Žgajnarjev France je bil prav prijeten možakar. Vedno nasmejan, zgovoren, vedno pripravljen pomagati, če ga je kdo prosil, še več, sam je znal videti potrebo in stisko in takoj priskočiti na pomoč. Lahko bi rekli: mož brez napak.
Da, da, ampak vedno ni bil tako brez napak! Imel je čudno navado, da se je ob nedeljah, ko je prišel k maši, ustavil pred cerkvijo in se spustil v pogovor s prijatelji in znanci. Ura je tekla in pogosto se je zgodilo, da je še druge zamotil, da so ostali med nedeljsko mašo zunaj. Ko se je kateri od njih spomnil, da bi morali iti v cerkev, so možje spoznali, da bo maše kmalu konec in da zdaj nima pomena iti v cerkev. Žal se je to dogajalo kar pogosto. Franceta je ob tem sicer pekla vest in tudi dobre sklepe je delal, da se to ne bo več ponovilo – toda dober sklep je lažje narediti kot izpolniti.
Žgajnarjevega soseda so zaradi poletne vročine pokopavali že proti večeru, ko se je sonce nagibalo proti zahodu. France se je seveda udeležil pogreba, toda po svoji navadi kar ni mogel iti v cerkev takoj, ko so pogrebci s krsto prišli do cerkve. Kar nekaj mož se je ustavilo zunaj cerkve in France se jim je pridružil. Beseda je dala besedo – ob pogrebu pa se sploh sreča več starih znancev – in tako se je družba mož z Žgajnarjevim Francetom v sredi kar hitro zapletla v obujanje spominov.
Medtem je duhovnik seveda pristopil k oltarju in pričel sveto mašo za pokojnika. Zahajajoče sonce je svetilo prav vanj in ga slepilo, da ni mogel zbrano maševati. Nekaj časa se je trudil, potem pa je šepetaje naročil ministrantu, naj gre zapret vrata.
Mali ministrant je bil kar ponosen, da mu je župnik poleg ministriranja zaupal še to nalogo. Skoraj tekel je po cerkvi, da bi brž izpolnil župnikovo naročilo. V ministrantski službi je bil še neizkušen, zato je vrata ne le zaprl, ampak tudi zaklenil, kot so naredili po maši.
Rahel trk vrat, ki jih je ministrant zapiral, je opomnil Franceta, da je vendar prišel k pogrebni maši za svojega soseda in torej mora brž v cerkev. Ločil se je od družbe in stopil do cerkvenih vrat ter jih skušal odpreti. Hotel je neslišno vstopiti v cerkev, da ljudje ne opazili njegove zamude. Toda vrata se niso zganila.
Franceta je zalila rdečica. Ne le zaradi slabe vesti, ampak tudi od sramu. “Kako sem mogel zaradi praznega klepeta tako nespametno zamuditi sveto mašo ob slovesu svojega soseda in prijatelja,” si je očital. “Tega si nikoli ne bom mogel odpustiti!” je z iskrenim obžalovanjem razmišljal France. Poleg tega se bo moral sramovati tudi pred sosedi in pokojnikovimi sorodniki, ki bodo gotovo opazili, da se je pogrebcem pridružil po izhodu sprevoda iz cerkve, ker je med mašo stal zunaj kot nevernik.
Francetovo razmišljanje je šlo še dalje: “Ali niso ta zaklenjena cerkvena vrata zame opomin, da bom takrat, ko bom v krsti, stal pred zaklenjenimi nebeškimi vrati?” Zaradi bolečine v srcu in očitkov vesti je njegovo razmišljanje postajalo vedno resnejše, vedno težje. Ko so pogrebci spuščali v jamo krsto njegovega prijatelja, je kot v prividu v krsti videl samega sebe in gledal, kako skuša odpreti nebeška vrata, pa so zaklenjena …
»Od takrat, od tistega pogreba mojega soseda in prijatelja, ko sem med pogrebno mašo stal pred zaklenjenimi vrati, nisem nikoli, prav nikoli več v svojem življenju med mašo ostal zunaj cerkve, nikoli več nisem zanemaril mašo zaradi klepeta. Ne bi rad ob svoji smrti prestal tako stisko srca kot sem jo prestajal takrat,« mi je pred nedavnim zaupal sivolasi starček Žgajnarjev France.
Da, da, Bog more vse obrniti v dobro, vedno vodi naše korake. Ministrantova napaka, da je v svoji otroški nevednosti cerkvena vrata ne le zaprl, ampak tudi zaklenil, je bila za mladega Franceta opomin, da se je za vse življenje rešil grde navade.

ŠKUFCA, Angelca, Zaprta vrata (zgodbe), Ognjišče (2021), leto 57, št. 2, str. 76.

Slavkov svet je bila domača hiša, velik vrt, ki se je nadaljeval v sadovnjak, predvsem pa mogočen hrast, ki je stal med njihovo in sosedovo hišo in je otroke vabil pod svojo razkošno krošnjo. Njegov starejši brat in sosedovi otroci so ob mogočnem deblu iz desk in vsega, kar jim je prišlo pod roke, naredili nekakšno domovanje, v katerem so potem prebili ure in ure, saj so se v njem čutili tako prijetno in varno. Vsaka beseda je imela tam čisto drugačen, zaupen zven. In skrili so se v njem, kadar je pripekalo sonce ali kadar je deževalo. Tako prijetno je bilo poslušati pesem dežnih kapelj, ki so padale po pločevinasti strehi.
Sveta izven svoje vasi je komaj kaj poznal, saj so le poredkoma odhajali od doma. Zato se je nekega dne skoraj prestrašil maminega naročila, naj gre v kakšne štiri kilometre oddaljen kraj k mesarju. Starejši brat je šel k prvemu svetemu obhajilu in za to priložnost je bilo treba pripraviti nekoliko slovesnejše kosilo. V tistih časih je bilo meso na mizi le nekajkrat na leto, pa še takrat ga ni bilo prav veliko. Mama mu je pripravila majhen nahrbtnik, vanj dela denarnico in listek, na katerega je napisala, kakšno meso in koliko mesa potrebuje, ter mu naročila, naj ga izroči mesarju.
Čeprav je bila pot dolga, ga ni utrudila, saj je bila vajen pešačenja na njive in na pašnike pa tudi sicer se je cele dneve podil z otroki po vasi. Mama mu je podrobno opisala pot in tudi kako bo prišel do mesarjeve hiše, tako da ni dolgo iskal.
Mesnica je bila prazna. Listek je izročil mesarju, ki se je moral skloniti čez pult, da ga je dosegel. Prebral ga je in preložil nekaj kosov mesa. Na tehtnico je položil šumeč papir, nanj vrgel izbrano meso, pogledal na številčnico, dodal še manjši košček in vse skupaj zavil, da je prijetno zašumelo. Slavko mu je izročil denarnico. Mesar je vzel iz nje denar, sam pri sebi polglasno računal, še enkrat pogledal na tehtnico, nato pa v denarnico stresel nekaj drobiža. Slavko mu je izročil nahrbtnik in mesar je vanj položil zavitek.
