* 17. februar 1902, Gorica, † 16. februar 1937, Gorica

Note je bral tako zgodaj kot črke

Ta junak zvestobe narodu in veri se je rodil 17. februarja 1902 v Gorici v delavski družini. Njegov šest let sta­rejši brat Jožko je študiral bogoslovje, a se zaradi prevelike tenkovestnosti ni dal posvetiti v duhovnika. Izkazal se je kot odličen vzgojitelj kot vodja slovenskega dijaškega zavoda Alojzi­jevišče v Gorici. Lojze je obiskoval osnovno šolo in pripravnico za srednjo šolo v rodnem mestu, ob začetku vojne z Italijo (1915) je moral šolanje prekiniti. Že mlad je pokazal silno nagnjenje do glasbe: pri desetih letih je pridobil osnovno znanje o harmoniji in orglanju, trinajstleten je sedel za orglami. Med vojno so dru­žino odvedli v begunstvo v notranjost Italije. Po vojni je Lojze obiskoval dveletni učiteljski tečaj, potem pa služboval kot učitelj v raznih krajih (Šmartno v Brdih, Solkan, Batuje). Leta 1929 je sprejel povabilo nadškofa Sedeja za profesorja glasbe v škofij­ski gimnaziji. Konec tega leta je dobil policijski opomin in bil zaprt, zato je moral semenišče zapustiti. Leta 1930 ga je nadškof Sedej imenoval za nadzornika cerkvenih pevskih zborov na Goriškem in kot tak je uradno obiskoval cerkvene pevske zbore na podeželju, jih učil in orglal pri slovesnostih. Povsod, kjer je služboval kot učitelj, je nastopal tudi kot organist, pevovodja in kulturni delavec. Zaradi tega je bil pri fašistih 'zaznamovan'. Uveljavil se je tudi kot skladatelj (na skladbe se je podpisoval Sočenko). Z več pesmimi je sodeloval pri lepih pesmaricah Goriške Mohorjeve družbe (Božji spevi, Gospodov dan, Zdrava Marija).

Srečali sta se dve sorodni duši

Za precej njegovih tam objavljenih skladb je napisala besedilo mlada tolminska pesnica Ljubka Šorli, ki je pomagala materi v trgovini ter nekaj časa nadomeščala organista in vodila dekliški zbor. "Srečali sta se dve sorodni duši, " je zapisal Kazimir Humar, "ona občutljiva pesnica, on nadarjen glasbenik in skla­datelj." Leta 1933 sta se poročila in rodila sta se jima dva ot­roka: hči Lojzka (19. junija 1934) in sin Andrej (27. novembra 1936), ki sta oba dosegla akademski naslov, čeprav sta že v než­ni dobi ostala brez očeta. Na videz krhka mati Ljubka je bila močna žena, kakršno opeva Sveto pismo. Njen mož Lojze, ki se je z vso predanostjo posvečal glasbeni in kulturni dejavnosti, je bil srečen v svojem toplem družinskem gnezdu. Nanj pa so budno prežali fašistični sokoli. Nekaj časa je bil dirigent italijan­skega pevskega zbora v goriški stolnici. Redno je hodil v Podgo­ro, kjer je bil organist in pevovodja. Tam je njegov zbor v ne­deljo, 27. decembra 1936 (sin Andrej je imel prav ta dan en me­sec) pozdravil novorojeno božje Dete z milo slovensko božično pesmijo. Po maši so ga fašisti prisilili, da je pil strojno olje, pomešano z bencinom. Za posledicami tega nasilja je v hudem trp­ljenju poldrugi mesec kasneje, 16. februarja 1937, en dan pred svojim 35. rojstnim dnevom, umrl. Postal je živa priča in tudi simbol enega najhujših narodnih zatiranj sredi Evrope tridese­tih let.

"Venec spominčic možu na grob"

Mlada vdova z dvema nebogljenima otrokoma se je najprej zatekla k materi in sestri v Tolmin, a že jeseni so se vrnili domov v Gorico. Ljubka je v vojnem času na lastni koži izkusila grozo­vitost policijskih zaslišanj. Razpad fašistične Italije je doča­kala v taborišču v Zdravščini, kjer je zdaj vzidana spominska plošča z besedami, ki jih je napisala ona: "Skoz trpljenje nas žlahtni usoda. / Ena vera je, en klic: svoboda!" Pohitela je v Gorico in z otrokoma odšla v Tolmin, kjer je po vojni postala učiteljica. Leta 1946 se je vrnila v Gorico in vse do upokojitve (1975) je poučevala v mnogih vaseh goriške okolice. Bila je ne le učiteljica, ampak tudi zgledna vzgojiteljica; ki živi iz korenin svoje globoke vere. Ta izžareva iz njenega sonetnega venca z nas­lovom Venec spominčic možu na grob, ki je izšel v knjižni (biblio­filski) izdaji v Gorici leta 1957. Iz tega venca diha krščansko odpuščanje do krivcev smrti ljubljenega moža. Anton Kacin je v spremni besedi zapisal: "Venec spominčic ni in noče biti obtožba oseb, naroda ali države, pač pa obtožuje zlo, ki nujno izvira iz vsakega totalitarizma."

Ta venec je v zbirko Izbrane pesmi (Gori­ca 1973) prišel pod naslovom Ti in jaz in tri leta življenja. ­- Že nekaj mesecev po mučeniški smrti Lojzeta Bratuža so v misijon­ski tiskarni v Grobljah pri Domžalah natisnili knjižico z naslo­vom Čisti žrtvi svetal spomin avtorja, ki je ostal nepodpisan (iz varnostnih razlogov, ker je bil italijanski državljan). Danes vemo, da je bil to Bratužev dolgoletni prijatelj Rado Bednarik. Naslov te knjižice so izbrali za napis na Bratuževo spominsko ploščo v Podgori.

