No, je pa že treba reči, da je tole pismo bolj nenavadne sorte, saj le redko pišeš nekomu, s katerim se vsak dan pogovarjaš. Čeprav včasih prav za te najbližje zmanjka besed in moram kar priznati, da sva si tudi z ženo dopisovala. In pri tem nimam v mislih pisem, ki sva si jih še neporočena in zaljubljena pisarila in zdaj čakajo v veliki škatli, da naju – stara in upokojena – zagrabi nostalgija in jih bova šla prebirat ali pa bodo to storili otroci po najini smrti, temveč mislim na tistih nekaj pisem, ki zdaj ležijo na posebnem mestu v predalu, enega pa ima žena celo v denarnici in torej neprestano s seboj. To so pisma, ki sva si jih pisala, ko sva kot mož in žena zatrmarila do te mere, da se nisva več znala in zmogla pogovarjati. Molk je zlato pravi pregovor, in bi midva potemtakem dotična pisma morala zapisati z zlatimi črkami. A ni vse zlato, kar se sveti, niti molk včasih ne!
Pa kam sem zašel?!
Ljubi moj Jezus, moj Vstali Zveličar! Čeprav o Tebi berem v Svetem Pismu, nam sam nisi zapustil nobenega pisma, ne stavka ne črke, razen seveda znamenitega ‘pisanja po tleh’ po še bolj znamenitih besedah: »Kdor izmed vas je brez greha, naj prvi vrže kamen!«, a se še danes ne ve, kaj je tam v pesku pisalo … Vemo le, da noben kamen ni priletel! Takrat. Skozi zgodovino pa se ljudje nismo kaj dosti menili za tvoje navodilo in so kamni frčali kot toča na nevihtni dan.
Je pa pomembno, da je ‘odfrčal’ en drug kamen, da je bil odvaljen: kamen s tvojega groba. In kar je – se mi zdi – pomembno: ta kamen ni bil odvaljen zate (kot da bi te lahko zadržal!), temveč za nas! Da lahko vidimo, da je grob prazen! Da tebe ni v grobu! Da zaman iščemo Živega med mrtvimi! Da Smrt ni, nikakor ni, zmagovalka v tem prečudnem dvoboju! Da doumemo, da Ti nisi šel iz groba, temveč preko groba! V Življenje! Kamor želiš, da ti – preko groba – sledimo.
Prevzel si naše umrljivo telo. Umrl si s tem in v tem telesu, da bi nam pokazal, da je Ljubezen močnejša od Smrti, ki nam vzame telo, a se Življenja ne more dotakniti. Življenja, ki je večno, kot je večna Ljubezen. Skrivnost, ki jo je nemogoče razumeti. Ki jo je težko verjeti. Se jo pa da in sme – celo mora – živeti.
Težko je. Zato tudi jaz – kot Tomaž – kopljem s prstom po tvojih ranah, iščem pot na ono stran. In je to, če sem malo predrzen, prava smer: preko rane se najhitreje pride do Tvojega Srca. Čeprav blagor tistim, ki niso videli, pa so verovali …
***
Moj Gospod in moj Bog, moj Odrešenik … moj Prijatelj. Trudim se na tej strani Rane, ljubim na tej strani Rane v upanju in veri, da pridem preko in te bom slišal izreči: “Moj Gregor!”

ČUŠIN, Gregor. (S svetnikom na TI). Ognjišče, 2020, leto 56, št. 4, str. 114.

