27. januar

LETA 1738 ROJEN BLAŽ KUMERDEJ

ŠOLNIK, JEZIKOSLOVEC IN PREVAJALEC SVETEGA PISMA († 1805)

"Kranjska ima jako ugodno lego za trgovino in obrt. Ljudstvo je nadarjeno, pa zelo siromašno. Kriva temu je nevednost, ker zna na kmetih komaj sto ljudi pisati in brati. Treba je učiti ljudi brati in pisati v domačem jeziku, da preprosti človek lažje in bolje spozna svoje krščanske dolžnosti." Tako je zapisal v svoji spomenici o šolskem vprašanju, poslani dunajski vladi leta 1773, Blaž Kumerdej.

več:
S. Čuk, Blaž Kumerdej: Obletnica meseca, v: Ognjišče 3 (1995), 28-29.

LETA 1756 ROJEN WOLFGANG AMADEUS MOZART

AVSTRIJSKI SKLADATELJ, GLASBENI ČUDODELNIK († 1791)

Glasbeni genij, pravimo zanj. Zdi se, da je bilo res nekaj nadnaravnega glede njegove obdarjenosti. Drugi geniji so ustvarjali velike umetnine, vendar kateri od glasbenikov je komponiral, medtem ko se je zabaval v družbi? In to tako popolno glasbó, da se skladatelju ni zdelo potrebno, da bi zamenjal eno samo noto od začetka do konca. Na tak način je bil Mozart sposoben napisati uverturo k operi Don Giovanni na predvečer prve izvedbe v Pragi in nato prisiliti orkester, da je igral 'a prima vista', brez vsake vaje. Nekoč je izjavil: »V svoji glavi ne slišim vsakega parta posebej, enega za drugim, ampak slišim vse hkrati. Kakšen užitek je to, vam ne morem povedati!« Zanimivo, da je Mozart svoj opus 41-ih simfonij ustvaril v 24-letnem obdobju, med letoma 1764 v 1788. Napisal je 25 klavirskih, 7 violinskih koncertov, 20 oper, 19 maš, rekvijem, oratorije in še bi lahko naštevali ... Vendar je bil Wolfgang A. Mozart kljub vsej obdarjenosti človek iz mesa in krvi, človek prikupljivih modrih oči in zvenečega smeha, človek ponosa in delavnosti.

več:
S. Čuk, Nesmrtni Mozart 200 let po smrti: Priloga, v: Ognjišče 12 (1991), 31-38.

nekaj njegovih misli:

• Niti vzvišena inteligenca, niti domišljija, niti obe skupaj ne naredita genija. Ljubezen, ljubezen, ljubezen, to je duša genija.
  
• Glasba ni v notah, temveč v tišini med njimi.
  
• Nikoli ne ležem v posteljo, ne da bi pomislil (mlad kakor sem), da drugega dne mogoče ne bom več živ in vendar ne more nihče od vseh, ki me poznajo, reči, da sem v stiku z ljudmi čemeren ali žalosten in za to srečo se vsak dan zahvaljujem Stvarniku in jo od srca želim vsakomur.
  
• Ne oziram se na nikogaršnje pohvale ali graje. Enostavno sledim svojim občutkom

o njem:

• Ko se angeli v nebesih zberejo k opravljanju svoje službe pred Bogom, takrat igrajo Bacha, vendar sem prepričan, da igrajo Mozarta, ko so zbrani v družinskem krogu.(Karl Barth)
  
• Ljubim Mozarta kot glasbenega Kristusa. (Peter I. Čajkovski)
  
• Verujem v Boga, Mozarta in Beethovna. (Richard Wagner)
  
• Mozart te sili k veri v Boga, veliko bolj kot hoja v cerkev, ker je nemogoče, da bi tak fenomen prišel na svet slučajno. (Georg Solti, dirigent simfoničnega orkestra v Chicagu)
  
• Bil je izrazito majhne postave, zelo suh in bled, z bogatimi lasmi, na katere je bil kar ponosen. Zelo rad je imel punč in ga pil v dolgih in pogostih požirkih. Ponosen je bil tudi na svojo igro biljarda. Veliko iger sva skupaj igrata, vendar sem bil vedno drugi najboljši. (Michael Kelly, irski tenor).
  
