Ko brskam po spominu, moram reči, da sem se v življenju od vseh ženskih imen, največkrat srečal prav s tvojim. No, srečeval sem se seveda z damami, ki so nosile tvoje ime. In priznati moram, da so bile (in so kakopak še) vse po vrsti nadvse zanimive osebe. Posebne. Ne vse in ne vedno zgolj v prijaznem pomenu te besede. A prav za nobeno od njih bi ne mogel reči, da je bila navadna in povprečna ali da je bila navadna in povprečna njena življenjska zgodba, saj sicer bi mi ne ostale v spominu.
In že bežen pogled na moj telefonski imenik izda, da sem z veliko večino teh Barbar še vedno v stiku. Vsaj v toliko bežnem, kot je bežen pogled. Nekaterim od njih pa lahko – kar si štejem v čast – rečem celo: prijateljice.
Navadna in povprečna pa vsekakor nisi bila ti, moja ljuba in sveta prijateljica.
Zaradi tvoje izredne lepote te je oče zaprl v stolp. Zveni malo pravljično … in prav res ob tem podatku človek nehote pomisli na pravljico o Motovilki … ali Zlatolaski … odvisno katero knjigo človek vzame v roke. Saj tudi pravljice niso nedotakljive in so podvržene popravkom, različnim pogledom in interpretacijam: tudi Motovilka, ki je ime seveda dobila po motovilcu, ima dolge zlate lase, s pomočjo katerih se da splezati v njen stolp brez vrat, a jasno je, da bo dekle, ki se imenuje Zlatolaska hitreje privabila kakšnega princa ali celo več njih.
Ne le zaradi takih ‘princev’, še veliko bolj zaradi Nebeškega Princa, ki je trkal na tvoje srce, te je oče zaprl v stolp, ki je sicer imel vrata, a premogel le dvoje oken. Ti pa si, ljuba moja sveta Barbara, ukazala napraviti še tretje okno, da bi “skozi tri okna k tebi prihajala milost Troedinega Boga”! Oče je ravnal še huje kot čarovnica v pravljici o zlatolasi Motovilki. Ker si zavrnila poroko s poganskim princem in ker se nisi hotela odreči Nebeškemu, te je oče dal zapreti, mučiti, na koncu pa ti je sam lastnoročno odsekal glavo. In kot je zapisano, ga je takoj zatem nato ubila strela z neba. Kot v pravljici, bi lahko rekli.
A življenje je včasih bolj pravljično kot izmišljene zgodbe. In ko rečem ‘pravljično’, seveda mislim kruto.
Ob omembi tvojega imena, ljuba moja sveta Barbara, v naši deželi zatrepeče srce vsakemu, ki ga ima, kajti po tebi je imenovan tudi, zdaj že znameniti, predvsem pa žalostni ‘Barbarin rov’. Nič kriva, si kot zavetnica rudarjev, postala vratarica ene najbolj pretresljivih zgodb v naši zgodovini, za katero bi si najrajši želeli, da bi bila pravljica, pa je žal vse res.
“Za desetimi gorami in desetimi vodami …” dostikrat slišimo v pravljicah, nekdo pa si je mislil: “Za desetimi zidovi …”. Pravzaprav je za vsak primer postavil še enajsti zid … da bi ostalo na vekomaj skrito. Zgodovina ni pravljica, pa čeprav nekateri diplomirani in doktorirani zgodovinarji pripovedujejo pravljice. Nam pa pravljice dostikrat izpričujejo zgodovinsko dejstvo: da pravica zmaga. Da resnice ne zaustavi ne stolp ne zid, ne kamen ne prst. Resnica vedno najde pot do življenja.
Ljuba moja sveta Barbara! Pomagaj nam, da bomo zvesto sledili Njemu, ki je Pot, Resnica in Življenje! Obilo žegna za tvoj god, pa nam ga vrni in izlij na nas!

ČUŠIN, Gregor. (S svetnikom na TI). Ognjišče, 2019, leto 55, št. 12, str. 106.

