* 22. oktober 1911, Horjul, † 20. november 2009, Ljubljana

»Otroci naj čutijo, da so enakovredni sogovorniki«

Brenkova Kristina1Zibelka ji je tekla v preprosti kmečki hiši v Horjulu, kjer se je rodila 22. oktobra 1911. Imela je dve sestri, bratje so umrli še kot otroci. Na otroštvo, čeprav ga je skalila prva svetovna vojna, ko je bil oče na fronti, je imela lepe spomine. Po končani osnovni šoli v domačem kraju so jo starši desetletno poslali v Maribor, kjer je bila njena teta redovnica šolska sestra. Tam je končala meščansko šolo in učiteljišče. Potem se je odločila za študij pedagogike in psihologije na filozofski fakulteti univerze v Ljubljani. Med študijem se je ob pomoči staršev vzdrževala tudi z inštrukcijami. Leta 1935 je iz obeh predmetov diplomirala, leta 1939 je doktorirala iz pedagogike. Še pred tem se je poročila s Francetom Brenkom, svojim študijskim kolegom. V skladnem zakonu, ki je trajal 54 let (mož France, znan filmski zgodovinar, je umrl leta 1990), sta se jima rodila dva sinova.

Brenkova Kristina2Rada sta se z njima pogovarjala. »Veliko sem dala na pogovor. Če otroci čutijo, da so enakovredni sogovorniki, ti odprejo srce, sicer pa ne ... Največ, kar lahko straši damo svojim otrokom, so ljubezen, radost, zaupanje in veselje do življenja.« To spoznanje jo je vodilo tudi pri njenem pisanju, za katero je zajemala snov iz svojega otroštva in iz življenja svoje družine. Med drugo svetovno vojno je sodelovala v odporniškem gibanju. Takoj po vojni je bila med ustanovitelji založbe Mladinska knjiga, od leta 1949 do upokojitve leta 1973 je bila urednica za mladinsko književnost pri tej založbi. Kot urednica je spodbujala domače pisatelje k pisanju za otroke in mladino, izbirala je zanje tuja dela in tudi sama pisala. Malo pred koncem svojega življenja, ki se je izteklo 20. novembra 2009, je dejala: »Še zmerom gledam naprej z vsem humorjem, kar ga premorem.«

»Nikoli nisem mislila, da sem pisateljica«

Brenkova Kristina3Kristina Brenkova je začela pisati že pred drugo svetovno vojno ter objavljala v Ljubljanskem zvonu in Sodobnosti. Pisala je dejansko ves čas, nikoli veliko, a vztrajno. Po vojni je pisala igre za mladino s pravljičnimi besedi. Njena prva knjiga mladinske proze (Golobje, sidro in vodnjak) je izšla šele leta 1960. Potem pa so se porajale vedno nove, tako da se jih je 'nabralo' okoli trideset. Na vprašanje, odkod so vrele ideje, je odgovorila: »Ideje nikoli niso vrele. Če se je nekaj dotaknilo mojega srca, sem imela tiho željo to sporočiti naprej. Samo to! Pa saj nikoli nisem mislila, da sem pisateljica. To se mi je zdelo tako nekaj veličastnega.« Večino svojega pisateljskega dela je namenila mladim bralcem, tudi najmlajšim. Kot urednica za mladinska dela je priklicala v življenje legendarne zbirke Čebelica, Zlata ptica, Mladi oder, Cicibanova knjižnica, pa tudi čudovite slikanice, ki so po njeni iznajdljivosti izhajale v številnih evropskih jezikih. Knjižnica Čebelica, namenjena otrokom v začetnem bralcem obdobju, obsega že približno 400 naslovov, izšli pa so v skupni nakladi več kot šest milijonov! Bila je presrečna, ker so otroci in tudi odrasli vse z veseljem sprejemali. »Zelo rada se spomnim na edinstveno zbirko Zlata ptica, v kateri je zbranih sto knjig ljudskih pripovedi z vsega sveta. Kolikor poznam tuje izdaje, take zbirke nima nobena založba na svetu.«

Brenkova Kristina4Od njenih del za otroke je najbolj znana pravljica Deklica Delfina in lisica Zvitorepka. Kristina Brenkova je k nam pripeljala nagajivo Piko Nogavičko švedske pisateljice Astrid Lindgren. Prva jo je prevedla v slovenščino in si z dovoljenjem pisateljice izmislila slovenska imena za osebe v knjigi. Za svoje delo je dobila tudi nekaj priznanj in nagrad, toda več kot te ji je pomenilo priznanje mladih bralcev.

"Vas je toliko, jaz pa sem čisto sama!"

Bila je tudi med ustanovitelji tekmovanja slovenskih osnovnošolcev za Bralno značko, ki so jo prvič podelili leta 1961 na osnovni šoli v Prevaljah na Koroškem – torej to tekmovanje, ki spodbuja otroke k branju, letos praznuje zlati jubilej. Šole povabijo pisatelje in pisateljice na srečanje z otroki, da potem s toliko večjim veseljem vzamejo v roke njihove knjige.

Brenkova Kristina6»Veliko sem potovala, čeprav je bilo precej naporno,« je dejala Kristina Brenkova. »Najprej so me ravnatelji vprašali, ali imam avto. Nisem ga imela, vendar nisem nikoli zavrnila povabila. Imela sem občutek neke dolžnosti.« Povedala je, kako so se ta srečanja začenjala: »Ko sem prišla v šolo, so vsi pričakovali, da bom kaj povedala. Zelo dobro se spomnim, da sem v nekem razredu sredi Bele Krajine rekla: "Vas je toliko, jaz pa sem čisto sama na odru, kar vi me kaj vprašajte!" In so začeli: "Ali imate kaj otrok, koliko so stari ..."« Ob teh srečanjih pa tudi pri svojem pisanju se je ravnala po pravilu: »Mene nikoli ni zanimalo vzgajati. Vedno sem imela v mislih le to, da bi se naše srečanje, naš pogovor dotaknil srca in jim ostal v spominu.« Kako so ji bila ta srečanja z otroki po slovenskih šolah dragocena, potrjuje njeno priznanje: »Vse spominke, ki so mi jih dali po šolah, sem uvrstila med svoja odlikovanja.« Vse njeno življenje je bilo povezano s knjigo, zato upa, da bo bralna značka mladi rod spodbujala k branju. »Danes je marsikaj drugače, a še vedno verjamem v moč prave, dobre besede in trdno vemo, da knjiga ne bo umrla, dokler bodo živeli ljudje.«

obletnica meseca 10_2011

 

