* 31. januar 1901, Luče v Savinjski dolini, † 1. februar 1970, Ljubljana

Samotni svet pod Raduho - vir njegovega navdiha

Blaž Arnič se je rodil 31. januarja 1901 na samotni kmetiji Zalesnik v Strmcu nad Lučami v zgornji Savinjski dolini. Prve korake v svet glasbe je napravil v domačem krogu, kajti vsa družina je bila muzikalična. Otroštvo in mladost je preživel na rojstni kmetiji sredi gorskega sveta, v katerem kraljuje Raduha (2062 m). To je oblikovalo njegov značaj in njegovo glasbeno govorico. "Arnič je bil in je do konca ostal romantični realist, tesno povezan z zemljo," je o njem zapisal muzikolog Danilo Pokorn. "Zajemal je predvsem iz treh vrelcev: iz lastnega življenja, iz lepot domače pokrajine in zaklada njenih pripovedk in legend ter iz narodne zgodovine med vojno in po njej."

O svojem glasbenem ustvarjanju je sam dejal: "Naslonil sem se na Raduho in v njej začutil toliko moči, da drugih vzgibov nisem potreboval niti iskal." Želja, da bi šel študirat glasbo se mu je izpolnila šele po prvi svetovni vojni. Začel je na orglarski šoli v Ljubljani, ki jo je z odliko končal ter bil nato skoraj poldrugo leto organist v župnijah Bučka in Krka na Dolenjskem. Leta 1925 se je vpisal na ljubljanski konservatorij. Med študijem je že skladal. Študij je nadaljeval na Dunaju, kjer je ustvaril nekaj pomembnih skladb. Po končanem študiju v avstrijski prestolnici je leta 1934 poučeval na gimnaziji na Bolu na otoku Braču, potem pa je svoje glasbeno znanje izpopolnjeval v Varšavi in v Parizu. V letih 1940-1943 je poučeval na srednji šoli Glasbene matice v Ljubljani.

Konec druge svetovne vojne je kot zaveden Slovenec po zaporu v Ljubljani dočakal v nemškem taborišču Dachau. Po vrnitvi v Ljubljano je postal redni profesor za kompozicijo na Akademiji za glasbo v Ljubljani. To poslanstvo je opravljal do 1. februarja 1970, ko je v prometni nesreči izzvenel zadnji takt njegovega življenja.

Devet simfonij in sedem simfoničnih pesnitev

"Arničev glasbeni izraz je izliv neposrednih čustev," je o njegovo glasbeno ustvarjanje označil Dragotin Cvetko v svoji Zgodovini glasbene umetnosti na Slovenskem (1960). Svoja dela je naslonil na ljudske povesti, risal je okolje, iz katerega je izviral, ne da bi se povezal z ustaljenimi glasbenimi oblikami, ampak je svoja velika dela gradil vzporedno s pesniškimi predlogami.

Značilno zanj je bilo, da se v komponiranju ni posvečal majhnim in kratkim oblikam, temveč so ga privlačile velike, posebej simfonija. Na tem področju je bil v 20. stoletju na Slovenskem najpomembnejši. Napisal je devet simfonij, ki jih je na kratko predstavil muzikolog dr. Edo Škulj v svojem Leksikonu cerkvenih glasbenikov (2006). Vse imajo značilne naslove. Poleg četrte so najbolj znanje zadnje štiri. Prva simfonija, Te Deum (1932), je pravzaprav kantata, ker jo zaključuje zbor z besedilom latinske hvalnice (zahvalne pesmi). Druga, Simfonična rapsodija (1933), se vsebinsko veže na Psalm 136 Svetega pisma. Tretja je Simfonia Resurrectionis (1931-1942); četrta, Duma (1933), obsega štiri stavke, od katerih je zadnji uglasbitev Župančičevega besedila. Peta ima naslov Vojne vihre (1941); šesta, Samorastnik (1950), je avtobiografska, naslov pa je iz Prežihovega Voranca. Sedma je Simfonija dela (1948), v osmi, Na domači grudi (1951), je skladatelj v štirih stavkih prisluhnil utripom narave. Posamezni stavki devete simfonije, Vojna in mir (1960), učinkujejo kot samostojne simfonične pesnitve. V zakladnici Arničevega glasbenega snovanja je sedem simfoničnih pesnitev: Zapeljivec, Ples čarovnic, Pesem planin, Povodni mož, Divja jaga, Vasovalec in Gozdovi pojejo. Za slednjo je Blaž Arnič leta 1947 prejel Prešernovo nagrado.