Nisi edina svetnica v nebesih s tem imenom in naše Katarine, Katre, Katice in Katke imajo kar pester izbor. A ko prebiram legendo o tvojem mučeništvu, se mi zdi, da si ‘šimel’, po katerem Bog ustvarja ‘gajstne babe’ … ali kot jim tako pogovorno rečemo: Katre.
Kar pobrskajte po slovenskem slovstvu: kar je pridnih in pobožnih deklic, so Marije, kar je mičnih in predrznih, so Urške, kar pa je možačastih in klepetavih so pa vse po vrsti Katre!
Legenda, ki so jo v naše kraje prinesli križarji, pripoveduje, da si bila kraljevega rodu. Da si se uprla poganskemu cesarju, ki je ukazal darovati malikom. Ker ti sam ni bil kos, je poklical filozofe in govornike, da bi te prepričali in spreobrnili. A z jezikom, ki ga – če ne od rajskega vrta, pa vsaj od tebe dalje – znajo vrteti tebi podobne ‘Katre’, si učenjake dala v koš in ti njih prepričala in spreobrnila!
Cesar ni odnehal. Vrgel te je v ječo, brez jedače in pijače … A kaj je to, za eno tako ‘Katro’?! Če kaj, znate za zaprtimi vrati kuhati mulo in jesti kot ptiček. In mimogrede: tebi je skozi rešetke hrano nosil ptiček – golobček!
Nato te je cesar obsodil na smrt s kolesi. Piše sicer, da so bili na kolesih nekakšni ostri noži, ki naj bi te razrezali, a ostanimo pri kolesarjenju. Vidim kar dosti zakonskih mož, ki skušajo svoje ‘Katre’ utišati in ukrotiti tako, da jih posadijo na bicikl. Verjetno si mislijo, da če bodo ženo spravili ob sapo, da bodo prišli do besede. Pa še nisem videl zmagovalca. Možaki potem v upanju na uspeh presedlajo na plezanje, na tek, pa tek na smučeh, pink-ponk, tenis … in kar je še teh ‘dualnih’ športov … a vse, kar dosežejo, je zdravje in kondicija! Žene pa klepečejo in živijo dlje in dalje!
In tudi ti, moja ljuba sveta Katarina, si preživela.
“Če ne gre zlepa, gre pa zgrda!” si je verjetno mislil cesar, ko ti je nato dal odsekati glavo. A namesto krvi je iz presekanega vratu brizgnilo mleko. Prileteli so angeli in tvoje truplo (legenda ne pove ali z glavo ali brez) odnesli na Sinaj, kjer še danes stoji znamenit samostan, iz tvojega groba pa naj bi kar nekaj časa tekla mleko in olje. In se potemtakem ne gre čuditi, da so te neobičajne ‘Katre’ običajno izvrstne kuharice … in zato z njimi radi potrpimo. Vsaj kar nas je ješčih in sladkosnednih! Kaj pa je par kozjih molitvic v primerjavi s telečjo obaro ali potico?!
Ljuba moja sveta Katarina Aleksandrijska! Redno si omenjena v naših družinskih litanijah, saj si zavetnica učencev in študentov. Pa tudi deklet, zakonskih žena in učiteljev, ter vseh poklicev, ki imajo opraviti s kolesi in noži.
Si priprošnjica proti bolečinam v jeziku in za srečno zadnjo uro … in če zaradi drugega ne, se ti zaradi slednjih dveh ‘patronatov’ iskreno priporočam!
+++
Obilo žegna za tvoj god. Pa nam ga vrni in izlij na nas.

ČUŠIN, Gregor. (S svetnikom na TI). Ognjišče, 2019, leto 55, št. 11, str. 114.

