* 21. februar 1909, Ptuj, † 26. januar 1976, Celovec

Mož, ki je prehiteval koncil

Turnsek Metod0Po zaslugi Metoda Turnška so slovenski kristjani že dvajset let pred drugim vatikanskim koncilom dobili v roke celoten Rimski misal - mašno knjigo Cerkve - v domačem jeziku. Prvo izdajo je s sodelavci pripravil leta 1944, druga je izšla 1961 v Celovcu, tretja pa 1965 v Ljubljani. Ta daljnovidni mož se je rodil 21. februarja 1909 v Budini pri Ptuju kot četrti otrok delavske družine in pri krstu so mu dali ime Konrad. Oče je moral leta 1915 na fronto v Galicijo in je kot vojni ujetnik umrl v Rusiji. Konrad je po osnovni šoli na Ptuju leta 1922 odšel k cistercijanom v Stično, kjer je obiskoval samostansko gimnazijo. Maturo je opravil z odliko na klasični gimnaziji v Ljubljani. Po petih letih študija na teološki fakulteti ljubljanske univerze je leta 1934 prejel mašniško posvečenje. Pater Metod, vzgojitelj cistercijanskih novincev v Slomškovem zavodu v Ljubljani, je po novi maši študije nadaljeval in jih zaključil z doktoratom (doktorsko razpravo Razvoj krstnega obreda v prvi Cerkvi je kasneje objavil v knjigi z naslovom S krstom v Kristusovo Cerkev). Že med študijem je sprejel urejanje glasila Apostolstva sv. Cirila in Metoda Kraljestvo božje. Skupaj s p. Tomažem Kurentom je začel izdajati liturgični list Božji vrelci, sam je ustanovil liturgično knjižnico Živimo s Cerkvijo. Za 800-letnico stiškega samostana je leta 1936 napisal igro Potujoči križ, isto leto je mesečniku Bogoljub izhajal njegov namišljeni potopis Stoji, stoji tam sivi samostan. Turnsek Metod2Pri vsem tem delu se je lotil prevajanja zajetnega Rimskega misala. Ob prevajanju se mu je porodila misel za knjigo Leto božjih skrivnosti, oris cerkvenega leta po misalu (1938). Za Mohorjevo je sestavil Družinski molitvenik, leta 1943 so mohorjani dobili prvi zvezek njegovega dela Pod vernim krovom, s katerim bralca vodi "ob ljudskih običajih skoz cerkveno leto". Vnema za nabiranje narodopisnega blaga ga je po vojni zanesla v Trst, kjer je bil profesor slovenščine, zgodovine in zemljepisa na raznih slovenskih šolah, hkrati pa je veliko pisal. Leta 1956 ni bil več nastavljen kot profesor, ker ni imel italijanskega državljanstva. Umaknil se je na Koroško. Sprejel je župnijo Rebrca nad Železno Kaplo, kjer je vpeljal slovensko bogoslužje, zgradil je župnijsko dvorano, da se je v njej zbirala mladina ter se utrjevala v veri in narodni zavesti. Nekaj let je poučeval na kmetijski šoli v Tinjah. Ves čas je pisal in veliko sodeloval na celovškem radiu. Zaradi sladkorne bolezni je leta 1972 stopil pokoj, peresa pa ni odložil. Iztrgala mu ga je šele božja dekla smrt, ki ga je obiskala 26. januarja 1976. Po slovesu v Celovcu in na Rebrci so ga pokopali doma - v Stični.

Buditelj narodne zavesti in ponosa

Turnsek Metod3Na leposlovnem področju se je Turnšek najprej uveljavil kot dramatik z že omenjeno tridejanko Potujoči križ (1936). V tržaškem obdobju je napisal dramo Država med gorami (1948), ki obravnava izgubo svobode v Karantaniji v 8. stoletju. Na Koroškem pa je napisal dramo Kralj Samo in naš prvi vek (1959), v kateri sega v prve začetke slovenske zgodovine. Obe igri sta izrazito domoljubni, pisani v verzih. Prav tako je v verzih napisan dramski scenarij o sv. Cirilu in Metodu z naslovom Zvezdi našega neba (1966, leta 1974 je izšel nemški prevod). V karantansko zgodovino se je vrnil s svojo igro Krst karantanskih knezov (1968), ki ji je dodano zgodovinsko ozadje o pokristjanjenju Slovencev.

Turnsek Metod5Izredno plodovit je bil Turnšek kot pripovednik. Profesor Martin Jevnikar pravi, da je bil "preprost in topel, sočen ljudski pripovednik" in njegovo delo označi takole: "Kakor v igrah, se je tudi v prozi najraje zatekal v zgodovino, ki jo je prepletal z narodopisjem in s širokim krajevnim zamahom, po katerem se gibljejo njegovi dobri ljudje z nekako lahkoto in brez večjih duševnih pretresov." Njegova prva pripovedna knjiga Z rodne grude (1951) prinaša tri idilične zgodbe; roman In hrumela je Drava (1955) prikazuje nemško zasedbo Štajerske in trpljenje slovenskih ljudi; Božja planina, "zgodovinska višarska povest", je izšla kot prva knjiga Slomškove založbe, ki jo je bil Turnšek ustanovil v Celovcu leta 1964. Turnsek Metod4Dogajanje povesti Na Višarjah zvoni (1969) je postavljeno v leto 1941. Povesti Stoji na Rebri grad (1965) in Črni Hanej (1972) segata v srednjeveško Koroško. Najdaljši in najboljši Turnškov roman je Med koroškimi brati (1973), ki se dogaja med drugo svetovno vojno. V knjigi novel Naš rod v krčih (1975) nas vodi po slovenskem zamejstvu: od Tržaške in Goriške prek Benečije na Koroško. Veliko je pisal za razne koroške liste: v člankih je obravnaval religiozna, literarna, zgodovinska, ekumenska in etnografska vprašanja, povezana s slovenstvom. "Ozkosrčni niste bili nikoli. Koristoljubni tudi ne," mu je ob zadnjem slovesu v imenu Korošcev dejal pisatelj Janko Mesner. "Bili ste narodno kulturno prizadeti, zaskrbljeni in zmeraj delavni."

Čuk S., Obletnica meseca, v: Ognjišče (1996) 1, str. 28.