• Čim bolje kdo pozna Mozarta, tem večje čare odkriva pri njem, tem bolj pretanjene podrobnosti, tem večje umetniške globine. (David Ewen)

LETA 1877 ROJEN dr. MATIJA SLAVIČ

PROFESOR BIBLIČNIH VED IN PREVAJALEC SVETEGA PISMA († 1958)

Najpomembnejši kulturni dogodek leta 1996 na Slovenskem je bil izid prevoda celotnega Svetega pisma v slovenščino iz izvirnih jezikov. "Knjigo vseh knjig" smo v slovenskem prevodu prvič dobili po zaslugi naših protestantov: to je bila Dalmatinova Biblija (1584). Prvi katoliški prevod - Japljevo Sveto pismo - je prišel dvesto let pozneje. V letih 1856-1859 je izšlo Wolfovo Sveto pismo, prevedeno po latinski vulgati. Čutiti je bilo potrebo po prevodu svetopisemskega besedila iz izvirnih jezikov. Prevajanja Stare zaveze iz hebrejščine se je lotil Matija Slavič, profesor bibličnih ved na teološki fakulteti ljubljanske univerze.

več
S. Čuk, dr. Matija Slavič: Obletnica meseca, v: Ognjišče 1 (1997), 28-29.
M. Erjavec. dr. Stanislav Zver. V zgodovini prekmurskega naroda je vidna čudovita Božja sled: Gost meseca, v: Ognjišče 7 (2019), 8-13.

in v knjigi: S. Zver, Tebi, Slovenska krajina - ob 100-letnici združitve z matičnim narodom Slovenstvo Jožefa Klekla st. (1874–1948) v medvojnih dokumentih (1941–1945) v luči predvojnih dogodkov, Ognjišče, Slomškova založba, Maribor, 2019.

njegova misel:

• Spričo slovarjev, odličnih prevodov v tujih jezikih, bogatega eksegetičnega gradiva in drugih pripomočkov, ki so današnjemu prevajalcu na razpolago, je občudovanja vredno delo, ki sta ga s prevajanjem Svetega pisma opravila predvsem Trubar in Dalmatin, saj sta dobesedno morala orati trdo ledino v slovenskem izražanju svetopisemskih besed.

LETA 1882 ROJEN ALOJZIJ FOGAR

TRŽAŠKO KOPRSKI ŠKOF, PRIJATELJ HRVATOV IN SLOVENCEV († 1971)

Alojzij Fogar je izšel iz italijanske dru­žine, rodil se je v slovenski župniji, vzgojen je bil v nemškem kulturnem svetu. Tržaško škofijo je vodil v času najbolj nestrpnega raz­narodovanja. Bil je eden redkih italijanskih škofov, ki se je kot glasnik krščanske vesoljnosti in še zlasti kot zagovornik narod­nih manjšin uprl fašističnemu režimu, ki je hotel tudi Cerkev vpreči v voz poitalijančevanja. Bil je prijatelj in zaščitnik Hrvatov in Slovencev, zato zasluži spomin ob obletnici rojstva.

več:
S. Čuk, Alojzij Fogar: Obletnica meseca, v: Ognjišče 1 (2002), 22-23.

LETA 1893 UMRL JOSIP MARN

kanonik, LITERARNI ZGODOVINAR, ČASNIKAR IN ŠOLNIK (* 1832)

Župnik v rodni Štangi ga je naučil pisati in brati, in ga poslal v ljubljanske šole (alojzijevišče), kjer je pomagal pri  Slovenskem verskem časopisu in kmalu začel pisati krajše članke zabavne vsebine.  Po posvečenju je bil kaplan v Horjulu, leta  1859 je postal stalen veroučitelj na ljubljanski nižji gimnaziji, pri Miklošiču na Dunaju opravil izpit iz slovenščine kot glavnega predmeta in bil 1863 imenovan za pravega gimnazijskega učitelja. Nekaj let je bil tudi predsednik Slovenske matice in častni kanonih ljubljanskega kapitlja. V gimnaziji je poučeval slovenščino brez knjig , šele po mnogih borbah je januarja 1860 slovenščina postala obvezen predmet za vse dijake slovenske narodnosti, ocena iz nje pa je bila enokopravna vsem ostalim.

