»Jože, ali boš že nehal nocoj obirati to grozdje?« se je Mara nejevoljno obregnila ob moža, ko je videla, da si je napeljal luč in pridno trgal grozde z brajde ob garaži in delavnici. »Jutri je še en dan,« ni odnehala. »Ali ne veš, da tisto, kar narediš po večernem zvonjenju, nima Božjega blagoslova?«
»Seveda vem, saj mi to kar naprej ponavljaš,« se ni dal in je mirno trgal naprej. »Jutri bo dež in mokro grozdje bo začelo gniti in tudi škorci ga pridno zobljejo. Namesto da mi tukaj pridigaš, mi raje pridi pomagat.«
»Na žalost ti moje pridige, kakor ti praviš mojim nasvetom, ne pridejo do živega, ampak vedno delaš po svoje,« mu je navrgla in odšla v hišo. »Ne, ne bom mu šla pomagat!« je rekla sama pri sebi.
Ona je izhajala iz zelo verne družine, njegovi pa se niso imeli za verne, proti veri pa tudi niso bili. Za velike praznike so zahajali v cerkev, doma v družini so ohranjali lepe praznične običaje. Ko sta začela hoditi skupaj, ji je vse pošteno povedal. Bil je zelo dober mož, skrben, delaven in vsa leta – dobrih štirideset let sta bila poročena – sta se lepo razumela. O veri se ni rad pogovarjal, je pa njeno vero spoštoval. Velikokrat je imela občutek, da samo njej na ljubo spremlja njo in otroke v cerkev, vzgojo otrok pa je popolnoma prepustil njej. Nikoli ni bil grob do nje ali do otrok kot nekateri drugi možje. Ni mogla razumeti nasilja, ki se je dogajalo v mnogih družinah, in zelo je bila hvaležna Bogu za mirno življenje. Včasih se je počutila kar malce krivo, če ga je kdaj dregnila, tako kot nocoj. Ob tem se je spomnila nekega dogodka iz mladih let, ko je živela še med svojimi v domači družini.
Bilo je ob žetvi in snopje na veliki njivi je čakalo, da ga zložijo v kopice. Snopi so se kar upogibali pod težo klasov zlatorumene pšenice. Brž so začeli delati. Oče je bil na lestvi, ki je bila narejena tako, da je stala sama, uprta v zemljo, in pridno zlagal, ona mu je z vilami podajala snope, stari oče pa jih je prinašal do nje. Nekaj najetih žanjic je z materjo že odšlo. Mati jim je postregla z večerjo, potem pa šla še v hlev h kravam, oni trije pa so delali naprej.
Ko se je na zemljo začel spuščati mrak, se je iz zvonika farne cerkve oglasil zvon in odzvonil večernico. Skupaj so zmolili angelsko češčenje. Oče in ona sta nadaljevala z delom, stari oče pa je poveznil klobuk na glavo in velel: »Končajmo za danes in pojdimo domov.«
»Midva ne greva, snopje mora v kopice še nocoj. Za jutri je napovedano slabo vreme. Ata, pomagajte nama!«
»Ne, ne bom! Dobro si zapomni, sin: kar človek dela po večernem zvonjenju, nima Božjega blagoslova!« je resno dejal in odšel.
Onadva sta delala s tako naglico, da sta bila vsa potna. Ker je bila svetla mesečna noč, sta do desetih pospravila vse žito. Bila je na smrt utrujena pa tudi zamišljena zaradi resnega opozorila starega očeta.
Stari oče je imel glavno besedo na kmetiji, čeprav ni bil njen gospodar. Bil je zelo veren pa tudi zelo strog. Vsi so ga v strahu spoštovali in ubogali. Tudi ona se ga je bala, čeprav jo je imel rad in jo je uvajal v vsa kmečka opravila od oranja do žetve. Ko so jo ljudje pohvalili, kako vse zna, je bil ponosen: saj sem jo jaz učil!
Ko sta ob pozni uri svoje delo uspešno končala in šla k zaslužnemu počitku, se je proti jutru razbesnela nevihta. Kako žalosten je bil zjutraj pogled na požeto veliko njivo! Vse naokrog so ležale podrte ostrvi in tako skrbno zloženo snopje je vihar raztrosil po vsej njivi. Vse njuno delo prejšnjega večera in noči je bilo uničeno. Zaman sta se tako trudila ...
Tiho, ne da bi spregovorila besedo, sta z očetom začela postavljati pokonci snope, da se posušijo. Stari oče ju je nekaj časa od daleč gledal, potem pa jima šel pomagat. Čakala sta ploho očitkov, a je molčal. Niti z besedico ni omenil prejšnjega večera ne ta dan ne kdaj pozneje. Vsi pa so od tega večera po večerni molitvi končali s kakršnim koli delom razen nujnih opravkov v hiši in hlevu. To je bila šola za njenega očeta pa tudi zanjo. Tega pravila se je vedno držala.

A. Kumer, (zgodbe), v: Ognjišče 10 (2023), 82-83.

Ko je stopil v razred, je s pogledom na hitro preletel obraze svojih novih dijakov. Po tolikih letih službe je znal vsaj približno oceniti, kakšno leto ga čaka. Da bo bolj naporno, je presodil. Na kratko se je predstavil, nato pa predlagal, naj še oni povedo svoja imena. »Priimki niso tako pomembni,« jim je dejal, »priimek se lahko spremeni, iz svojega imena pa morate narediti nekaj posebnega.« Dekle v drugi vrsti se je polglasno zasmejalo, da so se vsi začudeno obrnili k njej. Ko je prišla na vrsto, je živo pogledala po razredu in glasno dejala: »Lonka«, ter spet prasnila v smeh.
