Pisali smo že, da nas narava združi, kar je najbolj očitno v času zaljubljenosti. V tem času kot posamezniki skoraj ne obstajamo, saj smo dobesedno zliti z drugo osebo. Narava naju je samodejno združila z namenom, da nama bo lepo in da skupaj ozdráviva, kar ni dobro v meni in v tebi. Pri tem bova potrebovala medsebojno pomoč, saj je to edina pot, da bova z leti vse bolj povezana, srečna, umirjena, da se bova skupaj veselila življenjskih dosežkov ter bova drug drugemu v oporo. Nekateri pari pa se osredotočijo samo na midva: midva imava otroke, midva greva v hribe, midva sva kupila nov avto, midva urejava vse skupaj. Okolica je zelo presenečena, ko takšen zakon po npr. 20 letih razpade – na videz brez pravega zunanjega vzroka. Ti ločeni pogosto pripovedujejo, da so se kot posamezniki v zakonu popolnoma izgubili. Kot bi prenehali obstajati. Pozabili so, da zakon sestavljata dve samostojni osebi – mož in žena.
Zato se moramo za dober in trajno zadovoljen zakonski odnos najprej postaviti na dve nogi kot posamezniki. Dve osebi, ki znata poskrbeti najprej zase, bosta lahko tvorili, gradili in vzdrževali zrel zakonski odnos. Mož naj postane bolj moški, žena naj postane bolj ženska. Vsak zase odkrivajva svoje poslanstvo ne samo v zakonu, pač pa tudi v družini, v Cerkvi, v družbi, v službi. Zakaj sem tu in kaj želim doseči? Kaj želim ustvariti v svojem življenju? Kaj kot posameznik in kaj skupaj v zakonu? Kako bom delil sebe v zakonu in v družini? To so vprašanja, na katera si mora odgovoriti vsak sam. Na ta način bomo ostajali zvesti samim sebi in v zakonski odnos investirali in dajali tisti del sebe, ki ve, kaj hoče. Seveda bo mnogo lažje, če bom svoje misli, dvome, načrte in ugotovitve lahko delil s svojim zakoncem. Še bolj ključno pa je, da si ob tem upamo izmenjavati naša čustvena stanja.

Obljubila sva si, da bova skupaj do konca življenja. Lahko pa si še obljubiva, da bova drug ob drugem poskrbela, da bova v najin odnos investirala najboljši del sebe. Mož svojo moškost, žena svojo ženskost. Mož svoje moškosti ne bo kazal z nasiljem, alkoholom in grobostjo, temveč z odločnostjo in s tem, da bo ponosen nase, na ženo in otroke in jim bo to tudi povedal. Svojo moškost bo pokazal s tem, da se bo ob jezni ženi najprej sam umiril, jo stisnil k sebi in ji povedal, da bosta že uredila te težave. Ne glede na spremenjene družbene razmere bo mož svojo moškost kazal tudi s finančnim preživljanjem družine. Na drugi strani bo več ženske ženstvenosti v zakon in v družino prineslo spokojnost. Žena je po naravni poti bolj sočutna in hitreje najde tople besede za moža in otroke. S poslušanjem moža, ki tarna o finančnih težavah, mu bo z zaupanjem vanj pomagala, da se bo pravilno odločil. Moški v svoji moškosti včasih težko priznamo, da si želimo več ženske nežnosti. Ženske je imate v izobilju. Namenite je nekaj več svojim moškim. To so malenkosti, ki nam bodo pomagale, da bomo lažje odkrivali svojo moškost in odločnost. V najinem odnosu si izmenjajva, kar je v nama dobrega in nama je dala narava. Pomagajva si spoznavati in si odkrito priznati najine slabosti. Na ta način si bova v zrelih letih pričarala ponovno (zrelo in zavestno) zaljubljenost.

