Pri blagajni sem plačevala nekaj malenkosti, ki sem jih na poti domov kupila za jutrišnje kosilo. Iznenada sem zagledala voziček, v katerega se je odlagalo izdelke, namenjene ljudem v stiski. Vozička nisem prej opazila, zato nisem imela ničesar, da bi položila vanj.
»Je tale voziček tukaj samo danes, ali bo še kakšen dan?« sem vprašala blagajničarko.
»Še nekaj dni bo tukaj. Lahko boste vanj darovali pri naslednjem nakupu, če boste želeli.«
Preden sem se lahko zahvalila za odgovor, je gospa za mano hitro vskočila v najin pogovor, češ: »Jaz nikoli ne dam ničesar v voziček. Zvečer sigurno vso vsebino iz vozička vrnejo nazaj na police. Z naivnostjo kupcev služijo samo trgovci.«
Z blagajničarko sva se spogledali in v bran nič krivi sem morala nekaj reči. Gospa, ki je v tem času že plačala kruh in cigarete, si ni dovolila, da ji ‘solim pamet’.
»Veste, imam zelo slabe izkušnje z dobrodelnostjo,« mi je razlagala na poti iz trgovine. »Poznam družino, ki je zelo revna. Saj veste, veliko otrok, potem pa gledaš, kaj boš dal v lonec. Nespametno, vam rečem! Ampak kljub temu so se mi zasmilili. Nekoč sem ustavila mamico, ki je s svojimi otroki šla v trgovino, in ji dala dvajsetaka. Ne boste verjeli, kaj jim je za tisti denar kupila. Sladoled!!! Vsakemu svojega. Samo malo sem poklepetala, tako kot sedaj z vami, ko so se že vračali iz trgovine. Samo kruh so kupili. Otroci pa so lizali vsak svoj sladoled!!! Nezaslišano!!! No, saj zato pa so tako revni, ker ne znajo z denarjem. Namesto da bi plačala kakšno položnico, jim je kupila sladoled,« je bila gospa ogorčena, pritisk in ton glasu se je nevarno višal.
»Verjetno so bili pa otroci veseli priboljška, ki ga sicer ne bi dobili,« sem komaj uspela izsiliti malo predaha.
»Seveda so bili. Vsaj mislim da. Vsak posebej se mi je zahvalil, ko so me zagledali. Ampak jaz ne morem tega nespametnega ravnanja z denarjem odpustiti njihovi materi. Kakšen zgled jim je. Vse takoj zapraviti.«
»Pa si vi nikoli ne privoščite sladoleda, tortice, kavice? Sedajle ste kupili cigarete.«
»Si, ampak zelo redko in za svoj denar,« je zopet zvišala glas in poudarila SVOJ.
»Pa saj oni so si tudi za svoj denar.«
»Ne, za mojega.«
»Ko ste jim vi poklonili denar in ga je mamica sprejela, od takrat naprej je bil njihov. Ona pa verjetno že zna presoditi, kaj je v tistem trenutku za otroke najboljše.«
»Ne, ne zna. Joj, prepozno sem to spoznala.«
»Ne obžalujte dobrega dejanja, ki ste ga storili. Obžalujte le svojo nepravilno reakcijo in dovolite malo veselja tudi drugim. Takšna dobra dela bodo šla z vami v nebesa.«
»Ne, o nebesih se pa ne bom pogovarjala z vami. Jih ni!«
Jezno se je obrnila in brez pozdrava odšla, sama pa sem še nekaj časa gledala za njo in v spominih zaplula v otroška leta.
Obiskovala sem zadnji razred osnovne šole. Redno sem brala Mavrico in vsak mesec vanjo pošiljala pisne prispevke. S tem sem si prislužila ‘srebrni pirh’ – medaljo. Mama, ki je bila te nagrade mogoče še bolj vesela kot jaz, je zato organizirala naše romanje na Brezje na podelitev nagrad.
Po vremenskih napovedih se je iz meglenega jutra rodil lep, sončen dan. Kljub obilici dela na kmetiji je naša družina odšla na Brezje. Takrat se tega nisem zavedala, sedaj pa dobro vem, da za tako veliko družino, kot je bila naša, to ni bil samo logistični zalogaj, ampak tudi finančni. Ata je v nahrbtniku nesel malico: nekaj preprostega peciva, kruh ter čaj in vodo. Preprosto, da ne bi bilo komu slabo na avtobusu. Kljub temu sem bruhala celo pot tja in potem še nazaj.
Po slovesni sveti maši in podelitvi nagrad smo se v parku podprli s prineseno malico. Do odhoda avtobusa je bilo še dobre pol ure, zato smo počivali v senci.
Milo smo gledali proti lokalu, od koder so prihajali otroci s sladoledom. Mama je videla naše poglede in atu namignila, češ pa naj še naši dobijo sladoled. Nekaj časa je okleval, potem pa brez besed vzel enega izmed otrok, drugi pa smo počakali pri mami v senci. Kmalu sta se vrnila. Prinesla sta štiri sladolede. V vsakem kornetu je bila ena kepica. Čakali smo, kdo ga bo prvi dobil. Takrat pa je ata začel poimensko dvema dajati po en sladoled. Nekaj časa smo se gledali, saj si je vsak želel svojega, čeprav si tega nihče ni upal izreči. Ko pa sem videla, da ga za mamo in ata ni, sem vedela, da je to vse. Ker mi je bilo še vedno slabo do vožnje, sem samo nekajkrat polizala kepico, preostanek pa dala mami, da je sladoled dobila najmlajša sestrica. Škoda se mi je zdelo, da bi ga kasneje izbruhala. Brez ugovarjanja, joka in prerekanja je sladoled v nekaj minutah izginil. Potrlo nas je, ker ni vsak dobil svojega sladoleda, tako kot otroci, ki smo jih gledali, pa kljub temu smo bili veseli nenadejane poslastice. Ta dogodek je vsem ostal v spominu.
Ko sedaj premišljujem od tem, ko preračunavam, da nas je ta dan vožnja stala morda tretjino atove plače, vem, da je bil sladoled za dva res tisto največ, kar nam je ata v tistem finančnem stanju mogel privoščiti.
Pozno popoldne smo se vrnili domov in videli, da je bilo kar nekaj travnikov v okolici pokošenih.
»No, pa smo zamudili prvi dan košnje.«
Ata se je prešerno nasmejal in ni bilo videti, da mu je bilo žal zamujenega.
»Kosili so, kosili, sladoleda pa niso jedli,« je še pripomnil, ko se je oziral okoli in štel pokošene travnike.

