Sedela je nasproti zdravniku, kot da bi obe čakali smrtno obsodbo. Stala sem za njo in v mislih prosila Boga, da le ne bi bilo najhujše.
»Hudo ste bolni, nujna je takojšnja operacija,« je počasi previdno dejal zdravnik.
Nisem videla njenega obraza; z očmi sva se ujela z zdravnikom, naj ji, prosim, prizanese s podrobnostmi. Preveč bi bilo to zanjo. Pred šestimi leti je izgubila sina in še vedno se je borila s tem, da ni hujšega za mater kot stati ob preranem grobu lastnega otroka. Z njim je izgubila del sebe.
Noge so se mi tresle, vame je udarilo z vso silo, znašla sem se v temni soteski bolečine in nemoči. Ali ji bom zmogla biti trdna opora? Ji bom lahko pomoč v trpljenju, o katerem se mi takrat še sanjalo ni? Na poti domov me je tolažila misel: Tudi če bi hodil po temni dolini, ne bom se bal, ker si Ti z menoj. V mojem srcu pa kamen, žalost in dvom: Ali je res vse, kar je prišlo od Gospoda, tudi k njemu namenjeno? Zaman sem poskušala trpljenje osmisliti, prosila sem Boga, naj nam ne vzame še naše ljubljene mame. Zdi se mi, da je ona svojo bolezen sprejela lažje kot jaz … znala je … bila je prekaljena v hudem, zaupala je v Božjo previdnost. Kljub molitvi, veri, zaupanju so bile moje noči brez spanca. Morda bi takrat še sama zbolela, toda imela sem svojo družino, bolnega očeta, sestro, prijatelje in sorodnike, ki so mi bili blizu te dni, in moža, ki je z mano čutil hlad neprespanih noči.
Ko sem nekega jutra odhajala v službo, sem – kot vsak dan – pogledala proti gori, proti naši prijazni romarski cerkvi na Vitovljah. Svetila se je v soncu in se kopala v barvah čudovite jesenske narave. »Mati, pomagaj!« sem prosila. Naprej moram … zate, mama, za vse, ki me imajo radi. Dopovedala sem si, da nam je vse to namenjeno, da mora bolečina izzveneti do konca in mi je nihče ne more odvzeti. »Ko se vrnem domov, poromam k njej. Kot moja mama, me tudi ona čaka.«
Sonce je bilo že zelo visoko, počasi sem stopala od postaje do postaje križevega pota, ki stoji ob poti k cerkvi. Ki je za nas krvavi pot potil, ki je za nas bičan bil, s trnjem kronan bil, ki je za nas težki križe nesel … Zdrava, Marija, milosti polna … Zdelo se mi je, da se vzpenjam na goro, ki je sveta, da prihajam k Materi, da bi pozabila dneve, ki so minili kakor brez blagoslova, z željo, da začutim Njen objem, trden, dobrotljiv, poln upanja in tolažbe. Med vejami borovcev je bila tišina še bolj tiha, notranji mir je dobival svoj pomen.
Misli so mi uhajale na vse prizore življenja s tabo, moja mama, na tvoje zadnje romanje k Vitovski Materi ob velikem šmarnu, ko niso zmogla več poti in te je moj mož peljal skoraj do vrha. Kljub krhkemu zdravju si želela priti gor, kot bi slutila, da bo to tvoje zadnje romanje.
Pol ure počasnih korakov in že sem zagledala ozek obok, vklesan v skalo, ki te potegne v objem cerkve, nekaj stopnic in svetišče, ki te izroči Materi v varstvo. Z leve strani oltarja zre vate obraz Marije, te čudežne žene molka, ki ni vklenjen v noben čas … Vedno znova začutiš, da si tukaj pričakovan, da si ljubljen, da ti bo lažje, da boš zmogel. V ušesih ti odmeva mogočno zvonjenje ob praznikih. Pesem romarjev Marija, skoz' življenje voditi srečno znaš, ti pelji skoz' trpljenje življenja čolnič naš. In tudi če ne zmoreš pesmi, molitve, na oltar polagaš svoje prošnje, želje, zahvale, Njej izročaš svoje drage, svoje življenje.
Danes je navaden dan in cerkev je zaprta, tudi stemnilo se bo prav kmalu, toda človek bi kar ostal tukaj. Kdor enkrat doživi in začuti ta blagoslov, se vrne. Ko stopiš iz cerkve, te ob lepem vremenu objame morje sonca in svetlobe ob čudovitem razgledu po dolini vse do morja in Alp. Tukaj se spočijeta duša in telo.
Moje zemeljske mame že skoraj devet let ni več, še tisto jesen smo jo pokopali. Zapustila nam je resnično velike stvari, ki jih človek bolj jasno vidi, čim dlje živi.
Nebeška Mati na Vitovskem hribu ostaja z nami. Vedno več romarjev sprejema, vsak prinaša svojo zgodbo. Tudi vedno več mladih prihaja k Njej, da z Njo deli svoje veselje ali skrbi. Vsakdo se lahko vse dni v letu poda na Vitovlje – kot samoten romar, kot pohodnik ali skupaj z drugimi, ko so tukaj večkrat v letu svete maše.