Vsi trije otroci po očetovih stopinjah

Blaž Arnič si je med drugo svetovno vojno ustvaril družino. V zakonu z Marijo Finžgar so se skladatelju rodili trije otroci, danes vsi trije uveljavljeni glasbeniki: Lovrenc (1943), Jernej (1946) in Blaženka (1947). Lovrenc je na Akademiji za glasbo v Ljubljani študiral klavir in dirigiranje. Študij dirigiranja je nadaljeval na Glasbenem konservatoriju v Leningradu, zatem pa se je izpopolnjeval še v ZDA. Njegova dirigentska kariera se je začela z ansamblom Opere in Baleta SNG Ljubljana. Kot izredni profesor je nekaj časa poučeval na Akademiji za glasbo v Ljubljani. Zadnja leta se posveča očetovi glasbeni zapuščini. Njegov mlajši brat Jernej se je uveljavil kot odličen violinist. Nastopa doma in na tujem. Najbolj "hodi za očetom" hči Blaženka, poročena Lemež, ki je skladateljica.

Glasbi se je posvetila šele po očetovi smrti in po študiju ruščine in angleščine. Po začetnem študiju v Ljubljani je leta 1976 diplomirala na zagrebški Glasbeni akademiji, izpopolnjevala se je v Rusiji. Diplomirala je na Dunaju z javno izvedbo kantate In principio erat Verbum (V začetku je bila beseda). Živi in deluje na Dunaju kot pianistka, klavirski pedagog in skladateljica. Leta 1998 je ustanovila Fundacijo Blaža Arniča, ki podpira glasbeno nadarjena slovenske otroke s podeželja.

Ob stoletnici njegovega rojstva je bila 31. januarja 2001 v osnovni šoli v Lučah, ki nosi ime po njem, spominska kulturna prireditev. Blažu Arniču so bili posvečeni Slovenski glasbeni dnevi 2001 (20.- 23. marca). V šentjakobski cerkvi v Ljubljani so Simfonični orkester Slovenske filharmonije, Slovenski komorni zbor in zbor Consortium musicum izvedli Arničevo tretjo simfonijo Dumo. Zbor je vodil Mirko Cuderman, dirigiral pa je skladateljev sin Lovrenc Arnič.

(obletnica meseca 01_2011)

* 21. februar 1877 Kamnik, † 11. januar 1943 Ljubljana

Sošolec in prijatelj Dragotina Ketteja

Zibelka mu je tekla v Kamniku, kjer se je rodil 21. februarja 1877 kot sin okrajnega zdravnika Janeza Vavpotiča in matere Marije, rojene Obrekar. Že v Ivanovi zgodnji mladosti se je oče po službeni dolžnosti z družino preselil v Novo mesto. Na tamkajšnji gimnaziji je bil sošolec in prijatelj Dragotina Ketteja, pesnika slovenske moderne. Tam je leta 1897 maturiral in jeseni tega leta se je odpravil v Prago, kjer se je vpisal najprej na glasbeno, nato pa na slikarsko akademijo. Obe umetniški smeri sta ga mikali: že doma je veliko igral na klavir, a je naposled študij glasbe le zamenjal s slikarstvom, kateremu je potem posvetil vse svoje življenje. Praška šola je dala trdne temelje Vavpotičevi slikarski poti, njegovemu nagnjenju k žanrskemu in figuralnem slikarstvu. Dobro se je seznanil s slikanjem v naravi, tako imenovanim plenerizmom. Iz Prage se je za dve leti (1900-1901) preselil v Pariz (iz tega obdobja je njegov avtoportret), nato je šel na Dunaj, pa spet v Prago, ki ga je še posebej utrdila v slikarskem realizmu. Leta 1905 je končal svoj študij ter postal učitelj risanja in umetnostne zgodovine na Strakovi akademiji v Pragi. Tam se je tudi oženil z Marženko Pešan, ki mu je leta 1904 rodila sina Bruna. Leta 1906 se je z ženo in sinom za stalno vrnil v domovino. Najprej v Idrijo, kjer je na tamkajšnji realki poučeval risanje, med prostim časom pa se je ukvarjal z risanjem pokrajin in portretov ter pisal članke o umetnosti. V Idriji se mu je rodila še hči Rut, ki je pozneje postala znana plesalka, sin Bruno pa slikar in scenograf.

Leta 1910 se je dokončno naselil v Ljubljani, kjer se je že uveljavil na mnogih razstavah. Med prvo svetovno vojno je kot vojni slikar deloval na Primorskem, kjer je slikal prizore z raznih bojišč. V letih 1927-1929 je bil scenograf Narodnega gledališča v Ljubljani, potem pa je živel kot svobodni umetnik.