Katarina. (zgodbe). Ognjišče, 2019, leto 55, št. 6, str. 47-48.

Ležala je na bolniški postelji, vsa bleda in krhka. Govorila je nekaj po svoje, in kar je povedala, ni bilo tisto, kar smo jo vprašali. Toda ko jo je prijel za roko in se sklonil k njej, rekoč: »Olga, veš, kdo sem jaz?«, se ni zmedla.
»Rajko, ljubezen moja. Zaljubljena sva že dvajset let.«
Pri letih je udarila mimo, saj se je uštela za dobrih štirideset let. Tudi tisto o dolgotrajni zaljubljenosti verjetno ne bo držalo, kajti ta ima, kot pravijo, kratek rok trajanja. Če pustimo ob strani nepomembne časovne okvire, je treba priznati, da je ženica zadela v polno. Zakon in družina sta bila zanjo sveta stvar, negovala in čuvala ju je kot svetinjo. Na svetu ni bilo stvari, ki bi bila pomembnejša od moža in otrok. To je čutila do zadnjega diha, vanjo se je usidralo že tisti usodni trenutek, ko je vstopila v avtobus in ga zagledala za volanom.
Kakšen lepotec, jo je prešinilo in mu to tudi dala vedeti.
»Kako si lep!« so bile njene prve besede. To ve povedati še sedaj, ko mu je sedemindevetdeset let.
Na prvem daljšem postanku jo je povabil na kavo in ji kupil čokolado. Papir, v katerega je bila zavita, je s tresočimi rokami položil v krsto k njenemu truplu.
Naj počiva skupaj z njo, ki ga je čuvala do konca svojih dni, si je rekel.
Dve leti je že, odkar je odšla v večnost, a ni ga dneva, da ne bi šel na pokopališče. Izbral je preprost nagrobnik, vendar ni pozabil dodati kipca v obliki angela.
»Ker je bila kot angel,« je pojasnil, »in angel naj jo čuva.«
Ne more pozabiti, kako ga je imela rada in kako se je posvečala otrokom. Bila je mama, kot so si jo lahko samo želeli.
Ko se v spominih vrača v njuna skupna leta, preskoči tiste čase, ko je bilo treba kruh in še kakšno malenkost zraven prihraniti za otroke, sama pa sta ostala lačna. Tudi tega, da so se v petih stiskali v majhni podnajemniški sobici, ne omenja. Včasih, tako mimogrede, navrže besedo, dve o težkih časih, a hitro doda, da je ljubezen premagala vse.
»Petinšestdeset let sva bila skupaj,« rad poudarja vidno ganjen. »Dobro sva se razumela,« se mu zdi, da mora povedati tudi to, kar smo sicer opazili vsi.
Iz predala vzame otroško srajčko, njegovo prvo. Najprej jo je čuvala mama, potem Olga. Njegovi ljubljeni ženski. Kolikokrat sta majčko vzeli v roke, jo pogladili, jo ponesli k ustnicam, kolikokrat sta se nanj obrnili z ljubeznijo.
Vsak teden se, letom navkljub, odpravi po poti, ki ju je združila. Ustavi se v lokalu, ki je najbližji tistemu, kjer sta prvič pila kavo. Nikogar več ni, da bi z njim obujal spomine, zato se je prav razveselil, ko je neki možak potrdil, da se še spominja modrega avtobusa, ki je kmalu po vojni vozil skozi kraj.
»No, jaz sem šofer, ki ga je vozil,« mu pojasni, vesel, da ni sam v spominih na tiste nepozabne čase.
Vsak dan ji na njenem grobu zagotavlja, da se bosta nekoč spet srečala. Ve, da ga bo, tako kot vedno, pričakala odprtih rok in morda mu bo pojasnila, komu ali čemu je bila namenjena njena zadnja beseda:
»Hvala lepa.«

Rafaela, (zgodbe), Ognjišče 6 (2018), 91.

Že s stopnišča sem skozi zastekleno steno videl, da je pred laboratorijem množica čakajočih. Mimo njih sem bolj s težavo prišel do avtomata s številkami, ki določajo vrstni red. Potegnil sem listek, s pogledom pa že iskal prazen sedež. Ne samo sedeža, še prostih sten, na katere bi se lahko naslonil, ni bilo veliko. Za menoj so ljudje še kar prihajali. Res sem imel srečo, da nisem prišel nekaj minut kasneje.
Na to, da bom moral dolgo čakati, še pomislil nisem, zato nisem vzel s seboj nobenega branja. Začel sem prebirati oglasne plakate po stenah: z zdravo prehrano in gibanjem do zdravja, napotki za usklajeno vadbo, zaščita pred klopi ... Kmalu sem znal že vse na pamet.
Poleg mene se je spraznil sedež. Tako se lažje čaka. Misli so se spremenile v načrte za prihodnje dni.
Po hodniku je prihitela mamica z morda dveletnim sinkom. Ko je potegnila listek iz avtomata, se ji je otrok iztrgal iz rok in stekel med čakajočimi. Pohitela je za njim in ga ujela na koncu hodnika. Upiral se je, ko ga je vodila nazaj. Začel je kričati in na koncu še ihtavo jokati. Skušal se ji je iztrgati iz rok, a ga je trdno držala. Mamici je bilo nerodno, čakajoči pa smo imeli nekako izpolnjen čas.
Pogledal sem na ekran s premikajočimi se številkami. Čez kakšnih pet minut bom verjetno na vrsti. Ob pogledu na nemirnega otroka sem se odločil. »Gospa, zamenjajva listka s številko,« sem stopil do nje. »Bom šel jaz v laboratorij, ko bi bili na vrsti vi.«
Malo začudeno me je pogledala, nato pa vzela listek. »Hvala.«
Kmalu se je na ekranu izpisala njuna številka in drsna vrata so se zaprla za njima.
Čez slabih pet minut so se ponovno odprla. Mamica je držala sinka za roko, naglo odšla med čakajočimi in gledala nekam predse. Ko sta šla mimo mene, je začel otrok stegovati roko proti meni, a ga je samo povlekla k sebi, ne da bi spremenila pogled in odhitela proti stopnišču.
Brez misli sem obsedel. Neki čuden, nelagoden občutek me je prevzel. Nisem dobro razumel, kaj se je pravzaprav zgodilo, le še pogosteje sem pogledoval proti ekranu. Zdelo se mi je, da se številke še počasneje obračajo.

