* 10. november 1836, Hlodič, Videmska pokrajina, † 15. februar 1914, Trst.

Beneški Slovenec s poljsko krvjo

Zibelka mu je tekla v Klodičih (Hlodeje) v Beneški Sloveniji, kjer se je rodil 10. novembra 1836, oče Valentin je bil kmet in gostilničar, mati Ana Sabladoski je bila hči Aleksandra, poljskega častnika v Napoleonovi vojski, ki je ostal v naših krajih, se oženil in imel dva otroka: Ano, ki se je poročila s Klodićem, in sina Josipa, ki je postal duhovnik in je skoraj trideset let služboval kot (kobariški) kaplan na Livku. Anton je od četrtega leta veliko živel pri stricu 'nuncu', ki ga je pomagal šolati. Najprej ga je poslal v osnovno šolo v Kobarid, nato pa na gimnazijo v Gorici. Na željo staršev je po maturi vstopil v goriško bogoslovje, kjer pa je ostal manj kot dve leti in odšel na Dunaj, kjer je študiral klasično jezikoslovje. Najprej je poučeval na gimnaziji v Gradcu in se tudi poročil, žena mu je kmalu umrla, prav tako eden od obeh sinov. Eno leto je bil profesor latinščine in grščine v Splitu, potem pa štiri leta v Trstu. V tem času je pogosto zahajal v Kobarid v ugledno družino Pagliaruzzi. Hči Matilda je postala njegova druga žena (1865), njegov svak Josip se je uveljavil kot pesnik in je znan po svojem pesniškem imenu Krilan. Imela sta enajst otrok, sinova Maks in Pavel sta se uveljavila: prvi kot železniški strokovnjak, drugi pa kot visok uradnik v tržaškem pristanišču in slikar. Naslednje službeno mesto je bila Gorica. Na gimnaziji je poučeval slovenščino, latinščino in grščino. Zaradi znanja deželnih jezikov (slovenščine, hrvaščine, italijanščine, nemščine in furlanščine) je postal član deželnega šolskega sveta za Goriško-Gradiščansko ter šolski nadzornik za ljudske in srednje šole in učiteljišče.

Organizator šolstva in pisec učnih načrtov

Anton Klodič je bil šolnik z vsem srcem. Kot šolski nadzornik za Istro je hotel odpreti 70 novih šol, pa mu deželni oblastniki niso dovolili. Vneto se je ukvarjal z organizacijo in modernizacijo celotnega ljudskega in srednjega šolstva na Primorskem in ga postavil na trdne temelje po modernih načelih. Pod Klodičevim vodstvom je bilo ljudsko šolstvo na Goriškem razvejano veliko bolj kot po tedanjih drugih slovenskih pokrajinah. Ko je leta 1870 postal deželni šolski nadzornik, je bilo v deželi 158 šol s 115 pravimi učitelji, leta 1874 pa 213 šol s 142 učitelji, v šolo je hodilo 53,5% šoloobveznih otrok, v letu 1883 se je obisk dvignil na 79%, povečalo se je število šol, izboljšala oprema.

Izkušnje, ki si jih je pridobil kot šolski nadzornik, je objavil v svojem delu Učni načrt za ljudske šole (v nemščini), ki ga je s pripravil s sodelavci. Izšel je leta 1873 in komisija strokovnjakov je po Klodičevem načrtu izdelala učni načrt za vso državo. Nekatere svoje zamisli je izpopolnil v Pojasnilih (1896), ki so bila zlasti mladim učiteljem kažipot. V tem svojem delu se je Klodič naslonil na češkega pedagoga Jana Komenskega in uredil ljudsko šolo na narodni podlagi. »Učenje materinega jezika je pravo središče vsega pouka na ljudski šoli. Poleg verouka je ta uk najimenitnejši med vsemi, kar jih mora učiti ljudska šola.« Priporočal je nazorni pouk, spoštovanje življenjskega okolja učencev, njihovih sposobnosti in razvoja. Kot priznanje za vse zasluge na področju šolstva ga je cesar Franc Jožef leta 1879 povzdignil v viteza. Ob tej priložnosti se je Anton Klodič hvaležno spomnil strica Josipa Sabladoskega in si privzel plemiški pridevek Sabladoski.

Strokovni pisec, pisatelj in pesnik

Največje zasluge si je Anton Klodič Sabladoski pridobil kot šolnik, vendar pa se ni omejeval le na to področje. Lotil se je tudi pisanja in izpod njegovega peresa so prišli strokovni spisi ter nekaj krajših leposlovnih del. Najprej je izdal razpravo o rimskem pesniku Horacu in njegovih Satirah. Leta 1870 je izdal v Gorici Grško slovnico (v italijanščini). Leta 1878 je v Peterburgu izšla njegova razprava O narečjih Beneških Slovencev in tri povestice v špeterskem narečju. V nemškem jeziku je napisal razpravo o slovenskem jeziku in slovstvu v Trstu in Istri (Dunaj 1891). Uredil in izdal je tri knjige Zbranih spisov svojega svaka Josipa Pagliaruzzija Krilana (1887–1896).

V goriški Domovini se je leta 1867 oglasil s pesnitvijo Satire, ki jih je neki postopač v kobariški čitavnici bral ('kobariški postopač' je bil njegov psevdonim). V istem listu sta izšli njegovi kratki povesti Na smrt obsojeni in Zvezdar. Ob govoricah o predelski železnici, ki naj bi šla po gornji Soški dolini skozi Kobarid na Čedad in bi prinesla Kobaridu nove čase, se mu je rodila šaloigra v treh delih Novi svet (1868). Ker se načrti o predelski železnici niso uresničili, je Klodič igro predelal in ji dal naslov Materin blagoslov. Leta 1912 je v Gorici izšla njegova epska pesnitev Livško jezero. To je bil njegov 'labodji spev', kajti neutrudnemu možu so moči pojemale. V krogu svoje družine, na katero je bil zelo navezan, se je njegovo bogato življenje izteklo v Trstu 15. februarja 1914.

obletnica meseca 02_2014

* 9. november 1835, Dvorje, Slovenija, † 25. november 1914, Ljubljana

Iz šole je pobegnil domov

Jenko Davorin1Njegova življenjska pot se je pričela v kmečki hiši v Dvorjah blizu Cerkelj na Gorenjskem 9. novembra 1835. Pri krstu so mu dali ime Martin, kot študent na Dunaju pa je postal Davorin in odtlej se je podpisoval samo s tem imenom. Mali Martin je že kmalu pokazal tolikšno bistrost, da so ga starši sklenili poslati v šolo. Vendar ne v Cerklje, kjer je učiteljeval neki Terček, čigar "edino veselje bila kerčma". Osemletnega sina je mati odpeljala v Kranj in ga vpisala v prvi razred. Bilo mu je dolgčas po domačem okolju, zato jo je popihal domov.