»Ne zanima nas, kako te kličejo prijatelji, ampak kako ti je ime,« jo je opozoril razrednik Tomaž.
»Lonka sem. Lonka mi je ime.« Malo je še počakala. »Tako so klicali staro mamo, mami mi je pa kar nadela njeno ime. Kaj morem,« je še dodala in se smeje usedla. Zadržanost, ki je bila vedno tako značilna za prvo uro, je popustila in naslednje dijakinje in dijaki so se predstavljali bolj sproščeno.
Bila je malce manjše postave, pa vendar ne premajhne, bujni lasje so ji pokrivali glavo in še pol čela, izpod njih pa so gledale velike, živahne oči in za spoznanje prevelika usta, ki so bila vedno pripravljena, da se raztegnejo v smeh.
Ko je kasneje profesor Tomaž stopil v razred in je bila v kkašnem kotu skupinica dijakov, je bila Lonka zagotovo med njimi. Običajno so se vsi hitro zapodili proti svojim stolom, ona pa je za svojo mizo odkorakala počasi. Pri tem se je tako dobrodušno smejala, da razredniku še na misel ni prišlo, da bi jo opozoril, naj stopi malo hitreje.
Z učenjem ni pretiravala, zato so bili njeni odgovori veliko bolj plod ugibanja kakor znanja. Ampak za slabo trojko je vedno spravila skupaj.
Tako bi prvo šolsko leto tudi minilo, če ne bi tam sredi aprila razrednika Tomaža presenetil vpis profesorice angleščine v dnevniku: »Lonka zelo nesramno odgovarja in se prepira z menoj. Zahtevam zelo strogo ukrepanje!«
Kadar je prebral vpise v dnevnik, je vedno pogledal, kateri od kolegov ga je napisal. Pri nekaterih je vedel, da se je zgodilo tako, kot je bilo napisano, pri drugih je slutil, da je dejansko moralo biti še huje, pri nekaterih pa bi moral vsebino deliti s pet ali kar z deset, da bi dobil pravo sliko. In ta vpis, je tuhtal, naj bi bil eden od takih.
Ko je stopil v razred in so že vsi sedeli na svojih mestih, je Lonka gledala v tla.
»Kaj se je zgodilo?« je vprašal po daljši mučni tišini. Vsi so molčali. »Kaj boš povedala ti, Lonka?« je vprašal z resnim glasom.
Lonka je molče vstala.
»Si res ugovarjala gospe profesorici.«
»Res.«
»In tudi prepirala se si z njo?«
Samo prikimala je.
»Smem vprašati zakaj?«
Nekaj časa je molčala, nato pa počasi rekla: »Naj Vidka pove zakaj.« Pogledal je Vidko, ki je sicer vstala, a je molčala.
»Povej,« so silili vanjo najbližji sošolci, a ni spregovorila.
»Angležarica jo je …« je začela Lonka.
»Gospa profesor se reče!« ji je razrednik skočil v besedo.
»Gospa profesor je Vidki rekla, naj se pobere v klop, da ne bo gledala njenega neumnega ksihta … Tako je rekla. Ob živce ste jo spravili pa vi!« je Lonka pokazala na zadnji del razreda. »Pa sem gospe profesor rekla, da se tako ne govori, da tega ne sme nihče reči, da …«
»To bomo uredili z gospo profesor med odmorom,« je razrednik prekinil Lonkino pripovedovanje, zaprl dnevnik in začel spraševati. Kar nekaj cvekov je padlo tisto uro.
Takoj v odmoru je Tomaž stopil h kolegici Emi. »Vidim, da si imela težave z Lonko.«
»Ta punca me dvigne! V vse se vtakne.«
»Včasih je res zaletava. Pa ne misli tako slabo. Si res rekla, da ne moreš gledati neumnega ksihta??«
Emi je zaprlo sapo. »Res,« je nato dejala, »ampak ne njej. Raje se naj bolj uči, ne pa vtika nos tam, kamor ni treba.«
»Najbolje bo, da se ti opraviči!« je Tomaž končal pogovor in že iskal dnevnik razreda, kamor bo po odmoru šel.
Profesorica Ema se sicer ni najbolj strinjala s predlogom, ampak svojega nestrinjanja ni mogla več povedati.
Razrednik in Lonka sta se čez nekaj dni srečala na hodniku. »Sta se zmenili?« jo je mimogrede vprašal.
Lonka ga je pogledala s svojimi velikimi očmi. »Sva,« je rekla, »sem mislila, da bo huje. Veste, da je ta angležarica …«
»Gospa profesor!«
»… da je tale gospa profesor prav simpatična ženska!«
»Zanimivo, drugič pa …« je požugal Lonki, ki se je zadržano nasmehnila in pohitela v razred.
Do konca šolskega leta sta se le nekajkrat in še to zelo bežno, srečala. Morda se mu je samo zdelo, morda se je res trudila, da ni bila preveč moteča. Razred ja zaključila z dobrim uspehom.
Naslednje leto je Tomaž prevzel drugi razred. Le pri svojem predmetu jo je še videval. Toda že čez dober mesec je bil njen stol prazen. »Prepisali so jo na drugo šolo,« mu je na kratko odgovorila njena razredničarka. »Nimam pojma zakaj,« je še dodala.
Pozabil je na Lonko. Le ena izmed njegovih mnogih učenk je bila.