* 26. januar 1910, Ljubljana, † 25. december 1995, Ljubljana

Lipovsek Marijan1Svetlo otroštvo in mladost v temni kuhinji

Marijan Lipovšek se je rodil 26. januarja 1910 v Ljubljani v družini železničarja. Do njegovega osemnajstega leta so stanovali v eni od tako imenovanih "korarskih" hiš nasproti ljubljanske stolnice, ki so prislonjene na strme grajske rebri. V uvodu svoje zgoraj omenjene knjige Lipovšek veliko pove o svojem otroštvu in svoji mladosti. Hiša, v kateri so stanovali, je bila brez sonca. "Skoraj vsak dan je gorela v kuhinji petrolejka in z rumeno svetlobo osvetljevala borni prostor. In vendar imam ravno iz te kuhinje svoje najlepše zgodnje spomine. Tam sem kot čisto majhen otrok poslušal povesti, ki mi jih je pripovedovala mamica. Kakor njo pa sem poslušal tudi očeta, ki mi je s svojim vedrim humorjem pripovedoval nekatere posebne povesti. Poslušal pa sem tudi svoje starejše sestre, s katerimi smo se imeli tako radi. Kot prvi fant v družini sem užival vsesplošno zaščito in ljubezen."

Lipovsek Marijan2Že pri sedmih letih je šel v glasbeno šolo, da se nauči igranja na klavir, pa je prehiteval svoje učitelje. Po končani srednji šoli je šel študirat glasbo: leta 1932 je na ljubljanskem konservatoriju diplomiral iz kompozicije, končal študij klavirja pri Janku Ravniku, potem pa se je izpopolnjeval še v Pragi, Salzburgu in Rimu. Tako se je usposobil za odgovorne službe na področju glasbenega življenja doma. Polnih triinštirideset let je bil profesor na oddelku za muzikologijo Filozofske fakultete v Ljubljani. Bil je direktor Slovenske filharmonije (1956-1964), ki je v tem obdobju doživela svoj najvišji razcvet. Kot odličen pianist je bil dolga leta glasbeni spremljevalec svoje hčerke Marijane, svetovno uveljavljene mezzosopranistke, operne in koncertne pevke.

"Pesem in življenje v gorah sta mi bila povezana"

Lipovsek Marijan6Lipovšek opisuje stopnje svojega duhovnega razvoja. Kot majhen otrok je užival ob pripovedovanju mame, očeta in stare matere. "Nato se mi je odprl svet knjige. Koliko ur sem presedel pri knjigah in bral s predanostjo, kakor jo zmore le prva mladost! V knjigah pa so stopile predme tudi gore." Vendar so morale še nekaj časa počakati, kajti pri trinajstih letih je doživel "nedopovedljivo močan pretres prvega doživetja velike glasbe. Ves sem se utapljal v glasbi, srce se je ni moglo nasititi." Komaj petnajstleten je komponiral Župančičevo pesem Vsa tenka, vsa mirna je zarja večerna. "Vračal sem se od dela v Preporodu, naprednem dijaškem društvu, kjer sem vodil orkester. Mila, prelepa rdeča zarja je bila na zahodnem nebu in svetla večernica je sijala ob njej." Za gore ga je navdušil Janko Ravnik, njegov drugi profesor klavirja. "Gore so mi bile zatočišče pred spoznanji, kako težko je življenje. Tam je bil svet, kjer ni bilo ne krivic ne tlačenih revnih. Bilo je čistejše, svetlejše življenje." Potem se s spomini vrača v otroštvo: "Ko sem od sedmega leta igral klavir, sem se utapljal v narodne pesmi kot v najresnejšo glasbo. Saj to tudi so. Spoznamo jih šele, ko se jim približamo ... Pozneje sem doživljal najlepše ure v gorah, ko smo s tovariši ležali kje visoko v gorah v bornih kočah in potihoma prepevali te naše pesmi."

Lipovsek Marijan4Njegov glasbeni opus, v katerem povezuje staro in novo, nacionalno in svetovljansko, je zelo obsežen. Pavle Merkù je zapisal: "Lipovšek je predvsem lirik, pesnik malih oblik, mojster samospeva in krajših komornih skladb." Po njegovi sodbi je Lipovškova najlepša skladba Zimska pesem na besedilo Josipa Murna, kjer je "razpoloženje v besedilu našlo odmev v skladateljevem razpoloženju".

"Trdno sem ohranil svoj življenjski nazor"

Po smrti Marijana Lipovška na Božič, 25. decembra 1995, je pesnik in pisatelj Vinko Beličič v tržaški reviji Mladika objavil pripoved o stikih s skladateljem po pismih. Začelo se je tako: Lipovšek je uglasbil petero Beličičevih pesmi, ki so ga nagovorile (Češminov grm, Jutro v gorah, Povožena ptica Dogorevanje in Nevesta), s skupnim naslovom Pet pesmi o naši deželi. Hotel je dobiti pesnikov pristanek, zato mu je pisal na njegov tržaški naslov, katerega mu je posredoval Pavle Merkù. Leta 1970 je te svoje skladbe poslal radijskemu zboru, pa so bili na RTV "alergični" na pesnika, ki se je, povsem nedolžen, po vojni umaknil v Trst, kjer je kot profesor in soustvarjalec slovenske kulture deloval vse do svoje smrti (1999). Lipovšek je hotel te svoje skladbe tiskati; nekateri so mu svetovali, naj bi šel "po dovoljenje" k Francetu Šetincu. "Vendar bi kaj takega za svoje skladbe nikoli ne storil, dasi mislim, da bi bil uspešen.

Lipovsek Marijan5Toda raje naj gre vse skupaj v pozabo (mislim, začasno), kakor da bi se ponižal in kaj takega izmoledoval." Čeprav je čutil, da ga "gledajo postrani", je februarja 1988 v pismu Beličiču pravično zapisal: "Našim 'oblastnikom' zase ne morem očitati, da bi mi potem, ko sta minili prvi dve leti po koncu vojne, prizadeli kaj hudega. Imel sem odprto delovanje v RTV, osem let sem bil na čelu Slovenske filharmonije, nemoteno sem predaval na univerzi, nikoli pa se nisem vmešaval v politične zadeve, saj jih sploh nisem razumel, toda trdno sem ohranil svoj življenjski nazor, za katerega so sicer vedeli, da nikakor ni materialističen, kaj šele marksističen... Za svoje koncertno delo sem prejel (veliko) Prešernovo nagrado - in vse to, ne da bi se količkaj političnemu oportunizmu." V zahvali Beličiču za podarjeno knjigo Pesem je spomin (1988) je Lipovšek zapisal: "Naj bi Vam bili življenje - ali usoda ali naš ljubi Bog Oče do konca naklonjeni.

obletnica meseca 01_2010

* 14. december 1914, Ljubljana, † 27. februar 1988, Ljubljana

"Greš stavit, da se bova midva poročila?"

