Avtobus se je počasi polnil. Vsak, ki je vstopil, je prinesel s seboj košček veselja. Sami žareči obrazi. Nekdo je začel peti. Vsi so pritegnili. Komaj so odpeli prvo pesem, že je kdo začel drugo. Narodne, cerkvene, popevke so se vrstile. Voznik, ki je bil navajen na hrup in nered, je bil presenečen: v tej množici so bili sami nasmejani in razigrani obrazi in njihova dobra volja ni imela nič opraviti z alkoholom.
Ko je pesem utihnila, je nekdo na ves glas začel: »Sti ... čna! Sti ... čna!« Kot da so komaj čakali, da se nekdo prvi oglasi, so se glasovi vseh zlili v ponavljajočem ritmu, roke pa so zaplavale po zraku in glasno ploskale. Bučno veselje je napolnilo avtobus.
»Smo vsi?« je končno uspelo vodju s pomočjo mikrofona preglasiti hrup. »Poglejte, če je kakšen sedež prazen!«
»Vsi smo! Ne! En sedež je prazen!«
Zadihano je prihitel še zadnji potnik in avtobus je speljal. Premaknil se je le za kakšen meter, kajti avtobusi so le s težavo zapuščali parkirišče, ki je bilo povsem napolnjeno. Tudi po cesti so se prva pomikali meter za metrom, vendar to nikogar ni motilo. Med petjem so se veselo pogovarjali in mahali mimoidočim, ki so jih zdaj prehiteli, potem so oni prehiteli nje, čeprav so bili peš. V ušesih so imeli še polno melodij s srečanja in pesem je kar vrela iz njih. Neko otroško veselje je prevzemalo vse.
Nika se je prepustila razpoloženju. Tako prijetno ji je bilo, pa je že mislila, da bo letos ostala doma, a se je zadnji hip premislila, tako da ji je kaplan le s težavo našel prostor na enem od avtobusov. Sopotnikov zato skoraj ni poznala, vendar se je med njimi brž počutila domače. Poleg nje je sedela mlada redovnica. Morda je bila pet, kvečjemu deset let starejša od nje. Povsem se je vključila v družbo mladih. Eno samo veselje je žarelo z njenega obraza. Ko se je avtobus končno prebil na avtocesto, so se mladi nekoliko umirili. Petje je zamenjal medsebojni klepet: vsak je hotel svojemu sosedu posredovati svoje vtise.
Tudi Nika se je obrnila k svoji sosedi: »Stična me vsako leto znova prevzame. Tako močno, tako božansko se počutim med to množico!« Sestra ji je sproščeno prikimala, Nika pa je rekla: »Mislila sem, da letos ne bom šla, pa nisem vzdržala. Morala sem priti! Pridete tudi vi vsako leto?«
»Po nekaj letih sem zopet bila.«
»Ali ni to fantastično: množica, morje veselja, delavnice, maša, glasba ....«
»Seveda,« je bila sestra bolj kratka.
»Ali vam ni bilo všeč?« se je Niki zdelo, da je v njenem glasu premalo navdušenja.
»Zelo se me je dotaknilo,« je priznala sestra.
»Jaz tako uživam, ko je okoli mene veliko enako mislečih.«
»In prav je tako,« ji je pritrdila sestra, »da te zajame množica, ampak z Bogom se mora vsakdo srečati tudi na samem.«
Nika jo je nekoliko začudeno pogledala.
»Hotela sem reči, da mora, da bo moral vsakdo iz te navdušene množice najti pot do Boga sam, se osebno odločiti zanj in vztrajati, sicer ga kmalu ne bo več v Stično.«
Nika je še kar molčala.
»Bog kliče in nagovarja posameznika, nikoli množice,« je dopolnila svojo misel sestra.
»Takrat v puščavi, pod goro Sinaj, pa je bila množica, ki jo je Bog nagovoril,« se je domislila Nika.
»Ja, toda ta množica je molila zlato tele! Vodil pa jih je Mojzes, ki ga je Bog poklical iz gorečega grma.«
Nika je še vedno nejeverno gledala.
»Pojdiva lepo vrsti,« se je razgovorila sestra. »Najprej je Bog govoril Adamu in Evi ...«
»... saj drugega tudi ni bilo!« je ugovarjala Nika.
»Nato se je srečal s Kajnom in Abelom, kasneje z Noetom ter z očaki Abrahamom, Izakom in Jakobom, ki so bili nosilci njegovih obljub.«
»Ampak v novi zavezi je bilo drugače: Jezus je imel dvanajst apostolov.«
»Prehitevaš! Na začetku je Bog nagovoril eno samo osebo – Marijo. V tihoti njenega nazareškega doma ji je govoril po angelu. Si lahko prestavljaš, kaj bi bilo, če Marija ne bi sprejela božjega povabila?«
»Kako naj bi ga ne sprejela, saj jo je nagovoril sam Bog! Ni imela druge izbire!«
»Seveda jo je imela, saj je bila svobodno bitje, kot vsakdo od nas. Na našo srečo se je odločila tako, kot se je.«
»Ampak apostolov je vendar bilo dvanajst!« je vztrajala Nika.
»Pod križem pa je stal samo eden,« jo je spomnila sestra.
“Zopet nimam prav,” je sama pri dejala Nika in pomislila, da bi morala vendar biti vsaj malo užaljena. Kadar se je doma sporekla z bratom sli s sestro, ni popustila, tudi če je čutila, da nima prav. Zdaj pa ji kaj podobnega še na misel ni prišlo, ampak je vneto brskala po svojem spominu ter iskala, kako bi odgovorila sestri.
»Sestra, na nekaj pa ste pozabili!« se je naenkrat obrnila k redovnici.
»Le na kaj?« se je ta začudila.
»Na binkošti! Takrat se je Sveti Duh razlil na množico.«
»Prav imaš,« je bila zadovoljna sestra, »in dobro da si se spomnila! Zagotovo je prišel nad tako veliko množico, kot nas je bilo danes v Stični!« jo je dopolnila sestra. »Toda vsak ga je prejel v tolikšni meri, kolikor se je zanj odprl.«
»Strinjam se z vami, da se mora za Boga vsakdo odločati osebno, vendar mu je potrebna tudi pomoč drugih. Zase lahko rečem, da bi brez teh srečanj v Stični težje vztrajala v veri,« je bila Nika odkrita.
»Vse se med seboj prepleta. Zakaj pa, misliš, da sem jaz danes zopet tukaj z vami?« ji je z vprašanjem odgovorila sestra.
Janko Jarc-Smiljan (zgodbe), Ognjišče (2014) 9, str. 24