Ko je odhajal, je pogledal mesarja in ga lepo pozdravil, kot mu je naročila mama, ter zaprl vrata za seboj.
Pot nazaj se mu je bolj vlekla, saj se je večinoma vzpenjala in nahrbtnik je postajal vedno težji. Doma ga je z olajšanjem odložil in počakal, da je prišla mama. Odvila je zavitek in se začudila: »Mesar se je zmotil! Premalo denarja si imel. Tako dragega mesa nisem naročila! Nazaj boš šel!«
Slavko jo je žalostno pogledal. »Mama, tako zelo sem utrujen,« je zastokal. »Ne muči fanta,« je dejala soseda, ki je bila ravno na obisku. »Naslednji teden sem sama mislila iti po nekaj mesa, pa ga bo Slavko prinesel, pa še vaše bo poračunal.«
Mama se je strinjala, Slavku je odleglo.
Čez dober teden se je zopet odpravljal na pot. »Ta denar izroči mesarju, sicer je pa vse napisano na listku,« je dejala mama in dala v nahrbtnik njihovo denarnico in nato še sosedovo.
Pot se mu je zdela tokrat krajša in lažja, ker jo je že poznal. Mesarju, ki se je zopet sklonil čez pult, je dal najprej denarnico sosede, potem pa še njihovo. Ko jo je odprl, je dolgo in pozorno bral in mimogrede pogledal denar.
»Fant, čigav si pa ti?« ga je vprašal.
Slavko mu je povedal, iz katere vasi prihaja in katera je njihova hiša. Zdelo se mu je, da si ta prijazni stric ne predstavlja prav dobro, od kod prihaja, zato je dodal, da ob njihovi hiši stoji zelo velik hrast.
Mesar ni rekel nič, le nekoliko dlje je trajalo, preden je začel zavijati meso v papir. »To je za vašo sosedo,« je dejal in dal zavitek v nahrbtnik, »to je pa za tvojo mamo. In denar tudi,« je še dejal.
Slavko je prikimal, si oprtal nahrbtnik na rame in previdno zaprl vrata za seboj.
Ko je mama doma odprla nahrbtnik, ji je Slavko povedal mesarjevo naročilo, kot si ga je zapomnil. Mama je previdno odvila svoj zavoj, ga nekaj časa držala v roki in brez besed zrla vanj. Nič ni rekla, le izraz na njenem obrazu se mu zdel nekaj posebnega.
PPP
Šolanje ga je odpeljalo iz domače hiše in ostal je v tujih krajih, vedno pa se je rad vračal domov, ki ga je prevzel njegov brat. Pogosto je stopil tudi k hrastu, da so se vanj vrnili nešteti občutki in spomini. In žal mu je bilo, da je z leti njihovo zavetišče vedno bolj propadalo, zato se je razveselil, ko so ga začeli bratovi otroci obnavljati.
Po mnogih letih je ponovno stopil v tisto mesnico. Ko je zaprl vrata za seboj in zagledal pult, ki ga zdaj ni več gledal od spodaj navzgor, se je od nekod vrnil vanj skoraj pozabljeni stavek: “Fant, čigav si pa ti?” Ko so bile besede izrečene, jih ni razumel. Zdaj pa so ga navdale s ponosom in z veliki spoštovanjem je pomislil na svojo pokojno mamo.

J. Jarc - Smiljan, zgodbe, v: Ognjišče 2 (2020), 24-25.

Smiljanove zgodbe lahko prebirate tudi v knjigah:
J. Jarc-Smiljan, Samo še pet minut, zbirka Žepna knjižnica Ognjišča 45, Koper. Ognjišče 2005.
J. Jarc-Smiljan, Marija na kolencah zbirka Žepna knjiga Ognjišča 17, Koper. Ognjišče 2021.

Nikoli nisem rada hodila po uradih, a dolžnosti do skupnosti in osebne potrebe te privedejo do tega, da moraš v življenju odpreti marsikatera vrata. Tako sem nekega dne že navsezgodaj odšla z avtobusom v mesto rešit neko zadevo.
Prišla sem do stare zgradbe in vstopila na majhen hodnik. Na koncu hodnika je za steklenim okencem sedela namrščena uslužbenka srednjih let. Moj notranji glas me je posvaril: “To se pa utegne slabo končati.”
Pred menoj je bil starejši gospod. Na svoje tiho in umirjeno vprašanje je dobil kratek, zajedljiv odgovor. Obrnil se je in žalosten odšel. S težkim korakom sem se približala okencu in uslužbenkin jezni, naveličani pogled mi je vzel ves pogum. Komaj sem uspela povedati delček svojega vprašanja in vzrok mojega prihoda v njeno ustanovo, že je priletel izza šipe odgovor, kot meni namenjena klofuta: »Nobene možnosti nimate!« in mi red nosom zaprla okence.
Kot gospod pred menoj, sem se tudi jaz ogorčena in žalostna obrnila in odšla ven. Ostalo mi je še veliko časa do avtobusa, zato sem, kot običajno, zavila v bližnjo cerkev. Imela sem srečo, ravno je bila maša. Mlajši duhovnik je imel kratek nagovor, ki sem mu z zanimanjem prisluhnila. Med drugim je povedal to zgodbo: »V neki vasi je živel starec, ki je sovaščanom razdaja svojo modrost. Neki jezen mladenič mu reče: “Nimaš pravice pridigati drugi! Nisi to, za kar se izdajaš!” Modrec ga vpraša: “Če si za nekoga kupil darilo, pa ga ta ne sprejme, čigavo je?” Mladeniča je s tem vprašanjem zmedel. Po kratkem premisleku je odgovoril: “Moje je, saj sem ga jaz kupil!” “Tako je tudi z jezo, ki jo stresaš name. Ne sprejmem je in vrnila se bo k tebi, saj je tvoja.”«
Takoj sem pomislila na jezno uslužbenko. Jeza, ki jo je stresala na nas, se bo vrnila k njej, saj je njena. Začela sem se spraševati, kaj neki je lahko vzrok njene slabe volje: težave v službi, bolezen, skrbi za družino in še marsikaj bi lahko bilo. Spomnila sem se stavka iz Svetega pisma: »Človek vidi, kar je pred očmi, Bog pa vidi v srce.«
»Da, Bog, ki vidi v srce, bo pomagal tej nesrečni ženi. Molila bom zanjo,« sem sklenila. Jagode rožnega venca so mi polzele skozi prste in vsaka zdravamarija je bila namenjena njej. Njena jeza, ki jo je stresala na druge, se je vračala k njej. Bila je v začaranem krogu. Kot tisti pes, ki je zašel v dvorano s tisoči ogledal po stenah, stropu in tleh. Ko je v njih zagledal svojo podobo, je videl tisoče psov. Ustrašil se je in začel lajati in vsi psi so lajali nazaj. Bal se je za svoje življenje in se vso noč boril z lajanjem, renčanjem in kazanjem zob. Izgubil je boj s svojo podobo, zjutraj so ga našli mrtvega v prazni dvorani. Pa kako malo bi bilo treba, da bi se rešil: samo enkrat bi pomahal z repom in vsi psi bi mu veselo pomahali nazaj.
