev. In je seveda lepo in ena sama milost z neba, da v več kot četrt stoletja, kar sva poročena, o ločitvi nikoli nisva razmišljala, pa čeprav je najina barka kdaj pa kdaj zaplula po nemirnem morju.
In skozi vihar si plul tudi ti, ljubi moj sveti Tilen, ko si se iz rodne Grčije z ladjo odpravil v Egipt, pa si zaradi viharja pristal na jugu Francije. In si zato med drugim zavetnik brodolomcev. Pa bi bil prav tako lahko zavetnik tudi zakoncev. Tako tistih, ki se s preslabotno barko soočijo s premočnim viharjem in se njihov zakon konča – z brodolomom, kot tistih, ki se zato, da ohranijo celo kožo, barko in seveda zakon, podredijo vetru – Božji sapi – in spremenijo smer svoje poti ter sprejmejo drugačen cilj, kot so si ga zastavili in zamislili.
V Egipt si se odpravil, da bi našel samoto in v samoti častil Boga, zdaj si si to samoto poiskal v francoskih gozdovih, ob bregovih reke Rone … Bog pa je isti na vseh kontinentih in v celotnem vesolju … in v človekovem srcu. V iskanju te samote si se pomikal vedno više proti izviru … kar je dober poduk za vse, posebej pa spet za zakonce. Za svoj končni cilj si zastavimo ljubezen in se napotimo proti izlivu … v napačno smer, saj ljubezen ni naš cilj, ampak naše počelo. Izhajamo iz ljubezni. Rojeni smo iz ljubezni. Izviramo iz ljubezni. Živimo iz ljubezni. Zato se moramo – v nasprotju z miselnostjo sveta – pomikati k Izviru. Kjer je struga res tesna in tok šibak, voda pa najbolj čista. In ta voda bo na svoji poti odžejala in dala rast. Mi nismo voda. Mi smo bregovi te vode. In od nas je odvisno, ali bo ta voda potok ali reka ali hudournik ali veletok …
»Kakšne srne, kakšne košute?« me je sedaj z mojega oblaka sklatila žena.
In sem hitel pojasnjevat, kako ti je v tvojo samoto Bog pošiljal košuto, da te je hranila z mlekom, kako so to košuto lovili lovci in je puščica, namenjena živali, zadela tebe, kako so ti zato nato sezidali samostan … pa si bil ob svojo samoto. Pa zopet nisi ‘nasedel’, ampak sprejel Božjo voljo.Ljubi moj sveti Tilen! Obilo žegna za tvoj god, pa nam ga vrni in izlij na nas!cusin kolumna 2019
Ljubi moj sveti Tilen, sploh nisem vedel, da se že dolgo poznava. Ko sem kot otrok hodil z mamo v njeno domačo Besn‘ško faro, sem gledal tebe in tvojo košuto na oltarni sliki, kjer je pisalo: »Sveti Egidij, prosi za nas!« Kako naj bi, ko ne ločim košute od srne, vedel, da si to ti?

ČUŠIN, Gregor. (S svetnikom na TI). Ognjišče, 2020, leto 56, št. 9, str. 122.