Kljub različnemu kroju in barvi je talar podoben vojaški uniformi, in ko si ga duhovnik nadene, obljubi pokorščino svojemu škofu, kot je vojak dolžan poslušati ukaze nadrejenega. Vojak, ki se izkaže v znanju, delu in seveda boju, bo napredoval in lezel od čina do čina vse višje, prav tako pa tudi duhovnik lahko postane še kaj več, če se malce nerodno izrazim. A medtem ko je čin pokoren višjemu činu in se, ko zmanjka črtic in zvezdic, lestvica konča tam nekje z generalom ali maršalom, je nad papežem še vedno Bog!
A smo, žal imeli v zgodovini par primerov, ko se je papež obnašal, kot da nad njim ni nikogar, in na takšno obnašanje in počutje niso imuni ne predstavniki kurije ne škofje ne duhovniki ne laični pripadniki vernega ljudstva, saj znamo biti vsi po vrsti topogledno bolj papeški od papeža!
Ves ta uvod, ljubi moj sveti Rupert, zgolj zato, da bi ti izrazil sočutje ob tvojih ‘prekomandah’. Pa nimam toliko v mislih to, da so te iz Wormsa, kjer si najprej služboval in pasel božjo čredo, prestavili v Salzburg (ki se takrat sploh še ni tako imenoval, oziroma ga ni bilo, ampak to je druga zgodba), temveč na koledarsko prestavljanje, saj ti eni za god ofirajo marca, drugi pa septembra, ko se drenjata na isti dan z našim Slomškom, ki sicer ni prestavljal škofov, pač pa sedež škofije.
Ko te je bavarski vojvoda Theodo v sedmem stoletju povabil, da prideš misijonarit v njegove kraje, si se ustavil pri ruševinah nekdanjega rimskega mesta Juvavuma, sezidal cerkev, samostan, obnovil rudnike soli in Solnograd ali Salzburg se je tako vpisal na zemljevid.
Čeprav si deloval med trdimi Germani, ali pa prav zato, si pri oznanjevanju evangelija uporabljal mehko metodo, pri kateri si izkazoval prisrčno ljubezen in usmiljenje do grešnikov, ki se je navzven kazala tudi s tem, da si uvajal tiho, oziroma ustno spoved, za razliko od javne, ki je bila do tedaj v navadi. Zaradi takega odnosa do padlega bližnjega bi te danes kak pripadnik na novo oživljene struje znotraj naše ljube katoliške Cerkve zmerjal, da si premehak, še več, da si pomehkužen, da si poženščen duhovnik in da nimaš pojma ne o teologiji še manj o tradiciji, pa čeprav – pa obračajmo, kakor in kolikor hočemo – pripadaš tradiciji, ki je starejša od tiste, na katero se zmerjač sklicuje. Pravzaprav se s svojo ‘mehkobo’ naslanjaš na Kristusa, ki je – kar je dokumentirano v Evangelijih – prav tako izkazoval prisrčno usmiljenje prav do grešnikov. Spokorjenih, seveda.
Že tako se včasih težko odpravim k spovedi, kako bi šele bilo, ko bi svoje grehe, pregreške, traparije in neumnosti moral izpovedovati javno, in bi zanje vedeli vsi, ne le žena, spovednik in ljubi Bog!
In razmišljam, kako dobro, da je Jezus rekel: »Kdor je brez greha, naj prvi vrže kamen!« (glej Jn 8,7) Če bi rekel: “Kdor misli, da je brez greha …”, o to bi frčalo kamenje po zraku.
Ljubi moj sveti Rupert! Obilo žegna za tvoj god. Pa nas, grešne kot smo, nikar ne odpodi, da naj se gremo solit, temveč nam s svojo požegnano priprošnjo pomagaj, da bomo evangelije znali brati z vero in zrncem soli, da bomo po tvojem in Samarijanovem zgledu, padlim rane oskrbeli in ne vtirali soli nanje.

ČUŠIN, Gregor. (S svetnikom na TI). Ognjišče, 2021, leto 57, št. 3, str. 98.

