5. september

LETA 394 ZAČETEK BITKE PRI MRZLI REKI (FRIGIDU)

05 09 394-bitka-pri-FrigiduPri Frigidu (Mrzli reki), kakor naj bi se v rimskem času imenovala današnja reka Vipava, je bila pred 1620 leti bitka, ki predstavlja mejnik v zgodovini rimskega cesarstva. Ne samo zaradi zmage krščanstva nad poganstvom, temveč tudi zato, ker ji sledi dokončna razcepitev cesarstva na vzhodno in zahodno polovico. Usodna meja je šla ravno po sredi Balkana in posledice se čutijo še danes. Bitka je bila pravzaprav zaključek državljanske vojne med krščanskim cesarjem Teodozijem I. (379-395) in zahodnim poganskim proticesarjem samozvancem Evgenijem (392-394). Za spopad je bilo določeno področje vojne krajine na stičišču Balkanskega in Apeninskega polotoka, koder je vodila glavna cestna povezava med Italijo in severnimi provincami. Središče obrambe je bilo na utrjenem prelazu Ad Pirum (Hrušica), trdnjavi v zaledju pa sta bili Nauportus (Vrhnika) in Castra (Ajdovščina). Evgenijev strateg Arbogast, po rodu Frank, je Teodozijev pohod proti Italiji hotel ustaviti z zasedbo gorskih prelazov. Teodozijev štab pa je z naglimi pohodi skušal prehiteti zasedbo alpskih zapor ali jih vsaj hitro prebiti. Teodozijeva vojska, ki je proti kraju spopada krenila iz Sirmija (Sremska Mitrovica), je štela okoli 100.000 mož. Rimskim vojakom je poveljeval cesar sam, na čelu zavezniških Vizigotov pa je bil njihov vodja in prvi kralj Alarik. Strateg tega pohoda je bil vandalski general Stilikon. Evgenijeva vojska je bila za polovico šibkejša od Teodozijeve; kot najemniki so v njej sodelovali Franki in Sasi. V odločilni spopad pri Frigidu se je dvignila iz Mediolana (Milana), mimo Akvileje (Ogleja) do trdnjave Castra (Ajdovščina). Poveljeval ji je cesar Evgenij, ob njem je bil strateg Abrogast, ki je bil cesarja ustoličil, ter generala Flavijan in Arbicio.

več:
Silvester Čuk, 1600 let bitke pri Frigidu. (Obletnica meseca). Ognjišče, 1994, leto 30, št. 10, str. 20-21. 

 

LETA 1857 UMRL AUGUSTE COMTE

05 09 1857-Avguste-ComteFRANCOSKI FILOZOF, OČE POZITIVIZMA (* 1798)

Pozitivizem je filozofska smer, ki zavrača vsakršno metafiziko in jemlje izkustvo kot edini vir pozitivnega spoznanja. Vse znanosti so usmerjene k znanosti o človeških družbenih odnosih - sociologiji. Za utemeljitelja pozitivizma velja francoski matematik in filozof August Comte. Klasiki marksizma so njegov nauk zavračali.

 

LETA 1914 UMRL CHARLES PEGUY

05 09 1914-Charles-PeguyFRANCOSKI PESNIK, ESEJIST, MISLEC, SPREOBRNJENEC (* 1873)