V jedilnici naše proizvodne hale smo se zbrale vse delavke, ki smo danes delale za istim tekočim trakom. Pol ure časa smo imele za malico, potem pa smo morale nazaj na delovno mesto. Nobena ni smela manjkati, ko se je delo začelo, zato smo bile tudi sedaj vse za mizo. Čas hitro teče in pol ure je brž mimo ...
Sodelavka, najmlajša med nami, je na mizo položila svojo vrečko z malico. Zadišalo je po suhi prekajeni klobasi in domačem kruhu.
»Stara mama mi je dala malico, ko sem jo včeraj obiskala,« se je nelagodno opravičevala, ko je videla, kako smo uživale v vonjavah, »pa nimam drugega s seboj. Ne bi vam rada vzbujala želja, saj vem, da je premalo za vse.«
»Pa saj imamo vsaka svojo malico. Naj ti ne bo nerodno. Čeprav je pa treba priznati, da diši res lepo – tako domače.«
Zagrizle smo vsaka v svoj sendvič, ko je ena od starejših sodelavk začela tiho pripovedovati: »Bila sem na prvem obisku pri svoji bodoči tašči. Zelo lepo me je sprejela pa tudi postregla. Iz shrambe je prinesla prav tako dišečo klobaso in postregla še s toplim domačim kruhom. Morala sem se zadrževati, da nisem lakomno planila na hrano, saj sem bila noseča in sem imela zelo velik apetit. Skrivala sem svoj napeti trebuh za ohlapno jopico in resno zanikala in odkimavala, ko je tašča namigovala na vnučka. Ampak tašča se je s svojim sinom kar odločno pogovorila, da če misliva, da sva za skupaj, pač nimava kaj čakati. Dogovorili smo se, da premislimo o ohceti, kdaj in kje bo, in se dobimo čez dober teden, da vse uredimo. Prav oddahnila sem se, ko sva odhajala, in upala sem, da le ni videla moje nosečnosti.
Kmalu sva bila spet pri njih. Tašča je svojega sina odpeljala na neko nujno delo izven hiše, meni pa je rekla, naj počakam v sobi na peči. Kar nekaj časa je ni bilo nazaj in skušnjava je bila prehuda. Smuknila sem v shrambo in ukradla klobaso (še zdaj ne vem, kaj mi je takrat bilo) ter z njo pohitela nazaj na peč. Jedla sem jo hitro in nisem je imela niti časa dobro prežvečiti. Globoko sem se oddahnila, ko sem jo pojedla prej, preden sta se vrnila.
Bilo me je sram storjenega dejanja in želela sem si samo domov. Tudi klobasa, ki jo je tašča prinesla na mizo, ko sta se vrnila v hišo, me ni pritegnila.
Kmalu je bila poroka. Preden smo se razšli, me je tašča povabila stran od drugih ter mi čisto mirno rekla: »No, od sedaj naprej pa ne skrivaj več nosečnosti. Zaljubljenost, ljubezen in nosečnost se zrcalijo na obrazu vsake ženske in jih ni mogoče skriti. Veselim se vnuka, ki prihaja, in vsakič, ko boš prišla, boš lahko iz shrambe vzela klobaso, če si boš zaželela.«
Zajokala sem in se ji opravičila za ukradeno. »Ja, tudi klobasa preveč diši, da bi jo lahko utajila. Nič ti nisem zamerila, čeprav bi bilo prav. da bi vprašala ali pa počakala, da jo jaz postrežem. Ne bi imela slabe vesti in ne bi si očitala. Tudi z otrokom bi bilo prav, da bi počakala, pa če se je zgodilo drugače, je pač treba to sprejeti z vsemi posledicami. Danes pa si vzemi čas in blagoslovi svojega moža, ko prideta domov, četudi bo vajina poročna noč drugačna kot bi lahko bila. Saj si verjetno že slišala za rek: Z Bogom začni vsako delo, da bo dober tek imelo.«
»Hvala vam za dobrosrčnost in oprostite. Slabo sem začela, upam, da se bom naprej bolje izkazala,« sem rekla skozi solze.
Objela me je in me dolgo držala objeto. Moje iskreno kesanje je počasi iz telesa pregnalo sram in žalost in občutila sem tako hvaležnost, da sem ji tudi sama lahko iskreno vrnila objem. Sklenila sem, da bom upoštevala njen nasvet.
Ko sva z možem prišla v najino podnajemniško sobico in se utrujena, vesela odpravljala k počitku, sem se zazrla v njegove oči in mu rekla: »Rada bi te blagoslovila.«
»Kaj? Blagoslovila? Kaj pa je zdaj to?« mu ni bilo čisto nič jasno.
Postavili sem se tik predenj, ga gledala v oči in se dotikala delov, ki sem jih blagoslavljala, in jih pokrižala.
»Blagoslavljam tvoje oči, ki me bodo gledale, da bi me vedno zmogle gledati z ljubeznijo in naklonjenostjo; blagoslavljam tvoja ušesa, ki me bodo poslušala, da bodo tudi takrat, ko moj glas ne bo prijeten, zmogla razumeti da te imam rada; blagoslavljam tvoja usta, ki mi bodo govorila, da bi govorila vedno iskreno; blagoslavljam tvoje roke, ki me bodo držale v objemu in nama pomagale služiti vsakdanji kruh; blagoslavljam tvoj um, da bi znal pošteno presoditi, ko se bodo kresala najina mnenja; blagoslavljam tvoje telo, ki me bo varovalo in mi nudilo zavetje in oporo in me objelo, ko si bom želela tvoje bližine.«
Objela sem ga močno kot še nikoli do tedaj. Njegovo telo je vzdrhtelo in ganjen je zajokal.
Objeta sva obležala in uživala v blagoslovu, ki se je pretakal po najinih telesih. Najina telesna ljubezen je bila do takrat kljub zaljubljenosti drugačna – strastno vihrava in s prisotnim strahom, da naju kdo zasači, saj sva vedela, da kradeva. Skrivala sva se in se sramovala svojih dejanj, sedaj pa je bilo drugače, čisto drugače.
Ko sva medse povabila Boga in prejela njegov blagoslov, je bil to pravi temelj in pravi začetek najine zveze. Bilo je veliko lepše kot prej, ko mi je tašča dovolila v svojo shrambo, kjer si bom lahko vzela klobaso vedno, ko bom lačna ali si jo bom zaželela.«
Katarina