Najpomembnejše Marnovo delo pa je 30 letnikov Jezičnika, kjer se kažejo vse njegove sposobnosti. Najprej je začel sodelovati pri Praprotnikovem Učiteljskem tovarišu, njegove prispevke (pomenki o slovenskem pisanju) pa so ponatisnili v posebni brošuri – Jezičniku. Le prvi osem let se je držal začrtane smeri (o jeziku), potem pa je začel pripravljati tematske številke, o svojem učitelju Metelku, Pohlinu, Vodniku, Bleiweisu... to so predvsem njihove biografske skice, nekatere pa dopolnjuje tudi z odlomki njihovih del...

LETA 1901 UMRL GUISEPPE VERDI

ITALIJANSKI OPERNI SKLADATELJ, ČAROVNIK OPERNE GLASBE (* 1813)

Skladatelj Giuseppe Verdi se je v zgodovino glasbe zapisal ne samo kot največji italijanski operni skladatelj, ampak tudi kot eden največjih sploh. Ustvarjal je dobrih šestdeset let, razdeljenih na tri obdobja. V prvem se je ob ustvarjanju učil in zaslovel s svojo opero Nabucco, v drugem je dosegel višek s svojimi operama Trubadur in Aida. V tretjem obdobju pa je napisal samo dve operi – Othello in Falstaff, ki pa sta njegovi največji mojstrovini. Njegova glasba je govorica, ki jo razumejo ljudje vseh časov.

več:
S. Čuk, Giuseppe Verdi še živi: Priloga, v: Ognjišče 3 (2001), 45-56.

drugi o Verdiju

• Giuseppe Verdi je najbolj dovršen italijanski operni skladatelj prejšnjega stoletja, čigar dela so šla prek vseh opernih odrov sveta in so odločilno vplivala na nadaljnji razvoj operne glasbe... Sprva je posnemal znane zglede in šele počasi se je osamosvajal, dokler ni slednjič prišel do sloga, ki je ustrezal zahtevam modernejšega okusa, obenem pa pričakovanju, ki ga imajo operni poslušalci vsega sveta. (Lucijan Marija Škerjanc)
  
• Verdi ni živel v 19. stoletju, temveč je 19. stoletje živelo v Verdiju (neki italijanski poslanec).
  
• Številne Verdijeve opere so postale pomembno politično sredstvo. Po naključju njegov priimek sestavljajo začetnice besed Vittorio Emmanuele, Re d'ltalia, in klic Evviva VERDI je bil obenem tudi bojni klic. (Krešimir Kovačevič)
  
• Verdi ne gradi na junaku, temveč na strasteh, ki so v njem in katerih žrtev je; njegovi ljudje so taki kot mi sami: v bistvu šibki in ne poznajo sami sebe, dosledni samo v svojih strasteh, ne pa v dejanjih. (Paul Lang)
  
• V svojih osemdesetih ietih je Verdi za slovo od življenja kot s spokojnim nasmehom ob pogledu na svoje življenje napisal komično opero Falstaff. (Vilko Ukmar)
  J
• edro Rekviema sestavlja monumentalni Dies irae, ki je tonska slika z michelangelovsko izrazno močjo.... Verdi bi zanikal samega sebe, če se ne bi vnel za dramatiko zadnje sodbe. (Roberto Rosi)

vse Verdijeve opere:

Oberto, 1839; Lažni Stanislav, 1840; Lombardi na prvi križarski vojni, 1843; Nabucco, 1842; Emani, 1844; Dva Foscarija, 1844; Devica Orleanska, 1845; Alzira, 1845; Atila, 1846; Macbeth, 1847; Razbojniki, 1847; Gusar, 1848; Bitka pri Legnanu, 1849; Luisa Miller, 1849; Stiffelio, 1850; Rigoletto, 1851; Trubadur, 1853; Traviata, 1853; Sicilijanske večernice, 1855; Simon Boccanegra, 1857; Ples v maskah, 1859; Moč usode, 1862; Don Carlos, 1867; Aida, 1871 Otelo, 1887; Falstaff, 1893

