»Pa boš res lahko sama?« je že nič kolikokrat to popoldne mama vprašala Minko. »Če misliš, da te bo strah, lahko pokličem katerega od pastirjev, da bo pri tebi vsaj tako dolgo, da pomolzeš.«
»Le zakaj, bom že zmogla sama, strah pa mi bo pregnal Runo,« se je delala pogumno, čeprav jo je malce stiskalo pri srcu, ko je pomislila, da bo nocoj prvič sama preživela noč v koči na planini. Čeprav je bilo v bližini še nekaj planšarij, jo je vendarle bilo malce strah.
Mati je morala naslednje jutro k zobozdravniku, pa se je odločila, da zapusti planino že pred nočjo. Tukaj je pasla že dolga leta, Minka pa ji je vsake počitnice hodila pomagat. Po napornem študiju in mestnem vrvežu se je tukaj lepo odpočila in si nabrala moči za nove napore. Sicer si je privoščila še kakšen dan morja, a je bila ob materi in v družbi drugih pastirjev zelo zadovoljna. Ob koncu tedna, ko nista imela službe, sta prihajala tudi oče in brat, da je bila vsa družina skupaj.
»Krave bodo tako kar same prišle v stajo, so tako navajene, saj jih v koritih vedno čaka kak priboljšek. Ti samo zapri leso, priveži vse štiri molznice in jih pomolzi. Mleko pride iskat sirarka, sva že dogovorjeni,« ji je še naročala mama pred odhodom. Zdaj je bilo bolj malo molže, ker je bilo več krav pred telitvijo.
Stala je na pragu in čakala, da pride čreda s paše. S strahom je pogledovala proti zahodu, kjer so se začeli zbirati črni oblaki.
“Nevihta bo!” je pomislila z grozo. Nevihte pa je je bilo na planini silno strah, kajti strela je udarjala v bližnje skale, da se je vse treslo. Kar oddahnila si je, ko so krave začele prihajati v stajo.
»Pohiteti moram, da pomolzem, preden začne padati.« Odšla je po posodo za mleko in pogledala proti kravam. »Joj, vodnice Sare z zvoncem pa ni!« se je prestrašila. »Bo že prišla, preden pomolzem, in bo počakala pred leso, saj je Sara pametna krava, ki je prepasla že petnajst planin, in ne bo šla nikamor,« je hitela z delom. Ko je končala in stopila ven z mlekom, je bil prostor pred leso še vedno prazen. »Sara, Sara!« je začela klicati, toda brez uspeha.
»Si pa pridna, da tako sama vse postoriš,« jo je pohvalila sirarka, ki je prišla po mleko.
»Saj ni tako težko. Skrbi pa me krava vodnica. Vedno pride prva, nocoj pa je še do zdaj ni,« se je potožila Minka.
»Nič ne skrbi, bo že prišla, saj bi bil še dan, če se ne bi napravljalo k nevihti. Mislim, da se je samo malce zamudila. Krava pač ne gre s paše, dokler ni popolnoma sita, vaša vodnica ni prav mlada in je tudi za pašo že bolj počasna,« jo je skušala pomiriti sirarka.
Minka je stopila v kočo, si zavrela lonček mleka in venomer hodila k oknu gledat, če je krava že prišla.
Grmelo je vedno bližje in kmalu se je ulilo. Stoječ ob oknu si je mašila ušesa, da ne bi slišala treskanja. Ob vsakem blisku se je pokrižala in spet zatlačila prste v ušesa. Čeprav se je že čisto stemnilo, je še vedno zrla ven, v besnečo nevihto. Od strahu je trepetala, po licih pa so ji tekle solze.
Ovčar Runo, zvesti pes, ki je ležal pri njenih nogah, je vstal, se leno pretegnil, zazehal in ji obliznil roko, kot bi jo hotel opogumiti. Pobožala je prijazno žival in spet gledala v noč.
Kot je nevihta bliskovito prišla, je tudi hitro prenehala. Začelo se je jasniti in na nebu so se prikazale prve zvezde. Vzela je baterijo in odhitela do lese, a krave ni bilo od nikoder. Da se ji ni kaj pripetilo, je pomislila, na robu planine so grdi prepadi, sicer so zavarovani z žično ograjo, toda v nevihti se lahko zgodi nesreča … Da bi šla kravo kar zdaj iskat, je bilo brez smisla, treba bo počakat jutra.
»Runo, pridi, greva!« je poklicala psa in stopila iz koče. Na gričku nedaleč proč je stala kapelica Marije Snežne, ki je kraljevala nad vsemi planinami. Varovala je pastirje in živino ter prijazno sprejemala obiskovalce, ki so prihajali v planine.
Minka se je rada ustavljala ob njej, zatekala se je k Mariji, jo prosila za pomoč in tudi veselje je delila z njo. Od kapelice se je vedno vračala polna zaupanja.
Ko je prišla do kapelice, je z baterijo osvetlila podobo Marije Snežne ter pokleknila in nebeško Mater prosila za pomoč. Od hudega niti moliti ni mogla, toda čutila je, da ji Marija vidi v srce in bo tudi tokrat uslišala njene prošnje.
Pomirjena se je vrnila v kočo in utrujena zaspala. Bila je trdno prepričana, da bo zjutraj vse dobro. Ko se je pričelo daniti, je skočila iz postelje in pohitela k staji. Pred leso je stala krava vodnica, ob njej pa teliček. Zavriskala je od veselja, odprla leso ter kravo s teličkom spustila k živalim v staji. Z jutranjo molitvijo na ustnicah se je hvaležno ozrla proti kapelici.
»No, kako je bilo? Si preživela?« je vprašala mama, ki se je okoli poldneva vrnila iz doline.
»Sare ni bilo sinoči in šele nekje proti jutru je prišla,« je povedala, »in sicer s teličkom.«
»Ja, pozabila sem ti povedati, da se lahko zgodi kaj takega. Naša krava vodnica se rada umakne na samo, kadar teli. Verjamem, da si bila v skrbeh, pa še nevihta je bila,« je mama brala njene misli. Objela jo je in stisnila k sebi. Pogledal ji je v oči in jo vprašala: »Pa si bila tam, kamor greš vedno, kadar te kaj skrbi ali veseli?« Minka je molčala, samo prikimala je.
