* 29. november 1921, Kamnik, † 24. november 1943, Grahovo

»Ne vem, zakaj sem na življenja ženitnini«

France Balantič je na 'ženitnino življenja' prišel 29. novembra 1921 v Kamniku v delavski družini s tremi otroki. France je bil najstarejši, za njim sta prišli še sestri Minka in Tilka. Na družino je bil navezan z vso ljubeznijo. Po ljudski šoli v Kamniku se je vozil kot 'vagonar' na klasično gimnazijo v Ljubljano, ki jo je izdeloval z dobrim in prav dobrim uspehom. Sošolci so pripovedovali, da je bil Balantič miren, vase zamaknjen fant, popolnoma odmaknjen od dijaških političnih prepirov. Vedeli so, da ga zanimajo slovanski jeziki in sodobna slovanska literatura, ničesar pa o njegovem pesniškem snovanju. Kot sedmošolec je v zborniku kamniških študentov objavil tri sonete o izseljencih. Takrat je že bil prijateljsko povezan s Francetom Kremžarjem in Marjanom Tršarjem. Na novega leta 1941 je hudo zbolel in 12. marca je prijavil izstop iz šole. Zdravje se mu okrepilo, ko je v začetku septembra nekaj dni prebil s Kremžarjem in Tršarjem na Veliki planini. Tam je zasnoval svoj Prvi venec in ga še tisto jesen dokončal. Po nemškem napadu na Jugoslavijo 6. aprila 1941 se je odločil, da se umakne v Ljubljano, da tam nadaljuje šolanje. S seboj je vzel vse svoje zapiske. Uspešno je končal osmi gimnazijski razred in se vpisal na slavistiko. Stanoval je najprej v študentskem domu, potem pa v Mostah blizu Kremžarjevih. Resno se je lotil študija, vendar se je v Ljubljani čutil osamljenega, kot brez doma. Mama in starejša sestra Minka sta ga zadnjikrat obiskali 29. junija 1941. Konec junija 1942 so ga Italijani s številnimi mladimi izobraženci odpeljali v taborišče Gonars, kjer je doživel močne notranje pretrese, tako da se je novembra vrnil v Ljubljano kot drug človek.

»Ukaz tvoj v krvi k petju me priganja«

Balantič je zapisal o sebi, da je 'božji obdarovanec' in to je dokazal s svojimi pesmimi. Prvič se je oglasil v sedmi šoli, potem pa je dobesedno preskočil običajno tipajoče začetništvo in se, podobno kot Srečko Kosovel, razodel kot zrel pesnik s svojo izvirno govorico. Njegove prve tiskane pesmi so konec marca 1941 izšle v reviji Dom in svet. Proti koncu leta 1941 je Balantič začel pripravljati s pesniško zbirko, ki ji je dal naslov Muževna steblika. Vanjo je uvrstil samo 24 pesmi, ki naj bi, razvrščene v tri enote, zajele tri glavne stopnje njegovega doživljanja sveta. Rokopis, ki je obsegal 48 strani, je dal v presojo Tinetu Debeljaku, uredniku Dom in sveta. Na njegovo priporočilo je založba zbirko sprejela, izrazila pa je željo, naj pesnik nekaj pesmi izpusti. Za rešitev zbirke se je Balantič odločil, da vanjo vključi tudi Venec, kar je zbirki dajalo nov pečat: prestavila bi ga kot religioznega pesnika. Venec je nastal po Balantičevem doživetju zborovanja slovenske katoliške mladine v Kamniku poleti 1940. V njem izpoveduje doživetje boja med čistostjo in strastjo, kakor ga občuti globoko religiozni človek ob mladostnem prebujanju. Iz teme noči moli k Bogu za usmiljenje in moč, da ne pade v prepad brez dna. Po sodbi Tineta Debeljaka Balantičev Venec kljub pesnikove mladosti zaradi njegove umetniške moči smemo primerjati s Prešernovim Sonetnim vencem. Venec je izšel v bibliofilski izdaji z lesorezi Marjana Tršarja leta 1944 (faksimile 1990). Balantič je v Gonarsu načrtoval veličastno zasnovo 'sonetnega venca sonetnih vencev': zbirko 15 x 15 sonetov z magistrali, torej 225 sonetov! V njih bi podal vse svoje gledanje na umetnost, na ljubezen, na smrt, na Boga.