Jenko Davorin3Seveda pa se je moral nemudoma vrniti. Bil je med boljšimi učenci; za sošolca je imel tudi poznejšega pesnika Simona Jenka. Iz Kranja je odšel na ljubljansko normalko, kjer je bil sprva odličen učenec, potem pa je začel popuščati in kazalo je, da iz njega ne bo nič.Gimnazijo je vendarle končal in sicer v Trstu. Po maturi leta 1858 je odšel na Dunaj študirat pravo in uspešno opravil prvi izpit. Potem pa je študij zanemaril in se posvečal bolj glasbi, za katero je bil zelo nadarjen, ni pa imel ustrezne izobrazbe. Prvo glasbeno znanje je utegnil dobiti v Kranju in zatem v Ljubljani. Jenko sam je dejal, da sta bila tam njegova učitelja Gašper Mašek in Gregor Rihar, zlasti iz Riharjevih skladb je dobival prve nauke o komponiranju. Širše se mu je glasbeni svet odprl v Trstu, kjer sta ga poučevala Francesco Sinico in Luigi Ricci. Nekaj glasbene izobrabe pa tudi nekaj kruha si je prislužil kot pevec na koru tržaške stolnice. Še več možnosti je imel na Dunaju, kjer so študenti leta 1859 osnovali Slovensko pevsko društvo, Jenko pa je posta vodja njegovega pevskega zbora in to nalogo opravljal zelo dobro. "Peli smo, da so nas angelci poslušali," je zapisal Josip Stritar.

"Naprej" - prva slovenska narodna himna

Jenko Davorin2V dunajskih letih je Davorin Jenko napisal svojo najbolj znano pesem "Naprej zastava Slave", prvo slovensko narodno himno, ki so jo z navdušenjem prepevali na številnih čitalniških in drugih prireditvah. Slovensko pevsko društvo jo je javnosti predstavilo 22. oktobra 1860 v priljubljeni dunajski gostilni Pri zlatem rešetu. Ob pomislekih nekaterih, da skladba ni izvirna, je Jenko odločno pribil: "Ne, ta melodija je moj umotvor in je plod hipnega navdušenja!" Avstrijske oblasti so pesem Naprej nekaj časa prepovedovale, ker je spodbujala izražanje narodne zavesti.

Jenko Davorin4Leta 1885, ob petindvajsetletnici nastanka te himne, so v ljubljanski čitalnici pripravili Jenkov večer, na katerem so izvajali samo Jenkove skladbe. Najprej so zapeli Naprej, potem pa še številne druge, ki se pojo še danes (Pobratimija, Mornar, Lipa zelenela je, Kje so moje rožice, Bom šel na planince, Sijaj, sijaj, sončece, Gozdič je že zelen idr.). Jenko je svoje skladbe tudi pridno objavljal. Junija 1861 je izšel njegov prvi "opus" z naslovom Slovenske pesme za četverospev, samospev in glasovir, v začetku leta 1862 drugi zvezek z naslovom Slovenske narodne pesmi, ki ga je posvetil Slovenkam. Isto leto so izšle še njegove uglasbitve Prešernovih pesmi. Ob petdesetletnici Napreja je ljubljanska Glasbena matica 6. novembra 1910 pripravila "častni večer" v počastitev njegovega avtorja. Na tej prireditvi so izvajali samo Jenkove skladbe, tudi iz beograjskih let.

Tudi Srbom je napisal narodno himno

Jenko Davorin5Ob koncu dunajskega obdobja (jeseni 1862) je Davorin Jenko iskal službo. Čeprav je bil že priznan skladatelj, ga domovina ni marala, zato je sprejel mesto pevovodja pri pravoslavni cerkveni občini v vojvodinskem mestu Pančevo. Službo je nastopil v začetku leta 1863, vendar se v tem majhnem gnezdu ni mogel udomačiti, zato je v prvi polovici leta 1865 dal Pančevu slovo. "Beogradsko pevačko društvo" mu je ponujalo službo pevovodja, ki jo je rad sprejel. Na tem mestu je bil do poletja 1869. V teh letih je srbskemu narodu podaril obilo novih skladb. Decembra 1869 je šel za eno leto v Prago, da bi izpopolnil svoje glasbeno znanje. Ko se je vrnil, je znova prevzel vodstvo zbora Beograjskega pevskega društva ter sklenil pogodbo z Narodnim gledališčem, pri katerem je najprej vodil zbor, potem pa je bil skoraj tri desetletja njegov kapelnik. V srbskem okolju je razširil svojo glasbeno dejavnost na instrumentalno in scensko glasbo. Napisal je glasbo za okoli 90 iger, ki jih je uprizarjalo beograjsko gledališče. Leta 1872 je za igro "Markova sablja" napisal zborovsko skladbo "Bože pravde". Že po prvi izvedbi (11. avgusta 1872) jo je navdušeno občinstvo imenovalo "srpska himna", leta 1882 je tudi uradno postala "srpska kraljeva himna", kar je ostala do leta 1918, med prvo in drugo svetovno vojno pa je bila sestavni del jugoslovanske himne. Po smrti svoje prijateljice igralke Vele Nigrinove se je preselil v Ljubljano, kjer je 25. novembra 1914 umrl.