Milcinski-Jezek Fran1Frane Milčinski je bil tretji 'ptiček iz gnezda', ki sta ga spletla oče Fran, mladinski sodnik in pisatelj, ter mama Marija, ki je skrbela za družino. Rodil se je 14. decembra 1914 v Ljubljani. Od njega sta bila starejša sestra Breda (1911–2001), ki je študirala slavistiko in se je poročila z literarnim zgodovinarjem Antonom Slodnjakom, in brat Janez (1912–1992), ki je postal ugleden strokovnjak na področju sodne medicine, mlajši pa je bil brat Lev (1916–2001), poznejši psihiater. »Frane jih je imel rad, vendar se ni prav pogosto družil z njimi,« se spominja žena Maja. »Ko pa so prišli skupaj, jih je bilo užitek poslušati, ko so brez konca in kraja obujali spomine na otroške dni.« Oče, čeprav zelo znan humorist, je bil zelo resen človek, ki se je redko smejal, mama pa se je prav rada smejala. Po maturi je Franeta pregovorila, da je šel študirat pravo. Res se je vpisal in hodil na predavanja, ki so ga zanimala, izpita ni napravil nobenega.

Milcinski-Jezek Fran2Vpisan je bil tudi na slavistiki, vendar je študije opustil. Leta 1936 sta s prijateljem Jožetom Pengovom začela nastopati kot klovna na radiu, znana sta bila kot Ježek in Jožek. Kmalu po začetku vojne so Italijani aretirali in poslali v taborišče Belluno, kjer si je poškodoval hrbtenico, kar ga je mučilo vse življenje. Zanimiva je zgodba o njegovi ženitvi. Ko se je s prijateljico Majo Podkrajšek nekoč vračal z Rožnika, je na Čevljarskem mostu stopil pred in rekel: »Greš stavit, da se bova midva poročila?« Res jo je uradno prosil za roko. Obe materi sta bili brez besed. Ko sta se avgusta 1944 poročila, sta šla na poročno potovanje na Rožnik, kjer sta imela za kosilo sir in fižolovo solato, nazdravila pa sta si s kozarcem malinovca. V zakonu sta se jima rodila sinova Matija in Matevž.

Ježek – prva radijska zvezda

Milcinski-Jezek Fran3Po vojni se je zaposlil na radiu in brž je postal prva radijska zvezda Po vsej Sloveniji je nastopal na literarno glasbenih večerih. Sam si je nadel naziv klovn "ali dvorni norec njegovega veličanstva – Človeka". S svojim značilnim glasom in poudarkom je prepeval ali recitiral svoje pesmi, ki so prav zvenele samo iz njegovih ust. Vedno je pazil, da s svojimi šalami ne bi koga prizadel. Jeseni 1958, ob 25-letnici humorističnega dela, so mu podelili naslov doctor humoris causa. V časopisnem poročilu o tem dogodku je bilo zapisano: »Biti humorist je težko; biti dober humorist je dvakrat težko; biti umetnik v humorju, je svetla izjema. In ta izjema je Frane Milčinski – Ježek.« Povabili so ga tudi na porajajočo se slovensko televizijo. Sodeloval je že pri poskusnih oddajah na Gospodarskem razstavišču v Ljubljani.

Milcinski-Jezek Fran4Pisal je tudi besedila za festivale slovenske popevke, ki so se imenitno ujemala z glasbo Mojmira Sepeta. Prvič je si je nagrado za najboljše besedilo prislužila popevka Zakaj, ki jo je zapel Lado Leskovar. Naslednje leto pa je Majda Sepe s svojim petjem očarala poslušalce, da so popevki Uspavanka za mrtve vagabunde – besedilu in glasbi – prisodili prvo nagrado.

Po srcu je bil kot otrok: veroval je v dobro in pošteno, ker je bil sam pošten idealist. Veliko svojega ustvarjanja je posvetil otrokom. Nekje je zapisal: »Po očetu sem podedoval staro uro in ljubezen do otrok. Uro sem prodal, ljubezen do otrok pa je ostala. Tudi do tistih, ki so poredni. In morda imam tiste še najrajši. Saj nikoli ne vem, sli so poredni zato, ker jih imamo premalo radi, ali jih imamo premalo radi zato, ker so poredni ...«

Zvezdica zaspanka in dobri Kosobrin

Milcinski-Jezek Fran5Med Ježkovimi deli za otroke je najbolj znana radijska igra Zvezdica Zaspanka, ki je prevedena v več jezikov. Leta 1959 je doživela tudi knjižno izdajo in zanjo je Frane dobil Levstikovo nagrado z naslednjo obrazložitvijo: "Zvezdica Zaspanka je napisana živo, hkrati pa razodeva važne etične in humane poudarke." Frane je svoji dragi ženi Maji (vedno ji je pravil mami) podaril en izvod s posvetilom: »Ta knjiga je bila napisana za mojo mami. Zato je njena last! To je važno! Saj mimo teh listov je komaj še kaj dobrega dobila od mene. Frane.«

Nekega dne je prišel k njemu igralec in režiser Jože Gale in mu predlagal, da po Vandotovi zgodbi Kekec napisala scenarij za film. Takoj sta se vrgla na delo. Gale je prepričal Ježka, da je sprejel vlogo dobrodušnega Kosobrina. Ko je film, ki je še danes 'živ', prišel v kinodvorane, so ga otroci pa tudi njihovi starši z navdušenjem sprejeli. Na filmskem festivalu v Benetkah je bil nagrajen z zlatim levom kot najboljši mladinski film. Nastopal je še v nekaterih drugih filmih; svojo radijsko igro Dobri stari pianino je spremenil v scenarij za film, v katerem je odigral glavno vlogo. Leta 1975 je prejel Prešernovo nagrado za življenjsko delo na področju RTV, filma in literature.

Vse življenje je bil bolj bolehen, zadnja leta pa je vedno huje trpel. Ko je obležal v bolnišnici, je bila žena Maja veliko ob njem. »Le pridite in bodite z njim, čim več morete,« so ji svetovale sestre. »Tudi če spi in se vam zdi, da vas ne sliši, se pogovarjajte z njim. Zagotovo vas sliši in čuti in to je dobro zanj.« Njegovo srce se je ustavilo 27. decembra 1988. »Nikakor ne bi maral, da bi bila moja smrt v žalost živim ljudem,« je bilo njegovo zadnje naročilo.