Tim me je že čakal pred šolo in pritekel k avtu. Zadnjič je pri ortodontu dobil napotnico, da mu morajo izpuliti štirici. »Si med odmorom umil zobe?« sem ga vprašal, ko sem speljal s parkirišča. »Imaš robček?« sem hotel vedeti.
Z obema rokama je segel v žepe. »Nimam.«
»Nič hudega. V sprednjem predalu so, ampak zdaj jih ne dosežem. Jih bova vzela, ko ustavim.«
Še nikoli nisem bil v tistem zdravstvenem domu, zato sem vozil naokoli po enosmernih ulicah, dokler Tim ni prepoznal glavnega vhoda. S težavo sem našel prosto parkirno mesto. Pogledam na uro. »Ne bova veliko zamudila,« si oddahnem, ko hitiva in se zgubljava po hodnikih, dokler naju ni rešila prijazna sestra: »Po stopnicah, potem pa levo in desno.« Hodniki so ozki. Tudi čakalnica ni prav velika. Po sredini je klop s sedeži na obe strani. Kar štiri vrata vodijo vsaka v svojo ordinacijo. Ljudi ni bilo veliko. »Ne bova dolgo čakala.«
Timu je bilo dolgčas. Niti sekundo ni bil pri miru. »Kdaj bom že na vrsti?« je venomer spraševal. Iz ordinacije najine zobozdravnice je prišla mamica s hčerko, kmalu za njo pa zdravnica. Pomolil sem ji napotnico in zdravstveno kartico. »Takoj se vrnem, samo malo počakajta,« je rekla, mi vrnila papirje in pohitela po hodniku.
»Da se boš lepo obnašal,« sem dajal Timu zadnja navodila, »robček pa drži v roki.« utihnem sredi stavka. V naglici sem ga pozabil vzeti.
»Bom pa brez,« se Tim ni vznemirjal.
»Ne moreš brez robčka. Dva zobka ti bodo izpulili.« Tim me je negotovo gledal. »Stekel bom v avto, ti pa, če pride zdravnica, pojdi z njo v ordinacijo. Hitro bom prišel za teboj!«
»Rajši ne bi šel sam,« me je Tim žalostno pogledal.
»Saj bom pohitel,« sem ga prepričeval. Tim se je stisnil k meni. Nisem vedel, kaj naj naredim.
Nekdo se je lahno dotaknil moje rame. Pogledal sem nazaj. Zagledal sem dobrohotne oči starejše gospe in roko, v kateri je bil zavojček papirnatih robčkov.
»Saj ni potrebno ...« sem dejal, roka pa se mi je že z vso hvaležnostjo stegnila po robčkih.
»Kar dva vzemite,« je rekla, ko sem nespretno skušal potegniti iz ovoja samo en robček.
»Hvala, res hvala,« sem hitel, gospa pa je samo prikimala in se še enkrat dobrohotno nasmehnila. Tim je spravil v vsak žep po en robček in mirno čakal. Zdaj sva bila pripravljena na vse.
Kmalu se na koncu hodnika prikaže bela halja. Vstopila sva. Da bo izpulila samo enega, je povedala zobozdravnica, sestra pa je določila datum za odstranitev drugega. V škrbino je Tim dobil gazo. Robčka še potreboval ni.
Ko sva stopila iz ordinacije, sem najprej pogledal po sedežu, kjer je sedela gospa. Bil je prazen. Bilo mi je žal, resnično žal.

Opazujem okoli sebe. Čakalnica je prijetno urejena. Sedeži so nameščeni med vrati v ordinaciji in ob leseni steni, ki jo ločuje od hodnika. Na sredini sta dve klubski mizici in na njih zložene revije in časopisi.
Nihče ne spregovori. Večina čakajočih zamišljeno strmi predse. Kdo ve, kaj vse meljejo naše misli, ko čakamo na pregled, ki lahko spremeni naše življenje. Tišino sem pa tja zmoti sestra, ko odpre vrata ordinacije in monotono reče: »Naslednji, prosim!« Samo spogledamo se in nekdo od nas stopi za sestro.
»Kdo je zadnji?« vpraša gospa, ko vstopi v čakalnico. Mlajši gospod nasproti mene dvigne roko.
»Zdaj bom pa na vrsti jaz!« odločno reče skrbno urejena dama, ki jo je očitno spodbudila spregovorjena beseda.
»Mislim, da ste prišli za menoj,« ji ugovarja gospod, ki sedi ob vratih ordinacije.
»Niste se javili, ko sestra vprašala, kdo je zadnji za doktorja Korena!«
»Pozabil sem, kako se doktor piše.«
»Zaradi vaše pozabljivosti ne morem zapravljati časa s čakanjem!« odrezavo odvrne. Nastane mučna tišina.
»Veste kaj,« se kar utrga iz gospe, ki je do tedaj molče spremljala njun pogovor. »Ko se zaveš, da ti je čas kratko odmerjen, ga ne zapravljaš s prepirom! Me razumete!«
Gospa ostane brez besed in spet zavlada tišina. V ordinacijo pa prvi vstopi gospod, ki je pozabil, kako se doktor piše. Tišina me utruja. Rad bi segel po revijah, a jih nihče ni vzel v roke, zato kar obsedim. Stisne me, ko vstopim v ordinacijo. Zdravnik si vzame čas za pregled, nato vstane in za mizo pregleda stare izvide. Napeto čakam. Ko dvigne pogled, zadržim dih. »Vaše težave so prehodnega značaja, nič posebnega.« Njegov glas ni samo uradniški. »Za vsak slučaj boste prišli čez dve leti ponovno na pregled.«
»O moj Bog, hvala ti!« spregovori vse v meni, iz mene pa se iztrga le: »Hvala!«
Ko stopim v čakalnico, začutim, da skušajo pogledi čakajočih razbrati, kako sem opravil. Nikogar do sedaj nisem poznal, pa se je v tej tišini med nami spletla neka povezanost. Čutim, da vsi ne vidijo svetlih trenutkov pred seboj, zato si nadenem resen izraz, da jih ne bi prizadel. Mislim, da moram tako narediti, a ne vem, če mi je uspelo.
Pozdravimo se, med vrati pa že stoji sestra, ki ponovi svoj stavek: »Naslednji, prosim.«