LETA 1913 ROJEN GABRIJEL BUKATKO

GRKOKATOLIŠKI NADŠKOF († 1981)

Rodil se je blizu Slavonskega Broda v grkokatoliški ukrajinski družini. Študiral je v Rimu, kjer je doktoriral iz teologije in bil leta 1939 posvečen v duhovnika. Leta 1950 je postal administrator grkokatoliške škofije v Križevcih,1960 pa tudi naslovni škof križevske škofije. Po smrti beograjskega nadškofa Ujčića je leta 1964 postal tudi beograjski nadškof. Spomladi 1980 je bil iz zdravstvenih razlogov razrešen te službe in beograjski škof je takrat postal Alojzij Turk.Še naprej je do smrti vodil svojo križevsko škofijo kot "Arhijerej križevački". Bil je izstopajoča osebnost, imel je izreden glas in pevski posluh, ljubil je vzhodno liturgijo, na koncilu v Rimu so ga poznali vsi koncilski očetje po njegovi beli bradi (prijelo se ga je ime "barba bianca" - bela brada). Govoril je številne jezike, tudi slovensko se je dobro naučil. Veliko je potoval, obiskoval vzhodne katoličane, bil je član kongregacije za vzhodno Cerkev. Rad je prihajal v Slovenijo in bil tesno povezan z našo katoliško cerkvijo, pod njegovo upravo so spadali tudi grkokatoliški verniki v Metliki in Dragi. Z nadškofom Vovkom sta bila velika prijatelja. Velikokrat je v ljubljanski stolnici pel svoj priljubljeni Na mnogaja ljeta. Leta 1964 je v Logu pri Vipavi posvetil koprskega škofa Janeza Jenka. Nadškof Bukatko je imel široko slovansko srce in slovo od dobrega človeka in škofa je na pokopališču (Ruski Krstur v Bački) sklenila vednio v srce segajoča vzhodna "Večnaja pamjat" (Večen spomin).

več:
F. Bole, Franc dr. Gabrijel Bukatko, škof dveh obredov in dveh največjih škofij v Jugoslaviji: Gost meseca, v: Ognjišče 9 (1977), 7-10.

LETA 1916 ROJEN FRANCE NOVŠAK

pisatelj, časnikar in slovarnik († 1991)

France Novšak je pisal psihološko občutene povesti iz dijaškega in malomeščanskega življenja. Veliko prahu je dvignil njegov roman Dečki (1938) o najstnikih v internatu. Poskušal se je tudi v pripovedništvu za otroke (Alenkina čebelica, 1941). V njegovem pisanju je veliko avtobiografskega. Po drugi svetovni vojni je kot časnikar sodeloval pri več časopisih. Sestavil je tudi več slovarjev: Makedonsko-slovenski (1982), Albansko-slovenski (1988).

LETA 1930 ROJEN KARDINAL ALOJZIJ AMBROŽIČ

TORONTSKI NADŠKOF IN KARDINAL († 2011)

Nadškof Ambrožič v knjigi premišljevanj Kdo kakor Bog (založba Družina 2005), piše tudi o svojih doživetjih v letih otroštva na domačih slovenskih tleh, ki jih je moral skupaj s svojimi zapustiti maja 1945. Rodil se je v vasici Gabrje v župniji Dobrova pri Ljubljani kot drugi od sedmih otrok - od njega je starejša sestra Helena, mlajši pa so brat Matija, sestra Francka ter bratje Janez, Tone in Jernej (zadnji otrok, deklica, se je rodil mrtev). V Razmišljanju o otroštvu, ki ga najdemo v knjigi Kdo kakor Bog (marec 1994), beremo: "Moji starši so bili, če danes pomislim nanje, bolj ali manj revni in v družbi niso izstopali. Postopoma sem odkrival, da oče in mati nista popolna, toda nikoli mi ni prišlo na pamet, da bi si zaželel druge starše. Če bi si danes moral izbirati starše, bi si izbral očeta in mater, ki sta mi bila dana. Moji bratje in sestre smo imeli svoje bitke, prepire in nesoglasja, za katere starši niso imeli časa, da bi se ukvarjali z njimi, vendar ne najdem besed, s katerimi bi opisal hvaležnost za slehernega izmed njih." Kot otrok je rad pohajal po gozdovih, nabiral in pekel kostanj, na paši se je zaveroval v knjigo pripovedk, skratka, bil je povsem "normalen" kmečki otrok.