***
Prvi dan po novoletnih praznikih ga je pri vratih zbornice poklical kolega: »Obisk imaš!«
Z žepno redovalnico v roki je stopil na hodnik in se začudil, ker ga pri vratih ni čakal nihče. Le dekle, ki je do tedaj gledalo skozi okno, je stopilo proti njemu. Dolgi lasje so bili neurejeno spuščeni preko polovice obraza, velike, solzne oči so gledale vanj. »Saj si …«
»Lonka!« je rekla in se skušala nasmehniti.
»Kaj je s teboj?« ni mogel skriti začudenja.
»Mož … moj mož se je ponesrečil.«
»Hudo?«
»Pravijo, da nima veliko možnosti …«
Tomaž je globoko zajel sapo, da bi se spomnil kaj spodbudnega.
»Nisem vedela, kam naj se skrijem, kje naj čakam … Tako sama sem bila. Tod naokoli nikogar ne poznam.«
»Prav si storila. Morda pa se zdravniki motijo.«
»Morda? … Morda? Upam!« je rekla z glasom, ki ni dajal upanja. »Na silvestrovanju je celo noč igral, zjutraj so se vračali domov in šofer je zaspal. Ta njegov ansambel!« je kar vrelo iz nje. Gledala ga je, kot da bi ji lahko on povedal nekaj odrešilnega.
»Morda. Morda ga bodo pa le rešili …« je dejal, »včasih se zgodijo nemogoče stvari.«
»Včasih,« je ponovila za njim. Potem je dolgo molčala. Verjetno se je v spominih sprehajala po teh prostorih, ki so bili kratek čas del njenega življenja. »Kaj vse je bilo včasih,« je počasi rekla. »Se spomnite mojega prepira z angležarico. Tedaj sem se zbala, da me bodo vrgli iz šole. Takrat ste me rešili.«
Profesor Tomaž je bil vesel, da ni govorila o sedanjem trenutku. »Vsega se spominjam,« je dejal in ji pustil obujati spomine.
»Zaletava sem bila, otročja …«
V torbici ji je zazvonil mobilni telefon. Zadrge nikakor ni mogla odpreti, potem je nervozno brskala med papirji. Končno ga je našla in s tresočim glasom rekle: »Prosim?« Samo poslušala je. Po licu so ji tekle solze. Naslonila se je na profesorja Tomaža in glasno zaihtela.
»Kar jokaj,« ji je dejal in iskal besed, ki jih ni hotelo biti od nikoder. Krčevito se ga je oklepala in jokala. Mimoidoči so ju začudeno pogledovali in si verjetno mislili svoje.
Šolski zvonec je zoprno zaropotal.
»Zdaj sem sama! Sama z dvema otrokoma in veliko nedograjeno hišo,« je dejala.
»Ti zmoreš veliko … Zdaj boš morala biti mama in oče. Močna za dva.«
»Še zase nimam dovolj moči,« je spet zaihtela, nato pa hitro spravila telefon v torbico. »V bolnišnico moram,« je dejala, se vzravnala, mu močno stisnila roko in stekla po hodniku.
Gledal je za njo in se spraševal, če bi ji moral reči še kakšno besedo. Katero pa še vedno ni vedel.
***
Ko je čez nekaj let hitel po stopnicah, je opazil damo v urejeni obleki in z velikim klobukom na glavi. Šel je že mimo nje, ko je zaslišal znani glas: »Gospod profesor!«
Presenečeno je pogledal obraz pod klobukom: skrbno urejeni lasje, žareče oči in malce prevelika usta, razpotegnjena v nasmeh.
»Lonka?« je negotovo vprašal.
Veliki klobuk je prikimal, oči pod njim so žarele.
»Spet si stara Lonka,« je dejal profesor Tomaž.
»Ne, stare Lonke ni več. Nove pa tudi še ni.«
»Kaj delaš?«
»Vzgajam, zidam, študiram, hodim v službo …«
»In otroka?«
»Kot vreme. Spreminjajoča.«
»In hiša? Si jo že dogradila?«
»Ne vem, kaj je mislil moj Karči! Štirinajst metrov dolgo hišo je zastavil. Zdaj vem o zidarstvu več kot vsi najini prijatelji.«
»So ti pomagali?«
»Pomagali!?« je jeza stopila na nasmejani obraz.
»Kaj ti niso hoteli pomagati?«
»Hoteli. Toda ne pomagati. Mene so hoteli. Razumete! Mene! In to najini prijatelji!« Globoka prizadetost je silila iz njenih besed. »Tako sem jih zmetala iz hiše!« je zakrilila z rokami, »jaz pa sem mislila, da jim lahko zaupam!«
Hotel ji je reči, da vsi ljudje le niso taki, pa ga je prehitela. »Vse šole tega sveta moram narediti! In vi ste bili eden mojih boljših učiteljev.«
»Ah, daj no,« mu je bilo malo nerodno.
»Ravno mimo sem šla, se je skoraj opravičevala, »pa me je kar potegnilo skozi ta vrata,« se je široko zasmejala. Prav tako kot takrat, ko je povedala, da ji je ime Lonka. Da ima še veliko opravkov, je dejala, pogledala na uro, podala profesorju Tomažu roko in že odvihrala skozi velika šolska vrata.

J. Jarc-Smiljan, zgodba, v: Ognjišče 10 (2022), 80-82.

Smiljanove zgodbe lahko prebirate tudi v knjigah:
Janko Jarc-Smiljan, SAMO ŠE PET MINUT, zbirka Žepna knjižnica Ognjišča 45, Koper. Ognjišče 2005.
Janko Jarc-Smiljan, MARIJA NA KOLENCAH zbirka Žepna knjiga Ognjišča 17, Koper. Ognjišče 2021.