Preskakujem stopnice. Zunaj globoko zadiham, nato brez pravega cilja hitim po ulicah, čeprav se mi nikamor ne mudi. Četudi ne sije sonce, je vse tako svetlo, sončno. Opazujem svet okoli sebe, misli pa se sprehajajo po vseh teh naših čakalnicah.
Janko Jarc-Smiljan, zgodbe, v: Ognjišče (2017) 06, str. 44.

Smiljanove zgodbe lahko prebirate tudi v knjigah:
Janko Jarc-Smiljan, SAMO ŠE PET MINUT, zbirka Žepna knjižnica Ognjišča 45, Koper. Ognjišče 2005.
Janko Jarc-Smiljan, MARIJA NA KOLENCAH zbirka Žepna knjiga Ognjišča 17, Koper. Ognjišče 2021.

Sonce je utonilo za hribe in dan se je prevešal v večer. Po hodnikih doma upokojencev je postajalo vse bolj mirno. Le nekaj stanovalcev je sedelo v dnevnem prostoru in spremljalo televizijska poročila. Ostali so se odpravljali k počitku.
Nenadoma je po hodniku prihitela receptorka in mi povedala: »Oba gospoda iz sobe 5 sta po večerji odšla iz stavbe. Rekla sta, da bosta šla le na kratek sprehod po okolici. Vendar ju še ni nazaj, čeprav se bo kmalu stemnilo.«
Bila sem zelo začudena nad dejanjem omenjenih možakarjev, saj sta se po večerji običajno odpravila v sobo. Le kako, da sta danes šla na sprehod? Večer je bil res že skoraj poletno topel in prijeten, toda … V glavi so se mi pričela porajati vprašanja, ki so me spravljala v tesnobo. Skrbelo me je, da se jima je zgodila kakšna neprijetnost ali da sta se poškodovala. Tolažila sem se, da bi v takem primeru naključni mimoidoči zagotovo pomagali in o tem obvestili tudi našo ustanovo.
Z dogajanjem sem seznanila še ostale sodelavce. Pričeli smo z iskanjem v bližnji okolici stavbe. Vsi zaposleni na oddelku smo si postavljali vedno ista vprašanja o pogrešanih možeh. Odgovora nanje ni bilo. Mešanica strahu in obupa se je naselila v nas. »Morebiti sta šla na kozarček?« je ugotavljala sodelavka. Telefonski pogovor z natakarjem v najbližjem bifeju je ovrgel njeno trditev. Misel, da bi poklicali sorodnike, se je zdela brez smisla, saj nihče od njih ni živel v neposredni bližini doma.
Nisem zdržala v zaprtem prostoru. Stopila sem na enega od balkonov. Dan se je prevesil v večer. Prižgale so se mestne svetilke in promet je postajal vse redkejši. Tiho sem pričela prositi angele varuhe, naj pomagajo, da bi se vse srečno končalo.
Čez čas sem ju zagledala. Počasi sta korakala čez most. Oba sta pri hoji uporabljala po eno palico. V prosti roki pasta nosila vsak svoj šopek ivanjščic.
»Prihajata!« sem zaklicala ostalim.
Kmalu sta oba moža prispela na oddelek. Bila sta dobre volje, kot že dolgo ne.
»Ja, kam sta pa šla? Skrbelo nas je za vaju!« smo ju spraševali vsevprek.
»Po rože sva šla! Nocoj je vendar kresni večer,« je rekel prvi. »Saj bi nama Janez Krstnik zameril, če mu ne bi postlala,« je rekel drugi. »Ampak po ivanjščice sva morala iti daleč, saj ne rastejo na asfaltu. Zato sva pozna!«
»Samo da sta se vrnila! Ampak drugič le povejta, če se kam odpravita!« sem ju opomnila.
»Sestra, dal vam bom nekaj rož. Vi jih niste uspeli nabrati, ker ste v službi.« V rokah se mi je znašel majhen šopek belih cvetlic. Prav tako sta obdarila tudi ostale uslužbence.
Ko sta moža odšla v svojo sobo, me je sodelavka vprašala, kaj pomeni postlati nekemu Janezu. Še nikoli ni slišala o tem. Razložila sem ji, da je to lepa navada, ki so jo gojili že naši predniki. Pred večerom, ki ga imenujemo kresni večer, je treba nabrati šopek ivanjščic, kresničevja in drugih podobnih rož. Cvetje se položi pod mizo v dnevnem prostoru v čast svetemu Janezu Krstniku. Pripoved sem nadaljevala tako, kot sem jo poznala že iz otroštva in sicer, da na to noč svetnik hodi skozi vasi in mesta. Kjer vidi rože, za trenutek počiva in rože blagoslovi.
Sodelavka je mojo pripoved označila kot lepo pravljico.
Srečna, da se je zgodba z obema stanovalcema doma končala brez zapletov, sem se odpeljala proti domu. Kresna noč je bila čudovito lepa. Na nebu je žarelo na tisoče malih svetov. Ko sem po vijugasti cesti prispela na planoto, sem v daljavi uzrla enega od dogorevajočih kresov.
S podarjenim šopkom sem stopila v kuhinjo. Mož je začudeno pogledal že nekoliko ovenele bele cvetove in dejal: »Pa saj sem ti zjutraj rekel, da bom jaz postlal svetemu Janezu, saj boš ti prišla pozno domov!«
Povedala sem mu celotno zgodbo, ki je zaznamovala delovno popoldne. Majhen šopek pa sem dodala cvetju, nabranemu v čast svetniku, ki goduje na dan po kresni noči.