Nekoliko pomirjena sem odšla iz cerkve. Lep sončen dan se je naredil in zavila sem v park ter sedla na klop. Skozi park je vodila bližnjica v središče mesta in kar veliko ljudi je šlo mimo moje klopi. Nehote sem jih začela opazovati. Med njimi je počasi, s trudnim korakom, z obrazom obrnjenim v tla, šla starka, ki me je spomnila na našo pokojno sosedo. »Koliko let je že minilo od tistega dogodka, ki me je močno zadel v srce?« V spominu mi je velikokrat priplaval na površje.
Nekega dne je prišla k nam soseda, stara zgarana kmečka žena, ki so se ji že nekaj časa kazali znaki demence. Na hodniku smo tik ob vhodu imeli omarico in steno z ogledalom. Pod njim je bila ozka polička. Ko se je soseda zagledala v ogledalu, se je veselo nasmejala. »Tudi ti si prišla! Že dolgo te nisem videla,« je ogovarjala znanko v ogledalu. Sprva sem mislila, da je to njena šala, ko pa je stopila čisto zraven nje, jo božala po rokah in obrazu ter se pogovarjala z njo, me je to prestrašilo. »Joj, kako si mrzla! Te zebe?« je zaskrbljeno govorila. Ob dotiku hladnega stekla se je skušala še bolj priviti k njej, da bi jo ogrela, zato je stopila na poličko pod ogledalom.
»Kaj naj storim? To traja že dolgo in nikakor se ne more posloviti od svoje podobe v ogledalu,« sem panično razmišljala. Po dolgem času mi jo je nekako uspelo pripeljati v kuhinjo na topel čaj, saj je bila že mrzla kot podoba v ogledalu. Bila je tako srečna, da sta se srečali, da je kar naprej pogledovala skozi vrata in se hotela prepričati, če je znanka še tam. V srcu je imela ljubezen in njen odsev je videla v ogledalu.
Razpredala sem svoje misli naprej. Kaj pa jaz vidim v ogledalu? Vidim starejšo ženo, obraz prepreden z gubami, sledove življenja, ki ni prizanašalo, in na njem zaman iščem sledi mladost. Pač, v očeh so še vedno iskrice veselja nad lepoto življenja, čudovitega stvarstva, vidim zaupanje v Božjo ljubezen in vidim to ljubezen odsevati iz mojih oči – ogledala moje duše. Telo se stara in počasi zori, a v njem je neumrljiva duša, ki je ustvarjena za večnost. Negovati jo moram in hraniti z Božjo besedo, da bo iz mojega obraza in mojih oči odsevalo samo veselje in ljubezen. Če bom sama v svoji podobi videla njo, bodo tudi drugi čutili podobo veselega Božjega otroka v meni. Za to se je vredno potruditi, za to moramo živeti. Da smo drug drugemu ogledalo, ki odseva veselje in ljubezen Božjih otrok.
»Še bom molila za to neznanko, ki me je tako neprijazno sprejela. Če hočem oddajati veselje, moram najprej očistiti svoje srce vse navlake, kot so zamere in razočaranja, kar sem doživela ob stiku z njo. Odpustiti moram in pozabiti, sicer me bo sovraštvo strlo in uničilo moj mir in moje zdravje.«
***
»Glej no, koga vidim!« me v tem razmišljanju zmoti znan glas. Mimo je prišla prijateljica iz dijaških let. »Kako dolgo se že nisva videli? Kmalu te ne bi poznala, samo glas pa je še vedno isti,« sem jo veselo pozdravila. Prisedla je k meni na klop in začeli sva obujati spomine. »Ponavadi nisi bila tako zadržana, nekam žalostna,« mi je rekla. »Imaš težko življenje, nisi srečna?« Povedala sem ji, kaj se mi je zgodilo pred nekaj urami. »Kaj ne poveš,« se je začudila. »Veš, jaz sem v službi v isti ustanovi in takoj ti povem, da bi te morala ta žena poslušati do konca. Seveda imaš možnosti. Pridi, vse bova uredili.«
»O Mati Božja, takoj je bila moja molitev uslišana. Hvala ti!« sem dahnila in šla s prijateljico nazaj v tisto staro stavbo. Jezno uslužbenko je zamenjala druga ženska.
V naslednjih tednih se morala odpreti še kar nekaj vrat, a zadeva se je zame ugodno rešila: dobila sem skromno, a s svojim delom pošteno zasluženo pokojnino.
Preden sem se poslovila od svoje stare, skoraj pozabljene prijateljice, sem jo še prosila: »Prosim, nikar ne povej naprej o tisti nesrečni in jezni uslužbenki. Ne bi rada, da bi se nad njo kdo znašal zaradi mene. Imela je pač zelo slab dan.«
»Obljubim, da bo to ostalo med nama. Poznam jo, navadno je prijetna in prijazna do vsakogar, mislim, da jo je res moralo nekaj zelo vreči iz tira.«
Megleno zgodnje jutro se je umaknilo soncu, ki je naredilo dan vesel, srečen in topel – kot je topel prijazen nasmeh in lepa beseda človeka, ki ga srečaš.

Heli. (zgodbe). Ognjišče, 2019, leto 55, št. 2, str. 93-94.

Z invalidskega vozička se zdi svet drugačen, kot če ga vidiš, premikajoč se po njem na dveh nogah. Vsakogar, razen otroka, gledaš od spodaj navzgor in to te, hočeš nočeš, postavi v podrejen položaj. Drugi gledajo nate z višine, zdi se ti, da zviška. Vsi, ki lahko hodijo, so v tvojih očeh srečna bitja. Če imaš, denimo, samo eno nogo, ali, Bog ne daj, še te ne, se ti zdijo srečni vsi ljudje z dvema nogama. Kot da je tvoja sreča odvisna od obstoja ali števila nog, vse drugo pa sploh nič ne pomeni. In sreča je tudi, če imaš nekoga, ki te, čeprav samo z vozičkom, popelje na sprehod.