Janez Logar, zakonski in družinski terapevt

Ognjišče (2016) 11, str. 19

Vsak par si na začetku zida gradove v oblakih. Bolj ali manj sanjarimo in si v času zaljubljenosti slikamo zakonsko-družinsko življenje, ki ga nikjer ni. To je pač trik narave, ki poskrbi, da se združita dve osebi v želji po srečnem življenju. Pravzaprav ni nič narobe, če te sanje ohranjava kot najin cilj, za katerega se bova skupaj trudila. Zato ne pozabiva, kakšne ideale sva imela na začetku.
Na začetku zakona in skupnega življenja imamo veliko opraviti z reševanjem stanovanjskega problema, urejanja odnosov s starši, veliko je dela z majhnimi otroki. Skrbeti moramo za finance in zelo so mamljivi karierni uspehi. Veliko je zunanjih dejavnikov, ki nam vzamejo veliko energije in predvsem časa. Pa vendar je za naju najbolje, če bova pred vse te naloge vedno postavila naju. Znotraj naju pa vsak sebe na prvo mesto. To ni egoizem. Le drug drugemu dopustiva, da lahko v najinem odnosu malo še vsak sam zadiha. Morda zadostuje le ura na teden, da vsaj vem, kaj se ob tej naglici dogaja v meni. Nato pa si vzemiva čas in si izmenjajva najine izkušnje, misli, čustva, prijetne in manj prijetne trenutke. Zavedanje, ukrepanje, spreminjanje. Na tak način si bova v najinem odnosu omogočala vsak svojo spremembo. Konkretno to pomeni, da bom jaz ob tebi še bolj vesel in se bom ob tebi lahko in upal potolažiti, kadar mi bo hudo. Ja, tako preprosto je to: Skupaj lahko doživiva dvojno veselje in polovično trpljenje. Kaj ni to čudovita možnost, ki nam jo daje zakonsko življenje? Seveda pa je najprej nujna moja odločitev, da je moj mož/moja žena moj prvi zaupnik, prijatelj, sopotnik, s katerim bom delil moj notranji svet – predvsem takrat, ko bom prestrašen, osramočen, žalosten in ko ne bom več videl izhoda iz svojih/najinih težav.

Veliko spremembo prinesejo otroci. Poleg tega, da sva mož in žena, sedaj postaneva še oče in mama. Popolnoma nova vloga, novo veselje, nove skrbi, nova doživetja, tempo se poveča in najino življenje ni nikoli več tako, kot je bilo pred rojstvom najinih potomcev. Prav gotovo imamo ob otrocih priložnost, da se osrečimo, kajti veličastno je biti oče in mati. Za ta dar moramo biti hvaležni Stvarniku – ni dano vsem biti starš. Preko otrok lahko vsak dan dosegamo tudi lastno spremembo. Sebi bomo zelo pomagali, ko bomo otrokom dali tisto, česar sami nismo dobili v izvorni družini. Pa ne v materialnem smislu. Če doma nismo bili dovolj slišani, poslušajmo lastnega otroka, če nismo bili dovolj pohvaljeni, pohvalimo svojega otroka, če se oče ni igral z mano, naj se jaz igram s svojim sinom, če je oče veliko sam plezal po gorah, bom jaz vzel sina s seboj v hribe, če me je oče udaril, jaz ne bom nikoli udaril svojega otroka, če je mati kričala in me poniževala, jaz na tak način ne bom prizadel, če se oče ni pogovarjal z menoj, si bom jaz vzel čas za mojega otroka ...Tako bom postajal vedno boljši starš. Ključno pa je, da ne pozabim, da sem najprej mož oziroma žena. Največ bom za svojega otroka naredil, če bom ljubil svojega zakonca.
Iskanje mojega in najinega notranjega miru bo blagodejno vplivalo na razvoj najinih otrok. Midva kot odrasla sva dolžna najprej poskrbeti vsak za svoj notranji mir, za najino umirjenost – otroško vedenje bo le posledica. Več miru v meni pomeni več miru med nama in več miru v naši družini. Vsak teden poslušamo:»Mir z vami.« Vemo pa tudi, da je vera brez del mrtva. Da se bova lahko spremenila (in lažje, bolj sproščeno, veselo živela), v najinem odnosu skupaj raziskujva vsak svoj nemir, ki ga občasno začutiva in si ga podajava na nezdrav način v obliki prepirov, slabe volje, jeze, oboževanj. Ne pozabiva: imava moč podvojiti veselje in razpoloviti trpljenje.v