Pri Materi bo doživel njeno bližino, mir in tolažbo, ki je v naših dneh vsem tako potrebna. Jaz prihajam s prošnjo zase, da bi zmogla s tiho vdanostjo in trdnim upanjem moliti za vse svoje drage, za moja otroka, za bolne in trpeče, za mlade, za duhovnike, za našo dolino in domovino. Da bi z odprtim srcem znala slišati in razumeti, kar nam brez besed sporoča Božja Mati: »Ne bojte se, z vami sem, vse bo dobro!«

M. Mlečnik. (zgodbe), v: Ognjišče 3 (2013), 50-51.

Poznega nedeljskega popoldneva sem stal na vrhu hriba nad našo domačijo. Po dolgi in naporni nočni vožnji sem se zjutraj vrnil domov in si želel najprej ogledati posestvo in se nadihati svežega zraka. Nad mano je bilo jasno nebo. Obraz sem nastavil sončnim žarkom, ki so me prijetno greli. Pihljal je rahel severnik in mi kuštral lase. V nosnicah sem zaznal prijeten vonj po smrekovi smoli. Tu pa tam se je čulo ptičje petje. Vrhovi dreves, v katere se je zaganjal veter, so narahlo šumeli. V globeli spodaj je enakomerno žuborel potoček. Pogled na prostrano posestvo, ki se je razprostiralo daleč naokoli, me je vsega prevzel. Stara kmečka hiša, širne njive, travniki, pašniki, vinograd in gozd - vse me je zaprosilo: “Ostani z nami za vedno!” V meni se je prebudila dolgo zatajevana ljubezen do domače grude, ki sta mi jo starša vsadila v srce v najzgodnejših letih mojega življenja in sta jo negovala vsa leta moje mladosti.
Odrastel sem v zdravega in močnega kmečkega fanta, zakoreninjenega v domu in v domačem kraju. Verjel sem v srečno bodočnost in z upanjem zrl v svet. V svoji mladostni nepremišljenosti sem zahrepenel po lažjem in boljšem življenju. Odšel sem od doma in bil prepričan, da bom v širnem svetu našel srečo.
Domov sem prihajal nekajkrat na leto. Včasih me je spremljalo kakšno dekle, zadnje čase pa sem prihajal sam. Starša sta me z veseljem sprejemala. Odkar je pred letom dni nenadoma umrl oče, me je mati ob vsakem obisku skušala pregovoriti, naj se za vedno vrnem domov. Jaz pa sem ostal pri svoje in zaradi tega sva se z materjo večkrat sprla, za kar pa sem največ kriv jaz.
Ko sem pred nedavnim ostal brez dela, sem sprejem materino povabilo in se po desetih letih za vedno vrnil domov. Glavni vzrok za mojo vrnitev pa je bil drugje...
Bitje ure na zvoniku farne cerkve me je spomnilo, da je čas za kosilo. Po stari navadi smo imeli pri nas ob nedeljah kosilo točno opoldne. Ko sem vstopil v hišo, sem se prestrašil. V kuhinji ni dišalo po nedeljskem kosilu, miza je bila prazna, za njo pa je nemočna sedela mama. Opazil sem njen bledi obraz in zaslišal njeno težko dihanje in jasno mi je bilo, da je z njo nekaj narobe. “Ko se ne bi ti tako dolgo potikal po svetu...”
Povesil sem pogled kot obsojenec, ki se je zavedel svoje krivde za storjene prestopke, in osramočen povesil glavo. V hipu je v meni splahnila vsa drznost, ki me je obšla vselej, ko sem se pripravljal na oster besedni spopad z materjo. Težka jeklena pest se je oklenila mojega srca in ga stiskala tako močno, da sem komaj še dihal. Obšla me je slabost. Skozi zamegljene oči sem videl mater, ki je počasi vstala od mize in se s tresočimi koraki napotila proti oknu, na katerega sem se naslanjal. Pričakoval sem njenih ostrih besed. Toda mati je molčala. Obrnila se je proti meni , svoje oči je uprla globoko v moje in najina pogleda sta se za trenutek ujela. Potem se je zazrla skozi okno. Zvedavo sem sledil njenim očem. Njen pogled je zataval proti dolini pod našim hribom. Izza hriba se je videlo zgornji del strehe skromne stare domačije. Tam se je materin pogled ustavil, Tedaj me je še bolj stisnilo pri srcu zaradi močnih čustev, ko so me vezala na to domačijo, in ki jih nikoli nisem mogel pregnati iz svojega srca. Zaprl sem oči in moje telo se je upognilo, kakor da bi mi neka neznana teža padla na pleča. Pritekle so mi solze. Ko so se ustavile na ustnicah, sem okusil grenkobo, kakršne še nisem okusil nikoli dotlej. “Sin... tam... tam je tvoja sreča...”
Polglasne besede, ki so v presledkih privrele iz materinih prsi, so se kakor meč zarezale v mojo staro srčno rano. Materin glas je bil žalosten. Videti je bilo, da se komaj še drži na nogah. Njena desna roka se je počasi premaknila na levo, srčno stran prsi.
Dobro sem razumel pomen materinih besed. Hotel sem jo nekaj vprašati, a nisem mogel spraviti besede iz sebe. Takrat pa se je mati zazrla v moje še vedno solzne oči in slutil sem, da je morala začutiti mojo neizmerno duševno stisko. Materine očitajoče besede sem še prenašal, čeprav včasih z veliko težavo, njen pogled pa me je zdaj tako prizadel, da sem zgubil vso moč in se zrušil. Brez besed sem zbežal iz hiše kot pregnanec. Na pragu sem se ustavil in nekajkrat globoko vdihnil, nato pa se napotil po bližnjici v dolino.
Trdno odločen, da naredim konec svojemu dosedanjemu načinu življenja, sem naglo stopal po vaški poti. Poln nekega novega, doslej meni neznanega hrepenenja, sem se približeval hiši, katero sva malo prej z materjo od daleč opazovala...
Pozno popoldne sem se počasi vzpenjal proti svojemu domu. Ob meni je veselo stopalo dekle in se me trdno oklepalo. Od daleč nama je z okna naše hiše pomahala mati in s kretnjo roke pokazala, naj stopava hitreje. Moj obraz je bil vesel, oči sijoče od neizmerne radosti, in korak lahek, kakor da je z mene odpadlo vse breme mojih zadnjih desetih let. Globoko v svojem srcu pa sem zdaj začutil srečo, ki sem jo po širnem svetu dolgo zaman iskal.
