Noč se je prevesila v drugo polovico. Bila je še trda tema, prepojena s tišino. Kljub zunanji tišini in miru ni mogel zaspati. V njegovi notranjosti je močno vrelo, na dušo so trkale besede maminega pisma. Utrujen se je obračal v postelji, na silo zapiral oči, prešteval do deset in nazaj ter si v mislih prepeval priljubljeno staro uspavanko, a spanja od nikoder. Noč se je vlekla in vlekla. Zdelo se mu je, da ji ne bo konca. Vsega nemirnega je neka skrivnostna sila dvignila z ležišča. Prižgal je nočno svetilko in segel pod vzglavnik po mamino pismo. S tresočimi rokami ga je razgrnil pred seboj. Čeprav ga je znal že skoraj na pamet, je znova bral vrstico za vrstico.

Položil je pismo na svoje prsi in ga z obema rokama trdno priklenil nase. Pomislil je na očeta in mamo. Močno ga je zabolelo pri srcu. Dobro je poznal njuno zgodbo o tem, kako dolgo sta ga pričakovala. Mama je prvega otroka izgubila kmalu potem, ko je zanosila. Potem sta z očetom dolgo čakala in upala. V vseh tistih letih sta spoznavala, kako prazen je dom brez otroškega smeha in joka in prestajala sta vso kalvarijo bojazni, da morda ostaneta za vedno sama. Šele po desetih letih se jima je nasmehnila sreča. Rojstvo sina je bil največji blagoslov, ki jima ga je podaril Gospodar življenja. Skrbno sta ga vzgajala v delovnega in poštenega človeka. Brezmejno sta ga ljubila.
Ko je pomislil na Lucijo, ga je še huje zabolelo pri srcu. Iz sosednjega kraja je bila. Na videz sta se poznala že kot otroka. Ko sta odrasla, je njuno poznanstvo preraslo v iskreno prijateljstvo, nato pa je vzklila ljubezen. Čutila sta, da drug brez drugega ne bosta mogla živeti. Začela sta se pogovarjati o poroki. Gotovo bi bil zdaj že skrben gospodar lepega hribovskega posestva s čudovito ženo ob sebi, s katero bi morda vzneseno pričakovala novega družinskega člana, če se tok načrtovanih dogodkov ne bi zasukal v drugo smer. Na praznovanju sodelavčevega rojstnega dne je spoznal Rosano. Mlada lepotica ga je tako dolgo vztrajno obletavala, da je naposled izgubil glavo. Iz mesta je bila, gosposka, vzvišena in izredno lepa. Začela sta se sestajati. Kmalu zatem se je doma hudo sprl z očetom, kar je bil povod za odhod od doma. V mestu si je poiskal skromno stanovanje, da sta lahko bila z Rosano čim več skupaj. Po začetni slepi zaljubljenosti je začel vse bolj spoznavati, da dekle ni zanj. Preveč različna sta bila po naravi, premalo podobnih interesov sta imela za skupno življenje. Med njima so se začeli majhni prepiri, ki so postajali vse hujši, dokler niso izzveneli v klavrnem koncu njune zveze.
Ta vihrava ljubezenska zveza, spor z očetom, beg od doma so bili kruti dogodki, ki so ga hudo prizadeli. V svoji takratni značajski šibkosti se jim ni znal izogniti. Zavedal se je, da jih bo prebolel šele čez daljši čas, pozabiti pa jih ne bo mogel nikoli. Trudil pa se bo, da zopet postane dobri stari Lovro, kakršen je bil prej: pošten, pokončen in močan.
V trenutku se je odločil. V potovalko je zmetal nekaj najnujnejših stvari, se praznično oblekel, zaklenil za seboj vrata stanovanja in odhitel na prostor, kjer je imel parkiran svoj avtomobil. Bilo je zgodnje nedeljsko jutro. Na jasnem nebu se je na vzhodu risalo zlato sonce in obetalo čudovit dan.
Počasi je vozil skozi mesto, šele ko je zavil na podeželsko cesto, je pospešil vožnjo. Čez dobre pol ure je bil že doma. Vhodna vrata so bila na stežaj odprta, kakor da bi starši slutili, da pride. V veži se je srečal z mamo. Brez besed ga je prisrčno objela in komaj zadrževala solze sreče. Očeta je našel v dnevni sobi. Ležal je na kavču in zrl v strop. Sedel je k njemu. Poiskal je njegovo roko in jo stisnil v svojo. Prestrašil se je, tako brez življenja je bila. Počasi in premišljeno, tehtajoč vsako besedo posebej, je izrekel: »Oče, naj bo pozabljeno in odpuščeno, kar je bilo med nama... Ne vem, kaj me je prijelo, da sem vaju zapustil. Žal mi je. Glej, zdaj sem se vrnil, vrnil za vedno!«
Povedal je, kar mu je ležalo na srcu. Globoko se je oddahnil. Tedaj je začutil, da mu je oče stisnil roko in se zazrl vanj. Nič obsojajočega ni bilo v očetovih očeh, le tiho veselje je sijalo iz njih. Sina je to pomirilo. Vlilo mu je pogum in moč. Kot bi imel krila, je poletel iz hiše in se naglo odpeljal.
Vozil je po vijugasti hribovski cesti mimo njiv, sadovnjakov in redkih hiš. Odkar je pred šestimi meseci jezen zbežal od doma, se ni več vozil tod. Pri srcu ga je stiskalo od bolečine. Negotovost ga je grizla in hromila. Pred gozdom je zavil na ozko pot, ki je vodila do skromne hiše. Izstopil je in skrušen ostal ob avtomobilu. Dolgo je čakal. Potem jo je zagledal: prišla je iz hiše in obstala na pragu. Bila je utrujena in bleda, toda iz njenih oči je sijal neki poseben žar. Ogrnjena je bila s širokim, lepo izvezenim modrim pledom. Pod njim so se razločno videli obrisi skrivnosti, ki je utripala pod njenim srcem.
Skoraj bi se zgrudil od presenečenja. »Lucija, spoznal sem, da te brezmejno ljubim. Brez tebe zame ni sreče v življenju. Odpusti mi, če moreš!« je skoraj kriknil. Potem pa ni mogel spraviti iz sebe nobene besede več.
Dolgo je upala, da se bo to zgodilo. Vrnil se je k njej. »Vse hudo zakopljiva globoko, sčasoma bo strohnelo,« je rekla odločno. Po licih so ji polzele solze veselja in sreče. Stopil je k njej in jo nežno prijel za roko: »Pridi, Lucija, greva k meni... greva k nam domov,« je rekel mehko in ji pomagal sesti v avto.
V kuhinji je bilo tiho in mirno. Sedeli so za mizo po prazničnem kosilu. Skozi odprto okno je sijalo opoldansko sonce. Mir je preplavljal štiri duše, tiha radost je sijala iz njihovih oči. Srca so poskakovala v veselem pričakovanju novega člana družine, ki se jim bo kmalu pridružil.
Lovro je pogledal po očetu in mami in z očmi obstal na svojem ljubljenem dekletu. Mnogo skrbi in žalosti jim je povzročil, a iz njihovih ust ni slišal niti besedice obsodbe. Hvaležen jim je bil za to. Tudi sam je molčal. V svojem srcu pa se je iskreno pokesal in se zaobljubil, da bo poslej vzoren sin, predvsem pa ljubeč in zvest mož ter skrben oče.