Čeprav ne v ožjem ne širšem sorodstvu naša družina v času mojega otroštva ni premogla nobenega Klemena, je bilo to ime mnogokrat izgovorjeno in slišano v naši hiši.
Če sem natančen, ni šlo za katerokoli, ampak prav za tvoje ime, ljubi moj sveti Klemen. Moj oče se je namreč na vso moč trudil, da bi dokazal tezo, da cerkvice posvečene tebi, ki so posejane po naših krajih, označujejo pot, po kateri sta v devetem stoletju sveta brata Ciril in Metod potovala v Rim in s seboj nosila tvoje relikvije.
Zdaj, ko sem sam že “atovih” let, je ata že kar nekaj let v nebeškem kraljestvu, kjer je pri tebi in pri svetih slovanskih apostolih lahko preveril verodostojnost svoje teze, tvoje ime še ni pozabljeno, saj se naša družina že več kot četrt stoletja ponaša s Klemenom – in naj nečaku ob tej priliki zaželim vse najboljše ob godu, ti pa mu kot nebeški patron izprosi obilo žegna.
‘Teza’ o tvojih cerkvicah me kot otroka ni prav nič zanimala, zdaj pa očetu lahko samo pritrdim. Ne le zaradi na zemljevidu logično začrtane poti, ne le zaradi imen in priimkov, ki so izpeljani iz tvojega imena in so med Slovenci posejani še bolj na gosto, kot tvoje cerkve, pač pa predvsem zato, ker v zrelih letih spoznavam, da oče nikoli ni govoril tja v en dan, predvsem pa mi ni nikoli lagal.
Ljubi moj sveti Klemen! “Rimski” nisi zato, ker je po dolgi poti iz Vzhoda na Zahod tvoje telo našlo zadnji počitek v Rimu, temveč ker si bil kot Klemen Prvi, tretji naslednik apostola Petra na sedežu rimskega škofa. Četrti papež, torej.
Pa bo kdo vprašal, kako si se potem znašel tako daleč na Vzhodu.
A táko in takó naivno vprašanje lahko postavi samo kdo, ki se spreneveda in tudi danes trdi, da kristjani nismo preganjani. Res je, da nam, ki po Božji milosti živimo na tem, zaenkrat še, kolikor toliko mirnem koščku sveta, ni tako hudo, da bi se bali in trepetali za življenja, kot se to na žalost dogaja našim sestram in bratom po svetu, čeprav kljub “verski svobodi”, ki smo je bojda deležni, ne moremo več na glas povedati kaj mislimo in kaj verujemo, ne da bi se ne našel kdo, ki bi bil užaljen in nas pošiljal v … srednji vek, če se milo izrazim.
Pa da ne bom zašel v dnevno in vsakdanjo politiko: bil si preganjan in izgnan v mesto Herson na današnjem polotoku Krim. Tam si delal v kamnolomu in skupaj s sotrpini trpel strahotno žejo. V molitvi si prosil Boga za pomoč, in On ti je – kot nekdaj Mojzesu v puščavi – dal vodo iz skale. Potoček je odžejal in spreobrnil mnoge, razjezil pa pogane, ki so te držali v ujetništvu, zato so te z ladjo odpeljali na odprto morje, ti okrog vratu privezali sidro in te vrgli v morje. Kot pripoveduje legenda, je Bog – kot v Mojzesovih časih – razdelil morje, da so verni suhih nog prišli do kraja tvoje utopitve, kjer jih je pričakala marmornata cerkvica, v njej kamnita krsta in ob njej sidro.
Morje se je poslej vsako leto ob obletnici tvoje smrti umaknilo za sedem dni, vse dokler nista prišla Ciril in Metod.
In medtem, ko je tvoja duša že davno počivala v Obljubljeni Večni deželi, je tvoje telo, kot rečeno, potovalo nazaj v Rim, in po poti za seboj ‘puščalo’ cerkvice, kot je bila tista, ki je zrasla na dnu morja.
Ljubi moj sveti Klemen Rimski. Pomagaj nam, da bomo znali krotko in milo sprejemati vsa mala vsakodnevna preganjanja. In da nas ne utopijo sovražni valovi.
Obilo žegna za tvoj god. Pa nam ga vrni in milostno, kot vodo iz skale, izlij na nas.

ČUŠIN, Gregor. (S svetnikom na TI). Ognjišče, 2021, leto 57, št. 11, str. 99.