Ljuba moja sveta Jedrt!
Tvoje ime, Jedrt, je v naših krajih precej znano.
Če je priljubljeno, je pa že druga reč. Zasluge za oboje ima, kako nenavadno, gospa, ki …
Oh, verjetno bo bolje, če je ne omenjam. Čeprav se poznava, ji ne bo prav nič v veselje, če ji ob bok postavim kakšno svetnico.
Tvoje ime, Jedrt, ima v mojih ušesih prizvok trdega in neizprosnega.
Malo zato, ker takoj pomislim na orehova jedrca, ki kljub temu, da so slastna, znajo obrusiti kakšno plombo v zobeh, malo pa tudi zato, ker takoj pomislim tudi še na že omenjeno gospo, ki pravi, da imamo ljudje, kot si ti, ki si “živela za nebesa” in jaz, ki si tja še prizadevam in želim priti, zaplombirane možgane. Ampak verjetno bo bolje, da dotične gospe ne omenjam. Če bo zvedela, da o njej pišem v verski reviji, me ne bo več hotela poznati!
Ko sem, ljuba Jedrt, pobrskal po spletu, sem izvedel, da te zadnje čase častijo kot zavetnico mačk. No, naj zavoljo resnice takoj dodam, da je to češčenje povsem ‘neuradno’ in nepožegnano s strani Cerkve, je pa to brez dvoma povezano s tem, da te je Cerkev uradno ‘požegnala’ za zavetnico zoper mišjo in podganjo nadlogo!
In kdor ni za miši, je za mačke, drugače ne more biti v tem našem svetu!
A si res ne morem kaj, da ne bi spet takoj pomislil na prej omenjeno gospo, ki je velika ljubiteljica mačk, pa čeprav je najbolj znana zaradi miši.
Ampak, res bi bilo dobro, da bi nehal govoriti o njej. Če bo prebrala tele besede, se zna zgoditi, da mi bo, ko se bova srečala, primazala takšno klofuto, da bom videl zvezde. In to rdeče, ker drugačnih ne pozna! Predvsem pa bo za mano potegnila vodo!
Ko sem torej na spletu, moja ljuba Jedrt, poiskal tvoje upodobitve, je res kar nekaj mišje zalege okrog tebe. Menda zato, ker si goreče molila za duše v vicah, slikarji pa so nekdaj te uboge še neodrešene dušice upodabljali kot miši. Legenda celo pravi, da prvo noč po smrti človeka, ti bediš nad njegovo dušo in jo čuvaš pred hudobci, ter jo potem šele drugi dan sveti Mihael vrže na vago, da pretehta, ali je za v nebesa ali ne.
Upodobljena pa si tudi z lilijo v roki, saj si že kot čisto mlada zaobljubila devištvu in nebeškemu Ženinu.
Umrla si mlada … menda zaradi preveč molitve in posta!
No, dandanes se bolj malo moli in veliko več preklinja. Sploh omenjena gospa zna povedati par sočnih. Jemo in se nažiramo, še bolj pa žremo in obiramo drug drugega, nič ne pretehtamo, ampak bližnjega hitro pošljemo par nadstropij nižje od vic. In jaz, ki obiram omenjeno gospo, nisem nič boljši.

Ljuba Jedrt! Ko bo prišel moj čas, te prosim, da pričakaš mojo dušico (pa tudi dušico omenjene gospe) in odganjaj hudobne miši in podgane, da naju ne odnesejo. In če bo Mihaelova vaga pokazala premalo, pritisni s svojo opatsko palico na pravi strani … da bo pretehtalo!
Obilo žegna za tvoj god. Pa nam ga vrni in obilno razlij na nas.

ČUŠIN, Gregor. (S svetnikom na TI). Ognjišče, 2019, leto 55, št. 3, str. 114.

Oprosti, ampak razen tvojega imena – ki bi ga človek prej kot uglajeni fini dami, svetnici, kraljici in nuni, pripisal kaki mišičasti in možačasti bojevnici – ni na tebi prav nič nenavadnega. Takole na prvi pogled, oziroma na prvo branje, v tvojem življenjepisu ni nič posebnega. Vse je potekalo po ustaljenih tirih – kar je, priznam, malo nenavaden izraz za čas, ko še niso poznali vlakov. Torej je bolje, če rečem, da je vse potekalo po utečenem kolovozu in navadah tedanjega časa: predvidljivo, zeh, zeh … dolgočasno.
Rojeno na luksemburškem grofovskem dvoru, so te v samostanu vzgojili v damo in princeso, te zaročili in poročili z bavarskim vojvodom Henrikom, ki je nato postal nemški kralj, malo zatem pa še cesar, ti pa z njim vojvodinja, kraljica in cesarica.
A tale CV (curriculum vitae) je res le na prvi pogled navaden in kraljevsko dolgočasen.
Bila sta brez otrok! Kar je seveda žalosten podatek za vsak par, ki si otrok želi. In huda preizkušnja. Ter nepredstavljiv pritisk, če pomisliš, da skupaj s tabo tega otroka čaka in pričakuje celotno cesarstvo! Družinski problemi ljudi na visokih položajih zlahka prerasejo v politično krizo in ni čudno, da si, ljuba moja Kunigunda, postala tarča političnih spletk.
Obtožili so te nezvestobe, ti pa si vse obtožbe ovrgla, ko si se podredila – za današnji čas precej skrajnemu – za tvoje čase pa čisto običajnemu postopku tako imenovane ‘Božje sodbe’, ko si se bosa sprehodila po razbeljenih lemežih in ostala nepoškodovana.
Svojega moža si spodbujala – danes bi rekli – k večji socialni pravičnosti. Spodbujala si gradnjo bolnišnic in sirotišnic, po moževi smrti si – kje ste feministke?! – samostojno vladala do izvolitve novega cesarja, nato pa odložila cesarska oblačila in odšla v samostan.
Želela si, da te po smrti pokopljejo v redovni obleki, ki te je zvezala z Nebeškim Ženinom, a da naj tvoje telo položijo k možu, “bratu in gospodu” kot si ga imenovala. Nikoli nista postala starša, sta pa skupaj postala kralj in kraljica, skupaj sta postala cesar in cesarica, in skupaj sta postala tudi svetnik in svetnica!
Dokaz, da tudi dolgočasna pota vodijo v nebeško kraljestvo.
Dokaz, da je dolgčas običajno le na videz dolgočasen.
Dokaz, da tudi naša na videz dolgočasna vsakdanjost vodi – celo mora voditi – v nebeško kraljestvo.
In zgled, da kljub temu, da sodobni zakonci ne živimo na dvorih, če drug v drugem vidimo kralja in kraljico, cesarja in cesarico, slej ko prej uzremo tudi svetnika in svetnico … in potem to lažje postanemo!
***
Ljuba moja sveta Kunigunda! Obilo žegna ob tvojem godu – in naj pripomnim, da je za par, ki je bil vse življenje tako tesno povezan, skrajno nenavadno, da ga ne slavita skupaj z možem!
Kot si že za časa zemeljskega življenja počela: razlij ta žegen v obilju, ali vsaj socialno pravično razdeljeno, čez vse.