Janez Logar, zakonski in družinski terapevt

Ognjišče (2016) 10, str. 19

Kako živeti zakonsko življenje, nas niso učili v šoli. Pri verouku smo spoznavali večne resnice in vrednote, ki nam dajejo smer za naše odnose v zakonu. Vsi se strinjamo, da so ljubezen, spoštovanje, enakopravnost, hvaležnost, odpuščanje ... nujne za srečno zakonsko življenje. Dejstvo pa je tudi, da se morava za najino zakonsko srečo preprosto potruditi. Ne vemo, zakaj slabo pride samo od sebe, za dobro pa se moramo odločiti in pri tem vztrajati.
Veliko sva se o zakonskem življenju naučila vsak v svoji primarni družini. Tam je vsakdo od naju opazoval in na svoj način doživljal, kako reagirata oče in mama, kako usklajujeta različna mnenja, kako se imata rada, kako rešujeta dnevne probleme, kako ravnata z otroki in kako poskrbita vsak zase. Kot otroka sva se ob njima učila osnovnega jezika odnosov. Hočeš-nočeš velik del naučenega preigravava v najinem zakonskem odnosu.
Prvi korak za srečno zakonsko življenje je ta, da se začneva zavedati, kaj se vedno znova dogaja v najinem odnosu. Še natančneje moramo zapisati. Najprej moram jaz sam ugotoviti, kako reagiram na različne dogodke. Kako se odzovem, ko sem v stresu in ko mi je hudo. Kaj storim, ko ostanem brez službe, ko me žena kritizira, ko me nihče ne pohvali, ko mi spet dajo jasno vedeti, da sem jaz kriv za vse ... Kmalu bom opazil, da vedno reagiram zelo podobno – doma, v službi, med prijatelji ali v povsem novih situacijah. Najlepše in najbolj težke trenutke doživljam v intimnih odnosih, saj je to prostor, kjer naj bi si dovolil, da me zakonec vidi takšnega, kot sem v resnici. Drugi korak, ki ga morava storiti, je, da vsak od naju prevzame odgovornost za svoje vedenje, mišljenje in celo čutenje.