HVALA, Irena (zgodbe). Ognjišče, 2021, leto 57, št. 6, str. 85.

Sveta maša se je končala. Za nekaj minut sem obsedela v klopi, da vsa občutja pretekle ure shranim vase. Zunaj so se že slišali veseli vzkliki otrok in glasovi odraslih. Nekateri so počakali na znance in prijatelje, da si podelijo veselje današnjega srečanja.
Cerkev se je spraznila. K oltarni mizi je pristopil župnik in si čisto od blizu ogledoval rože. Bele gerbere in vijolično roza vrtnice so bile zložene v prelepo položno ikebano, ki je bila položena na oltarno mizo. Pred oltarjem pa je bila ikebana iz enakega cvetja. Oba aranžmaja sta imela še belo in vijolično pentljo.
Tiho in neopazno sem se hotela izmuzniti iz cerkve, da ne bi motila župnikove zbranosti. Ko sem že mislila, da mi je uspelo, pa me je s kretnjami povabil bliže. Tiho je zašepetal: »A si lahko pogledate te rože?«
Radovednost mi je pomagala stopiti tistih nekaj korakov do oltarja, da vidim, kaj je v rožah. Pogledala sem lepe rože, videlo se je, da jih je uredila spretna roka cvetličarke. In za pikico na i je po njih posula kar precej zlatega, svetlečega prahu.
»Lepo,« sem kratko odgovorila.
»Lepo je res, lepo. Ampak poglejte te rože tukaj,« je pokazal na velik šopek travniških ivanjščic, ki so se družile z lepo zeleno pšenico, »te so pa čudovite. Se vam ne zdi, da so te lepše? Le poglejte od blizu. Ali ni tem vrtnicam prav videti, da so umetne? Njihova sredina, pa kljub temu, da so tako lepo zavite pa še pozlačene, je videti, da je sredina cveta prazna. Čez čas boste videli, da bodo najprej začele gniti v sredini. Sedaj pa poglejte te ivanjščice. Prav sredina je najlepša. Na rumeno izbočeni blazinici so pripeti snežno beli cvetni lističi. Pa pšenica – klasje, ki je ravnokar začelo poganjati, še tako nežno in ranljivo, že sedaj nakazuje na zrnje, na sad, na pridelek. Ali ni ta šopek veliko lepši, bolj mil in lahkoten; nasprotno od vrtnic, ki delujejo kar malo bahavo nadute in kljub vsej velikosti, barvi in pozlati – prazno in težko. Prav vidi se, da jih je pomagal ustvariti človek. Bog tudi rožam vdihne dušo, človek je ne more.«
Župnik je pogledal na uro: »Kako čas beži, se mi že mudi naprej.«
Odhitel je iz cerkve, ostala sem sama in oblak izrečenih besed je tiho sedel v moj spomin.
Doma pred vhodnimi vrati me je že čakala nečakinja.
»Kje pa si bila tako dolgo?«
»V cerkvi, pri sveti maši.«
»Saj sem bila tudi jaz, pa sem že pol ure doma in te čakam.«
»No, pa začniva z delom, da ne boš tako neučakana,« sem jo povabila v dnevno sobo. »Če sem ti obljubila venček, ga moram narediti. Te pa že zdaj opozarjam, da ne pričakuj preveč, saj nisem cvetličarka.«
V vazi je bil šopek ivanjščic. Začela sem z delom. Polagala sem rožico za rožico in peclje spletla v kitko, ki bo venček držala skupaj in bo lep okras na njeni glavi.
Zmotila jo je prižgana televizija. »Poglej kako lepe punce. Misice so to, veš,« me je podučila.
Po modni pisti so hodile manekenke, oblečene v kreacije najboljših modnih oblikovalcev. Hodile so pokončno, vzravnano, njihovi pogledi so prazni zrli v slepeče luči žarometov. Na debelo nanesena šminka z veliko pozlate na trepalnicah ni mogla pričarati veselja in življenja v praznih očeh. Kot sem prej videla vrtnico v cerkvi.
»Pridi, bova raje spletli venec iz teh rožic,« sem hotela preusmeriti njeno pozornost. Medtem ko je v roke jemala preproste, bele cvetove, sem ugasnila televizijo.
Posvetili sva se delu. Končnemu izdelku se je videlo, da ga ni spletla cvetličarska roka.
»Oh, to je pa kar neki,« je razočarano vzkliknila nečakinja. Vseeno si ga je posadila na glavo in se ogledovala in občudovala v ogledalu. »Kako sem sedaj lepa, pa rožice tudi!« je bila kljub vsemu zadovoljna.
»Ja, lepa si. Veselo in srečno se svetijo tvoje oči, ki zrcalijo tvojo čisto dušo na pragu življenja. Lepa si in sijoča kot rumena sredina teh lepih, preprostih rožic in kot zlato sonce na nebu. Naj nič ne skali te sreče v tvojih očeh in naj nič ne prizadene tvoje duše, da ne boš kot gnil, posušen cvet in ugasel pogled manekenk.«
Ni slišala mojih besed, saj je vsa srečna odhitela, da svojo srečo in lepoto podeli s svojimi domačimi.
Katarina. (zgodbe). Ognjišče, 2019, leto 55, št. 6, str. 48-49.