Nives Sitar, zgodbe, v: Ognjišče (2009) 07, str. 53.

Skoraj ni bilo počitnic, da Jakob in Luka ne bi za kakšen teden odšla na deželo k dedku in babici. Tega sta se dečka zelo veselila, kajti pri dedku in babici je bilo vse drugače. Zdelo se jima je, da se je tam čas ustavil, saj ni bilo vsakdanjega hitenja, nikamor se ni mudilo. Dedek in babica sta bila vse dni samo njuna, družbo pa so jima delali bratranci in sestrične iz bližnje vasi. Največ sta se Jakob in Luka družila z Blažem in Zalko, ki sta bila njunih let. Skupaj so premerili vse poti v okolici, se potikali po gozdovih, si pripovedovali izmišljene zgodbe in si zaupali drobne skrivnosti, ob slabem vremenu pa si krajšali čas z računalniškimi igricami.
Tega pa dedek ni prenesel in hitro je našel zanje kakšno delo ali pa jih je vzel s seboj v svojo delavnico. Ko so bili še manjši, je pustil, da so zabijali žeblje v deščice, ki so jim prišle pod roke, ali prežagali vse, kar se jim je zdelo predolgo. Dedka to ni motilo, jezilo pa ga je, da jih ni mogel navaditi, da bi za sabo pospravili.
Ko so bili malo večji, jih je popeljal na krajše izlete po bližnji in daljni okolici. Ob odhodu jim je babica naročala: »Pa pametni bodite!« Vnuki so prikimali, kar je pomenilo, da se bodo lepo obnašali.
»Zakaj nam babica vedno tako govori?« je Jakob med potjo vprašal Blaža. »Mar nismo dovolj pametni?«
»Ne vem, kaj misli babica, ampak vedno, kadar gremo po kakšnem opravku, nam tako naroča,« je dejal Blaž, ki je babico bolje poznal.
»Včasih babica še doda: ‘Pa dobro opravite!’« je povedala Zalka.
Ko jim je naslednjič spet polagala na srce ta svoj nasvet, jo je Blaž naravnost vprašal: »Babi, kaj misliš s tem?«
Babico je vprašanje presenetilo. Kako naj na kratko pove, kaj obsegajo ta njena naročila in želje. »Mislim ... da ne počnete neumnosti, da delate, kakor vas učijo starši ... da ste dobri otroci.«
»A tako,« so rekli vsi hkrati in hoteli oditi.
»Kadar se kdo od vas odpravlja na pot, mu zaželim, da pametno ravna, potem pa ga spremljam z molitvijo,« je dodala babica. »Moja mama je molila za nas otroke in za svoje starše, njeni starši so molili zanjo in za svoje starše, jaz pa molim za vaše starše, moje otroke, in za vas.«
»To si nam že povedala,« je pohitela Zalka.
»Saj vem! Včasih pa se sprašujem, kdo se bo spomnil mene ...«
Blaž jo je začudeno pogledal: »Kaj misliš, da smo tako slabi? Mislim, da smo boljši, kot si misliš ti.«
Pohiteli so skozi vrata, ker jih je dedek nestrpno čakal.
Nad vasjo so zavili na stezo, po kateri so le redko hodili. Čez kakšne pol ure so prišli do potoka, ki je bil tudi sredi vročega poletja poln bistre vode. Bili so presenečeni, ko je dedek sedal na skalo ob potoku, ker so vedeli, da zanj pred uro hoje ni počitka. Snel je klobuk z glave, počakal, da so se okoli njega zbrali vnuki, nato pa z roko segel globoko v vodo, iz nje potegnil kamen in ga obdržal v svoji široki dlani.
»Glejte, kako lep je ta kamen.«
Vnuki so gledali, pa razen tega, da je bil kamen moker in gladek, niso opazili nič posebnega.
»Samo poglejte, kako je gladek in lepo oblikovan. Nikjer nobenega ostrega roba.« Vsi kamni v potočni strugi so takšni, so si mislili vnuki, rekli pa niso nič, ker niso vedeli, kaj ima dedek za bregom.
»V času, ki ga ni bilo malo, se je ta kamen brusil ob drugih, ker jih je tekoča voda premetavala sem in tja ... Podobno se dogaja tudi pri ljudeh. Brusimo se drug ob drugem. Pa tudi drugače imamo ljudje s kamni nekaj skupnega.«
»Dedi, ti pretiravaš,« se je zasmejala Zalka.
»Da smo podobni kamnom?« se je začudil Jakob.
»Od starejših možakov sem slišal, da so jim stari ljudje, ko so bili oni še otroci, pripovedovali, kako so gradili našo župnijsko cerkev. Takrat še niso zidali z opeko, ampak so uporabljali kamne. Zidavo je vodil izkušen gradbeni mojster. Hodil je po zidarskem odru in z železno palico udaril po vsakem kamnu, preden so ga vzidali. Če ni prav zazvenel, so ga morali zavreči.«
»Kamen naj bi zvenel?« se je čudil Blaž.
»Točno to! Če znaš pravilno udariti po njem, zazveni in s svojim zvokom sporoča, kaj se skriva v njem. Moj oče je za svoje veselje rad obdeloval kamen. Ko sem malo zrasel, sem mu kdaj pomagal. Včasih mi je naročil, naj kakšnega razpolovim. Od vseh strani ga je ogledoval, nato po njem z ogljem potegnil črto. “Po njej tolči in se bo razpolovil,” mi je rekel. Tolkel in razbijal sem s kladivom, pa nič. “Kar še udarjaj, slišim, da že drugače poje,” je dejal oče. Jaz pa nisem ničesar slišal. Čez nekaj časa me je opozoril: “Ali zdaj slišiš?” Udaril sem in poslušal: kamen je res spremenil glas in kmalu se je razletel na dva kosa.«
Dedek je malo počakal, kot da zbira besede za nauk svoje pripovedi. »Kdor zna poslušati, sliši celo kamen,« je dejal slovesno. Kaj šele žive stvari.«
»Mi ne pojemo kot kamen,« je ugovarjal Jakob.
»No, tudi ljudje se oglašamo podobno. Tistim, ki nam znajo prisluhniti,« je poudaril dedek.
»Prisluhniti moramo najprej sebi,« se je oglasila Zalka.
»To si dobro povedala! Vidiš, kamen tega ne more,« je zadovoljno pripomnil dedek. »Z leti se boste naučili marsikaj – tudi poslušati druge in sebe.«
»Dedi, kaj ne vidiš, da smo že odrasli?« je bil skoraj užaljen Blaž.
»Res ste že veliki,« je odvrnil dedek, »niste pa še odrasli.«
»Če ti tako rečeš,« je bolj zase rekel Blaž, ki ni hotel ugovarjati.
Dedek je pobožal kamen, ki ga je ves čas pestoval v roki. »Vesel sem, da ste veliko skupaj in se brusite drug ob drugem. Ko vas gledam, kako se imate radi, mi zaigra srce.«
Še enkrat je pobožal kamen, nato pa ga skrbno spravil v nahrbtnik. Ni povedal, zakaj, vnuki pa so uganili, da ga bo v svoji delavnici položil na polico, kjer ima spravljene same pomembne reči.