Darko se je rodil nezakonski materi. Nekaj je bilo narobe, da je prišel na svet pri petih mesecih in pol. Vsi so se čudili prizadevnim zdravnikom, da so ga ohranili pri življenju. Dolgo je bil v inkubatorju in še potem je bil dolgo v bolnišnici. Trajalo je zares dolgo, preden so ga dali domov k mamici.
Delala je v tovarni, tako so ga imeli v varstvu njeni starši. Z Darkom ni bilo čisto vse v redu. Telesno sicer zdrav, ampak malo umsko prizadet. Vseeno so ga imeli vsi radi.
Ko se je Darkova mama poročila, ga je vzela k sebi. Mož ga je ljubeznivo sprejel, čeprav ni bil njegov oče. Imel je potrpljenje z njim in tako ga je vzljubil tudi Darko. Nobenih težav jim ni delal, le v pravo šolo ni mogel. Rad je delal in pomagal, saj sta bila starša oba zaposlena.
Nekoč me je obiskala Darkova mama in mi povedala, da je zelo priden. »Pomije mi vso posodo, čisti pod in sploh rad pospravlja. Svojo sobico ima vedno pospravljeno. Zdaj ko je že odrasel v fanta, bi bil rad še bolj koristen. Zbira steklenice, pobira jih tudi iz zabojnikov za smeti. Skrbno jih očisti in ko dobi zanje nekaj evrov, je ves presrečen. Včasih odvzame kakšno težko vrečko staremu človeku in mu jo nese do njegovega doma. Na sploh ima vse ljudi okoli sebe rad.
Pred kratkim ga je nekaj posebno osrečilo (prav zaradi tega sem se namenila pisati o njem). Nekega dne, ko je spet iskal steklenice, je čisto na vrhu kante prijel za nekaj trdega. Ko je potegnil tisto stvar ven, je takoj vedel, da je to kletka za male živalice. Za silo jo je očistil. To ni bila navadna kletka. Bila je zelo lepo izdelana in živo pobarvana. Ko je držal to kletko v roki, je naenkrat začutil, da v njej nekaj brska. Visoko jo je dvignil in tedaj je v njej zagledal čisto majhno belo miškico. Od veselja je zavriskal in kljub svoji prizadetosti glasno zaklical: “Le kdo je bil tako neusmiljen, da te je še živo vrgel v kanto?” Odnesel jo je domov in kletko od zunaj in znotraj očistil. Šel je v trgovino po hrano za miško. Dal ji je tudi vode in ves srečen opazoval, kako miška veselo skaklja po kletki. Zdaj ima Darko nekaj svojega. Vsak dan se glasno pogovarja z njo in jo skrbno neguje. Ne ve še, kakšno ime bi ji dal. Zaenkrat jo kliče moja bela princeska.«
To mi je povedala Darkova mama, jaz bi na koncu dodala tole: koliko je mladih in zdravih ljudi, ki imajo vsega, pa niso zadovoljni, niso srečni – manjka jim tisti žar pravega veselja do življenja. Zakaj?

A. Uršej, zgodba, v: Ognjišče 10 (2022), 87.

Tistega leta je bila čudovita jesen – sončna, topla in pisanih barv. V sadovnjakih je zorelo sadje in brenčanje žuželk se je mešalo z vonjem zrelega in dozorevajočega sadja. Prve hruške in jabolka so bila že pobrana in porabljena, zdaj pa so na obiranje čakale še pozne sorte, ki jih bomo spravili v kleti in jih hranili za zimski čas.
Sosed, kljub letom tik pred upokojitvijo še zelo aktiven, je hrepeneče gledal svoj sadovnjak. Sadje je dobro obrodilo in treba bi ga bilo pospraviti, pa je bil tako zaposlen, da mu vsega ni uspelo postoriti. Neporočen, sam za vse, se je trudil, da je za silo postoril, kar je bilo najnujnejše, manj pomembne stvari pa je odrival in postavljal na pozneje. Tolažil se je, da bo že našel čas za to in ono, čeprav je že vnaprej vedel, da dejansko najbrž ne bo tako. Služba ga je vsega zaposlila, zato je veliko reči čakalo nedokončanih.
Vedel je, da sončni dnevi ne bodo trajali v nedogled, zato je želel obrati dozorela jabolka, kvalitetno staro sorto, ki se prav uleži šele krepko po novem letu in ostane do pozne pomladi.
Kljub želji, da bi delo v sadovnjaku opravil, je vedel, da bo bolje, če dobi pomoč. Z možem sva se odzvala njegovemu povabilu.
Skupaj smo obirali jabolka, jih trgali iz nedrja stare jablane, ki je že klicala po sadjarju, da bi spomladi temeljito porezal odmrle in pregoste veje. Zaradi njih je bilo obiranje zamudno, pa kljub temu smo z veseljem in hvaležnega srca za obilen sad, opravili delo.
Na koncu naju je sosed prosil, da bi mu pomagala jabolka še prebrati in razvrstiti po debelosti. »V tale zabojček bomo izmed vseh nabranih jabolk zložili najdebelejše,« je pred nas postavil prazen zaboj. Pričeli smo z delom, saj je v družbi vsak delo narejeno kar mimogrede in z večjim veselje, kot če si za vse sam.
Zabojček najlepših jabolk je bil kmalu napolnjen. Za slovo smo popili še dišečo kavico in z možem sva se namenila domov. Vesela sva bila, da je bilo delo opravljeno in da nad sosedom ne bo več viselo še eno nedokončano delo.