Tole pismo je na nek hecen način na moč podobno pismom, ki sem jih, osemnajstletnik, pisal na začetku in na koncu služenja vojaškega roka. ‘Služenje’ je potekalo še v nekdanji, zdaj seveda že rajnki državi, ki pa jo boste, kljub temu, da je ‘rajnka’, zaman iskali v svojih svetih vrstah. Tudi če bi se iskanja lotili jutri, na vernih duš dan, boste razočarani, saj močno, močno dvomim, da se ji je uspelo usesti vsaj na zadnjo stopničko v vicah. Bolj verjetno jo boste, če jo že boste iskali, našli še nižje, kamor pa dvomim, da vas mika iti. In je čudno, da se nekaterim, ki so doživeli in preživeli čare ‘nekdanje skupne’, še vedno tako kolca po njej, in bi jo najraje priklicali nazaj. Se bojim, da jo bodo žal našli, ko bodo tudi sami že rajni.
No, pa nazaj k pismu. Takale pisma: “Ljubi vsi moji!” sem pisal na začetku vojske, ko se nisem imel časa niti pošteno naspati, kaj šele, da bi lahko pisaril pisma vsem stricem in tetam in seveda članom še ožje družine, ki so me v ljubeči skrbi dnevno zasipavali s pozdravi. In sem zato pisal na en naslov, za vse moje ‘ljube’, pa so si moje pozdrave že raznesli naokrog, vsak na svoj dom. In da bom do konca pošten: ne da nisem imel časa za pisanje … zaradi vseh vežb in torture sem bil preutrujen, da bi v roki sploh lahko držal kako pisalo, in sem vsak prosti trenutek izkoristil vsaj za nepošten dremež, če že za pošten spanec ni zneslo.
Ob koncu vojnega roka pa sem kot ‘star vojak’ le še lenobno odšteval dneve, se ne le ponoči, ampak tudi preko dneva pošteno trudil za poštenje spanja, odpisal osebno le, če je iz kuverte poleg črk padlo še kaj drugega, sicer pa je veljalo: “Ljubi vsi moji!”, pa si raznosite pozdrave naokrog, če se vam da!
In naj se, ne vam, ljubi moji vsi sveti, ne vam, vsi ljubi moji bralci, ne zdi čudno in nenavadno, da sem se spomnil služenja vojske. Je več razlogov.
Prvi je seveda ta, da sem – rahlo razvajeni najstnik – ob trku z “obuko” in “nemilosrdnim neprijateljem”, ki je na nas “vrebao sa svih strana”, trpel tako zelo, da sem klical na pomoč vse svetnike.
Drugi je ta, da vas, ljubi moji vsi sveti, na pomoč kličejo mnogi, ki se znajdejo v vrtincu vojská in vojne.
Tretji razlog je ta, da skupaj z angeli tvorite nepregledno množico, ki ji dostikrat rečemo tudi: nebeška vojska.
Ko sem kot vojak nabral zadosti kondicije, da sem lahko premagoval vsakodnevno utrujenost, sem odpisoval stricem in tetam in seveda članom še ožje družine. Pametnejšega dela pa tako ali tako ni bilo. Pa sem lahko vsakemu napisal kaj osebnega in posebnega glede na bližino in razdaljo, ki sva jo sicer imela v neuformiranem življenju.
In bi bilo seveda prav, da sem tudi z vami, ljubi moji vsi sveti, malo bolj neformalen … da premagam razdaljo in stopim skupaj z vami v Božjo bližino. Pametnejšega dela tako ali tako nimam. Pomembnejšega pa prav gotovo ne.
Ljubi moji sveti nebeščani. Obilo žegna ob vašem godu. Pa nam ga vrnite in priporočeno pošljite na naše naslove.v
Ps – še slovar za nepoučene
“obuka” – vaje za vojaško usposabljanje
“nemilosrdni neprijatelj” – neusmiljeni sovražnik, ki je v naši nekdanji rajnki državi “vrebao sa svih strana” – prežal na nas od vsepovsod

ČUŠIN, Gregor. (S svetnikom na TI). Ognjišče, 2020, leto 56, št. 11, str. 114.