Njegovo umetniško delo je Ljubljana spoznala na prvi slovenski umetniški razstavi leta 1910 v Mestnem domu, še bolj pa ob prvi umetniški razstavi v Jakopičevem paviljonu, kjer se je predstavil s svojimi 23 deli. Po prvi svetovni vojni se je Vavpotič s svojimi deli uvrstil med najbolj priljubljene in najplodovitejše slikarje krajin in portretov, tihožitij in kompozicij.

Slikar našega meščanskega življenja

Sam se je štel v prvi vrsti za portretista. Od ljubljanskih meščanov je dobival toliko naročil, da je postal izrazit slikar našega meščanskega življenja. Ustvaril je vrsto podob slovenskih meščanov, med katerimi so najbolj znameniti portreti kulturnikov in politikov, naslikanih v svojem vsakdanjem domačem okolju. "Najbolj ljubke pa so podobe ljubljanskih gospa in gospodičen. Še s posebno ljubeznijo je, razumljivo, spremljal svoje družinske člane, zlasti hčerko, plesalko Rut, in sina, slikarja in scenografa Bruna" (M. Komelj). Povezan je bil tudi z gledališčem, kjer je kot scenograf z režiserjem Osipom Šestom pripomogel k njegovi evropeizaciji. Vselej se je znal prilagoditi vsakokratni režijski zamisli in literarni predlogi. S svojimi scenami je včasih izražal tudi svoj melanholični in nekoliko resignirani miselni odnos do življenja. "Njegovo delo je z motiviko in slikarskim načinom prava ilustracija slovenskega meščanskega življenja v prvi polovici 20. stoletja, njegovih protagonistov in ambienta, hkrati pa tudi podoba umetnikovega odnosa do upodobljencev in njihovega časa ter do same umetnosti, pa tudi prikrito zrcalo njega samega in njegovih doživetij," je zapisal Milček Komelj. Naslikal je tudi vrsto vedro občutenih pokrajin, posebej ljubljanskih panoram, tivolskih parkov in drevoredov ter tihožitij in žanrskih slik. Bil je prefinjen risar, v barvi pa si je prizadeval  za njihov pretanjen sijaj in harmonično prelivanje. Po letu 1929 je ustvarjal kot svobodni umetnik. Neutrudno je delal vse do svoje smrti 11. januarja 1943.

Velemojster slovenske knjižne ilustracije

Slovenski likovni umetnosti je Ivan Vavpotič vtisnil najmočnejši pečat kot knjižni ilustrator. Njegova umetnost na tem področju je dosegla vrh, ki je bil za slovensko risarsko umetnost naravnost zgodovinskega pomena. Najbolj znane so njegove ilustracije nekaterih knjig Mohorjeve družbe, najstarejše slovenske založbe. Najprej je z domiselnimi risbami obogatil prvi slovenski roman - Desetega brata Josipa Jurčiča (1911 in 1912; ker ilustrator ni utegnil o pravem času dovršiti vseh slik, je leta 1912 izšel Jurčičev roman v ponatisu z vsemi ilustracijami, toda v majhni nakladi - leta 1911 pa so ga natisnili v 85.000 izvodih!). Sledile so knjige: Jurij Trunk, Amerika in Amerikanci (1912), Fran Detela, Trojka (1915), Ksaver Meško, Mladim srcem (1915), Frančišek Pengov, Podobe iz narave (1916, 1917). Ko je Vavpotič risal podobe za Desetega brata in kasneje Mladim srcem, je njegova umetnost dosegla vrh, beremo v Mohorjevem koledarju 1978. Besedilo resnične umetnine je slikarja povsem prevzelo in navdihnilo. S pisateljem je krenil v gostilno k Obrščaku, od tam na grad Slemenice in dalje po vseh potih in stezah, ki jih je zarisal v dolenjski svet genialni Jurčič. Tu je doživel usodo "faliranega študenta" strica Dolefa, vraževerni svet in tragiko desetega brata Martina Spaka ter lepo ljubezen Lovra Kvasa in grajske Manice. Prav Vavpotičeve ilustracije so v veliki meri pripomogle, da so se omenjene knjige med narodom tako priljubile. Ilustriral je tudi nekaj knjig drugih založb, Frana Milčinskega Tolovaj Mataj in druge slovenske pravljice (1917), pesniško zbirko Miška osedlana Iga Grudna (1922) in pri tem pokazal poseben smisel za pravljično, romantično srhljivo, fantastično  vsebino in otroško igrivost. Manj je znano, da je bil Ivan Vavpotič tudi avtor prvih jugoslovanskih znamk.

Čuk S., Obletnica meseca, v: Ognjišče (2007) 2, str. 32.