obletnica meseca 11_2004

 

* 16. februar 1822, Špeter ob Nadiži, Videmska pokrajina, † 4. november 1889, Ronec, Furlanija Julijska

Podreka Peter1Rodil se je 16. februarja 1822 v Šempetru ob Nadiži v premožni kmečki družini. Osnovno šolo je obiskoval v Čedadu; bil je "nenavadno bistre gla­ve", zato so ga dali v šole v Videm, kjer je končal gimnazijo in zatem bogoslovje. V viharnem letu 1848 je bil posvečen v duhov­nika. Po novi maši je postal kaplan na Trčmunu, Trinkovi rojstni vasi. "V tej razsežni, a ne baš lahki službi," pričuje Trinko, "je ostal osem let in pasel svojo čredo z vzorno skrbjo in modrostjo ter je bil ljudem pravi oče ne samo v duhovnih zadevah, ampak tudi v vsakem drugem oziru." Ko je razsajala kolera, so se spominjali starejši ljudje, se je kaplan izkazal kot umen zdravnik. S Trčmuna je prišel v svojo rojstno vas Šempeter in tam deloval polnih sedemnajst let. Brez uspeha si je prizadeval, da bi zgradili novo cerkev, zato je na lastno željo odšel za kaplana v Ronac pod Matajurjem, kjer je "z nespremenjeno skrbjo in točnostjo izvrševal svoj poklic in mnogo skrbel tudi za gmotno napredovanje in blagostanje ljudstva (med drugim je pospeševal umno sadjarstvo). Na veliko žalost Rončanov, sobratov, prijateljev in znancev," piše Trinko, "je preminil od kapi zadet 4. novembra 1889, v 68. letu svojega življenja."

Podreka Peter2V matajurskih vaseh so Petra Podreka imenovali "kaplan", ni­koli z imenom, pa je vsak vedel, da je on, čeprav je bilo tam okoli veliko drugih kaplanov. "Bil je nekak prototip svoje vrste, vsled česar je užival obče spoštovanje," pripominja Trinko, ki pove, da je bil Podreka veselega značaja, miroljuben, prijazen, duhovit. Italijanski znanci so mu pravili "gentiluomo della mon­tagna" (žlahtni hribovec). V zgodovino Beneških Slovencev se je Podreka zapisal predvsem kot navdušen narodni buditelj. "Lahko trdimo, da je on prvi, ki se je zavedel svoje narodnosti na Be­neškem in jo v drugih vzbudil" (Trinko). Zunanji izraz narodne pripadnosti je materin jezik in Podreka je ves čas svojega šolanja in potem skozi vsa svoja duhovniška leta negoval slovenščino. Že kot bogoslovec v Vidmu je bil naročen na Kmetijske in roko­delske novice, ki so izhajale v Ljubljani.

Podreka Peter3Ko je postal duhovnik, je svoje pridige zapisoval, da bi se vadil v izražanju. Pavle Merku, raziskovalec slovenstva v Benečiji, je objavil štiri nje­gove narečne pridige in je o njegovem jeziku zapisal, da je "lep, sočen, pristen, blagoglasen, živ, klen, pač učinkovito izrazilo nadarjenega besednega oblikovalca". Med ljudstvom je širil slo­venske molitvenike in knjige Družbe sv. Mohorja, pri duhovnikih pa je prebujal ljubezen do slovenskega jezika in do beneške do­movine. Pri vsej prizadevnosti mu beseda ni tekla gladko, kot je sam priznal v eni svojih pesmi: "Mili glasovi tam na Savi, / Soči, Dravi se glase; / na Nediži so hripavi, / težko z njimi se vrste."

Peter Podreka velja za prvega beneškoslovenskega pesnika in pisatelja. Pisal je pod vplivom takratne slovenske buditeljske poezije. Zložil je in na letake natisnil več priložnostnih pes­mic, zlasti za nove maše, ki so bile ne le cerkvena, ampak tudi ljudska, narodna slavja. Večina se jih je porazgubilo, nekaj se jih je ohranilo v Trinkovi zapuščini. Nekatere svoje zrelejše pesmi je Podreka objavil v raznih revijah in časnikih (Domovina, Ljubljanski zvon, Soča, Zora, Zgodnja Danica). Po Trinkovem mne­nju je njegova najboljša pesem "Slovenija in njena hčerka na Be­neškem" (Soča 1871), najbolj znana pa je "Slavjanka na Beneškem" (Zora 1874), ki jo je uglasbil takratni kobariški učitelj in pe­vovodja Srečko Carli iz Tolmina. Ena kitica te pesmi pravi: "Jaz nisem Taljanka, / pa tudi ne bom, / sem zvesta Slavjanka / in ljubim svoj dom." Nadarjeni kobariški skladatelj Hrabroslav Vo­larič je uglasbil Podrekovo pesem "Kobariškim pevkam" (Sloven­skim mladenkam).

Podreka Peter4Trinko v svojem že večkrat omenjenem spominskem članku ob stoletnici Podrekovega rojstva piše: "Velika njegova zasluga je, da je priredil skupno s takratnim odličnim šempetrskim župnikom M. Mučičem in dal natisniti v Gorici leta 1869 kratek, a modro zasnovan Katekizem za Slovence videmske nadško­fije. S tem je izpodrinil razne rokopisne prestave in priredit­ve, skrpane v spakedranem narečju. Tudi drugače je veliko skrbel, da se je slovenščina izboljšala v cerkveni porabi." Njegovo li­terarno prizadevanje je močno vplivalo na mladega Trinka, ki priznava: "Pisatelja teh vrstic, šele mladega dijaka, je on spra­vil na pravo pot."

obletnica meseca 11_1999

* 31. januar 1891, Šentlovrenc na Dolenjskem, † 1. november 1974, Ljubljana

Pisateljica Marija Kmetova je na oder življenja stopila 31. januarja 1891 v Šentlovrencu na Dolenjskem, kjer se je rodila v številni družini nadučitelja Vincenca Kmeta. Imela je pet bratov in dve sestri. Ko je bilo Mariji komaj štiri leta, so izgubili očeta. Sirota Marija je preživela otroška leta pri stricu, ki je imel gostilno na Krtini pri Šentlovrencu. Mož je bil veseljak in je rad igral na klavir. Glasba je bila pri srcu tudi Mariji, ki je veselje do nje podedovala po starem očetu, vaškem organistu. Še bolj kot glasba pa so jo očarale knjige, ki jih je odkrila v zabojih na podstrešju. Ob branju je pozabila, da je samo preprosta deklica brez očeta: na krilih domišljije je poletela v čudovite svetove drugačne resničnosti. Že takrat se je v njenem srcu porodila želja, da bi tudi sama prijela za pero in bi tisto, kar v srcu doživlja, izpovedala drugim.