Slovenija je majhna deželica … in moraš dobro paziti, kaj o kom rečeš, saj se hitro lahko izkaže, da pljuvaš v lastno skledo. Hočem reči… tako majhni smo in tako malo nas je, da smo si med seboj vsi v sorodu. Le par kolen nazaj … par komolcev med rebra … in že naletiš na bratranca!
Tudi Sveta dežela je majhna … čemur se ne gre čuditi … Svetost je kot borovnice: včasih je bilo te robe neizmerno več, danes jo težko nabereš kje za liter, dva … pa še na kolena moraš, če hočeš priti do nje!
No, vseeno pa je začudujoče in verjetno ne čisto brez pomena, da je bilo pol apostolskega zbora med seboj požlahtanega.
Evangelist Janez in njegov brat Jakob starejši sta bila sinova Salome in Zebedeja, ki je bil menda brat svetega Jožefa, Jezusovega rejnika in tuzemskega očeta … Jožefov brat pa je bil prav tako tudi Alfej, čigar sinova sta vidva, Simon in Tadej. Vajina mama Marija pa je bila tudi nekaj v žlahti z Božjo materjo … potem pa je tu še Jakob mlajši, za katerega ne znam razbrati, ali je bil vajin brat ali bratranec po kaki drugi liniji. Nekje piše, da sta bila tudi vidva zgolj bratranca … Potem se zaplete še, ker se je apostol Peter včasih tudi imenoval Simon, med apostoli pa je bil še en Juda, namreč: Iškarjot … Hkrati pa je vse skupaj na trhlih nogah, ker je Jezus resda bil Marijin sin, z Jožefom pa analiza krvi ne bi prinesla želenih rezultatov … tako da: žlahta raztrgana plahta!
A trhle noge gor ali dol: cerkveno podjetje, ki ste ga pred dva tisoč leti zastavili, še kar drži vkup, pa čeprav se hudič s peklenskimi in človeškimi pomočniki vztrajno trudi, da bi ga razbil … a razbil si je do sedaj le svoje peklenske zobe. Je pa treba priznati, da hudiču protez ne zmanjka, pa čeprav je obisk pri zobozdravniku drag kot hudič.
Tako kot vajini rojstni podatki, so nezanesljivi tudi podatki o vajini smrti. Nekje velja, da je bil Simon jeruzalemski škof, ki je mučeniško umrl med preganjanjem kristjanov za časa cesarja Trajana … drugje pa trdijo, da sta oba skupaj oznanjala evangelij na Vzhodu in mučeniško smrt pretrpela na isti dan. Simona so menda kar prežagali … in ga zato kot svojega zavetnika častijo drvarji, Juda pa so pobili s koli in ga upodabljajo s kijem v roki. Če se te loti množica s koli, ti ostane le malo upanja … in morda si zato, ljubi Juda Tadej, priprošnjik za brezupne primere.
In ker nas je takih brezupnih primerov kar nekaj, si zavetnik vsaj polovici sveta!
***
Ljuba moja sveta brata ali bratranca! Obilo žegna ob vajinem godu. Pa nam ga vrnita in izlijta na nas, Slovence … za katere je znano, da je žlahta plahta, ki jo zelo radi trgamo!