To mi je znano skoraj iz prve roke: imela sem mamo, ki je zadnja leta svojega življenja preživela na vozičku. Živela je sama in znala je poskrbeti zase – kapo dol pred njo! V letih, ko postanejo okoreli še ljudje, ki nimajo telesne hibe, se je na vozičku spretno premikala po stanovanju in potrudila se je, da je opravila sama vse, kar se je dalo.
Bila je družabna in silno si je želela družbe. Pri njej je bil vsak gost dobrodošel. Da je le mogla malo poklepetati, o čemer koli, najraje pa o časih, ko je bila usoda do nje še bolj milostna in je lahko merila svet z dvema zdravima nogama. Razkošje, ki se ga, dokler ga je bila deležna, ni zavedala. V tem ji je marsikdo podoben, kajne?
Življenje si je znala urediti tako, da je vsej prizadetosti navkljub ostalo znosno. Nekaj pa je močno pogrešala: prijaznega človeka, ki bi jo kdaj pa kdaj zapeljal po vaških poteh ali, kar bi bilo še bolje, v bližnje mesto na katero od prireditev. To bi bila dobrodošla popestritev njenega življenja med štirimi stenami.
Ni ji ostalo drugega, kot da se je kar sama odpravila na cesto in z rokama neutrudno vrtela velika kolesa vozička. Vedno težje je premagovala ta napor, kajti moči so jo počasi, a vztrajno zapuščale. Upala je, da bo naletela na dobro dušo, ki bo poprijela za voziček in bi to, kar je njej predstavljalo težaško delo, z lahko to opravila in še poklepetali bi. Včasih bi ji bilo zadosti že, če bi ji kdo namenil nekaj besed, ji mogoče povedal kaj zabavnega, kakšen vic ali anekdoto, tega se ni nikdar naveličala poslušati.
Pozdravljali so jo, že iz vljudnosti ni šel nihče mimo nje brez pozdrava. Na vasi se pač vsi poznamo. Našli so se tudi taki, ki so z njo spregovorili nekaj besed, tudi to je na vasi še vedno v navadi, in končno ljudje niso taki, da bi invalida kar prezrli, to že ne. Še tujcem ki so se slučajno znašli tam, se je zasmilila. Toda enim se je vedno mudilo, drugi so že po naravi manj zgovorni, tretji so povsem brezbrižni in pravega klepeta, takega, ki si ga je želela, tam zunaj ni bilo. Domov se je vračala z občutkom zapuščenosti, odrinjenosti. Se ji je kdaj utrnila tudi kakšna solza?
Nikogar ni bilo, ki bi jo kdaj pa kdaj z vozičkom zapeljal po številnih okoliških poteh, čeprav bi, če bi bili vsaj malo pozorni, lahko zaznali, kako rada zapusti domače zidove. Videvali so naju vsak teden, ko sem prišla k njej in jo peljala naokoli, a me ni nihče posnemal. Niti žene njene generacije, ki so se včasih same ali v družbi odpravile na sprehod, niso pomislile, da bi ji naredila vsaj malo veselja. Ne zamerim jim, kajti ponavadi spoznamo stisko ljudi, ko jo tudi sami doživimo. Žal.
Umrla je, preden se ji je bilo treba odločiti, ali naj pristane v amputacijo tudi druge noge. Njena od življenja utrujena duša si zasluži miren počitek. Pogreb je bil, če ga sodim po številu pogrebcev, veličasten. Sama sem napisala govor, ker se mi je zdelo, da imam marsikaj sporočiti. Kratek in jedrnat je bil in v sebi je nosil poanto, strnjeno v sklepnem stavku: »Naj bo današnje slovo poklon tvoji hrabrosti in priložnost za vse nas, da pogledamo vase in se zamislimo, kaj lahko naredimo za drugega.« Napisan je bil z namenom, da bi se koga to dotaknilo.
Seveda je prav, da najprej jaz pogledam vase in naredim kaj za drugega, sploh pa sedaj, ko mi čas to dopušča. To bi bil najbolj plemenit način negovanja spomina na mamo.
Povezala sem se z domom upokojencev v mojem kraju in prišla v stik z gospo, ki je, tako kot moja mama, brez ene noge in zato priklenjena na voziček. Enkrat na teden jo za urico ali dve odpeljem na sprehod po mestu. To je praznik zanjo in zame. Gospa namreč nima bližnjih sorodnikov, ki bi jo redno obiskovali, zato ji je dobrodošlo vse, kar razbije monotonost njenega vsakdana. Rada ima rože in izbirati moram poti, ki vodijo mimo cvetličarn. Pred njimi se ustavi, včasih kaj kupi, drugič si samo ogleduje cvetje. Verjetno se ob tem v spominu vrača na dom, ozaljšan z bujnim cvetjem, kot sem lahko videla na fotografijah. Za razliko od moje mame ni zgovorna, je bolj opazovalka kot pripovedovalka. Kar pa mi je pri njej najbolj všeč, je njena pokončna drža. To, da se ne smili sama sebi, jo v njenem položaju dela junaško.
Zame so ti sprehodi nadaljevanje nečesa, kar se je prezgodaj končalo. So pa tudi spomin na nekaj, kar se ne bi smelo dogajati tako, kot se je. Ko tako lepšam dneve osamljeni gospe, je kot da bi podaljšala življenje moji mami. Tja daleč v višave, kjer je, upam, našla svoj mir, ji sporočam, da njeno trpljenje ni bilo zaman.
Rafaela. Ognjišče (2014) 02, str. 24

Minili so prazniki, s hiš je izginila bleščava in v vse kote je spet zlezel mrak. Kljub mrakobnosti - majhna okna na naši hiši so dajala le malo svetlobe - pa je bilo lepo. Lepo in svetlo. Vse še tako kot pred Božičem, pred Tremi kralji, pred vsem tistim najlepšim. Tisto leto se je prava zima začela pozno. A bila je huda! Kurili smo v peči noč in dan in delali gazi od hiše do hleva, pa skozi dvorišče in do poti k cesti.
Neko tako mrzlo jutro sem čepela ob oknu in risala po šipi različne figure. Bilo mi je dolgčas, babica je utrujena od bolezni spala in nisem si je upala motiti. Njene ure počitka so bile kratke in ves tisti čas sem bila tiho.
Pogledala sem skozi porisano šipo in na ledeni gazi opazila človeka. Pogledala sem malo bolj natančno in stekla v kuhinjo. »Mama, pridi sem!« sem zaklicala.
»Ne vpij! Ne veš, da moraš biti tiho?«
»Mama, Gašper gre! Stric Gašper!«
»Moj Bog, pa v takem!« je rekla mama in sklenila roki. Nisem vedela, ali velja babici na postelji ali vremenu zunaj. Spet je začelo snežiti, vendar tisto ni bilo najhuje. Vlekel je sever, oster kot britev, v vse pore se je zajedal. Kadar je pritisnil, smo kurili ves dan. Ogenj v peči nikoli ni smel ugasniti, celo ponoči ne. K sreči smo že jeseni iz koruzne slame spletli dolge kite in jih v tistem mrazu ovili okrog vrat in oken v hlevu. Hiša pa je imela dober zapah, težka okovana vrata so nas varovala, le na kljuko so se ob hudem mrazu kar lepili prsti. In v takem je prihajal k nam Gašper!