KUMER, Anica. (zgodbe). Ognjišče, 2019, leto 55, št. 8, str. 46-47.

Kadar si v ihti današnjih dni želim pričarati sproščeno, igrivo srečo, spokojno varnost, mir in željo, da bi za vedno ostalo tako, mi je treba le zakorakati v nedeljo otroških let.
Že ob sobotah, ob treh ali štirih popoldne, je na Vihru zvonilo. To je bilo vsem znamenje, da je minil delovni teden. Začele so se priprave na praznik ali nedeljo. Ženske so po hiši pospravljale in pometale, moški so počistili pred hlevom, za podom, pred kaščo, pripravili krmo za živino. Obred se je končal s pripravo praznične obleke za naslednji dan.
Najraje smo hodili k prvi, zgodnji maši, ki se je brala že ob šesti uri, pa naj je bilo pozimi ali poleti. V ranih letih sem mašo doživljal po svoje. Predstavljal sem si, da je cerkev kraj, kjer so nebesa odprta, in stojimo pred velikim, živim Bogom. V skrivnosti Božjega sveta so nas uvajali salezijanski duhovniki. Kako zanimive pridige smo poslušali! Vse pa so se stekale v naročje Božjega stvarstva, v srečo Božjih otrok. Vrhunec mi je bilo vedno tisto lepo slovesno petje očenaša. Duhovnik je pel v latinščini, po koralnem napevu. Kakor da smo pred samimi nebeškimi vrati, izza katerih poslušamo vrisk Božjih angelov pred nebeškim prestolom. Če sem zdaj, pol stoletja po tistem, kdaj žalosten, samo oči zaprem in že zadonijo tisti blagi: »Pater noster qui es in coelis, … adveniat regnum tuum …« – in v temo dneva posije onstransko veselje.
Doma boljše kosilo, počitek, ki smo ga ves teden pričakovali – in samo tisto delo, ki smo si ga želeli – igranje. Saj nam je ves teden dišalo, pa zanj ni bilo časa. Že mladi smo morali poprijemati za delo. Ob nedeljah smo bili prosti. Kaj vse smo počeli! Naredili smo si leseno kolo. Res je teklo samo navzdol, a smo se na njem vsi naučili voziti. Starejši brat je postavil vrtiljak: kol v zemljo, nanj kolo z voza, nanj dolgo lestev. Na obeh straneh kolesa je morala biti enako dolga. Na njenih koncih smo se vozili. Vselej po dva. Tretji je v sredini kolesa poganjal in lestev se je pridno vrtela. Pod hruško dišečko smo si napravili gunco: na vejo smo pritrdili oba konca, privezali vrv, na spodnjo stran pa deščico. In je šlo … Z nožki – k fantiču spada vendar tudi nožek, smo si rezljali razne okraske in figurice. Pa sankali smo se pozimi na doma izdelanih saneh, poleti pa z desko po mahu čez senožeti. Le preglasni nismo smeli biti. Vragolije bi motile nedeljski mir, kar ne bi bilo prav.
Posebno doživetje mojih mladih nedeljskih dni je bilo, ko sva z očetom odšla na poletni obhod grunta. Vselej sva obšla vse njive. Oče je opazoval, kako klasi žito, kako uspeva koruza, krompir in bob. Rad sem capljal ob njem. Skrbno sem pazil, kdaj se bo odpravil. Ko sem videl, da je vzel palico v roke, sem vedel, da gre po njivah. Stekel sem k njemu, ga prijel za mezinec leve roke (v desnici je imel palico) in sva šla. Vso pot mi je razlagal skrivnosti narave. Narava mu ni pomenila nekaj slučajnega, delo mrtve prirode, ampak neprestano Božje ustvarjanje, Božji dar tega trenutka, namenjen vsem nam. Razlagal mi je mlado rast ali prepeval. Kako rad je zakrožil o Kranjčičevem Juriju ali tisto Polje, kdo bo tebe ljubil. Kako mu je vrela iz srca! Tudi koroške je imel zelo rad. Ob telovem je vselej zažvižgal Danes praznujemo.
Ti obhodi so mi bili prva šola. Takrat sem imel komaj štiri, pet let. Tu so kali moje ljubezni do zemlje in vsega, kar na njej klije, tu je vzklila moja vera v Boga – Stvarnika in Dobrotnika. Tu so tudi temelji moje ljubezni do domovine, do slovenstva.
Ko sva neke nedelje tako hodila mimo Rebri in Cline, od koder se tako lepo razpre pogled proti Zaplazu, Okrom, Zaloki, Prelesju, Kalu, Osredku, Leskovcu in tja do našega Vihra na vzpetine, ki jih krasijo cerkve in cerkvice, sem ga vprašal:
»Ata, zakaj je toliko cerkva po naših hribih in gričih?«
Malo je postal, kakor da tehta, kako bi mi odgovoril, kakor da se boji, da njegov odgovor ne bo dovolj dober.
Končno mi je takole odgovoril: »To bo od tod, ker hočejo ljudje imeti Boga blizu, blizu, kakor je bil nekoč v raju. Ja, to je zaradi domotožja po raju, ki smo ga bili zapravili.«
Premolknil je in pristavil: »Nekoč se nam bo izpolnila tudi ta želja, ko bomo prišli v nebesa.«
Zamislil sem se in te besede zaklenil globoko v srce.
Rad sem imel očeta. Tako močan, pošten in spoštovan je bil. Kako varnega sem se počutil ob njem. Od tistih let naprej so v meni nerazdružljivo povezani očetov lik, nedeljski mir in Božja navzočnost med nami.

P. Krnc: (zgodba), v: Ognjišče 8 (2022), 82.
(iz knjige: P. Krnc: Ata nam je povedal, Družina 2008).