Prvo šolsko učenost je Marija nabirala v domačem Šentlovrencu, osnovno šolo je končala v Mariboru. Potem je pri redovnicah uršulinkah v Ljubljani obiskovala meščansko (srednjo) šolo. Odločila se je za učiteljski poklic in po končanem učiteljišču je opravila izpit iz jezikovno-zgodovinske smeri za pouk na meščanskih šolah. Devetnajstletna je dobila službo v takrat daljnem Trstu, kjer je devet let (1910-1919) poučevala na šoli sv. Cirila in Metoda in pri sv. Jakobu. Po prvi svetovni vojni so jo Italijani pregnali iz Trsta. Prišla je v Ljubljano in se naselila na Prulah, kjer je ostala vse do svoje smrti. Zaradi krhkega zdravja ni več poučevala, ampak se je posvetila zgolj pisateljevanju in prevajanju.

Pero je začela sukati že kot dijakinja. Ko ji je bilo štirinajst let je z nekaj sošolkami izdajala rokopisni list 'Lilija'. V njem je objavljala svoje prve literarne sestavke. S pesmimi in črticami se je oglašala tudi v otroških listih Angelček in Vrtec. Ko je od pisateljice Zofke Kvedrove, urednice lista Domači prijatelj iz Trsta, dobila svoj prvi honorar, je pripravila literarni večer. Kasneje je sodelovala tudi pri drugih listih: Slovanu, zagrebškem Ženskem svetu, Slovenskem narodu. Največ njenih leposlovnih del je izšlo v reviji Ljubljanski zvon v letih 1912-1923. Več svojih črtic, novel in povesti je izdala tudi v samostojnih knjigah. Prva je izšla leta 1920 z naslovom Bilke. Še ko je bila v Trstu, je napisala igro (dvodejanko) Mati, ki govori o odnosu matere do prizadetega otroka, in je bila z uspehom uprizorjena najprej v Trstu in nato v Ljubljani.

Sledila je povest Helena (1921), ki je bila prevedena tudi v češčino. Leta 1925 je izšel njen osebno izpovedni roman v metežu, naslednje leto pa zbirka črtic Večerna pisma, knjiga religioznih izpovedi in premišljevanj, pesmi v prozi. Po vrnitvi iz Assisija je leta 1926 za Mohorjevo družbo napisala knjigo Sv. Frančišek Asiški. Svojo dušo je iskreno razkrila v avtobiografski izpovedi Moja pota (1933). V času med obema vojnama, ko je veljala za vodilno slovensko pisateljico, je sodelovala pri mnogih slovenskih revijah katoliške smeri, največ pri Mladiki, ki jo je izdajala Mohorjeva družba in jo je urejal pisatelj F. S. Finžgar. Nekaj časa je bila sourednica in objavljala je črtice, novele, pisala je o materinstvu, modi, gospodinjstvu, negi žene in knjižne ocene.

Kmetova je tudi veliko prevajala, največ iz ruščine in nemščine. Posebej velja omeniti njen prevod Kristusovih legend švedske pisateljice Selme Lagerlöf, ki so izšle pri Mohorjevi (1927).

Čeprav ni ustanovila lastne družine, so bili vse življenje njena posebna ljubezen otroci. Njim je namenjena tudi njena zadnja knjiga Bureži-brbrači (1972), izbor krajše otroške proze. 'Lahko ste prepričani,' pravi Božidar Borko v spremni besedi, 'da vas bo pri tem branju spremljal hvaležen duh žene, ki ima za seboj več kot osemdeset let in ki je zmeraj ljubila mlade oči, zagledane v zgovorne črke dobrih knjig.'

(obletnica meseca 01_1991)