Ognjišče (2015) 9, str. 36

Po kosilu so že vsi odšli iz kuhinje, ostala sva le midva. Splakovala sem krožnike in jih zlagala v pomivalni stroj, medtem pa je Aljaž vneto risal nekakšen stroj.
Radio je, kot vedno, naravnan na Ognjišče in med delom sem z enim ušesom poslušala program, z drugim pa Aljaževo razlago o svojem stroju. Je pravi iznajditelj in zdaj izumlja napravo, ki bo sadila banane, jagode in maline (to so njegovi najljubši sladoledni okusi), po doglednem času naj bi stroj sadje obral, očistil in razdelil na tri dele: najboljše in najlepše sadje bi ljudje lahko kupili na tržnici, drugo bi razdelil na maso za stiskanje sokov, tretji del pa bi šel za izdelavo sladoleda, ki bi, zapakiran v ovitke iz razgradljivega papirja, prihajal iz njegovega stroja.
Bil je petek in ob pol treh je bil na radijskem sporedu komentar tedna. Sestra Emanuela Žerdin je za uvod svojega komentarja povedala, da je pri maši, ko je njihov zakristan pobiral darove v pušico, slišala za sabo dečka, da on ne bo nič dal, ker župnik tega ni vreden.
Stol za mano je zaropotal, Aljaž se je silovito odrinil od mize in vstal. Zaprepadeno me je vprašal: »A si slišala, kaj je rekel? Kako, da župnik ni vreden?«
Sploh nisem vedela, da tudi on posluša radio. V zadregi sem mu odgovorila: »Seveda je vreden. Sploh pa denar ni zanj, ampak za različne cerkvene potrebe.«
»Misliš, da deček tega ni vedel? Kako je mogel to reči? Naš župnik pa je veliko vreden in je tudi najboljši župnik!«
Moj vnuk živi v sosednji župniji, tako da jaz njihovega župnika ne poznam prav dobro, vem pa, da pri ljudeh zelo priljubljen. Tretji razred, v katerem je tudi Aljaž, je prav on pripravljal na prvo sveto obhajilo. Uspelo mu je, da je razigrane in živahne dečke in deklice poleg vsega naučil tudi discipline in reda, pri tem pa so lahko ohranili otroško razigranost.
»Zakaj misliš, da je vaš župnik najboljši?« sem vpraša Aljaža.
»Vedno je dobre volje. Veliko se smejemo.«
»Smeješ se tudi, ko gledaš risanke,« mu nalašč oporekam.
»Z nami igra nogomet in kupi nam sladoled.«
»Zaradi sladoleda torej?«
»Ah ne, no. Lepo skrbi za cerkev. Uči nas molitvic. Dedek pravi, da je to težka služba!«
»To ni služba, to je poslanstvo,« ga popravim. In pričakujem, da bo vprašal, kaj pomeni beseda poslanstvo. A zdi, da Aljaž po svoje razume, kaj je to, zato nadaljuje: »Jaz bi mu dal veliko denarja, a ga nimam. Tako vržem v pušico samo malo svoje žepnine.«
»Kar daš z veseljem, je veliko vredno, kajti Bog ima rad veselega darovalca. In nič ni majhno, kar je storjeno iz ljubezni,« ga poučujem.
Aljaž med preseneti z modrostjo odraslega: »Prav vsak na tem svetu je veliko vreden, ali ne?«
»Da, vsak človek je vreden spoštovanja in ljubezni. Vsak je nekaj posebnega in enkratnega.«
»Naš župnik prav posebej!« je prepričan Aljaž.
Ja, si mislim, duhovnik je poklican oznanjati evangelij, ljudi reševati osamljenosti in jim pomagati približati se Bogu. Njegovo poslanstvo ni omejeno na verne; duhovniki morajo s pričevanjem prinašati veselo oznanilo tudi tistim, ki zanj še niso slišali ali jih še ni prevzelo.
Vsega tega devetletni otrok seveda še ne more razumeti in izraziti, pa je Aljaž vendar našel čisto prave besede: »Najboljši je, ker nas ima rad! Blagoslavlja nas in nas uči, naj bomo dobri. Vsak dan moli za nas in za vse naše družine.« Po kratkem premisleku je nadaljeval: »Po mojem je tudi tisti župnik, o katerem je govoril ta deček, dober. Ampak ta deček še marsičesa ne ve in se bo moral še veliko naučiti, ali ne? Saj tudi ti tako praviš meni!«
Pogledal me je iskrivo in s tem zaključil svoj komentar na radijski komentar tedna. Popolnoma sem se strinjala z njim. Aljaž pa se je spet posvetil svojemu čudežnemu stroju.

Ivanka Korošec, zgodbe, v: Ognjišče (2017) 09, str. 56.