Jerica je bila hči verne družine v hribovski vasi s prelepim razgledom po okoliških hribih in dolinah. Že kot otrok je občudovala cerkve in kapelice, posejane tam okoli. Rada je poslušala glas zvonov. Kmalu je za vsakega vedela od katere cerkve prihaja. Tudi v njihovi vasi so imeli majhno cerkev, posvečeno Mariji, Kraljici rožnega venca. Nekajkrat na leto je bila v njej sveta maša. Takrat sta jo z mamo skrbno počistili in okrasili. Med tem opravilom ji je mama pripovedovala, kar je kot preprosta kmečka žepa sprejela od svojih staršev in si je zapomnila od nedeljskega popoldanskega nauka v cerkvi. Veliko je vedela tudi iz knjig, ki jih je, posebno v zimskem času, ko je bilo zunaj manj dela, rada brala, tudi naglas, da je poslušala vsa družina.
Kadar je ura v zvoniku dopoldne odbila devet, je vedno, pri vsakem delu, za hip zastala in molila k Svetemu Duhu.
»Mama, kaj je to, da vedno moliš ob deveti uri?« jo je nekega dne vprašala Jerica, ker ni videla nikogar, ki bi redno molil ob devetih dopoldne. Molili so angelovo češčenje ob zvonjenju opoldne in zvečer.
»Jerica, saj si slišala v cerkvi, da so po bili po Jezusovem vstajenju in vnebohodu apostoli z Marijo zbrani v dvorani zadnje večerje in združeni v molitvi pričakovali obljubljenega Svetega Duha. Na binkoštni praznik ob deveti uri se je Sveti Duh prikazal v podobi plamenov nad glavami apostolov in Marije. Zato se ob deveti uri spomnimo prihoda Svetega Duha s prošnjo, da bi razsvetlil tudi nas,« ji je razložila mama. Jerici se je to vtisnilo globoko v srce. Od svoje mame je prevzela to pobožno navado. Kjerkoli je bila in kakršnokoli delo je opravljala, se je za trenutek ustavila in prosila: “Pridi, Sveti Duh, bodi gost moje duše.”
V dekliških letih je Jerica večkrat šla na duhovne vaje, ki so jih pripravile redovnice v svojih hišah. Med njimi se je počutila prijetno, srečno in blaženo. “Kamor se ozrem, čutim prisotnost Svetega Duha,” je spoznala. In obhajala jo je misel, da bi se redovnicam pridružila.
Začela je resno razmišljati o odhodu v samostan in bila je že skoraj odločena za ta korak. Nekega dne pa je spoznala Naceta, ki je v njej prebudil veliko ljubezen in željo po družinskem življenju. Molitvi k Svetemu Duhu ob deveti uri je dodajala prošnjo, naj jo razsvetli, da se bo prav odločila, po kateri poti naj gre v življenju. “Ne vem, če je prav, da se Bogu darujem samo na pol,” je razmišljala. Kmalu je v svoji notranjosti zaslišala jasen glas, da ni poklicana v redovno, ampak v družinsko življenje.
Poročila se je z Nacetom. Po poroki sta željno pričakovala otroka, pa ga dolga leta nista dočakala. »Z vajinim zdravjem je vse v redu,« so jima zagotavljali zdravniki po pregledih.
»Je že Božja volja, da ostaneva sama in svoj čas, ki ga imava na razpolago veliko več kot starši z otroki, posvetiva Bogu, Cerkvi in ljudem.« Bila sta res dejavna člana župnijskega občestva, priskočila sta na pomoč, kjer je bilo potrebno.
Ko sta že skoraj opustila misel na potomce, se je pod srcem Jerice nepričakovano oglasilo novo življenje. Bila sta presrečna in Bogu sta se zahvaljevala za ta izredni dar. Jerica je vsak dan ob deveti uri molila k Svetemu Duhu. Tudi Nace se ji je zdaj pridružil in občudoval predanost svoje žene.
Prišel je čas poroda. Nace je odpeljal svojo Jerico v porodnišnico in prosil babico, da mu sporoči, ko bo otrok rojen. Skrbelo ga je, ker Jerica ni bila več mlada in že na pragu možnosti materinstva. Dobil je sporočilo: »Danes ob deveti uri ste dobili krepkega, zdravega sina. Čestitam! Oba z mamico sta v redu!«
»Ob deveti uri? Neverjetno! To je dar Svetega Duha in odgovor na vse molitve moje drage Jerice ob tej uri. Hvala, Sveti Duh!« se je zahvaljeval, ko je šel v cvetličarno po velik šopek rdečih vrtnic, Jerici najljubših rož, ki ga je prinesel v porodnišnico ob prvem obisku.
»Kako si lepa, Jerica! Sreča ti sije iz oči, materinska sreča!« je dejal in pobožal svojo ljubljeno ženo. Vzel je v naročje težko pričakovanega otroka, solze sreče in veselja so mu kar same tekle po licih.
»Vidiš, Bog je izpolnil najino dolgoletno željo in uslišal najine molitve. Ko je prvič zajokal najin sin, sem se zahvalila Svetemu Duhu z majhno zamudo po deveti uri. Poslala sem mu pozdrav in mu posvetila najinega Jožefa. Počutim se kot svetopisemska Ana, ki je prav tako dobila sina Samuela po dolgih letih in ga posvetila Bogu,« je Jerica vsa iz sebe govorila Nacetu.
Ko je Jožef odrasel in končal osnovno šolo, je staršem dejal: »Čutim, da me Bog kliče, da postanem duhovnik.« Jerica in Nace sta od sreče zajokala, objela svojega sina in mu dala starševski blagoslov. Od takrat sta ga še bolj goreče spremljala z molitvijo, da bi dosegel cilj in postal dober duhovnik.
Prišel je dan mašniškega posvečenja in nove maše. Njuna sreča je dobila zlato krono.
»Gospod mi je naklonil milost, da sem postala mati, moje materinstvo je dopolnil s tem, da je sina poklical v svojo službo. Tolikšne sreče si niti v sanjah ne bi upala prositi Boga.«
»Draga žena, to je odgovor Svetega Duha na tvoje molitve ob deveti uri. Tudi meni je odgovoril na moje molitve s tem, da sem dobil ženo – verno, dobrotljivo, potrpežljivo, skromno in Bogu vdano,« je ganjeno izpovedal Nace.