JARC, Janko, Smiljan. (zgodbe). Ognjišče, 2018, leto 54, št. 7, str. 92.

»Prihodnji teden bomo šli na božjo pot na Trsat,« je nekega dne naznanila mama vsej zbrani družini.
»Mama, bom šla lahko tudi jaz?« sem vprašala in moje vprašanje je bilo upravičeno: bila sem še majhna in večkrat so me pustili doma, če je bila pot naporna in je bilo treba veliko hoditi.
»Da, letos boš šla tudi ti.«
Potem so se usula vprašanja: »Kje je Trsat? Bomo šli peš? Kako veliko je morje? Je večje od našega Močila? Bomo videli ladje? Kakšna je Marijina nazareška hišica?« Ponavljala sem jih ves teden. Mama mi je potrpežljivo odgovarjala: da je za peš predaleč in se bomo peljali z vlakom, da je morje zelo veliko in mu ni videti konca, v primeri z njim je naše Močilo čisto majhna lužica, da je na Reki pristanišče in so tam velike ladje, ki plujejo po vseh morjih sveta, da nazareške hišice ni več na Trsatu, ker so jo angeli, ki so veliko močnejši kot ljudje, na božje naročilo prenesli drugam ...
»Mama, boš vprašala Marijo, kam so jo odnesli?« nisem odnehala.
***
Na prste sem štela, kolikokrat bomo še šli spat, preden gremo na Trsat. Podnevi in ponoči so se mi prikazovale čudovite slike: morja z ladjami, cerkve na Trsatu, predvsem pa hišice, ki jo angeli prenašajo po svetu. V tisti hišici je angel Gabrijel oznanil Mariji, da bo postala Jezusova mati. V njej je stanovala sveta družina: Jezus, Marija in Jožef. V njej je Jezus živel do svojega tridesetega leta.
Dočakala sem tisto zgodnje jutro, ki me je pozdravilo še vso zaspano, a vznemirjeno. Dolga je bila pot do vlaka – malo po nogah, malo po rokah, ki so me nosile – smo prišli na postajo. Z nami so šle tudi sosedove tete in veselje je bilo popolno. Na vlaku do Ljubljane in nato do Reke, sem občudovala iskre, ki so letele mimo oken, kadar je vlak vozil z vso paro, in so v temi tako lepo žarele.
Vožnja je bila kar dolga, zato sem – čeravno ne rada – vmes tudi zaspala. Ko me je spet popadel spanec, so me zbudili: »Heli, glej, Reka se že vidi!« Bil je čaroben pogled na morje luči v mestu, saj je bila še tema. Nečesa tako lepega še nisem videla.
Ko smo na Reki izstopili, se je že danilo. Čarobne lučke so počasi ugašale, pokazalo se je morje: do koder je segel pogled – voda. V vseh mojih sanjah ni bilo tako lepe slike! In ladje – kako velike so bile in koliko jih je bilo!
Potem smo šli proti Trsatu. Nasproti sta nam prišla dva črnca, temna kot čokolada, z bleščeče belimi zobmi. Če me ata ne bi nosil na rokah, bi se ju ustrašila – takih ljudi še nisem videla.
Prišli smo do stopnic in se začeli vzpenjati. Pravijo, da jih nikoli niso točno prešteli, a da jih je okoli petsto! Hodili smo in hodili, dišalo je po morju, po oleandrih, lovoru, in ne vem, po vsem čem še. Bilo je tako lepo, da bi kar naprej hodila po teh stopnicah. Toda namenjeni smo bili k Mariji, v njeno cerkev.
Cerkev je bila polna ljudi, tiščala sem se k mami in atu, da ju ne bi izgubila v množici. Spomnim se vonja kadila in zatohlega zraka, petja, procesije, ki se je z nami vred po kolenih vila okrog Marijinega oltarja. Z očmi sem iskala hišico, pa je ni bilo nikjer. Dolgo smo bili v cerkvi, a mi ni bilo težko, saj je bilo toliko lepih slik, kipov in drugih predmetov, ki sem jih občudovala. Počutila sem se tako lepo, varno, sproščeno ko doma.
Vrniti se je bilo treba v mesto. Bilo je vroče, sonce je pripekalo, ko smo sedeli na klopi na nekem trgu in gledali morje in ladje. Še danes v meni veselo zaigra, kako lepo nam je bilo na tisti klopi pod velikimi črnimi senčniki in smo jedli dobrote iz naših torb. Mimoidoči so nas gledali in se nam smejali, mi pa smo se smejali z njimi. Danes bi to slikala, takrat pa sem si sliko lahko le vtisnila globoko v spomin.
Na poti domov sem mamo spraševala, kaj ji je rekla Marija, kje je njena hišica. Mama mi je odgovorila: »V vsakem srcu, tudi v tvojem, je Marijina hišica in v njej bivata Marija in Jezus, če ju imaš rad, če je srce čisto, brez greha, in če se rad pogovarjaš z njima v molitvi. Če se pa srce umaže z grehi, to hišico zapustita in ostane prazna. Ko boš dovolj velika, boš šla k spovedi, grehi ti bodo odpuščeni in Jezus se z Marijo vrne v to hišico v srcu.« Takrat sem sklenila, da se moram truditi, da bo moje srce vedno lepo pospravljeno in čisto, da ga Jezus in Marija ne bosta nikoli zapustila.
Lepi spomini me vežejo na Trsat. Želim si, da bi spet šla tja na romanje. Morda mi bo uspelo. Vem, da bo vse drugače, da bom vse doživljala z drugimi očmi, saj je od prvega romanja preteklo že več kot pol stoletja.
Papež sv. Janez Pavel II. je na Trsatu rekel: »Družina je prihodnost Cerkve in naroda!« Zato bi Mariji izročila v varstvo svojo družino, svoj dom, pa tudi širšo družino – našo župnijsko skupnost, saj je trsatsko svetišče spominski kraj Svete družine, hrvaški Nazaret. Ko si na Trsatu, si na svetem kraju. Božja Previdnost ga ni izbrala za stalo prebivališče Marijinega doma, vendar je Marija na tem kraju večkrat na čudežen način uslišala verne romarje. O tem govorijo številne podobe in predmeti, ki so jih darovali častilci trsatske Matere Božje v zahvalo za uslišane molitve.
Božja in naša Mati Marija, prosim te, bogato poplačaj v nebesih mojim staršem, ki so mi vsadili v srce ljubezen do tebe in tvojega Sina Jezusa.
Heli, zgodbe, v: Ognjišče (2017) 07, str. 44.

Tiste čase, ko so bili ljudje odvisni samo od svoje zemlje, je bilo težko preživeti, če so bile letine slabe. Ljudje so bili močno povezani z naravo in po njej s Stvarnikom in v stiskah in težavah so se k njemu zatekali v zaupni molitvi.
Tudi v našo sicer rodovitno dolino je prišlo leto, ko so se vse zapornice neba zaprle in zemlje ni orosila niti jutranja rosa. Rastline so venele in umirale, ljudje so morali iti po vodo zase in za živino daleč, v globine kraških jam. Zajemanje vode v jamah je bilo naporno in nevarno delo: hoja po ozki in spolzki stezi, ob revni svetlobi s škafom polnim vode, preden so napolnili sod, ki je bil hitro prazen, če je bilo pri hiši več glav živine in številna družina.