Rodil se je v Orleansu in že kot gimnazijec ni skrival svojega navdušenja za neki mističen socializem, zbiral je stavkajoče, zavzemal se je za to, da bi se odpravile vse družbene krivice, sanjal je o bližajočem se prevratu, ki pa se mora izvršiti »s čistim srcem za pravico in resnico«. V tem svojem prizadevanju je postal sovražnik vsega katoliškega in je zatajil krščanstvo. Pa ne samo krščanstvo - postal je popoln, prepričan brezverec. Že kot dijak na gimnaziji in pozneje kot študent na visoki šoli je napisal dramo (4800 verzov) o življenju francoske narodne junakinje in svetnice Device Orleanske. Da bi jo dokončal, je Peguy pustil visoko šolo v Parizu in zbežal v Orleans. Vse življenje je ravnal tako: kadar sta se mu punujali dve možnosti, je vedno izbral težavnejšo. Tako je storil tudi v naslednjem koraku: pustil je pisanje drame in se oženil, in iskal naprej ... Ko ga je čez leta srečal prijatelj, mu je Peguy priznal: »Nisem ti povedal vsega — spet sem našel vero, katoličan sem . . .« In zdaj se je zgodilo nekaj posebnega: od prvega trenutka, ko se je priznal za kristjana, je Peguy začel osvajati duše za Kristusa in jih s svojimi spisi osvaja še danes, veliko let po svoji smrti. Imenujejo ga »pesnik upanja«. Tistega upanja, ki hodi skupaj z vero in ljubeznijo in se hrani iz skrivnosti Kristusovega trpljenja in njegove velikonočne zmage nad smrtjo. Tako upanje nosijo v svojih srcih tisti, ki so izkusili vso bedo sveta, pa jim je bilo dano milostno spoznanje, da je križ le pot k vstajenju. ... Prišla je prva svetovna vojna in Peguy je bil poklican pod orožje. 4. avgusta 1914 je odšel na fronto. Slutil je, da bo to njegov poslednji telesni boj po tolikih notranjih bojih, zato je hitro ustanovil »križarsko četo molitve«, ki naj ga v tem odločilnem boju podpira. ... Drugi dan je bila odločilna bitka na reki Marni, med katero je Peguya zadela sovražna krogla.

... več o njem v zapisu iz knjige Iskalci in pričevalci (Ognjišče 1984)

nekaj njegovih misli:

- Hočem, da si človek zveličanje sam pribori, da si zanj zavestno prizadeva, pravi Bog. To je skrivnost človekove svobode. Ker sem sam svoboden, pravi Bog, in ker sem človeka ustvaril po svoji podobi in sličnosti.

- Moj Bog, vse je novo. Vse je odprto. Svet je nov, svet je mlad. Stvarjenje se prične jutri zjutraj.

- Kakšna žalost: moj ključ odpre tvoja vrata, mojih pa ne!

- Človek odkrije samega sebe, ko se pomeri z oviro.

- Jezus kliče učence: Če te kliče On, nikoli ne boš imel počitka.

 

LETA 1920 ROJEN EMILIJAN CEVC

05 09 1920-Emilijan-CevcUMETNOSTNI ZGODOVINAR IN AKADEMIK ( † 2006)

Preproste stvari se je naučil občudovati kot otrok v rajski okolici svojega rojstnega mesta Kamnik, kjer je odprl lepote žejne oči 5. septembra 1920. Po osnovni šoli v Kamniku je obiskoval nižjo gimnazijo pri frančiškanih v Novem mestu, višjo pa v Ljubljani. Ob branju del Izidorja Cankarja se je odločil za študij umetnostne zgodovine na ljubljanski univerzi, kjer je diplomiral leta 1948, doktoriral pa leta 1952. Med njegovimi profesorji je bil dr. France Stele, ki si je izoblikoval umetnostnogeografsko podobo Slovenije v neposrednem stiku z domačimi umetnostnimi zakladi. To metodo je Cevc še poglobil in izpopolnil. Emilijan Cevc je po Steletu (Oris zgodovine umetnosti pri Slovencih) prvi obdelal celotno zgodovino umetnosti pri nas v svoji knjigi Slovenska umetnost (1966). Od leta 1960 dela pri Umetnostnozgodovinskem institutu SAZU v Ljubljani; leta 1981 je postal dopisni, leta 1985 pa redni član SAZU. Nekaj let je predaval umetnostno zgodovino na Akademiji za glasbo, zatem pa na teološki fakulteti.