»Lepo bi bilo, da bi Jožef imel novo mašo v domači fari ob deveti uri,« je prišlo na misel Jerici. »Tako bi se ob uri Svetega Duha zahvalil Bogu za milost duhovništva.«
Tako se je tudi zgodilo, saj je bila tudi zanj, ne le za njegove starše, posebno za mater, deveta ura na poseben način posvečena. Kot duhovnik je posnemal svoje starše: kadar je le mogel, se je ob deveti uri s kratko molitvijo priporočil in zahvalil Svetemu Duhu.

Heli. (zgodbe). Ognjišče, 2021, leto 57, št. 8, str. 80-81.

Seveda vsi komaj čakajo, da gredo na morje, saj kakšne pa bi bile počitnice brez morja! Če je na vodi še tobogan, je sploh super. In seveda vsak večer sladoled , kadar je sreča, tudi kakšen čarovnik. Tega res noben malček noče zamuditi. Tudi moja dva mala ne. Lansko leto se nikakor nista mogla zmeniti, kdo od njiju plava bolje. Miha je trdil, da plava dlje, Jaka pa, da je hitrejši.
O tem sta se prerekala kakšen dan ali dva, ko sta počitnice nadaljevala pri meni, potem je bilo morje pozabljeno, pa čeprav sva se z njuno mamo dogovorili, da bodo igrače pozabili doma in so tudi jih. Nepredstavljivo, pa komaj sedem in pet let sta stara!
Kaj bosta pa delala, sta bila razočarana, kot da bi se jima podrl svet.
Toda babica zna pričarati drugačen svet, tak iz nekdanjih časov, ko je bilo zabavno tudi brez igrač. Mislim kupljenih, kajti moja fanta nista mogla skriti navdušenja, ko jima je stric Joza, kakor kličeta mojega soseda, pokazal, kako se iz navadne palice in vrvice naredi lok. Drugega so sestavili kar skupaj. To sta bila ponosna, ko so puščice letele po travniku!
Potem smo tekmovali v pobiranju krompirja. Miha, ki je že šolar, je pripomnil, da so sedaj poletne in ne krompirjeve počitnice, toda na njivi kljub temu ni hotel zaostajati za Jakom, ki se je od vneme kar potil. Zmagovalca se ni dalo določiti, ker je Miha pobiral samo debele krompirje in ne bi bilo pravično meriti rezultata ne po teži niti po številu krompirjev. Bo treba drugo leto pred tekmo določiti pravila. Ampak če čisto dobro premislimo, smo bili zmagovalci vsi, saj je bil pobran ves krompir, zato smo si naslednji dan za nagrado lahko privoščili krajši izlet.
»To je sprehod, ne pa izlet,«je protestiral Miha, ko je ugotovil, da bomo šli kar peš.
»Dobro, pa sprehod,« sem popustila.
Ampak ko sta fanta zagledala dva konja in zraven še žrebička, je bilo vsem trem čisto vseeno, kako poimenujemo naše potovanje, ki smo ga morali nato ponavljati vsak dan.
Kot je bilo treba skoraj vsak dan na žerjavici peči krompir.
Ja, priznam, kar nekaj časa in tudi kakšnega pomočnika sem rabila, da sem se spomnila, kako se igra ristanc in kako se krade zemlja. Ko pa sem enkrat osvojila pravila iger iz moje mladosti in jih razložila fantoma, se do konca počitnic nista naveličala poskakovati in risati črt po zemlji. Če smo se hoteli igrati kdo se boji črnega moža, smo potrebovali družbo. Maja in Simon, ki sta prav tako počitnikovala pri babici, sta se rada pridružila mojima fantoma. To je bil živ žav na našem dvorišču!
Sprva je kazalo, da bodo večeri problematični, kajti doma niso ostale samo igrače, temveč tudi knjige. In kako naj sedaj babica pred spanjem bere pravljice?
»Saj pravljice se lahko tudi samo pripoveduje,« sem jima razložila.
»Ja, in kje so potem pa slike,« je zanimalo Jaka.
»Sliko si ustvariš v svoji glavi.«
Fanta sta samo debelo pogledala. Ko sem pričela na glas obujati spomine na Perto, hudobno staro babo, v katero sem kot otrok tudi sama verjela, je njuna domišljija kaj hitro začela ustvarjati podobe. Perta je živela čisto blizu naše hiše (Perta je namreč vedno domovala v bližini otroka, ki mu je bila pravljica namenjena).
»V bregu za hišo ima votlino in podnevi se skriva v njej, zvečer pa gre po vasi in skozi okno opazuje, kaj delajo otroci. Če nagajajo ali si, denimo, pred spanjem nočejo umiti zob, si to zelo dobro zapomni.«
»In potem?« je vprašal Miha.
»Potem, ja, potem pa Perta razmišlja, kaj bo naredila naslednjega dne,« nisem vedela, kako bi se izmazala, kajti pozabila sem že, kako gre zgodba naprej.
Miha pa je vztrajal: »Kaj je pote naredila naslednjega dne?«
»To bomo videli jutri, ker se Perta zdaj še ni odločila.«
Tako nekako so tudi mene nekdaj vodili za nos.
Večer za večerom smo razglabljali o Perti, kajti v bregu za hišo je čisto zares votlina, za katero sta fanta, jasno, že vedela. Od tu do bujne domišljije pa je samo še korak.
O računalnikih in televiziji pa nič. Ker zanju ni bilo časa.
Ko smo se nato med letom pogovarjali o počitnicah, je fantoma hodila po glavi Perta, pa lok in konji, spomnila sta se ristanca, morja pa nista omenjala. Pravita, da komaj čakata, da prideta spet k meni in nobeden od njiju ne omenja, da bo s sabo prinesel tudi igrače.