(obletnica 02_2002)

* 10. februar 1861, Drstelja, † 11. februar 1952, Praga, Češkoslovaška

"Vse življenje sem do neke mere ostal podeželan"

Zibelka mu je tekla v vasi Drstelja pri Ptuju, ki spada pod župnijo Sv. Urbana (Destrnik), kjer se je rodil 10. februarja 1861, na pustno nedeljo. "In tako sem za vse življenje prinesel s seboj na svet nekaj veselosti in optimizma." Oče Martin, ki se je k hiši priženil, je bil sedem let mlajši od matere Lize Kramberger. Njihov dom je bil lesen, pobeljen z apnom in s slamnato streho. Dan po rojstvu je bil krščen na ime apostola Matija. Oče je bil dolga leta župan in je umrl že pri 59 letih, mati pa je učakala 83 let. V družini se je rodilo devet otrok, trije pa so umrli kot dojenčki. "Prvih deset let sem preživel bogato in pestro življenje podeželskega fantiča, ki je moral pasti živino in pomagati pri vseh poljskih in drugih delih." Prve korake v svet učenosti je napravil v šoli, ki je bila za vso župnijo pri cerkvi sv. Urbana. Kot šolar je bil tudi ministrant v cerkvi in na pogrebih, saj je bila družina - kot vse družine tedaj - verna. "Molili smo pred jedjo in po jedi in zvečer, zlasti pozimi, je oče molil naprej in z nami času ustrezajoči del rožnega venca. V cerkev smo hodili redno sleherno nedeljo in praznik." Na dom je ohranil prijetne spomine. Ko je kot desetleten fantič odšel od doma v šole, se je o počitnicah in za praznike rad vračal domov. "Tako sem ostal do neke mere vse življenje podeželan; ohranil sem spoštovanje do težkega kmečkega dela." Jeseni 1871 je odšel na Ptuj, kjer je končal štiri razrede nižje gimnazije. Večinoma se je preživljal sam z majhno štipendijo in številnimi inštrukcijami. Zaradi svoje pridnosti je zvabil za sabo v študij tudi oba mlajša brata. Višje razrede gimnazije je obiskoval v Mariboru in tudi tam se je vzdrževal sam z inštrukcijami.

"Na Dunaj sem šel, da bi poslušal Miklošiča"

Do svojega dvanajstega leta je Matija Murko v svojem srcu pestoval misel, da postane duhovnik, kajti duhovniki so bili tedaj najbolj ugledne osebnosti na podeželju. V srednji šoli ga je najprej zamikalo naravoslovje, nazadnje pa se je ogrel za študij slavistike in germanistike. "Za vseučiliški študij si nisem izbral najbližjega mesta Gradca, marveč Dunaj, deloma zato, da bi poslušal Miklošiča, deloma pa kot glavno mesto države ... Najbolj me je zanimal Franc Miklošič ... Miklošič je postal ustanovitelj slovanskega primerjalnega jezikoslovja enako kot Jakob Grimm za germansko." S tem velikim učiteljem sta kot rojaka Prleka hitro našla skupen jezik.

"Obilo so mi koristili osebni stiki z Miklošičem, ki me je zaposloval s prepisovanjem raznega gradiva za svoja dela zlasti za besednjake." Miklošič je deloval na dunajskem vseučilišču 35 let in bil deležen največjega spoštovanja profesorskega zbora, v Akademiji znanosti in v vsem svetu. Murko je leta 1886 doktoriral kot študent germanistike z delom Nemški vplivi na začetke slovanske romantike. Češka romantika in sicer s posebnim priznanjem: s čestitkami cesarja. Le redkokdaj je bil slovenski študent na Dunaju deležen te časti. S štipendijo dunajske univerze je še istega leta odpotoval v Rusijo, kjer je ostal osemnajst mesecev, se temeljito seznanil s starejšo rusko literaturo ter navezal stike z odličnimi ruskimi učenjaki. Leta 1897 je postal docent za slovansko jezikoslovje na dunajski univerzi, leta 1902 pa je bil imenovan za rednega profesorja slovanskega jezikoslovja na univerzi v Gradcu, kjer je ostal petnajst let. Leta 1903 je ustanovil družino: poročil se je z Gabrijelo (Jelo), hčerko znanega celjskega odvetnika Janka Serneca. Sad njune zakonske ljubezni so bili trije sinovi in hčerka.

"Zbirajmo in ohranjajmo svoje starine"

Proti koncu prve svetovne vojne je bil nekaj časa redni profesor za slovansko jezikoslovje na univerzi v Leipzigu, od 22. julija 1920 pa do upokojitve (15. februarja 1931) pa je bil redni profesor za jugoslovanske jezike in slovstva na filozofski fakulteti Karlove univerze v Pragi. Leta 1932 je bil izvoljen za predsednika Slovanskega inštituta v Pragi. Kot uglednega znanstvenika so ga svojega člana imenovale številne akademije in znanstvene ustanova. Profesor Murko je veliko pisal (v Spominih je na koncu bibliografija njegove slovstvene dejavnosti, ki obsega 32 strani).

Matija Murko je bil najprej slovstveni zgodovinar. Drugo pomembno področje njegovega znanstvenega prizadevanja je bila etnografija, narodopisje, s katerim se je začel ukvarjati že zelo zgodaj. Na Dunaju je poslušal Miklošičeva predavanja o slovanskih starožitnostih in ljudski poeziji. Navdušila ga je narodopisna razstava v Pragi leta 1895, o kateri je poročal v Ljubljanskem zvonu. Ob koncu svojega poročila je zapisal:

"Zbirajmo in hranimo svoje starine, ker človeka, ki ni barbar, bo vedno zanimalo, kako so živeli njegovi predniki." Veliko delo je opravil kot raziskovalec jugoslovanske narodne pesmi. Od leta 1912 do leta 1932 je opravil sedem daljših potovanj po hrvaškem in srbskem jezikovnem področju ter z zapisovanjem, fonografom in fotografijo neposredno na terenu ugotavljal stanje in značilnosti južnoslovanske ljudske epike. Med drugo svetovno vojno je v češčini napisal knjigo, ki pa je zaradi povojnih razmer na Češkem izšla leta 1951 v Zagrebu z naslovom Tragom srpsko-hrvatske narodne epike. Njegovo dolgo in bogato življenje se je izteklo 11. februarja 1952 v "zlati" Pragi.