Odločil se je sam. Lahko bi potoval v domače kraje z južno železnico, a hotel je potovati s staro kočijo, da bi obujal spomine in bi bil čim bližje naravi, starim potem, ki vedno prikličejo sladke spomine ...
Ko konji potegnejo vozilo, sedim poleg njega in obzirno molčim. Vidim, da je zelo utrujen in morda bolan. Nekje globoko v duši ga preganja resnica, ki ni plod njegovega dela, pomembnih odločitev. Zgodovinskih odločitev – pomislim. »Kako ste, gospod škof?« vprašam mirno. Škof Anton Martin se nasmehne in čudno zamahne z roko. Ne morem pozabiti njegovih razprav in zahtev na Dunajskem dvoru. Tako pogumnega in odločnega Slovenca nisem videl še nikoli. Lahko je govoriti o narodu in svoji državi; o prihodnosti, za katero ne vemo, kakšna bo. Pogledam križ, obešen okoli vratu. Čudno zamišljen strmi predse in razločno čutim, da ga preganja neko pomembno, večno vprašanje. O prihodnosti našega malega, pastirskega naroda – avtentičnega po svoji žrtvovanosti, izgubljenosti. Zunaj piha močan veter. Stara cesta naju trese in premetava. Kaj je osnovno vprašanje slehernega kristjana? Moramo dokončno določiti neke vrednote in resnice. Lahko je velikim in pomembnim. Lažje se bodo pobijali in potegovali za svoje pravice. Nenadoma se pogledava. Kakor da pričakuje odgovor od mene, ki ne vem nič, pa četudi sem prebral celo Sveto pismo. Na samem začetku naše vere je bilo isto vprašanje in ostalo bo do konca. Strašno sem radoveden, kaj mu roji po glavi. Pa saj greva v domače kraje! Tam je svetal spomin na mater, na vinsko trto, na Marijino cerkev na hribu.

Obrne se k meni, kakor da bo vsak hip povedal nekaj pomembnega. Pomemben dvom ga muči. Tudi ko storimo vse, kar smo želeli in hoteli, je na koncu resnica drugačna. Ostati mora le ena, ki je ni mogoče nikoli spremeniti. Ponudim mu steklenico s pijačo. Naredi požirek in še naprej molči. V daljavi zagledam najvišjo goro Štajerske. Znova ga pogledam. Obrne se k meni. Čeprav je po naravi vesel in veder človek, je njegov pogled otožen. Odpre usta. Čakam, kaj bo rekel. Takrat se mu iz globine duše iztrga pesem, njegova pesem. Saj je vendar pesnik, skladatelj. Z milim glasom zapoje: »V nebesih sem doma ... / V nebesih je moj dom, tam večno srečen bom. / V nebesih sem doma, tam Jezus krono da!« Presune me. To je vendar tista stara, večna resnica. Za kristjana je poleg ljubezni do njegove domovine najpomembnejša ona večna, kjer bomo nekoč skupaj vsi, ki smo bili eno, ki smo se spoštovali in ljubili s pravim človeškim dostojanstvom.
Večeri se. Bližava se domačemu kraju. Blag vetrič zamaje jesensko drevje ob poti. Iz daljave zaslišim čudežno zvonjenje. Srečen sem in neizmerno hvaležen za svojo domovino. In za našega škofa. Bog je dober in pravičen ...

Stanislav, Ognjišče (2016) 09, str. 56

Poletje je šlo h koncu. Zlata svetloba avgustovskega popoldneva se je razlivala nad mojo dolino. Obstal sem sredi ceste pred domačo hišo in odložil svojo staro potovalno torbo. Vrnil sem se, Bog ve, kolikokrat že; z neozdravljivim domotožjem v srcu. Potne kaplje na čelu so pričale, da je ta dan, ta vrnitev drugačna. Nemirna bolečina me je dušila, ko sem se pognal dalje z vso neznano človeško močjo. Vstopil sem v hišo. Korak se mi je zatikal, ko sem se približal njeni izbi. Na smrtni postelji je ležala moja mati. Samo en dan nama je še ostal - od vseh neštetih dni življenja, za katerega vedno upamo, da bo dolgo, dolgo.
Materin obraz je bil bled, izpit od dolge bolezni. Dihala je globoko z zaprtimi očmi. Vedel sem, da me ne sliši, a sem kljub temu rekel mirno, vdano: »Mama, vrnil sem se... zdaj bom tu... ne bojte se... vse je prav...« Njen obraz se ni zganil. Sedel sem poleg nje na rob postelje. Tam za hribom je počasi zahajalo sonce in lastovke so letale nizko nad obzorjem. Tišina je bila in čas se je ustavil. Tisoče misli je prebadalo moje človeško bistvo. Vse sem že vedel o življenju, zdaj pa sem nenadoma praznih rok; tako neskončno sam, beden, izgubljen. Globoko v meni buta čudno vprašanje: kaj je pomembno - kaj je za človeka sploh pomembno? So to uspehi, leta, dogodki, zgodovina, naša iskanja in prepričanja? Morda vera ali upanje?
V trenutku sem z lahkoto pozabil vse, kar se mi je kdaj zdelo pomembno ali vredno. Stegnil sem potno dlan in nežno pobožal mater po čelu in sivih laseh. Ura je enakomerno tiktakala na steni. Zares čudno je, da ne verjamemo, četudi gledamo - četudi čutimo ob sebi najbolj resno stvar - smrt. Izpraznil se je prostor in čas in izginile so vse zgodbe, ki sem jih napisal o človeških čustvih, o ljubezni, o blagoslovih, ki so zame vedno bili merilo naše vrednosti. Podzavestno sem znova stegnil roko in pod odejo našel materino, hladno, nemočno. Stisnil sem jo in zgodilo se je nekaj, kar sem pričakoval vse neskončno dolge dneve upanja in vere. Čeprav negibno, kakor da je že mrtva, mi je mati čvrsto stisnila roko. Osupnil sem. Nisem pričakoval. Zavedala se je moje prisotnosti, čakala je na mojo vrnitev, da mi podeli poslednji materin blagoslov. Hotel sem zajokati iz dna ranjene duše, a nenadoma je ta blagoslov v meni rodil tisto, kar blagoslovi obljubljajo: čudežen mir, nepopisno hvaležnost, večno zavezo ljubezni. Zaslišal sem neslišno glasbo večnosti, ki jo slišim vedno, kadar sem dober, ponižen, kadar verjamem v večne Resnice. Tisti stisk roke mi je obljubljal pomoč, ko jo bom najbolj potreboval, ko bom spet na poteh poslavljanja in vračanja.
Natanko vem, kaj ima vrednost v človeškem življenju, za kaj se moram boriti. Samo Ljubezen je večna!
Tisto noč sem prebedel ob umirajoči materi. Pisal sem neko vedno ponavljajočo se zgodbo o blagoslovih - ki ne bo nikoli dokončana. Mati je umrla naslednji dan. Njeni otroci smo klečali ob postelji, ko je odšla, da bi prihajala znova in znova - za iskren stisk roke, za blagoslov našemu življenju.