* 27. oktober 1835, Podreča pri Mavčičah, † 18. oktober 1869, Kranj

Jenko Simon1Njegovo vse prej kot srečno življenje se je izteklo malo pred dopolnjenim 34. letom. Že na svet je prišel (za tiste čase) "za­znamovan": 27. oktobra 1835 se je rodil v Podreči na Sorškem po­lju (župnija Mavčiče) kot nezakonski sin gruntarske pastorke in bajtarja, ki je bil ob njegovem rojstvu še vojak. Ko je oče Jožef "odslužil cesarja", sta se z mamo Mino poročila in družina se je kmalu preselila v Praše, kjer je oče kupil manjšo kmetijo in tam je občutljivi Simon preživljal svoje otroštvo. Leta 1842 je pre­stopil prag ljudske šole v Smledniku, že naslednje leto pa je šel na normalko v Kranj, ki jo je dokončal leta 1847. Jeseni te­ga leta ga je stric frančiškan p. Nikolaj Jenko vzel k sebi v Novo mesto, kjer je vstopil v gimnazijo. Hrano si je sprva slu­žil kot samostanski "hlapčič", zatem pa s poučevanjem. Bil je od­ličen dijak, vedno med prvimi v razredu, tudi po zaslugi p. Ni­kolaja, ki je bil profesor na frančiškanski gimnaziji in je skrb­no nadziral njegovo izobrazbo, zlasti v modernih jezikih. Stric Nikolaj je oslepel in bil leta 1853 prestavljen v samostan v Kam­nik in tedaj je Simon šel v Ljubljano, kjer je končal zadnja dva gimnazijska razreda.

Jenko Simon2Tam se je z nekaterimi narodno zavednimi in literarno nadarjenimi sošolci povezal v literarni krožek Vaje, ki je izdajal tudi rokopisno glasilo z enakim naslovom. Po matu­ri se je zaradi revščine "zatekel" v celovško bogoslovje, kjer pa je ostal le eno leto, ker ni čutil veselja do duhovniškega poklica. Dobil je Knafljevo štipendijo in odšel na Dunaj študi­rat pravo, vendar študija ni dokončal. Leta 1863 se je vrnil v domovino in se zaposlil pri notarjih v Kamniku in Kranju. Ob de­Iu je študiral za izpite: tri je uspešno opravil, četrtega pa za­radi bolezni ni več zmogel. Omahnil je 18. oktobra 1869.Po sodbi literarne zgodovine je Simon Jenko ob Franu Levstiku najpomembnejši slovenski pesnik na prehodu iz romantike v reali­zem.

Jenko Simon3Pesniti je začel zelo zgodaj. "Močan lirski nagon, ki se je še krepil iz zgodnjih (ljubezenskih in drugih) razočaranj po­nosnega in revnega mladeniča ter iz njegove velike načitanosti, je vodil Jenka nekako že od četrtega gimnazijskega razreda, da je poskušal urejati svoja nemirna čustvena in miselna razpolože­nja v besede in verze" (Anton Slodnjak). Njegova prva pesem (Bu­čelji pik) je bila objavljena leta 1851 v Janežičevi Slovenski Bčeli. Posebno živahno je pesnil v Ljubljani, ko se je kosal s tovariši "vajevci". V Vajah so zapisane nekatere njegove najlep­še pesmi (Slovenska zgodovina, Samo, Adrijansko morje, Pobrati­mija). France Bernik, najboljši poznavalec pesniškega dela Simo­na Jenka, govori o "treh virih, iz katerih se je napajala Jenko­va lirska pesem". Prvi vir je bilo domoljubno čustvo: sprva je v svojih pesmih posegal "v dogajanje slovanskih narodov, v dalj­no preteklost in neznano utopično prihodnost naših bratov po kr­vi", kasneje pa se je osredotočil na slovenski narod in na nje­govo usodo v avstroogrski monarhiji. Drugi vir navdiha je bila ljubezen do ženske (Obujenke), predvsem neuslišana, nedosegljiva ljubezen. V njegovi ljubezenski liriki prevladuje čutnost in to je eden od razlogov, da je uradna kritika Jenkove Poezije leta 1865 zavrnila (tedaj je pesnik umolknil). Tretji in najgloblji vir pa je narava, "predvsem narava pesnikovega rojstnega kraja". Iz tega vira je privrel njegov čudoviti ciklus Obrazi, s katerim hoče pesnik povedati: "Vesolje je najvišja in trajno obstojna resničnost, človeško bivanje v svetu pa je v nasprotju z naravo krakotrajno in nično" (France Bernik).

Jenko Simon4Pravi "življenjski poklic" Simona Jenka je bil pesnik in res je kot tak dosegel svojo najvišjo ustvarjalno moč. Pesniki po­navadi veljajo za "neživljenjske" ljudi, ki se v vsakdanjih za­devah ne znajdejo. Jenko ni bil tak, saj je dokaj uspešno deloval v javnem življenju: med drugim je bil soustanovitelj narodne či­talnice v Kamniku in njen prvi tajnik. Pisal je govore in domo­ljubne verze za razne proslave, udejstvoval se je kot režiser ljudskih veseloiger, ve povedati France Bernik. Kot besedni umetnik se je poskusil tudi v pisanju proze. Leta 1858, ko je imel Jenko triindvajset let, je v Janežičevem Slovenskem glasni­ku izšlo troje njegovih proznih del: romantična povest Spomini, ki že vsebuje tudi realistične prvine, kar je od pisateljev zah­teval Levstik v svojem literarnem programu. Pripovedovanju v Spo­minih sta sledili novela Jeprški učitelj, kjer zasledimo avto­biografske prvine: učitelj in ogranist, junak te zgodbe, je žr­tev svoje loterijske strasti, za katero je "bolehal" tudi Jenko. Tilka je povest iz kmečkega življenja: pripoveduje o duševnem revčku, ki bi ga starši radi oženili. Na njihovo željo gre snu­bit, pa mu zmanjka poguma in pobegne izpred hiše nesojene neve­ste. V Jenkovih pripovednih delih je zaživel njegov smisel za hu­mor in ironijo, s katerim se je reševal v življenjskih težavah.