* 15. januar 1884, Kranjska Gora, † 11. julij 1944, Trnjanski Kuti

Veseli pastir in zagrenjeni železničar

Zibelka mu je tekla v čudovitem gorskem svetu, sredi katerega stoji njegov rojstni kraj Kranjska Gora, ki se je takrat imenoval Borovška vas. Tam je zagledal luč sveta 15. januarja 1884. Njegov oče je bil načelnik železniške postaje, mama Roža pa je negovala svojih dvanajst cvetov - otrok: šest deklic in šest dečkov. Josip, za domače Joža, je bil ne le zvest poslušalec materinih zgodb, ampak tudi ljubitelj svoje "rajsko lepe" domače pokrajine. "Ker je imel v složnem družinskem življenju najboljši zgled, se je v njem razvil smisel za pravično, pošteno in dobro že v rani mladosti, kar je dalo pečat njegovemu življenju in izoblikovalo njegove pretežno mlade junake," je lepo zaznala pisateljica Nada Gaborovič. V otroških letih je bil pastirček in v spominih je zapisal:"To so bili moji najlepši časi, ko sem živel kot pastir na planinskem pašniku, strmel v gore in poslušal doma zgodbe o pogumnem Kekcu, hudobnem Bedancu in druge storije." Ko mu je bilo dvanajst let, je odšel na gimnazijo v Novo mesto (1896), kjer je bil vseskozi odličnjak, od pete šole tudi pesnik (svoje pesmi je objavljal v otroškem listu Vrtec pa tudi v Domu in svetu). Po maturi je želel oditi na Dunaj študirat medicino, toda starši mu zaradi pomanjkanja denarja tega dolgega in dragega študija niso mogli podpreti. Čeprav nerad, je.postal železniški uslužbenec, vendar se nikoli ni mogel privaditi neusmiljenemu železničarskemu redu, še posebno, ker mu ni puščal dovolj časa za ustvarjalno delo. Po številnih službenih postajah (Št. Vid ob Glini, Litija, Postojna, Trst, Gradec, Sisak, Slatina-Radenci, Pragersko) je leta 1922 zaprosil za predčasno upokojitev, da bi se lahko posvetil pisanju.

Nemci so mu zažgali knjižnico z rokopisi

Mladi upokojenec (bilo mu je šele osemintrideset let) je upal, da bo s skromno pokojnino, ki jo bodo dopolnjevali pisateljski honorarji, preživljal svojo družino, ki jo je bil zasnoval v Trstu. "S pisanjem planinskih pripovedk, kakor jih je sam imenoval, se je obenem skozi domišljijo zatekal v svoj gorski svet, podoživljal otroštvo in bogastvo materinih pripovedi" (Miha Mohor). Sodeloval je pri otroških in mladinskih listih, revijah in časopisih, pridobil si je ugled pripovedovalca svojevrstnih mladinskih povesti; katerih glavni junak je bil hrabri Kekec, ki v teh zgodbah "odrašča" od osmega do desetega leta. Kekčeve zgodbe je Vandot objavljal v otroškem listu Zvonček in njegovi mladi bralci so med letoma 1918 in 1924 nestrpno pričakovali nadaljevanja treh povesti: Kekec na hudi poti, Kekec na volčji sledi in Kekec nad samotnim breznom. V prvi zgodbi je imel njihov junak osem let; v drugi devet, v tretji pa deset. Napisal je še dve planinski zgodbi brez Kekca (Popotovanje naše Jelice, Kocljevo maščevanje). Za časa svojega življenja je Vandot uspel izdati (v samozaložbi) le eno knjigo: Kekec z naših gora (1936). Drugo svetovno vojno je Josip Vandot pričakal v Mariboru. Nemški okupatorji so mu zažgali lepo knjižnico (okrog 3.000 knjig) in med rokopisi tudi njegovo četrto povest o Kekčevih dogodivščinah: Skupaj z družino so ga izselili na Hrvaško, v okolico Slavonskega Broda. Tam ga je v vasici Trnjavska Kuta 11. julija 1944 ubila bomba zavezniškega letala.