Stanislav. Ognjišče (2007) 08, str. 60

Od doma se odpravim zjutraj, ko je še hladno. Sonce se je šele prikazalo, počasi je prilezlo izza Storžiča in s prvimi žarki obliznilo Jelovico.
Gora pred menoj se kar naenkrat zasveti, s temno zelenih smrek je zlezla tančica poletne megle in nebo je postalo jasno, obarvano nežno škrlatno. Pogledam v tisto bleščavo in stopim na pot. Ta me pelje najprej po ozki stezi, med pohojenimi travami in nizkim grmičevjem do zadnjih vaških hiš in naprej, čez polje. Tam se ustavim, malo se oddahnem, pogledam nazaj.
Cesta spodaj je še zmerom v megli, nad mano pa sonce! Sonce in modro nebo! Obrnem se in nadaljujem pot.
Ob koncu polja zavijem levo, proti gori. Mimo velikega ribnika grem in ograde, v kateri se pasejo konji.
Ko me konji začutijo, drug za drugim dvignejo glave, zahrzajo, nemirno zakopljejo s kopiti in me zvedavo gledajo.
Lepi so, tako kot je lepo sámo poletno jutro. Spočiti, gladkih hrbtov in svetlečih nozdrvi me pozdravljajo, ko grem mimo.
Navzgor se zagrizem z vso močjo. Pot na Jelovico je ozka, koritasta, kamenje je ostro in bode skozi superge. Smreke na levi in desni šume in smola, ki se cedi po deblih, opojno diši.
V podrasti vidim malinovje, borovničevje in veliko trav. Tudi grmičevje volčje češnje je vmes, a ta še ni dozorela. Sredi praproti in visokih, suhih trav dviguje glavo z drobnimi cvetkami rumeni dimjak. Vse okoli mene kar naenkrat postane rumeno, sončno in toplo ...
Na prvi poseki se ustavim in sedem na hrapavo deblo podrte smreke. Smola še vedno diši iz njenih ran, ne bo se še tako kmalu posušila.
Dam dlan nad oči in pogledam navzgor. Zdaj se bo začelo zares! Še bolj strmo bo postalo, neba med vrhovi smrek skoraj ni več videti, duh, ki veje iz gozda, pa je prijeten, močan in me opogumlja. Ko vstanem, pomežiknem v tanek sončni žarek: skozi goste smrekove veje je pribodel na pot, zaščegetal me je po licu in po očeh, stegnem roko za njim in mu za hip nastavim obraz.
Le za hip! Počivati zdaj ni več časa!
Spet grem naprej, z neko ihto, gledam v tla, pod noge, vsak korak posebej premislim, pot je vedno bolj strma in nevarna tudi. Glasovi vasi in ceste so že daleč za menoj. V smrekah in redkih macesnih me pozdravljata krivokljun in gozdni brglez.
Visoko v vrhovih se kmalu zaslišijo glasovi kanje. Veter, ki od tam zapiha, je strašljivo glasen, kakor da bi zaplahutala krila skobca ali kragulja nad mojo glavo, se mi zdi.
Moralo bi me preplašiti, pa me ne! Vse te glasove poznam in grem dalje. Ko se gozd končno le razredči, pridem spet na čistino. Na pravi gorski travnik! Gorski travnik sije pred mano v vsej svoji lepoti. Cveti primožek in kozja brada, živo rumena šentjanževka diši ob kraju in drobni kukavičniki, vijoličnim nageljnom podobni cvetki, se zibljejo na tankih stebelcih.
Niže spodaj je kotanja. Posejana s sviščem. Njegove temno modre čaše se dvigajo iz trav, iz trdih gorskih trav, žimnatega šaša, pahljačnice in ovsike. Na travnik stopim kot na preprogo. Pogledam naprej, vidim Kredarico in del Triglava, a le za malo, kmalu ju spet zakrije vejevje. Spustim se skozi tisto vejevje, tu in tam katero vejo ujamem v dlan, pa spet spustim. Steza je ozka, zarasla z visoko praprotjo. Do pasu mi seže!