Tako so za naju kot zrela in odgovorna zakonca izkušnje največja šola srečnega zakonskega življenja. Morava pa se odločiti, da se bova iz najinih izkušenj učila. To je ključno. Če tega koraka ne bova naredila, bova boleče izkušnje ponavljala in se iz njih le malo naučila. Midva sicer lahko analizirava najino vedenje in vsak svoje odzive (npr. molk, prepire, vpitje), povsem drugače pa se bova pričela učiti, ko si bova dovolila govoriti o najinem notranjem svetu. Nikoli ni težko izmenjati veselja in radosti ob veselih dogodkih, zbrati pa moram pogum, da zakoncu priznam, da me je strah, kako bomo finančno prebrodili mesec in kaj bo z najinimi otroki, da sem upravičeno žalosten, ker nihče ne opazi mojega truda v gospodinjstvu, da me je sram, ker se spet nisi postavil zase, da še sam ne razumem svoje hitre jeze, da se kljub družini počutim osamljeno ... Ne samo odrivanje mojega razbolelega notranjega sveta, temveč najino pripovedovanje in medsebojno sočutno razumevanje (brez dajanja nasvetov) naju bo neverjetno povezalo in omogočilo, da se bova lažje učila iz težkih življenjskih izkušenj. Iz dnevnega življenja vemo, da so težki dogodki lažje sprejemljivi, če je ob meni nekdo, ki me razume in me v celoti sprejema npr. v moji žalosti ali v mojih strahovih.
Za medsebojno razumevanje ne potrebujemo nujno fakultet, učenih raziskav in mnogo prebranih knjig. Da se bom lahko čim več naučil iz svojih in najinih izkušenj, napak, dosežkov, naj me ne bo strah in sram prositi tebe, draga žena, dragi mož, da mi pomagaš razumeti, kaj se dogaja z mano in z nama, saj je včasih res težko videti celoto. Oprosti mi za moje napake. Skupaj lahko vidiva več in skupaj zmoreva ustvarjati varno vzdušje za naju, da bova doživljala mnogo več veselja in sreče kot pa zagrenjenosti v dnevnih skrbeh.Kako živeti zakonsko življenje, nas niso učili v šoli. Pri verouku smo spoznavali večne resnice in vrednote, ki nam dajejo smer za naše odnose v zakonu. Vsi se strinjamo, da so ljubezen, spoštovanje, enakopravnost, hvaležnost, odpuščanje ... nujne za srečno zakonsko življenje. Dejstvo pa je tudi, da se morava za najino zakonsko srečo preprosto potruditi. Ne vemo, zakaj slabo pride samo od sebe, za dobro pa se moramo odločiti in pri tem vztrajati.
Veliko sva se o zakonskem življenju naučila vsak v svoji primarni družini. Tam je vsakdo od naju opazoval in na svoj način doživljal, kako reagirata oče in mama, kako usklajujeta različna mnenja, kako se imata rada, kako rešujeta dnevne probleme, kako ravnata z otroki in kako poskrbita vsak zase. Kot otroka sva se ob njima učila osnovnega jezika odnosov. Hočeš-nočeš velik del naučenega preigravava v najinem zakonskem odnosu.
Prvi korak za srečno zakonsko življenje je ta, da se začneva zavedati, kaj se vedno znova dogaja v najinem odnosu. Še natančneje moramo zapisati. Najprej moram jaz sam ugotoviti, kako reagiram na različne dogodke. Kako se odzovem, ko sem v stresu in ko mi je hudo. Kaj storim, ko ostanem brez službe, ko me žena kritizira, ko me nihče ne pohvali, ko mi spet dajo jasno vedeti, da sem jaz kriv za vse ... Kmalu bom opazil, da vedno reagiram zelo podobno – doma, v službi, med prijatelji ali v povsem novih situacijah. Najlepše in najbolj težke trenutke doživljam v intimnih odnosih, saj je to prostor, kjer naj bi si dovolil, da me zakonec vidi takšnega, kot sem v resnici. Drugi korak, ki ga morava storiti, je, da vsak od naju prevzame odgovornost za svoje vedenje, mišljenje in celo čutenje.
Tako so za naju kot zrela in odgovorna zakonca izkušnje največja šola srečnega zakonskega življenja. Morava pa se odločiti, da se bova iz najinih izkušenj učila. To je ključno. Če tega koraka ne bova naredila, bova boleče izkušnje ponavljala in se iz njih le malo naučila. Midva sicer lahko analizirava najino vedenje in vsak svoje odzive (npr. molk, prepire, vpitje), povsem drugače pa se bova pričela učiti, ko si bova dovolila govoriti o najinem notranjem svetu. Nikoli ni težko izmenjati veselja in radosti ob veselih dogodkih, zbrati pa moram pogum, da zakoncu priznam, da me je strah, kako bomo finančno prebrodili mesec in kaj bo z najinimi otroki, da sem upravičeno žalosten, ker nihče ne opazi mojega truda v gospodinjstvu, da me je sram, ker se spet nisi postavil zase, da še sam ne razumem svoje hitre jeze, da se kljub družini počutim osamljeno ... Ne samo odrivanje mojega razbolelega notranjega sveta, temveč najino pripovedovanje in medsebojno sočutno razumevanje (brez dajanja nasvetov) naju bo neverjetno povezalo in omogočilo, da se bova lažje učila iz težkih življenjskih izkušenj. Iz dnevnega življenja vemo, da so težki dogodki lažje sprejemljivi, če je ob meni nekdo, ki me razume in me v celoti sprejema npr. v moji žalosti ali v mojih strahovih.
Za medsebojno razumevanje ne potrebujemo nujno fakultet, učenih raziskav in mnogo prebranih knjig. Da se bom lahko čim več naučil iz svojih in najinih izkušenj, napak, dosežkov, naj me ne bo strah in sram prositi tebe, draga žena, dragi mož, da mi pomagaš razumeti, kaj se dogaja z mano in z nama, saj je včasih res težko videti celoto. Oprosti mi za moje napake. Skupaj lahko vidiva več in skupaj zmoreva ustvarjati varno vzdušje za naju, da bova doživljala mnogo več veselja in sreče kot pa zagrenjenosti v dnevnih skrbeh.

Janez Logar, zakonski in družinski terapevt

Ognjišče (2016) 09, str. 19

Osebnostna rast nam pomaga dojemati, kakšni smo kot zemeljska bitja, duhovna rast pa nas približuje našemu bistvu, ki presega naše bivanje na Zemlji. Zakonski odnos je odlična priložnost, da spoznavamo sebe ob svojem zakoncu. Osebnostna rast nam povečuje zadovoljstvo in srečo v zemeljskem bivanju, duhovna rast pa nas vodi k veselju in radosti, ki nam pripada samo zato, ker smo Božji otroci. Najbolj koristno je, da obe rasti potekata vzporedno. Osebnostni napredek nam omogoča, da v skrbi za preživetje, za otroke, službe in dopust ... ne vidimo le težave, temveč tudi priložnost, da se iz tega kaj naučimo. Duhovna rast ali napredek pa nam omogoča, da življenje pričnemo osmišljati in ga gledati celostno.
Zelo koristno je, če midva kot zakonca drug drugemu priznava, da nama bo lažje spoznavati sebe in zakonca v odnosu, ki sva ga pričela zavestno graditi. V najinem odnosu naj bo več stika, več povezanosti, več deljenja samega sebe z zakoncem in osebnostna rast bo samo posledica. Prvi korak pri osebnostni rasti je priznanje, da mi ni treba biti sam, pa tudi priznanje dejstva, da ob sebi potrebujem nekoga. Naj mi ne bo izpod časti prositi zakonca, naj mi pomaga, da se bom znal veseliti svojih pozitivnih lastnosti in dosežkov ter bom hkrati upal in znal prepoznati lastnosti in načine vedenja, mišljenja in čutenja, ki mi škodujejo. To so moja notranja stanja ali vzdušja, v katerih se najprej jaz počutim nelagodno, neprijetno in prestrašeno, pogosto pa npr. svojo jezo in strahove stresam še na vse družinske člane. Osebnostna rast je kot notranji umirjevalec, da lažje sprejmem sebe in svoje reakcije.