Gašper je hodil domov ob sobotah. Delal je na neki vrtnariji daleč stran. Avtomobila ni imel, avtobusne zveze so bile slabe, njegove noge pa tudi.
»Kako je le prigazil gor, v takem...« je še vedno mrmrala mama in zmajevala z glavo. Gašper je bil njen mlajši brat; bil je brez noge in nosil je protezo ter bil zaradi tega vse življenje nesrečen. Zaradi tistega se mu pri nas ni bilo treba preobuti, lahko je sedel, kamor koli je hotel, pa mu nihče ni tiščal copat v roke.
Kadar je prišel, sem ga bila vesela. Vesela ga je bila tudi babica. Vedno je takrat vstala in sedla. In nikoli ni pustila, da jo podpremo z blazino. Da Gašper ne bi videl, kako je z njo. Gašper je bil njen najljubši sin, pa je dobro vedel, kako je z njo! Vedel je, da se ne bo nikoli več pozdravila in da bo le s težavo naredila še kakšen korak.
Z mano ni dosti govoril, pravzaprav z nobenim od nas, vendar je bil tu in je bil član družine. Tisti obiski so mi bili vedno dragi in dragoceni. Ni mi nosil sladkarij, tudi pestoval me ni in ne razvajal. Samo bil je in to mi je bilo dovolj.
Tisto zimo pa je stopil v hišo s svežnjem v rokah. Z velikim svežnjem, omotanim v rjav papir in zavozlanim z vrvico. Otresel je sneg s plašča, ga otepel še z ramen, potrkal je s čevlji ob prag - vedno je nosil težke, visoko zavozlane čevlje - stopil je v hišo in dal tisti sveženj na klop k peči.
Vsi trije smo pogledali tja, pa spet vanj, rekel ni nobeden nič, bil je čas kosila.
Ko je prišel oče z lesa, smo posedli, pojedli smo in je sonce vstalo izza oblakov nad Jelovico, vsa hiša je bila kar naenkrat ožarjena.
»Kako ti gre, Gašper?« je vprašala babica.
»Dobro,« je rekel ta in mešal po juhi. »Tudi ti si videti bolje...«
Tako je rekel vsakič in vsakokrat se je obraz moje babice razlezel v topel nasmeh. »V taki družini mora biti dobro,« je rekla in pogledala v vsakega izmed nas. Odrinila je krožnik od sebe in se spet nasmehnila.
Nekaj časa smo bili vsi tiho. Le jaz sem skakljala sem in tja in čebljala svoje. Nazadnje sem se ustavila in pogledala v tisti sveženj na klopi. Ko sem videla, da so se vsi zapletli v pogovor, sem sedla zraven in zastrigla z nogami.
Sveženj je bil ovit z debelo vrvico, bil je malo moker na straneh, verjetno ga je Gašper nosil vso pot iz mesta k nam po sneženi cesti in ga prekladal iz roke v roko. Ker ni  nič rekel o njem, kar sedel je tam v kuhinji, je radovednost prignala mamo. »Mislim, da bo tam nekaj zate,« mi je namignila in stopila blizu. Prijela je za tisto vrvico, jo razvozlala in odvila papir.
Iz šumečega papirja je potegnila lutko. Lutka je bila precej velika, bila je iz celuloze in bila je oblečena. V pisana otroška oblačila.
»Kaj vse že danes delajo!« je vzkliknila mama, zvila papir pod pazduho in sijočih oči pogledala v tisto lutko. Jaz sem ostala odprtih ust, brez besed.
Lutka je bila oblečena v kratke, temno zelene hlače, v bledo rumeno pikčasto srajčko, na glavi je imela zelen klobuček.
»Mama, to pa je mali fantek!« sem zaklicala in poskočila. Potegnila sem tisto čudo vseh čudes iz maminih rok, in zajokala od sreče.
Stisnila sem k sebi mrzlo in trdo bleščečo igračo in tekala z njo po hiši. Do tistega dne mi še nihče ni kupil lutke. Imela sem le punčko iz cunj, ki jo je sešila mama. Zdaj pa kar naenkrat to! Tako pisano razkošje!
Med vrata je stopil Gašper. Ni me vprašal, če mi je všeč, le obraz je potegnil v nasmeh, oprijel se je podbojev, da je bolj natančno videl moje navdušenje, in pokimal. Nič si nisva rekla, zamrmrala sem hvala, hvala, hvala in stekla v kuhinjo.
»Janez boš! Moj Janez!« sem vpila tam in dvigovala lutko v zrak.
Čez nekaj dni, ko je Gašper spet šel delat, je prišla v kuhinjo moja babica. Bolj pridrsala je kot prišla, noge je niso več ubogale. Pogledala je vame in rekla: »Zdaj pa je dovolj tega tvojega tekanja sem in tja! Janeza bomo malo spravili, da se ne bo prehitro pokvaril. Ko boš pridna, ga boš spet dobila in se igrala z njim.«
Tako je tudi bilo. Igračo, ki sem jo dobila, sem morala oddati. Mama jo je odnesla na vrh, v prostor, kjer je bilo veliko raznih dragocenosti: steklen Bogec, velik zelen kolač za potico, rezbarije mojega dedka, šatulja z babičinimi broškami, voščene rože z njene poroke, krstna sveča...  Redko kdaj smo zašli tja gor in vse, kar sem prijela v roko, je imelo poseben duh: duh našega skrivnostnega »cimra«.
Malokdaj sem se igrala s tistim Janezom, babica je bila stroga, jaz pa živa in nepredvidljiva. Vedno so se bali zame in za Janeza tudi, da ga ne bi potolkla.
Nisem se veliko igrala z njim, tudi zato ne, ker sem prehitro rasla. Tudi potem, ko babice ni bilo več, ne. In prav zato se je Janez ohranil do danes. Ima malo obtolčen nos in komolce in kolena. Še vedno pa ima tisti svoj klobuček - malo so ga načeli molji - tudi srajčko in hlačke ima še vedno, le vse je obledelo.
Nekaj časa nazaj se je stric poslovil s tega sveta, ki je bil včasih lep, včasih krut, tako kot vsem nam. Prinesli smo lutko s podstrešja, kjer je še vedno spravljena. Obrnila sem jo v rokah in dvignila v naročje. Nekaj lepega je prišlo nazaj, nekaj toplega se me je dotaknilo, in še dolgo je ostalo tako.