Ko stopim spet na koritasto pot, se oddahnem. Niti koraka nisem zgrešila! K lovski koči stopim malo pred poldnevom. Sedem k ograji, zasopla in premočena, vendar svet, ki se odpre pred mano, me pri priči osveži.
Gledam sotočje Save Bohinjke in Save Dolinke in ju primerjam. Dve lepi gorenjski reki leno tečeta globoko pod mano in ne vem, katera je lepša. Ne morem se odločiti.
Nad njima je zvonik cerkve v Radovljici, zadaj za njim pa mogočna gorska gmota Karavank. Stol na sredini je ogrnjen z meglicami, najvišji vrh med njimi je. Pod vrhom, pri cerkvi svetega Petra, zvoni. Zvonjenje je milo, komaj slišno. Pokrižam se in se s solzami v očeh zahvalim Bogu, da sem tu. Da lahko stojim sredi te razkošne poletne širine in mrmram molitev zahvalo, da sem srečno prišla sem gor. Tako daleč sama!
Spet pogledam okrog, pa na drugo stran. Pred mano leži svet pod Karavankami, kjer so, kakor svetleče kocke sredi zelenja, posejane gručaste vasi in mesta, vse od kranjske ravnine pa do Žirovnice. Čisto v kotu, ko se Karavanke že stikajo z alpskim svetom, se vidi nekaj svedrastih oblakov sivkastega dima z Jesenic.
Na moji levi leži Blejsko jezero. Vidim ga le del, drugo je skrito med vejami, vidim grad na skali in obrise gora nad njim. V jezerski gladini odseva sonce. Na sredi jezera pa otoček s cerkvico. Sije v poletju kakor luč, večna luč veselja.
Zvon tam milo zazvoni, zamolklo, kakor večerni ave se sliši. Potem pa kar naenkrat vse utihne. V neki posebni milini ...
Pogled mi uide na reko spodaj. Na Savo. Beli savski prod se spet zasveti v soncu, ko pogledam navzdol, in cesta proti Radovljici blešči kakor od poletne plohe oprana njiva.
Ribno, Koritno, Selo pri Bledu ... Prelepe vasi in njive in kozolci, gorenjski stogovi med njimi, stojijo kakor varuhi med klasjem in travami.
V zvoniku nekje spodaj udari četrt, verjetno na Lancovem, pogledam v tisto smer, v smeri moje vasi in Pustega gradu, ki stoji in bedi nad njo.
»Rabite daljnogled?« zaslišim prijazen glas na moji desni.
»Ne,« rečem, »moram kar takole popiti to lepoto. Prav mi bo prišla za neke druge, temnejše čase, ko ne bom več zmogla sem gor.«
Človek me začudeno pogleda in odide s svojim daljnogledom.
Odprem oči in – gora je spet pred mano. Jelovica je pred mano in poletje je tu. Še vedno je lepa, obsijana s soncem, temno zeleno listje med vejami smrek se sveti z enakim žarom. Vse tako kot včasih ...
Verjetno prav zdaj cvetijo šentjanževke, primožek in kozja brada na robu tiste jase. In v visoki praproti se dviga proti svetlobi redki, bledo rumeni dimjak. Z vej visijo zrele črne jagode volčje češnje, vse, kar so pustili požrešni drozgi. Kanje take kraje samo preletijo ...
Prav od tam nekje se prikrade čuden duh samote in minljivosti.
Potegnem ga vase, sedim in čakam. Nič se ne zgodi ...
Hoje na goro ne bom nikoli več ponovila, to vem, spomin nanjo pa prav tako nikoli ne bo zbledel.
To je pa tudi nekaj!
In vedno bom, posebej zdaj, v svoji žalosti in trpljenju, iskala moč in voljo do življenja v teh malih, a zame tako velikih rečeh.
V spominih na moje zadnje romanje na goro ...
Polona Škrinjar