SITAR, Nives. (zgodbe). Ognjišče, 2008, leto 44, št. 3, str. 56-57.

Tako kot mnogo večerov, sem tudi tokrat pripravljen na spanje, še prej pa na pogovor s tabo. To mi je prišlo že kar malo v navado. Vsak večer se ti izročim in priporočim za srečno zadnjo uro, za katero si priprošnjik pri Bogu.
Danes si pa še posebej želim pogovora s tabo, saj bi ti rad povedal, kako sem srečen. Ravno danes, ko imaš svoj praznik in jaz svoj god, sem dobil najbolj dragoceno darilo: obiskal me je gospod župnik. Opravil sem dobro življenjsko spoved, prejel sveto obhajilo in bolniško maziljenje. Kako lep je občutek ob zavedanju, da sem spravljen z Bogom in z ljudmi. Kako sem vesel tega darila!
In poglej, kaj imam v rokah: vnuk Miha mi je za god podaril sliko, na kateri učiš Jezusa delati z mizarskim orodjem. Na zadnji strani pa so litanije tebi v čast in priprošnjo. Že pred časom je sliko dobil v neki cerkvi in jo prihranil, da mi jo izroči prav za današnji praznik. Res sem vesel te njegove pozornosti!
Moj dragi sveti Jožef, rad te imam! Zato ni čudno, da je bilo v naši družini tvoje ime tolikokrat izgovorjeno. Bil si naš vzornik in priprošnjik, na katerega smo se z zaupanjem obračali.
Spominjam se še stare mame, ki nas je zjutraj, preden smo se odpravili z doma, zbirala pri sebi in nas učila: »Če se zjutraj priporočite svetemu Jožefu, se vam ne bo zgodilo nič hudega. Nobena stvar vam ne bo škodovala. Tudi če bi se zgodilo kaj slabega, bo sveti Jožef izprosil, da bo Bog vse obrnil v dobro.«
Dragi sveti Jožef, utrujen sem že, pa vendar je tako blagodejna misel, da se lahko v molitvi pogovarjam s tabo. Začnem že res z molitvijo, potem pa v svoji raztresenosti preidem na pogovor in že sva na ti. Ne morem več biti tako zbran kot v mladosti, rad pa te imam še bolj in domač si mi vsak dan bolj. In kmalu se bova srečala, o tem ni dvoma. Čez osemdeset jih že štejem in moji dnevi na zemlji se počasi iztekajo. Ko se srečava, se bova objela kot stara znanca in prijatelja. Še prej pa bi se ti rad še enkrat zahvalil za vse tvoje varstvo in modro vodstvo v mojem življenju.
Še mlad sem prišel v naše glavno mesto. Moral sem. Tu je bil zaslužek in s tem prihodnost. Čutil sem dolžnost, da tudi jaz poskrbim za člane naše družine na drugem koncu države. Redno sem jim pošiljal del svojega zaslužka. Mnogoterim stvarem sem se odpovedal, da sem pririnil od meseca do meseca.
Nekoč pa so me prijatelji iz ‘fabrike’ vseeno pregovorili, da sem šel z njimi v družbo. »Po napornem delovnem tednu se pa ja ne boš zaprl med štiri stene, saj si vendar mlad. Kdaj boš pa užival, če ne zdaj?« so me vabili in zvabili. Ni mi bilo žal. Res sem potreboval malo sprostitve in dobro razpoloženje je bilo nalezljivo. Smejal sem z njimi šalam, ki jih je eden stresal kot iz rokava.
Tedaj sem jo zagledal. V družbi deklet se je pogovarjala in smejala. Ob njeni lepoti sem onemel. Strmel sem vanjo kot uročen in za trenutek sta se najina pogleda srečala. Povesila je oči in zardela.
Prijatelji so to opazili. »O, tukaj pa nekaj prasketa, iskrice že skačejo! Pa saj ta dela pri nas, je nisi še nikoli opazil? Nič se ne trudi, še nobenemu ni uspelo z njo spregovoriti. Le z dekleti se druži.« Takoj sem hotel zvedeti kaj več o njej. Zvečer sem odtaval v samski dom kot uročen. In brž sem te prosil, moj dragi Jožef, da mi pomagaš navezati stike. Uslišal si me in mi pomagal, da sem bil vztrajen. In kako srečen sem bil, ko je postala moje dekle in kmalu potem moja žena. Bil sem v devetih nebesih.
Sveti Jožef! Vsak dan sem v litanijah molil, da si kras domačega življenja, da si steber družin, da si glavar svete družine ... S tem si tudi mene klical k odgovornosti. Začel sem stvarneje razmišljati. Tudi jaz sem želel dobro poskrbeti za svojo družino. Želel sem si nazaj staro službo, ki sem jo nepremišljeno pustil, želel sem postaviti hišo za svojo družino, želel sem otrokom nuditi več možnosti za šolanje in poklic. Svoje načrte sem zaupal svoji ženi, kot vedno, me je tudi tokrat pomirila: »Kar koli boš storil in kakor koli se boš odločil, vedi, da bom ob tebi. Otrokom želim za popotnico v življenje pokloniti najlepše, kar otrok lahko dobi: da odrašča ob očetu in materi.«
Trudil sem se, kolikor sem vedel in znal. Zdaj na starost vidim jasneje veliko stvari. Vidim, da nisem vedno ravnal dovolj modro, preudarno in strpno. Zdaj mi je žal za veliko stvari, takrat pa sem ravnal v dobri veri, da delam prav. Da delam za dobro svojih otrok.
O, dragi moj Jožef, kolikokrat sem bil do njih prezahteven, prestrog, kolikokrat sem jih primerjal z otroki sosedov in sodelavcev in jim tako jemal samozavest in jim grenil življenje.