Kekčev svet – svet svetlega zaupanja v življenje

"Svet junakov pisatelja Josipa Vandota je svet prešernosti, svetlega zaupanja v življenje, spoštovanja do narave in tistih odločilnih vrednot, mimo katerih ne more nobena vzgoja in se ne bi smelo razvijati nobeno mlado življenje" (Nada Gaborovič). Kekčev svet je dejansko pravljični svet: kakor v pravljici dobrota, pravičnost, iznajdljivost, bistrost in pogum tudi v Vandotovi planinski pripovedki dobrota, prešernost, duhovita odrezavost, premetenost, srčnost, resnicoljubnost in domiselnost zmagujejo nad grobostjo, odljudnostjo in nezaupanjem (Miha Mohor). Za pisateljevega življenja je izšla ena sama knjiga njegovih zgodb- Kekec z naših gora. Vse druge se izšle po letu 1951, ko je začel svojo zmagoslavno pot prvi film o Kekcu, ki ga je 1951 posnel Jože Gale. To je bil prvi slovenski mladinski celovečerni film, Srečno, Kekec pa je bil prvi slovenski barvni film v režiji Jožeta Galeta (1963). Sam pisatelj je o svetu svojih junakov razmišljal: "Predzgodovinsko človeštvo je imelo še popolnoma otroško fantazijo. Tem ljudem je bil svet in življenje v njem ena sama uganka, velika pravljica, narava pa polna bajnih bitij, poleg dobrih bogov in zlih besov. Ti vsi žive svoje posebno življenje in snujejo iz večnosti v večnost." Na njegovem rojstnem domu je spominska plošča z napisom: "Tukaj se je rodil'Josip Vandot. / Pisal je knjige za mladi rod./ Živ ohranili mu bodo spomin / kekec in Mojca in Kosobrin."

Čuk S., Obletnica meseca, v: Ognjišče (2004) 7, str. 70.

* 3. februar 1758, Zgornja Šiška pri Ljubljani, † 8. januar 1819, Ljubljana

Bil je prvorojenec od šesterih otrok očeta Jožefa in matere Jere roj. Pance. Devet let star je "pustil igre, luže in drsanja na jamenskih mlakah" in šel rade volje v šolo, ker so mu obljubili, da jo lahko pusti, če mu ne bo šlo. Stric frančiškan p. Marcel ga je vzel v Novo mesto, kjer se je pripravljal za srednjo šolo. V tem času se je seznanil z o. Markom Pohlinom in pod njegovim vplivom začel pesniti. Toda pesmi so bile povečini zanič. "Le če je zajel snov iz lastne šegavosti ali iz življenja svojega naroda, mu je misel sama ustvarila obliko, preprosto sicer, a umetniško skladno" (Ivan Grafenauer). Po končani šesti šoli ga je oče prisilil k študiju bogoslovja. Valentin je iz kljubovalnosti vstopil k frančiškanom, kjer je po slovesnih zaobljubah postal pater Marcelijan. Novo mašo je pel leta 1782 in nato bil dve leti pridigar v Ljubljani.

Samostansko življenje njegovi živahni naravi ni prijalo, zato je bil prav vesel, ko ga leta 1784 ljubljanski škof Herberstein "vun pošle duše past".

Eno leto je bil v Sori, tri leta na Bledu, štiri leta v Ribnici; leta 1793 je na lastno prošnjo šel v bohinjski Koprivnik. Tam je prišel v stik z baronom Žigom Zoisom, ko je obiskal svoje plavže. Zois je Vodnika kmalu pridobil za literarno delo. Odkril mu je načrt, da bi se ljudstvo začelo izobraževati s pomočjo pratike, ki naj bi prinašala nekaj poučnih sestavkov pa tudi kakšno pesem. Uredniško delo naj bi prevzel Vodnik. Izšli so trije letniki Velike pratike (1795-1797), zanje je Vodnik zložil vrsto pesmi, od katerih je najbolj znana Dramilo mojim rojakom.

Za pratike je napisal tudi nekaj proznih sestavkov (Popisovanje Krajnske dežele, Hišna opravila za vsak mesec, Podvučenje od rajtanja). Ko je Velika pratika omagala, jo je nasledila Mala pratika, ki je začela izhajati leta 1798 in se je ohranila vsaj do leta 1806. Zois je dosegel, da je Vodnik leta 1796 dobil službo kaplana pri sv. Jakobu v Ljubljani. Baronu se je porodila misel na slovenski časnik in po novem letu 1797 je izšel naš prvi časnik Lublanske Novice. Vodnik je bil tri leta (1797-1799) njihov urednik in edini pisatelj. Novice so v drobcih prinašale tudi njegov pomemben spis Povedanje od slovenskega jezika.

Novice so postale izvrstna šola za naš knjižni jezik, za katerega dvig ima Vodnik velike zasluge. Uveljavil se je tudi kot šolnik; leta 1798 je opravil skušnjo in bil imenovan za profesorja na ljubljanski gimnaziji; leta 1808 je postal strokovni učitelj za zgodovino in zemljepis, neobvezno je učil tudi italijanščino, ki se je je naučil sam, kakor tudi francoščine. Pod Napoleonovo Ilirijo je postal ravnatelj gimnazije in šolski nadzornik. Zelo všeč mu je bilo, da so Francozi odprli slovenščini pot v šole.