(obletnica meseca 02_2011)

* 19. oktober 1876, Ledinek, † 3. februar 1951, Gornja Radgona

Knjižničar že v dijaškem semenišču v Mariboru

Življenje in delo Janka Šlebingerja je lepo predstavil Bruno Hartman, ugleden bibliotekar, ob odkritju spominske plošče na kulturnem domu pri Sv. Ani leta 2001. Po njem povzemam glavne podatke. Rodil se je 19. oktobra 1876 na Ledineku pri Sv. Ani v Slovenskih goricah kot deveti otrok malega kmeta. Po osnovni šoli v Zgornji Ščavnici je šel v Maribor na klasično gimnazijo. "Ta gimnazija je bila prava kovačnica mladih slovenskih izobražencev s takratnega Štajerskega. Duhovščina po deželi je odbirala in podpirala nadarjene kmečke fante, da so jih starši dali študirat. V Mariboru je škofija vzdrževala dijaški dom - malo semenišče. Gojenec Janko Šlebinger je delal kot knjižničar v zavodovi knjižnici. V njej se je zapisal knjižničarstvu, ki je bilo potlej njegovo življenjsko poslanstvo." Po maturi je bil eno leto vpisan v bogoslovje, leta 1899 pa je odšel na Dunaj študirat slavistiko in germanistiko, kjer je imel sijajne profesorje, med njimi štajerskega rojaka Matija Murka. Študij je končal leta 1903 z doktoratom o Adamu Bohoriču, prvem slovenskem slovničarju. Na Dunaju se je Šlebinger seznanil dr. Francem Simoničem iz Ivanjkovec pri Ljutomeru, ki je bil eden vodilnih knjižničarjev dunajske univerzitetne knjižnice. Šlebingerja je vleklo srce, da bi zaposlil v tej ugledni ustanovi, pa mu je Simonič, ki postal njegov tast - Janko se je namreč poročil z njegovo hčerko Olgo - to odsvetoval. Šlebinger se je odpravil v Ljubljano, kjer je postal profesor na gimnaziji, zatem v Novem mestu, kjer je poučeval slovenščino in nemščino; od leta 1909 do 1925 pa na ljubljanski realki. V tem času se je posvetil dvojemu - bibliografiji in literarni zgodovini.

Bibliografija terja pridnost čebele

Janka Šlebingerja je kot dunajskega visokošolca usmeril v bibliografijo univerzitetni knjižničar Franc Simonič, njegov bodoči tast. "Bibliografija je veda, ki se ukvarja s popisovanjem knjig, časnikov, časopisov in drugih tiskanih dokumentov. Omogoča nam pregled nad tiskanim (danes tudi fotografskim in elektronskim) gradivom glede na njegove pisce, področje človeškega delovanja, jezik, kraj in čas njegovega nastanka" (Bruno Hartman). Kako naporno je to delo, ve samo tisti, ki je kdaj imel z njim opravka. Zahteva bogato splošno znanje in seveda zbirateljsko pridnost. Šlebinger se je z bibliografskim delom ukvarjal že v študentskih letih. Po letu 1903 pa se je lotil sistematičnega popisovanja vsega slovenskega tiska po posameznih letih in ga objavljal v Zbornikih Slovenske matice pa tudi v samostojnih knjigah. Nemogoče je našteti vsa njegova dela na bibliografskem področju. Omenimo samo nekatera glavna. Pregledal in dopolnil je obsežno delo dr. Simoniča Slovenska bibliografija 1550-1900, v kateri je avtor poskusil zajeti vso slovensko tiskano gradivo od Trubarjevega Katekizma do vseh, kar tiskov, ki so izšli v naslednjih tri in pol stoletjih. Ob razstavi slovenskega novinarstva v Ljubljani leta 1937 mu je uspelo v knjižni obliki objaviti kronološki pregled slovenskih časnikov in časopisov od 1797 do 1936, predragocen pripomoček o dosežkih Slovencev na tem področju. Sestavil je izčrpne bibliografije o nekaterih slovenskih pisateljih in pesnikih in še marsikaj drugega.

Ravnatelj Narodne in univerzitetne knjižnice

Ko je bil Janko Šlebinger že priznan slovenski bibliograf in se je bližal petdesetemu letu, se mu je izpolnila davna želja, da bi postal bibliotekar - knjižničar. Leta 1925 so ga državne oblasti s šole poklicale v Državno biblioteko, današnjo Narodno in univerzitetno knjižnico (NUK). "Menile so da je spričo svojega vsestranskega znanja, še zlasti na področju knjižničarstva, nadvse primeren, da prevzame vodstvo te častitljive in za slovenski narod nadvse pomembne ustanove." Šlebinger jo je kot ravnatelj vodil od leta 1925 do 1946, ko je bil upokojen. Njegova Narodna biblioteka je rasla in se množila, toda stiskala se je v neprimernih prostorih. Nujno je bilo poskrbeti za novo stavbo. V letih 1936-1941 so po načrtih mojstra Jožeta Plečnika pozidali njegovo umetnino, na katero smo še danes ponosni.

Isto leto, ko je Šlebinger postal ravnatelj Državne biblioteke, je začel izhajati znameniti Slovenski biografski leksikon, ki je izhajal do leta 1991 in obsega štiri knjige s 4.768 stranmi, samo osebno kazalo jih šteje 245. Ker je imel tako dober pregled nad celostnim slovenskim ustvarjalnim potencialom, je skoraj sam izdelal obsežen spisek osebnosti, ki naj bi prišle v SBL. Bil je v uredniškem odboru prvih treh zvezkov, za SBL je napisal več kot 220 temeljitih življenjepisov in k njim pripadajočih bibliografij. Pomembno je bilo tudi njegovo uredniško delo pri raznih revijah in založbah. Deloval je tudi literarno. Zaradi svojih zaslug za slovensko knjižničarstvo je bil izvoljen za dopisnega člana SAZU. Močno bolan se je leta 1948 preselil na svoje posestvo v Gornji Radgoni, kjer je preživel še štiri leta. Umrl je 3. februarja 1951 in je tam tudi pokopan.