Velikokrat sem v mislih s svojimi otroki. In sprašujem se, ali bodo znali biti srečni in zadovoljni v poklicu, ki so si ga izbrali. Bodo zvesti svojim sozakoncem, svojim otrokom, svoji veri, ali bo moj slab zgled kvarno vplival na njihovo ravnanje? Sveti Jožef, izprosi pri Bogu milosti zanje, da ga začutijo v sebi in v svojem življenju, kot sem ga jaz. Prav šele takrat, ko se je moje srce umirilo, šele takrat sem pravzaprav začel polno živeti. Šele takrat sem začutil odpuščajočo Božjo ljubezen.
Dobri Jožef, ki si strah hudobnih duhov, zahvaljujem se ti, da si mi pomagal pregnati skušnjave in strahove in si mi vlil poguma tudi danes, da sem svoje otroke prosil odpuščanja. Pomagal si mi pri tej težki nalogi, pri tem osvobajanju od zla, ki se je vrinilo med nas in nas razdvajalo. Potrudil sem se, da sem jim povedal, da sem jih vedno imel rad. Ja, kar malo neroden sem bil pri tem.
Pokojna žena bi to bolje znala. Ona je imela pravi čut za to. Bila mi je ne le sopotnica in sodelavka, ampak tudi tolažnica. Večkrat je namesto mene kaj uredila in mi odvzela breme. Sedaj je ni več pri meni, pri tebi je, tebi dela družbo, o tem sem prepričan. In oba čakata, da pridem.
Moja žena ... Bila je dobra, zvesta in potrpežljiva in bila je prava mati. Taka, ki se zna boriti za svojega otroka, ki čuti z njim in ve, da se mora velikokrat odpovedati svojim željam, da je otrok srečen, ljubljen in se čuti sprejetega. Večkrat je rekla: »Ob ognju svoje mladosti se otrok greje vse življenje.« Zato je vedno poskrbela, da na našem družinskem ognjišču ni ugasnil ogenj ljubezni.
Oči so se mu trudno zaprle, med prsti je še vedno držal sliko svojega zavetnika svetega Jožefa.
V pogovoru z ženo in s svetim Jožefom je s smehljajem na ustnicah mirno zaspal.
KATARINA. (zgodbe). Ognjišče, 2014, leto 50, št. 3, str. 48-49.

Res, v nebesih so bili v nemali zadregi!
»Slovenci so junaki,« je rekel sveti Jurij, posebni zaščitnik kranjske dežele. »Vojaka morajo imeti za zaščitnika.«
»Eh, kaj bi! Reveži so - naj bodo zadovoljni s svetim Alešem,« je dejal neki kraljevski svetnik. Nekdo je hudomušno predlagal svetega Urbana, ki ima oblast nad vinom, neka sveta devica pa je spet rekla: »Oh, večni mučenci so; dajmo jim svetega Boštjana...«
In tako se v nebesih niso mogli zediniti, kdo naj prevzame posebno varstvo nad ubogim slovenskim narodom. Saj sicer sama Mati božja razprostira plašč nad njim, toliko je prošenj s tega koščka zemlje, da mora res imeti pomočnika.
Ta čas pa so se v nebesa dvigale vedno nove molitve. Joj, tako hudo je bilo tedaj pri nas in tako smo bili potrebni pomoči! Od vseh strani naše lepe dežele so vrele. Otroci in starci, možje in žene, kmetje in meščani, delavci in misleci - vsi so dvigali svoje prošnje k Bogu, kakor bi jih nizali z velikega rožnega venca, položenega preko naših mest in vasi.
In ko je bila sila največja, je nebeški zbor nenadoma umolknil. Prav preprost mož je prišel po rajski poti, bolj skromnemu rokodelcu podoben kot nebeškemu svetniku, in vendar so se mu vsi nebeščani globoko priklonili. Kajti bil je sveti Jožef, rednik Jezusov, ki mu je bil sam Bog na zemlji pokoren.
»Jaz bom varoval Slovence,« je zaklical. »Ubogi so, kakor je bila uboga naša družina v Nazaretu; pobožni, kakor mi v Nazaretu; navezani na svoj dom, kakor mi v Nazaretu; z vsemi težavami sveta obloženi, kakor mi v Nazaretu in vendar posebni ljubljenci božji, kajti nad njimi se bodo spolnili vsi blagri pridige na gori. Narod junakov in narod svetnikov, narod ponižanih in prav zato velikih... Marija je z njimi in, kjer je ona, tam sem tudi jaz; in kjer sva midva, je Jezus. Sin ne bo pozabil Matere in ne odklonil prošnje krušnega očeta, katerega je ljubil in ubogal na zemlji...«
In ljuba božja Mati mu je ob teh besedah hvaležno prikimala, Bog pa je blagoslovil odločitev svetega Ženina svoje Matere.

Odslej biva sveti Jožef vedno med nami. Ne ločimo ga od drugih ljudi in ne spoznamo ga, dasi ga morda tolikokrat srečamo v naših družinah, v naših delavnicah, v naših cerkvah. Kolikokrat je tako zelo podoben našim lastnim očetom! Joj, in vendar mnogokrat celo pozabimo nanj! In vendar - morda ga umirajoči spoznajo, ko pristopi k njihovi postelji, da jim dvigne utrujeno dušo v nebeško veselje. Tedaj jim oblije ustnice poslednji nasmeh, dober in spokojen.
Da, sveti Jožef, varuj naše življenje in ne zapusti nas v smrtni uri!

CEVC, Emilijan. (zgodbe). Ognjišče, 2008, leto 44, št. 3, str. 60.

Njegova prijateljica je bila že dolgo v grdi, težki depresiji. Klicala ga je po telefonu. Zlomljen glas, počasne besede. Rekla je, da vse dni čepi v kotu in bulji v zrak. Njena mama pa tako potrebuje pomoč pri hišnih delih!
Rekel ji je: »Depresija je prikrita agresija, ki si jo obrnila vase.«
Priznala je, da je strašno jezna na več ljudi, posebno nekomu se želi maščevati.