Svoje navdušenje je izrazil v pesmi Ilirija oživljenja, s katero se je zameril avstrijskih oblastem. Pod Francozi je pisal šolske učbenike: sestavil jih je sedem, izšlo jih je le pet, med njimi tudi Pismenost ali gramatika za prve šole (1811), ki je "za tiste čase odlična in izvirna šolska slovnica" (A. Gspan). Ko je po Napoleonovem padcu (1814) pri nas zavladala Avstrija, so Vodnika zaradi njegovega prijateljstva do Francozov kazensko upokojili. Zaman je bil njegov trud, da bi se opral in da bi dobil stolico za zgodovino ali za slovenščino na liceju. Vplivni zaščitniki (Zois) so dosegli, da je smel kot začasni učitelj poučevati latinščino in grščino. V zadnjih letih je spisal še nekaj pesmi od katerih je najzrelejša Moj spominek, ki izraža zavest, da je kot pesnik dovršil svojo nalogo. Umrl je za kapjo 8. januarja 1819.

Pesniške in pisateljske darove Valentina Vodnika, frančiškanskega redovnika in nato škofijskega duhovnika, je odkril baron Žiga Zois. On je dal pobudo za prvi slovenski časnik Lublanske Novice. Prva številka je izšla po novem letu 1797, Valentin Vodnike je bil tri leta njihov urednik in edini pisatelj.

Čuk S., Obletnica meseca, v: Ognjišče (1998) 2, str. 20.

* 27. oktober 1883, Most na Soči, † 30. januar 1960, Ljubljana

"Rodil se je 27. oktobra 1883 na Tolminskem pri Sv. Luciji na Mostu pri Lovrču, štev. 25, iz zelo revnih staršev, ki so mu umrli še zelo mlademu," je o sebi zapisal Ivan Pregelj v Gledališkem listu ob uprizoritvi njegove igre Azazel v Ljubljani (1923). Oče Mohor je bil po poklicu krojač, doma iz bližnjih Modrejc, mati je bila Marija Kovačič. Ivan je bil njun prvorojenec, kasneje je dobil še dva brata: Petra (1886) in Frančiška (1889). Mati je umrla, ko Ivanu še ni bilo osem let, dobrega pol leta zatem je izgubil tudi očeta. Ko je bil star deset let, je odšel v večnost ded 'Lovrč'. Potem je deset let skrbela zanj "mati njegove matere", Ana roj. Carli. Že tedaj je bil njegov drugi oče svetolucijski župnik Josip Fabijan, ki se je koj po smrti staršev zavzel za siroto. Ivan je bil poslej več v župnišču kot pa doma. 'Dobrotvor' župnik Fabijan ga je poslal (1892) v goriške šole, odprl mu je svojo bogato knjižnico in ga podpiral vse do svoje nesrečne smrti (1916). Po dveh letih pripravnice v Alojzijevišču je Pregelj obiskoval gimnazijo. Leta 1903 je maturiral, jeseni je vstopil v bogoslovno semenišče, kjer je ostal le tri mesece. Začasno se je zaposlil kot pisar pri advokatu Franku.

Oktobra 1904 je s Fabijanovo pomočjo odšel na Dunaj študirat slavistiko in germanistiko. Leta 1908 je dosegel doktorat z razpravo o ljubljanskem baročnem pridigarju kapucinu p. Rogeriju, ki ga je uvedla v bogoslovno snov, v njegovih kasnejših spisih tako priljubljeno. Bil je dejaven v akademskem društvu Danica. Že kot študent (1906) se je poročil s Frančiško Peršičevo iz Vižmarij. Imela sta petero otrok: prvi je bil Bogomir, ki je postal profesor na pedagoški akademiji, druga je bila Nataša, pravnica, Marij, tretji je bil priznan akademski slikar, četrti, Vasko, očetov ljubljenec, je umrl štirileten, najmlajša Lija (Bazilija), zdravnica specialistka za duševne bolezni, je ob stoletnici očetovega rojstva (1983) izdala knjigo Moj oče s prisrčnimi spomini nanj. Kot oče je znal biti Pregelj silno razigran, kakor je kot profesor in človek veljal za posebneža. Postaje Pregljeve profesorske službe so: Gorica (1909-10), Pazin (1910-11), Idrija (1911-12), Kranj (1912-1924) in Ljubljana (1924-1938). Ko mu je bilo 55 let, ga je zadela kap in moral se je odpovedati poučevanju. Leta 1946 je bil upokojen. Trpljenja, ki se je zadnja leta stopnjevalo, ga je odrešila božja dekla smrt 30. januarja 1960. Na nagrobniku na draveljskem pokopališču, ki ga je izdelal sin Marij, je napis 'Bog je videl in sprejel', vzet iz njegovega romana Magister Anton.