(obletnica meseca 10_2006)

* 21. februar 1909, Ptuj, † 26. januar 1976, Celovec

Mož, ki je prehiteval koncil

Po zaslugi Metoda Turnška so slovenski kristjani že dvajset let pred drugim vatikanskim koncilom dobili v roke celoten Rimski misal - mašno knjigo Cerkve - v domačem jeziku. Prvo izdajo je s sodelavci pripravil leta 1944, druga je izšla 1961 v Celovcu, tretja pa 1965 v Ljubljani. Ta daljnovidni mož se je rodil 21. februarja 1909 v Budini pri Ptuju kot četrti otrok delavske družine in pri krstu so mu dali ime Konrad. Oče je moral leta 1915 na fronto v Galicijo in je kot vojni ujetnik umrl v Rusiji. Konrad je po osnovni šoli na Ptuju leta 1922 odšel k cistercijanom v Stično, kjer je obiskoval samostansko gimnazijo. Maturo je opravil z odliko na klasični gimnaziji v Ljubljani. Po petih letih študija na teološki fakulteti ljubljanske univerze je leta 1934 prejel mašniško posvečenje. Pater Metod, vzgojitelj cistercijanskih novincev v Slomškovem zavodu v Ljubljani, je po novi maši študije nadaljeval in jih zaključil z doktoratom (doktorsko razpravo Razvoj krstnega obreda v prvi Cerkvi je kasneje objavil v knjigi z naslovom S krstom v Kristusovo Cerkev). Že med študijem je sprejel urejanje glasila Apostolstva sv. Cirila in Metoda Kraljestvo božje. Skupaj s p. Tomažem Kurentom je začel izdajati liturgični list Božji vrelci, sam je ustanovil liturgično knjižnico Živimo s Cerkvijo. Za 800-letnico stiškega samostana je leta 1936 napisal igro Potujoči križ, isto leto je mesečniku Bogoljub izhajal njegov namišljeni potopis Stoji, stoji tam sivi samostan. Pri vsem tem delu se je lotil prevajanja zajetnega Rimskega misala. Ob prevajanju se mu je porodila misel za knjigo Leto božjih skrivnosti, oris cerkvenega leta po misalu (1938). Za Mohorjevo je sestavil Družinski molitvenik, leta 1943 so mohorjani dobili prvi zvezek njegovega dela Pod vernim krovom, s katerim bralca vodi "ob ljudskih običajih skoz cerkveno leto". Vnema za nabiranje narodopisnega blaga ga je po vojni zanesla v Trst, kjer je bil profesor slovenščine, zgodovine in zemljepisa na raznih slovenskih šolah, hkrati pa je veliko pisal. Leta 1956 ni bil več nastavljen kot profesor, ker ni imel italijanskega državljanstva. Umaknil se je na Koroško. Sprejel je župnijo Rebrca nad Železno Kaplo, kjer je vpeljal slovensko bogoslužje, zgradil je župnijsko dvorano, da se je v njej zbirala mladina ter se utrjevala v veri in narodni zavesti. Nekaj let je poučeval na kmetijski šoli v Tinjah. Ves čas je pisal in veliko sodeloval na celovškem radiu. Zaradi sladkorne bolezni je leta 1972 stopil pokoj, peresa pa ni odložil. Iztrgala mu ga je šele božja dekla smrt, ki ga je obiskala 26. januarja 1976. Po slovesu v Celovcu in na Rebrci so ga pokopali doma - v Stični.

Buditelj narodne zavesti in ponosa

Na leposlovnem področju se je Turnšek najprej uveljavil kot dramatik z že omenjeno tridejanko Potujoči križ (1936). V tržaškem obdobju je napisal dramo Država med gorami (1948), ki obravnava izgubo svobode v Karantaniji v 8. stoletju. Na Koroškem pa je napisal dramo Kralj Samo in naš prvi vek (1959), v kateri sega v prve začetke slovenske zgodovine. Obe igri sta izrazito domoljubni, pisani v verzih. Prav tako je v verzih napisan dramski scenarij o sv. Cirilu in Metodu z naslovom Zvezdi našega neba (1966, leta 1974 je izšel nemški prevod). V karantansko zgodovino se je vrnil s svojo igro Krst karantanskih knezov (1968), ki ji je dodano zgodovinsko ozadje o pokristjanjenju Slovencev.

Izredno plodovit je bil Turnšek kot pripovednik. Profesor Martin Jevnikar pravi, da je bil "preprost in topel, sočen ljudski pripovednik" in njegovo delo označi takole: "Kakor v igrah, se je tudi v prozi najraje zatekal v zgodovino, ki jo je prepletal z narodopisjem in s širokim krajevnim zamahom, po katerem se gibljejo njegovi dobri ljudje z nekako lahkoto in brez večjih duševnih pretresov." Njegova prva pripovedna knjiga Z rodne grude (1951) prinaša tri idilične zgodbe; roman In hrumela je Drava (1955) prikazuje nemško zasedbo Štajerske in trpljenje slovenskih ljudi; Božja planina, "zgodovinska višarska povest", je izšla kot prva knjiga Slomškove založbe, ki jo je bil Turnšek ustanovil v Celovcu leta 1964. Dogajanje povesti Na Višarjah zvoni (1969) je postavljeno v leto 1941. Povesti Stoji na Rebri grad (1965) in Črni Hanej (1972) segata v srednjeveško Koroško. Najdaljši in najboljši Turnškov roman je Med koroškimi brati (1973), ki se dogaja med drugo svetovno vojno. V knjigi novel Naš rod v krčih (1975) nas vodi po slovenskem zamejstvu: od Tržaške in Goriške prek Benečije na Koroško. Veliko je pisal za razne koroške liste: v člankih je obravnaval religiozna, literarna, zgodovinska, ekumenska in etnografska vprašanja, povezana s slovenstvom. "Ozkosrčni niste bili nikoli. Koristoljubni tudi ne," mu je ob zadnjem slovesu v imenu Korošcev dejal pisatelj Janko Mesner. "Bili ste narodno kulturno prizadeti, zaskrbljeni in zmeraj delavni."

Čuk S., Obletnica meseca, v: Ognjišče (1996) 1, str. 28.