Duhovnost je težko opisati z besedami, lahko pa prepoznamo njene darove: ljubezen, spoštovanje, prijaznost, umirjenost, čudenje lepoti in dobroti, ki nas (kljub vsemu) obdaja. Nič hudega, če je moj zakonec bolj dovzeten za stik z duhovnim svetom. Bolj je pomembno, da oba dajeva zadosten in iskren trud v najin odnos in še več – da oba hrepeniva po duhovnih darovih, ki nama jih lahko da Gospod. On je tako ali tako z nama, le midva se morava odločiti, da ga povabiva v najin zakon in v najino družino. V najini moči je, da se odločiva in pričneva graditi »novo nebo in novo zemljo«, »novi Jeruzalem«, »nebeško kraljestvo«. Sveto pismo nas na več mestih opominja, kaj dobrega lahko stori Duh za nas, mi ga moramo le povabiti medse, kajti »Duh je tisti, ki oživlja« (Jn 6,63).
Zavedanje, da je Božji duh med nama in nama pomaga, je osvobajajoče za naše zemeljske težave in tegobe. Pa še brezmejno upanje nam daje. Kako naj ga prikličeva in kaj naj storiva, da ostane med nama? »V začetku je bila Beseda in Beseda je bila pri Bogu in Beseda je bila Bog.« (Jn 1,1) Torej naj bo v najinem odnosu veliko Besede, veliko najinih težav in veselja naj bo naslovljenih. Več ko bo izgovorjene besede o mojem notranjem svetu, ki se prebuja med nama, lažje bo Duh božji vstopal v moje in najine odnose preko darov, ki jih omenjamo (spoštovanje, prijaznost). Duh pa zahteva absolutno iskrenost in resnico. Bodiva iskrena drug do drugega, da bo najina osebnostna rast prijetna, da bo Duh lahko vstopil med nas, delil svoje darove in delal čudeže.
Odlična priložnost za mojo in najino rast so zakonske skupine in razne duhovne vaje, kjer se učimo pogovora in se trudimo med nas spustiti Duha. Kombinacija mojega/najinega truda in Božjega blagoslova je zadetek na loteriji. Zato hvala voditeljem zakonskih skupin in voditeljem duhovnih vaj.

Janez Logar, zakonski in družinski terapevt

Ognjišče (2016) 08, str. 19

Šolarji, dijaki in študenti komaj čakajo, da si oddahnejo od učilnic, predavanj, knjig in študija. Še bolj in drugače si oddiha želimo zaposleni. Bremena dnevnega ritma, obveznosti, hitenja, skrbi v službi in doma od nas skoraj zahtevajo oddih in odklop. Vsi se veselimo dopusta in si skoraj idilično predstavljamo šumenje morja, poležavanje na plaži, mirne noči in spokojnost. V družinah, kjer so otroci še majhni, pa se običajno zgodi, da pridemo domov še bolj utrujeni, kot smo odhajali. Kljub temu, da imamo zelo radi naše otroke, je prav, da si vsaj medsebojno priznamo, da so celo dopusti naporni. Tudi naši starejši mladinci nam dajejo vedeti, da obstajajo, čeprav na drugačen način. Enkrat bi se pogovarjali, drugič ne, tretjič imajo ideje, ki bi jim utegnile škodovati.