Dejal ji je: »Odpusti! Potrudi se in moli za to! Dokler ne boš odpustila, te bo mučila depresija. Tisti človek, ki mu nočeš ali ne moreš odpustiti, ima moč nad tabo. Ko odpustiš, boš svobodna in vesela.«
Prepričeval jo je, priporočal ji je, naj moli očenaš, molitev, ki od nas zahteva, da odpustimo sebi in drugim, kakor Bog odpušča nam. Če smo jezni, moramo moliti za sovražnike.
Po tem pogovoru mu je rekla, da se že bolje počuti in da bo razmišljala v to smer. Sam pa se je spraševal, če vse odpustil vsem in sebi. Obujal je spomine na ljudi, ki je bil kdaj jezen nanje. Spomnil se je marsičesa in vse izročil Bogu. Veliko olajšanje je prišlo vanj.
NI nehal misliti na prijateljico: ali ji je uspelo odpustiti, ali res razmišlja v to smer, ali res ne more iz tega, kar jo je težilo, kakor je rekla. Spodbudil jo je: pot je dolga in cesta se vleče. Tudi ona zdaj hodi po poti odpuščanja, a čaka jo je še veliko dela.
ARHAR, Vojan. (zgodbe) Ognjišče (2015) 02, str. 37

Primoža pogosto zanese pot v župnišče, saj je potrebno okoli cerkve in župnišča marsikaj postoriti. Pa tudi z župnikom rad reče kakšno besedo. In z gospo Mici tudi. Dolga leta je bila na prejšnji fari župnikova gospodinja, ko pa so ga prestavili v njihovo župnijo, Mici zaradi let in slabega zdravja ni odšla z njim, ampak se je preselila v dom upokojencev. Od tam prihaja na pomoč, kadar le zmore.
Ko je tistega popoldneva Primož zopet prišel po opravkih v župnišče, župnika ni bilo doma. Da se bo kmalu vrnil je rekla Mici in ga povabila, naj ga počaka za mizo tam po bogkovim kotom. Mici je hitro našla nekaj prijaznih besed, da je pogovor stekel. Pa jo je Primož presenetil z vprašanjem: »Vi ste bili zagotovo učiteljica, medicinska sestra ali glavna kuharica?« Že kar nekaj časa je občudoval lahkotnost in umirjenost njenih misli in življenjsko modrost, ki je bila vtkana v njene besede.
»Ne eno ne drugo,« je sproščeno dejala, »sem pa delila hrano.«
»Hrano? V kakšni menzi?«
»Ne, dijakom,« se ji je čez obraz razlezel nasmeh.
Takoj je začutil, da sta se spustila med Mickine prijetne spomine in da ji bodo besede stekle kar same. Res so, kot da so samo čakale, da jih nekdo prebudi. No, še prebuditi jih ni bilo treba!
»Petnajst let mi je bilo,« je začela pripovedovati, »ko sva skupaj s prijateljico prišli v mesto, da si poiščeva delo. Na več krajih so me odklonili. Da sem premlada in preslabotna, so mi rekli. Potrkala sem tudi na vrata zavetišča za starejše, ki so ga ustanovile in vodile sestre usmiljenke. Sprejela me je prednica. Sprva je bila zelo zadržana, ko pa je, tako si mislim, videla veliko stisko in prošnjo v mojih očeh, me je sprejela za delo na vrtu in pri hišnih opravilih. Z veseljem sem začela delati, saj sem bila teh opravil vajena od doma. Čez nekaj mesecev pa so mi, na moje veliko presenečenje, zaupali delo z obolelimi oskrbovanci.«
»Pa niste imeli nobenih primernih šol?« se je začudil Primož.
»Ljudi moraš imeti rad,« je preprosto odgovorila. »Tako hvaležni so bili za še tako majhno pozornost,« je dejala z glasom, ki je dal čutiti, kako rada se spominja tistih dni, predvsem pa oskrbovancev. »Čeprav jih nisem poznala, so mi postali dragi, kot bi bili moji domači.«
Odšla je v kuhinjo in se vrnila z dvema skodelicama kave.
»Potem so me premestili v oddelek s težko prizadetimi. Veste, ta pa nisem zdržala niti mesec dni. Sploh si ne predstavljate, kako …« se je ustavila sredi misli. »K sreči sem se lahko vrnila k mojim ostarelim varovancem. Nekateri so zelo trpeli. In jaz z njimi. Pa se je začela druga svetovna vojna. Nemcev smo se bali, saj so venomer vdirali v našo hišo in odpeljali kakšnega varovanca … Bog si ga vedi, kaj se je zgodilo z njim.«
Malo je pomislila. »Ja, pa lačni smo bili. Če sem le mogla, sem nesla kakšen košček kruha mojim varovancem.«
Primož je samo poslušal in čakal. Niti z enim vprašanjem je ni hotel motiti.