sv HelenaLegenda pripoveduje, zgodovina pa se tega ne trudi preveč ne potrditi ne zavreči, da si prav ti odkrila ostanke Jezusovega križa, ko si kot cesarica – mati prvega, tako zvanega “krščanskega cesarja” Konstantina, romala po svetih krajih.
V videnju ti je bilo razodeto, kje je zakopan Jezusov križ in ko so kopali temelje za cerkev, ki bi stala na kraju križanja, so dejansko izkopali ne enega, ampak kar tri križe. Vse tri križe … bi moral reči, saj mi je dobro znana evangeljska zgodba o levem in desnem razbojniku. A ker bi bilo rahlo nespodobno, da bi častili razbojniški križ, četudi se je vsaj desni razbojnik izpričano spreobrnil, se je ‘pravi’ križ moral dodatno izkazati s čudežem, in je tako, kot pripoveduje legenda, ozdravil umirajočo ženo, ki se ga je dotaknila.
Tudi ti, ljuba moja sveta Helena, si v svojem življenju izkusila tri križe.
Če sledimo reku: »Kdor se poroči, se v križe položi!«, izkopljemo tvoj prvi križ.
Menda si bila gostilničarka, ko se je vate zaljubil rimski častnik Konstancij Klor in te vzel za ženo. Ime Helena pomeni svetleča, lesketajoča, in brez dvoma je taka morala biti tudi tvoja zunanja podoba. Hočem reči, ljuba moja sveta Helena, da te ni odlikovala zgolj notranja lepota, ki jo vsekakor gre pripisovati bodoči svetnici, ampak tudi ali predvsem zunanja, da si lahko prevzela Konstancijevo srce. Žal pa le-ta v svoji ljubezni ni bil preveč ‘konstanten’, saj te je, ko se je začel vzpenjati po karierni lestvici, zamenjal za mlajšo. Prilezel pa je visoko … zelo visoko. In ko je bil leta 306 kot cesar zahodnega dela rimskega cesarstva na pragu smrti, je – morda zaradi slabe vesti – za naslednika določil sina, ki ga je imel s teboj: Konstantina.
Sin te je takoj poklical k sebi na dvor, ti zgradil palačo in te obsul s častmi. Kot novopečeni cesar je kristjanom, za razliko od svojih cesarskih predhodnikov, ki so le-te preganjali, dal popolno svobodo, saj je pred pomembno bitko na nebu prebral “Hog signo vinces” – V tem znamenju boš zmagal! – kar se je tudi zgodilo, ko je na vojaške ščite dal naslikati križ, ki ga je videl na nebu. Kljub temu, da tvoj sin zaradi naštetih dejstev velja, kot sem že rekel, za prvega krščanskega cesarja, pa je sam vendarle živel nezgledno in pogansko.
Kot pravi rek: »Z otroki je križ!«, in tako si, ljuba moja sveta Helena, ki si se spreobrnila in dala krstiti, v svojem sinu odkrila svoj drugi križ. In ta križ so za teboj objeli in ga še vedno objemajo premnogi starši vse do današnjih dni, in v današnjih dneh še posebej! Ko otroci, če že ne svetniškemu, pa vsaj krščanskemu, in če žene krščanskemu, pa vsaj dobremu zgledu staršev navkljub, gredo po svoje in lomastijo skozi trnje stranpoti.
A če objameš in si v veri in z ljubeznijo naložiš še tretji, ‘pravi’, torej Kristusov križ, je lažje, in ohranjaš tleče upanje. Konec koncev, se je tudi tvoj sin, ljuba moja sveta Helena, na smrtni postelji vendarle dal krstiti. Kar si verjetno, že iz nebes, pri Bogu izprosila ti.
Zato te, poleg tega da ti želim obilo žegna ob tvojem godu, prosim, da tega žegna izprosiš tudi za nas in naše otroke! Da bomo kot starši skrbni in vztrajni. cusin kolumna 2019Da se ne bomo prehitro zadovoljili zgolj z “nedeljsko vero” naših otrok, ali pa prehitro obupali. Kako drugačna bi utegnila biti zgodovina sveta, ko bi “prvi krščanski cesar” bil tudi ‘pravi’ krščanski cesar?! In kako drugačna bi bila podoba današnjega sveta, ko bi vsi, še posebej pa starši, sledili tvojemu svetlečemu in lesketajočemu zgledu, ljuba moja sveta Helena, in ne objeli zgolj prvih dveh križev, ki jih ‘izkopljemo’ v življenju, ampak tudi in predvsem tretjega. Pravega!