Tedaj pa je sosed pred naju postavil zabojček najlepših jabolk: »To je za vajino pomoč.«
Branila sva se: »Saj kakšno stvar pa človek mora narediti tudi za boglonaj! Saj ni treba, da se vse plača! Z veseljem sva vam pomagala.«
Nič ni pomagalo. Vztrajal je pri svojem. Kar vroče mi je bilo ob misli, kako sem iskala in izbirala najlepša jabolka, čeprav ne vedoč, da jih odbiram zase.
Na koncu je obveljala sosedova beseda in z možem sva se odpravila proti domu z zabojčkom najlepših, najdebelejših jabolk.
Tiho, zatopljena vsak v svoje misli, sva odhajala proti domu.
»Zakaj si tako tiho?« me je vprašal mož.
»Premišljujem.«
»Ja, se vidi.«
+++
»Pa mi ne bi povedala, o čem premišljuješ?«
»Lahko,če me želiš poslušati in si vzameš nekaj časa.«
»Seveda, sama ušesa so me,« me je spodbujal.
V mislih in pripovedi sem se začela vračati za nekaj let nazaj.
Tudi takrat je bila lepa jesen, sončna in topla. Prelepe barve so sicer že izgubljale moč in se oblačile v rjavo, vonj jeseni pa je bilo čutiti na vsakem koraku. Tako lepe in barvite jeseni že dolgo ni bilo.
Vesela sem bila lepe jeseni ne samo zase, ampak tudi za svojo mamo, ki je bila bolna in je toplo sonce tako blagodejno ogrelo njeno mrzlo telo. Rada, čeprav s težavo, je prišla na sonček in se prepustila njegovim toplim žarkom. Hvaležna je bila za toplo jesen.
Težko mi je bilo, ko sem morala v službo, rada bi bila ob njej. Skupaj bi se greli na jesenskem soncu in klepetali o marsičem, dokler bi ji moči dopustila, potem pa bi potonila v dremež. Resničnost je bila žal drugačna, morala sem v službo.
Vso pot do službe sem bila v mislih z mamo, zanjo sem molila in jo izročala Bogu v varstvo. Molitev je kar vrela iz mene in v vrsto pred božji tron sem postavila veliko zahval in prošenj.
Dnevi v tednu so se hitro vrstili in ob vseh prošnjah, ki sem jih naslavljala na Boga, se mi je ena še posebej zajedala v srce in je bila namenjena naši župniji.
»Ljubi Bog, prosim te za dušo tistega, ki bo prvi umrl iz našega kraja. Sprejmi jo k sebi v nebesa. Prosim te tudi za vse, ki jih bo ta smrt prizadela. Pokojnemu podeli večni mir in veselje pri tebi, žalujočim pa pošlji Svetega Duha Tolažnika, da jim bo olajšal slovo.«
Že drugi teden me je Nekdo nagovarjal k molitvi in ubogala sem ga. Vsak dan sem se odpravila v službo in zavidala sestri, ki si je lahko vzela dopust in bila ob mami.
Bila je sobota, zadnja v novembru, mrzla in meglena. Neko turobno razpoloženje je leglo med nas in nas tiščalo k tlom. Delovni dan v službi se je že začel in z delom smo si skušali popraviti razpoloženje.
Zazvonil je telefon. »Zate je, svak te kliče,« mi je sporočil sodelavec, ki je dvignil slušalko.
»Halo, kaj bo dobrega?« sem kljub turobnosti hotela biti vesela.
»Moram ti sporočiti: mama ti je umrla.«
»Ja, kako? Saj ne more biti res. Saj je včeraj šla v bolnišnico, da bi ji pomagali. Pa saj ni bila tako slaba, da bi morala umreti ...« sem na vse načine hotela zanikati žalostno novico.
»Veš, saj ni trpela. Ponoči je mirno zaspala. Tako so sporočili iz bolnišnice.«
Preplavila sta me žalost in mir, nenavaden mir. In ta mir je kljub žalosti in solzam slovesa lebdel nad mano in me ščitil še dolgo po pogrebu.
In ko sem se nekoč v molitvi spet obračala k Bogu s prošnjo, naj k sebi sprejme dušo prvega umrlega farana, potolaži vse žalujoče, sem se iznenada spomnila: pa saj takrat, preden mi je umrla mama, sem v bistvu molila zase, pa tega nisem vedela. In Bog me je uslišal, zato sem bila tako mirna.
Tako kot takrat, tiste lepe jeseni, nisem vedela, da molim za svojo mamo in zase, tudi tole jesen nisem vedela, da najlepša in najdebelejša jabolka odbiram zase.
Le kaj mi bo še vse tako počasi in postopoma odkrito – pa ne samo tukaj, tudi potem v večnosti?
Katarina. (zgodbe). Ognjišče (2015) 10, str. 36

Imela sem eno uro časa, ki sem ga namenila obisku svoje tete. Bivala je v domu za ostarele in veselila se je naših obiskov, saj je vedela, da bo takrat spet šla malo v naravo in zadihala svež zrak. Sama ni več zmogla, na vozičku in s spremljevalcem pa je šlo.
Toplo sonce nama je dalo poguma, da sva se odpravili na malo daljšo pot. Najino kramljanje je kmalu utihnilo, saj sem že čutila, da zaradi hitre hoje in potiskanja invalidskega vozička postajam zasopla. Zatopljeni v občudovanje s soncem obsijane okolice sva molče prisluhnili ptičjemu petju in moji zadihani hoji.