Počitnice in dopust naj bi bili res najprej namenjeni počitku in sprostitvi. Ker je manj fizičnih in psihičnih obremenitev in ker smo več skupaj, prihajamo drug drugemu bolj blizu. Pravimo, da se odnosi in vzdušja, ki jih nosimo v sebi, kar zgostijo. Zato je tako zelo pomembno, da vsi v družini vemo, kaj je namen počitnic in dopusta. Ni namen, da se bomo prepirali, kdo ima prav in kdo ne, kam bomo šli in kam ne ter koliko časa bomo preživeli za računalnikom in televizijo. Namen je, da se spočijemo, se imamo lepo in drug drugemu namenjamo spoštovanje in prijaznost.
Vnaprej si bomo vsaj okvirno določili, kako bomo preživljali prosti čas. Kjer so otroci že večji, je smiselno, da se skupaj dogovorimo, kaj bi radi doživeli, koliko časa bomo skupaj, kaj bo kdo delal, kako si bomo med počitnicami porazdelili delo v hiši (ali na kmetiji, v delavnici). Otroci nam bodo hvaležni, če nam bodo vsaj lahko povedali svoje želje. Presenetljivo hitro bodo tudi razumeli, zakaj nekaterih njihovih želja pač ne moremo uresničiti. Starši naj se le potrudimo, da jih najprej poslušamo in jih sprejmemo kot resne sogovornike. Odločitve so seveda na strani staršev.

Da pa bodo odločitve trdnejše, se morava najprej uskladiti midva kot zakonca. Najprej se midva odločiva, da se bova med dopustom imela lepo, da se bova spoštovala, drug druga upoštevala (tudi v različnosti mnenj) in s tem dala otrokom varnost v družini. Če otroci potrebujejo, da so od staršev slišani, jaz kot mož še bolj potrebujem, da sem slišan od svoje žene (in obratno). Želim ti povedati, kako si zamišljam preživljanje prostega časa. Ne vem, če bova lahko uskladila vse, lahko pa se odločiva, da se bova vsaj potrudila drug drugega razumeti in začutiti.
Dovolimo si, da si bomo med dopustom res odpočili. Vseeno je, ali bomo ogled kakšne znamenitosti, mesta, adrenalinskega parka, veselice ... izpustili. Okrepimo si medsebojne vezi, ki jih bomo nosili s seboj ne le do naslednjega dopusta, temveč vse življenje. In potrudimo se, da bomo v to poletje investirali naše veselje in radost, da smo skupaj z ljudmi, ki jih imamo radi. Slabo voljo, nerganje, sitnobo, kritiko in tarnanje pa dajmo na jadrnico in jih pošljimo daleč proč.

Janez Logar, zakonski in družinski terapevt

Ognjišče (2016) 07, str. 19

Vsak par si izgradi zelo svojstveno dinamiko, ki je samo njuna. Tako je težko opredeliti, kaj zakonca v njuni globini najbolj povezuje. Najin začetek z zaljubljenostjo (ali vsaj privlačnostjo) je gotovo dober znak, da naju je združila narava in da se kot dva odrasla lahko odločiva za srečno skupno življenje. Zelo koristno je, kadar par prihaja iz podobnega kulturno-religioznega okolja. Takrat je večja verjetnost, da imata podobne vrednote. Poznano je, da religija pozitivno prispeva k zakonskemu zadovoljstvu. Tako imamo verni pari dodatno priložnost, da se v skupnem življenju podpiramo in dajemo medsebojno pomoč. Že sama religija podpira večne vrednote, ki lahko dobijo svoje mestu tudi v zakonskem odnosu: spoštovanje, dobrota, zaupanje, skrb za otroke in širšo skupnost ... Pa vendar vemo, da religija žal ne pomaga vsem zakoncem. Kot da ne bi znali izkoristiti priložnosti, ki nam je dana.

Par srednjih let je potarnal, da sta utrujena od truda za dober zakonski odnos. Pravita, da mora vedno nekdo potrpeti (večkrat žena). V začetku je še šlo, sedaj pa je vedno težje. Vedno je vsaj eden nezadovoljen. Kar strah ju je trenutka, ko bodo otroci odšli od doma in bosta ostala sama s svojim trudom, vsak v svojem svetu. In vsak s svojim prav.

Vedno je lepo, kadar se odločimo za dobro. Midva si bova dolgoročno naredila največjo uslugo za najino zakonsko zadovoljstvo in srečo, ko se bova odločila, da bova pričela spoznavati drug drugega. Veva, da morava skupaj poskrbeti za ekonomsko preživetje, za otroke, ponekod za ostarele starše, za prosti čas ... Dodatno pa naju bo zelo povezalo, ko si bova dovolila spoznavati drug drugega tako, da bom jaz lahko tebi pripovedoval o meni. Tako bova dodatno pričela graditi najino intimo. Seveda to ni samo spolnost. Intimni odnos pomeni, da jaz zberem pogum in pričnem pripovedovati o sebi in me ni strah, da bom zavrnjen ali prizadet. V intimnem odnosu si s partnerjem delim lepe in hude dogodke ter prijetna in neprijetna doživljanja. Od takšnega spoznavanja drug drugega se ne bova utrudila in nič nama ne bo potrebno potrpeti. Težko je pričeti govoriti o težkih stvarih, ki smo jih doživeli. Pogosto je še težje poslušati.