»In moja pesem v plamen se spreminja«

Po mnenju urednika dr. Tineta Debeljaka je Balantičev Venec sad njegovega globokega doživetja velikega zborovanja slovenske katoliške mladine na kamniškem Malem gradu, kjer so ob mogočnem kresu kleče molili častitljivi del rožnega venca 'za slovenski narod'. Kres je bil napoved njegovega notranjega očiščenja in darovanja. »Do aretacije in odgona v Gonars,« pričuje France Pibernik, »je bil Balantič povezan z odporniškim gibanjem na ljubljanski univerzi, spričo negativnega odnosa vodilnih oefarjev v taborišču do njega pa se je razočaran odvrnil od njih ... Po številnih vosovskih atentatih na vodilne slovenske ljudi, kar je pomenilo začetek državljanske vojne na Slovenskem, se je odločil za vstop med vaške straže.« Malo zatem se je vključil v novoustanovljeno slovensko domobranstvo. V novembru 1943 je s prijateljem Francetom Kremžarjem odšel v Grahovo. 24. novembra 1943 so partizani tamkajšnjo domobransko postojanko uničili. »V ognjenih zubljih, ki so upepelili Krajčevo hišo, v kateri so se zadrževali domobranci, je med dvaintridesetimi žrtvami zgorel tudi pesnik France Balantič« (France Pibernik). Čez pet dni bi dopolnil dvaindvajset let. Po njegovi tragični smrti je Tine Debeljak, urednik Doma in sveta, predlagal, da bi zbrali in natisnili celotno Balantičevo pesniško delo. V kratkem času mu je uspelo zbrati praktično vse dostopne rokopise in o veliki noči 1944 je uredil prvo knjigo Balantičevih pesmi, ki je izšla maja s pomenljivim naslovom V ognju groze plapolam. Nekaj kasneje istega leta je izšel Balantičev Venec v bibliofilski opremi njegovega prijatelja slikarja Marijana Tršarja (faksimile 1990). Pesnik je bil v domovini prepovedan. Leta 1966 so v Ljubljani natisnili izbor Balantičevih pesmi, toda celotna naklada je bila uničena; do novega natisa je prišlo leta 1984. Po letu 1990 je ta od Boga navdahnjeni pesnik pravično upoštevan v slovenskem slovstvu.

ČUK, Silvester. France Balantič (1921-1943). (Obletnica meseca). Ognjišče, 2013, leto 49, št. 11, str 48-49.

* 20. september 1776, Vače, Slovenija, † 20. november 1845, Trst

Od pastirčka do profesorja

Ravnikar Matevz1Ta veliki mož, ki se je zaradi vneme za lep jezik zapisal v slovensko slovstveno zgodovino, je izšel iz sila skromnih razmer. Rodil se je 20. septembra 1776 na Vačah pri Litiji kot edini otrok malega kmeta in krojača Jurija ter njegove pobožne žene Neže. Brž ko je Matevžek dobil prve hlače, je postal pastirček. Takrat je bil za kaplana in učitelja na Vačah Jurij Stendler, ki je brž spoznal, da je pastirček Matevžek zelo bistre glave. Starše je nagovarjal, naj ga pošljejo v šole. Mama o tem še slišati ni hotela, ker se je bala, da se njen edinec utegne v mestu popačiti. Oče pa bi ga rad poslal v šole, ko bi le denar imel! Kaplan je obljubil, da bo dečka on pomagal šolati. Nekega dne je dejal: "Matevžek, bova šla!" in peljal ga je v Ljubljano, kjer mu je našel stanovanje. Za hrano je šlo včasih bolj trdo, toda Matevžek se je pridno učil, tako da je z odliko končal nižje ("nemške") in višje ("latinske") šole. Kot višješolec se je sam vzdrževal kot domači učitelj pri tedanjem kranjskem deželnem glavarju grofu Juriju Jakobu Hohenwartu.

Po maturi (1799) je vstopil v ljubljansko bogoslovje, kjer je študij končal v treh letih, ker je v enem letu naredil tretji in četrti letnik. Ljubljanska bogoslovna šola je prav tedaj ostala brez profesorja dogmatike. Semeniški predstojniki so bistrega Ravnikarja nagovorili, naj se poteguje za to službo, čeprav še ni bil posvečen v duhovnika. Profesorsko skušnjo je odlično prestal. Zadnji dan julija 1802 je prejel mašniško posvečenje. Po novi maši je 25 let poučeval dogmatiko, hkrati pa je bil vodja semenišča - med njegovimi učenci je bil tudi Friderik Baraga. Bil je tudi profesor na liceju, pod Francozi kancler univerze, nato so ga Avstrijci imenovali za voditelja filozofskega študija, kasneje za gubernijskega svetnika v Trstu.

"Do višje kulture s spopolnjenim jezikom

Profesor Ravnikar si je zelo prizadeval, da bi vpeljal v osnovne šole slovenščino, zato je prevajal šolske knjige. "Pripoznana je resnica, da je kultura kakega naroda v najbolj natanki zvezi s kulturo njegovega deželnega jezika in da se pri vsakem narodu začenja višja kultura s spopolnjenim jezikom," je zapisal Matevž Ravnikar v svoji spomenici na dunajski dvor, v kateri utemeljuje potrebo stolice za slovenski jezik na ljubljanskem liceju. Njegovi predlogi so na Dunaju naleteli na ugoden odmev in leta 1817 je bila na ljubljanskem liceju res uvedena stolica za slovenski jezik; njen prvi predstojnik je bil (po želji Ravnikarja) Franc Metelko.