Pri svojem strokovnem delu se akademik Emilijan Cevc posveča predvsem srednjeveški umetnosti na naših tleh, zlasti raziskuje kiparstvo in slikarstvo med gotiko in barokom. To je obdelal v svojih zajetnih knjigah: Srednjeveška plastika na Slovenskem, Gotsko kiparstvo, Poznogotska plastika na Slovenskem, Gotska plastika na Slovenskem, Kiparstvo v Sloveniji med gotiko in barokom. Po strokovnih revijah in raznih zbornikih je posejanih nad 350 njegovih razprav in člankov. Bralcem Ognjišča je v letiku 1980 predstavil velike slovenske cerkvene slikarje, najizrazitejše v posameznih umetnostnih obdobjih. Na cerkve, bisere umetnosti, posejane po slovenskih tleh, Cevc ne gleda z očmi hladnega preučevalca, temveč s srcem preprostega vernega človeka, ki je bil nekdaj "resnično povezan s temi cerkvenimi umetninami, v katerih je doživel vse tisto, kar moramo danes iskati na različnih krajih: od galerije do gledališča, do koncertne dvorane". Pri založbi Ognjišče je leta 1999 izšel ponatis njegove lirično uglašene knjige Preproste stvari, ki je še v prodaji

več:
Franc Bole, dr. Emilijan Cevc. (Gost meseca). Ognjišče, 1984, leto 20, št. 7, str. 6-10
Tino Mamić, Postavljanje jaslic je zame obred. (Pogovor o ...). Ognjišče, 2001, leto 37, št. 7, str. 40-41.

nekaj njegovih misli:

Vse preveč verjamemo samo očem in premalo srcu. Srce pa nam pravi, da Sveti Duh resnično prebiva v naši sredi: iz vsake modre besede zveni in iz vsake molitve. Druži nas z vsemi, ki verujejo vanj.

Resnično, stvari družijo ljudi. Rad bi imel oči svetnika ali otroka, da bi v sleherni izmed teh dobrih, spokojnih stvari videl rob Gospodovega plašča, ki zabrisuje prepade med ljudmi.

Bili so dnevi, ko sem verjel, da ima slednje naših neznatnih življenj svojo svetilko, ki počasi dogoreva ... Takrat, ko sem bil še poln te lepe vere, mi je oče govoril: »Ne jezi se na uro in ne kolni luči! Nekoč ti bo bila zadnja ura in svetila poslednja luč«.

Vse moramo gledati v odsvitu veselja in ljubezni. Veselje se nam daruje v sleherni kretnji, v slehernem bivanju.

Odkar vem, da nam vsak dan zapiše svojo besedo v srca in zariše svojo potezo v obraze, sem prenehal biti otrok...

Kot mati otroka, ljubi kmet žitno zrno. Sleherno mu je kakor kaplja srčne krvi.

O, znamenje sredi vasi, preprosto, lepo znamenje, ki posvečuješ delo človeških rok in povzdiguješ očete in matere v svečenike!

... več misli Emilijana Cevca:

njegova knjiga Preproste stvari v spletni knjigarni Ognjišča

Bil je človek, ki mu je Bog vdihnil ustvarjalno iskro. Veselje in bolečino mu je položil v srce, rokam pa podaril spretnost rezljanja. Ko se mu je bližal osemnajsti božič, je rekel človek – umetnik. "Kakšno je bilo božje Dete, ki se je rodilo v sveti noči?" Dolgo je premišljal in cele noči prebedel nad razlago božičnega evangelija ter nad starimi legendami in pesmimi. Potem je vzel kos belega lipovega lesa, lesa najddobrotnejšega med drevesi, mehkega kot materina roka. Potem je segel v globino duše, zajel iz nje vse svoje otroštvo in ljubezen ter začel rezljati svoje Dete. (Iz Cevčeve črtice Človek)

o njem:

Emilijan Cevc je leta 1963 oblikoval unikatne jaslice. Figure so pregibne, visoke okoli 18 cm in oblečene v srednjeveško nošo, ki jo najdemo na slovenskih freskah, posebej pri Svetem Primožu in na Križni gori. Jaslice so postavljene na naša tla pod Kamniške planine in so prikaz življenja v poznem srednjem veku okoli leta 1500. Hlevček je predstavljen kot votlina in razvalina Davidovega gradu s stebra v sredi, na katerega se je Marija po Jezusovem rojstvu naslonila. Marija je upodobljena brez tančice na glavi, sv. Jožef pa je pokrit z značilno srednjeveško kapo. Med živalmi v jaslicah so tudi veverica, žabe, race in pes, na zidu pa je panj s čebelami. (Iz opisa v knjigi Leopolda Grčarja Jaslice)