(obletnica meseca 10_1999)

* 17. oktober 1912, Cerknica, † 5. november 1986, Ljubljana

Težko breme bridkega otroštva

Jože Udovič je napisal razmeroma malo vedrih pesmi, kar lahko pripisujemo njegovi bridkemu in otožnemu otroštvu. Rodil se je 17. oktobra 1912 v Cerknici, kjer je oče Josip, izučen trgovec, kupil enega od dveh značilnih cerkniških obrambnih stolpov in v njem uredil stanovanje in trgovino. Mati Antonija je prišla v zakon z izkušnjo popolne sirote. Za Jožetom se je leta 1914 rodil še Leon. Ko je izbruhnila prva svetovna vojna, je moral oče na fronto, skrb za majhna otroka je padla na ramena matere, ki pa je leta 1917 umrla, pred njo pa tudi bratec Leon. Za siroto Jožeta se je zavzela neka dobra žena. Ko se je oče po vojni vrnil, se je vnovič poročil (v tem zakonu se je rodilo še osem otrok). Plašni Jože je dobil mačeho, ki je bila stroga in trda. V šolo je začel hoditi v Cerknici, zatem pa v Starem trgu, kamor so se preselili. Peti razred je končal z odliko in vpisal se je Škofijsko klasično gimnazijo v Šentvidu nad Ljubljano. Med šolanjem ga je podpiral duhovnik Andrej Lavrič, sorodnik njegove mačehe. Po končani nižji gimnaziji je zbolel in ostal eno leto doma. Jeseni 1928 se je vrnil v Škofove zavode in nadaljeval šolanje. Po maturi junija 1932 bi se rad vpisal na slavistiko, toda materialne okoliščine so ga prisilile, da se je vpisal na teologijo, toda ob koncu študijskega leta e izstopil in postal študent slavistike. Do tedaj je kot obliko svojega priimka navajal Udovč, od tu naprej pa Udovič. V Ložu se je leta 1936 zbližal s Pepco Zajc, uradnico na tamkajšnjem sodišču. Študij slavistike je končal šele septembra 1940. Med študijem se je po posredovanju prijatelja Janeza Gradišnika pridružil skupini okrog Kocbeka, ko se je začela druga svetovna vojna, se je s Kocbekovimi krščanskimi socialisti vključil v odpor proti okupatorju.

Občutljiva pesniška narava trpi silneje

»Prepričan sem, da so bila medvojna leta Udoviču hudo duševno breme in vir mnogih bridkih doživetij,« je zapisal Janez Gradišnik. »Njegovo občutljivo pesniško naravo so pač močno prizadevale grozote, ki jih je videl okoli sebe, in nekateri doživljaji so morali zapustiti v njem nezaceljene rane.« Več kot eno leto je bil jetnik v italijanskem taborišču Gonars, nato pa do konca vojne v partizanih kot krščanski socialist. V svojih pesmih, napisanih v tem času, malo govori o bojih in zmagah, več pa o žrtvovanju, bridkostih in trpljenju.

 

Pesniti je začel že kot gimnazijec. Prve pesmi je objavljal v Domačih vajah, rokopisnem glasilu višješolcev. Sprva je bil pod vplivom Župančiča, toda kmalu je našel svoj osebni pesniški izraz. Kot študent je sprva sodeloval pri reviji Dom in svet, kjer je poleg pesmi začel objavljati zanimivo serijo novel iz loškega življenja. Po objavi Kocbekovega Premišljevanja o Španiji (1937) je prišlo do krize Doma in sveta. Kocbek je ustanovil svojo revijo Dejanje in Udovič je objavljal v njej. Kasneje najdemo njegove pesmi v raznih drugih revijah. Za Udovičev pesniški razvoj je bilo najpomembnejše srečanje z moderno zahodno poezijo, s katero sta ga seznanjala Kocbek in Gradišnik. Svojo prvo pesniško zbirko Ogledalo sanj leta 1961. V knjigo je uvrstil najboljše sadove svojega dvajsetletnega ustvarjanja. »Lirike Jožeta Udoviča ne bo adekvatno, do kraja razumel, kdor ne začuti, kako je njeno neimenovano, nedoločeno ozadje doživljanja absolutnega,« je zapisal Vladimir Truhlar. Za to zbirko je Udovič leta 1962 prejel Prešernovo nagrado. Po dolgem premoru sta izšli še dve njegovi knjigi poezije: Darovi (1975) in Oko in senca (1982). Leta 1988 je Cankarjeva založba pod naslovom Pesmi natisnila celotni Udovičev pesniški opus.

Njegovi prevodi so jezikovne mojstrovine

Že med vojno je Jože Udovič delal v Znanstvenem institutu, v katerem je bil odgovoren predvsem za knjižnico. Po vojni se je ta institut razdelil na dva, Udovič je dodeljen Institutu narodne osvoboditve in imel uradni naziv arhivar bibliotekarsko-arhivske stroke. 5. novembra 1947 se je poročil: cerkvena poroka je bila v Plečnikovi cerkvi sv. Mihaela na Barju. Mlada zakonca sta dobila stanovanje na Vrtači. Od leta 1949 je bil svobodni književnik in takrat se je začela njegova naporna, a uspešna pot prevajalca. Udovič spada med najboljše slovenske umetniške prevajalce novejšega časa. Tako kot njegove izvirne pesmi, tudi njegovi prevodi pesmi in proze iz svetovne književnosti razodevajo njegovo skrb za lepoto jezika. Ob njegovih prevodih poezije španskega pesnika Garcia Lorca (Pesem hoče biti luč, 1958) se je navdihovala cela generacija slovenskih pesnikov. Prevedel je tudi številna prozna dela (Hesse, Kafka. Laxness), pa tudi veliko dramskih umetnin. Delom, ki jih je prevajal, je pisal tudi uvodne in spremne besede. V prvem obdobju svojega ustvarjanja je pisal prozo (izbrane novele so izšle v knjigi Spremembe, 1991). Leta 1981 postal dopisni član Slovenske akademije znanosti in umetnosti, maja leta 1985 pa je bil izvoljen za rednega člana SAZU. Kljub težki bolezni se je udeležil slovesnosti podelitve diplom novim članom. Njegovo zdravstveno stanje se je naglo slabšalo. 23. septembra 1986 je Udovičeva žena prosila p. dr. Romana Tominca, naj ga obišče, kar se je zgodilo naslednji dan. Pesnik je po hudem trpljenju umrl 5. novembra 1986, 7. novembra je bil cerkven pogreb na ljubljanskih Žalah v družinskem krogu. Ob prvi obletnici smrti so na Udovičevi rojstni hiši v Cerknici odkrili spominsko ploščo.