Ivan Pregelj je začel pesniti že v dijaških letih; pesmi je objavljal pod psevdonimi Ivo Zoran, Ivan Mohorov, B. Petrič. Pisal je tudi drame, največji pa je bil kot pripovednik. O sebi je zapisal: "Oblikovali so me Tolminska, dobrotniki, knjige in Previdnost." Ljubil je dolge sprehode v naravo, kjer je veliko razmišljal o skrivnostnih globinah človeka in o zapletenosti sveta ter to izpovedoval v svojih delih, ki so dragocen prispevek v zakladnico slovenske kulture, pa doslej vse premalo poznan in cenjen.

obletnica meseca 10_1993

* 2. februar 1892, Ajdovščina, Šturje, † 7. januar 1946, Davča

Luč sveta je Filip Terčelj zagledal 2. februarja 1892 v Grivčah, vasici nad Šturjami. Nadarjenega Lipčeta so po končani osnovni šoli poslali v Škofove zavode v Šentvidu nad Ljubljano, kjer je končal klasično gimnazijo (1913). Nato je v Ljubljani študiral bogoslovje in bil 8. januarja 1917 posvečen v duhovnika. Novo mašo je imel kar v Ljubljani, ker je doma bila mama na smrt bolna. Po štirih letih kaplanske službe v Škofji Loki so mu predstojniki svetovali nadaljnji študij. V Kölnu je študiral na sociopedagoški fakulteti in dosegel naslov profesorja (magistra) teologije, zatem se je izpopolnjeval še na študijskih tečajih o načinu vodenja prosvetnega dela (po Kolpingovi metodi) v München-Gladbachu. Iz Nemčije je šel v Gorico, kjer je razvil vsestransko dejavnost kot prosvetni organizator, katehet in voditelj dijaške mladine. Sistematično je organiziral prosvetno delo na Goriškem. Prosvetna zveza, ki jo je pomagal ustanoviti in je bil njen tajnik, je leta 1925 vključevala 162 prosvetnih društev po primorskih vaseh.

Zanje je Terčelj izdajal in povečini tudi sam pisal mesečnik Naš čolnič (1922-1928). Bil je tudi v odboru Goriške Mohorjeve družbe, pri kateri je 1927 izdal knjigo Za domačim ognjiščem. Ta 'vzgojna čitanka' poudarja načelo, da se mora narod za svoj narodni in verski obstoj naslanjati predvsem na družino. Leta 1932 je pri GMD izšel njegov katekizem za najmlajše z naslovom Mati uči otroka moliti, ki je bil za tiste čase zelo moderen. S skladateljema Jožkom Bratužem in Vinkom Vodopivcem je sodeloval pri izdaji Mohorjevih cerkvenih pesmaric: zanje je pisal liturgične uvode in številna besedila uglasbenih pesmi (Božji spevi imajo 48 njegovih besedil, Gospodov dan 41, Zdrava Marija 25; njegove so npr. O srečni dom nad zvezdami, Mir božji objema doline, gore, Presvete rane Jezusa). Pri GMD je izšla še njegova zbirka črtic Ogorki (1935) in povest Vozniki (1940). S članki, pesmimi in črticami je sodeloval v koledarjih GMD in v mesečniku Družina.

Marljivi Terčelj je bil trn v peti fašistom. 30. decembra 1931 so ga aretirali, ga z mučnimi zasliševanji v goriških in koprskih zaporih hoteli živčno zlomiti, potem pa ga obsodili na pet let konfinacije ('zaradi delovanja med mladino') v Campobasso (srednja Italija). Po enem letu trpljenja se je smel vrniti domov, predstojniki pa mu niso  smeli dati službe v slovenskem delu škofije. Dve leti je doma v Grivčah zaman čakal na duhovniško delo. Ko je zvedel, da ga nameravajo fašisti spet aretirati, se je umaknil v Jugoslavijo, čeprav je to storil zelo nerad. Bil je profesor verouka na II. državni gimnaziji v Ljubljani in hišni duhovnik v umobolnici.

Zbiral je dijaško mladino ter prirejal glasbene in gledališke predstave, za katere je večkrat sam napisal besedilo in glasbo. Ljubljansko okolje ga ni sprejelo, srce ga je vleklo med domače ljudi na Primorsko. Po koncu vojne so ga - kot prej fašisti - preganjali še komunisti. Tri mesece je bil v zaporu; ostal je brez službe in brez strehe, zato je odšel k prijatelju Francu Krašni, župniku v Sorici, in mu pomagal pri delu. Ni slutil, da bosta prav kmalu povezana v mučeniški smrti.