Rafaela

Ognjišče (2016) 09, str. 44

Truden je že bil ubogi romar; opiral se je na popotno palico, ko se je bližal naši vasi. Morda je bil na poti v večni Rim ali k svetemu Jakobu v Kompostelo - eden mnogih, ki potrkajo na vrata in poprosijo v božjem imenu hrane in prenočišča na sveti poti. Toda zakaj se mu je tako opotekala noga? Joj, desna noga mu je bila obvezana s platnom in ko si je ob potoku obveze snel, se je pokazala velika rana pod kolenom. In kužek ga je spremljal, ki je venomer mahljal z repom; kasneje so pravili, da mu je nosil v gobcu hlebčke rumeno zapečenega kruha, lepega in dobrega, kot bi ga sami angelci spekli.
Bil je že med prvimi vaškimi hišami in mislil si je: dobri ljudje me bodo sprejeli; nasitili me bodo ter mi prevezali rano; spočil se bom do jutra, nato pa bom nadaljeval svojo pot.
Toda - kako da ni bilo nikogar na pragih hiš? Kako, da so bila vsa vrata zaprta? Glej, na durih prve hiše je naslikan z apnom velik bel križ. In na druga in tretja vrata - drugi in tretji križ - vse do zadnjih onkraj vasi... Joj!
Kdo so ti črni možje s kapucami in kakšen tovor peljejo na vozu? Mrtva trupla, polna gnojnih ran in spačenih obrazov, leže na njem...
Kdo joka v hiši? Kdo kriči za hlevom? Nekdo se je zgrudil sredi njive. Ni pesmi pri nas, ni več veselja... Joj!
Kajti obiskala nas je grozna božja poslanka in njeno žezlo gospoduje nad nami. Njen zakon je smrt in kuga je njeno ime...
Cerkev je na stežaj odprta; spokorna molitev doni iz nje. In vstopil je romar vanjo, za njim je stopical kužek. Ljudje so rekli: »Kdo je ta tujec, ki se ne boji stopiti v našo sredo?« In strmeli so vanj.
Župnik je bil že zdavnaj mrtev, žalostne molitve je molil stari cerkovnik. - Tedaj se je obrnil romar k ljudem: »Ali verujete v božjo pomoč?«
Jok je odgovoril njegovim besedam. »Nihče drug nam ne more pomagati...«
Z dvignjenimi rokami je romar pokleknil na sredo cerkve in molil. Ko je vstal, je bila moč na njegovem obrazu in oblast v njegovih rokah. V vse štiri strani sveta je zaklical: »V imenu vsemogočnega Boga - kuga, prenehaj! Naj se ti zlomi meč in žezlo stre!«
In glej - bolniki so dvignili glave in umirajoči so spet odprli oči. Gnojne bule so izginjale kakor pomladanski sneg; tiho veselje je spet zraslo v nas. Ali nismo rekli: »Kdo je ta božji prijatelj, ki ukazuje celo kugi?«
Bilo pa je rečeno: »In v katero koli mesto pridete... ozdravljajte bolnike, ki so v njem...«
Oh, šele tedaj - res prej skozi solze nismo videli - smo ga spoznali po rani in kužku. Bil je sam sveti Rok, veliki zavetnik bolnikov.
Slišal pa sem to legendo v starem stolpu, ki je bil ves potopljen v lep, sončen dan.

Emilijan Cevc

Ognjišče (2008) 08, str. 60

Včasih, ko kaj mrzlično iščem, si rečem: “Staraš se! Vsi stari ljudje kar naprej nekaj iščejo, kot je to počela teta Ivica.”
Druga svetovna vojna je pri nas povzročila veliko gorja in mnoge je odgnala od doma. Množica njih je morala bežati, da si je rešila golo življenje. Nekateri pa so šli za njimi, da je ostala družina skupaj – ali za večji kot kruha.
Tudi v našem sorodstvu je bilo nekaj na silo izgnanih, med njimi teta Ivica. Proti koncu vojne je zbežala na Koroško, od tam pa v daljno Ameriko.
Domov si dolgo ni upala priti, ko pa so se časi in ljudje nekoliko umirili in so nehala preganjanja in zasliševanja, je tudi ona prišla domov. Večkrat je bila nekaj tednov gost v naši hiši.
Ko je tako prihajala leto za letom, smo opazili, kako postaja stara, zmedena, pozabljiva. Strah, ki ga je vse življenje nosila v sebi, je počasi plahnel.
Tisto leto je bila pri nas celo poletje. “Rada bi bila pokopana v domači zemlji,” je vedno govorila.
Pripravili smo ji sobo kot običajno in dobro jo je napolnila s svojimi stvarmi.
»Kaj pa je, teta, kaj godrnjate, je kaj narobe?« sem jo vprašala nekega dne, ko je bilo iz njene sobe slišati prerekanje, čeprav je bila v njej sama.
»Spet je bil tukaj!« je rekla skoraj smeje.
»Kdo? Nikogar nisem videla priti v hišo,« sem se začudila.
»Njega ne moreš videti,« mi je odgovorila teta.
»Kdo pa je in kako veste zanj?« me je zanimalo.
»Tisti od spodaj je. Spet mi je skril očala,« je bila teta odločna v svoj prav.
»Bog ve, kje ste jih spet pustili,« sem jo hotela pomiriti, saj nisem mogla verjeti da bi Tisti od spodaj hodil k njej prestavljat in skrivat njene stvari.
»Dobro se spominjam, da sem jih odložila na omarico, zdaj jih je pa nekam skril!« se teta ni dala.
Taki in podobni pogovori so bili na dnevnem redu. Po nekaj mesecih prerekanj o Tistem od spodaj sem začela tudi sama vse pogosteje za vse nerodnosti in nezgode kriviti njega: če mi je prekipelo mleko, če se je kaj prevrnilo, če nisem našla, kar sem iskala ...
Čas, ki ga je teta Ivica odmerila bivanju pri nas, se je iztekel. Na prvi šolski dan v septembru smo jo pospremili na letališče in vso pot je lilo kot iz škafa. Spet je bil kriv Tisti od spodaj. Odletela je v svoj dom v Ameriko, mi pa smo se vrnili v svoje vsakdanje življenje.