obletnica meseca 10_2012

 

* 15. oktober 1632, Padova, † 21. april 1713, Koper

Vzljubil je škofijo, ki mu je bila dodeljena

Mož, ki je najstarejšo škofijo na slovenskih tleh vodil v letih 1686-1713, se je rodil 15. oktobra 1632 v Padovi. Stopil je v red avguštinskih eremitov in leta 1655 je bil posvečen v duhovnika. Kot magister teologije je najprej vodil novince svojega reda v Padovi, zatem pa je bil asistent (pomočnik) vrhovnega predstojnika reda v Rimu. Leta 1685 je bil imenovan za škofa v Kopru, naslednje leto pa je prejel škofovsko posvečenje. "Bil je nedvomno eden najvidnejših koprskih škofov," je zapisal Darko Darovec, "v zgodovino pa se je zapisal zlasti s svojim temeljnim delom Corografia ecclesiastica o'sia descrittione della citta e della diocesi di Giustinopoli detto volgarmente Capo d'Istria (Cerkveni krajepis ali opis mesta in škofije Justinopolis, ljudsko Koper)." Izšlo je leta 1700, ob tristoletnici pa je "zagledal luč sveta" slovenski prevod. Ob prvem pregledu svoje škofije je Naldini ugotovil, da se tri mesta v njegovi škofiji - Koper, Izola in Piran - jezikovno ostro ločijo od podeželja. Medtem ko v mestih govore italijansko, na kmetih tega nihče ne razume. Italijanski duhovniki tako ne morejo ne službovati ne pomagati v dušnem pastirstvu na deželi; tam morejo delovati le taki, ki razumejo njihov jezik. Zato je leta 1711 v Kopru odprl ilirsko (glagoljaško) semenišče, v katerem so se za svoje poslanstvo pripravljali duhovniki, ki so šli med vernike na podeželju. Ta zavod je deloval do leta 1828. Naldini je v Kopru sklical škofijsko sinodo, prenovil je škofijski dom in predelal koprsko stolnico. V Kopru je deloval vse do svoje smrti 21. aprila 1713. Za "čakalnico vstajenja" si je izbral cerkev sv. Blaža, last redovnic avguštink.

Svojo škofijo je natančno popisal

Koprski škof se je v zgodovino zapisal z že večkrat omenjeno knjigo Corografia ecclesiastica (Cerkveni krajepis, Benetke 1700). "Naldinijevo delo je eno za tisti čas najbolje dodelanih in tudi po sodobnih načelih znanstvenih metod in pristopov obravnavanja določenih dogodkov in procesov v zgodovinopisju najbolj doslednih, saj sprotno obravnava uporabljene vire in literaturo, kar tedaj ni bilo povsem običajno, obenem pa na več mestih polemizira s predhodnimi pisci in podaja nasprotne argumente, ki jih je kasneje tudi sodobno zgodovinopisje v glavnem potrdilo" (Darko Darovec). Njegov opis obsega šest poglavij, ki jih on imenuje "knjige". Prva govori o koprski stolnici, njenem škofijskem dvorcu, škofih in kapitlju. "Svojim prednikom na škofovskem sedežu se je oddolžil ne le z navedbo njihovih imen, ampak tudi s kratkim življenjepisom ter povečini s pohvalo" (škof Metod Pirih). V drugi pripoveduje o škofijskih in redovnih cerkvah ter o drugih nabožnih in dobrodelnih ustanovah v Kopru. Tretja knjiga je posvečena prvi primestni dekaniji Piran. Tam med drugim beremo, da je pod piransko dekanijo spadala tudi župnija Savudrija, kar priča, kako so tekle naše meje na jugu. Primestni dekaniji, imenovani Izola, je posvečena četrta knjiga. Peta knjiga predstavi župnije dekanije Kubed, šesta pa župnije dekanije Krkavče. Svoja poročila zna "zabeliti" z raznimi dogodki, tako da je branje bolj zanimivo. "Vernost škofije dokazujejo številne cerkve (okrog 180) in 13 samostanov (11 moških in 2 ženska) ter zelo veliko škofijskih in redovnih duhovnikov: skupaj okrog 200, kar pomeni okoli 125 vernikov na enega duhovnika" (škof Metod Pirih).

Imel je srce za slovenske vernike

"Pravi užitek za poštenega človeka je Naldinijevo sproščeno opisovanje narodnostnih in jezikovnih razmer," je zapisal zgodovinar dr. Maks Miklavčič, ko je predstavil Naldinijevo knjigo (Mohorjev koledar, Celje 1953). "Naldini je sicer Italijan najčistejšega kova, uglajen in srečen ob svoji kulturi, a resnica mu je hčerka božja, ljudje pa vsi spoštovanja vredni... Naravnost pove, da je istrski kmet grčav in neuk, a takrat so bili tudi koprski meščani prek devet desetin nepismeni. Po drugi strani nič ne skriva svojega občudovanja nad delavnostjo, požrtovalnostjo, zvestobo in vernostjo naših ljudi... Popolnoma pravično in primerno se mu zdi, da v cerkvi uporabljajo materin jezik pri pridigah, bogoslužju, zakramentih in kadar koli smejo to kot dobri verniki želeti." Naldini v petem poglavju šeste "knjige" svojega Krajepisa (Izvor in vera prebivalcev mesta in škofije Koper) piše: "Čeprav se tukajšnji prebivalci zelo razlikujejo po izvoru, navadah, vedenju in jeziku, so si v poglavitni značilnosti, to je v veri, popolnoma enaki, saj so vsi, tako Italijani kot Slovani, pripadniki prave katoliške vere. O tej resnici ni treba na dolgo razpravljati, saj jo potrjujejo vsakodnevne izkušnje..." Malo dalje pa mu iz srca privre hvaležna misel: "O, kako močna je vez človeka z maternim jezikom in kako močno vpliva na srce beseda, izrečena v njem! Srečna koprska Cerkev, ki v češčenju Boga združuje pobožne vernike tako različnih narodov. In čeprav ta privilegij ni značilen izključno le za koprsko Cerkev, pa je kljub temu nekaj posebnega celo v primerjavi z najbolj znamenitimi stolnicami krščanstva.