* 15. januar 1732, Tržič, † 7. november 1786, Ljubljana

Menih, pesnik in akademik

Dev Damascen1Zibelka mu je tekla v Tržiču, tedaj cvetočem železarskem mestu. Rojen je bil 15. januarja 1732 v ugledni meščanski družini in pri krstu je dobil ime Anton Feliks. Domači so poskrbeli za njegovo šolanje. Brati in pisati se je najbrž naučil v rodnem Tržiču, kot doraščajočega mladeniča ga najdemo v jezuitskem kolegiju pri Sv. Jakobu v Ljubljani. Tam je bila popolna šestrazredna gimnazija, ki jo je tržiški dijak uspešno končal. Tedaj je njegova družina zašla v gmotne težave in najbrž je tudi to pripomoglo, da je Anton Feliks vstopil v red bosonogih avguštincev ali diskalceatov (ljudko "školcjatov"), ki so v Ljubljani imeli samostan tam, kjer je zdaj kavarna Evropa. Dobil je redovniško ime Joannes Damascenus - Janez Damascen. Kot član avstrijsko-češke province tega reda je bogoslovne študije končal na Dunaju, kjer je bil leta 1755 posvečen v duhovnika. Verjetno se je kmalu po posvečenju vrnil v Ljubljano in v ljubljanskem samostanu je bil lektor modroslovja in bogoslovja za študente svojega reda. Veljal je za zgovornega in družabnega meniha, vendar zaradi bolehnosti (mučil ga je protin) ni zahajal v družbo tedanjih ljubljanskih razsvetljencev, rad pa je sprejemal njihove obiske. Dobrodušni menih je v čustvenem zanosu tudi "koval" verze "sebi v veselje in uteho". Ko je bral pesnitev "Lenora" nemškega pesnika G. A. Burgerja, se je zavedel nizke cene svojega pesnikovanja in priznal, "da me je moj'ga petja sram". Pesniti je začel že pred izidom Pohlinove slovnice; zgledoval se je po latinskih klasikih in zlasti po avstrijskih domoljubnih pesnikih tistega časa. "Osrednji motiv pesniškega ustvarjanja mu je bilo rojstvo slovenske posvetne poezije," piše Anton Slodnjak in pripominja, da se "tudi v nabuhlosti Devovih priložnostnih verzov tu in tam zasveti sveža, skoraj realistična sličica, zablesti se pomenljiva metafora in zazveni živ, motivu prikladen ritem". Oče Janez Damascen je bil tudi med ustanovnimi člani Akademije operozov, ki jo je leta 1779 obnovil Blaž Kumerdej. Akademija ni obstajala dolgo, njeni člani so povečini prešli v razsvetljenski krog barona Žige Zoisa. Spomladi leta 1786 je bil z odlokom cesarja Jožefa II. samostan bosonogih avguštincev v Ljubljani ukinjen; vanj so se naselili lazaristi. Oče Janez Damascen je zaradi bolezni ostal kar v samostanu, kjer ga je 7. novembra 1786 trpljenja odrešila smrt.

Pisanice in libreto prve slovenske opere

Dev Damascen2V zgodovino slovenske književnosti se je o. Janez Damascen Dev zapisal s pesniškim zbornikom Skupspravlanje krajnskih pisanic od lepeh umetnost, ki je prvič izšel leta 1779, zatem pa še naslednji dve leti; gradivo za četrti zvezek se je ohranilo v rokopisu. S Pisanicami se začenjata slovensko posvetno pesništvo in umetna književnost sploh. Nastale so pod vplivom francosko-nemškega almanaškega gibanja tiste dobe. Njihov urednik in glavni pesnik je bil Dev, ki je za prvi in tretji zvezek spesnil večino pesmi, v drugem in četrtem, ki ni bil natisnjen, pa so samo njegovi prispevki. V prvem zvezku so sodelovali še oče Marko Pohlin, Janez Mihelič, župnik v Radečah, bivši jezuit Martin Naglič, učitelj retorike v Ljubljani, in frančiškanski bogoslovec Valentin Vodnik. Tretji zvezek, ki je izšel pod naslovom Pisanice od lepeh umetnosti, je prinesel Vodnikovi pesmi Zadovolne Krajnc in Klek. Ti dve pesmi po soglasni sodbi literarne kritike presegata povprečje besedil v Pisanicah. Vodnik je bil "edini sodelavec Pisanic, ki se je tudi pozneje posvečal poeziji in postal po letu 1800 prvi zares popularni slovenski pesnik," sodi Janko Kos, ki poudarja, da so bile Pisanice kljub svoji začetniški nebogljenosti za razvoj slovenske književnosti zelo pomembne. Upoštevajoč dejstvo, da je vsak začetek težak, Kos ne soglaša z Zoisovo sodbo o Pisanicah, da je "boljše nič kot pa kaj takega". V začetno slovensko pesništvo, pravi, so Pisanice vnesle sicer zastarele, vendar v evropskem pesniškem izročilu veljavne vzorce, smeri in stile. Dev in Vodnik, njihova glavna pesnika, sta po tujih vzornikih gojila mnoge pesniške zvrsti in oblike: ode, elegije, basni, epigrame, povesti v verzih z moralistično vsebino, priložnostne pesmi.

Dev Damascen3Precej prostora v drugem zvezku Pisanic (1780) je bilo odmerjenega Devovi "prepevni preži" - besedilu ali libretu prve slovenske opere "Belin". Za uprizoritev je besedilo uglasbil Jakob Frančišek Zupan (1734-1810), učitelj v Kamniku, ki je uporabljal recitative, arije in zbor, vendar se njegova opera ni ohranila. V tej spevoigri je Dev v "zvonko rimanih vrsticah opeval zmago Belina, sončnega boga, nad Burjo, poosebljenjem divjaštva in nekulturnosti, ki je hotela osvojiti otok Rod in primorati otočane, da jo časte kot boga. S to alegorijo je proslavil začetek slovenskega pesništva in napovedal njegovo zmago nad uničujočimi silami neomike" (Anton Slodnjak).

Čuk S., Obletnica meseca, v: Ognjišče (1996) 11, str. 28.

* 29. oktober 1888, Maribor, † 17. december 1970, Maribor

Od Marije Snežne je bil doma Stankov oče Gabrijel, profesor mariborskega učiteljišča in vnet javni delavec. Mati Ana, roj. Vučnik, je imela v žilah nekaj plemiške krvi. Njun prvorojenec Stanko je zagledal luč sveta 29. oktobra 1888 v Mariboru; za njim sta prišla še sin Gabrijel in hčerka Anica. Pečat družinski vzgoji sta dajala očetova odprtost za svet in materina globoka vera. "Materin Bog je bil oseben, zato se je pogovarjala z njim, kakor se pogovarjamo z dobrotnikom." Poleg strica duhovnika je bil v Majcnovi družini doma tudi Anton Korošec, kasnejši vplivni politik, za Stankove mladosti študent bogoslovja v Mariboru. Po petih letih osnovne šole se je Stanko vpisal na gimnazijo. Leta 1905 je pod psevdonimom Drago Plevec izšel v mariborskem časopisu Naš dom Majcnov prvi spis - črtica iz Slovenskih goric Stari mlinar. Črtice in pesmi je objavljal tudi v drugih listih. Po maturi je na željo staršev šel na Dunaj študirat pravo (čeprav so ga veselili jeziki). Študij je dokončal v rednem roku, čeprav je vmes odslužil eno leto vojaščine ter bil ob izbruhu prve svetovne vojne na fronti v Galiciji. Novembra 1914 so mu zmrznile noge in poslali so ga domov na okrevanje. Čas je izkoristil za študij in poleti 1915 dosegel naslov doktorja prava. Do konca vojne in razpada Avstro-Ogrske je kot pravnik služboval v Beogradu. V kraljevini Jugoslaviji je bil sprva v upravni, zatem v diplomatski službi. Leta 1921 se je poročil z 22- letno učiteljico Klaro Sterger. 31. januarja 1922 se jima je rodil edini sin Fedor, ki je potem tako nesrečno končal.