(obletnica meseca 12_2014)

* 12. december 1851, Kranjska Gora, † 20. november 1943, Rateče

Duhovnik s srcem za ljudi

Lavtizar Josip4Rojstni kraj Josipa Lavtižarja je danes svetovno znana smučarska Kranjska gora, ki so ji tiste čase nagajivi sosedje pravili "Cokel­bur", ker so menda vsi, razen župnika in učitelja, nosili lesene cokle. Na svet je prišel 12. decembra 1851 kot tretji od šestih otrok "pri Žnidarju". Šestleten je prvič šel v šolo, ki je bila v navadni kmečki hiši. Takratni kranjskogorski župnik Simon Vilfan je staršem svetoval, naj nadarjenega dečka dajo študirat. Poslali so ga v Ljubljano, kjer je končal najprej ljudsko šolo, kot goje­nec Alojzijevišča pa še gimnazijo. Po maturi (1870) je vstopil v ljubljansko bogoslovje in bil 11. septembra 1875 posvečen v duhovnika. Kot kaplan v Gorjah pri Bledu (1875-1877) je šel z nekaj Gorjanci prvič na Triglav in sicer po neuhojenih poteh. Potem je bil eno leto kaplan v Tržiču, kjer je bil njegov kolega Jacob Aljaž, poznejši "triglavski župnik". Iz Tržiča je bil premeščen v Poljane nad Škofjo Loko, od tam pa v Šenčur pri Kranju, kjer je ostal štiri leta. V tem času je prvič obiskal Rim (1881) in nato vse življenje ostal svetovni popotnik; seznanil pa se je tudi s cecilijanskim gibanjem, ki si je prizadevalo za prenovitev cerkve­ne glasbe. Iz Šenčurja je šel za župnika v Bukovščico in po dveh letih v Kokro pri Kranju, kjer je ustanovil šolo. Rad je imel ljudi, prosti čas pa je posvečal čebelam, dobri knjigi in cerk­veni glasbi. Po enoletnem župnikovanju na Bledu je 1. decembra 1896 odšel v Rateče - "kranjsko Sibirijo", kjer je ostal vse do svoje smrti, 20. novembra 1943. V Ratečah ni skrbel samo za duše svojih župljanov, temveč jim je rad pomagal tudi v časnih zadevah.

"Planiški gospod" in svetovni popotnik

Lavtizar Josip1Lavtižar je bil velik ljubitelj planin, saj se je pod njimi rodil in se vse življenje srečeval z njimi. Kot kaplan v Gorjah se je povzpel na Triglav. Samotne Rateče je vzljubil zaradi čudovite doline Planice, zaradi katere je večkrat prišel navzkriž s prija­teljem Aljažem, ki je hvalil svoja Vrata. Da bi vanjo privabil čim več obiskovalcev, je pri železniškem ravnateljstvu dosegel, da so ob vhodu v Planico postavili najprej začasno postajališče, potem pa pravo železniško postajo. Graditeljem smučarskih skakal­nic, po katerih je danes Planica znana po vsem svetu; je svetoval, kje naj jih postavijo. Domačini so jim rekli: "Kar fajmoštra pobarajte, oni poznajo vsak vetrc!" Veliko Lavtižarjevo delo, poveza­no s planinstvom, je postavitev Marijine kapele v Tamarju, ki jo je 23. avgusta 1936 blagoslovil tedanji ljubljanski škof Gregorij Rožman.

Lavtizar Josip2Še danes je ta kapela nekakšno srce Planice in v polet­nih mesecih je tam redno nedeljsko bogoslužje. Znani planinski pisatelj duhovnik Janko Mlakar je o svojem prijatelju leta 1952 za­pisal: "Menda ni med Slovenci nikogar, ki bi bil toliko sveta ob­redel kakor Lavtižar. Prepotoval je vso Evropo, pogledal tudi v Ameriko, Azijo in Afriko. Če bi ga ne bila smrt 'prehitela', bi bil morda skočil tudi v Avstralijo." Po svetu ga je gnala radoved­nost spoznavati ljudi in dežele, značaje in običaje. Svoje slike in vtise je znal zanimivo popisati. V knjižni obliki (večinoma v samozaložbi) je izšlo šest njegovih potopisov. Med potopise lahko štejemo tudi štiri njegove knjige šmarnic Marijina božja pota v Evropi, ki so izšle v letih 1933-1937.

Cerkveni zgodovinar in skladatelj

Svoje duhovniško poslanstvo je Josip Lavtižar opravljal na manjših župnijah, zato je imel več prostega časa, ki ga pa ni zapravljal. Rad se je poglabljal v zgodovino. Sad njegovega preučevanja pre­teklosti je najprej Zgodovinska knjiga župnije Rateče na Gorenj­skem, ki jo je spisal leta 1918 in še čaka natisa.

Lavtizar Josip3Prvi del je zgodovina župnije, drugi pa izčrpna kronika. S tega področja je treba omeniti še tri njegove knjige: Zgodovina župnij in zvonovi v dekaniji Radovljica (1897), Zgodovina župnij v dekaniji Kranj I. (1898) in Cerkve in zvonovi v dekaniji Kranj (1901). V rokopisu je ostalo njegovo delo Ljubljanska škofija v jožefinski dobi. "Njegove zgodovinske knjige so zakladnica in hkrati vodnik, kje iskati podatke in kako nadaljevati zgodovino posameznih župnij" (Marko Benedik). Kot kaplan v Šenčurju se je Lavtižar seznanil s cecilijanskim gibanjem, kot župnik v Kokri je dobil polletni štu­dijski dopust in odšel na višjo cerkveno glasbeno šolo v Regens­burg, kjer se je dodobra poglobil v cecilijansko glasbo. Veliko je pisal v Cerkveni glasbenik. Povsod, kjer je služboval, si je prizadeval za izboljšanje cerkvene glasbe in petja. Skušal je po­magati s svojimi lastnimi skladbami, ki se jih je z leti kar pre­cej nabralo. Kot župnik v Ratečah je ustanovil Slovensko katoliško izobraževalno društvo, ki naj bi gojilo petje, širilo med ljudst­vom dobre knjige in časopise ter prirejalo dobre igre. Za to dru­štvo, kateremu je bil ves čas sam predsednik, je spisal poučno igrico Nikar v Ameriko in štiri kratke operete (spevoigre), ki so jih izvajali ne le v Ratečah, ampak tudi drugod.