(obletnica 10_2002)

 

* 14. oktober 1877, Vrhnika, † 9. februar 1953, Ljubljana

Najmlajši brat pisatelja Ivana Cankarja

Cankar Karlo3Cankarji so zelo star rod, ki ga moremo po matičnih knjigah vrhniške župnije zasledovati skoraj od začetka 17. stoletja. Neposredni predniki Ivana Cankarja, prvaka slovenski pisateljev, so živeli v Veliki Ligojni pri Vrhniki. Pisateljev stari oče Jakob, po poklicu krojač, je kupil leseno bajto na vrhniškem Klancu. Tam se je rodil Jože, oče našega pisatelja, ki je bil prav tako krojač in se je leta 1867 oženil z Nežo Pivk. V njunem zakonu je bilo dvanajst otrok, osem deklic in štirje fantički: dva sta se oprijela krojaštva, dva pa sta študirala in dosegla intelektualen poklic. Za pisateljem Ivanom, ki ni končal nobene višje šole, je stopil na pot učenosti Karlo, njegov najmlajši brat - za njim so prišle na svet tri sestre. Karlo se je rodil 14. oktobra 1877. Po končani osnovni šoli na Vrhniki je za poldrugo leto starejšim bratom Ivanom odšel v Ljubljano na gimnazijo. Do pomladi 1895, ko je Ivan prvič padel pri maturi, sta stanovala skupaj. Kot gimnazijec je bil Karlo član dijaškega društva Zadruga in njegov tajnik. Z izvirnimi in prevedenimi črticami in gledališkimi poročili v Slovencu, Domu in svetu, Ljubljanskem listu in Zgodnji Danici. Zaradi svoje bistrosti je kmalu zaslovel kot "Cankar mlajši". Šolanje v Ljubljani so mu omogočili razni dobrotniki, sprva zlasti Luka Jeran, urednik Zgodnje Danice, velik podpornik revnih dijakov. V Ljudski kuhinji je zanje ustanovil posebno "mizo", kjer so dobili hrano za majhen denar ali zastonj. Morda se je tudi iz hvaležnosti do svojih dobrotnikov Karlo po maturi leta 1900 odločil za študij bogoslovja, kar bratu Ivanu - kot smo že zvedeli - ni bilo prav nič všeč.

Ivan spodbuja Karla k pisanju, Karlo plačuje Ivanove dolgove

Cankar Karlo1Pred odhodom na Dunaj jeseni 1896 je Ivan Karlu izročil v varstvo svojo korespondenco in nekaj svojih rokopisov. Čeprav sta bila Ivan in Karlo po svetovnem nazoru na nasprotnih bregovih, sta si bila izmed vseh bratov in sester najbližja. Ivan mu je pisal sto pisem, ki jih je Karlo skrbno hranil, medtem ko je Ivan vsa njegova raztrgal. V svojih pismih je Ivan bratu Karlu natančno in odkritosrčno poročal o svojem življenju, nazorih, literarnem delu, o namenu posameznih spisov, zato so ta pisma neprecenljive vrednosti za poznavanje Cankarja in njegovega dela.

Ivan je bil prepričan, da je brat Karlo pisateljsko nadarjen, zato ga je, gimnazijca, v svojih pismih spodbujal, naj prime za pero. "Piši kakšno povest ali črtico. Vadi se!" (23. novembra 1896). "Ti ne pišeš nikdar nič, kaj delaš? Ali sploh kaj misliš? Ne mudi se sicer prav nič, da bi začel resno pisati, a kakšen glas bi vendar že lahko dal od sebe. Na ta način Te bodo nadkrilili drugi, ki imajo manj talenta." (10. avgusta 1898). "Vzemi si moje besede k srcu, sedi in delaj, zdaj ko imaš čas. Jaz mislim, da Ti frfotajo snovi krog nosa, ne premlevaj jih predolgo in prični pisati." (22. avgusta 1898).

Cankar Karlo2Veliki dunajski brat pisatelj je bil kar naprej "suh" in v številnih pismih prosi svojega mlajšega ljubljanskega brata, naj mu nujno pošlje kaj denarja, kar je Karlo tudi storil. Poravnaval je Ivanove dolgove v Ljubljani, posredoval je pri založnikih njegovih spisov, da so mu nakazovali honorar. Ivana je podpiral tudi iz Sarajeva. Decembra 1908 mu je jamčil (in pozneje sam plačal) za tisoč kron posojila pri Kmetski posojilnici na Vrhniki, češ da potrebuje denar za poroko.

Karlo se pred Ivanom umakne v Sarajevo

Po končanem prvem letniku bogoslovja v Ljubljani je Karlo Cankar poleti 1901 potoval po Bosni in tedaj je v njem dozorel sklep, da bo nadaljeval teološke študije v Sarajevu. Pri tem sta ga vodila dva motiva: Bosna se mu je zdela nekakšna misijonska dežela, ugodna za delovanje katoliškega duhovnika; drugi razlog pa se je nanašal na Ivana. Karla je kot dijaka mikalo javno delo. Ko je stopil v semenišče, se ni odpovedal upanju, da bo tudi kot duhovnik imel kako javno, najbrž časnikarsko vlogo. A ker je pričakoval, da bo tudi Ivan posegel v politično, morda časnikarsko življenje, se je bal, da bi se z bratom sovražno srečal v svetu. Zato je mislil, da stori bolje, da se umakne v daljno in drugojezično Bosno. V sarajevsko semenišče je vstopil 1. oktobra 1901. To bratovo odločitev je Ivan označil kot "neumen in otročji korak", vendar je Karlo ostal pri svojem sklepu.

Cankar Karlo4Leta 1903 je bil posvečen v duhovnika, nekaj let je poučeval na šoli kot katehet. Od 1906-1916 je bil urednik Hrvatskega dnevnika, ki ga je povzdignil v najbolje urejevan sarajevski list. V njem je objavil v hrvaškem prevodu nekaj bratovih črtic še pred njihovo objavo v izvirniku. Od 1908 do 1923 je bil škofijski tajnik. Od 9. septembra do 10. novembra 1909 je bil pri njem kot gost nadškofa Stadlerja brat Ivan, ki se je tam spravil z Bogom (na smrtni postelji mu je brat Karlo pomagal obuditi popolno kesanje, spovedal pa ga je Finžgar) . Veliko je pomagal pri izdaji Ivanovih Zbranih spisov. Po zadnji vojni se je naselil v Ljubljani, kjer so ga pod streho sprejeli frančiškani. S te zadnje postaje svojega življenja je odšel v večnost 9. februarja 1953.