G. Čušin, S svetnikom na TI, v: Ognjišče, 10 (2019), 114.

Kar lep kup vprašanj se mi je nabralo v vseh teh letih, kar te poznam.
Bil si eden prvih svetnikov, ki je vstopil v moj otroški svet, morda celo prvi, če odštejem svetega Miklavža, a moram hkrati tudi priznati, da si se mi ‘razodel’ na – reciva temu – romantičen način, saj sem te spoznal preko knjige francoskega pisca Abela Moreauoja Frančišek je zapustil raj, ki jo iz srca priporočam v branje. Vsem. Še posebej pa frančiškanom, minoritom in kapucinom. In duhovnikom. Posebej župnikom, saj je za ‘profesorske duhovnike’ preveč preprosta, da bi jo razumeli. In očetom in mamam. In otrokom. Vsem, kot sem rekel.
Tvoja življenjska zgodba navdihuje in navdušuje vse po vrsti: verne in neverne, celo brezverce, predvsem pa iskalce … Kajti iskalec si bil tudi ti.
Pa me zanima, kaj si misliš o številnih redovih, ki so nastali iz tvojega ‘nereda’? Meni se zdi, kot da je vsak, ki je zagrizel v tvoj kos kruha, tudi sam hotel postreči ljudem s čim takim, in je po spominu sestavljal recept … in so se napekle žemljice in rogljiči, pogače in kolači, celo večnadstropne torte, z raznoraznimi prelivi in okraski … da dostikrat od tvojega kruha ni več ne duha ne sluha, predvsem pa ne Duha?
Povej, kaj si misliš o mogočnih samostanih, z marmornatimi stopnicami in pozlačenimi ograjami, o garsonjericah in vzmetnicah z dvojnim vzmetenjem in spominsko peno, ti, ki si spal na golih tleh?
Kaj si misliš o veličastni večnadstropni cerkvi, ki so ti jo sezidali nad glavo, ti, ki si se slekel do golega, ko je svoj obisk napovedala Sestra Smrt? Kot si se gol poslovil tudi od svojega očeta, ko si se napotil po poti iskanja Tistega, ki si ga pravzaprav že našel. In ki je našel tebe. In se mi, mimogrede, zdi strašno zabavno, da so te za svojega zavetnika in patrona vzeli krojači, tkalci in trgovci s platnom … ko si vendar vse sešito in stkano zmetal skozi okno in razdal. In razburil svojega očeta.
Povej, bi bil danes, ko bi bil “spet zapustil raj”, raje pater ali frater?
Povej, si si mislil, ko si v Grecciu k jaslim privezoval oslička, da bo čez stoletja to postal tak biznis in tekmovanje?
O, še kar nekaj vprašanj je, ki bi ti jih rad zastavil, pa ne upam takole javno … da me ne bi za ušesa vlekli in po zobeh vlačili tvoji profesionalni sledilci … In tudi na ta, ki sem se ti jih upal javno zastaviti, pravzaprav poznam odgovor. Prebral sem ti ga v očeh na portretu, ki ga je naslikal in mi ga podaril moj oče … Saj ga poznaš? Prepričan sem, da se je predrenjal skozi nebeško množico do tebe in ti zastavil katero od vprašanj s katerimi te utrujam v temle pisanju. Omenjeni potret visi na steni v naši jedilnici, tako da, če morda ne veš, paziš na vsak moj grižljaj. In sam vem, čeprav ti ne šteješ, da je teh grižljajev malce preveč za mojo višino …

A če dobro opazuješ, moraš vseeno priznati, da imam raje kruh kot torto!
Ljubi moj sveti Frančišek Asiški. Obilo žegna za tvoj god. Pa nam ga vrni in izlij na nas!

ČUŠIN, Gregor. (S svetnikom na TI). Ognjišče, 2020, leto 56, št. 10, str. 114.