več:
S. Čuk, Kardinal Alojzij Ambrožič: Kanadski nadškof zlatomašnik ostaja Slovenec, Pričevanje, v: Ognjišče 10 (2005), 22-23.
S. Čuk, Kardinal Alojzij Ambrožič: Smrt nam ponuja možnost, da se svobodno predamo Očetovemu ljubečemu objemu, Pričevanje, v: Ognjišče 10 (2011), 20-21.

nekaj njegovih misli:

• Ko Jezus kliče, kliče brezpogojno. Ne utemeljuje, ne razlaga, ne prigovarja. Ne apelira na avtoriteto, višjo od sebe. Jezusov "Hodi za menoj" je ukaz.
  
• Če ljudje začnejo "sanjati" o idealni Cerkvi, ki bo v oblakih, ne bo šlo. Realna Cerkev je sestavljena iz svetnikov in grešnikov.
  
• Cerkev se res neprestano uči: uči se od sveta, predvsem pa se uči ob Božji modrosti, ki ji je dana za življenje in oznanjevanje. Karkoli se nauči od sveta, se uči v luči resnice, ki ji je bila zaupana po Jezusu.
  
• Jezus nas rešuje in druži s seboj v ljubezni. Njegova zapoved nam daje priložnost, da se osvobodimo računarstva, domišljavosti, ambicij in obzirov.
  
• Čez kakih sto ali dvesto let se bodo ljudje spraševali, kako je mogla naša družba tako nespametno vztrajati v prepričanju, da more živeti brez Boga.
  
• Združenje z Jezusom pri mizi druži tudi nas. Ko nam ponuja svoje prijateljstvo, pričakuje, da tudi mi postanemo prijatelji med seboj.
  
• Jezusovi učenci nikoli ne diplomirajo, nikoli ne prerastejo svojega Učitelja. Jezusa nihče ne more nadomestiti, nihče ga ne nasledi, za njim hodimo in njegovi učenci ostanemo za vse čase.
  
• Jezus je pot in življenje. Njegova smrt preoblikuje našo smrt, v njegovem trpljenju naše trpljenje zadobi pomen; luč, ki žari v Jezusovem trpljenju, odžareva v naših bolečinah.
  
• Življenju kristjana brez molitve komajda lahko rečemo življenje; podobno je zakon, v katerem mož in žena nič več ne govorita drug z drugim in živita vsak v svojem svetu, mrtev.
  
• Bog nam odpušča vedno, kadar se iskreno obrnemo k njemu. Če on odpušča meni, kakšno pravico imam potem jaz, da ravnam drugače?

LETA 1945 SO RUSKE SILE OSVOBODILE AUSCHWITZ

mednarodni dan spomina na žrtve holokavsta

V Auschwitz in njegovih okoli 50 podružnic je bilo v dobrih štirih letih pripeljanih približno štiri milijone ljudi in pol; okoli milijon in pol ljudi, večinoma Judov, je tu umrlo. V tem taborišču je bilo tudi 2.342 Slovencev, od teh jih je umrlo 1.600. Ob prihodu Rdeče armade je bilo v njem še kakih 7.000, med njimi tudi 21 Slovenk. 27. januar, obletnico osvoboditve koncentracijskega taborišča Auschwitz leta 1945, Svetovni dan spomina na žrtve holokavsta je na svojem zasedanju 1. novembra 2005 razglasila Generalna skupščina Združenih narodov kot vsakoletni mednarodni dan spomina na žrtve nacističnega holokavsta.