Otroka sta šla že zgodaj zjutraj v šolo, mož še pred njima v službo in ostala sem sama v hiši. Pogrešala sem teto in tisto njeno večno iskanje nečesa.
Bilo je jutro v pozni jeseni in bila sem sama doma. Skuhala sem si kavo, vzela v roke pletenje in v miru začela plesti nogavice, saj so se bližali mrzli dnevi. Nenadoma je v tišini prazne hiše nekaj zaropotalo. Zamolklo, od daleč je bilo slišati nenavaden glas, kot da bi prihajal iz neke zaprte posode. Odložila sem pletenje, po glavi pa so se mi začele poditi razne misli. “Kaj je to? Kaj pa če je Tisti od spodaj?” Srh me je spreletel in lasje so se mi naježili.
Previdno sem začela preiskovati prostor za prostorom. V pritličju nisem opazila nič nenavadnega. Glas pa je še vedno prihajal in zdaj sem vedela, da iz kletnih prostorov. S težkimi nogami in srcem, ki je divje razbijalo v prsih, sem se oprezno spustila po stopnicah. Ropot je utihnil, se spet oglasil in bil vedno bližje. Na hodniku sem postala in prisluhnila. Nobenega dvoma ni bilo – moj strah je bil v kmečki peči!
Približala sem se. Za vratci, skozi katere se peč kuri in je napeljan dimnik,je nekaj plahutalo in se zaletavalo v kovino vrat in železni zaslon, ki loči notranjost peči od dimnika. Moj strah je bil velik in nisem se mogla odločiti, ali bi sploh odprla in pogledala v peč. »Moram, saj ne bom mogla ves dan prenašati tega ropotanja in se tresti od strahu. Teta Ivica mi je čisto zastrupila misli s Tistim od spodaj. Saj vem, da je ta prisoten, pa menda se ni kar naselil v našo hišo. Še malo, pa se bom bala lastne sence!« sem si dajala poguma in se tolažila.
»Sveti križ Božji! Marija Pomagaj!« sem poklicala pomoč in odločno prijela za ročko ter odprla vratca. V prostoru pred vhodom v peč je bilo nekaj črnega, sajastega, le dvoje rumenih očes se je svetilo iz tistega kupčka in me srepo gledalo.
“Tresk!” sem hitro zaprla vratca. Vsa sem se tresla in mrzel pot me je polil. Nisem vedela, kaj naj naredim. Po nekaj trenutkih mrzličnega razmišljanja mi pride na misel: “Mar ni bila tista črna kepa , ki čepi tamle v temi, podobna ptiču?” Ob tem spoznanju mi je malo odleglo, da ni nisem več tako panično begala z mislimi.
Za vsak slučaj sem šla odpret vhodna vrata. Svetloba je prišla v prostor. Nekoliko bolj pogumno in odločno sem še enkrat odprla tista nesrečna vratca in hitro stopila na stran. Iz peči je planil in veselo odletel črn, sajast ptič in s seboj skozi vhodna vrata odnesel iz hiše tudi moj strah.
“Neumnica! Toliko strahu si zaužila zaradi enega ubogega ptiča, ki je padel skozi dimnik v peč. Teta Ivica te je čisto poneumila; še nekaj tednov njene šole, pa bo tudi pri tebi vsega kriv Tisti od spodaj, sem se jezila nad svojim paničnim obnašanjem.
Kaj pa, če le ima povsod prste oziroma kremplje zraven? Ko nekaj izgubiš ali ti gre kaj narobe, si slabe volje, se zadiraš na druge, morda začneš celo preklinjati – in Tisti od spodaj je dosegel svoj namen.”
Heli. (zgodbe). Ognjišče, 2018, leto 54, št. 8, str. 68.

Vsako leto se v avgustu, na Marijin praznik, na Svetih Višarjah zbere množica ljudi. K njej poromajo z različnimi zahvalami in prošnjami. Na ta dan je vsakoletno romanje postalo že tradicionalno. Pa to ni edini dan, ko se ljudje zberejo tu gori pri Mariji.
Vsakič, ko slišim, da se na Svetih Višarjah zberejo narodi treh dežel, pomislim: “Kot takrat, pred skoraj petdesetimi leti ...” Tudi takrat si nas Ti, o Marija, zbrala okrog sebe na tujem ozemlju, da smo se lahko po dolgem času srečali z vseh koncev in krajev, na silo ločeni. Tu, na tem kraju, si nam nudila varno zavetje, da smo se lahko veselili drug drugega, se ti zahvaljevali in se ti izročali v varstvo. Tu smo doživljali lepoto nebes ...
Zgodnje julijsko jutro je bilo, ko me je mama zbudila, da bi prvič odšla na dolgo pot. Oblekla me je v prelepo plisirano oblekico s kratkimi rokavci in mi čez oblekla še jopico.
Mrzlo je zarezalo to prebujajoče se jutro, ko smo se mama in ata s starim očetom odpravili po stezi med polji do avtobusne postaje. Zazeblo me je tudi v noge, ko mi je jutranja rosa premočila bele dokolenke, ki sem jih imela, da me ne bi ožulili sandalčki. Ata je opazil, kaj se dogaja, in me spretno posadil na ramena. Imela sem tri leta in dva meseca. Veliko zgodnejša ura je bila kot sem ponavadi vstajala, zato me je na avtobusu hitro zmanjkalo. In do Ljubljane sem ulovila manjkajoči spanec.
Na ljubljanski železniški postaji se nam je pridružilo še nekaj sorodnikov in skupaj smo stopili na vlak. Še zdaj mi v ušesih odzvanja zvok piščalke, ki je naznanila odhod, sopihanje vlaka in enakomerno drdranje koles po železniških tirih. Oči so mi začele lesti skupaj in mama me je namestila v ležeč položaj čez svoja in atova kolena. Stisnila sem obraz k njenemu trebuhu, pa ne za dolgo. Brat, ki je takrat še varno spal v maminem trebuhu, se je začel upirati in brcati. Ne vedoč, kaj se dogaja, sem mami rekla, da me njen trebuh brca. Od srca so se vsi nasmejali in mama mi je povedala, da je v trebuhu dojenček, ki ga bom čez dva meseca že lahko videla. Potolažena, da je vse v redu, sem brezskrbno zaspala.