Tisto leto se je pred pustom sosedov Blaž oženil z Urško iz sosednje vasi. Bila je prijazno dekle, Blaževo mamo pa je motilo in žalostilo to, da ni bila verna.
Spomladi so v lepem vremenu obdelali njive, ki so obetale dobro letino, toda sredi najbolj bujne rasti se je zemlja začela sušiti. Ljudje so s strahom gledali, kako se pod vročim soncem zeleni travniki spreminjajo v rjave zaplate. Rastline so se zvijale k tlom, celo drevje se je začelo sušiti. Sonce pa je bilo vsak dan močnejše, pripeka je dušila ljudi in živali.
»K Mariji Snežni na Hrib moramo iti po dež, kot so hodili naši verni predniki,« so sklenili prebivalci doline.
Blaževa mati je prosila Urško: »Jutri bo šla fara v procesiji na Hrib k Mariji Snežni po dež. Zelo rada bi šla zraven, pa mi zdravje ne dopušča. Ali bi šla s procesijo ti namesto mene?«
»Nima smisla tratiti čas za to!« jo je zavrnila Urška.
»Prosim te, pojdi. Boš videla, da boste prišli domov mokri. Vedno smo prišli od Marije Snežne domov z dežjem,« je rekla mati.
»Ha, ha, to pa je vic stoletja!« se je zasmejala Urška. »Bom pa šla. Rada bi videla ta čudež in Marijo Snežno z dežjem!«
»Ne pozabi vzeti s seboj dežnik,« ji je priporočila mati.
»Pa kaj še! Da se mi bo smejala vsa fara. V tej suši in vročini vlačiti s seboj dežnik.«
»Nihče se ti ne bo smejal, vsi starejši bodo imeli dežnike,« je še rekla mati, vesela, da bo šel vsaj eden od njihove hiše prosit za dež, saj Blaž tudi ni mogel iti, ker je imel prav tisti dan nujen opravek v mestu.

***
V zgodnjem jutru so se ljudje zbrali pri farni cerkvi. Ko se je iz zvonika oglasila prošnja pesem zvonov in cingljanje zvončka spredaj, so se zvrstili v dolgo procesijo. Na čelu je šel fant z visoko dvignjenim križem, za njim možje in fantje ter dekleta in žene. Pevci so začeli: Marija, k tebi, uboge reve, mi zapuščeni vpijemo. Objokani otroci Eve, v dolini solz vzdihujemo … Pesem se je od njih širila, postajala je vse glasnejša, vsak je povzdignil glas v prošnji k Mariji. Pot je bila dolga – poldrugo uro hoje. Sprva so hodili po izsušeni zemlji, nato skozi gozd. Pot je postajala vedno bolj strma. Ljudje pa so ves čas vdano molili in milo prepevali Marijine pesmi v eni sami prošnji Bogu za prepotrebni dež.
Farni zvon se že dolgo ni več slišal, kmalu pa jih je pozdravil zvon z vrh Hriba, kjer je bil cilj njihove procesije – cerkev Marije Snežne. Marsikatero oko se je orosilo, ko so prestopili izlizani kamniti prag in zagledali Marijin kip na zlatem oltarju. Klečali so pred Marijo, darovali sveto mašo, ubrano peli litanije vseh svetnikov. Vse v prošnji: »Mati Božja, prosi za nas! Gospod, usmili se nas! Izkaži nam milost in pošlji nam dež!«
Ko so šli na pot v procesiji, ni bilo na nebu niti oblačka, vse živo je vzdihovalo po vodi in ohladitvi. Spomnili so se, kako je po več kot treh letih suše prerok Elija molil in nebo je dalo dež.
Trkali so se na prsi, trkali so na Marijino materinsko srce, trkali na vrata Božjega usmiljenja. Med mašo so strmeli v Marijo s solzami v očeh in z velikim zaupanjem v njeno pomoč.
Še preden so zapustili cerkev, so se na nebu pojavili prvi oblaki, od daleč se je slišalo grmenje, ki je prihajalo vedno bliže. Niso še bili na pol poti proti domu, ko se je nebo odprlo in začele so padati težke kaplje. Marsikatero oko, ki je bilo prej rosno od strahu za prihodnost, se je zdaj zarosilo od sreče. »Uslišani smo! Rešeni smo!«
Deževalo je ves dan in vso noč. Zemlja se je napojila, rastline so dvignile svoja stebla, ljudi je prevzelo veliko veselje in hvaležnost. Sklenili so, da bodo v zahvalo za uslišanje čim prej v procesiji poromali k Mariji Snežni.
Ko je Urška vsa mokra, a vesela in vsa iz sebe prišla domov, je rekla materi: »Nekaj pa je res v tej veri, česar do zdaj nisem razumela in v kar nisem verjela. To, kar sem danes doživela, je bil čudež. Marija je res velika priprošnjica pri Bogu.«
Od tistega dne, ko se je zgodil čudež z dežjem, je Urška redno hodila k maši, pridružila se je družinski molitvi in s svojim lepim glasom je navdušeno pela na koru.
Vsako leto je romala k Mariji Snežni na Hrib. Prišla je vojna vihra, ki je vzela mnogo življenj in porušila številne cerkve. Tudi cerkev Marije Snežne na Hribu je bila porušena. Urška se je večkrat spraševala, kaj se je zgodilo z ljubljenim kipom Marije Snežne. Njeno podobo je nosila v svojem srcu in se ji v stiskah in težavah zaupno priporočala.

HELI (zgodbe). Ognjišče, 2021, leto 57, št. 6, str. 85.

Profesorica Marjana ni vedela, kako ji je v resnici ime, dokler ni vprašala na govorilni uri, na katero je po pol leta le prišla njena mama. Povsod je bila vpisana kot Pika. Tako je namreč hotel njen oče, zagret komunist. Bila pa je v resnici Petra, tako jo je dala njena mama na skrivaj krstiti. Če bi bila fant, bi bila Peter. Le kako bi oče poimenoval otroka takrat, če bi sploh dovolil to ime. Pika oziroma Petra je hodila kdaj pa kdaj na skrivaj v cerkev, prejela prvo sveto obhajilo in birmo in sicer v vasi, kamor je hodila k dedku in babici, očetovim staršem, na počitnice. Starši so ob sinovem nasprotovanju samo zmajali z glavo, rekel pa mu ni nihče nič, potem ko je enkrat vzrojil, naj mu pustijo živeti svoje življenje. Tako je Petra rasla, z njo pa je rasla tudi njena vera, katero ji je vcepljala tudi mama. »Ko boš polnoletna, se boš odločila po svoje in boš mirno hodila v cerkev,« ji je prigovarjala.
Bila je zelo marljiva in tiha učenka, za sedemnajstletnico kar preresna. Ko so drugi zganjali norčije, se je le redko nasmejala. Profesorica Marjana, ki je učila naravoslovje, je sklenila, da jih nekega lepega pomladnega dne popelje ne bližnjo goro. »Obeta se nam sončno vreme, pot bo prijetna, ni zahtevna, le obujte se primerno, vzemite s sabo tudi vetrovke, ker zgoraj rado piha, pa tudi pohodne palice, kdor jih ima,« jim je naročila in se skupaj z njimi veselila prijetnega dne.