Čuk S., Obletnica meseca, v: Ognjišče (2007) 10, str. 32.

* 12. oktober 1889, Celje, † 14. januar 1950, Pečovnik pri Celju

Koristno bom izpolnila vsak trenutek življenja

Karlin Alma1Alma Karlin se je rodila 12. oktobra 1889 v Celju. Oče Jakob Karlin je bil kmečki sin iz Tuncovca pri Rogaški Slatini, upokojeni major avstrijske vojske, mati Vilibalda Miheljak je bila hči prvega slovenskega notarja v Celju; ob njenem rojstvu je imel oče šestdeset, mati pa petinštirideset let. Oba starša sta bila slovenskega rodu, vendar so v družini govorili le nemško, kot je bilo tedaj običajno pri državnih uslužbencih. Zato Alma ni nikoli dobro govorila slovenskega jezika še manj pisala. Rodila se je s poškodovanimi nogami, z napol priprtim levim očesom, tako da je zdravnik dejal, da bo otrok verjetno duševno prizadet! Pa se je zelo zmotil! Ko je začela odraščati, je pokazala smisel za glasbo, za risanje, še najbolj pa za učenje tujih jezikov. Trinajstletna je prestala težke ortopedske operacije. Po končani srednji šoli je odšla v London, kjer je nadaljevala študij jezikov. Sklenila je, da bo koristno izpolnila vsak trenutek svojega življenja. Napravila si je "urnik": ob ponedeljkih se je učila norveščino, ob torkih francoščino, ob sredah angleščino in latinščino, ob četrtkih danščino, ob petkih italijanščino in švedščino, ob sobotah je obiskovala svoje azijske prijatelje, ob nedeljah je imela ure španščine in ruščine.

Karlin Alma2Preživljala se je kot prevajalka in s poučevanjem jezikov. Leta 1914 je v Londonu z najvišjimi ocenami opravila izpite iz osmih tujih jezikov. Po začetku prve svetovne vojne avstrijski državljani v Angliji niso bili zaželeni, zato je odšla na Norveško, od tam pa v Švedsko, kjer se je odločila, da bo potovala po svetu in postala pisateljica.

"Po svetu hočem potovati, uživati in gledati"

Spomladi 1919 se je vrnila domov v Celje. Ustanovila je šolo za tuje jezike in začela s pripravami na potovanje okoli sveta. Urila se je v slikanju, učila se je zemljepisa, zgodovine, naravoslovja, botanike in zoologije. Sestavila je slovar desetih jezikov, med katerimi je bil tudi slovenski, ki ji je potem služil na poti okoli sveta. 24. novembra 1919 se je z nekaj malega denarja, s pisalnim strojem "erika" in s svojim slovarjem s celjske železniške postaje odpeljala proti Trstu.

Karlin Alma3Tedaj je bila prepričana, da bo potovanje trajalo največ tri leta. Nameravala je iti naravnost na Japonsko, toda zadnji hip se je premislila in odšla v Južno Ameriko. Tako se je začelo potovanje, ki je trajalo dobrih osem let, do januarja 1928. V Peruju je doživljala črne dneve, v Panami se je v upravi prekopa zaposlila kot prva ženska sodna prevajalka; tam se je srečala z vudujskimi čarovniki. Preko Srednje Amerike je odšla Združene države Amerike, od tam pa na Havaje, ki so bili njen prvi daljši postanek. Prevajala je za muzej v Honoluluju in si s tem zaslužila denar za nadaljevanje poti. Po letu dni je odpotovala na Japonsko. Življenje v deželi vzhajajočega sonca je bilo najlepši del njenega potovanja: dobila je delo na nemški ambasadi v Tokiu in si dodobra ogledala Japonsko. Navdušena je bila nad Novo Zelandijo. Na Novih Hebridih se je srečala z ljudožerci. Nova Gvineja je bila v tistem času na meji znanega sveta. Iz vseh dežel, ki jih je obiskala, je prinesla domov "spominke" - značilne predmete. Večina teh je zbranih v Zbirki Alme Karlinove v celjskem muzeju. Domov se je vrnila januarja 1928 na prošnjo svoje umirajoče matere vsa bolna, shujšana in obubožana.

Med njenimi spisi so najboljši potopisi

Karlin Alma4Obiskane dežele je Alma podrobno preučila, od zgodovine in splošnega ter duhovnega izročila do drugih podrobnosti dežel. Vse kraje je tudi natanko skicirala ali naslikala v številnih beležkah. Zelo se je zanimala za družbeni položaj žensk, predvsem pa je preučevala starodavna verska izročila. Te svoje zapiske je po vrnitvi domov "pretočila" v knjige - potopise, romane in etnološka dela. Največ knjig je izdala v desetletju 1928 do 1938. V tisku je izšlo 22 njenih knjig, vse so napisane v nemščini (nekatere v več izdajah in tujih prevodih), okoli 40 daljših besedil pa ostalo v tipkopisu. Napisala je nešteto člankov s poljudnoznanstveno vsebino. Zapustila je tudi številne pesmi, notne zapise in risbe.

Po sodbi poznavalcev so med njenimi spisi najboljši potopisi, ki so bili tudi največkrat tiskani in prevedeni (v slovenščino so prevedene njene knjige Samotno potovanje, Japonska novela, Doživeti svet). "V potopisih Alme Karlinove ne gre zgolj za naštevanje in opisovanje dežel in krajev, marveč je v središče dogajanja vedno postavljen človek," piše Zmago Šmitek. "Pisateljica je iskala, nakazovala in reševala življenjske probleme v posameznih kulturah. Zato imajo njena dela kljub poljudnosti etnološki značaj." Na splošno so knjige Alme Karlinove doživljale priznanja med bralci in kritiki.

Ob začetku druge svetovne vojne je Almo Karlinovo aretiral gestapo in bila je poslana v koncentracijsko taborišče, od koder ji je uspelo zbežati na osvobojeno ozemlje. Po vojni oblasti niso hotele imeti ničesar s pisateljico, ki je pisala nemško. S prijateljico Theo Gamelin sta v revščini živeli na hribu Pečovnik nad Celjem, kjer je Alma 14. januarja 1950 končala svoje življenje. Pokopana je na Svetini.

Čuk S., Obletnica meseca, v: Ognjišče (2009) 10, str. 76.