»Veste, dve leti po koncu vojne je pa država zavetišče podržavila in zavod je prenehal obstajati. Sestre so se morale preobleči v civilne obleke in se raziti vsaka na svoj konec. Varovance so skupaj s pohištvom in nekaterimi sestrami odpeljali na več krajev po Sloveniji. Joj, kako so ti reveži, ko so jih spravljali na kamione, jokali in prosili, naj jih ne odpeljejo. Srce se mi je trgalo. Pa tako dobri so bili. Sama nisem odšla nikamor, ampak sem ostala v hiši. Že čez nekaj tednov so začeli prihajati dijaki več srednjih šol. V prazne prostore. Spali so na tleh na slami z dvema odejama. Večinoma so bili že odrasli fantje, izučeni v raznih poklicih in preizkušeni v vojnih letih. Počasi pa se je začelo urejati. Novi direktor je določil, da bom kurirka. “Ne, po pisarnah pa ne bom hodila,” sem se uprla in postala čistilka. Komaj sem se navadila na vse tiste prostore, pa so me poslali na delo v jedilnico. Tam sem skrbela za red in čistočo, pa še v kuhinji sem pomagala pri pripravi hrane, pri razdeljevanju obrokov sem pa ščipala jedilne bloke. Delali smo po cele dneve, od jutra do večera, z vmesnimi odmori. Jedilnica je bila v kleti, mrzla in brez ogrevanja, da smo uslužbenke in tudi dijaki pozimi prezebali.«
Za čas se je njena pripoved ustavila, kot da zaradi mraza tudi besede težko prihajajo na dan. »Ampak veste, lepo je bilo. Nimam se kaj pritoževati. Fantje so bili prijazni in dobri in so, če smo jih prosile, radi priskočili na pomoč. Najlepše pa je bilo, ko so fantje, medtem ko so v dolgi vrsti čakali na svoj obrok hrane, začeli peti. Tedaj smo me upočasnile svoje delo, da smo jih čim dlje poslušale.«
Zopet se ji je beseda ustavila. Kot da hoče spomin še malo zadržati. »Rada sen bila med temi dijaki, pa sem vseeno iskala drugo službo. Ko so moji fantje to zvedeli, so mi dejali, da ne morem iti tako daleč, da me ne bi poiskali in me pripeljali nazaj. In sem ostala, Saj ne vem, če bi me res poiskali, ampak meni se je pa dobro zdelo. In sem ostala.«
Mici je odšla v kuhinjo in je kar nekaj časa ni bilo nazaj, Vrnila se je s torbico, iz katere je vzela fotografijo, ki se ji je videlo, da jo je imela večkrat v rokah. Z velikim spoštovanjem jo je podala Primožu. Na njej je bila skupina skrbno oblečenih odraslih fantov. »To fotografijo mi je podaril eden izmed teh fantov. Ob maturi. Vidite, to je ta fant,« je pokazala nasmejan obraz v drugi vrsti. »Tone mu je bilo ime. Iz Bele krajine. Bil je najstarejši otrok z majhne kmetije, za njim je bilo še pet bratov in sestra. Težko se je prebijal,saj mu od doma niso mogli pomagati. Da si je nekoliko znižal oskrbnino, je pomagal pri različnih delih. Tudi pri delitvi hrane. Skoraj prijatelja sva postala. Dobra prijatelja.«
Zopet je vzela v roke fotografijo, jo obrnila in vrnila Primožu. Z lepo čitljivo pisavo je bilo napisano: Moji ljubi mamici v trajen spomin.
»Take pohvale pa ni deležen vsak,« je dejal Primož, ko je še nekajkrat prebral kratek stavek in zrl v nasmejani obraz na fotografiji.
Potem je fotografijo vrnil Mici, ki se je zazrla vanjo. »Včasih se mi kar stoži, ko pomislim na vsa tista leta, preživeta v zavetišču z upokojenci in z dijaki v domu.«
Fotografijo je kot svetinjo spravila v torbico in jo skrbno zaprla.
»Vi še kar malo počakajte,« je dejala čez čas in se napotila proti vratom, »saj se mora župnik vsak čas vrniti. Sama pa bi rada dokončala delo v kleti.« Primož je zamišljen obsedel tam pod bogkovim kotom. Micina pripoved se ga je dotaknila. Da so spomini sicer lepši kot vsakdanja resničnost, je premišljeval, ampak Mici je s takšno ljubeznijo govorila o letih, preživetih v obeh ustanovah, da je kar čutil, kako je bilo Mici tam lepo. “Ona je srečna kjerkoli že je, kot so nekateri povsod bolj ali manj nesrečni,” mu šlo skozi misli.

JARC, Janko. Smiljan. (zgodbe). Ognjišče, 2022, leto 58, št. 3, str. 30-31.

Smiljanove zgodbe lahko prebirate tudi v knjigah:
Janko Jarc-Smiljan, SAMO ŠE PET MINUT, zbirka Žepna knjižnica Ognjišča 45, Koper. Ognjišče 2005.
Janko Jarc-Smiljan, MARIJA NA KOLENCAH zbirka Žepna knjiga Ognjišča 17, Koper. Ognjišče 2021.

Ko so pogasnile lučke in ognjemeti in potihnile, hvala Bogu, tudi petarde, se je svet odel v blagodejno tišino zime. Mimo oken se je vlekla megla, posamezne snežinke so plesale v vetru in se obešale na veje. Povsod sivina! Turobna sivina! Kdo jo bo pregnal in kdaj?
Kar naenkrat pa je odgovor tu …
Okno pred mano je objela svetloba! Na polici pred šipo je stal šopek poletnega cvetja. Poškrobljen je bil, da se je ohranil, pokončen, da rože niso izgubile ne barv ne poletne vedrine.
Zgodbo poletnih rož v meglenih zimskih dneh mi je pričarala Fani. So ljudje, od katerih odseva dobrota in ljubezen tudi takrat, ko jih ni več med nami. Ko brskam po spominih, ki se jih z leti nabere veliko, preveč, se trudim, da se spominjam tudi lepih srečanj. Vsega tistega izgovorjenega, ki kar ne more v pozabo.