Ljuba sveta Terezija Deteta Jezusa,
ali kot ti, kot še mnogi drugi,
najraje rečem: moja Terezika!
Vem, da tega nisi nikoli načrtovala, še manj želela, a si prava “zvezdnica” med svetniki. Popularna in slavna. Praktično je ni cerkve, ki bi ne imela tvojega kipa ali slike, s katere gledaš vedno nasmejana, s preprostim, včasih že kar nekoliko navihanim otroškim pogledom in z naročjem polnim rož.
Ljudem, kot podobica, padaš iz žepov in iz denarnic, kot padajo po tvoji priprošnji na zemljo nebeške rože – neštete milosti, ki jih ljudem izprosiš pri svojem nebeškem Ženinu.
Zapisala si, da za večno slavo ni treba izvrševati velikih, junaških del in da Jezusu ugaja le duša, ki se ponižno prikriva očem sveta. In čeprav si se skrila in se zaprla za visoke samostanske zidove, si pridobila, ne le večno nebeško slavo, po kateri si tako hrepenela, ampak tudi zemeljsko. In si znana, slavna in popularna, saj se – kot je zapisno v evangelijih – “mesto na gori ne more skriti!”
S petnajstimi leti si vstopila v karmeličanski samostan, kamor si sledila klicu Jezusa, svojega Nebeškega Ženina. Nihče od nas, navadnih smrtnikov, čisto točno ne ve, kaj se godi za debelimi in visokimi samostanskimi zidovi, kamor ne sme stopiti neposvečena noga, vsi pa si po malem in vsak po svoje predstavljamo življenje v klavzuri.
Običajno si ga slikamo nam nevzdržno: le molitev, delo, post in pokora. Kdor pa je zbral pogum za obisk in mu je bilo dano, da je – resda skozi mrežo – vsaj pokukal na “ono stran”, je lahko videl nasmejane obraze, ki so vanj zrli s preprostim, kar nekoliko navihanim otroškim pogledom, nadvse podobnim tistemu s tvojih slik in kipov, in je lahko spoznal, da je onstran mreže verjetno več pravega življenja kot tostran.
In ti si res polno živela: Slikala si, pisala pesmi in po ukazu celo napisala knjigo, v kateri si opisala svojo življenjsko zgodbo in ki je postala bestseller. Če se ne bi zaprla v samostan, bi bila češčena, slavna in bogata … Ups. Oprosti, ljuba moja Terezika. Saj si: čaščena in slavna! In od svojega bogastva, daješ še nam!
Na spletu je tudi ogromno tvojih fotografij, pa vendar zelo redko naletim na tiste, kjer si oblečena v kostum Ivane Orleanske. In ne, ni bila maškarada, ampak teater. In mi godi, jasno, ker sem tudi sam igralec in kdaj pa kdaj napišem kako igrico in jo odigram. Ti si jih spisala menda kar osem in jih skupaj s sestrami odigrala. Komu? Sebi v zabavo in Bogu v čast. Vidiš, to je teater, ki mi dopade.
Med igricami, pod katere sem se podpisal, je ena, ki si jo težko lastim, saj je le prepis iz tvoje knjige. “Mala pot” sem ji dal naslov. Skupaj pa sem jo spravil in prijateljica jo je igrala, v zahvalo za tvoje posredovanje, ko je zbolela moja ‘cvetka’ – moja žena. In ta “Mala pot” me je pripeljala za zidove, do mreže, skozi katero mi je bilo dano pokukati v obraze, ki me odsihmal spremljajo na vseh mojih poteh. In sem ti neskončno hvaležen tudi za to posredovanje.
Pri štiriindvajsetih si – kako značilno za velike umetnike – umrla zaradi jetike. In če kdo še ne verjame, da si življenje zajemala z neprimerno večjo žlico, kot – ne vem – Rolling Stonesi, če komu še ni jasno, da si odkrila pokrajine, o katerih se Marcu Polu in Kolumbu še sanjalo ni, in če kdo še ne ve, da veš o ženskosti – o devištvu in materinstvu – več kot celotno Mesto žensk skupaj, naj bere Povest duše. Tvoj bestseller. Ki je res: da best. Najboljši. Ljubezenska zgodba med teboj in tvojim Ženinom.
Ljuba sveta Terezija Deteta Jezusa, moja Terezika. Obilo žegna za tvoj god, pa nam ga vrni in skupaj s svojimi rožicami usuj na nas.

ČUŠIN, Gregor. (S svetnikom na TI). Ognjišče, 2021, leto 57, št. 10, str. 98.