Namenjeni sva bili do vaške kapelice, ki stoji med polji in travniki. Tam sva napravili krajši postanek. Pozdravili sva Marijo in v tihi molitvi pokramljali z njo. Z novo močjo sva se vračali nazaj.
Na križišču glavnih cest, največjem križišču v tem kraju, stoji mogočna cerkev. Namenili sva se tja. Naproti nama po pločniku pride znan obraz – mamica z vozičkom. Hčerka moje znanke prav tako kot me dve lovi toploto sonca.
Veselo se pozdravimo. Kako lepo je videti srečno mamico in zadovoljnega dojenčka. Nama s teto namenja kratke, sramežljive poglede, tisti daljši so namenjeni mamici. Končno mu le izvabimo širok nasmeh. Mala usteca se razlezejo in nas razveselijo s svojo milino. Prisrčnemu brezzobemu nasmehu se pridruži prav tako brezzobi nasmeh moje tete. Kako ganljivo ju je opazovati. Dojenček in starka, vsak z drugega konca življenjske poti, eden s komaj začeto, druga že proti koncu, oba pa v plenicah, oba v vozičku, oba z osebo ob sebi, ki bo poskrbela zanju.
Obdobje vmes pa je čas, ko se postavljamo na noge in delamo prve korake v življenje, šolo, službo, kariero. Čas, ko ustvarjamo in svoja najbolj plodovita leta preživimo v naglici in pozabimo živeti za ta trenutek. Življenje nas trga na čas za šolo, družino, službo ...
In prehitro je vsega konec. Prehitro zopet pride čas za plenice in voziček.
Med krajšim klepetom izvem, da gre proti vrtcu, kjer se bo pridružila prijateljici, ki je šla po sinka v vrtčevske jasli. Skupaj bodo uživali v toplem dnevu in druženju.
V zvoniku mogočne cerkve se je oglasila ura. S svojimi udarci odmerja moj čas za obisk.
Mlada mamica je odšla proti vrtcu nekaj sto metrov desno, me dve s teto pa levo proti domu za ostarele, samo lučaj stran.
»Kako je danes drugače,« je dejala teta. »Naša mama ni imela vozička in tudi vrtca še ni bilo takrat. Ves čas smo bili ob njej. Kako je sedaj vse drugače ...«
»Teta, veš, od tvoje mladosti je minilo že več kot osemdeset let!«
»Ja, vem, pa vseeno se mi zdi, kot da je bilo to šele včeraj.«
To kratko srečanje z mladim življenjem je poživilo njene spomine. Pred Domom sem se usedla na klopco in čas obiska podaljšala, saj nisem želela zamuditi utrinkov neke mladosti, zapisane v dušo moje tete. Sem in tja te zgodbe privrejo na dan, osvežijo spomin in polepšajo trenutke v njenem in mojem življenju. Takrat se mi ne zdi več škoda časa in hitreje se umiri v svečani trenutek poslušanja.
Kolikokrat nama bo še dano podoživljati te bisere neke mladosti?
Katarina. (zgodbe). Ognjišče, 2018, leto 54, št. 10, str. 46.

Varovanci bližnjega doma za ostarele so poromali na Brezje. Skupaj z Marico so bile še tri, ki so se oblikovale v skupinico, ki bo bolj pozorna druga na drugo, da se katera ne izgubi. Marica, ki tudi v gneči ne izgubi orientacije, si je zadala nalogo, da bo pozorna na druge tri in da jih bo na koncu varno pripeljala na avtobus.
Dve sta po sveti maši zaradi zdravstvenih težav morali ven na sveži zrak in nista mogli ostati še pri litanijah. Dogovorili so se, da bosta po končani pobožnosti pred glavnimi vrati.
Marica ni dolgo zbrano sodelovala. Silva, ki je še bila ob njej, si je namreč kar iznenada zaželela k Marijinemu oltarju. Bila je gneča, zato ji je Marica svetovala, naj malo počaka, da bosta potem odšli skupaj. Prigovarjanje ni zaleglo in Marica je že videla, kako si Silva utira pot naprej. Kmalu jo je izgubila izpred oči.
Pete litanije so se ji vlekle kot večnost, ker je ves čas z očmi iskala Silvo. Ni mogla biti zbrana. V strahu, da se ne bosta našli, je dočakala konec slavljenja. Ljudje so se začeli razhajati. Ko pa je stopila iz klopi, je dve vrsti pred sabo zagledala Silvo.
Zaradi prevelike gneče Silva ni mogla do Marijinega oltarja, zato se je usedla na prvo prosto mesto, ki ga je videla. Ves čas je sedela samo malo pred Marico, ki jo je, vsa zaskrbljena, s pogledi iskala po vsej cerkvi, pa je ni videla, saj je pogled usmerila veliko bolj naprej, prav do oltarja Marijine kapele.
Vsa srečna, da je ni izgubila, jo je prijela pod roko in skupaj sta odšli proti izhodu. Tedaj pa je zaslišala glas enega od patrov, ki je prosil vse, ki so sedeli na pomožnih stolih, naj te stole odnesejo na prvotno mesto, k obzidju za cerkvijo. Marica je nemudoma pograbila dva stola , čeprav ni sedela na njih, in z njima odšla ven.
Njenih dveh varovank, ki sta predčasno odšli iz cerkve, ni bilo pred vhodom. Zajel jo je val skrbi in iz srca je zaprosila: “O Marija, pomagaj!” Otovorjena s stoloma in počasnih korakov, da jo je Silva lahko dohajala, je odšla proti prostoru, kjer bi lahko odložila stola.