Ko je bila Fani zadnjikrat pri nas, je sijalo sonce. Cvetele so rože in poletje je sijalo v vsem svojem prelestnem žaru. »Šla sem malo po spominih,« je rekla, ko je prisedla. »Prižgala sem svečko na grobu tvojega vnuka. Tako mlad, pa je moral oditi. Žalostno res, sem pomislila. Pogledala sem v balkon nasproti župnišča z velikim občudovanjem. Takih nageljnov, kot jih goji vaš župnik, daleč naokrog ne vidiš! Pravi gorenjski balkon, en sam cvet! Lahko ste ponosni na to!«
»Saj smo!« sem rekla in se zresnila. V meni se je nekaj zganilo. Zbodlo me je pri srcu in čudna, žalostna misel mi je prešinila telo z vprašanji. »Zakaj Fani hodi po vseh teh njej tako dragih poteh, zakaj obiskuje grobove pa kraje in poznane ljudi tako vesela, da kar žari. Vse okoli nje je kar naenkrat napolnjeno z zanosom. Rože, ki jih drži v naročju, celo te ji prikimavajo, ali pa jih le jaz vidim take?«
Presede se, se spet nasmehne, pogleda me in reče čisto mirno, kakor da bi šlo za nekaj povsem vsakdanjega: »Za vse pride svoj konec! Za rože in za človeka tudi, moj se hitro bliža!«
»Kaaaj? Kako to mislite?« Poskočim na stolu in se ji zagledam v oči. Zresnile so se. To me zbega.
»Zdravniki tako pravijo! Tudi sama tako čutim. Kar naenkrat je prišlo … Malo preveč iznenada pa res …«
Ko njene besede končno dojamem, se mi spet vse odvrti nazaj. Fani nikoli ni bila bolna, nikoli omagana, taka, neuničljiva, zdaj pa kar naenkrat … Vsako poletje je hodila gledat v naše župnišče rože, nageljne, ki jih je župnik tako lepo negoval na balkonu. Enkrat je prinesla vršiček od tam, da ga bo posadila, je rekla, in verjetno ga tudi je …
Rože, pa vrtiček doma, pa kuha in pospravljanje, pa spet kuha, vse zato, da je bilo drugim dobro. Da so bili veseli in zadovoljni.
»Je prav, da se človek toliko razdaja? Se vsi okoli njega tega tudi zavedajo? Koliko?« Odgovora ne najdem.
Fani se kljub vsemu in slutnjam skorajšnjega odhoda smeji. Vse zmore in zdi se mi, da bo kljub vsemu tudi to zmogla. Premagala. Tudi zdravniki so samo ljudje in včasih se zmotijo!
Spet jo slišim, ko pravi: »Naredila sem nekaj mazila. Za sklepe pomaga. Za revmo je dobro in bolečin je manj. Poskusi! Mogoče te bodo noge kaj manj bolele. Iz divjega kostanja je in še nekaj zelišč sem dala zraven!«
Vzamem škatlico iz njenih rok in verjamem, da bo tisto pomagalo. Meni? Zase pa nima zdravila. Vedno misli samo na druge, nase pozablja.
Kot da bi uganila moje misli, se spet zravna in nadaljuje: »Saj bo enkrat že bolje, si rečem. Ne misli samo na slabo. Kadar mi je tako, tesno, se spravim h peki. Prinesla sem ti nekaj za pokusit.«
Pomoli mi kos potice.
Pehtranova potica je. Zelo je dobra, a grižljaj mi obstane nekje v grlu. Počasi pogoltnem tisto naprej in se nasmehnem.
»Ta vaša potica … Nekaj posebnega je …«
»Ni, ni! To se ti samo zdi. Recept sem prinesla od doma. In še veliko drugih. Pa me je vse prehitelo …«
»Ta bolnišnica na Golniku vam bo pomagala,« rečem potiho. »Kar zaupajte jim!«
»Ne bo čudeža … V kosteh je že tudi … Ampak moram še veliko opraviti! Zdaj me tudi večkrat obiščejo otroci, z možem se dobro razumeva, nekako se bodo znašli. Tudi brez mene jim bo šlo!«
»Dala si jim vse, kar si premogla,« pomislim, »dobro popotnico za naprej.«
Rože mi prikimavajo, Fanikine rože. Vedno bolj pokončne so in žareče. Kot sredi poletja. Vsa soba sije od njih, kot bi se res vrnilo poletje. Kot da se resničnost odmika in da slovesa ne bo.
Obračam škatlico v rokah, pečejo me dlani, zunaj pa mraz, mraz …
»Izvlekla se bo! Mora se … Ali pa je tako, da Bog najprej vzame k sebi dobre ljudi, kot je govorila moja mama?«
Trpek spomin na toliko prezgodnjo vnukovo smrt mi spet zareže v dušo in ne vem, kaj bi …
»Življenje mora naprej,« govori Fani iz tistega šopka ven. »Malo lepo, malo hudo, a naprej moramo. Nič ustavljanja! Le toliko, da znova zajamemo sapo in naredimo zalet!«
Cvetje pozimi malo ublaži trpke spomine. Misli gredo spet drugam. Da bo enkrat tudi pomlad prišla, vsa razkošna in posuta s cvetjem.
Fanikino slovo je bilo tistikrat res zadnje, vendar srce ne dovoli spominom, da bi odšli.
Mar ni tudi v tem nekaj lepega? Nekaj dobrega?
Seveda je! In to resnico moram povedati naprej! Od besede do besede bo lažje.
Oddaljilo se bo, izginilo pa ne! Ne more! Kot vklesano je, potrjeno s šopkom poletnih rož.
Te bodo ostale z mano za vedno.
In prav je tako!
Menjavajo se letni časi, menjavajo se ljudje okoli nas, tisto, kar je vredno, pa ostane!

ŠKRINJAR, Polona. (zgodbe). Ognjišče, 2019, leto 55, št. 3, str. 48-49.

S sodelavko Evo sva si med odmorom za malico privoščili kavo.
»Izvoli mandarino, da dobiš potrebne vitamine v telo,« mi je ponudila sadež.
»Hvala, teknilo mi bo malo osvežitve,« sem rekla in takoj začela lupiti mandarino. “Joj, koliko pečk ima vsak krhelj! da jih včasih kar pojem, kot smo nekoč otroci celo češnjeve koščice pojedli, ko smo prišli do kakšnih češenj,” sem se spomnila otroških let.