(obletnica meseca 12_2001)

* 2. marec 1890, Kred, † 11. december 1952, Ljubljana

Nabral je velik zaklad

Lovrecic Joza1Dobri dve leti zatem, ko se je, "v srcu in duši otrok", Bogu zahvaljeval za bogatih šestdeset let, je sredi dela in načrtov omahnil. Rodil se je 2. marca 1890 v Kredu pri Kobaridu. Izšel je iz družine malega kmeta. "Pri nas je bila revščina," je zapi­sal. "Leto za letom je oče odhajal v svet, mama pa se je doma gna­la in gnala z delom, da ni bilo treba najemati drugih in jim pla­čevati, ko včasih še za sol ni bilo. Jaz sem bi najstarejši in neštetokrat mi je potožila, kako ji je težko. Smilila se mi je in pomagal sem ji, kolikor sem mogel... Pa bi rad mami še kako druga­če pomagal." Stara mati mu je pravila, da je gori pri cerkvi sve­tega Jelarja (Hilarija) zaklad. Fantič ga je šel iskat, a vrnil se je praznih rok. Več uspeha je imel, ko je iskal zaklad modro­sti. Po osnovni šoli v domačem kraju je šel na gimnazijo v Gori­co, kjer je bil do sedmega razreda gojenec Alojzijevišča in Male­ga semenišča. Po maturi leta 1910 je študiral na univerzi v Gradcu slavistiko in latinščino ter študij končal z doktoratom o goriškem narodnem buditelju Valentinu Staniču. Poučeval je najprej na go­riški gimnaziji, ki se je pred soško fronto umaknila v Trst. Po­tem je živel kot begunec na Gorenjskem; po vojni je bil imenovan v začasno narodno predstavništvo v Beogradu kot zastopnik Goriške.

Lovrecic Joza2Konec leta 1919 je bil odposlanec na mirovnih pogajanjih v Pari­zu. Za stalno se je naselil v Ljubljani, kjer je poučeval na gim­naziji in na učiteljišču. Med drugo svetovno vojno je bil v Gori­ci ravnatelj slovenske gimnazije, ki so jo ustanovili Nemci. Zaradi tega "greha" je bil po vojni nekaj časa zaprt ter kazensko upoko­jen. 11. decembra 1952 je "odrezan od sveta" nenadoma umrl.

Začetnik slovenskega ekspresionizma

Joža Lovrenčič je začel pesniti v zgodnjih dijaških letih in že kot drugošolec je objavil svojo prvo pesem v Vrtcu, nato pa je pesmi in črtice pošiljal v dijaške in razne druge liste. Kot mlad profesor je leta 1915 izdal svojo prvo pesniško zbirko Oče naš. Že z njo, še bolj pa z drugo zbirko Deveta dežela (1917), ki pome­ni vrh njegovega izpovednega pesništva, se je uveljavil kot začet­nik ekspresionizma pri nas. To je bila umetnostna smer, ki je ob­jektivnost popolnoma podrejala subjektivnemu doživljanju in je zelo poudarjala izrazno plat. Lovrenčič je uporabljal svobodni verz, vsebinsko pa je prešel k iskanju duhovnega, religioznega. V pesmih te svoje druge zbirke Lovrenčič razmišlja o času in več­nosti, o smislu življenja; samoti in ogroženosti postavlja naspro­ti hrepenenje po širjavi in brezmejnosti. V drugem delu zbirke je nekaj ljubezenskih pesmi, ki pa so bolj meditativnega značaja.

Lovrecic Joza5Na koncu je Deveta dežela, dramski prizor v verzih v slogu ljud­ske pesmi. Po tej zbirki je pri njem prevladala epika. "Začutil je, da je njegova moč v zgodovinskem in narodnem blagu, preobli­kovanem v epsko pesem" (Janko Moder). Leta 1921 je izdal Gorske pravljice, zbirko legend, bajk, pripovedk, balad in romanc, ki so se mu porodile iz spominov na dom. Skoraj trideset let je je na­stajal njegov Sholar iz Trente, najobširnejši in motivno najbo­gatejši slovenski ep, ki je izšel v knjigi leta 1939. V verze je prelil legende o nastanku božje poti na Svetih Višarjah, na Sve­ti Gori in na Brezjah (Tri božje poti, 1944).

Pisatelj in učitelj pisanja

Lovrecic Joza3Iz zgdovinskega in narodnega blaga je Lovrenčič zajemal snov tudi v svojih proznih delih. Vaško življenje v Kropi in njeni o­kolici opisuje povest Pereči ogenj (1928), zgodovinski roman Pub­lius in Hispala (1939) zajema snov iz rimske dobe, prav tako romen Karnska kraljica (1997); roman Cesta in njen vozel (1931) pripove­duje o križarski vojski, ki jo je leta 1331 oglejski patriarh po­slal v kobariški kot, kjer je živelo še nekaj poganov. Cerovškov gospod (v knjigi 1973) je biografska povest o Valentinu Staniču (izhajala je kot podlistek v listu Goriška straža 1924-25). Lov­renčič je tudi veliko prevajal: na tem področju bi mogli navesti vsaj štirinajst obsežnih knjig, prevedenih iz italijanščine in nemščine, zlasti za mladino (prvi je v slovenščino prevedel zna­menito delo Pinocchio Carla Collodija, ki mu je dal ime Storžek). Janko Moder je ob Lovrenčičevi prezgodnji smrti posebej poudaril njegovo pisanje za mladino: Prvi koraki, Med Scilo in Karibdo (spomini na mladost in šolanje), Tonca iz lonca (pravljična po­vest iz tlačanskega življenja). Eno njegovih zadnjih del je bila hudomušna pesem o sraki Piki, zapeta vnuku Andreju (1952). "Pri tem ne smemo prezreti njegovega profesorskega dela na raznih uč­nih zavodih, kjer je budil ljubezen do slovenščine in vzgajal mla­de literate. Še posebno pa se je kot svetovalec uveljavljal pri urejanju dijaškega lista Mentor (1931-32, 1940-42), kjer je toli­ko slovenskih književnikov preizkušalo prve korake ob dobrodušni in dobrohotni opori Joža Lovrenčiča."