Stanko Majcen je v študentskih letih objavljal črtice v mariborski Straži, pesmi pa v Ljubljanskem zvonu. Leta 1910 se je v Ljubljani seznanil z Izidorjem Cankarjem, ki je leta 1914 prevzel uredništvo Doma in sveta in Majcen je bil njegov stalni sodelavec s prozo in poezijo. Leta 1919 je izšla njegova prva knjiga - drama Kasija. Z letom 1925 se zaključi Majcnovo prvo literarno obdobje. Sledi sedemnajst 'suhih let', ko se Majcen popolnoma posveti državni službi (najprej je okrajni glavar v Mariboru, nato v Beogradu šef kabineta notranjega ministra Korošca, nazadnje podban Dravske banovine) in pravnemu strokovnemu delu, ki ga razume kot civilizacijsko poslanstvo: ustvariti pravno državo, ki naj zamenja policijsko. Med drugo svetovno vojno je živel odmaknjeno od političnega dogajanja. Menda je sestavljal osnutek ustave države Slovenije. Iz španščine je prevajal spise sv. Terezije Avilske (njen življenjepis je izdala celjska Mohorjeva 1974). Leta 1942 je na pobudo Tineta Debeljaka, urednika Doma in sveta, spet začel pisati in s tem se začne Majcnovo drugo, zelo plodno literarno obdobje. Leta 1944 izide njegova knjiga Bogar Meho, ki prinaša zgodbe in legende, v katerih nastopa Kristus in rezbarji iz Slovenskih goric. Nova oblast ga brž po vojni upokoji (prvič so ga upokojili že Nemci januarja 1945). "Literarne zgodovine, pregledi in leksikoni ga kot pretežno religioznega pisca in tudi sicer delikatnega človeka ne omenjajo do leta 1957" (Goran Schmidt). Vržejo ga iz ljubljanskega stanovanja in zavetje najde pri sestri na očetovem domu pod Kalvarijo v Mariboru, kjer z ženo živita do smrti. Majcen literarno ustvarja, objavljajo pa ga le v tujini (Argentina, Trst). Leta 1961 začne Marja Boršnikova pripravljati Majcnovo izbrano delo, ki izide v dveh knjigah (1967). Med njo in pisateljem steče bogato dopisovanje, ki odkriva Majcnovo žlahtno podobo.

Zadnja leta sta z ženo 'kot prvi kristjani' (Stanko Janežič na pogrebu) vsak dan hodila v cerkev. Stanko je največ časa prebil na vrtu, kjer je gojil zelenjavo. Njegova smrt je šla mimo javnosti skoraj neopaženo. Spominsko ploščo na rojstni hiši so mu odkrili šele ob stoletnici rojstva (1988), kajti leta 1973 se je temu uprl aktiv komunistov mariborskih kulturnih delavcev, češ da si Majcen javnega priznanja ne zasluži, ker se je (med NOB) 'nahajal izrazito na nasprotni strani barikad'.

"Odkar čutim starost v kosteh, sem čedalje bolj prepričan, da vse to, kar je bilo, ni nič, in da se bo življenje šele pričelo, ko bom tam... Torej - nič žalosti in mnogo poguma za leta, ki nas še ločijo od vstopa v življenje." Tako je pisal Stanko Majcen družinski prijateljici Maci Matkovičevi 16. januarja 1957, ko ga je od 'vstopa v življenje' ločilo še skoraj štirinajst let. V tem času je zorel za 'veliki prehod', ki ga je dočakal 16. decembra 1970. V osmrtnici v Večeru so 'zaspal v Gospodu' spremenili v 'za vedno zaspal'. Vstajenja čaka na pokopališču pri Mariji Snežni v Slovenskih goricah, kjer je imel njegov ded posestvo in kamor so hodili na počitnice; v to okolje je Majcen postavil tudi svoje 'bogarje', ki z okorno roko in prvinsko vero izrezujejo Kristuse. Pokopali so ga v družinskem krogu. "Domačini nismo niti vedeli, komu zvoni," se spominja Tone Partljič. V istem grobu počivajo stric duhovnik Jožef Majcen, stolni dekan v Mariboru, Stankova žena Klara (+ 1977) ter njun edini sin Fedor, študent medicine, ki je izginil po vojni, najbrž v kočevskih gozdovih. Na nagrobniku so vklesani verzi Majcnove pesmi Smrt v polju: "In kadar spet njive vzcveto / in kadar spet škrjančki zapojo, / bodo iz mene peli. // In kadar spet bukve zagore / in kadar spet gabri zažare, / bodo iz mene žareli... / vse iz mene mrtvega."

(obletnica meseca 12_1992)

 

* 24. oktober 1884, Sopotnica, † 10. februar 1971, Ljubljana

Po duhovnih vajah se je odločil: profesor bom!