Res se je rodilo lepo jutro, le na zahodu je bilo nekaj temnih meglic, ki so jo malce strašile. In res, pičle pol ure pred vrhom je v daljavi votlo zagrmelo, da je razigrana druščina utihnila in obstala. »Pohitimo, še lahko dosežemo kočo, preden se ulije, saj še ni nikjer črno,« jih je bodrila, saj je vedela, da v te skale zelo rada udarja strela. »Samo za mano vsi, ti, Pika, pa hodi zadnja, nate se zanesem, da ne bo kdo ostal zadaj,« je naročila in se zagnala v strmino, za njo pa vsi mladi. Hitela je navkreber, ne da bi se ozrla, zanesla se je na Petro. Ozrla se je šele, ko so pritekli pred kočo, kjer so popadali po stolih in klopeh vsi prestrašeni, toda suhi. Bili so na varnem, v toplem zavetju pri prijaznih oskrbnikih, ki sta že pridno kuhala čaj za preznojene popotnike.
Zunaj se je z vso silo razbesnela nevihta. Lilo je ter bliskalo in treskalo, da so se tresle šipe na okencih koče. Takrat je završalo: »Pike ni, Pike ni!«
»Pike ni?« je obnemela profesorica in tla so se ji zamajala, da bi padla, če je ne bi ujela dva fanta, njena dijaka. Stemnilo se ji je pred očmi, a se je z vso silo zbrala ter planila proti vratom. »Iskat jo grem, nekaj se ji je zgodilo!« je zavpila.
»Zdaj nikamor!« se je vmešal oskrbnik, izkušen planinec. »Nevihte bo zdaj zdaj konec, potem pa jo pojdemo iskat. Strela preveč tolče in udari tam, kjer si najmanj misliš, prenevarno je za nas, a ni že dovolj nesreče, če sploh je. Morda se je dekle zateklo pod kak grm in čaka, da se nevihta unese, saj je, kot pravite, veliko hodila po planinah in taki vedo, kako se je treba zavarovati,« jih je tolažil izkušeni mož.
Nemo je zrla skozi okno in tiho molila: »Če jo najdemo živo in zdravo, bova skupaj romali k Mariji Snežni na Veliko planino.« Kar stekla je po poti navzdol, ko se je za silo zvedrilo, za njo pa sta hitela dva fanta in oskrbnik s torbo za prvo pomoč.
Kmalu so jo zagledali: stiskala se je pod velik leskov grm, vsa premočena in prezebla. Izpod kapuce vetrovke je zrlo vanjo dvoje velikih črnih oči. Nič prestrašena, vsa vesela jih je sprejela, kot da se ni nič zgodilo. Bila je le nekaj deset metrov višje od tam, kjer je ukazala, naj pohitijo. »Ko ste tekli naprej, sem pohitela za vami, nerodno stopila in noga v gležnju me je strašno zapekla. Vedela sem, da je to zvin in da vas ne bom dohitela. Zato sem raje počepnila po ta grm in čakala, da pridete nazaj, navzdol bo še šlo, sem si mislila, navzgor pa ne,« je rekla.
»In zakaj si izbrala prav ta grm?« je zanimalo oba fanta. Nekaj časa je molčala, kot da bi se bala, da se bo kdo ponorčeval iz nje, potem pa je odločno povedala: »Veste, moja babica je vedno govorila, da je na leskovem grmu Marija sušila plenice, zato vanj nikoli ne udari strela.« Vsi so se spogledali in se zamislili, brez norčevanja, kot so jo včasih zbadali zaradi njene trdne, a skrite vere.
»Petra, tudi ti boš danes prišla na vrh,« so rekli in ji pomagali na noge. Oskrbnik ji je obvezal gleženj, potem sta jo fanta prijela pod pazduho in počasi so stopali navzgor.
Ko so ji v koči dekleta pomagale preobleči, je čisto tiho rekla: »Bilo me je strah, ko ste šli naprej, a sem molila, pa je minilo.« Marjana jo je začudeno gledala . Take je ni poznala, prvič je dekle spregovorilo. Ali je bila res potrebna ta težka pot, da je vrgla od sebe svojo zaprtost?
Od tega dne ni bila več Pika, bila je Petra, prijazna in živahna, postala je del mlade druščine, ki jo je z vso ljubeznijo sprejela medse.
Prvi teden v septembru, ko se je začelo novo šolsko leto, se je profesorica Marjana z vsem razredom odpravila na Veliko planino. »Gremo se Mariji Snežni zahvalit za našo Petro, da smo jo našli živo in skoraj zdravo,« jim je razložila namen poti.
Kot telički so razposajeno noreli po poti, se podili po že skoraj praznih pašnikih. Ko so se zbrali ob kapelici na vrhu, je na vseh obrazih videla nekaj umirjenega, nekaj svečanega. Vedela je, da ni samo Petra našla poti do njih, prepričana je bila, da so tudi oni ob tej preprosti, odkriti deklici začutili, da je nad nami nekdo, ki vodi naša pota.

KUMER, Anica (2012) 07, str. 36

Ko so dozorele trave in se je začela košnja, so se začele tudi počitnice. Kljub delu, ki ga je bilo takrat veliko, je bil to zame najlepši čas. O počitnicah smo se pogovarjali že v šoli, vse zadnje dni pouka. Veliko je bilo želja in pričakovanj, ki pa se niso mogla vsem uresničiti. »Kdo gre letos na morje?« so vpili okoli mene. Prerekali so se: tisti, ki so lahko šli, in še bolj tisti, ki niso mogli iti.
Seveda sem bila ob strani in tiho! Kdo pa bi razumel, da moram v poletnih mesecih pomagati doma? Nisem rada govorila o delu na kmetiji. Nekateri so se temu posmehovali.
Ko se je zares začelo in smo zmetali šolske torbe v kot za dva meseca, smo bili pri nas že sredi košnje. Pokošeni so bili travniki okoli doma, čakalo je le še Bukovle ali Bukovje, močviren travnik ob Savi, ki smo ga kosili enkrat na leto. Verjetno je bolj pravilno, da ta nesrečni - ali srečni - kraj imenujem Bukovje, čeprav smo mu vsi domačini, ki smo tam imeli travnike, pravili Bukovle. Tudi danes se kraju še tako reče, čeprav skoraj nihče več ne zaide tja.
Včasih sem spomladi tja hodila po zvončke, poleti pa po močvirni munec, po tanka stebelca z lasastimi cveti, podobnim vati. Poleti smo tam nabirali tudi strupene zelene voliče. Semena teh rastlin so odkupovale zadruge, za izdelavo zdravil.
Bukovje je sestavljalo več travnikov. Skoraj ni bilo hiše v naši ali sosednji vasi, ki bi ne imela tam svoje seče. Travniki so bili ozki, dolgi, med njimi so tekli v Savo leni potočki. Tudi skozi naše Bukovje je tekel potok. Zgornja meja travnika je bila visoka bukev vrh hriba, spodnja pa reka Sava.
Pisani travniki so bili v zgornjem, suhem delu, posejani z živorumeno kozjo brado, bledovijoličastim grabljiščem, rdečimi turškimi nageljčki, rasle so pokalice, kukavičniki, ivanjščice, mnogobarvne kadulje, šentjanževke, primožek, zlatice - vse kot v rajskem vrtu!