Takrat pa ju je zagledala. Kako se ju je razveselila! Le kje vse bi ju iskala – tukaj za obzidjem zagotovo ne. Le kako sta odšli na ta nenavadni kraj? Še dobro, da je upoštevala patrovo prošnjo. Vse štiri so se odpravile k avtobusu in šele sedaj se je Marica lahko neobremenjeno in z veselim, odprtim srcem začela zahvaljevati Mariji. Bila je tako srečna in vesela, da je to razpoloženje ostalo v njej in v njeni pripovedi še nekaj tednov po tem dogodku.
Zamislila sem se... Ali nisem tudi jaz podobna iščoči Marici? Želim si srečati Boga, želim ga videti; iščem ga v daljavi in prihodnosti pa tudi v preteklosti – On pa je tu. Tukaj in sedaj je ob meni. Kot je Marica zagledala Silvo takoj, ko se je gneča razredčila in je svoj pogled usmerila samo dve klopi naprej. Večkrat mi je že bilo dano opaziti, da Bog ni nekje daleč v preteklosti ali prihodnost. Tukaj je, ob meni, samo prostor mu moram dati v svojem srcu, rešiti se gneče vseh nepotrebnih stvari, vsega, kar me pri tem ovira.
V miru in tihoti srca, v odprtosti duha mi Bog šepeta in slišim ga, če se mu dam na razpolago ... in takrat mi je Bog vedno blizu ...
Katarina. (zgodbe). Ognjišče, 2014, leto 50, št. 10, str. 55.

S sinom v naročju sedim v garderobi vrtca in mu pomagam pri zavezovanju vezalk na čevljih. Ne hitim. Izkoristim čas, ko sina lahko za nekaj minut podržim v naročju. Vezalke, ki so ušle iz zakovic in sponk, počasi vlečem v pravi položaj. Sin je nestrpen. Matic, njegov prijatelj, je že v čevljih. Seveda, saj se mu čevlji zapenjajo na ježke in si jih lahko že sam zapne.
Tudi vzgojiteljice se navdušujejo za zapenjanje na ježke. Saj jih razumem. Tako je skupinica prej pripravljena, ko se odpravijo ven. Zato sem že večkrat slišala, kako in zakaj je naš vedno zadnji. Pa kar preslišim. Čevlje, ki jih nosi, je dobil od starejšega brata tako dobro ohranjene, da se mi jih zdi škoda zavreči. Ker je starejšemu noga zelo hitro rasla, jih ni niti dobro uhodil. Le zakaj bi zapravljala za nove, ko pa je še toliko potreb, kjer bolj koristno porabimo denar.
Sin mi pomaga. Njegovi prstki so vsak dan spretnejši. To vedo povedati tudi vzgojiteljice. Veselim se napredka v njegovem razvoju. Spotoma ga zamotim z razlaganjem, kako bo že kmalu znal plezati po vrvi, kot je to videl alpiniste; pa kako bo znal dobro zavezovati razne vozle, če bo kdaj mornar, gasilec ali skavt. On bi tako rad bil vse to in sicer takoj zdaj!
Odpraviva se na sprehod. Prelep, sončen jesenski dan je in eno uro bova imela čisto za sebe. Sestrica se bo medtem naspala. Vrnila se bova ponjo v vrtec in skupaj bomo odšli domov. Tam nas bo že čakal naš šolar, in časa, ki bi bil samo najin, ne bo več. Ravno zato so mi tako dragocene minute, ko lahko z njim poklepetam, saj je eden tistih otrok, ki potrebujejo veliko pozornosti staršev samo zase. Pa tako radoveden je, vse ga zanima in vsak moj odgovor se spremeni v nov zakaj.
Zavijeva na pokopališče. Rad bi mi pokazal, kam so šli z vrtcem pozdravit očka od prijatelja Marka. Pred kratkim je umrl zaradi raka. Hvaležna sem vzgojiteljicam, da so se lotile tudi te zahtevne teme.
Med potjo mu razlagam, da se po vozlih pride tudi v nebesa. Spomni se tete Minke.
»A potem je teta Minka znala plezati, da je sedaj v nebesih?« me začuden vpraša. Težko si namreč predstavlja, kako osemdesetletna ženica, ki ni mogla niti hoditi, lahko pleza po vozlih na vrvi.
»Ne. Veš, za nebesa pa rabiš drugačno vrvico in vozle. Se spominjaš, kako smo teto Minko obiskali v domu za starejše?«
»Ja, spominjam se. Ampak ona je samo ležala. Če je hotela ven, smo jo peljali z vozičkom,« je zamišljeno dejal in razmišljal, kakšna bi bila vrvica za plezanje v nebesa.
»Vidiš, ko je teta ležala in čakala naše obiske, je ponavadi molila rožni venec. Se spominjaš?«
»Ja, spominjam se,« me je vprašujoče motril.
»Tisti rožni venec je bil iz vrvice in poln vozličkov, ki so predstavljale jagode za vse zdravamarije in očenaše.«
»In zakaj je imela takega iz vrvice? Nikjer drugje nisem videl takega. Jaz imam najraje tistega velikega iz lesa, ki mi ga je prinesel sveti Miklavž. Zakaj ga je ona imela iz vrvice? A se lahko samo po takšnem pripleza v nebesa?«
»To pa ne. Seveda ne. Takega je imela zato, da ni motila sostanovalke v sobi. Gospo na sosednji postelji je rožljanje rožnega venca motilo, teta Minka pa je tako rešila zadevo, da sta bili obe zadovoljni.«
»A tista gospa ni vedela, da se tako pleza v nebesa?«
»Mogoče res ne.«
»Škoda, da ji nismo povedali. Mogoče se pa potem ne bi jezila ne teto Minko,« mu je bilo malo hudo.