(obletnica meseca 03_2000)

* 11. december 1905, Trst, † 27. januar 1992, Izola

Vrabec Ubald0Življenje in delo tega ognjevitega moža je v zajetni študiji prikazala Bojana Kralj; ob sedemdesetletnici njegovega rojstva mu je njegov goriški prijatelj Zorko Harej, prav tako glasbenik, »podaril« ljubezniv zapis v koledarju Goriške Mohorjeve družbe za leto 1977. Ubald Vrabec seje rodil 11. decembra 1 905 v Trstu. Oče Karel, po poklicu čevljar, je bil doma iz Pliskovice na Krasu, mama Urša, rojena Brešan, paje bilaTolminka. Ubald je imel starejšega brata Vladimira, ki pa je umrl že v predšolski dobi. Pri njih je živel Ubaldov stric Vincenc, ki je bil dober pevec in je igral na mandolino; pevca sta bila tudi oče in mama in pri Vrabčevih so ob večerih pogosto prepevali, zato ni čudno, da se je Ubald posvetil glasbi. V Trstu je obiskoval slovensko osnovno šolo, nemško pripravnico in italijansko nižjo srednjo šolo. S sedmimi leti se je začel učiti mandolino, z dvanajstimi pa violino v šoli Glasbene matice (njegov profesor je bil A. Ivančič), kasneje še klavir (V. Šonc) in harmonijo (pri skladatelju Vasiliju Mirku).

Vrabec Ubald1Po prvi svetovni vojni je glasbeni študij nadaljeval najprej v Trstu, nato pa v Bologni, kjer je leta 1929 diplomiral. Ves čas študija je nastopal v raznih pevskih zborih, dokler jih fašistične oblasti niso razpustile (1928). Glasbeno je deloval tudi med Slovenci v Argentini, kamor se je izselil leta 1929, toda leta 1 931 ga že najdemo v Mariboru. Maja 1941 se je vrnil v Trst. Po drugi svetovni vojni je vodil razne zbore na Tržaškem. Za raznovrstne priložnosti (proslave, koncerte/ radijske nastope) je sproti komponiral izvirne pesmi. Od leta 1949 do upokojitve (1961) je poučeval violino pri Glasbeni matici v Trstu.

Plodovit skladatelj in odličen zborovodja

Vrabec Ubald3Bojana Kralj v zgoraj omenjeni študiji navaja vsa dela skladatelja Vrabca. Kako številna in raznolika so, vidimo že iz kazala, kjer so naštete posamezne zvrsti: zborovska glasba (teh del je največ, saj je Vrabec izrazit zborovski skladatelj), otroški zbori, ženski zbori, pesmi za sopran, alt in klavir, moški zbori, mešani zbori, cerkvena in sakralna glasba, instrumentalna glasba, orkestralna glasba, simfonična pesnitev, kantate, solo pesem, opera. V tem kratkem sestavku ne morem njegovih skladb podrobneje predstaviti, navedel pa bom, kako je Vrabčeve vokalne skladbe po njihovi izpovedni vsebini razdelil Zorko Harej. »Zložil« jih je v pet »predalčkov«: pesmi o lepotah , stvarstva in življenja (med temi "je najbolj znana pesem Bratci veseli vsi), pesmi o slovenskih krajih, o slovenski junaški in trpki zgodovini (tu so njegove »tolminske« pesmi na besedilo Alojza Gradnika in v spomin materi Tolminki), pesmi vojnega in povojnega vzdušja o sužnosti, ponižanju, trpljenju naših ljudi, o maščevanju, o odrešujočem delu, o svobodi (zelo znana je Bilečanka), meditativna lirika (precej na besedila Srečka Kosovela), satirične pesmi. Vrabec Ubald2Smisel za humor in satiro razodevajo tudi njegovi iskrivi zapisi o glasbi in marsičem drugem. Bil je tudi odličen dirigent številnih pevskih zborov: mešanih, moških, ženskih, otroških, svetnih in cerkvenih. Z njimi je »osvojil« mnoge domače in mednarodne nagrade in priznanja. Pevce je znal pri vajah tako ogreti, da so na koncertih lahko peli čimbolj »samostojno«, živo in sproščeno. Ko je opazoval nastop kakega zbora, se mu je pogosto vsiljevala misel: »Kako bi ti pevci sproščeno, živo. podali to pesem, ko ne bi imeli pred seboj pevovodje, kijih s svojim dirigiranjem moti in zadržuje!«

Devetnajstleten Je napisal svoj Te Deum

Vrabec Ubald4»Ko sem osvojil prve pojme o harmoniji, sem napisal za cerkveni zbor pri Sv. Ivanu Te Deum,« se spominja skladatelj. »K Sv. Ivanu sem namreč nekaj let zaporedoma hodil igrat violino za glavne cerkvene praznike... Ta Te Deum so potem pri Sv. Ivanu prepevali vsa leta, ko sem bil v Argentini, v Mariboru in še med drugo svetovno vojno.« Vrabec je vse svoje življenje ustvarjal tudi na cerkvenem in sakralnem področju. Harej je zapisal, da Vrabčeva cerkvena glasba »izhaja iz istega lepotnega vira, kakor svetna, zasleduje isti namen, ganjenje človeškega srca, a se obrača na verski čut, zato uporablja posebna besedila, se izvaja v cerkvi in ima večidel za izvajalni instrument orgle in človeški glas. Vrabčeva cerkvenoglasbena ustvarjalnost obsega skoraj izključno vokal.«

Kmalu po vrnitvi v Trst med drugo svetovno vojno je Ubald Vrabec napisal dva moteta (Oro supplex in Confitemini Domino) 41 za mešani zbor ih orgle. Njegova dejavnost na cerkvenem področju se je razmahnila po drugem vatikanskem koncilu, ki je uvedel v bogoslužje narodne jezike. Napisal je več maš, iz njegovega srca so privrele melodije mnogih cerkvenih pesmi, med katerimi so se ljudem priljubile zlasti božične Bila je noč, Zvezde gorijo. Vrabec je dolga leta pel v pravoslavnem zboru v Trstu in ga nekaj časa tudi vodil. Zanj je napisal skladbo-molitev Otče naš. Njegove zborovske priredbe starih ljudskih cerkvenih pesmi so izšle v zbirki Ljudske nabožne pesmi (Trst 1 974). V njej je zbranih 43 napevov z vsega slovenskega prostora različnih časov in narečij. Zaključni "amen" njegovega polnega življenja je izzvenel 27. januarja 1992. Za čakalnico vstajenja si je izbral božjo njivo v Rodiku pri Kozini.