V spodnjem, močvirnem delu, pa so poleg munca cvetele na obeh straneh potoka tudi kalužnice, bele bohkove srajčke in jetrnik. Iz močvirnih trav se je dvigal svišč, na močnih, kratkih steblih, pa še prelepe košate rože s temnomodrimi cvetovi, podobne spominčicam. Kljub vsemu temu razkošju pa Bukovje ni bil kraj, kamor bi si kdo želel na izlet! Od tam ni bilo nobenega lepega razgleda. Samo Sava je šumela, kakor šumi še danes, med drevjem: v suši prijazno, ob nalivih pa strašljivo nevarno. Krog in krog se razraščata leščevje in jelša. Temna, gladka grmovja jelše so se zarasla tudi v travnike. Med njimi še vedno cveti rumeni nagnoj pa glog in divje češnje. Češnje drobnice, ki jih radi obirajo drozgi. Na tistem kraju je poleg obadov tudi veliko klopov. Te drobne, danes hudobne in nevarne živalice, ki smo jih včasih ob večerih, po delu, tam obirali kot borovnice, so bile takrat samo nadležne. Ne spomnim se, da bi kdo zaradi njih zbolel.
Tudi živalim, volom in konjem, v Bukovju ni bilo všeč. Obadi, nadležne muhe, kače in gosto vejevje. Pa hrib! Hrib in spet hrib. Spravilo sena od tam je bilo težko. Pot je bila ozka, kamnita, široka le za kolesa voza. Človek, ki je hodil ob živali, vpreženi v voz, je moral spretno poskakovati, da se je izognil kopitom in kamenju in da ni zdrsnil čez rob.
Vendar so bili takrat v Bukovju pokošeni vsi travniki! Lepo pospravljeni so bili; kdor je imel svisli, je lahko veliko spravil kar tam. Tisti, ki jih nismo imeli, pa smo napol suho travo vozili domov in jo spravljali v kozolec. Ponavadi je bilo za silo posušene mrve za dva voza. Stlačili smo jo v žakljevinaste rjuhe, ker bi drugače ob premetavanju koles po kamenju vse ali skoraj vse med potjo izgubili. Šest majhnih, okroglih, na štiri vogale zavezanih rjuh je šlo naenkrat na voz. Nič več!
Oče je v Bukovju ponavadi začel s košnjo že ob svitu. Kmalu potem mu je bilo treba nesti zajtrk, treba je bilo raztrositi redove, zvleči težke zalogaje trave iz sence na sonce in jo tam prečesati in obrniti.
Kadar so v Bukovju kosili tudi sosedovi, je bilo malo lažje. V gostem, razraščenem grmovju je bilo živo. Prisluškovala sem na drugo stran in se opirala na grablje.
»So že vsi tam!« sem nazadnje vzkliknila, ko sem razločila posamezne glasove. Med njimi sem razločila Marico, bili sva prijateljici. Tako glasna je bila zaradi njihovega vola, ki je bil privezan v grmovju in je klestil okrog, ker so ga pikali obadi. Prisluhnila sem ji, takoj mi je bilo malo lažje.
»Ne glej tja čez, trava bo ostala mokra, če je ne boš izvlekla iz grmovja ven! Mudi se,« je opozarjal oče in z enakomernimi sunki zamahoval še v zadnjem delu travnika. Pokosil je skoraj polovico.
Sklonila sem se h grabljam in spet potegnila. Bilo je peklensko vroče, okoli mlake na sredi naše trave so letali obadi, pikali so me po nogah in po ramenih tudi. Zoprno to delo v Bukovju, zares!
Verjetno so tako mislili tudi sosedovi tam, kar naenkrat sem zaslišala prerekanje, potem pa je vse potihnilo.
Ko se je sonce premaknilo že v drugi del dneva, je mama prinesla kosilo - južino. Sedli smo na široko žakljevinasto rjuho, ki jo je razgrnila po tleh, in molče zajemali.
»Tako peče, da se bojim, da bo zagrmelo,« je rekel oče. Podržal je žlico v rokah in poškilil proti nebu.
»Trava je šele en dan pokošena, ne bo ji škodilo,« je pripomnila mama. »Le večkrat jo bo treba obrniti.«
Stisnila sem zobe in se zagledala nekam čez Savo. Tam je pravkar drdral vlak. Videla sem lokomotivo in vagone, ki so se trkljali skozi zelenje. Verjetno je bil vlak poln lepo oblečenih ljudi in vsi so se peljali na lepše, na počitnice. »Kaj bi dala, ko bi bila zdaj na tistem vlaku!« sem pomislila. »Sedela bi ob oknu in nastavila obraz vetru. Ne bi mi bilo vroče! Ne tako, kot tukaj, v tem pregretem, zagatnem travniku, med umazano močvirno travo in obadi...«
»Rada bi šla kam na počitnice,« sem rekla. Kar naenkrat. Starša sta pogledala drug v drugega, nato pa vame. Oče je odložil žlico, mama pa se je obrnila nazaj in začela pospravljati, kar smo pustili na rjuhi, nazaj v košaro.
»To ne bo šlo,« je rekla vmes mirno. »Zdaj, ko je seča, pa sploh ne! Zdaj je največ dela!«
»Ampak moji sošolci pa gredo! Tudi na morje gredo, da veš! Vsi tisti, ki nimajo kmetije!« sem zakričala jezno in skočila pokonci. »Zakaj je pri nas drugače?«
»Zato, ker tako mora biti!« je hitro rekel oče. »Če imaš zemljo, jo obdeluj! Če imaš živino, moraš skrbeti zanjo, ali pa pustiti vse skupaj!« je dodal jezno in se utrujen spravil na kolena. Najprej na kolena, potem je počenil, se odrinil z obema rokama in s težavo vstal. Utrujen je bil, že ves teden je bil od jutra do noči na nogah.
»Pa pusti vse skupaj,« sem rekla. »Kdo pa pravi, da moraš...«
»Pustim da naj?« je rekel in pogledal name od strani. »Kako bomo pa živeli? Od česa pa, če ne od dela?«
Skomignila sem z rameni in se sklonila. Pobrala sem rušo, ki jo je oče malo prej odbil s koso, in jo vrgla v mlako. Mlaka se je odprla, na plano so poskakale prestrašene žabe, kačji pastirji, ki so krožili nad njo, so odleteli.
Mogoče mu tega ne bi smela reči... Seveda mu ne bi smela... Kaj pa je ta seča, nič, saj bo hitro minila in drugo delo bo na vrsti. Mogoče še težje in manj prijazno od tega.
Obrnila sem se, da bi jima kaj rekla, kar obema, vsakemu kakšno lepo besedo, pa sta že odšla: oče naprej kosit, mama pa grabit. Tudi sama sem šla nazaj v grmovje. Vlaki so še vozili na drugi strani Save. Slišala sem jih še vse popoldne. Lokomotiva je žvižgala tudi potem, ko smo mi sparjeno travo že odpeljali domov h kozolcu. V kozolec smo jo tlačili do trde teme.
Ko sem šla spat, so me pekla ramena, opečena od sonca, pekle so me noge, opraskane in utrujene, da sem vmes morala vstati. Šla sem k oknu in pogledala h kozolcu.