Kadarkoli zagledam kombajne, ki z velikim truščem in ogromno čeljustjo zarežejo v žitno polje, se mi v spomin nakapajo slike iz otroštva. Lepe se, da ne rečem svete.
Kruh je bil tedaj resnično sveta stvar. Bilo ga je vedno premalo, celo tistega koruznega, pšeničnega, belega pa smo uživali le ob prazničnih dneh.
Začelo se je z oranjem in brananjem. Tudi mi, ki smo bili delavska družina, smo imeli zaplato njive, kjer smo posejali žito. Seveda smo si plug in vola sposodili. Ko sem smela z bratom sesti na brano, sem se počutila prav imenitno. Ker pa sem bila drobna kot vrabček, se je brat upiral, da bi bila boljša utež pošten kamen in da bo moral še name paziti, da ne zdrsnem v brazdo. Toda oče, ki ni skrival, da sem njegova ljubljenka, je vedel, da uživam v vonju sveže preorane zemlje, v premetavanju po brazdah in v vsakem opravilu na polju. Od petero otrok sem ga jaz največkrat spremljala tam.
Sejal je vedno oče. Zdel se mi je kakor svečenik. Čepela sem na robu njive in tiho opazovala, v srcu pa sem molila k svetemu Jožefu, mojemu in očetovemu zavetniku, da bi vsako zrnce vzklilo.
In potem smo čakali, da so začele iz zemlje kukati zelene bilke. Iz dneva v dan je postajalo jezerce zelenega žameta bolj polno. Poleti se je spremenilo v zlato morje. V zgodnjih jutranjih urah so se polne glavice žita kopale v rosi. Ob večerih pa je dozorelo klasje, ki ga je ljubkoval lahen julijski veter, zašelestelo v skrivnostnem prasketanju. Bilo je, kakor bi gorelo na tisoče drobnih plamenov.
Žetev je bila praznik. Na njivo smo se odpravili že takrat, ko je sonce dahnilo megleni rožnati poljub na vrh Svetega Duha pri Nanosu. S tem je bilo oznanjeno rojstvo novega dne. Ko je gospodinja na njivo prinesla v jerbasu zajtrk, so redi lepo položenega žita počivale na zemlji. Dobršen del žlahtnih stebel pa je bil že povezan v snope in zložen v kope, kjer se je klasje še zadnjič spogledovalo s soncem. Ko so se starejši oddihali v senci, smo se otroci zapodili po strnišču in tekmovali, kateri bo v platneno torbo, zavezano okrog pasu, nabral največ klasov, ki so se odlomili med žetvijo. Tisti, ki jih je nabral največ, je pri prvi peki od gospodinje dobil hlebček belega kruha …
Pot v mlin in ure, ko smo čakali, da bo žito zmleto, je spadala med najlepša doživetja. Dolnji del vasi je žito odnašal v Kozjo paro, mi pa smo rajši nosili v Kompare. Tam se je iz drobovja Čavna z neugnano močjo zapodila čudovito hladna voda in je v nerazumljivem soglasju z loputami lesenega kolesa ustvarjala moč dela. Nad pršenjem vode se je razprostirala mavrica. Najmlajši so jo skušali ujeti skozi tisočere kapljice in veselo vriskali, ko so se jim sesedale na obraz in lase.
Skale okrog mlina so bile kakor iz pravljice. Poraščene z mehkim mahom in skrivnostno resne. Kar pričakoval si, da se izza katere prikazal droben palček ali pa nad njo zaprhutala nežna vila. Brat je v mrtvih ovinkih potoka, kjer se je voda malo umirila, postavljal lesene mlinčke. Ko sem se ga naveličala opazovati, sestopila v mlin. Mlinar je bil star in gluh, zame pa čudovit starček. Klical me je Drobižek ali Škratek in na vsa moja vprašanja je odgovarjal s smehom ali kimanjem. Vedela sem, da me ne more slišati, pa so iz mene vprašanja kar vrela. Ure in ure bi lahko strmela v slap rumene ali bele moke, ki se je usipal iz ogromnih kamnitih čeljusti. Včasih me je mlinar dvignil na lestev in imela sem vso skrivnost mletja kakor na dlani. Ne vem, če se je kdaj kaka princeska na svojem prestolu počutila tako čudovito kakor jaz v tistih trenutkih.
Da, tako je nastajal kruh. Pri nas doma je bil bel kruh bolj redek gost. Vsakdanji je bil tisti iz koruzne moke ali polenta, ki je bila na jedilniku vsak večer.
Dobro se spominjam obiskov pri noni, stari mami. Imeli so kmetijo in bel kruh je bil na mizi ne samo ob praznikih. Željno sem gledala nono, ki je iz mentrge jemala belo dragocenost. Iz droži je že prej pripravila kvašen hlebček, ki ga je z vodo – za praznike pa tudi z mlekom – vmesila med moko. Še lepše je bilo ob velikih praznikih, žetvi in trgatvi, ko so se beli dragocenosti pridružili maslo, jajca in sladkor. V belem predpasniku, drugače je vedno nosila črnega, z visoko zavihanimi rokavi in vsa pobožno poglobljena v delo, se mi je zdela kakor svečenica. Z glavo na komolcih in čisto tihcena, da bi je ne motila, sem jo opazovala in bila srečna, ko so se na gladkem testu začeli pojavljati mehurčki, saj sem vedela, da je prvi del priprave kruha pri kraju. Sledilo je vzhajanje pod belim prtom. Takrat sem morala biti pridna, vrata zaprta, da se kruhek ni prehladil. In priprava peči! Pa saj to je bila prava umetnost. Kakšen ponos, ko sem prvič smela hleb zvrniti na lopar, ga pokrižati in ponesti v temno skrivnost peči, ga nalahno odložiti in si želeti, da bi bil prav ta hleb najlepše pečen. Bilo je vedno enako, toda vedno obredno lepo.
Na gimnazijo sem se vozila z vlakom v Novo Gorico. Novopečeni meščani so nas ‘vozače’ gledali kakor da bi prišli s kakega drugega planeta. Sicer pa smo se zgornji Vipavci in Brici že po obleki močno razlikovali od njih. Zato je modri ravnatelj odredil šolske halje.
Na mesto se nisem nikoli navezala. Nekaj pa me je vsako jutro razveselilo kakor ljubezniv objem. Pot od postaje do šole je vodila mimo pekarne. V tistih zgodnjih urah so delavci nakladali zaboje svežega kruha na vozila, ki so odpeljala v razne konce. Zrak je bil prepojen s čudovitim vonjem po sveže pečenem kruhu. Včasih so se nam kar prikazovale pred očmi hrustljave žemljice.
Nekega dne nas je sošolec, ki je danes pomemben zdravnik, vse povabil na žemljice in jogurt. Povedal, da ima rojstni dan in, kar se nam je zdelo najbolj čudno, povabil je tudi ‘vozače’. Takrat sem prvič okusila jogurt in bil mi je všeč, saj je bil podoben kislemu mleku. Polovico žemljice pa sem skrivaj spravila v žep halje. Dobila ga je najmlajša sestra, ki je bila moja ljubljenka.
Dobro kuhanje je velika umetnost, toda domača peka kruha je še vedno kakor obred, prelit z ljubeznijo.