Ko je profesor Albert šel mimo cerkve, ga je kar potegnilo vanjo. Bolj sesedel kot usedel se je v eno od klopi. Nekaj časa je obsedel brez misli, potem pa je začelo kar vreti iz njega: »Gospod, le kaj še počnem na šoli?! Vse se mi drobi v nič. Moji dijaki, in prav razred, v katerega sem tako rad prihajal, so se vedli, kot da me ni v razredu. Vsevprek so govorili, se smejali in kričali, se pogovarjali po mobijih in pošiljali mesiče na vse strani. Ves nebogljen sem stal pred njimi, jih miril in prosil, naj utihnejo. Oni pa so se še naprej smejali in kričali. Samo čakal sem, da me je odrešil zvonec ...« Malo se je presedel in polglasno zavzdihnil: »Nikoli, nikoli si nisem mislil, da me bo strah stopiti v razred.«
Sedel je tam v klopi in misli so se mu začele sprehajati skozi čas.
Bolj ko je preraščal v fanta, raje je zahajal v naravo in iskal mirne kotičke, kjer se je predajal svojim mislim, opazoval drobna dogajanja okoli sebe in poslušal žvrgolenje ptic, ki so brezskrbno skakljale okoli njega. Potepanju z vrstniki in tekanju za žogo se je, če je le mogel, izognil. Ob večerih se je najraje predajal tišini. Tako nekaj popolnega kot tišina se mu je zdela samo še matematika. Vedno bolj je občudoval neskončno modrost, položeno v stvarstvo, in matematiko. Z leti ga je začela privlačevati tudi astronomija. V njej je odkril vse, kar ga je najbolj vznemirjalo: zakonitosti narave in neskončno modrost, ki je bila položena vanjo.
Nikogar ni presenetil, ko se je vpisal na matematiko in fiziko. Znanje, ki so mu ga posredovali, si je vtisnil ne samo v spomin, ampak tudi v srce. Ko je končal študij, je hotel pridobljeno učenost posredovati mladim. Vse, kar ima človek rad, mora z nekom deliti. In delil je svoje znanje in svoja spoznanja tako prepričljivo, da so bile njemu, pogosto pa tudi dijakom, šolske ure prekratke. Včasih mu res niso mogli slediti, saj je zaplaval pregloboko v svet zakonitosti, vedno pa jih je prevzemal s svojim bogatim znanjem in svojim navdušenjem. Če ga že niso popolnoma razumeli, so ga spoštovali zaradi njegove predanosti poklicu in njegovega spoštljivega odnosa do vsega presežnega. Vedno pogosteje jih je vodil na izlete, na tabore, na opazovanje nočnega neba. Ni mu bilo žal ne časa ne napora, ki ga je vlagal v svoje delo, in nikoli se ni spraševal, ali bo za vse to dobil plačilo ali vsaj pohvalo.
Leta pa so tekla.
Spreminjal se je on in spreminjali so se rodovi mladih. Da so vedno zahtevnejši in vedno težje obvladljivi, je menila večina profesorjev. Razočarano so tudi ugotavljali, da se dijaki vedno bolj borijo le za ocene, namesto da bi si nabirali pravo znanje. Vsi po vrsti so tožili, da so mladi vedno bolj nemirni in da prihajajo iz razredov vedno bolj utrujeni.
Tudi njemu je začelo vse pogosteje zmanjkovati moči. Vedno težje jih je obvladoval, vedno težje jih je navdušil za kar koli, saj jih je vedno manj zanimalo vse, kar jim je s tako ljubeznijo posredoval. Vse težje je našel pot do njih. Čutil je, da živijo v nekem svojem svetu, kamor ne spustijo nikogar. »Tako drugačni so in tako težko jih razumem,« je premišljeval. »Nekdaj smo se skupaj potrudili, da smo prišli stvarem do dna, zdaj pa...« je trpko pomislil. »Kadar se jim razlaga zdi predolga ali prezahtevna, to brez pomisleka povedo in sicer ne s preveč izbranimi besedami. No ja, po svoje je ta njihova odkritost nekaj dobrega,« jih je sam pri sebi opravičeval.
Skušal se je pogovoriti z njimi. Poslušali so ga, spremenilo pa se ni kaj prida. Vedno pogosteje se ga je lotevala misel, da postaja star in da bo to mladino vsak dan težje obvladoval. Svoje skrbi je nekoč zaupal ženi in nekaj časa mu je bilo nekoliko lažje. Ko pa se je potožil kolegicam in kolegom, so mu rekli »Misliš, da se to dogaja samo tebi?« Mlajša kolegica je priznala, da ji vse uhaja iz rok in mu rekla: »Ti imaš srečo, da se boš kmalu umaknil v pokoj, jaz pa ...«
Še sam ni vedel, koliko časa je sedel tam v klopi. Malo manj utrujen kot je prišel, je odšel proti domu.
Pri maši v nedeljo je njegovo pozornost pritegnil nagovor pred pozdravom miru. »Mir vam bodi!« je vernike nagovoril duhovnik. »S tem pozdravom je stopil Jezus med svoje učence na dan svojega vstajenja. Pred tem so bili zadnjič skupaj pri zadnji večerji. In kaj vse se je vmes dogodilo! Juda Iškarijot ga je izdal, Peter ga je zatajil, drugi pa so se, razen Janeza, poskrili. Od daleč so spremljali divjanje in kričanje nahujskane množice, ki je zahtevala Jezusovo smrt. Tem svojim strahopetnim učencem On nič ne očita, temveč jim prijateljsko reče: “Mir vam bodi!” To je božja matematike. Po njej dvakrat šest ni dvanajst, ampak, recimo, sto. Zato božjo modrost tako težko razumemo. Naj bo nekaj te matematike tudi v nas, v našem življenju. Podajmo si roke!« Kot poklicnega matematika ga je zbodla nelogičnost teh besed. »Taka matematika ne more obstajati!« je kar vzvalovalo v njem. Sosed na desni mu je podal roko in se mu nasmehnil. Vrnil je stisk roke in se obrnil k sosedu na levi.
»To je matematika neskončne ljubezni,« ga je prešinilo. Vanj se je prikradlo vzdušje zadnjih šolskih ur: nemirni razred, glasno govorjenje, pogledi, ki so govorili, da so z mislimi vse drugje kot pri pouku ... pred njimi pa on, ki bi najraje na ves glas zakričal, da mu gredo neskončno na živce.
Stisnil je še roke gospe iz klopi pred njim, ki se je obrnila k njemu. »V božji matematiki je rešitev,« je pomislil. »Naj bo dvakrat šest vsaj petindvajset! Za toliko neugnanih glav!« Vse okoli njega in v njem se je umirilo. Ko se je vračal od obhajila, se je spomnil, da bo moral jutri spet stopiti pred nepredvidljive dijake. “Gospod, stopiva skupaj!” je zaprosil Jezusa.