ČUŠIN, Gregor. (S svetnikom na TI). Ognjišče, 2020, leto 56, št. 2, str. 114.

Priznam, da sem bil v zadregi. Kako naj te imenujem?
Dragi moj …?
Ljubi moj …?
Morda celo: zlati moj …?
Ker nekako nisem navajen, da bi se pogovarjal s predmeti, pa naj so mi še tako ljubi, dragi in posebni. In si res nisem mislil, ko sem začel te svoje pogovore s svetniki, da se bom moral pogovarjati s stolom! In verjetno tudi nisem edini, ki se mu zdi nenavadno in čudno, da je neki sedež … stol, prestol … lahko kar tako ‘svet’, pa če je na njem počivala še tako sveta in svetniška zadnjica!A ‘sveti sedež’ vendarle ni stol, ni predmet … je oseba, četudi zgolj ‘pravna’.
In predstavlja oblast rimskega škofa, papeža, vrhovnega poglavarja Cerkve … ki mu je bila ta oblast dana, kot beremo v Evangelijih, od samega Kristusa. O čemer smo bili vsi kristjani prepričani do 11. stoletja … ko so določenim ljudem zadnje plati zrasle do te mere, širine in ‘svetosti’, da so jih hoteli spočiti na svojem svetem sedežu. Težko je sedeti na dveh stolih, a še težje je stolu nuditi udobje več kot eni … khmm … hočem reči: več kot enemu človeku … pa so posledično škofovski prestolčki začeli rasti kot gobe po dežju, od 16. stoletja dalje pa jih je tako rekoč nemogoče prešteti.
A pustimo – zavoljo korektnosti – politiko in bodimo malce politično nekorektni.
Sam izraz “sedež apostola Petra” je skregan z logiko … in sam s seboj … Oziroma ima svojo logiko. ‘Apostol’ pomeni ‘odposlanec’ … in nekdo, ki je poslan, goljufa že, ko samo počiva. Če pa obsedi, se je odpovedal svojemu imenu, predvsem pa svojemu namenu in poslanstvu. Še toliko slabše, ker je njegovo poslanstvo – odposlanstvo! In upam, da je jasno, da govorim o ‘duhovnem’ in ne ‘fizičnem’ sedenju.
A ker ne gre za sedež kateregakoli apostola, temveč je to Petrov sedež, nam že ime samo pove, da to ni, ne sme in ne more biti udoben prestol … ampak gre za skalo. Trdno skalo, ki je ne premagajo peklenska vrata in ob kateri si hudič polomi zobe. To je sedež, vsekan v skalo, ki jo sonce, ki mu Nebeški Oče daje, da vzhaja nad hudobnimi in dobrimi, razbeli do te mere in temperature, da zlepa ne sedeš! To je sedež, vsekan v skalo, ki jo dež, ki ga Nebeški Oče pošilja nad pravične in krivične, namoči in zmrazi takó in toliko, da ne moreš obsedeti!
Kdor ‘obsedi’ na tem sedežu, se speče ali zmrzne … ali ga žuli … in zgodovina potrjuje mojo misel!
In če v življenju rečemo, in na žalost premnogokrat vidimo, kako se ljudje “tepejo za stolčke” … in če rečemo, in na žalost premnogokrat vidimo, kaj vse ljudje počnejo, ko se jim “zatrese stolček” … je Sedež apostola Petra res prestol, za katerega se in zaradi katerega se mnogi tepejo, a je to trdna skala, ki se ne trese. Trese se le tisti, ki ga skuša tresti in pa tisti, ki ga nesveto zaseda. Ki je obsedel. In ga trese od mraza ali pripeke. In ga žuli. In zgodovina potrjuje mojo misel!
Priznam, da sem v zadregi. Kako naj te imenujem?
Dragi moj …?
Ljubi moj …?
Morda celo: zlati moj …?
Naj bo: Trdni moj Sedež apostola Petra! Naj nam tvoj Kamnosek nakloni obilo milosti in žegna.