ČUŠIN, Gregor. (S svetnikom na TI). Ognjišče, 2021, leto 57, št. 8, str. 98.

sv rokTi si simpatičen in neproblematičen svetnik in nisem še doživel, da bi zaradi tebe od sramu zardeval kak dušni pastir.
Naj ti pojasnim: Ko romam po slovenskih farah in mi župniki (kaplanov tako ali tako skorajda ni več) sami od sebe ali pa na mojo prošnjo razkažejo cerkev, jih iz zanimanja – in priznam: malo tudi iz žlehtnobe – nadvse rad pobaram o imenih svetnikov, ki se prašijo po oltarjih in oltarnih slikah.
In da bi ti videl! Ha!
Naletiš tudi na take, ki komajda vedo, koga imajo na glavnem oltarju, večina pa se ob naštevanju ‘drugoligaških’ svetnikov s stranskih oltarjev potí in muči, kot moja deca, ko jih vprašam nepravilne glagole.
O, so svetle izjeme, seveda so … Naj pohvalim gospoda, ki še od svojih bodočih birmancev zahteva, da poznajo vse svetnike v domači cerkvi … »Da odrasel kristjan pač mora vedeti, s kom skupaj sedi in moli v cerkvi!« mi je rekel in se popolnoma strinjam. Se pa seveda najde tudi kak posvečen junak, ki omalovažujoče zamahne z roko, “češ, kaj pa je to važno!?!”, da mi vre kri, ko smo pri sveti maši vendar združeni z vsemi vernimi, s tistimi, ki smo še podvrženi času in prostoru, kot tudi s tistimi, ki že uživajo večno veselje … in je lepo ter se spodobi in je pravično, da poznam vse: od Zaveljcinovega Tina do svetega Ingenuina!
No, tebe, ljubi moj sveti Rok, prepozna še tako svežeposvečen in nerazgledan gospodič, kajti pes ti dela družbo na vsaki upodobitvi in te tako jasno in očitno loči od tvojih svetniških kolegov, ki tekajo za gosmi, se podijo z zmaji, se naslanjajo na meče, rožljajo s ključi ali zgolj pahljajo s palmami.
In je seveda malo hecno, ljubi sveti Rok, da te dandanes prepoznajo vsi, ti sam pa si zašel v težave (in v zapor) prav zaradi tega, ker te tvoji someščani niso prepoznali … celo tvoj lastni stric ne! In to potem, ko si požrtvovalno skrbel za kužne bolnike. Ko pa si še sam zbolel, si se – da bi ne bil komu v nadlego – zavlekel v bližnji gozd. In bi tam lahko mirne duše od lakote in bolezni umrl, pa sta te prihajala krepčat božji angel iz nebes in pes z bližnjega gradu.
In je po svoje zanimivo, da te ‘za svojega’ niso še vzeli sodobni pasjeljubci … ki jih je vedno več. In pravzaprav nimam nič proti njim, še manj proti psom … razen seveda, da vse pogosteje srečujem pse, ki so neprimerno bolje vzgojeni, kot njihovi gospodarji ali gospodarice, ki bi bili v večini primerov potrebni kake dresure.
cusin kolumna 2019To, da nisi zavetnik pasjeljubcev, me torej čudi. Še bolj pa me čudi in tudi zabava, da si zavetnik tako zdravnikov kot grobarjev … in se tvojemu patronatu tako ali drugače ne izogne nihče. Še pes ne.
Še to … tako na tiho in med nama: dolga leta sem bival v ‘tvoji fari’, vendar tebi posvečene cerkve nisem videl od znotraj. Pa ne zato, ker bi bil jaz tako površen vernik, da bi ne hodil k maši, temveč ker se je maševalo v prizidani garažni hiši. Bog se nas usmili!
Ljubi moj sveti Rok. Kugo smo menda odpravili iz naših krajev, a je vse sorte še hujših reči, pred katerimi je prav in bi bilo dobro, da nas obraniš.
Obilo žegna za tvoj god. Pa nam ga vrni in izlij na nas.

ČUŠIN, Gregor. (S svetnikom na TI). Ognjišče, 2019, leto 55, št. 8, str. 114.