Prispeli smo do gondole, ki naj bi nas prepeljala iz doline na vrh hriba.
»No, kam greš? Si si zapomnila?« me je spraševal stari oče.
»V Trsk.«
»Ne, v Trst bomo šli kasneje. Zdaj nas bo gondola dvignila na Svete Višarje.«
»A tja gor?« sem pogledala za atovim kazalcem.
Gondola se je začela dvigati in iz atovega naročja sem radovedno gledala, kam se peljemo. Vse bi bilo v redu, če ne bi pogledala še dol. Panika!!! Hiše so se manjšale v hišice, ljudi nisem več razločila. Kot se je vse v dolini manjšalo, sorazmerno s tem je naraščala panika. Jokala in kričala sem. Dali so me na tla, da nisem videla skozi okno, in se krčevito držala za drog, da sem se počutila vsaj malo varnejša.
Gondola se je ustavila. Napotili smo se k cerkvi na Svetih Višarjah, ki je bila zavita v rahlo meglico.
Tik pred cerkvijo smo se nenadoma znašli v skupini ljudi. Vzvalovalo je zatajevano domotožje in nastalo je vsesplošno veselje! Pozdravljanju, objemanju, čudenju, vriskanju in veselju ni bilo videti konca. Velika skupina sorodnikov, ki se niso videli že mnoga leta, se ni mogla nehati čuditi, objemati in veseliti srečnega snidenja. Meni, triletni deklici, razen domačih čisto neznani ljudje, so v meni budili začudenje nad vsem dogajanjem. Nisem razumela, kaj vse to pomeni. Za trenutek sem pomislila, da so name pozabili, potem pa so me vzeli medse in v naročje, si me podajali in me občudovali – spet novo veselje, smeh, sreča ter objemi brez konca in kraja. Bili so to sorodniki, ki jih še nikoli nisem videla, in silovitost njihovih čustev me je plašila.
Vsa velika skupina ljudi, zbrana iz Koroške, Dolenjske, Štajerske, Gorenjske, Ljubljane in iz tujine – mislim, da nas je bilo več kot trideset – je odšla v cerkev k Mariji, da se ji zahvalijo za to srečanje. Spominjam se petja Marijinih pesmi in veselja, ki je velo med vsemi. Kako lepo je odmevala slovenska pesem, kot doma, čeprav so mi govorili, da smo v Italiji, da tukaj nismo doma, da smo v tujini.
V bližnjem gostišču sta me mama in njena sestra s hčerko vzeli v spalnico. Umaknili smo se druščini, da sta si sestri po dolgem času lahko zopet padli v objem in si imeli toliko povedati! Sestrična in jaz sva kmalu zaspali, mama in teta pa sta želeli nadoknaditi vsa zamujena leta, ki jih je teta prebila v tujini in se nista mogli srečati.
Šele ko sem malo zrasla, so mi razložili, kaj točno se je takrat dogajalo. Eden od atovih bratov je po vojni pristal na Koroškem. Z vlakom so ga, kot mnogo slovenskih mož in fantov, vračali v Slovenijo. Ko so spoznali, da jih ne peljejo v Italijo, kot so jim obljubili, ampak tja, kot že vse tiste pred njimi – na morišče, so stric in nekateri fantje skočili z vlaka, ko je bil že na slovenski strani, odšli ponovno čez mejo in si tako rešili življenje.
Nekaj let po vojni, ko je mlajši brat zrasel in poiskal zaposlitev, je doživel toliko šikaniranj, da je skupaj z mlado ženo pobegnil za starejšim bratom.
Čeprav sta bila skupaj dva, je bilo domotožje hudo. Posebno težko ga je prenašala mamina sestra. V njej se je rodila zamisel, da se čimveč sorodnikov za nekaj dni zbere na Svetih Višarjah, saj jim je bila pot v domovino zaprta, vrnitev pa je v tistih časih pomenila smrt.
In sedaj smo bili tukaj v varnem zavetju Matere Marije, živi in veseli, da nas je sprejela v svojo zaščito, kjer bomo nekaj dni preživeli skupaj. In Marija je številno družbo lepo sprejela.
Ko se je najstarejši stric več kot dvajset let po vojni smel prvič vrniti v domovino, so ›prijatelji‹ budno spremljali vsak njegov korak. Tam na občini, kjer se je moral javiti takoj prvi dan, so ga grobo ošteli, ker je prišel šele drugi dan. Povedal jim je, da so bili po dolgi poti žena in otroci zelo utrujeni, pa so ga vprašali: »A za na Brezje pa niste bili utrujeni?«
Le kako so vedeli, da so šli spotoma k Mariji Pomagaj na Brezje? Tudi kasneje, ko se je še vračal v domovino, se je vedno šel poklonit in zahvalit Mariji, saj je bil prepričan, da ga je Ona rešila. Je bil zato tako srečen in nasmejan vedno, ko je bil v Sloveniji? Nikoli ga nisem videla slabe volje.
Na Svete Višarje romajo vedno novi in novi ljudje. Veliko sorodnikov, ki nas je takrat, pred mnogimi leti, poromalo k Mariji, ni več tukaj – so že pri Njej v nebesih. Obstajajo pa spomini in fotografija; v srcih pa hvaležnost, da nam je bilo dano doživeti predokus nebes. Tako veselo bomo vriskali, peli in se objemali, ko se bomo eden za drugim zbirali pri Tebi, Marija, v nebesih, in se pridružili vsem tistim pokojnim, ki nas čakajo tam zgoraj, samo nekaj sto metrov nad Svetimi Višarjami, ki se skoraj dotikajo zvezd in nebes.
Zahvaljujem se Ti, Marija, ker sprejemaš romarje, jih rešuješ v stiskah in jim nudiš varstvo in nad vsakega, ki te obišče, razlivaš svoj blagoslov. Naj se Tvoj blagoslov razliva še na kasnejše rodove!