PIZZONI, Jožica. (zgodbe). Ognjišče, 2019, leto 55, št. 6, str. 47-48.

Zadnje tri dni je pri učnih urah končno zadihalo bolj sproščeno, skoraj počitniško vzdušje. Učni načrt je bil izpolnjen in ocene zaključene, le Topek je oznanil, da bo tu in tam še koga vprašal, tudi tiste, ki imajo eno negativno oceno več.
Preplavilo me je divje, noro upanje: tudi Simon se bo morda še lahko srečno izvlekel. Samo da bi izdelal... Skoraj nemogoče je, že zdavnaj prepozno, pa vendar... Kaj pa, če le...
V odmoru se je k meni prismejala Tejka iz sosednjega oddelka: »Fiziko in matematiko, oboje bom imela zaključeno dve! Ne veš, kako sem si oddahnila!« je vsa žarela zaradi očitnega olajšanja.
»Krasno!« sem se razveselila njenega uspeha. Ves najin trud, ko sva nešteto ur in dni presedeli skupaj pri učenju, ni bil zaman. »In kako je z drugimi, s tistimi, ki so tudi še viseli med pozitivnim in negativnim?«
»Kjer se je le dalo kaj pomagati, tiste je danes še enkrat vprašal. Vsi trije so se oddahnili, ker jim je obljubil dvojke.«
Nisem bila zadovoljna. Rada bi izvedela več, pa je nisem mogla vprašati. Tejka me je tudi tokrat razumela brez vprašanj.
»Mojca, veš... Pri Simonu ni mogoče nič več spremeniti, ne pri matematiki in niti pri fiziki,« mi je tiho zaupala. »Imel bo kar dve batini.«
»Torej je žal res... Ubogi revež, resnično ne bi marala biti v njegovi koži. Pa mi je pred kratkim Tončka omenila, da bo verjetno vsaj pri matematiki zvozil z dvojko.«
»Ja, verjetno bi, če zadnjič ne bi dobil tistega cveka, ali če bi sedaj oboje, šolsko in kontrolno, pisal vsaj dve. Verjetno bi ga Topek danes spet vprašal,« je razmišljala Tejka.
V meni se je še povečal vztrajno glodajoči občutek krivde. Če je bilo res tako, kot je pripovedovala prijateljica, potem bi mu v minulih tednih morda prav jaz lahko pomagala splezati iz pogubnega brezna, če bi le znala premagati svoj vase zagledani ponos, trmo in domišljavo sebičnost!
Če bi šolsko in kontrolko pisal vsaj dve... Pa ni, ker JAZ nisem ničesar storila za to! Vendar bi lahko, vsaj poskusila bi lahko, je moja vest postajala iz trenutka v trenutek bolj glasna. Toda kaj, ko se mi je kot dekletu zdelo nemogoče in neprimerno, da bi ponujala pomoč fantu, še posebno temu, ki zame ni samo navaden fant. Zdaj pa namesto dragocenega zadovoljstva že nekaj časa vso svojo neodločnost drago plačujem s solzami in s težkim občutkom krivde. Žal mi je, tako zelo žal, pa ne morem ničesar spremeniti... Zdaj nič več...
Matura je zame minila tako, kot sem zaradi težav z očmi pričakovala in zmogla - s prigarano zlato sredino.
Nobenega razloga za žalost in obup več ni bilo, pa vendar sem se na dan razdelitve spričeval po kosilu zavlekla v svojo sobo z obteženo, zlomljeno dušo in zdrsnila na posteljo.
Moje misli so blodile okoli Simona in okoli težko sprejemljivega dejstva, da njega šele čaka vse, kar sem sama že preživela, in še dosti več, česar si sploh nisem mogla predstavljati. Strah, solze in sočutje so bili močnejši od mene. Jokala sem, ker je bil tako grozno nesrečen, pa tudi zato, ker je bilo že zdavnaj prepozno, da bi karkoli koristnega storila zanj. Na poti do sreče mu nisem mogla čisto nič več pomagati. Vse možnosti sem že zapravila, vse pokvarila.
Le enega samega dragocenega spoznanja sem se na dnu bridkosti oklenila z vsemi močmi, z vso neomajno vero, zaupanjem in z vso svojo voljo: vsak dan bom zmolila vsaj en del rožnega venca zanj, za njegovo srečo in uspeh na ponovnem popravnem izpitu pa tudi na maturi. To bo pomagalo. Zagotovo!
Z iskreno molitvijo sem ga izročala v božje roke. To je bila edina stvar, ki mi je nihče na svetu ni mogel preprečiti in za katero sem vedela samo jaz ter moj in njegov Bog. Verjela sem, da mu bo avgusta uspelo. Tudi žalost in bolečina zaradi njegovega trenutnega poraza sta še vedno ostajali neločljivi del moje notranjosti, vendar sta vera in zaupanje vzhajala kot kruh. Za prežečo brezizhodnost je v mojih mislih zmanjkovalo prostora.
Vsak dan sem z vedno večjo vero in zaupanjem molila za Simona, še posebej pa za vso potrebno pomoč, voljo in uspeh pri vsem, kar je bilo pred njim. Nenehno sem se s svojimi prošnjami obračala na Boga - pri delu v hlevu ali v kuhinji, zjutraj in zvečer, kadarkoli, ko je le mogoče izkoristiti nekaj trenutkov tišine. Nikoli ni bilo pretežko, ko sem z nitkami ljubezni pletla vedno bolj trdno kito zaupanja v božjo pomoč.
Molila sem tudi zase in za izpolnitev svojih sanj, vendar sem ob tem vedno dodajala: »Če je mogoče, če je taka tvoja volja, naj se nekoč izpolnijo moje želje, čeprav bi v resnici rada samo to, da se zgodi tako, kot si želim jaz... Pa vendar le ti veš, kako mora biti...«
Jokala sem od sreče, da je Simon uspel na popravnem izpitu pa tudi na maturi.
Tistega dne je radost mojega srca zaigrala na najčistejše strune hvaležnosti. Niti takrat, ko sem držala v rokah svoje maturitetno spričevalo, moj svet ni bil tako bleščeč.
Neuničljiva sreča je vzbrstela iz spoznanja, da sem v svoji vase zagledanosti naredila nešteto napak, toda Gospod je uslišal moje molitve.
Majda Slavinec, zgodbe, v: Ognjišče (2007) 06, str. 52.