Dolenec Ivan1Svoje življenje je Ivan Dolenec začel popisovati v novomeški jetnišnici, »ko je končno imel nekaj prostega časa«. Rodil seje 24. oktobra 1884 na kmečki domačiji Pri Jamniku v vasi Sopotnica v škofjeloški župniji kot peti od osmih otrok. Ko mu je bilo pet let, je izgubil mater. »Materinske ljubezni torej ne poznam iz lastne izkušnje. Njeno toploto in svetlobo sem opazoval samo, ko seje razlivala po srečnejših tovariših, in sem jo bridko pogrešal posebno v letih svojega šolanja.« Oče, ki je znal ceniti izobrazbo, je z naklonjenostjo sprejel pobudo tedanjega loškega kaplana Ferdinanda Erkerja, naj Janez pride v šolo, »da bo gospod«. Devetleten je šel v Škofjo Loko v šolo, a je v njej ostal nerad, ker ga je silno mučilo domotožje. Pa je šolo vendarle končal in jeseni 1896 seje vpisal na gimnazijo v Kranju, kjer je dobil za razrednika dr. Josipa Tominška, s katerim ga je potem vezalo iskreno prijateljstvo. Profesor Tominšek je svojim dijakom ob smrti svoje ljubljene matere dejal:

Dolenec Ivan2»Kakor je mati ljubila mene kot svojega otroka, tako ljubim jaz vas vse kot svoje učence.« V dijaških letih seje Dolenec preživIjal sam z instrukcijami - poučevanjem manj nadarjenih učencev iz »boljših« družin, ki so imele denar. »S poučevanjem sem dobil veselje do profesorskega stanu. Ko je bilo treba v prošnji za pripustitev k maturi napisati, kaj nameravam študirati, sem napisal: teologijo in filozofijo. Res sem mislil, da bom šel v bogoslovje.« Po maturi je šel na duhovne vaje k jezuitom v Ljubljano in po njih sklenil, da postane profesor.

Profesor, stenograf v parlamentu pa spet profesor

»V počitnicah po maturi meje čakala sreča, za katero ne morem biti Bogu dovolj hvaležen. Seznanil sem se namreč z dr. Krekom.« Ta zapis v njegovih spominih je zelo pomemben, saj je bil Janez Evangelist Krek osrednja osebnost njegovega življenja in veliko svojih pisateljskih sposobnosti je porabil za to, da Krekov spomin ohrani prihodnjim rodovom. Krekova ognjevita beseda pri javnih nastopih ga je spodbudila, da se je naučil stenografije, da bi lahko njegove govore zapisoval.

Dolenec Ivan3Študij klasičnega jezikoslovja na dunajski univerzi je končal leta 1909. Leta 1911 seje poročil z Dunajčanko Leopoldino Bachler, ki mu je ostala zvesta družica do poznih let. Prvo profesorsko službo je nastopil marca 1909 na I. državni (klasični) gimnaziji v Ljubljani, kjer je poleg latinščine in slovenščine poučeval še stenografijo. Med vojno, ko je bil brat vpoklican k vojakom, je pustil službo in šel domov kmetovat, da je domačijo rešil propada. Znanje stenografije mu je omogočilo, daje za dobrih pet let (1917-1922) pustil šolsko službo in postal stenograf najprej pri slovenski narodni vladi v Ljubljani, zatem pa v beograjskem parlamentu. Konec leta 1922 ga spet najdemo v šoli in sicer na III. realni gimnaziji v Ljubljani. Ker za časa šestojanuarske diktature ni šel volit, je bil kazensko premeščen v Mostar, kjer si je kot srčno dober človek kmalu pridobil veliko prijateljev. Po treh letih pregnanstva se je vrnil v domovino: najprej je bil prosvetni inšpektor pri banski upravi, nato ravnatelj na učiteljišču v Ljubljani, nazadnje pa ravnatelj gimnazije v Novem mestu.

Zaprt in oropan vsega je postal veseli kmet

Dolenec Ivan6V mesto ob Krki je prišel sredi novembra 1939 in službo ravnatelja je opravljal do »izbruha svobode« 9. maja 1945. Novo mesto je med vojno večkrat menjalo gospodarje: najprej so nekaj dni vladali Nemci, sledilo je dve leti in pol italijanske okupacije. Največ hudega je prebivalstvo doletelo pod partizansko vlado, ki je trajala šest tednov: od kapitulacije Italije 6. septembra pa do 21. oktobra 1943, ko so ponovno prišli Nemci. 28. novembra 1943 je imel Ivan Dolenec protikomunistični govor, zaradi katerega je bil 10. maja 1945 aretiran in 22. marca 1946 obsojen na dve leti zapora, na zaplembo premoženja in na pet let izgube volilne pravice. »Ko sem govor pismeno sestavljal, sem imel željo, da ne bi zapisal ničesar, kar bi moral obžalovati, če bi zaradi tega moral umreti. Vsaj glede govora moram stopiti čist pred Sodnika.« »Bog mi je dal tako srce: po cele dneve sem lahko rekel ne samo, da žal besede v ustih ni, ampak tudi, da Žale misli v srcu ni.« V novomeških zaporih je bil do začetka septembra 1946, ko je bil pomiloščen.

Dolenec Ivan5Naselil se je na svojem rojstnem domu. Rad je prijel za poljska dela, veliko je bral, imel je veliko obiskov, ljudje so ga vabili na svoja praznovanja. Prijatelju Tinetu Debeljaku je pisal: »Živim v Sopotnici in uživam veselje, po kakršnem se mi je tožilo, odkar sem zapustil srečno vas domačo.« S krščansko vedrino se je pripravljal na obisk »sestre Smrti«, ki je prišla ponj 12. februarja 1971. Sam je izbral napis za nagrobnik: »Zgodi se Tvoja volja!«

Čuk S., Obletnica meseca, v: Ognjišče (2001) 2, str. 22.

* 22. oktober 1911, Horjul, † 20. november 2009, Ljubljana

»Otroci naj čutijo, da so enakovredni sogovorniki«

Brenkova Kristina1Zibelka ji je tekla v preprosti kmečki hiši v Horjulu, kjer se je rodila 22. oktobra 1911. Imela je dve sestri, bratje so umrli še kot otroci. Na otroštvo, čeprav ga je skalila prva svetovna vojna, ko je bil oče na fronti, je imela lepe spomine. Po končani osnovni šoli v domačem kraju so jo starši desetletno poslali v Maribor, kjer je bila njena teta redovnica šolska sestra. Tam je končala meščansko šolo in učiteljišče. Potem se je odločila za študij pedagogike in psihologije na filozofski fakulteti univerze v Ljubljani. Med študijem se je ob pomoči staršev vzdrževala tudi z inštrukcijami. Leta 1935 je iz obeh predmetov diplomirala, leta 1939 je doktorirala iz pedagogike. Še pred tem se je poročila s Francetom Brenkom, svojim študijskim kolegom. V skladnem zakonu, ki je trajal 54 let (mož France, znan filmski zgodovinar, je umrl leta 1990), sta se jima rodila dva sinova.