ČUŠIN, Gregor. (S svetnikom na TI). Ognjišče, 2019, leto 55, št. 2, str. 114.

Več tisoč glave množice se iz leta v leto zgrinjajo v Lurd, jaz pa sem bil tam enkrat samkrat, tako mimogrede: za en večer, eno noč in eno dopoldne. Bil sem še mulc. Spominjam se križevega pota v pozlati, stojnic s spominki in drugega nič. Ne cerkve ne votline. Edino pitja vina iz kozarca za umivanje zob v mali samostanski sobici. Nekaj kozarcev. In kozarec preveč. Puberteta, kaj češ!
Z ženo sva se napotila v Lurd, v obdobju, ko sva imela dovolj denarja da sva si to lahko privoščila, a premalo časa, da bi si to privoščila … in tako sva prišla le do Pariza. Spominjam se Louvra, Cerkve Srca Jezusovega, podzemne železnice in hotelske sobice. Lepo. In tudi požegnano. Saj sva se iz ‘mesta luči’ vrnila z našo Lučko. Pozna puberteta, kaj češ. Se pa Lučka – oziroma Lucija Barbara – zdaj bliža vrhuncu pubertete!
Ko sem odrasel in so me romanja in potovanja začela zanimati, pa je vedno zmanjkalo ali časa ali denarja, le izgovorov ne, zdaj pa počasi že drsim v leta, ko se bom v Lurd morda napotil iz nuje … s prošnjo za zdravje.
Ne rečem, da me ne vleče v Lurd. Se pa hkrati tudi sprašujem, zakaj bi se podal na več kot 1500 kilometrov dolgo pot, če pa stanujem dobrih 20 kilometrov stran od Brezij?
A ljudje smo romarji. Pripravljeni smo … sposobni smo … in ne nazadnje: moramo … premagati tisoče kilometrov – takih in drugačnih, ne zgolj prehojenih … predvsem premišljenih … premoljenih … da pridemo do … svojega bistva.
Bog je blizu. Ni pa je daljše poti, kot je pot do samega sebe!
A Bog človeka poišče tam, kjer je in svoje angelske poslance pošilja izbrancem na delovna mesta: Mojzesa je zmotil na paši, Zaharija pa v templju, da se dotaknem tako laikov kot posvečenih.
***
Tako kot Bog ali kot angeli, tako tudi Marija izbrane duše poišče, kjer pač so: lurško Bernardko med nabiranjem dračja, med delom torej, fatimske pastirčke med igro, Međugorske vidce pa med lumparijo – če gre verjeti podatku, da sta prvi vidkinji šli na Crnico skrivaj kadit!
In se sprašujem, kje, Marija, iščeš in čakaš mene, pa te ne vidim: na odru, za štedilnikom, na kavču … ali morda pobožno klasično v cerkvi?
Je to Božja previdnost ali Božja duhovitost, ljuba Lurška Marija, da ti ob tvojem godu, ki je tudi svetovni dan bolnikov, pišem bolan. Nič hudega, sicer. Nič, kar ne bi prešlo. Ni virus. Malo hujši sezonski prehlad, ki me pripravi do tega, da se v prvi fazi zasmilim samemu sebi … v drugi in tretji fazi me nauči sprejetja in potrpežljivosti, četrta faza pa me pospremi pred tvojo podobo … katerokoli že … na kateremkoli kontinentu in v kateremkoli obdobju si se že pojavila … da se pridružim množici romarjev ali turistov, zdravih ali bolnih, goreče vernih ali vernih zgolj iz navade … in vsi v rokah držimo nalomljene trse in tleče stenje … in kličemo: Prosi za nas!
***
Obilo žegna za tvoj god. Pa nam ga res izprosi in razlij na nas!