Starši naju z bratom peljejo na Vršič, od koder se odpraviva v gore.
Že kmalu – tam okrog Tičarjevega doma – najdem “ta pravi zlatnik” in si rečem: »To bo pa zanimiv dan!«
Res je.
Srečava mlado družino s psom, starejšega gospoda, ki je podoben Kekčevemu Mišnjeku, za zajtrk zobljeva borovnice iz rosne trave; v globeli na plazu je trop ovac, ki smo jih predramili, sicer pa se levo od nas dvigajo strme pečine, desno pa se spušča plaz proti dolini Trente, nad katero so na drugi strani spet nove gore …
Na robu narediva majhen ovinek, čas je za kratek počitek; daljnogled nama približa kočo Na Prehodavcih in okoliške vrhove. Pa dolino pod njimi …
Greva naprej, macesnov gozd se zaključuje, tudi ruševja je vedno manj, ob posamičnih skalah in kamnih in šopih trave je že cvetje – planike, zvončnice, triglavske rože, kamnokreč. Sonce že toplo greje, ko sva pri Oknu, gledava čez skale in skozi ‘okno’ in daleč med hribi je vijugasta cesta proti Vršiču, spominja na ljubljansko Tromostovje …
Zaslišiva značilne zvoke tam izza skal. Plezalci se vzpenjajo po drugi poti.
Opoldne si pripraviva kosilo; odkrila sva pripravne skale za sedenje (drugače je tam bolj malo prostora, le ozka pot, na obeh straneh pa strmina). Mimo hodijo v obe smeri planinci in planinke vseh narodnosti, stari in mladi, neki starejši gospod nama v nemščini hudomušno reče: »A bomo vsako uro jedli?! Saj še nismo na vrhu!«
No, kmalu prideva tudi midva na vrh tega lepega dne (lani naju je snežna kaša prej obrnila nazaj).
Globoko zajamem sapo in se ozrem naokrog: daleč se vidi, ker je pred dnevi deževalo in je zrak umit; vidi se tja do zasneženega Grossglocknerja, bliže je Beljak, Kranjska Gora – hiše so hišice, Jasna, Špik, Škrlatica, Triglav, Krn, Trenta, Jalovec v oblakih, Vršič – avtomobili so avtomobilčki …
Sicer se v ta predel od Triglava do Škrlatice od časa do časa pripodi kakšne meglica, ki prav tako hitro kot pride, tudi gre.
Čestitava si za dosežen vrh, za nagrado pa pojeva čokolado, ki nama jo je za na pot dala teta.
Spet si poiščeva kar udobna skalna sedeža, kot drugi obiskovalci: Slovenci, Italijani, Avstrijci, Čehi. Z roba nas zvedavo opazuje skupinica petih kavk, prav tako pa so tudi one zanimive nam s svojim občasnim vrtoglavim letanjem.
Čas je za odhod. Še pogled na venec gora naokrog in že se spuščava v dolino, tokrat po drugi poti. Je precej kamnita, pa ne tako prepadna. Na nekaterih mestih se kamenčki svetlikajo – sta kdaj tod hodila Janko in Metka?
Ko prideva iz te skalne pokrajine, zagledava veliko votlino. Le kdo tam živi? Stric Prisank, teta Pehta, stric Bedanec – Kekčevi znanci? Danes nisva srečala nobenega od njih, morda je prevroče.
Zaslišiva vriskanje v zraku: visoko nad nama kroži jadralni padalec. In čez Triglavsko pogorje drsi senca letala.
Pa nisva pozna, saj srečujeva planince, ki so šele na poti do Prisojnika.
Spet področje alpskega cvetja, pa že sva med travniki in tam nekje med rušjem in macesni odkrijeva pravo štiriperesno deteljico! Saj sem vedela, da bo dober dan!
Še ovinek in spet zobljeva borovnice – to je popoldanska malica – in vesel sestop v dolino v tej pravi poletni nedelji.
Greva po zgornji poti, ovce so se, kot kaže, preselile na travnato ploščad v bližini Poštarske koče.
Pozno je že, pa še vedno je množica ljudi na Vršiču.
Starši so naju pričakali.
Židane volje odhajava iz tega pravljičnega sveta.

TRIPLAT, Zvonka. (zgodbe). Ognjišče, 2012, leto 48, št. 6, str. 24-25.