Spravila sem Janeza nazaj. Dobro vem, da se nihče ne bo igral z njim. Mladi tako ne bi vedeli, kaj naj z njim. Imajo svoje igrače in računalniške igrice, ki jih osvajajo, vsega je preveč in nič tistega pravega ni. Nič toplega ob tistih igricah, nič, kar bi jih spremljalo tudi kasneje. Čudno se počutim ob vsem tem in se trudim, da bi ta novi, s tehniko obdarjeni svet, vendarle razumela.p
ŠKRINJAR, Polona. (zgodbe). Ognjišče, 2008, leto 44, št. 2, str. 54-56.

»Nikamor ne hodi nocoj, Majda,« je stopila pred njo mati in v očeh so se ji nabirale solze, ko je druščina njenih prijateljic nestrpno čakala pred vrati, da gredo skupaj v dolino na pustovanje.
»Ja kdaj pa naj, če ne zdaj!« se ji je uprla hči, ki je pred kratkim dopolnila osemnajst let. Res je bila pridna v šoli in je le malo zahajala v družbo; odkar pa sta pred pol leta izgubili moža in očeta, se je še bolj držala doma. Nocoj pa, kot da jo je nekaj obsedlo, je hotela ven in pika.
»Glej, noči se že, sneg pada, ti pa z avtom. Tam je alkohol, ceste so nevarne, pa, veš, opolnoči se prične post, v družbi čas hitro mine, pozabila boš na uro. Pa še drugo je: Noč ima svojo moč,« jo je mati rotila in se žalostna sesedla za mizo, ko se je družba razigranih mladih odpeljala.
Bučna glasba, razgreta telesa, ki so se pozibavala v njenih ritmih, so potegnila medse tudi Majdo. In prve kaplje alkohola, ki je nevajenemu dekletu hitro stopil v glavo. Janja, njena najboljša prijateljica, ni mogla verjeti svojim očem, ko je praznila že tretji kozarec ob šanku. Obe sta bili bolj mirne narave, Majda še bolj kot ona, le da je ona večkrat kam šla in vedela iz pogovorov sošolk za marsikatero past take družbe in je bila vedno previdna. Majda pa ni imela nobenih izkušenj in poštena, kot je bila, je bila prepričana, da je ves svet pošten in nepokvarjen. »Moram ji vzeti ključe od avta,« je prešinilo Janjo in takoj je pobrskala po njeni torbici in jih dala v svojo.
»Moj Bog, saj je že pijana!« je zgroženo opazovala, ko se je vse bolj stiskala k fantu, s katerim je plesala. »Tega trezna ne bi nikoli storila,« je pomislila.
Res, Majda se je po prvem kozarcu počutila, kot da so izginili vsi predsodki, izginil je strah pred jutrišnjo kontrolno nalogo, na katero ni bila – prvič, odkar je hodila v šolo – čisto nič pripravljena. Njene misli so bile že nekaj dni na nocojšnjem plesu, kjer je bil tudi Igor, v katerega je bila prvič resno zaljubljena. Slepa in gluha za Janjine besede, da Igor menja dekleta kot majice, da lovi dekleta, za katera ve, da so še nedolžna, potem jih pa še pogleda ne več. In Majda je še bila, zato se je nocoj vrtel le okoli nje. Vsa blažena mu je naslanjala glavo na ramo in vpijala vase sladke besede, ki jih ji je šepetal na uho. Zanjo v tem trenutku ni obstajal nihče: ne mati, ki jo je čakala doma, ne Janja, ki jo je zaskrbljena opazovala od mize, ne šola, nič in nihče – bil je le Igor, postaven črnolasec iz razbite družine, polne alkohola in denarja, brez vere in brez vzgoje.
Prijel jo je za roko in jo vodil ven. Kot omamljena mu je sledila, ne da bi pomislila, kam jo pelje. Odprl je vrata svojega avtomobila in jo posadil na zadnji sedež. Šele ko ji je pričel odpenjati gumbe na bluzi, se je zavedla, kaj namerava.
»Ne, Igor, ne!« je zavpila.
»Pa saj to hočeš, mar ne,« se je zasmejal.
»Moj Bog, tega nočem! Pusti me!« Z nadčloveško močjo ga je udarila v obraz in planila iz avta. Pričela je teči po poti, ki je vodila iz vasi. Nekaj časa je tekel za njo, potem pa je zamahnil z roko in se vrnil v družbo. Ona pa je tekla, tekla, ni si upala ozreti, samo bežala je. V sami jopici, saj plašča ni oblekla, brez kape, v nizkih čevljih, vendar ni čutila ne mraza, ne snega, ki je padal, ne premočenih čevljev. Bolj ko se je vzpenjala v hrib, več snega je bilo. Bilo je temno in čeprav je dobro poznala pot, je večkrat skoraj zgrešila cesto. »Moj Bog, kaj sem storila, kaj sem storila,« je šepetala. Solze so ji močile obraz in počutila se je umazano in ponižano. Ni več čutila popitega alkohola, streznila se je v trenutku, ko je spoznala, kako pokvarjen je lahko človek.
Vsa omagana je končno le zagledala domačo hišo. V dnevni sobi je še gorela luč. Stopila je k oknu in skozi napol odgrnjeno zaveso je zagledala mamo, ki je sedela za mizo in skozi prste so ji drsele jagode rožnega venca. Molila je zanjo, za hčerko edinko in edino, za katero je, odkar je umrl mož, še živela. Polna sramu je potrkala in ko ji je mati odprla, se ji je ihte vrgla v naročje. Jokala je in šepetala: »Moj Bog, mati, kaj sem storila.« Kot dete jo je stisnila v naročje in pustila, da izjoče vso bolečino, ki se je nakopičila v njeni mladi duši. Božala je njen lepi, skoraj otroški obraz, srce pa ji je trgala bolečina, kaj se je zgodilo nocoj njeni deklici, in šele ko ji je povedala vso zgodbo, si je oddahnila.
»Veš, Majda, nocoj te je vodil sam angel varuh, da nisi podlegla, ko te je preizkušal sam satan. Ni vsak tak, kot si ti, svet je tudi pokvarjen, kar si nocoj izkusila sama. Vsaka stvar pa se zgodi z nekim določenim namenom. To je zate velika šola. Ko si odhajala, nisi videla moje bolečine, čutiš je tudi sedaj ne. To boš občutila šele takrat, ko bo čez leta tudi k tebi pritekla hčerka, če ti jo bo Bog dal. Šele takrat, ko boš sama mati, me boš razumela, tako kot jaz svojo mater razumem šele sedaj. Tudi njo je večkrat skrbelo zame in vedno me je sprejela in potolažila. Pri njej sem vedno našla toplo zavetje, dom, ki je bil poln topline in vere. Tudi ona je, kot jaz nocoj, molila zame, da me je angel varuh vodil skozi vse nevarne čeri življenja.«
Majda je molče stisnila materino žuljavo dlan in je naslonila glavo na njene prsi, vsa sreča da jo ima. In še nikoli ni občutila tolike hvaležnosti do nje kot nocojšnjo tako preizkušano noč.