ČUŠIN, Gregor. (S svetnikom na TI). Ognjišče, 2021, leto 57, št. 2, str. 98.

Saj nista presenečena, ker sem iz šopka ponujenih februarskih svetnikov izbral prav vaju. Menda ne bom izpustil iz rok priložnosti, da nagovorim svetnika, ki me – skupaj z mojim patronom Gregorjem Velikim – spremljata vse od dneva krsta. Ja, jaz vaju poznam že vse od rojstva – no, vsaj rojstva v Kristusu … kaj pa je tistih nekaj dni razlike – medtem ko vaju izven naše fare pozna le redkokateri Slovenec: kakšen zagret profesor cerkvene zgodovine in morda kakšen od župnikov iz naše dekanije (čeprav kar močno dvomim).
V zadrego spravim tako rekoč slehernega ‘gospoda’, ki me ob čajčku po predstavi pobara s katere fare pravzaprav prihajam. Pa mu rečem, naj ugane. Pomagam: povem, da sta dva in da sta oba škofa, in se smejem, ko opazujem nagubano čelo pognano v razmislek in zbegano birmansko naštevanje svetniških parov: Ciril in Metod? Mohor in Fortunat? Kozma in Damijan? Ne? Peter in Pavel padeta že iz obupa, Bolek in Lolek pa iz otroške užaljenosti!
»Ingen … in Al … kaj??«
Še poimenovati vaju ne znajo, kako bi vaju lahko, ko se pa še našemu ne več tako novemu župniku malo zatakne, ko vaju pri maši pokliče po imenih. O, kako smo se kot otroci/ministranti režali, ko je prišel maševat kak tuj duhovnik. Lepo in glasno je govoril, pridigal kot bi recitiral … a ko je v mašni prošnji naletel na “Ingenuina in Albuina” smo farani slišali marsikaj. Največkrat je zvenelo kot Ingemar, kajti to so bili časi, ko je Stenmark nizal zmage in smo ga imeli za našega, ker je vozil na naših smučkah! In morda sta tudi vidva kdaj smučala. Ne le zato, ker sta ‘naša’, temveč, ker sta bila škofa iz “tirolskih visočin”, kot poje pesem, ki jo vse redkeje slišim, peli pa smo jo včasih na vajin god.
No, da resnica ne bo preveč trpela in da ne bo prehude zamere med tistimi, ki vaju ne poznajo: treba je priznati, da se tudi vidva nista poznala. Ti, Ingenuin, veljaš za prvega briksenskega škofa, pa čeprav si sedež imel v Säbnu, Albuin pa je štiristo let kasneje ta škofovski stol prenesel v Briksen in tudi postal prvi briksenski škof. Morda je še dobro, da se nista poznala, saj bi se lahko še sprla zaradi ‘prvenstva’. In da ne bo kdo mislil, da kar na pamet svetnikom pripisujem prepirljive značaje, je treba povedati, da je bil Ingenuin kar nekaj časa sprt s tedanjim papežem – papežem Gregorjem Velikim, mojim zavetnikom. Kako je svet majhen?!
Seveda pa moram radovednežem razložiti, kako sta prišla na oltarno sliko v naši cerkvi. Cesar Henrik II, (ki je, mimogrede, tudi svetnik) je na prelomu tisočletij Albuinu podaril blejsko posestvo z okolico … v katero je spadala tudi naša fara. In prav podložniki s Koroške Bele so imeli dolžnost skrbeti za škofa in njegovo spremstvo, kadar je le-ta bival na Bledu. Očitno so naši predniki – Blani, še bolj pa verjetno kuharsko sposobne Blanke – tako dobro poskrbeli za škofove tuzemske potrebe, da se še vedno rad druži z Blani, čeprav je že deležen nebeške oskrbe!Ljuba moja sveta Ingenuin in Albuin, tako milo namalana na oltarni sliki! Ostala sta nam zvesta vse od posvetitve cerkve … kar bi malce težje trdili za dušne pastirje, ki so se skozi zgodovino zvrstili na naši fari. Vsaj v polpretekli zgodovini jih je kar nekaj obupalo. (če so Blanke dobro kuhale, verjetno Blani obvladamo tudi ‘kuhanje mule’, kot se reče … in iz tega marsikaj sledi!)
***
Obilo žegna ob vajinem godu, pa nam ga vrnita in izlijta na nas!