★ 28. avgust 1890; Ribnica – Gorenja vas; † 12. oktober 1964, Ljubljana – Ježica

"Dajte plug mi, dajte brano, / dajte mi sejalnico"

Pucelj Janez2Tako je Janez Pucelj zapisal v eni svojih pesmi, ko je bil že duhovnik – "sejalec na božji njivi". Rodil se je 28. avgusta 1890 v Gorenji vas pri Ribnici. Po končani osnovi šoli v Ribnici je opravil šest gimnazijskih razredov v Ljubljani, zadnja dva pa v Novem mestu, kjer je leta 1911 maturiral. Potem je v Ljubljani študiral bogoslovje ter bil 1915, v drugem letu prve svetovne vojne, posvečen v duhovnika. Po novi maši je bil najprej pet let kaplan v Šmarjeti na Dolenjskem, nato eno leto v Cerknici ter štiri leta na Blokah. Leta 1928 je postal župnik pri Sv. Vidu nad Cerknico.

Pucelj Janez1»Dobro se spominjam, kako sem bil vesel skupaj z mnogimi mladimi in starejšimi in starimi, ko je pristopil k oltarju novi, sveži, očitno zelo pobožni župnik; pridigar z bogato in živahno vsebino, prežeto s toplino, vendar pa ne mehkobnim čustvom; s precej ribniško pobarvano in včasih tudi šegavo govorico,« je zapisal dr. Anton Strle, takrat trinajstletni deček. Pri Sv. Vidu je ostal pet let. Za sabo je pustil lepo urejeno župnijsko cerkev, ki jo je bil našel zanemarjeno. Leta 1933 je odšel za župnika na Ježico; za ježensko župnijo ga je škofu Rožmanu priporočil pisatelj Finžgar, ki ga je želel imeti blizu zaradi njegovega sodelovanja v vseh takratnih verskih listih. Na Ježici je oral globoke brazde in sejal seme božje besede vse do svoje smrti – do leta 1960 kot župnik, zadnja štiri leta kot pomočnik.

Pucelj Janez4Bil je goreč dušni pastir. Svoje vernike je hranil s kruhom božje besede z odličnimi pridigami, na katere se je vestno pripravljal in jih v celoti pisal. V predvidevanju, da bo župnija rasla, se je lotil povečave nove župnijske cerkve, ki je bila posvečena 1. maja 1960. Dobra štiri leta zatem, 12. oktobra 1964, ga je Gospodar življenja sprejel v nebeško svetišče.

"Kot školjka ob morju je moje srce ..."

Pesniti je začel zelo zgodaj; kot sedemnajstletni gimnazijec je objavil svoje prve pesmi v Domačem prijatelju pod psevdonimom Bogumil Gorenjko; z istim pesniškim imenom ga srečujemo pozneje tudi med sodelavci Mohorjevega koledarja. Skupina novomeških gimnazijcev je v šolskem letu 1910/11 izdajala list Izpod Gorjancev (živel je samo eno leto), ki mu je bil pesnik Jože Cvelbar pisar in risar, Janez Pucelj pa je glavni pesnik.

Pucelj Janez5 Kot bogoslovec je svoje pesmi objavljal v Dom in svetu in v Mentorju. »Njegova pesem se naslanja na slovensko moderno, posebno na Murnovo romantično domačijstvo, ki se je v Pucljevem novomeškem krogu zavestno razvila v posebno vaško idiliko, v pesem kmečkih domov in polja, dobrovoljnosti in preproste lepote,« je sodil literarni zgodovinar France Koblar. S tem romantičnim domačijstvom so prežete tudi njegove črtice, ki jih je objavljal v Mentorju. Pucljevo poznejšo pesem in prozo označuje versko vzgojna misel. Vendar se tudi v teh letih ni čisto izneveril pesmi kmečkih domov in poljá. Poleg pesmi in črtic je objavil več podlistkov (povesti v nadaljevanjih) v Slovencu in Bogoljubu.

Pucelj Janez6S področja versko vzgojnega pisanja so znani njegovi prispevki v Angelčku (Otroci se pogovarjajo s koledarjem, Otroški brevir). Duhovnikom je zapustil knjigo Kateheze za prvence (1943), za otroke je pripravil molitvenik Jezus, moj prijatelj (1944). Obsežno je njegovo prevajalsko delo (prevajal je predvsem iz nemščine). Zadnja leta svojega življenja je sodeloval z verskimi članki pri Oznanilu in Družini. Zadnja knjiga, ki jo je prevedel, je bila Hema Krška pisateljice Dolores Vieser, ki je izšla pri Mohorjevi v Celovcu (1957), ponovno pri Družini v Ljubljani (1988).

Ne da bi hotel govoriti o sebi, je govoril o sebi

Pridigo ob novi maši Antona Strleta, uglednega profesorja na Teološki fakulteti v Ljubljani in slovenskega svetniškega kandidata, je Janez Pucelj začel z besedami evangelista Janeza: »Bil je človek, od Boga poslan – ime mu je bilo Janez! –Ni bil on luč, ampak je prišel, da bi pričeval o luči« (Jn 1,8).

Pucelj Janez7»Ne da bi hotel govoriti o sebi, je govoril o sebi, ko je nakazal toliko stvari, ki so vzburkale srca in duhove njegovih nekdanjih poslušalcev in spovedancev in učencev, ki so od Janeza Puclja prejeli toliko luči ...« Pastirček Anton Strle si je zapomnil njegov recept proti grehu kletvine: »Ko zavračate krave in junce na paši, ko morate zakričati nad njimi, recite: "Tavžent mačkov!" pa vam ne bo treba nikoli imenovati hudobnega duha.« Otroke je po verouku vodil v cerkev pred Najsvetejše in jih učil tudi od daleč pozdravljati Jezusa v tabernaklju. Pri pobožnosti križevega pota v postu, je na prižnici molil naprej in se mu je "od ganjenosti za dalj časa ustavilo in je dobesedno kar pretresljivo jokal; podobno kdaj tudi pri molitvah na pokopališču popoldan na Vse svete".