* 26. januar 1910, Ljubljana, † 25. december 1995, Ljubljana

Svetlo otroštvo in mladost v temni kuhinji

Marijan Lipovšek se je rodil 26. januarja 1910 v Ljubljani v družini železničarja. Do njegovega osemnajstega leta so stanovali v eni od tako imenovanih "korarskih" hiš nasproti ljubljanske stolnice, ki so prislonjene na strme grajske rebri. V uvodu svoje zgoraj omenjene knjige Lipovšek veliko pove o svojem otroštvu in svoji mladosti. Hiša, v kateri so stanovali, je bila brez sonca. "Skoraj vsak dan je gorela v kuhinji petrolejka in z rumeno svetlobo osvetljevala borni prostor. In vendar imam ravno iz te kuhinje svoje najlepše zgodnje spomine. Tam sem kot čisto majhen otrok poslušal povesti, ki mi jih je pripovedovala mamica. Kakor njo pa sem poslušal tudi očeta, ki mi je s svojim vedrim humorjem pripovedoval nekatere posebne povesti. Poslušal pa sem tudi svoje starejše sestre, s katerimi smo se imeli tako radi. Kot prvi fant v družini sem užival vsesplošno zaščito in ljubezen."

Že pri sedmih letih je šel v glasbeno šolo, da se nauči igranja na klavir, pa je prehiteval svoje učitelje. Po končani srednji šoli je šel študirat glasbo: leta 1932 je na ljubljanskem konservatoriju diplomiral iz kompozicije, končal študij klavirja pri Janku Ravniku, potem pa se je izpopolnjeval še v Pragi, Salzburgu in Rimu. Tako se je usposobil za odgovorne službe na področju glasbenega življenja doma. Polnih triinštirideset let je bil profesor na oddelku za muzikologijo Filozofske fakultete v Ljubljani. Bil je direktor Slovenske filharmonije (1956-1964), ki je v tem obdobju doživela svoj najvišji razcvet. Kot odličen pianist je bil dolga leta glasbeni spremljevalec svoje hčerke Marijane, svetovno uveljavljene mezzosopranistke, operne in koncertne pevke.

"Pesem in življenje v gorah sta mi bila povezana"

Lipovšek opisuje stopnje svojega duhovnega razvoja. Kot majhen otrok je užival ob pripovedovanju mame, očeta in stare matere. "Nato se mi je odprl svet knjige. Koliko ur sem presedel pri knjigah in bral s predanostjo, kakor jo zmore le prva mladost! V knjigah pa so stopile predme tudi gore." Vendar so morale še nekaj časa počakati, kajti pri trinajstih letih je doživel "nedopovedljivo močan pretres prvega doživetja velike glasbe. Ves sem se utapljal v glasbi, srce se je ni moglo nasititi." Komaj petnajstleten je komponiral Župančičevo pesem Vsa tenka, vsa mirna je zarja večerna. "Vračal sem se od dela v Preporodu, naprednem dijaškem društvu, kjer sem vodil orkester. Mila, prelepa rdeča zarja je bila na zahodnem nebu in svetla večernica je sijala ob njej." Za gore ga je navdušil Janko Ravnik, njegov drugi profesor klavirja. "Gore so mi bile zatočišče pred spoznanji, kako težko je življenje. Tam je bil svet, kjer ni bilo ne krivic ne tlačenih revnih. Bilo je čistejše, svetlejše življenje." Potem se s spomini vrača v otroštvo: "Ko sem od sedmega leta igral klavir, sem se utapljal v narodne pesmi kot v najresnejšo glasbo. Saj to tudi so. Spoznamo jih šele, ko se jim približamo ... Pozneje sem doživljal najlepše ure v gorah, ko smo s tovariši ležali kje visoko v gorah v bornih kočah in potihoma prepevali te naše pesmi."

Njegov glasbeni opus, v katerem povezuje staro in novo, nacionalno in svetovljansko, je zelo obsežen. Pavle Merkù je zapisal: "Lipovšek je predvsem lirik, pesnik malih oblik, mojster samospeva in krajših komornih skladb." Po njegovi sodbi je Lipovškova najlepša skladba Zimska pesem na besedilo Josipa Murna, kjer je "razpoloženje v besedilu našlo odmev v skladateljevem razpoloženju".

"Trdno sem ohranil svoj življenjski nazor"

Po smrti Marijana Lipovška na Božič, 25. decembra 1995, je pesnik in pisatelj Vinko Beličič v tržaški reviji Mladika objavil pripoved o stikih s skladateljem po pismih. Začelo se je tako: Lipovšek je uglasbil petero Beličičevih pesmi, ki so ga nagovorile (Češminov grm, Jutro v gorah, Povožena ptica Dogorevanje in Nevesta), s skupnim naslovom Pet pesmi o naši deželi. Hotel je dobiti pesnikov pristanek, zato mu je pisal na njegov tržaški naslov, katerega mu je posredoval Pavle Merkù. Leta 1970 je te svoje skladbe poslal radijskemu zboru, pa so bili na RTV "alergični" na pesnika, ki se je, povsem nedolžen, po vojni umaknil v Trst, kjer je kot profesor in soustvarjalec slovenske kulture deloval vse do svoje smrti (1999). Lipovšek je hotel te svoje skladbe tiskati; nekateri so mu svetovali, naj bi šel "po dovoljenje" k Francetu Šetincu. "Vendar bi kaj takega za svoje skladbe nikoli ne storil, dasi mislim, da bi bil uspešen.

Toda raje naj gre vse skupaj v pozabo (mislim, začasno), kakor da bi se ponižal in kaj takega izmoledoval." Čeprav je čutil, da ga "gledajo postrani", je februarja 1988 v pismu Beličiču pravično zapisal: "Našim 'oblastnikom' zase ne morem očitati, da bi mi potem, ko sta minili prvi dve leti po koncu vojne, prizadeli kaj hudega. Imel sem odprto delovanje v RTV, osem let sem bil na čelu Slovenske filharmonije, nemoteno sem predaval na univerzi, nikoli pa se nisem vmešaval v politične zadeve, saj jih sploh nisem razumel, toda trdno sem ohranil svoj življenjski nazor, za katerega so sicer vedeli, da nikakor ni materialističen, kaj šele marksističen... Za svoje koncertno delo sem prejel (veliko) Prešernovo nagrado - in vse to, ne da bi se količkaj političnemu oportunizmu." V zahvali Beličiču za podarjeno knjigo Pesem je spomin (1988) je Lipovšek zapisal: "Naj bi Vam bili življenje - ali usoda ali naš ljubi Bog Oče do konca naklonjeni.

obletnica meseca 01_2010

* 14. december 1914, Ljubljana, † 27. februar 1988, Ljubljana

"Greš stavit, da se bova midva poročila?"