Marija VnebovzetaPoletje je čas, ko se najbolj posvečamo svojemu telesu. Že v pripravah na poletne mesece mnogi začnejo s pospešeno telovadbo, s posebnimi dietami in še s čim, zgolj zato, da bo njihovo telo v kopalkah primerno in lepo. Pa tudi poletni modni trendi, ki zaradi vročine zapovedujejo bolj razkrivanje kot pokrivanje nas tako, hočeš-nočeš, prisilijo v intenzivnejše ukvarjanje s telesom, vse od že omenjene telovadbe pa do solarijev in raznoraznih krem in kremic za lepšo polt.
Pa da ne bom ostal le pri modi in lepoti, že samo zdravje ali zgolj uživanje v športu ljudi ‘sili’ v plezanje, na treking, na kolo, na rolerje, v bazene, v čolne, v morske globine in zemljepisne širine in daljine … Skratka: Vse za telo!
Seveda je v ozadju vsega tega (ali pa morda celo v ospredju) skrb za duha. »Mens sana in corpore sano« je eden od najbolj citiranih latinskih pregovorov. In sodobni človek, ki zelo rad išče vrline v poganskem, je omenjeni citat dobesedno iztrgal iz konteksta in si ga navezal na prapor, s katerim zdaj veselo maha na čelu raznoraznih parad. Popolni citat je: »Orandum est ut sit mens sana in corpore sano«, kar pomeni “Upajmo, da je v zdravem telesu tudi zdrav duh.” Zveni precej drugače, kajne?!
Pa nikar ne misli, sveta Marija mati Božja, da zgolj bentim in obiram kislo grozdje. Toliko me je, da sem prepričan, da še z nebes lahko zapaziš mojo “zemljepisno širino”, in tako veš, da nisem kakšen strasten pristaš aktivnega športa.
Zapažam pa, da pretirano ukvarjanje zgolj s telesom, kaj hitro pripelje do telesnosti, celo do mesenosti. Naše telo pa je vendarle, kot je zapisal sveti Pavel, tempelj Božjega Duha! (1 Kor 3,16) In tako se, malo za šalo, lahko pohvalim, da s svojo ‘kilažo’ Svetemu Duhu zidam kar lepo katedralo! Baziliko s stranskimi ladjami in veliko kupolo.
Cerkev pa nam v svoji nezmotljivi modrosti, sredi vročih poletnih dni, sredi Velikega srpana ponuja velik svetek: Veliki šmaren! Tvoje vnebovzetje, ljuba sveta Mati Božja! Svetek, ki ima svoje korenine menda že v petem stoletju, kot versko resnico pa ga je razglasil Pij XII leta 1950! Svetek, ki nam prav tako spregovori o telesu. O telesu, ki je nosilo Božjega Sina! O telesu, ki ni doživelo trohnenja! O telesu, ki je bilo vzeto v nebo! Kar mi govori in me nagovarja, da je tudi moje telo sveto in ustvarjeno za nebesa!
Veliki šmaren je svetek, ki ga mnogi ne morejo sprejeti. Bog pa se ne meni ne za meje telesa ne za meje razuma, a daleč od tega, da bi bil zato breztelesen ali brezumen. 
cusin kolumna 2019Zdravo telo še ni pogoj za zdravega duha. Zdrav duh oziroma Sveti Duh, pa je pogoj za zdravo življenje, pa če mu v domovanje ponujaš malo kapelico, ali pa veliko baziliko!
Ljuba sveta Mati Božja. Obilo žegna ob spominu na tvoje ‘zaspanje’. Pomagaj nam, da ne bomo preveč zaspani, kar se telesa in duha tiče.

G. Čušin. (S svetnikom na TI), v: Ognjišče 8 (2022), 98.

Zajemi vsak dan

Če bi danes prišel med nas? / Ne! Pomota! / Danes prišel si med nas: / Družini prinašaš vstajenje.

(Pavle Jakop)
Sreda, 28. September 2022
Na vrh