JARC, Janko-Smiljan, (zgodbe) Ognjišče (2013) 09, str. 50

Smiljanove zgodbe lahko prebirate tudi v knjigah:
Janko Jarc-Smiljan, SAMO ŠE PET MINUT, zbirka Žepna knjižnica Ognjišča 45, Koper. Ognjišče 2005.
Janko Jarc-Smiljan, MARIJA NA KOLENCAH zbirka Žepna knjiga Ognjišča 17, Koper. Ognjišče 2021.

Vožnja proti domu je bila enolična. Avto se je pozibaval na neravni cesti, pokrpan asfalt je dal jasno vedeti, da izboljšanja lep čas ne bo videti.
Jure je pritisnil na sklopko in zamahnil z roko, kot da bi odganjal sitno muho. Ne, ne bo se prepuščal turobnim mislim. Velikokrat se je moral pošteno potruditi, da jih je pregnal in si je priklical v spomin kaj lepega. Danes mu to ne bo posebej težko. Dan v službi je prijazen. Nenavadno lahek. Izpolnjen, prežet z dobrim občutkom. Pa tako malo je bilo potrebno za to!
Začetek dneva je bil pravzaprav dokaj navaden. Rutinski kot vsi drugi dnevi. Zvonjenje budilke, hlastanje po gumbu za utišanje nadležnega brnenja v napol budnem stanju in tista nadležna pomisel, da bo treba vstati. Zelo se je moral potruditi, da si je pričaral drugačno razpoloženje.
Glej, vesel bodi, da lahko vstaneš. Da si zdrav. Najprej to. Potem, da imaš službo. Koliko jih je, ki jo zaman iščejo, pošiljajo prošnje od podjetja do podjetja ... Koliko je takih, ki so že davno obupali, pa množica mladih, ki si brez službe ne morejo ustvariti družine in samostojno zaživeti
»Službo imam, kaj ni to super!« je zrecitiral sam sebi še z glavo pod odejo, vstal in začel z jutranjo telovadbo. Upal si je biti glasen, saj je vedel, da žena ne spi. Zjutraj se je vedno zbujala pred njim. On je včasih z veseljem poležal še kakšno minuto, kadar mu ni bilo treba iti v službo, njej se ni dalo. Pa bi lahko, saj njej ni bilo treba v službo. Narobe svet. Razumi, kdor more.
»Tebi se možgani kisajo tudi ponoči,« je zaslišal glas boljše polovice. »Vsako jutro si čuden.«
»Kisanje pomeni zorenje, plemenitenje. To je tako kot z zeljem ali repo. Možgani se mi plemenitijo, vsako jutro sem vedno bolj dobre volje,« se je zasmejal in se odpravil v kopalnico. Ni ji zameril. Takšna zbadanja sta držala njun zakon pokonci že dolgo časa. Brez tega bi bilo bolj dolgočasno.
»No, tako...« je pozdravil, ko je bil pripravljen za na pot.
»Srečno, zeljnata glava, pa pazi, kako voziš!«
Zaklenil je garažna vrata in sedel v avto. Z mislimi je bil že v službi. V spomin si je priklical včerajšnje opravke in se pripravljal na izzive današnjega dne.
Ko je s stranske ceste zavijal na glavno, je na avtobusni postaji s kotičkom očesa ujel zgrbljeno postavo. Prepoznal jo je.
»Matejčeva mati je,« mu je poblisnilo v možganih. »Najbrž gre v mesto po nakupih.«
»Ustavi ji!« se je oglasilo nekje globoko v njem. »Vzemi jo v avto!«
»Nimam časa. Mudi se mi.« Obrnil je glavo, da se ne bi srečal z očmi ženice na postaji, in odpeljal mimo. Tudi če ga je prepoznala, bo mislila, da je pač ni opazil.
A glej ga, zlomka, prejšnje sproščeno počutje je v hipu izginilo neznano kam. Kot da bi skopnelo kot jutranje meglice. Jure se je nemirno presedal za volanom. Vanj se je naselil nelagoden občutek. Širil se je od srca čez prsi in se mu zajedal nekam v želodec in drobovje. »Vzel bi jo bil s sabo. Kaj se izgovarjaš na čas! Nikoli se ti ne sme muditi toliko, da ne bi mogel izgubiti tiste minute,« mu je očitala vest,
»Pa se mi mudi, res se mi mudi!« je Jure poskušal biti sam sebi dober advokat. »Ona pa ima čas in avtobus jo bo kmalu pobral ter jo zapeljal v mesto ...«
»Kaj pa, če ga še ne bo tako hitro? Dandanes vozijo medkrajevni avtobusi zelo poredko. Posebno zdaj, v času šolskih počitnic. Čakala bo morda še dolgo. Niti sesti nima kam.«
»Ah, bo že. Saj je v utici klopca. In streho ima nad glavo.«
»Prepih, ne pa streho! In tista klopca je vsa umazana, otroci skačejo po njej, ko čakajo na avtobus.«
Jure je bil že kakšen kilometer oddaljen, a notranji glas mu ni dal miru. Zatežil mu je s takšno silo, da ni več pomišljal. Na prvem odcepu je vklopil smerokaz in na stranski cesti obrnil. Vrnil se je se do avtobusne postaje in odprl vrata.
»Kam pa ste namenjeni, mati Matejčeva? Vas lahko zapeljem?«
»Prosim,« je bila presenečena ženica. »O, vas pa poznam. Saj ste ...«
»Seveda sem,« se je zasmejal Jure. »Prav ste uganili. Kakšne opravke imate?«
»K zdravniku moram, napotnico imam za laboratorij. Kri mi bodo vzeli. Zdaj na stara leta, a ne? Zdaj nam jemljejo kri, ko jo imamo samo še za vzorec.«
Jure se je zasmejal. Matejčkova pa se je razgovorila in je žuborela kot potoček. Poznalo se je, da živi sama in je lačna pogovora z ljudmi.
»Kako ste prijazni, da ste ustavili. A veste, mladi danes ponavadi peljejo kar mimo in pogledajo proč. Saj niti ne vem, če vozi kak avtobus. Pa noge me tako bolijo, da vam ne morem povedati ...«
»Vem, zato sem vam ustavil,« je Jure pral svojo grešno dušo.
»Vi ste pa res dobri ... Potem moram še na občino, na upravno enoto. Veste, izgubila sem osebno, pa si moram naročiti novo. Saj ne vem, kam sem jo založila. Vedno sem jo imela v torbici. Prebrskala sem torbico, ni je. Tudi posteljo sem premetala in nočno omarico, res ne vem. Ukradel pa mi je vendar ni nihče. Sicer pa dandanes človek res ne ve ...«
»Ko si boste dali napraviti drugo, boste gotovo našli staro,« se je pošalil Jure.
»Kajneda? Ja, tudi to je mogoče, čisto mogoče.«
Med tem pogovorom, bolje rečeno samogovorom matere Matejčeve, sta prispela v mesto. Stara ženica ni vedela, kako bi se zahvalila. Končno se je z Juretovo pomočjo izpletla iz varnostnega pasu in izstopila iz avta. »No, pa sem tukaj. O, kako sem vam hvaležna. Koliko sem dolžna? Res, povejte ...«
»Nič, nič ... Bilo mi je spotoma.« Komaj se je ubranil.
»No, potem pa srečno vožnjo in še enkrat hvala.«
Jure je prikimal in odpeljal naprej. Podoba stare ženice je ostajala za njim in v njegovem srcu. Vedel je, da bo dan, ki ga je tako začel, sončen in srečen.

TACER, Aleš. Ognjišče (2015) 7, str. 50