Pucelj Janez8Svetniški Anton Strle mu je bil posebej hvaležen za to, da mu je omogočil priti do duhovniškega poklica. Ko je bil prestar za redno šolanje, ga je eno leto učil latinščine, nemščine in drugih predmetov, da je uspešno opravil izpit in bil sprejet na škofijsko gimnazijo v Šentvidu. Na dan izpita je župnik Pucelj prišel v njihovo hišo in prosil, da so skupaj molili za njegov uspeh. Ko je stvar uspela, je Antonu veselo rekel: »Sčasom boš še za ministra ...« »Seveda nisem nikoli niti mislil niti res postal minister. Pač pa se ne morem in se ne bom mogel nikoli dovolj zahvaliti Bogu za tako rekoč nezaslišano velikodušnost Janeza Puclja.«

(obletnica mesca 10_2014

* 27. november 1865, Sveti Gregor, † 8. oktober 1917, Šentjanž pri Sevnici

Rojstni kraj Janeza Evangelista Kreka je Sv. Gregor nad Sodražico, kjer je bil njegov oče Valentin, doma iz Selc nad Škofjo Loko, učitelj, mati MarijaŠtupica pa je bila hči sodraškega župana. Janez, njun prvi otrok, se je rodil 27. novembra 1865. Očeta je izgubil, ko mu je bilo dobrih devet let in mati Mica je morala s petimi majhnimi otroki ter s šestim pod srcem iz učiteljevega stanovanja v Komendi. Preselila se je v Selce, kjer je "Pri Štoku" odprla špecerijsko trgovino in trafiko, da je preživljala družino. Čeprav je sama "prekladala revščino z rame na ramo", je bila njena hiša vedno na stežaj odprta beračem, revnim in potrebnim. Ta njena dobrodelnost, združena z zdravo pobožnostjo, je najgloblje zaznamovala sina Janeza, ki je bil v tem pogledu ves njen. Gotovo se je nadpovprečno nadarjeni fant, ki je šel v šolo že pri petih letih, po gimnazijski maturi v Ljubljani (1884) odločil za duhovniški poklic, ker je čutil, da bo kot duhovnik lahko največ pomagal ljudem. "Zakrament mašniškega posvečenja," je večkrat povedal, "je poleg svetega zakona drugi socialni zakrament." Novo mašo je bral 23. julija 1888 na Brezjah. Njegove sanje so bile postati župnik na podeželski fari, toda škof ga je poslal študiral na Dunaj. Ko se je mladi doktor leta 1892 vrnil domov, je kmalu postal profesor bogoslovja, poslanec v dunajskem parlamentu, učitelj in organizator slovenskega kmeta in delavstva. Na zdravje ni pazil in tako je orjaški mož 8. oktobra 1917 padel od kapi zadet, ko je bil na obisku pri svojem prijatelju Ludviku Bajcu, župniku v [entjanžu na Dolenjskem.

Kakor knjige mi, ljudi je brati znal

Pesnik Oton Župančič, v dijaških letih član Krekovega krožka (dijake je Krek poučeval v filozofiji, dogmatiki in slovanskih jezikih), je svojemu nekdanjemu učitelju po smrti posvetil štiri kitice svoje pesnitve Naša beseda, kjer beremo: "Bil je med nami mož kot zrno klen in zdrav; / ta, kakor knjige mi, ljudi je brati znal." Krek je veliko hodil med ljudi in je s svojo vedrino znal z njimi navezati prisrčne stike. Bil je tako odličen govornik, da je v cerkvi, pri predavanjih ali na političnih shodih očaral ne le somišljenike - tudi njegovi nasprotniki so priznavali, da govori iz njega duh, ki se mu ni mogoče ustavljati. Imel je na tisoče govorov. "Bogoslovcem je predaval filozofijo in temelje krščanskega socialnega nauka; vedno je poudarjal gospodarsko-socialno razsežnost krščanstva, ki uči, da moramo po evangeliju tudi zemeljske dobrine med seboj deliti in poskrbeti posebej za reveže" (Janez Juhant). Evangeljsko oznanilo je posredoval tudi s pisano besedo: veliko je pisal v katoliški dnevnik Slovenec pa tudi v razne gospodarske in politične liste. Kmečkemu vprašanju, ki mu je bilo zelo pri srcu, je namenil knjigo Črne bukve kmečkega stanu (1898) o krščanskem socialnem gibanju pa je spregovoril v svoji knjigi Socializem (1901). Čeprav tako obložen z delom, je našel čas, da je na prošnjo Mohorjeve družbe po smrti dr. Frančiška Lampeta (1900) dokončal Zgodbe Svetega pisma, dragoceno delo, ki je v srcih ljudi budilo ljubezen do božje besede, iz katere je Krek sam živel.

Hotel je, da postane njegov narod srečen

Namen Krekovega dela na vseh področjih je bil en sam: da bi njegov narod postal srečen v duhovnem in materialnem oziru. Od leta 1892 do svoje prezgodnje smrti je bil dr. Janez Evangelist Krek najvidnejša osebnost slovenskega javnega življenja. Po vrnitvi v domovino je brž začel uveljavljati zamisli krščanskega socialnega gibanja, s katerim se je bil seznanil na Dunaju. Najprej je organiziral slovensko delavstvo in leta 1894 je ustanovil Slovensko katoliško delavsko društvo. Tri leta zatem je zaživela Slovenska krščanska delavske zveza. Zbiral je delavce, jih družil v strokovnih, izobraževalnih, gospodarskih in političnih organizacijah ter jim budil zavest, da si izboljšajo svoje stanje. Tudi kot socialni delavec je bil Krek predvsem človek, ki je iskal ljudi. Bil je tudi velik zadružni organizator. V zaščito kmeta je ustanavljal posojilnice in zadruge, katerih vodstvo naj bi prevzemali usposobljeni laiki. "V politični dejavnosti se moramo čimbolj varovati vsega, kar bi kazalo, da hoče duhovstvo komandirati." Kot ljudski vzgojitelj je vso Slovenijo prepredel z izobraževalnimi društvi, ki so pripravljala tečaje in predavanja, prirejala igre in pevske nastope, budila narodno zavest in na ljudskih taborih glasno izražala voljo do življenja. Zadnja leta je bil ves prevzet od misli na narodno osamosvojitev Slovencev in njihovo zvezo z južnoslovanskimi narodi in konec maja 1917 je sprožil znamenito "majniško deklaracijo", s katero smo se Slovenci odločili za združitev s Hrvati in Srbi.

(obletnica meseca 10_1997)

 

Zajemi vsak dan

Če bi danes prišel med nas? / Ne! Pomota! / Danes prišel si med nas: / Družini prinašaš vstajenje.

(Pavle Jakop)
Sreda, 28. September 2022
Na vrh