Oče in mama sta bila še zmerom tam. Sijala je luna, toliko, da se je videlo. Do pozne, pozne ure sta tlačila travo v kozolec.
Sedla sem nazaj v posteljo, pa nisem mogla zaspati. Premetavala sem se in gledala v strop. In razmišljala: ali bom res šla po isti poti? Zaspala sem, še preden sem našla odgovor.
Naslednji dan je začelo deževati.
Pred nekaj dnevi - spet so počitnice pred vrati - sem premišljevala o tistem kraju tam, o Bukovju. Razmišljala sem o rožah, o pticah in o mlaki, ki se je že kdaj izsušila. Verjetno so se zaradi tega tudi kačji pastirji preselili drugam.
»Kakšne rože so tam cvetele!« sem govorila svojim vnukom. »Nebeško modre! Bolj modre od spominčic in od poletnega neba! Takih po moje ni v nobenem kraju na zemlji. So enkratno Stvarnikovo delo! Modri, nakodrani cvetovi med zelenjem - in kako so dišali! A ne vem, kako bi se jim reklo. Nikoli nisem vedela drugega kot to, da so tam...«
»Bom jaz pogledala na internet,« je rekla najstarejša. »Tam je vse: rože, ptice, človek... čisto vse! Vsa čuda sveta! Verjetno so tudi tvoje rože!«
»Verjamem, da je tam čisto vse, vendar je mrtvo,« sem ji odgovorila zamišljeno. »Tiste rože tam so mrtve, kakor človek brez duše...«
Začudeno me je pogledala, malo postala, nekajkrat zmajala z glavo in odšla.
Kaj pa naj bi drugega? Saj me tako ni mogla
razumeti.
ŠKRINJAR, Polona (zgodbe), v: Ognjišče (2007) 07, str. 52.

Lepo nedeljsko popoldne je bilo in z možem sva se odpravila na sprehod, da se naužijeva lepot stvarstva. Na svoji poti sva srečala moža iz našega kraja, ki je za razliko od naju, ki sva počasi in mirno, brez naglice merila svoje korake, s svojim psom že skoraj tekel.
Mož, še zelo delaven, čeprav že pred upokojitvijo, samski, ki veliko dobrega naredi za našo župnijo, se je ob srečanju z nama ustavil. Pes je nemirno skakal okoli in priganjal svojega gospodarja naprej, da je le ta moral močno poprijeti za vrvico, na katero je bil pripet, gospodarju pa se ni nič mudilo.
Po kratkem pozdravu in nekaj izmenjanih stavkih naju je povabil na sveže pečeni jabolčni zavitek.
Sprejela sva njegovo povabilo in kmalu smo sedeli za njegovo kuhinjsko mizo ob čaju in zavitku. Čaj se je zelo prilegel in zavitek je bil odličen, čeprav je bil posladkan le z rozinami in žlico medu. Kar topil se je v ustih in uživali smo v prvinskem okusu sestavin, ki niso bile uničene s sladkorjem. Uživali smo ob hrani in klepetu.
V koritu je čakala nepomita posoda od kosila in priprav za peko tega odličnega jabolčnega zavitka.
»V zahvalo bi vam pa pomila posodo, če dovolite.«
»O, seveda dovolim,« je bil takoj za to. »Kuham zelo rad, pomivanju pa bi se najraje izognil, če bi se dalo.«
»No, pri meni je pa ravno obratno.«
Med klepetom je bila posoda hitro pomita.
Še nekajkrat so se naša srečanja končala ob odlični hrani za njegovo mizo in vedno bi nam jo zavidali najboljši kuharji. Na koncu sem vedno pomila posodo.
Nekoč je, bolj v šali kot zares, bil izrečen predlog: »Bi lahko tudi kdaj med tednom prišli in malo pospravili?«
Dobila sem ključ od hiše in nekajkrat na teden, ko imam čas, pogledam, kolikšen kup posode me čaka, in jo pomijem.
Ko sem danes prišla, da pospravim, me je na vhodnih vratih pozdravil vonj dišečih belih narcis, ki so v šopih rasle in razširjale čudovit vonj, ki se ga spomnim še iz otroških let.
Po opravljenem delu, ko je prezračena in pomita hiša že dišala po svežem in sem še skozi odprto okno vonjala narcise, mi je bilo kar malo hudo, ker se bo ta vonj takoj, ko bom vse pozaprla, izgubil. Odšla sem v rožno gredico pred hišo in odtrgala nekaj dišečih cvetov in pušpanovo vejico ter vse skupaj v vazi postavila na kuhinjsko mizo. Pod vazo sem položila listek z napisom: ROŽE Z DOMAČEGA VRTA.
Ob tem sem pomislila na izraz na obrazu, ki ga ne bom videla, in mi je bilo žal. V spomin pa sem si s tem priklicala dogodek izpred štiridesetih let.
Najmlajša sestra, ki je takrat imela tri ali štiri leta, je pritekla v kuhinjo in ročici skrivala za hrbtom.
»Mama, zate!« Proti njej je pomolila komaj odprt tulipan. Stebelce je bilo le tolikšno, da ga je lahko držala. Mama se je razveselila rdečega tulipana in ga takoj dala v vodo, ki jo je nalila v najmanjši kozarček, kar jih je imela. Vesela je bila rože, čeprav je bila odtrgana na njenem vrtu.
Kasneje sem sestro odpeljala do gredice pred hišo in ji razložila, da je voluhar pojedel veliko čebulic in teh nekaj tulipanov naj pusti čisto pri miru. Ti so za okras pred hišo, ne za trganje. Ker nisem bila prepričana, da me razume, sem ji še zagrozila, da ji bom prihodnjič, če se to še kdaj ponovi, navila ušesa.
»Lej, takole in še bolj,« sem jo prijela za uhelj in ga močno stresla, da se je kar pordečil.
Pa ni nič pomagalo. Čez nekaj dni je bil v kozarčku že nov, rumen tulipan.
»Ne bodi tako stroga z njo. Ko bo večja, bo že razumela. Sicer pa imamo rože za okras in tudi sama jih naberem za v vazo.«
»To že! Ampak ti odtrgaš tako, kot je prav, in gredo v pravo, veliko vazo.«
»Kljub temu me je razveselila. Pri teh letih ne more še znati drugače. Imej malo razumevanja in potrpljenja z njo. Tudi ti si počela enako, ko si bila toliko stara, samo spominjaš se ne vsega. Jaz pa sem vesela vsakega cveta, saj imam zelo rada rože.«
»Ko bo velika, bo imela svojo gredico. Takrat naj trga svoje rože in ti jih prinese, ne pa tvojih, s tvoje gredice,« sem se jezila in trmarila naprej.
»Do takrat je še daleč. Veš, koliko rožic mi lahko do takrat prinese, kolikokrat me razveseli. Zakaj bi čakala, da bo dovolj stara? Že sedaj je za nabiranje rožic dovolj stara.«
Mama se mi je potrpežljivo in prizanesljivo smehljala. Vedela je, da tudi jaz še ne razumem vsega, da bi rada ukazovala ...

Ali nisem tej svoji mali sestrici podobna še zdaj?