Lepo slovenščino je Ravnikar pisal v svojih številnih prevodih. Skoraj sam je prevedel Pentatevh (pet Mojzesovih knjig), ki je ostal v rokopisu. Na novo je prevedel Mesenguyev molitvenik Sveta maša inu keršansko premišljevanje (1813). V uvodu je poudaril, da uporablja jezik, "kakor se danes govori med nami". [e več je pomenil njegov prevod in priredba Nemca Galla Perpomočik Boga spoznati (1813). "To moralno berilo je bilo oprto na vsakdanje kmečko življenje in tod teče Ravnikarju beseda prav živo in v ljudskih frazah" (Lino Legiša). Njegovo največje delo je prevod Zgodb svetega pisma za mlade ljudi Krištofa Schmida, ki so izhajale tri leta (1815-1817) in sicer v treh delih: prvi prinaša zgodbe stare zaveze, drugi zgodbe nove zaveze do Kristusovega trpljenja in tretji ter četrti skupaj zgodbe nove zaveze po Kristusovem vstajenju ter Apostolsko dejanje ino cerkve perčetik. Knjiga obsega 981 strani. Z Zgodbami si je Ravnikar pri sodobnikih prislužil naslov "oče slovenske proze". Knjižni jezik je postavil na temelj kmetove (ljudske) govorice ter odločilno usmeril njegov razvoj v prihodnost. Ravnikar se je zelo potrudil, da je v svojih prevodih pisal čisto slovenščino ne samo v besedah, ampak tudi v skladnji. Iz stare slovanščine je hotel oživeti deležnik na -vši ali -ši, zato ga je Prešeren "ošvrknil" s svojim epigramom: "Gorjancev naših jezik potujč'vavši, / si kriv, da kolne kmet molitve bravši."

"Moj Matevžek bo še škof!"

V rahlo "legendarnem" Ravnikarjevem življenjepisu, ki je izšel ob prvi obletnici njegove smrti (1846), beremo anekdoto, da je oče Jurij leta 1785, ko je svojega devetletnega sina peljal v ljubljanske šole, ob slovesu Vačanom dejal: "Moj Matevžek bo še škof!" Ta "prerokba" bi se lahko uresničila že leta 1827, ko so Ravnikarju ponudili škofijo v Tarnovu (Galicija), pa jo je odklonil, ker da je oče, ki je bil pri njem, prestar, da bi mogel prenesti tako potovanje. Tri leta kasneje, 18. septembra 1830, ga je cesar Franc I. imenoval za prvega tržaško-koprskega škofa (škofiji sta bili tisto leto združeni pod enim škofom z dvema sedežema). Tržaški del škofije je prevzel 15. januarja 1832, koprskega pa tri tedne pozneje. Kot škof v Trstu je našel zelo neurejene razmere: primanjkovalo je duhovnikov, ti so bili, posebno v Istri, malo izobraženi in slabo preskrbljeni. Škof jim je gmotno pomagal, jim kupoval teološke knjige, da bi mogli opravljati svojo učiteljsko službo. Spodbujal jih je, naj ne zanemarjajo pridig in krščanskega nauka. "Rotim vas in prosim, da ob nedeljah in praznikih oznanjujete božjo besedo, pri farnih mašah pridigujte in popoldne razlagajte krščanski nauk za odrasle in za mladino. In tudi v šolah ne zanemarjajte godne mladosti." Redno je opravljal dušnopastirske obiske (vizitacije) in ob birmah je z veseljem pridigal. Ni maral bučnih sprejemov in prepovedal je streljanje z možnarji. "Grom topiča gre le posvetnim poglavarjem, škofu gre le glas zvonov!" Kot škof se je tudi zelo trudil, da bi imela slovenščina v tržaških cerkvah pravice, ki so ji pritikale po številu prebivalstva. V oporoki je določil šest dijaških ustanov (štipendij), v denarju pa šest tisoč florintov za dobre teološke knjige za duhovnike in bogoslovce ter za nabožne ljudske knjige. Njegovo življenje se je izteklo 20. novembra 1845. Po smrti so ga mnogi imenovali "rajnki prerok", ker je "bral" prihodnost. Malo pred smrtjo je menda dejal: "Avstrijsko cesarstvo čakajo hudi časi." Ta njegova "prerokba" se je izpolnila prav kmalu - v revolucionarnem letu 1848.