Ravno takrat sva prišla mimo groba, s katerega me je pritegnila fotografija. Prebrala sem napis. Nobenega dvoma ni bilo. Letnice so se ujemale. Tukaj je pokopan moj sošolec iz srednje šole. Slišala sem za njegovo smrt.
»Kdo je to na sliki?« me je pocukal za rokav.
»Moj sošolec.«
»Je tudi on plezal v nebesa?«
»Ne, on je uporabil močnejšo vrv, ki mu je, še ne tridesetletnemu, pomagala v smrt,« sem mu odgovorila v mislih, saj nisem vedela, kako naj štiriletnemu otroku razložim, da nekateri ne zmorejo teže življenja.
»Kaj pa če bi sedaj kar skupaj zmolila zanj, ker ne veva tega, ali je plezal ali ne,« sem se poskušala hitro izvleči iz zadrege. Vneto je pokimal.
Potem sva šla do groba Markovega očeta. Tudi zanj sva zmolila. »Zdi se mi, da je Markov oči vedel, da se po vrvici pride v nebesa. Marka je naučil moliti. In vedno, ko ga pridemo pozdravit, mu na grob naredi križ in potem potiho pomoli. In takrat smo vsi tiho. Takrat morata Marko in njegov oči imeti mir ...«
Katarina, zgodbe, v: Ognjišče (2013) 10, str. 44

Ko poslušam Radio Ognjišče, slišim veliko lepega, številna obvestila in vabila za duhovne vaje in dneve verskega poglabljanja. Za mnoge te informacije niso zanimive in radio prestavijo na drug program.
Nekoč sem nekoga, ko sem opazila, da je prestavil na drug program, vprašala, zakaj je to storil. Odgovoril mi je naravnost, a zame zelo boleče. »Kaj bom poslušal te sanje o dobroti, o veri, upanju in ljubezni? Mar naj zdaj delim svoj denar kar vsevprek revežem, ko pa sem toliko garal, da sem prišel do tega, kar imam? Vera? Ha, kaj pa imaš ti, ki si tako verna, od nje sedaj? Ali si ozdravela? Pa upanje! Rečem ti, ta svet je narejen tako, da se vsi enako rodimo in tudi umremo. Kaj si že videla koga, da je vstal od mrtvih? In ljubezen? Ko sem začel delati, sem se poročil. Rada sva se imela z ženo. Toda - saj poznaš pregovor, da priložnost dela tatu. No, zapustil sem ženo in otroka ter se preselil k ljubici. Kmalu pa sem spoznal, da ima rada samo moj denar, ne pa mene. Kje je potem ljubezen?«
Poslušala sem ga in si v strahu priznala, da sem nekoč tudi sama razmišljala tako. Toda ob pomoči dobrih ljudi sem svoje razmišljanje in ravnanje spremenila, ko sem zbolela. V tem desetletju sem spoznala, kako prazno je bilo pravzaprav moje življenje poprej, ko sem se, zdrava, pehala za denarjem, uživala v vsakem delu, ko sem bila tako malenkostna v nepomembnih vsakodnevnih opravilih. Takrat se mi je zdelo, da sem imela vajeti v svojih rokah, srečno življenje, v katerem pa za Boga ni bilo prostora.
V trenutku sem se odločila, da temu bogatemu revežu povem, kaj jaz čutim in kaj vidim v dobroti, veri, upanju in ljubezni.
»Dobrota, dragi moj, se ne meri z denarjem, ki ga podariš revnim, temveč pomeni mnogo več. Za mene, ki sem v bolezni preizkušana, je dobrota, če me kdo obišče, če se mi nasmehne, mi ponudi roko v pozdrav ali me pokliče po telefonu. Dobrota je doma v malih rečeh in v izkazovanju pozornosti... Vera? V veri in molitvi, ki iz nje izvira, pa sem našla smisel življenja, ki napolnjuje moje srce in mi daje moči, da svojo bolezen in trpljenje vdano prenašam. Vera v Boga mi daje tisto upanje, ki ga ti nimaš in ga še ne poznaš. Boga prosim, da bi se ti odkril. Ljubezen te je razočarala. Toda ta se ne kaže samo v odnosu med možem in ženo. Prava ljubezen je veliko več. Popolna je le, če črpa svojo moč iz Božje ljubezni... Zdaj poznaš moje prepričanje. Upam, da boš o tem razmišljal. Če boš v tem iskren, boš našel pot do Njega, ki ti bo podelil milost, da boš mogel iz srca verovati, upati in ljubiti.«
Povojno obdobje, ko je bil Bog izrinjen iz človekovega vsakdana in iz premnogih src, je pustilo v ljudeh neozdravljive duševne rane. Mnogim več pomeni blišč mamona, trenutno dobro počutje in užitki, po katerih naslednji dan čutijo praznino v duši. Mnogi ne spregledajo svoje zgrešene poti niti ob nesreči kakega sorodnika ali znanca. »To se mene ne tiče,« pravijo. Morda pa se bodo spreobrnili, ko jih bo zadelo kaj takega, kar jim bo dalo misliti.
S svojimi zapisanimi izkušnjami želim pomagati ljudem, ki ne vidijo prave življenjske poti. Z mnogimi preizkušanimi brati in sestrami, ki beležimo svoja doživetja, želim pomagati tistim zdravim in tudi bolnim, ki blodijo in se iščejo v množici ljudi te naše uničujoče moderne dobe.
J. Blatnik, zgodbe, v: Ognjišče 10 (2007) 60.