KUMER, Ana, (zgodbe). Ognjišče, 2012, leto 48, št. 3, str 24.

»Ne morem ti kupiti kostuma za maškarado, razumi že vendar, res ne morem. Nimam denarja. Še ena položnica čaka: če ne plačam, nama bodo odklopili elektriko!« je svoji hčerki dopovedovala mama, naveličana njenega sitnarjenja, da bi rada šla na maškarado.
»Vsi bodo tam, vsi,« je šlo mali na jok, »samo jaz ne morem iti ... Vsi lahko gredo v šolo v naravi, le jaz ne bom šla, ker mi ne moreš kupiti kombinezona. Zakaj samo jaz ne morem dobiti ničesar?« je bila vsa nesrečna desetletna Silva. Mama ji je že drugič ta mesec zavrnila prošnjo: najprej za šolo v naravi, na snegu, zdaj pa še za maškarado.
»Ti bom pa jaz kaj sešila in te namazala. Boš pač drugačne od ostalih, morda še lepša od njih,« jo je skušala potolažiti mama.
»A res ne razumeš, da moramo biti vsi enaki, cel razred? Ne smem biti drugačna!«
»O moj Bog, ne morem več, ne morem!« se je sesedla na kavč. In res ni mogla. Končala je trgovsko šolo, vendar se ni mogla zaposliti v trgovini, kjer bi delala tudi popoldne, ker ni imela nikogar, ki bi pazil na njeno hčerko, ko bi prišla iz šole. Čeprav je Silva imela že deset let, je ni mogla pustiti same, zato je od takrat, ko je rodila, delala kot čistilka in sicer samo dopoldne, toda za precej manjšo plačo, da se je lahko posvetila otroku.
Živeli sta v najemniškem stanovanju. Bilo je skromno, toda suho in toplo. Silva je imela svojo sobico, ki sta jo naredili tako, da sta z omaro pregradili večjo sobo, in tako sta imela vsaka svoj kotiček. Bili sta zadovoljni. Lastnika, starejša zakonca, se nista vmešavala v njuno življenje, edino denar za najemnino sta zahtevala ob datumu, kot so se zmenili.
Tako sta se vseeno imeli lepo, edino mesec je bil vedno predolg in morali sta stiskati. Bila je sama, oče deklice se je »pogreznil« v zemljo, ko mu je povedala, da je noseča. »Naredi splav!« ji je zabrusil. »Jaz hočem biti mati, ne morilka!« je zavpila nazaj. Tudi starši so ji pokazali vrata, češ: na vasi bodo s prstom kazali za teboj. »Krščansko smo te vzgajali, zdaj pa tole!« je bila ostra mati. Kasneje so se sicer pobotali, vendar nista pogosti zahajali k njim. Kar nekam so se odtujili. Tudi mala ni nič silila k dedku in babici, ki je nikoli ni objela. »A to je tole,« je rekla ob prvem obisku, kot da je otrok zaznamovan samo zaradi greha, ki ga je v zaslepljeni zaljubljenosti storila ona. Otrok ni bil nič kriv. Zato se je vsa posvetila svoji punčki in se je kar bolestno bala zanjo.
Tako se je zatopila v misli, da je preslišala zvonec in je začudeno gledala starejšo gospo, ki je vstopila, ko ji je Silva odprla vrata.
»Jaz sem vaša nova soseda,« je rekla. »Že dvakrat sva se samo srečali, danes pa sem sklenila, da se vam predstavim. Sem sestra vašega župnika, ker je gospo Pavlo izdalo zdravje in je morala v dom za starejše, mu bom jaz gospodinjila. Pred kratkim sem se upokojila in ker sem bila sama - nikoli se nisem poročila, sem pustila stanovanje in prišla sem. Saj me je brat, ki živi na kmetiji, vabil domov, a jim nočem biti v nadlego, mislim pa tudi, da me ta brat, vaš župnik, bolj potrebuje,« se je razgovorila. »Videla sem vašo malo, kako pridno ministrira, pa sem si rekla, da moram spoznati tudi vas,« je bila prijazna.
»Ja, Silva res rada hodi k maši in k verouku, rada pa je zahajala tudi h gospe Pavli, da sem morala biti včasih kar huda. Star človek ima rad mir.« Zelo dobro ji je dela pohvala in vesela je bila, da stanujeta v bližini župnišča in cerkve, da je imela Silva od malega dobro družbo.
***
»Pa sem te prepoznala, ti si, mamica, ti si,« je vreščala. »Izpod maske ti kukajo črni lasje, pa tvoje čevlje poznam,« jo je vrtela, ko sta se zaletavali v druge maškare. Solze so se ji ulile izpod maske, ko je videla, kako srečna je mala, in vključila se je v sprevod, ki je plesal po ulici.
***
Po tistem, ko ju je obiskala gospa Zinka, nova gospodinja gospoda župnika, se je njuno življenje obrnilo na bolje. Kadar je bilo treba, je rada šla pomagat v župnišče kaj skuhati in speči.
»Jaz sem dobra za vsa dela, peka pa mi nikoli ni šla od rok, pa tudi kuha ne preveč,« je priznala nova gospodinja. »Vsa leta sem bila sama, veliko sem jedla zunaj, zase se mi večkrat ni ljubilo kuhati. Vaš gospod pa rad dobro je, pa še velik sladkosned je ta moj brat,« se je pošalila. »Zelo vam bom hvaležna, če me boste česa naučili, pa tudi lepo mi je v vaši družbi. Jaz pa vam bom popazila Silvo, da si boste lahko poiskali bolje plačano delo in ne boste v večni stiski z denarjem. Mala bo pri meni v varnih rokah.«
»Silva, ali veš, da se danes še dogajajo čudeži? Nama se je zgodil,« je rekla svoji mali nekega dne.
»Mami, to niso čudeži, to pomeni, da so na svetu še dobri ljudje,« je ta modro odvrnila. »Gospa Zinka pravi, da sva medve dobri, ona pa je zame najboljši človek na svetu!«
»Seveda zate, saj ti je kupila kostum za maškarado,« ji je pomežiknila mama. »In vse to sta skuhali za mojim hrbtom.«
»Ker ti ne bi pustila, ker ne maraš, da ti kdo naredi kaj iz usmiljenja. Zinka pravi, da ni sramota biti reven, sramota je biti bogat, a skop.«
»Jaz pa sem za vajinim hrbtom našla novo službo. Od jutri bom delala v tovarniški kuhinji, kjer se dela na dve izmeni in imajo delavci tudi popoldanske malice,« se je nasmehnila in se vsa srečna predala toku ulice.