Frane Milčinski je bil tretji 'ptiček iz gnezda', ki sta ga spletla oče Fran, mladinski sodnik in pisatelj, ter mama Marija, ki je skrbela za družino. Rodil se je 14. decembra 1914 v Ljubljani. Od njega sta bila starejša sestra Breda (1911–2001), ki je študirala slavistiko in se je poročila z literarnim zgodovinarjem Antonom Slodnjakom, in brat Janez (1912–1992), ki je postal ugleden strokovnjak na področju sodne medicine, mlajši pa je bil brat Lev (1916–2001), poznejši psihiater. »Frane jih je imel rad, vendar se ni prav pogosto družil z njimi,« se spominja žena Maja. »Ko pa so prišli skupaj, jih je bilo užitek poslušati, ko so brez konca in kraja obujali spomine na otroške dni.« Oče, čeprav zelo znan humorist, je bil zelo resen človek, ki se je redko smejal, mama pa se je prav rada smejala. Po maturi je Franeta pregovorila, da je šel študirat pravo. Res se je vpisal in hodil na predavanja, ki so ga zanimala, izpita ni napravil nobenega.

Vpisan je bil tudi na slavistiki, vendar je študije opustil. Leta 1936 sta s prijateljem Jožetom Pengovom začela nastopati kot klovna na radiu, znana sta bila kot Ježek in Jožek. Kmalu po začetku vojne so Italijani aretirali in poslali v taborišče Belluno, kjer si je poškodoval hrbtenico, kar ga je mučilo vse življenje. Zanimiva je zgodba o njegovi ženitvi. Ko se je s prijateljico Majo Podkrajšek nekoč vračal z Rožnika, je na Čevljarskem mostu stopil pred in rekel: »Greš stavit, da se bova midva poročila?« Res jo je uradno prosil za roko. Obe materi sta bili brez besed. Ko sta se avgusta 1944 poročila, sta šla na poročno potovanje na Rožnik, kjer sta imela za kosilo sir in fižolovo solato, nazdravila pa sta si s kozarcem malinovca. V zakonu sta se jima rodila sinova Matija in Matevž.

Ježek – prva radijska zvezda

Po vojni se je zaposlil na radiu in brž je postal prva radijska zvezda Po vsej Sloveniji je nastopal na literarno glasbenih večerih. Sam si je nadel naziv klovn "ali dvorni norec njegovega veličanstva – Človeka". S svojim značilnim glasom in poudarkom je prepeval ali recitiral svoje pesmi, ki so prav zvenele samo iz njegovih ust. Vedno je pazil, da s svojimi šalami ne bi koga prizadel. Jeseni 1958, ob 25-letnici humorističnega dela, so mu podelili naslov doctor humoris causa. V časopisnem poročilu o tem dogodku je bilo zapisano: »Biti humorist je težko; biti dober humorist je dvakrat težko; biti umetnik v humorju, je svetla izjema. In ta izjema je Frane Milčinski – Ježek.« Povabili so ga tudi na porajajočo se slovensko televizijo. Sodeloval je že pri poskusnih oddajah na Gospodarskem razstavišču v Ljubljani.

Pisal je tudi besedila za festivale slovenske popevke, ki so se imenitno ujemala z glasbo Mojmira Sepeta. Prvič je si je nagrado za najboljše besedilo prislužila popevka Zakaj, ki jo je zapel Lado Leskovar. Naslednje leto pa je Majda Sepe s svojim petjem očarala poslušalce, da so popevki Uspavanka za mrtve vagabunde – besedilu in glasbi – prisodili prvo nagrado.

Po srcu je bil kot otrok: veroval je v dobro in pošteno, ker je bil sam pošten idealist. Veliko svojega ustvarjanja je posvetil otrokom. Nekje je zapisal: »Po očetu sem podedoval staro uro in ljubezen do otrok. Uro sem prodal, ljubezen do otrok pa je ostala. Tudi do tistih, ki so poredni. In morda imam tiste še najrajši. Saj nikoli ne vem, sli so poredni zato, ker jih imamo premalo radi, ali jih imamo premalo radi zato, ker so poredni ...«

Zvezdica zaspanka in dobri Kosobrin

Med Ježkovimi deli za otroke je najbolj znana radijska igra Zvezdica Zaspanka, ki je prevedena v več jezikov. Leta 1959 je doživela tudi knjižno izdajo in zanjo je Frane dobil Levstikovo nagrado z naslednjo obrazložitvijo: "Zvezdica Zaspanka je napisana živo, hkrati pa razodeva važne etične in humane poudarke." Frane je svoji dragi ženi Maji (vedno ji je pravil mami) podaril en izvod s posvetilom: »Ta knjiga je bila napisana za mojo mami. Zato je njena last! To je važno! Saj mimo teh listov je komaj še kaj dobrega dobila od mene. Frane.«

Nekega dne je prišel k njemu igralec in režiser Jože Gale in mu predlagal, da po Vandotovi zgodbi Kekec napisala scenarij za film. Takoj sta se vrgla na delo. Gale je prepričal Ježka, da je sprejel vlogo dobrodušnega Kosobrina. Ko je film, ki je še danes 'živ', prišel v kinodvorane, so ga otroci pa tudi njihovi starši z navdušenjem sprejeli. Na filmskem festivalu v Benetkah je bil nagrajen z zlatim levom kot najboljši mladinski film. Nastopal je še v nekaterih drugih filmih; svojo radijsko igro Dobri stari pianino je spremenil v scenarij za film, v katerem je odigral glavno vlogo. Leta 1975 je prejel Prešernovo nagrado za življenjsko delo na področju RTV, filma in literature.

Vse življenje je bil bolj bolehen, zadnja leta pa je vedno huje trpel. Ko je obležal v bolnišnici, je bila žena Maja veliko ob njem. »Le pridite in bodite z njim, čim več morete,« so ji svetovale sestre. »Tudi če spi in se vam zdi, da vas ne sliši, se pogovarjajte z njim. Zagotovo vas sliši in čuti in to je dobro zanj.« Njegovo srce se je ustavilo 27. decembra 1988. »Nikakor ne bi maral, da bi bila moja smrt v žalost živim ljudem,« je bilo njegovo zadnje naročilo.