Vemo, da takšen način pogovora močno poveča srečo v zakonu. Pa vendar se tako pogovarja le manjšinski del zakoncev. Verjetno zato, ker pripovedovati boleče stvari (npr. žalost ob smrti staršev, strah pred izgubo službe, moje stalno kritizerstvo, jeza, ki mi jo vzbujajo otroci, teža, ker nisem nikoli slišana, žalost, da nimam nobene besede) ni lahko. Potrebno je zbrati pogum. Vsa ta čutenja lahko tudi potlačimo, a ne brez posledic. Ko utišamo del čutenjskega sveta, otopimo tudi za pozitivna čustva. Zmanjšamo si doživljanje sreče, manj smo ustvarjalni, težje smo hvaležni, težje odpuščamo. Otopimo kot ljubeča bitja, ker je teža prevelika.

Naj najino glavno vezivo postane medsebojna ranljivost, ki si jo priznava in deliva. Živimo v ranljivem svetu – negotove službe, negotovost zaradi naših otrok, finančni problemi ... in moji notranji boji. Nič ne pridobimo, če si ranljivosti ne priznamo. Ogromno pa pridobimo, ko si v zakonu dovolimo biti ranljivi. Priznajmo drug drugemu, da smo nepopolni in kljub temu vredni ljubezni in spoštovanja.v

Janez Logar, zakonski in družinski terapevt

Ognjišče (2016) 06, str. 19

Duhovnost je del naše narave in vere. Še posebej med prazniki jo težko ločimo od tradicionalnosti, ki nam lahko polepša naš vsakdanjik. Tradicionalni običaji, ki so povezani z našo vero, so nam poznani in praznike si brez njih težko predstavljamo. Teh običajev je zelo veliko in so del naše kulture (postavljanje jaslic in blagoslov hiše, koledovanje, posamezne jedi ob praznikih, pustovanje, materinski dan). Običajno bolj očetje poskrbimo, da se tradicija nadaljuje, saj nam to daje neko predvidljivost, mame pa v pripravo raznih dogodkov in običajev vključijo celo družino.
Duhovnost pa je tisti del našega bivanja, ki nas presega in nas hkrati opozarja, od kod prihajamo, zakaj smo na svetu in kam odhajamo. To naj bi bila nadgradnja tradicije. Vsi prazniki in vsak naš dan, prepleten z duhovnostjo, je lahko lepši.
Gospa srednjih let mi je pripovedovala svojo zgodbo. Za boljši zakon se je trudila bolj ona kot mož. Mož jo je sicer poslušal, šel z njo k maši, tudi na kakšno predavanje, ni se pa želel pretirano pogovarjati o težavah, ki sta jih doživljala. Gospa navaja, da jima je, ko so bili njegovi izbruhi jeze največji, pomagala le še skupna molitev. Šele potem sta se toliko umirila, da sta lahko mirno pričela reševati zaplete. Molitev jima je vlila moč in pogum, da sta se soočila s svojimi težavami in pomagala drug drugemu.

Zakonci pogosto pripovedujejo, da se ne želijo ali ne upajo iskreno pogovarjati o sebi. To je za mnoge neobičajno in pogosto težko, zato si lahko pomagajo s skupno molitvijo. Ta nama da neko varnost, da bova lažje spregovorila o sebi, saj v najin odnos zavestno kličeva samega Boga. Morda pred njim lažje kaj več poveva o sebi in svojem notranjem svetu. Dobrodošla je molitev po obrazcih (kot so nas naučili), saj nas ponavljajoče se molitve vedno pomirjajo, verjetno pa je še bolj pomembno, da v skupni molitvi po svojih besedah pričneva Bogu (in hkrati sozakoncu) pripovedovati, kaj se dogaja v nama in kaj doživljava drug ob drugem. Ko se s pomočjo molitve notranje umiriva, bom kot mož lažje zbral pogum in pripovedoval o strahovih, ki me spremljajo v službi ali se pojavijo v meni, ko me žena krega ali ko razmišljam, kako bo z najinimi odraščajočimi otroci. Tudi žena bo v takšnem mirnem vzdušju upala možu potarnati, kako ji je hudo, da je nihče ne sliši, in da še sama ne ve, zakaj se za mnogo stvari počuti krivo, čeprav se trudi, kakor najbolje ve in zna.
Ko si zakonca pričneta razlagati stvari, ki jih že dolgo nosita v sebi, se prične sproščati tista čudna napetost med njima. Lažje zadihata in to novost vedno začutijo tudi otroci. Zato kot verni ljudje uporabimo moč molitve za naš vsakdanjik, kot odgovorni zakonci pa si olajšajmo doživljanje samega sebe, zberimo pogum in recimo svoji ženi ali možu: »Pridi, nekaj bi ti rad/-a povedal/-a.« 