»Nikar ne jej tega, lahko se ti pripeti kaj hudega,« me je Eva resno opozorila.
»Le kaj je lahko narobe? Ali misliš, da mi bo v želodcu pognala korenine in začela rasti?« sem se šalila.
»To ne, lahko pa ti zaide v slepič. Ti nisem še nikoli povedala zgodbe naše Cilke, tiste, ki se je malo pred tvojim prihodom v službo upokojila?«
»Ne, nisi. Kaj je bilo z njo?«
Začela je pripovedovati: »Cilka je živela v vasi. Kmalu po končani osnovni šoli se je spoprijateljila s fantom iz sosednje vasi. Bila sta lep par in vsi so odobravali njuno zvezo. Potem je Cilka šla na srednjo šolo v mesto. Njen fant je končal poklicno šolo. Nekaj mesecev je bil zaposlen, potem pa je dobil poziv za služenje vojaškega roka.
»Cilka, me boš čakala?« jo je spraševal.
»Veš, da te bom. Kolikor časa bo treba,« mu je obljubila.
Redno so potovala Cilkina pisma do njenega vojaka in vojakova do nje. Njeno šolanje se je zaključilo, kmalu je tudi njen zaročenec prišel od vojakov. Začele so se priprave na poroko. Tedaj pa je Cilka nenadoma resno zbolela. Odpeljali so jo k zdravniku, ki je po pregledu trdil, da je Cilka noseča in zato čuti bolečine v trebuhu.
»Nisem noseča, nemogoče je, da bi bila!« je odločno zanikala Cilka.
Doktor pa je trdil svoje in se je še norčeval z nje.
Bolečine so bile vedno hujše. Cilka je bila na koncu z močmi in tedaj jo je zdravnik vendarle napotil v bolnišnico. Tudi tam so sprva pomislili, da je imel njen zdravnik prav in so jo hoteli prepričati, da je noseča.
»Ne, nisem! Ne morem biti noseča!« se je upirala.
Končno so jo le vzeli zares. jo odpeljali na operacijo in videli, da ima že močno vnet slepič. Njeno življenje je viselo na nitki. Po operaciji so ugotovili, da je v odstranjenem slepiču tičalo zrno kave, ki je povzročilo vnetje. Cilka se je spomnila, kdaj je pila kavo v naglici in pogoltnila nekaj trdega.
Njenemu zaročencu so prišle na ušesa vaške govorice: »Noseča je bila, hotela je odpraviti otroka, pa je šlo nekaj narobe.« Fant je tem čenčam verjel tako močno, da je Cilki brez pomisleka rekel: »Ne bom se poročil s teboj, ker mi nisi bila zvesta. Vrni mi zaročni prstan!«
Cilka je bila vsa obupana. Povedala mu je, kaj je bilo v resnici, pa ji ni verjel. Vrnila mu je prstan, spravila pripravljeno balo, se zaposlila in živela svoje osamljeno življenje.
Ko mi je Cilka to pripovedovala, je rekla: »Eva, težko se je sprijazniti z dejstvom, da mi ne bi bilo treba živeti sami, če ne bi po nesreči pogoltnila tistega zrna kave. Morda pa je bilo tako bolje, ker si ne morem predstavljati, kako bi živela s človekom, ki mi ni zaupal in je bolj verjel vaškim čenčam kot meni. Prepričana sem, da so nekje na svetu roke, ki me objamejo, samo ne vem, kje naj jih iščem.«
Cilka je bila pridna v službi, je nadaljevala pripoved Eva, napredovala je, hodila na seminarje in dodatno izobraževanje. Tam je srečala človeka, čigar roke so čakale, da jo toplo objamejo. Bila sta tik pred upokojitvijo, ko sta se zbližala. Da bi lahko živela skupaj v enem stanovanju in po božji volji, sta se, že upokojenca, odločila za poroko. Morala bi videti Cilko, kako je sijala od sreče, ko je prišla z njim po poroki na obisk. »Zdaj bo prišla moja bala prav. Nisem zaman ure in ure sedela pri vezenju in šivanju ter jo pripravljala. Ko te doleti kaj hudega, ne veš, da je to v bistvu dobro zate. Zaradi naše omejenosti je takrat težko sprejeti, z leti pa se vse zbistri.«
Bila sta lep par dveh zrelih oseb. Skupaj sta hodila k maši, na sprehode, po nakupih. Iz njunih oči je sijala ljubezen in sreča. Po več letih skladnega skupnega življenja je mož zbolel in obležal. Cilka je skrbela zanj, ga negovala s sočutno ljubeznijo. Kmalu je ostala spet sama. Dokler ji je zdravje dopuščalo, je bila vsak dan na grobu ljubljenega moža.
Nekoč mi je vdano zaupala: »Gotovo se bova kmalu spet srečala in se združila v večnosti, saj sem že krepko v letih. Nimam več kaj dosti pričakovati od življenja, šla bom k njemu, ki mi je polepšal večer življenja in me rešil bremena samote. Bil je sorodna duša, moje zrno sreče. Škoda, da se nisva srečala že prej, vendar pa sem Bogu hvaležna za teh nekaj let, ki sem jih smela preživeti z njim.«
Kot da je že na pragu večnosti in se ji pred očmi vrstijo ključni dogodki njenega življenja, se ji je spomin vrnil v mladost. Povedala mi je, da se je takrat zaradi tistega nesrečnega zrna kave zbala, da bo morala umreti in se ločiti od svojega fanta, s katerim sta načrtovala skupno prihodnost. Do ločitve je prišlo kljub temu, da je ozdravela. Grenka izkušnja jo je naučila, da ni vedno smrt tista, ki ločuje. Kjer je ljubezen dovolj močna, je niti smrt ne more uničiti. Kjer je slabotna, pa jo lahko uniči že zrno kave!

HELI. (zgodbe). Ognjišče, 2021, leto 57, št. 3, str. 76-77.