(obletnica meseca 12_2014)

* 12. december 1851, Kranjska Gora, † 20. november 1943, Rateče

Duhovnik s srcem za ljudi

Rojstni kraj Josipa Lavtižarja je danes svetovno znana smučarska Kranjska gora, ki so ji tiste čase nagajivi sosedje pravili "Cokel­bur", ker so menda vsi, razen župnika in učitelja, nosili lesene cokle. Na svet je prišel 12. decembra 1851 kot tretji od šestih otrok "pri Žnidarju". Šestleten je prvič šel v šolo, ki je bila v navadni kmečki hiši. Takratni kranjskogorski župnik Simon Vilfan je staršem svetoval, naj nadarjenega dečka dajo študirat. Poslali so ga v Ljubljano, kjer je končal najprej ljudsko šolo, kot goje­nec Alojzijevišča pa še gimnazijo. Po maturi (1870) je vstopil v ljubljansko bogoslovje in bil 11. septembra 1875 posvečen v duhovnika. Kot kaplan v Gorjah pri Bledu (1875-1877) je šel z nekaj Gorjanci prvič na Triglav in sicer po neuhojenih poteh. Potem je bil eno leto kaplan v Tržiču, kjer je bil njegov kolega Jacob Aljaž, poznejši "triglavski župnik". Iz Tržiča je bil premeščen v Poljane nad Škofjo Loko, od tam pa v Šenčur pri Kranju, kjer je ostal štiri leta. V tem času je prvič obiskal Rim (1881) in nato vse življenje ostal svetovni popotnik; seznanil pa se je tudi s cecilijanskim gibanjem, ki si je prizadevalo za prenovitev cerkve­ne glasbe. Iz Šenčurja je šel za župnika v Bukovščico in po dveh letih v Kokro pri Kranju, kjer je ustanovil šolo. Rad je imel ljudi, prosti čas pa je posvečal čebelam, dobri knjigi in cerk­veni glasbi. Po enoletnem župnikovanju na Bledu je 1. decembra 1896 odšel v Rateče - "kranjsko Sibirijo", kjer je ostal vse do svoje smrti, 20. novembra 1943. V Ratečah ni skrbel samo za duše svojih župljanov, temveč jim je rad pomagal tudi v časnih zadevah.

"Planiški gospod" in svetovni popotnik

Lavtižar je bil velik ljubitelj planin, saj se je pod njimi rodil in se vse življenje srečeval z njimi. Kot kaplan v Gorjah se je povzpel na Triglav. Samotne Rateče je vzljubil zaradi čudovite doline Planice, zaradi katere je večkrat prišel navzkriž s prija­teljem Aljažem, ki je hvalil svoja Vrata. Da bi vanjo privabil čim več obiskovalcev, je pri železniškem ravnateljstvu dosegel, da so ob vhodu v Planico postavili najprej začasno postajališče, potem pa pravo železniško postajo. Graditeljem smučarskih skakal­nic, po katerih je danes Planica znana po vsem svetu; je svetoval, kje naj jih postavijo. Domačini so jim rekli: "Kar fajmoštra pobarajte, oni poznajo vsak vetrc!" Veliko Lavtižarjevo delo, poveza­no s planinstvom, je postavitev Marijine kapele v Tamarju, ki jo je 23. avgusta 1936 blagoslovil tedanji ljubljanski škof Gregorij Rožman.

Še danes je ta kapela nekakšno srce Planice in v polet­nih mesecih je tam redno nedeljsko bogoslužje. Znani planinski pisatelj duhovnik Janko Mlakar je o svojem prijatelju leta 1952 za­pisal: "Menda ni med Slovenci nikogar, ki bi bil toliko sveta ob­redel kakor Lavtižar. Prepotoval je vso Evropo, pogledal tudi v Ameriko, Azijo in Afriko. Če bi ga ne bila smrt 'prehitela', bi bil morda skočil tudi v Avstralijo." Po svetu ga je gnala radoved­nost spoznavati ljudi in dežele, značaje in običaje. Svoje slike in vtise je znal zanimivo popisati. V knjižni obliki (večinoma v samozaložbi) je izšlo šest njegovih potopisov. Med potopise lahko štejemo tudi štiri njegove knjige šmarnic Marijina božja pota v Evropi, ki so izšle v letih 1933-1937.

Cerkveni zgodovinar in skladatelj

Svoje duhovniško poslanstvo je Josip Lavtižar opravljal na manjših župnijah, zato je imel več prostega časa, ki ga pa ni zapravljal. Rad se je poglabljal v zgodovino. Sad njegovega preučevanja pre­teklosti je najprej Zgodovinska knjiga župnije Rateče na Gorenj­skem, ki jo je spisal leta 1918 in še čaka natisa.

Prvi del je zgodovina župnije, drugi pa izčrpna kronika. S tega področja je treba omeniti še tri njegove knjige: Zgodovina župnij in zvonovi v dekaniji Radovljica (1897), Zgodovina župnij v dekaniji Kranj I. (1898) in Cerkve in zvonovi v dekaniji Kranj (1901). V rokopisu je ostalo njegovo delo Ljubljanska škofija v jožefinski dobi. "Njegove zgodovinske knjige so zakladnica in hkrati vodnik, kje iskati podatke in kako nadaljevati zgodovino posameznih župnij" (Marko Benedik). Kot kaplan v Šenčurju se je Lavtižar seznanil s cecilijanskim gibanjem, kot župnik v Kokri je dobil polletni štu­dijski dopust in odšel na višjo cerkveno glasbeno šolo v Regens­burg, kjer se je dodobra poglobil v cecilijansko glasbo. Veliko je pisal v Cerkveni glasbenik. Povsod, kjer je služboval, si je prizadeval za izboljšanje cerkvene glasbe in petja. Skušal je po­magati s svojimi lastnimi skladbami, ki se jih je z leti kar pre­cej nabralo. Kot župnik v Ratečah je ustanovil Slovensko katoliško izobraževalno društvo, ki naj bi gojilo petje, širilo med ljudst­vom dobre knjige in časopise ter prirejalo dobre igre. Za to dru­štvo, kateremu je bil ves čas sam predsednik, je spisal poučno igrico Nikar v Ameriko in štiri kratke operete (spevoigre), ki so jih izvajali ne le v Ratečah, ampak tudi drugod.