• Nedopustno je sprevračanje tragedije holokavsta, ki je brez primere. Moramo se ga spominjati, s sramom in studom, tako dolgo kot bo obstajal človeški spomin. Samo s pomnenjem bomo izkazali primerno spoštovanje vsem žrtvam. Milijoni nedolžnih židov in ostalih manjšin je bilo umorjenih na nepredstavljivo barbarski način. Nikoli ne smemo pozabiti teh mož, žena in otrok ter njihove agonije." (Kofi Annan, 27. 1 2006)
  
• Največjega zla v zgodovini in še posebej holokavsta niso povzročili fanatiki in sociopati, pač pa navadni ljudje, ki so sprejeli premiso svoje države in sodelovali s predpostavko, da so njihova dejanja nekaj normalnega. (Hannah Arendt)
  
• Ne gre pa zanemariti realnosti obstoja zla in človekovega pristanka na njegovo asistenco. Očitno ljudje z osebnostnimi kompleksi in frustracijami predstavljajo najboljšo osnovo za oblikovanje prikladnega kadra za razvoj ekstremističnih ideoloških prepričanj, ob tem pa tudi široko dovzetnost za asistenco zla, v imenu katerega so tovrstni posamezniki zmožni naravnost demonskih ravnanj. (Sebastjan Kristovič)

LETA 1958 UMRL KAZIMIR ZAKRAJŠEK

FRANČIŠKAN, PESNIK, PISATELJ, DRAMATIK IN UREDNIK (* 1878)

V šole je hodil v Ljubljani, kjer je tudi stopil v frančiškanski red, po noviciatu na Trsatu nad Reko, je šolanje nadaljeval v Gorici in bil leta 1902 posvečen. Prva leta je služboval v Kamniku, 1906 pa se je odselil v ZDA, ustanovil v New Yorku Družbo sv. Rafaela, začel izdajati mesečnik Ave Maria, kasneje list Sloga (Enotnost, Edinost – Amerikanski Slovenec), v katere je tudi pisal. Leta 1927 se je vrnil v Ljubljano in začel izdajati zbirko Izseljeniška knjižnica, bil je urednik Izseljenskega vestnika ... Za koledar Ave Maria je pisal poezijo (predvsem za otroke), kratko prozo in drame (Prisegam,  Pri kapelici ... ) Napisal je tudi napotke našim izseljencem Abecednik za ameriške Slovence in pripravil več molitvenikov ...

LETA 1992 UMRL UBALD VRABEC

SKLADATELJ, VIOLINIST IN ZBOROVODJA (* 1905)

Komponist; komponirati, kompozicija so tuje besede, ki v slovenščini pomenijo sestavljalec, sestavljati ali tudi skladati, skladatelj in skladba. Prvi izraz - sestavljati - se za glasbo sploh ne uporablja, čeprav je sestavljati točneje kakor skladati... Kako glasbenik sklada ali komponira? V starih časih so skladatelji zelo pazili, da so bile njihove skladbe lepo urejene in simetrične, kakor skrbno zložene skladovnice drv. Za začetek je potreboval skladatelj glasbeno misel ali motiv. Včasih mu je tak motiv kar nenadoma zabrnel v glavi, včasih je pa tak motiv tudi iskal ali koval. Tudi daljšo dobo.« Tako je svoje glasbeno ustvarjanje duhovito predstavil skladatelj, glasbeni pedagog in zborovodja Ubald Vrabec. Bil je pomembna kulturna in javna osebnost med Slovenci na Tržaškem, matični domovini pa je manj znan, zato se ga spominjamo ob obletnici njegovege smrti.

več:
S. Čuk, Ubald Vrabec: Obletnica meseca, v: Ognjišče 12, (2005), 40-41.

LETA 2005 UMRL RADO LENČEK

JEZIKOSLOVEC, ETNOLOG, KULT., ZGODOVINAR, AKADEMIK (* 1921)

Iz Mirne na Dolenjskem, kjer mu je tekla zibelka, je odšel na gimnazijo v Novo mesto, nato pa je v Ljubljani študiral slavistiko in etnografijo. Po vojni je nekaj let poučeval na slovenskih srednjih šolah v Trstu in Gorici. Leta 1956 se je preselil v ZDA in bil na raznih univerzah profesor slovanskih jezikov in kultur. V središču njegove znanstvene pozornosti je bilo zlasti slovensko jezikoslovje. Leta 1975 je v angleščini napisal študijo Struktura in zgodovina slovenskega jezika.

iskalec in zbiralec Marko Čuk