Čuk S., Obletnica meseca, v: Ognjišče (1992) 2, str. 24.

Molitev za poveličanje božjega služabnika, mučenca Filipa Terčelja

Vsemogočni Bog, zahvaljujemo se ti za življenje Filipa Terčelja, ki si je kot duhovnik v moči vere prizadeval za krščansko vzgojo, socialno zavest in narodno kulturo. Poveličaj ga, da bo pred vesoljno Cerkvijo prištet med svetnike. Na priprošnjo Filipa Terčelja nam pomagaj, da si bomo na vseh področjih življenja zavzeto prizadevali za skupno dobro in bomo po njegovem zgledu tudi v težkih trenutkih zvesti evangeliju. Prosimo te za pravičnost, odpuščanje, spravo in mir v našem narodu. Naš odnos do pripadnikov drugih narodov, kultur in verstev naj temelji na spoštovanju in ljubezni. Poživi nam vero, nebeški Gospod, obvaruj nas greha, obvaruj zablod. Naj bomo narod Jezusov. Vodi nas v nebeški raj, kjer bomo srečni vekomaj.

* 23. januar 1872, Ljubljana, † 7. januar 1957, Ljubljana

'Beli dan' je zagledal 23. januarja v ljubljanskem Gradišču, kjer je živela družina mizarja Plečnika, po rodu iz Hotedršice: Jože je bil tretji sin - starejša od njega sta bila Andrej in Janez - za njim pa je prišla še sestra Marija. Marljivi oče je želel, naj vsi trije sinovi študirajo. Andrej je postal duhovnik in Janez zdravnik, Jože pa ni kazal veselja do šole. Mikalo ga je risanje in oče mu je priskrbel učitelja: prijatelja slikarja Ferda Vesela. Jože je blestel kot spreten risar na obrtni šoli v Gradcu, kar mu je odprlo pot v risalnico nekega izdelovalca umetnega pohištva na Dunaju. Po ogledu razstave sodobne arhitekture je zaprosil za sprejem na umetniško akademijo, kjer je predaval tudi arhitekt Otto Wagner, prenovitelj dunajske arhitekture ob koncu 19. stol. Bil je sprejet in kmalu je postal Wagnerjev najljubši učenec in sodelavec: profesor mu je zaupal izdelavo zahtevnih načrtov. Za svoje delo je Plečnik prejel 'rimsko nagrado': brezplačno študijsko potovanje po Italiji in Franciji (1899), kjer se je seznanil z antiko in renesanso. Ko se je vrnil na Dunaj, je dve leti še ostal pri Wagnerju, nato pa odprl svojo lastno delavnico. Tam je izrisal načrte za znamenito Zacherlovo hišo (nasprotniki so jo posmehovalno imenovali 'kranjska kostanjarska peč').

Ob srečanju s p. Wilibrordom Verkadejem, redovnikom iz benediktinske opatije Beuron, holandskih slikar jem-spreobrnjencem, se je izoblikoval njegov odnos do cerkvene umetnosti. Trikrat je bil izbran za Wagnerjevega naslednika na dunajski univerzi, a vsakič so nemškurji to imenovanje preprečili. Leta 1911 je odšel v Prago za profesorja dekorativne arhitekture. Tako se konča Plečnikovo 'dunajsko obdobje' in se prične 'praško' (1911-1920), ko se je njegov duh obogatil z navdihi slovanske ljudske umetnosti. - Praški dobi je sledila najdaljša in najbolj plodovita ljubljanska doba (1920-1956). V Ljubljani se je Plečnik izkazal predvsem kot mestni graditelj - urbanist. Po njegovih načrtih je nastajala Plečnikova Ljubljana, ki se je pričenjala od njegove skromne hiše za trnovsko cerkvijo: trnovski most, Križanke, Narodna in univerzitetna knjižnica, Kongresni trg, nabrežje Ljubljanice in mostovi (Čevljarski, Tromostovje), tržnice, Tivoli, cerkve (sv. Frančišek v Šiški, sv. Ciril in Metod za Bežigradom, sv. Jernej v Šiški, sv. Mihael na Barju, Žale. Delal je skoraj do zadnjega. Plačila ni maral. Eno njegovih zadnjih del je bil načrt za tabernakelj župnijske cerkve v Komendi. Ko ga je župnik Viktorijan Demšar vprašal za račun, je Plečnik kar malo nejevoljen odvrnil: »Nikar me ne žalite! Meni je Bog dal talente in moram mu vračati.« Potem ko je lepo pospravil delovno mizo v svojem domu na Mirju, je 7. januarja 1957 odšel v večni mir in lepoto.

Čuk S., Obletnica meseca, v: Ognjišče (1992) 1, str. 24.