(obletnica meseca 12_2001)

* 2. marec 1890, Kred, † 11. december 1952, Ljubljana

Nabral je velik zaklad

Dobri dve leti zatem, ko se je, "v srcu in duši otrok", Bogu zahvaljeval za bogatih šestdeset let, je sredi dela in načrtov omahnil. Rodil se je 2. marca 1890 v Kredu pri Kobaridu. Izšel je iz družine malega kmeta. "Pri nas je bila revščina," je zapi­sal. "Leto za letom je oče odhajal v svet, mama pa se je doma gna­la in gnala z delom, da ni bilo treba najemati drugih in jim pla­čevati, ko včasih še za sol ni bilo. Jaz sem bi najstarejši in neštetokrat mi je potožila, kako ji je težko. Smilila se mi je in pomagal sem ji, kolikor sem mogel... Pa bi rad mami še kako druga­če pomagal." Stara mati mu je pravila, da je gori pri cerkvi sve­tega Jelarja (Hilarija) zaklad. Fantič ga je šel iskat, a vrnil se je praznih rok. Več uspeha je imel, ko je iskal zaklad modro­sti. Po osnovni šoli v domačem kraju je šel na gimnazijo v Gori­co, kjer je bil do sedmega razreda gojenec Alojzijevišča in Male­ga semenišča. Po maturi leta 1910 je študiral na univerzi v Gradcu slavistiko in latinščino ter študij končal z doktoratom o goriškem narodnem buditelju Valentinu Staniču. Poučeval je najprej na go­riški gimnaziji, ki se je pred soško fronto umaknila v Trst. Po­tem je živel kot begunec na Gorenjskem; po vojni je bil imenovan v začasno narodno predstavništvo v Beogradu kot zastopnik Goriške.

Konec leta 1919 je bil odposlanec na mirovnih pogajanjih v Pari­zu. Za stalno se je naselil v Ljubljani, kjer je poučeval na gim­naziji in na učiteljišču. Med drugo svetovno vojno je bil v Gori­ci ravnatelj slovenske gimnazije, ki so jo ustanovili Nemci. Zaradi tega "greha" je bil po vojni nekaj časa zaprt ter kazensko upoko­jen. 11. decembra 1952 je "odrezan od sveta" nenadoma umrl.

Začetnik slovenskega ekspresionizma

Joža Lovrenčič je začel pesniti v zgodnjih dijaških letih in že kot drugošolec je objavil svojo prvo pesem v Vrtcu, nato pa je pesmi in črtice pošiljal v dijaške in razne druge liste. Kot mlad profesor je leta 1915 izdal svojo prvo pesniško zbirko Oče naš. Že z njo, še bolj pa z drugo zbirko Deveta dežela (1917), ki pome­ni vrh njegovega izpovednega pesništva, se je uveljavil kot začet­nik ekspresionizma pri nas. To je bila umetnostna smer, ki je ob­jektivnost popolnoma podrejala subjektivnemu doživljanju in je zelo poudarjala izrazno plat. Lovrenčič je uporabljal svobodni verz, vsebinsko pa je prešel k iskanju duhovnega, religioznega. V pesmih te svoje druge zbirke Lovrenčič razmišlja o času in več­nosti, o smislu življenja; samoti in ogroženosti postavlja naspro­ti hrepenenje po širjavi in brezmejnosti. V drugem delu zbirke je nekaj ljubezenskih pesmi, ki pa so bolj meditativnega značaja.

Na koncu je Deveta dežela, dramski prizor v verzih v slogu ljud­ske pesmi. Po tej zbirki je pri njem prevladala epika. "Začutil je, da je njegova moč v zgodovinskem in narodnem blagu, preobli­kovanem v epsko pesem" (Janko Moder). Leta 1921 je izdal Gorske pravljice, zbirko legend, bajk, pripovedk, balad in romanc, ki so se mu porodile iz spominov na dom. Skoraj trideset let je je na­stajal njegov Sholar iz Trente, najobširnejši in motivno najbo­gatejši slovenski ep, ki je izšel v knjigi leta 1939. V verze je prelil legende o nastanku božje poti na Svetih Višarjah, na Sve­ti Gori in na Brezjah (Tri božje poti, 1944).

Pisatelj in učitelj pisanja

Iz zgdovinskega in narodnega blaga je Lovrenčič zajemal snov tudi v svojih proznih delih. Vaško življenje v Kropi in njeni o­kolici opisuje povest Pereči ogenj (1928), zgodovinski roman Pub­lius in Hispala (1939) zajema snov iz rimske dobe, prav tako romen Karnska kraljica (1997); roman Cesta in njen vozel (1931) pripove­duje o križarski vojski, ki jo je leta 1331 oglejski patriarh po­slal v kobariški kot, kjer je živelo še nekaj poganov. Cerovškov gospod (v knjigi 1973) je biografska povest o Valentinu Staniču (izhajala je kot podlistek v listu Goriška straža 1924-25). Lov­renčič je tudi veliko prevajal: na tem področju bi mogli navesti vsaj štirinajst obsežnih knjig, prevedenih iz italijanščine in nemščine, zlasti za mladino (prvi je v slovenščino prevedel zna­menito delo Pinocchio Carla Collodija, ki mu je dal ime Storžek). Janko Moder je ob Lovrenčičevi prezgodnji smrti posebej poudaril njegovo pisanje za mladino: Prvi koraki, Med Scilo in Karibdo (spomini na mladost in šolanje), Tonca iz lonca (pravljična po­vest iz tlačanskega življenja). Eno njegovih zadnjih del je bila hudomušna pesem o sraki Piki, zapeta vnuku Andreju (1952). "Pri tem ne smemo prezreti njegovega profesorskega dela na raznih uč­nih zavodih, kjer je budil ljubezen do slovenščine in vzgajal mla­de literate. Še posebno pa se je kot svetovalec uveljavljal pri urejanju dijaškega lista Mentor (1931-32, 1940-42), kjer je toli­ko slovenskih književnikov preizkušalo prve korake ob dobrodušni in dobrohotni opori Joža Lovrenčiča."

(obletnica meseca 03_2000)