Bila sta brata. In to složna brata. Združena v življenju in združena v smrti.
Zato ni čudno, da je verno ljudstvo krške fare, ki sta ji patrona in zavetnika, združila tudi vajini imeni, in vaju menda tako kličejo kar za “Kozmijana”!
In mene ta vajin vzdevek potegne v višave: v kozmos med kozmonavte. Ne le zato, ker je Cerkev, ki ji pripadam katoliška, torej vesoljna, temveč tudi zato, ker smo verujoči svojevrstni vesoljci, saj – po Jezusovih besedah – nismo od tega sveta (glej Jn 15,19). Živimo sicer v in na tem svetu, a smo po krstu in zaradi krsta z eno nogo že v nebesih. Prav v tistih nebesih, ki jih kozmonavti nekdanje Sovjetske zveze, ki je ljudem obljubljala nebesa na zemlji, niso našli med svojimi številnimi poleti v vesolje.
Lepa, stara slovenska beseda za vesolje je vsemirje, ki – se mi zdi – je v bistvu ne le vesoljno katoliška, ampak predvsem krščanska, saj govori o miru, ki ga ta svet ne more dati (glej Jn 14, 27). Res pa je, da mi spletni slovar Fran, pri katerem sodeluje edini Kozma, ki ga poleg tebe, ljubi moj sveti Kozma, sploh poznam – in gospoda Ahačiča na tem mestu pozdravljam in se mu zahvaljujem za ves trud, ki vlaga v to, da bi Slovenci prav, lepše in tudi pametneje govorili – pove, da se ta beseda uporablja bolj knjižno kot pogovorno. Ljudje pa menda vse manj beremo, in je te sorte tudi Damijan, ki ga imam med potomstvom, in te prosim, ljubi moj sveti Damijan, da vržeš svoje oko kdaj pa kdaj čez njegova pota. Jaz jim le s težavo sledim.
Vidva, ljuba moja sveta Kozmijana, sta bila bojda zdravnika. In tudi te imamo navadni smrtniki – poleg svetnikov seveda – za vesoljce.
Tudi zdravniki se naokrog sprehajajo v snežno belih oblačilih, kot ste menda oblečeni svetniki v nebesih. Vi ste svoja oblačila sicer oprali v Jagnjetovi krvi (glej Raz 7, 14), za zdravniške halje pa poskrbijo pralni prašek in čistilnica.
Tudi na zdravnike se, kot na vas, svetnike, obračamo, ko smo v stiski, ko boli, in tudi od njih, kot od vas, pričakujemo takojšnjo pomoč. In je zamera, če te ni. Če še vedno boli.
Ne vem kakšne sorte napisi so na znamenitih nebeških vratih za katerimi ‘kofetkate’ svetniki, a se mi zdi, da se ne morejo dosti razlikovati od tistih, ki jih lahko berem na vratih ordinacij: “Ne trkajte! Vstopajte samo na poziv! Vstopajte posamič!”
In se mi zdi – rahlo pa se tudi bojim – da bodo zdaj, ko je papež Frančišek spisal svoje apostolsko pismo o bogoslužju v Cerkvi, ki ji z veseljem in po krstu pripadam, zdravnike kar po vrsti razglasili za svetnike, saj se jim bodo ordinacije napolnile z latinščine željnim in žejnim vernim ljudstvom, ki bo tja poromalo po diagnozo.
Res me zanima ali Nebeški Oče govori in sliši vse jezike, ali pa mu je vzdihe vernega in grešnega ljudstva treba prevajati v latinščino. Morda pa v nebesih nimate zgolj svojega jezika, ampak tudi svojo pisavo, podobno kot jo imajo zdravniki in ki jo znajo prebrati samo lekarnarji.
Ljuba moja sveta Kozma in Damijan. Vidva sta zaradi svoje vere pretrpela raznovrstno mučenje kot piše: nadeli so vama verige, vaju vrgli v morje, dali na grmado, pribili na križ, posuli s kamenjem in na koncu obglavili. Tudi z našimi zdravniki smo, vsaj v preteklem – covidnem in cepilnem letu – , ravnali podobno. Seveda v prenesenem pomenu besed, a ne dvomim, da je prav tako bolelo.
Ljuba moja sveta Kozmijana. Obilo žegna ob vajinem godu. Pa ga razlijta na nas, da se bomo zavedali, da je edini pravi zdravnik Bog, a da je najpoprej treba prositi za zdravo pamet.

ČUŠIN, Gregor. (S svetnikom na TI). Ognjišče, 2021, leto 57, št. 9, str. 98.