Janez Logar, zakonski in družinski terapevt

Ognjišče (2016) 02, str. 19

Dalj časa ko smo poročeni, bolj si lahko priznamo, da niti točno ne vemo, kako in predvsem zakaj sva si postala všeč, postala fant in punca, sanjala o prihodnosti, sedaj pa že toliko in toliko let živiva skupaj. Pogosto minejo leta in ob dnevnih obveznostih pozabiva nase in na najino skupno sobivanje. Hitrost zunanjega sveta nas drug od drugega še bolj odtujuje, pa vendar si z leti vsak zakonski par vztrajno in zagotovo gradi svojo t. i. zakonsko osebo, ki je zelo edinstvena in tako zelo samo njuna. Ta zakonska oseba, drugače rečeno njuno, skupaj izoblikovano vzdušje, se z leti tudi spreminja. Čeprav sta dve osebi (»moža in ženo ju je ustvaril«, (1Mz 1,27)), se zakonca z leti vedno bolj poznata in naj bi postajala eno. Tako na eni strani vsak zase hrepeni po samostojnem in notranje umirjenem življenju, hkrati pa si želi bližine, sočutja in razumevanja s strani sozakonca.
Eden od ciljev zakonskega življenja je lahko (če se zakonca tako odločita) lastno in hkrati skupno zorenje v smeri vedno boljšega človeka. V sebi lahko s pomočjo našega duhovnega sveta uresničujemo graditev Novega Jeruzalema (Raz 21), ki se v zakonskem življenju kaže v medsebojnem spoštovanju in podpiranju, sprejemanju sebe in sozakonca, prijaznosti, zaupanju, seveda tudi v skupnemu trudu pri vzgoji otrok in skupnem zagotavljanju materialnih dobrin.
Žal pa se nam pogosto zatakne pri medsebojnem približevanju in medsebojnem trudu za razumevanje so‑zakonca. Ko mine zaljubljenost, zakon lahko postane rutinsko sobivanje z nekom, ki ga niti ne poznam, lahko pa se zakonca odločita, da bosta stopila na pot doživljenjskega spoznavanja samega sebe in sozakonca. To je velika zavestna odločitev, ki nam skupno življenje lahko drugače osmisli. Škoda je, kadar so glavna vez med zakonci le še skrbi za otroke, za materialno preživetje in skupni dopusti. Še slabše je, ko večino skupnega časa preživimo pred televizijo ali računalnikom ali v pogovorih o politiki in sosedih. Ni egoistično, če v zakonu damo na prvo mesto sebe – s tem mislim, da zberemo pogum in sozakoncu pričnemo govoriti o svojem notranjem svetu.
Vsak od naju je v zakonski odnos prinesel svojo zgodovino in svoj način vedenja, mišljenja in čustvovanja. Normalno je, da smo si različni. Sprejetje te različnosti in delitev mojega notranjega sveta s tabo, draga žena/dragi mož, bo sicer povečalo mojo ranljivost. Prosim te le, da me poslušaš in ne deliš nasvetov. Včasih sem tako na tleh, da niti ne najdem besed. Želim ti le povedati, da sem občasno preplavljen s čudnimi strahovi in vzdušji. Še najtežje pa je, da sem v tem sam. No, ni nam treba biti sami. Obljubili smo si, da bomo skupaj v dobrem in slabem, in k tej obljubi pritiče, da si bova stala ob strani, ko bo lepo in ko bo težko. Vsak od naju se lahko odloči, da bo o tem tudi spregovoril in govoril. Tako bo najina sreča podvojena in nesreča razpolovljena.
Delitev najine zgodbe v zakonskih skupinah nama da moč skozi zavedanje, da nisva sama. Skupna molitev naju opogumlja, ko veva, da je z nama Duh božji. (www.toplina.net)

Janez Logar, zakonski in družinski terapevt

Ognjišče (2016) 01, str. 19