Pust bo pregnal zimo, prihaja pomlad, z njo toplo sonce, zelenje, cvetje. Ona pa je vse to čutila v srcu že danes.
 
A. Kumer, (zgodbe), v: Ognjišče 2 (2023), 82-83.

»Ne, nočem biti tudi letos Pika Nogavička, to sem bila že lani, hočem biti Rdeča Kapica,« je trmarila mala Sara, ko jo je mama hotela našemiti za maškarado. »Pa boš spet Pika Nogavička, le kaj je to takega,« se ni dala mali upornici prepričati mama. »Ne, pa ne bom in ne bom!« je rekla mala že skoraj v joku. »No, pa jo našemi v Rdečo Kapico,« se je vmešal oče, ki ju je ves čas opazoval. »Saj pri tebi vse doseže,« se je pojezila še nanj. »No, no, Mojca, malo pa si že prestroga,« se je nasmehnil Tone svoji ženi ter jo nežno pobožal po roki. »Saj vem, da moram popustiti, tako kot vedno, ko gre za tvojo ljubljenko,« se je vdala. »Kaj pa naj bo, le ona nama je še ostala, ko so vsi trije fantje že na svojem,« je rekel in gledal ženo, ki je oblačila malo, da gredo na pustno predstavo.
Spomini so mu ušli več desetletij nazaj, ko sta se tudi onadva pripravljala na pustovanje. On je že doštudiral, ona pa je bila tik pred diplomo. Živela sta vsak pri svojih starših, a sta bila par, trdno odločena, da se, ko tudi Mojca doštudira, poročita.

Zabava se je zavlekla pozno v noč. Ves prepaden je bil, ko je opazil, da je Mojca opita. Skoraj nikoli ni pokusila alkohola, zato ni bil pozoren na to, kaj pije. Sedela je v družbi treh deklet, svojih sošolk, in se na ves glas smejala.
»Mojca, pridi, peljal te bom domov,« je stopil k njej. »Nikamor ne grem, sploh pa ne s teboj, saj nisi moj angel varuh,« je rekla in spet dvignila kozarec. Vzel ga ji je iz rok: »Dovolj je bilo,« je rekel in jo hotel dvigniti. »Jo bom že jaz peljal,« se je vmešal Matej in jo zaščitniško objel okrog ramen. »Ja, on me bo peljal, on je vsaj tak, ki ve, kako je treba z ženskami, in ni taka mevža kot ti,« mu je zabrusila. Zgroženo je strmel v dekle, ki mu je toliko pomenila in si je z njo želel ustvariti družino, in jo je varoval. Nič še ni bilo med njima, spoštoval jo je. Matej pa je bil veternjak, ki se je z dekleti le poigraval in strl marsikatero srce – in zdaj hoče streti še Mojčino.
»Jo bom jaz peljala,« se je ponudila ena izmed deklet, »ko boš trezna, pa naj te vozi tisti, za katerega se boš odločila, zdaj pa domov spat!« Hvaležno jo je pogledal in stopil ven. Počakal je, da so jo stlačile v avto, potem pa peljal za njimi.
Šele ko se je doma spravil v posteljo, se je strl. Ni mogel dojeti, kaj se mu je zgodilo nocoj, počutil se je ponižanega in užaljenega. Še nihče ga ni tako ponižal kot dekle, ki jo je imel tako rad.
Ves neprespan je stopil zjutraj v kuhinjo, kjer sta starša že sedela pri zajtrku. »Ste se imeli sinoči lepo?« ga je vprašal oče. »Ne, jaz ne. Mojca je preveč popila, me ozmerjala z mevžo in se hotela peljati z Matejem.« »Pa se je peljala?« sta ga vprašala oba hkrati. »Ne, jo je peljala sošolka Simona. Za njima sem vozil do Mojčinega doma,« je povedal.
»In kaj sedaj? Si ji zameril?« ga je vprašal oče. »Ne, nisem, sem pa zelo žalosten in ne vem, kaj naj naredim, naj prekinem z njo, ne vem, če ji bom še kdaj zaupal,« je povesil glavo.
»Naj ti nekaj poveva z očetom,« je spregovorila mati, »ali boš skušal naju ubogati, pa presodi sam, dovolj si star in pameten.« Gledal je in čakal – pričakoval je, da bosta rekla: »Pusti vse skupaj, to dekle te ni vredno.« Ostal je brez besed. »Midva bi ji na tvojem mestu pomagala. Dekle, nevajeno pijače, tudi družba, tiste njene prijateljice niso najboljše zanjo, pa jo je zaneslo in se je spozabila. Nama je bila vedno všeč, iz zelo dobre verne družine je, dobra žena bi ti bila, slaba družba je naredila svoje ... Poskusi, morda pa le ni tako slabo mislila – bodi pa previden.« Hvaležno ju je pogledal. »Pogovoril se bom z njo, a obljubim nič zelo sem prizadet,« je skoraj trmasto dejal. »Odpuščanje dela človeka plemenitega, zamera je pa greh,« je blago rekla mati. Razumevajoče jo je pogledal in odšel v službo.
Še isti dan jo je počakal pred fakulteto. S sklonjeno glavo je sama stopala po stopnicah. Poklical jo je, ona pa je hotela mimo njega, kot da ne sliši. »Mojca, sedi v avto, pogovoriti se morava.« »S tabo se ne morem več pogovarjati, da ti rečem ‘oprosti’, je premalo, ker vem, da mi ne boš mogel oprostiti, preveč sem te prizadela,« ga je pogledala.
Oči je imela rdeče od joka in v njih je videl eno samo žalost in bolečino. Zasmilila se mu je. »Dobro premisli še enkrat sinočnje besede,« je rekel. »Iz tebe je govorila pijača in upam, da nisi mislila resno. Eno te prosim: te sošolke niso dobra družba zate, odloči se zanje ali zame. Jaz sem ti že odpustil, sem pa neizmerno žalosten.« Tiho je zaihtela in odšla.
Nekaj časa sta se kar malce izogibala drug drugega. Ona se je poglobila v študij, on pa je cele dneve čepel v pisarni, skoraj ni hodil ven. Ko sta se srečala, sta si izmenjala nekaj besed in odšla vsak zase. Od tiste noči se s kolegicami ni več družila, le s tisto, ki jo je bila takrat peljala domov in je bila res pošteno dekle.
Kar nekaj časa je preteklo in ko se je prepričal, da se tista noč ne bo ponovila, je čutil, da ji lahko zopet zaupa. Spet sta našla pot drug k drugemu. Poročila sta se in si ustvarila družino. Nikoli ni obžaloval, da je takrat poslušal nasvet svojih staršev, saj bi se sam najbrž odločil drugače.
KUMER, Anica, (zgodbe). Ognjišče, 2015, leto 51, št. 2, str. 56