Katarina

Ognjišče (2016) 08, str. 24

Prebujal se je soparen avgustovski dan. Sonce je že pošiljalo vroče žarke preko gričev v dolino, kjer stoji moj dom, in skozi okno poslalo na tisoče lesketajočih se žarkov, ki so bili lepi, in vedela sem, da bodo ta dan tudi vroči.
Vstala sem. Že zjutraj sem začutila neko čudno utrujenost. Bila sem brez vsake volje, imela pa sem tudi močne bolečine po vsem telesu. Vedela sem, da bo dan dolg in naporen, kot je včasih že bil. Dopoldan je nekako minil, bilo je kolikor toliko vzdržno. Popoldne pa so mi pričeli otekati udje, skratka, počutila sem se kot velik krof, ki je preveč vzhajal in se bo vsak čas razpočil. Noge so mi pomodrele, težko sem dihala, a naenkrat me je zmrazilo, da sem postala mrzla kot led. Hotela sem moliti, kot to vedno počnem, ko pridejo močne bolečine, a tokrat nisem mogla. Misli so bile nekje drugje, zato nisem več poskušala. Mislim, da molitev brez volje in zbranosti ne pomeni dosti.
Ko je mož prišel iz službe in me zagledal, se me je kar ustrašil in je postal čisto bled. Dal mi je tableto proti bolečinam, mi pomagal, da sem legla, me pokril s toplo odejo in sedel k meni. Kmalu sem se malo ogrela, zato sem od utrujenosti in tablete zaspala. V snu sem slišala, da je prišel domov tudi sin in pogovarjala sta se, kaj bosta delala. Jaz sem potem trdno zaspala, zato sta brez skrbi odšla na delo v vinograd.
Spala sem res trdno in tudi sanjala. Bile so to lepe sanje, samo nekako čudne in boleče za mojo dušo, ko sedaj razmišljam o njih.
Sanjala sem, da sem v čudovitem kraju. Vsepovsod okoli mene so bile grede, polne rož. Drevesa so bila ravna in s krošnjami, kot jih rišejo otroci: okrogle in z veliko listja. Vmes so bile steze in poti, zaraščene z mehko zeleno travo. Hodila sem bosa, oblečena samo v dolgo  belo obleko, ki je bila tako lahna, da je skoraj nisem čutila na sebi. Zagledala sem ljudi, ki so mi prihajali naproti. Bili smo enako oblečeni. Vsi so se smehljali, si podajali roke, mladi pari so se držali za roke in bili srečni. Ob poti so bile bele zibelke, v katerih so ležali mali otroci. Tudi oni so bili v enakih oblekicah. Med odraslimi ljudmi so bili nekateri še mladi, drugi stari in tudi otroci vseh starosti so bili med njimi. Če je bil kje otrok sam, so jih žene božale, vzele v naročje in jim pele. Ob zibelkah so stale mlade žene in jih nežno pozibavale.
Bilo je tako lepo, mirno, brez hrupa. Toda ko sem hotela komu podati roko v pozdrav, je nihče ni sprejel. Hodili so mimo mene, kot da sem nevidna. Naenkrat sem v daljavi zaslišala nežen zvok citer in ubrano petje. Nekdo je komaj slišno zaklical: »Babi!« S pogledom sem pričela iskati človeka, ki je to izrekel. Sam en človek na svetu me je tako klical. Bil je to moj pokojni oče. V daljavi se zagledala belo mizo, za katero so sedeli: oče, dva strica, teta in bratranec, ki je igral na nekakšne bele citre. Nobenega od teh ni več na svetu. Poslušala sem njihovo petje in se čudila. Teta ni nikoli pela, tudi jokala ni nikoli. Tokrat so ji iz oči tekle solze sreče in pela je prekrasen sopran. Oba strica sta pela tenor, moj oče pa prvi bas. Bratranec je igral na citre, ki so zvenele kot takrat, ko je bil še med nami. Hotela sem pristopiti k njim, toda nisem mogla premakniti nog. Pričela sem jokati, jih prosila, naj mi pomagajo, pa me nihče ni pogledal. Tako rada bi sedla k njim za mizo, pa nisem mogla. Tedaj me je nekdo poklical: »Janja, nazaj!«
Zbudila sem se vsa objokana, potna in celo telo me je bolelo. Odprla sem oči. Bila je tema, kot da sem v grobnici. Postalo me je strah. Prišla sem iz tako čudovite lepote v trdo temo. Tiho sem poklicala moža, ki bi moral ležati blizu mene. Moj klic je ostal nem. Z roko sem pričela iskati daljinski aparat, da bi prižgala televizor. Ni ga bilo, našla pa sem mobilni telefon. Najprej sem poklicala hčerko, a bila je nedosegljiva. Nato sem poskušala priklicati še sina, tudi on je bil nedosegljiv. Ko sem poklicala moža, je telefon zazvonil nekje v hiši. Bila sem zmedena. Nisem vedela, koliko je ura, kje so vsi domači. Na oknih so bile spuščene vse rolete. Bila sem popolnoma sama in še vedno me je bilo strah. Hvala Bogu, da so vsi kmalu prišli domov.
V meni sedaj ostaja prekrasen občutek, da sem videla nebesa, pa čeprav sem le sanjala. V srcu pa imam močno vero in upanje, da bom nekoč tudi jaz tam - tam, kjer je tako lepo, čudovito mirno in brez bolečin. Vendar svojega poslanstva na tem svetu prav gotovo še nisem izpolnila in bom morala še nekaj časa počakati. Toda z vero, upanjem in neizmerno ljubeznijo in z mnogo potrpežljivosti bom zmogla vse, kar mi je namenil ljubi Bog. Vesela sem in tudi ponosna zaradi svojega trpljenja, z izkušnjami pa na neki način lahko pomagam ljudem, ki so v stiski, in Bog ne daj, da bi jih prizadela kakšna nesreča. p
Janja Blatnik, zgodbe, v: Ognjišče (2007) 08, str. 56.