Ali ne prinašam svojih ‘rožic’, svojih dobrih del pred Očeta, ki mi je podaril življenje, dobre starše, ljubeče brate in sestre, z mislijo, da mu podarjam nekaj svojega? Vse, kar sem in kar imam, je njegovo. In to, kar položim predenj kot ‘svoj dar’, tudi to je njegovo. Takrat sem kot majhen otrok, ko trgam rože v njegovem vrtu in mu jih prinesem, misleč, da sem mu podarila nekaj svojega ... Dan za dnem moram predenj prinašati svoj dar: hvaležnosti in zahvale, češčenja in prošnje. Res čisto moj ‘dar’ so moji grehi. Svojega greha mu ne prinesem kot rože z dolgim pecljem, ne, prinesem mu ga kot rožo, odtrgano čisto pri cvetu, ki jo v sramu in strahu skrivam v roki za hrbtom. Kot kratko odtrgani tulipan, ki ga je moja sestra prinesla mami. Mama je bila tega ubogega cveta, podarjenega iz otroške ljubezni, zelo vesela, zato verjamem, da je Bog vesel, ko z iskrenim obžalovanjem predenj prinesem svoj greh.

Katarina, zgodbe, v: Ognjišče (2017) 07, str. 55.

Ko se je oče tistega dne vrnil iz mesta, je z njegovega obraza sijalo zadovoljstvo. To se je opazilo toliko bolj, ker ga je večmesečno čakanje in prazne obljube spravljalo v slabo voljo. Stopil je v kuhinjo in z očmi poiskal razpelo na steni. Bil je trdno prepričan, da se brez Božje pomoči nič ne doseže. Zato so bile zdaj njegove prve besede zahvala Bogu.
Potem se je obrnil proti nam: »Dali so mi dovoljenje za delo v tujini. Že jutri moram opraviti zdravniški pregled in si priskrbeti potni list. Iz naše vasi so vzeli šest mož.«
Nemo sem ga gledala, ker nisem nič razumela, za kaj gre, dokler ga ni mama vprašala: »So kaj povedali, kaj se bo tam delalo? Ali ni nevarno?«
»Delali bomo na gradbišču kot pomočniki zidarjem.«
Vzel je velik zemljevid in ga razgrnil po mizi. S prstom je pokazal rekoč: »Seefeld na Tirolskem. To je kraj, znan po zimskem turizmu, in tam gradijo velike hotele za turiste in športnike. Pravijo, da bo dela za celo leto.«
Opazila sem, kako je mamin pogled zaskrbljeno zdrsnil po zemljevidu: »To je pa zelo daleč. Čisto na drugem koncu, kot sem mislila. Kdaj se pa delo začne?«
»To bomo zvedeli naknadno. Odvisno od vremena. Če bo topleje, so rekli, kar takoj po veliki noči.«
Naslednje dni me je misel na veliko noč objemala z občutkom bolečine. Dnevi so bili vse daljši in toplejši. Pomlad je že napolnila travnike in vrtove z zelenjem in cvetjem. Oče je hitel, da bi pravočasno obrezal sadno drevje in trte. Odkar sem vedela, da bo kmalu odšel, sem se ga držala kot klop. Pobirala sem odrezane veje in jih zlagala na kup, pripravljen za kres.
»Saj boš pomagala tudi mami, kajne, ko bom odšel?« me je presenetil z vprašanjem.
»Bom,« sem čisto kratko odgovorila.
»Pa tudi v šoli moraš biti pridna. Lepo se uči. Tudi pisati mi moraš, da bom vedel, kaj vse že znaš.«
Ko mi je to govoril, sem ga v mislih že videla tam nekje daleč v deželi, ki se ji pravi Avstrija, in bilo mi je preveč hudo, da bi mu kar koli odgovorila. Še hitreje sem se upogibala za vejami, da ne bi opazil mojih solznih oči.
Kljub temu da sem se trudila misliti kaj lepega, nisem mogla preslišati njegovih naslednjih besed: »Tvoj bratec je zdaj v najbolj nerodnih letih, zato pazi, da se mu kaj ne zgodi. Jaz bom vsak dan mislil na vaju, vidva pa lepo molita, da se bom srečno vrnil domov.«
Nisem več vzdržala. Dolgo zadrževani krik bolečine je privrel na dan z vso močjo in grenkobo, ki se je nabrala v moji notranjosti.
»Ne, oče! Nikamor ne smeš oditi. Kaj nam bo več denarja, če pa te ne bo med nami. Saj nam nič ne manjka. Tudi če bomo jedli samo kruh in mleko, nam bo lepo, če boš ti z nami.«
Tako sem ga v svoji otroški preprostosti želela ustaviti doma. Tisti trenutek bi storila vse, samo da očetu ne bi bilo treba od doma. Bila sem majhna, premlada, da bi lahko razumela njegovo odločitev. A nekako sem se vseeno sprijaznila. Dnevi do očetovega odhoda so se mi zdeli kot mora. Ko je nekega dne od nekod prinesel kovček, je mamo prosil, naj vanj zloži vse, kar bo potreboval. Skrivoma sem jo opazovala. Že tako redkobesedna je postala zdaj še bolj tiha. Skrbno je pregledala vsak kos perila, nogavic in obleke. Ob vsakem kosu zlikanega perila, ki ga je zlagala v kovček, je z muko zadrževala solze. Mnogo, mnogo pozneje sem spoznala, kako velika je bila takrat njena bolečina.
Dnevi pred veliko nočjo so bili lepi. Omamni vonj pomladnega cvetja je lebdel povsod po zraku. Kako lep bi lahko bil praznik Vstajenja, če ga ne kalila misel na očetov odhod.
Ko je tistega jutra po praznikih odhajal, so se nad našim skednjem spreletavale lastovke. Z glasnim ščebetanjem so naznanjale svoj prihod. Z dimnika hiše pa nas je s klopotanjem nase opozarjala štorklja. Tudi ona je jeseni zapustila našo lepo prekmursko pokrajino, da bi svojemu zarodu nudila boljše pogoje preživetja. V tem pogledu sem takrat videla odhajati očeta, in za spoznanje mi je bilo lažje. Prav gotovo mi je bilo lažje zato, ker sem iz pogovora med starši zvedela, da bo za žetev dobil teden ali dva dopusta.
Prej me nikoli ni zanimalo, kako se razvija rast po njivah. Zdaj pa sem pogosto opazovala naša polja, posejana s pšenico. Hodila sem med že visokim žitom, ki pa še ni imelo zlatorjave barve dozorelega klasja. Najraje bi zaklicala: »Sonce, sij topleje na naše žitno polje, da se bo oče prej vrnil!«
Dobro sem vedela, da bo njegova vrnitev spet prinesla samo tisto zastrašujočo misel na ponovni odhod. Ko je končno le prišel čas žetve, je prišel tudi on. Za nekaj dni je razbil naš strah in naše dvome. Pripovedoval nam je o deželi, ki potrebnim nudi delo in dober zaslužek. Njegove žuljave roke so se trudile, da bi dobro letino pšenice čim prej spravili s polja. Ko je bilo delo opravljeno, smo v kuhinji skupaj sedli za mizo. Oče je vzel svojo harmoniko in iz nje izvabil domačo melodijo, ki je splavala v tiho poletno noč. Pozabil je na tujino, na žulje svojih rok. To so bili spet naši trenutki sreče, ki ne bodo nikoli pozabljeni.

R. Sarjaš, zgodbe, v: Ognjišče 7 (2023), 82-83.