Pa oglasita se kaj: za farno žegnanje vedno cvremo krofe!

ČUŠIN, Gregor. (S svetnikom na TI). Ognjišče, 2020, leto 56, št. 2, str. 114.

Trenutek tvoje spreobrnitve je priljubljen slikarski motiv, in skoraj dosledno si naslikan, kako padaš s konja!
Priznam, da še nikoli nisem jahal konja in tako posledično s konja tudi nikoli nisem padel. Se pa dostikrat pohvalim, da sem ‘na konju’, in potožim, da sem ‘na psu’.
Ne vem, če se je v trenutku, ko si bil ti ‘na psu’, okrog tebe motal kak pes, in odprto vprašanje je, če si sploh bil na konju, ko si bil ‘na konju’. Ne pes ne konj v Apostolskih delih nista omenjena, a kadar je človek ‘pasje volje’ ga ‘nekaj jaha’ ali pa ‘jaha’ sam … kakorkoli: pristal si na tleh! Dobesedno in v prispodobi!
Opravičujem se ti, ker te motim v tvojem nedvomno zasluženem nebeškem miru, vendar se tolažim s tem, da ti prav gotovo ne miruješ. Od nekdaj si se mi zdel človek akcije, dejanja. Ne samo, ko si oznanjal vstalega in poveličanega Kristusa, ampak že takrat, ko ti je bil taisti Vstali in Poveličani le laž in zabloda, ki jo je bilo treba preganjati in pregnati.
Če pomislim, je bila tvoja edina pasivna drža: čuvanje plaščev med Štefanovim kamenjanjem; kar lahko razumem kot to, da te je Preganjani še kot preganjalca že ljubil in čuval.
Zato si te tudi težko predstavljam sedečega, nedvomno na božji desnici, na kakšnem oblačnem fotelju v brezskrbnem kramljanju s svojimi svetniškimi kolegi. In kolegicami.
O, ne! Ti naziva apostol nisi prejel kot nekaj samoumevnega, k službi pripadajočega, temveč si si ga prislužil. In zaslužil. Ej, moj dragi sveti Pavel, koliko poti si prehodil, h kolikim ljudem si šel, jim šel naproti, prepričeval, spodbujal, grajal, vztrajal v ugodnih in neugodnih okoliščinah (2 Tim 4) …
Tega ti ne pišem zato, da bi se ti prikupil, temveč da bi se ti, po svoji stari navadi, potožil. Veš, mnogi tvoji nasledniki, ki so dediči tvoje službe, svoje poslanstvo razumejo kot oni služabnik iz prilike o talentih (Mt 25, 14), ki je svoj edini talent zakopal. Tudi oni so vkopani v zemljo. Ne premakneš jih. Pa tudi oni se ne premaknejo. Če sem še malo (bolj) predrzen: Od apostola je pri njih ostal le stol, ki so ga ‘zajahali’, in čakajo, da se jim bo neuko in nepoučeno ljudstvo približalo in jim bodo lahko učeno in pametno spregovorili o nebeškem kraljestvu … Na mesto na Brezje, bo treba poromati v Damask! V upanju spreobrnitve. In streznitve. Dobesedno in v prispodobi!Ti pa ne tako! Gorečnosti ti res nikoli ni zmanjkalo in kar vidim te tudi sedaj, v nebeški blaženosti, kako s Svetim Duhom, ali pa morda v Svetem Duhu, ali pa po Svetem Duhu … načrtuješ božjo strategijo: kje bi se dalo še in še več in še bolje … Vse v Božjo slavo.

Ljubi moj sveti Pavel. Vem, da se človek nerad spominja padcev, a tale tvoj je vreden spomina.
Obilo žegna, pa nam ga vrni in izlij na nas!

ČUŠIN, Gregor. (S svetnikom na TI). Ognjišče, 2020, leto 56, št. 1, str. 114.