Čuk S., Obletnica meseca, v: Ognjišče (2005) 12, str. 40.

* 20. december 1861, Ljubljana, † 4. december 1926

Od ljubljanskih uršulink na dunajsko akademijo

Kobilica Ivana1"Ivana Kobilca je morala streti prenekateri stereotip, da se je lahko uveljavila v po splošnem prepričanju povsem moškem poklicu," je ob njenem Avtoportretu v belem (ok. 1910) zapisal umetnostni zgodovinar Andrej Smrekar. Ta podoba izžareva njen bojeviti značaj; kroj njene obleke spominja na uniformo športnikov-mečevalcev. "Čeprav je brez floreta in skoraj nepogrešljive cigarete, je v njenem drobnem obrazu mogoče razbrati vso neustrašnost, odločnost in energičnost, ki jih je takšna življenjska pot zahtevala od slikarke." Rodila se je 21. decembra 1862 v Ljubljani, ki je bila takrat še "dolga vas". Njen oče Jakob je imel delavnico in trgovino z dežniki, mati Marija Škofič je bila doma iz Podbrezja. Ivana je osnovno in meščansko (srednjo dekliško) šolo obiskovala pri uršulinkah v Ljubljani. Že zgodaj je čutila posebno veselje do slikarstva in sklenila je, da bo to njen življenjski poklic. Sklep je začela uresničevati že kot srednješolka v Ljubljani, ko je obiskovala risarske ure pri slikarki Idi Kunl. Ta "mala šola" ji je dala prve pojme o slikarstvu in smernice za naprej.

Kobilica Ivana2 Po končani meščanski šoli je leta 1879 proti volji svojcev odšla študirat slikarstvo na Dunaj, kjer je dobro leto dni v galeriji tamkajšnje akademije kopirala stare mojstre portreta, tihožitja in značilnih prizorov iz vsakdanjega življenja, zvrsti, ki jih je kasneje največ gojila. Leta 1881 se je preselila v München, tiste čase mesto, ki je v svoje učilnice privabljalo trume mladih umetnikov iz vseh koncev Evrope. Tam se je pričelo njeno devetletno šolanje, sedem let pri slikarju portretov in žanra Aloisu Erdteltu. Med počitnicami je doma zbirala in risala kmečke starožitnosti.

Zakaj je prvič razstavljala v Ljubljani

Kobilica Ivana3Za münchensko šolo je bilo značilno ateljejsko slikarstvo s temnejšimi barvami. Dober portret je pomenil skrbno preslikano glavo in oprsje v smislu realizma, jasne obrise, natančno modeliranje obraza, ki kot svetla lisa izstopa iz temnega ozadja in gmote telesa. Barve so temačne, predvsem rjave, osvetljava je zmerna. Glavna dela Ivane Kobilce iz te dobe so: Glava starca, Kofetarica (Mamica kavopivka), Citrarica, Babičina skrinja. Poleg teh so nastali tudi številni oljni in pastelni portreti njenih ožjih sorodnikov in znancev ter mnoge študije. Sodelovala je na mnogih skupinskih razstavah po raznih evropskih mestih. Na počitnicah v domovini je precej slikala v naravi in na teh slikah je premagano temno šolsko slikanje. Primer take slike je Sestra Fani (1889), ki je bil prvikrat razstavljena še isto leto v Ljubljani. Sama je povedala: "V decembru 1889 sem priredila razstavo svojih del tudi v Ljubljani, to pa zato, ker so toliko govoričili, češ, toliko časa se je učila in učila, ne napravi pa ničesar. Razstava je bila v prvem nadstropju realke in njeni dohodki so bili namenjeni za dijaško kuhinjo. Vsa slikarska stojala iz Ljubljane smo takrat zvlekli na realko, da smo tistih 31 slik postavili nanje. Med drugim sem razstavila takrat tudi Mamico kavopivko, ki mi je bila vedno ena izmed najljubših slik. Portret moje sestre Fani v rožnati obleki pa rajnemu dobričini Jeranu ni hotel ugajati in prijel me je bil nekoliko v Danici zaradi naslikanih golih rok. Takrat so namreč precej moralizirali v umetnosti."

Srečanje s Parizom in odkritje svetlih barv

Kobilica Ivana4Na pomlad leta 1891 je Ivana Kobilca odšla v Pariz. "Srečanje s Parizom in francosko umetnostjo ji odpre oči - barve postanejo svetlejše in bolj žive, poteza s čopičem je krepkejša, barve nanaša v vidnih slojih brez glajenja, tudi sence imajo svojo barvo, sončni prebliski pa že tako in tako svetle slike prežarjajo s pravimi pomladnimi poudarki." Kasneje je dejala: "Na vso moč sem zasovražila črne glave, ki smo jih slikali v Monakovem (tako so nekdaj imenovali München)." Naša umetnica je torej spoznala tudi impresionistično slikarstvo, vendar pa ji njen temperament in tudi način razmišljanja ni dopuščal, da bi "skočila" iz svojega barvitega akademskega realizma. "Francoske" svetle barve sijejo iz njene znane slike Poletje, ki pa je nastala pred njenim odhodom v Pariz. V mladi ženi, ki se na vrtu igra s srčkanimi otroki, je Ivana Kobilca upodobila poletje življenja - zrelo ženskost. Po socialnem izvoru, načinu življenja, umetnostnih idealih in delu je bila izrazito meščanska umetnica. V svojih slikah ni načenjala globljih likovnih ali socialnih problemov. V letu 1892 je slikala v Barbizonu, shajališču navdušenih pristašev slikanja na prostem, v neposredni naravni svetlobi. Od tam je šla v Ljubljano, iz Ljubljane pa v Sarajevo, kjer je živela med letoma 1897 in 1905. Tam je med drugim slikala tudi za jezuitsko in za protestantsko cerkev. Leta 1896 je ilustrirala Pesmi Simona Jenka, z ilustracijami je sodelovala tudi v avstrijski enciklopediji. Leta 1903 je za prenovljeno dvorano ljubljanskega magistrata dokončala alegorično kompozicijo Slovenija se klanja Ljubljani. Leta 1914 se je za stalno naselila v Ljubljani in tam se je 4. decembra 1926 njeno življenje izteklo.