 

LETA 1989 UMRL JOŽE GREGORIČ

05 09 1989-Joze-GregoricDUHOVNIK, SLAVIST, UREDNIK, PREVAJALEC (* 1908)

Doma iz kmečke družine v vasi Delač na Kostelskem, po končani gimnaziji v Kočevju je študiral teologijo v Ljubljani (diplomiral 1933), potem pa študiral v Zagrebu še slavistiko, nekaj časa je bil prefekt in profesor v Zavodu sv. Stanislava v Šentvidu, med vojno izseljenski duhovnik v Zagrebu. Po drugi svetovni vojni je bil župnik v Tržiču in na Polici pri Grosupljem. zadnjih deset let svojega življenja je preživel v stiškem samostanu, kjer je tudi pokopan. Veliko je pisal (pod različnimi psevdonimi: Jože Zdolanji, Drago Piškur ...) za številne časopise, zbornike, koledarje, bil je tudi član odbora Mohorjeve v Celju, pri Novi poti, Novi mladiki ... Pisal je uvode, recenzije in komentarje k številnim izdajam, veliko je tudi prevajal. Tudi za Ognjišče je napisal nekaj člankov (priloga o Stični, o Petru Pavlu Glavarju ... Njegova bibliografija šteje skoraj 1500 različnih člankov od tega je 18 knjig. Rad je opisoval rodni Kostel, že med obema vojnama je začel pripravljati slovar kostelskega jezika, ki je leta 2014 tudi izšel.

LETA 1997 UMRLA SV. TEREZIJA IZ KALKUTE

05 09 1997-mati-TerezijaMISIJONARKA LJUBEZNI, SVETNICA (* 1910)

»Najbolj se mi je vtisnila v spomin njena drobna postava, upognjena od življenja v službi najbolj ubogih med ubogimi, toda vedno polna neizčrpne notranje moči: moči Kristusove ljubezni. Misijonarka Ljubezni: to je bila mati Terezija po imenu in po delu... Po svetu je bila znana kot mati ubogih in zapušča prepričljiv zgled za nas vse, za verne in za tiste, ki ne verujejo. Zapušča nam pričevanje božje ljubezni, ki je, ko jo je sprejela, preoblikovala njeno življenje v popolno darovanje bratom. Zapušča nam pričevanje kontemplacije, ki postaja ljubezen, in ljubezni, ki postaja kontemplacija," je o Materi Tereziji povedal zdaj sv. Janez Pavel II. Mnogi so jo zaradi njene predane službe ubogim občudovali in slavili kot svetnico; našli so se tudi taki, ki so ji očitali, da "išče slavo", da se nastavlja fotografom in kameram. Mati Terezija se ni zmenila ne za hvalo ne za grajo, temveč je mirno delala naprej. "To je Njegovo delo, ne moje. On bo že poskrbel, če bomo ostale zveste našemu poklicu, ki je uboštvo. Kar zadeva mene, živim od dneva do dneva." Kako je svet to krhko ženo in njeno velikansko delo cenil, priča Nobelova nagrada za mir in številne druge nagrade - to je potrdil tudi njen veličastni pogreb. Svetost je v tem, da spoznamo božji načrt za naše življenje in ga z božjo pomočjo skušamo uresničevati. Za to si je vedno prizadevala mati Terezija, katere življenjsko geslo je bilo: "Narediti nekaj dobrega za Boga." Narediti s tem, da pomagamo tistim, v katerih prihaja naproti. Zgled nove svetnice nam govori, kako je treba uresničevati evangelij.

več:

Silvester Čuk, sv. Terezija iz Kalkute. (Priloga). Ognjišče, 2016, leto 52, št. 9, str. 58-63.
Silvester Čuk, Mati Terezija - misijonarka ljubezni. (Priloga). Ognjišče, 1997, leto 33, št. 10, str. 31-42.
Božo Rustja, Vezi Matere Terezije s Slovenci. (Priloga). Ognjišče, 1998, leto 34, št. 10, str. 37-48.
Silvester Čuk, Živa svetnica - Mati Terezija blažena. (Pričevanje). Ognjišče, 2003, leto 39, št. 10, str. 16-17.
Franc Bole, Mati Terezija je obiskala Ljubljano. (Gost meseca). Ognjišče, 1980, leto 16, št. 8, str. 6-10.

o sv. Tereziji iz Kalkute tudi v knjigah, ki jih je izdalo Ognjišče:

Mati velikodušne ljubezni

Bog ljubi danes po nas

Najdi čas

 na DVD:

Peti svet - Mati Terezija

drugo

kipec sv. Matere Terezije

še nekaj njenih misli:

+ Kako čiste morajo biti naše roke, če naj se dotikamo Kristusovega telesa, tako kakor se ga dotika duhovnik pod podobo kruha na oltarju. S kakšno ljubeznijo in pobožnostjo in vero dviga sveto hostijo! Enake občutke moramo imeti tudi me, ko dvigujemo telesa ubogih bolnikov.

+ Vere primanjkuje zato, ker je med ljudmi toliko sebičnosti in koristoljubja. A vera, zares prava vera, mora biti darujoča. Ljubezen in vera hodita skupaj. Ena drugo dopolnjujeta.

+ Koliko se lahko naučimo od naše Gospe! Bila je tako ponižna, ker je bila vsa na voljo Bogu. Bila je polna milosti in sodelovala je z vsemogočno silo, ki je bila v njej - z božjo milostjo.

+ Nikoli se ne smemo izmikati nizkim opravilom zato, ker so to dela, ki jih nihče noče opravljati. Delo nikoli ni prenizko. Pač pa smo mi majhni, ker gledamo na stvari zviška. Bog pa, ki je vsemogočen, gleda na vsako stvar kot na veliko.

+ Prihodnost ni v naših rokah. Nimamo oblasti nad njo. Delovati moremo samo danes... Naš Gospod nam je naročil, naj ne skrbimo za jutrišnji dan, ki je v božjih rokah.

+ Naučimo se ljubezni v naši družini. V naši lastni družini imamo morda zelo uboge ljudi in jih sploh ne opazimo. Nimamo časa, da bi se jim nasmehnili, nimamo časa, da bi se pogovorili drug z drugim. Prinesimo to ljubezen, to nežnost v naš lastni dom, in videli bomo razliko.

+ Ljubezen se začenja doma in traja doma, tam je nenehno njeno področje. Dom je za vsakogar prvo območje ljubezni, pobožnosti in služenja. Začnite govoriti z ljudmi, ki govorijo vaš jezik, a jim doslej niste spregovorili besede.

+ Naše delo nas kliče, da vidimo Jezusa v vsakem človeku. Jezus nam je povedal, da je Ontisti lačni človek. On je nag. On je žejen. On nima doma. On trpi. To so naši zakladi... Oni so Jezus. Vsak posebej je Jezus v svoji boleči preobleki.

+ Moja skrivnost je čisto preprosta. Molim in po molitvi postanem eno v ljubezni s Kristusom. Vidim, da moliti k njemu pomeni ljubiti ga. To pa pomeni izpolnjevati njegovo voljo.

+ Svet tako trpi, ker ni miru. Miru pa ni, ker ga ni v družini in imamo na tisoče in tisoče razbitih domov. Iz naših domov moramo narediti svetišča sočutja, neprenehoma mora odpuščati in tako prinašati mir.

... več misli sv. Terezije iz Kalkute

pripravlja Marko Čuk

Zajemi vsak dan

Ko grem čez žitna polja, / vidim, kako se vse zlati. / Tisoč misli v meni se zbudi: / jasnina otroških oči, / srce, ki Tebe si želi.

(Anka Kogelnik)
Ponedeljek, 21. Oktober 2019
Na vrh