Brenkova Kristina2Rada sta se z njima pogovarjala. »Veliko sem dala na pogovor. Če otroci čutijo, da so enakovredni sogovorniki, ti odprejo srce, sicer pa ne ... Največ, kar lahko straši damo svojim otrokom, so ljubezen, radost, zaupanje in veselje do življenja.« To spoznanje jo je vodilo tudi pri njenem pisanju, za katero je zajemala snov iz svojega otroštva in iz življenja svoje družine. Med drugo svetovno vojno je sodelovala v odporniškem gibanju. Takoj po vojni je bila med ustanovitelji založbe Mladinska knjiga, od leta 1949 do upokojitve leta 1973 je bila urednica za mladinsko književnost pri tej založbi. Kot urednica je spodbujala domače pisatelje k pisanju za otroke in mladino, izbirala je zanje tuja dela in tudi sama pisala. Malo pred koncem svojega življenja, ki se je izteklo 20. novembra 2009, je dejala: »Še zmerom gledam naprej z vsem humorjem, kar ga premorem.«

»Nikoli nisem mislila, da sem pisateljica«

Brenkova Kristina3Kristina Brenkova je začela pisati že pred drugo svetovno vojno ter objavljala v Ljubljanskem zvonu in Sodobnosti. Pisala je dejansko ves čas, nikoli veliko, a vztrajno. Po vojni je pisala igre za mladino s pravljičnimi besedi. Njena prva knjiga mladinske proze (Golobje, sidro in vodnjak) je izšla šele leta 1960. Potem pa so se porajale vedno nove, tako da se jih je 'nabralo' okoli trideset. Na vprašanje, odkod so vrele ideje, je odgovorila: »Ideje nikoli niso vrele. Če se je nekaj dotaknilo mojega srca, sem imela tiho željo to sporočiti naprej. Samo to! Pa saj nikoli nisem mislila, da sem pisateljica. To se mi je zdelo tako nekaj veličastnega.« Večino svojega pisateljskega dela je namenila mladim bralcem, tudi najmlajšim. Kot urednica za mladinska dela je priklicala v življenje legendarne zbirke Čebelica, Zlata ptica, Mladi oder, Cicibanova knjižnica, pa tudi čudovite slikanice, ki so po njeni iznajdljivosti izhajale v številnih evropskih jezikih. Knjižnica Čebelica, namenjena otrokom v začetnem bralcem obdobju, obsega že približno 400 naslovov, izšli pa so v skupni nakladi več kot šest milijonov! Bila je presrečna, ker so otroci in tudi odrasli vse z veseljem sprejemali. »Zelo rada se spomnim na edinstveno zbirko Zlata ptica, v kateri je zbranih sto knjig ljudskih pripovedi z vsega sveta. Kolikor poznam tuje izdaje, take zbirke nima nobena založba na svetu.«

Brenkova Kristina4Od njenih del za otroke je najbolj znana pravljica Deklica Delfina in lisica Zvitorepka. Kristina Brenkova je k nam pripeljala nagajivo Piko Nogavičko švedske pisateljice Astrid Lindgren. Prva jo je prevedla v slovenščino in si z dovoljenjem pisateljice izmislila slovenska imena za osebe v knjigi. Za svoje delo je dobila tudi nekaj priznanj in nagrad, toda več kot te ji je pomenilo priznanje mladih bralcev.

"Vas je toliko, jaz pa sem čisto sama!"

Bila je tudi med ustanovitelji tekmovanja slovenskih osnovnošolcev za Bralno značko, ki so jo prvič podelili leta 1961 na osnovni šoli v Prevaljah na Koroškem – torej to tekmovanje, ki spodbuja otroke k branju, letos praznuje zlati jubilej. Šole povabijo pisatelje in pisateljice na srečanje z otroki, da potem s toliko večjim veseljem vzamejo v roke njihove knjige.

Brenkova Kristina6»Veliko sem potovala, čeprav je bilo precej naporno,« je dejala Kristina Brenkova. »Najprej so me ravnatelji vprašali, ali imam avto. Nisem ga imela, vendar nisem nikoli zavrnila povabila. Imela sem občutek neke dolžnosti.« Povedala je, kako so se ta srečanja začenjala: »Ko sem prišla v šolo, so vsi pričakovali, da bom kaj povedala. Zelo dobro se spomnim, da sem v nekem razredu sredi Bele Krajine rekla: "Vas je toliko, jaz pa sem čisto sama na odru, kar vi me kaj vprašajte!" In so začeli: "Ali imate kaj otrok, koliko so stari ..."« Ob teh srečanjih pa tudi pri svojem pisanju se je ravnala po pravilu: »Mene nikoli ni zanimalo vzgajati. Vedno sem imela v mislih le to, da bi se naše srečanje, naš pogovor dotaknil srca in jim ostal v spominu.« Kako so ji bila ta srečanja z otroki po slovenskih šolah dragocena, potrjuje njeno priznanje: »Vse spominke, ki so mi jih dali po šolah, sem uvrstila med svoja odlikovanja.« Vse njeno življenje je bilo povezano s knjigo, zato upa, da bo bralna značka mladi rod spodbujala k branju. »Danes je marsikaj drugače, a še vedno verjamem v moč prave, dobre besede in trdno vemo, da knjiga ne bo umrla, dokler bodo živeli ljudje.«

obletnica meseca 10_2011

 

Zajemi vsak dan

Ko preprost boš, tih in dober kot otrok, / spoznal boš svet v vse lepši, v vse bolj nežni zarji, / spoznal boš svet, kot so spoznavali ga stari.

(Srečko Kosovel)
Sreda, 10. August 2022
Na vrh