(obletnica meseca 12_2006)

* 3. december 1850, Moravče, † 11. julij 1926, Ljubljana

Zadnja živa veja mogočnega drevesa

Ko je pisatelj Fran Detela pred sedemdesetimi leti - 11. julija 1926 - umrl, se je začela sušiti zadnja veja starodavnega drevesa. Detelov rod je obstajal v Moravčah že več stoletij. Bil je ugleden: gospodarji mogočne domačije Pri Jurkovih, ki stoji poleg cerkve, so bili večkrat sodniki, trgovci in župani. Pisateljev oče Ignac se je po smrti prve žene poročil s petnajst let mlajšo Margareto Konšek s Trojan. Iz tega zakona se je rodilo deset otrok, pet dečkov, pet deklic. Od vseh, ki so odrasli, se je poročil edinole Fran, ki je zagledal luč sveta 3. oktobra 1850. [olani starši so otrokom omogočili šolanje. Frana so dali v moravško dvorazrednico šele pri devetih letih. Učil se je igraje in že leta 1861 ga najdemo v tretjem letniku ljubljanske normalke, kjer je bil njegov sošolec Ivan Tavčar. V gimnaziji je bil vseskozi odličnjak in vedno med nagrajenci. Po maturi leta 1871 se je vpisal na filozofsko fakulteto dunajske univerze z latinščino in grščino kot glavnima predmetoma in nemščino kot stranskim. Kot študent je dejavno sodeloval pri akademskem društvu Slovenija. Diplomiral je julija 1875, mesec zatem je bil nastavljen kot suplent za pouk latinščine in grščine na gimnaziji v dunajskem predmestju Hernals. Naslednje leto je postal pravi gimnazijski učitelj klasične filologije na državni gimnaziji v Wiener-Neustadtu in tam je ostal do leta 1890. Poleti 1877 je dosegel naslov doktorja filozofije. Leta 1978 se je poročil z Marijo Ano Agnes Pogačar, hčerko vojaškega intendanta Simona Pogačarja. V kapeli dvorca Goričane pri Medvodah ju je poročil nevestin stric, tedanji ljubljanski škof Janez Zlatoust Pogačar. Rodilo se jima je šest otrok, pa nobeden od njih ni ustvaril družine. Septembra 1890 je Detela nastopil službo gimnazijskega ravnatelja v Novem mestu. Gimnazijski prostori so bili še v stari stavbi poleg frančiškanskega samostana, družina pa je stanovala v drugem nadstropju stare Čitalnice. Detelova gospa je bila zelo pobožna in dobrih rok za vse pomoči potrebne. Ko je stregla bolnikom, si je nakopala tuberkulozo in pred božičem 1902 je umrla. Njena smrt je bila hud udarec za družino. Detela je bil odličen profesor. Nikoli ni skrival svoje vere in mnogim dijakom, zlasti svobodomiselnim, se je zdelo čudno, kako more izobražen človek biti iskreno veren. Leta 1903 ga je škof Jeglič vabil, naj sprejme ravnateljstvo nove škofijske gimnazije v Šentvidu, toda Detela je vabilo odklonil. Ko je bil jeseni 1906 upokojen, se je z družino preselil v Ljubljano, kjer se je ob raznih drugih opravilih posvetil predvsem pisateljevanju. Vse njegove načrte je 11. julija 1926 prekrižala smrt zaradi vnetja slepiča.

Otroci niso vedeli, da imajo očeta pisatelja

"Detela je bil družini skrben oče in gospodar; otroke je imel zelo rad in je z njimi vsak dan hodil na sprehod in jim oskrboval vse za dobro vzgojo in izobrazbo. Vendar jim o sebi in svojem delu nikoli ni govoril," piše Jakob Šolar, urednik Detelovega Zbranega dela (Celje 1962-1972). "Tako se je zgodilo, da je hči Marija šele na učiteljišču v Ljubljani pri pouku slovenščine zvedela, da je njen oče pisatelj." Detela je začel pisati že v dijaških letih; kot šestošolec je v Alojzijeviškem listu Domače vaje pod psevdonimom Franjo Jurkovič objavil humoresko Lepa ideja v neumni odeji. Humoreske je pisal tudi v študentskih letih na Dunaju. Leta 1879 je v Stritarjevem Zvonu izšla njegova satirična humoreska Misli g. Jeremije Tožnika v Dolgi vasi. Detelovo pravo pisateljsko delo se začne s povestjo Malo življenje, ki je izhajala leta 1882 v Ljubljanskem zvonu. Sprva se je po snov najraje zatekal v domači moravški svet. Zatem ga je zamikala zgodovina in leta 1883 je dokončal obsežen zgodovinski roman Veliki grof. Njegova knjižna dela so dolgo izhajala pri Slovenski matici. Leta 1914 pa je pravico do natiskovanja svojih del Detela odstopil Mohorjevi družbi v Celovcu, ki se je po selitvi iz Celovca po prvi svetovni vojni namenila izdati vse Detelove spise, toda izšel je samo 1. zvezek (1921). Tudi drugi poskus Detelovih zbranih spisov (obsegali naj bi 12 knjig, urednik je bil Jakob Šolar) je zaradi druge vojne obtičal pri 4. knjigi. V tretje je bilo več sreče: v letih 1962-1972 je celjska Mohorjeva izdala vseh šest načrtovanih knjig Detelovega Zbranega dela, vendar pa izida šeste knjige ni dočakal urednik Jakob Šolar (umrl je 22. junija 1968). On je gradivo porazdelil "v glavnem po časovnem redu, nekoliko pa zaokroženo po snovi". V prvi knjigi so začetna dela in moravške povesti; v drugi vsa zgodovinska dela; v tretji spisi iz novomeške dobe; četrta prinaša dominsvetovske povesti; peta ljudske povesti in humoreske, "ki pomenijo prav gotovo vrh njegovega dela"; šesta pa vse, kar je Detela ustvaril v zadnjem desetletju življenja. Profesor Šolar pravi, da moramo za razumevanje Detelove miselnosti upoštevati troje, kar je pisatelj dobil iz rodu: "Trdo konservativnost, veliko samostojnost duha ter veliko moralno resnost, da ne rečem ostrost - to čutimo tudi iz njegovih del zlasti v etični izravnavi krivde in kazni".

(obletnica meseca 07_1996)

Zajemi vsak dan

Ko preprost boš, tih in dober kot otrok, / spoznal boš svet v vse lepši, v vse bolj nežni zarji, / spoznal boš svet, kot so spoznavali ga stari.

(Srečko Kosovel)
Sreda, 10. August 2022
Na vrh