(obletnica meseca 11_1995)

* 20. november 1882, Dobrije, † 6. februar 1955, Ljubljana

Strog, toda pravičen profesor

Zibelka mu je tekla v Dobrijah pri Ravnah na Koroškem, zaselku, ki stoji ob treh prometnih poteh: reki Meži, cesti in železnici. Slednji dve, je v spominskem članku ob stoletnici rojstva dr. Franca Kotnika zapisal Matej Močilnik, "vežeta Celovec, rojstni kraj slovenske književnosti, s Slomškovim Mariborom. Po teh žilah je Mohorjeva pošiljala iz Celovca in potem nekaj let s Prevalj svoj letni knjižni dar Slovencem po širni domovini in izseljenstvu." Kotnikova hiša je dala Slovencem kar štiri brate - izobražence: univerzitetnega profesorja dr. Janka, znanega zlasti po številnih slovarjih, dr. Franca, ki mu posvečamo ta zapis, Simona, ki je svojo duhovniško pot končal kot župnik v Podgorju pri Slovenj Gradcu, ter Zorka, učitelja. Franc je bil najstarejši med njimi: rodil se je 20. novembra 1882. Osnovno šolo je končal na Ravnah, gimnazijo pa v Celovcu. Po maturi in enoletni vojaški službi je na graški univerzi študiral slavistiko, ki jo je končal z doktoratom leta 1908. Svojo doktorsko tezo je posvetil življenju in delu znamenitega koroškega bukovnika Andreja Šusterja-Drabosnjaka. Kot suplent in profesor slovenščine in nemščine na gimnaziji v Celovcu, zatem eno leto na nastajajoči gimnaziji in učiteljišču v Velikovcu, nazadnje pa na realni gimnaziji na Ptuju. Od leta 1927 je bil šolski nadzornik. Z velikim veseljem je popravljal slovenske šolske naloge, ki jih je imenoval "najnovejša literatura. Pri dijakih je bil zelo priljubljen zaradi svoje pravičnosti pri ocenjevanju. Znal je tudi zagrmeti, vendar so dijaki vedeli: "Udarilo ne bo." Eden njegovih dijakov ga je opisal takole: "Kotnik je bil prava koroška dobričina. Če je študenta kaznoval, mu je bilo žal še prej, ko je kazen izrekel, pa čeprav je bila ta zaslužena."

Narodopisec in raziskovalec Drabosnjaka

Za pero je prijel že v dijaških letih in svoje leposlovne in narodopisne "listke", kot študent pa se je začel znanstveno ukvarjati s kulturo koroških Slovencev, predvsem z narodopisjem, pa tudi s kulturno in književno zgodovino. Najbolj se je poglobil v življenje in delo koroškega bukovnika (ljudskega pesnika in pisatelja) Andreja Šusterja-Drabosnjaka in iz tega študija je nastala njegova doktorska disertacija. Drabosnjak je kot "bukovnik" iz nemščine prevedel in temeljito priredil neka tere nemške "ljudske" knjige. V dramah - najbolj znane so tri: Pasijon, Pastirska igra in Izgubljeni sin - je besedila znal prirediti tako, da so zvenela kot izvirna. Poleg doktorske disertacije je objavil še več zapisov o Drabosnjaku, veliko je pisal tudi o ljudskih igrah, zlasti pasijonskih, na Koroškem. "Namen mu je bil, da bi razložil hkrati s kulturnimi in književnimi posebnostmi koroških Slovencev tudi njih zvezo z drugimi Slovenci" (Ivan Grafenauer). Trudil se je tudi za organizacijo kulturnega in izobraževalnega dela na Koroškem. V svojih narodopisnih spisih je bralce seznanjal o najrazličnejših rečeh, npr. o zgodovini praznoverja na Koroškem, o slovenski kmečki hiši, o narodni noši v Mežiški dolini in drugod, o božičnih običajih, o splavljanju lesa po Savi do Beograda. Že omenjeni Matej Močilnik je profesorja Kotnika, učenjaka z ogromnim znanjem, lepo predstavil: "V družbi je bil redkobeseden. Bal se je, da bo dolgočasen. Ko pa je beseda prišla na stare šege, pripovedke ali na koroške bukovnike, se je razživel. Povpraševal je, pojasnjeval. Davna preteklost je postala sedanjost. Čas se je zanj ustavil."

Skrben oče Mohorjeve družine

Franc Kotnik je bil že v gimnazijskih letih v Celovcu povezan s Slomškovo Mohorjevo družbo, ker je dobro čutil, kako velikega pomena je za ohranjevanje slovenstva na Koroškem in za to, da Slovenci črpajo znanje in kulturo srca iz njenih knjig. Leta 1911 je postal njen odbornik. Ko se je morala Mohorjeva leta 1919 iz Celovca kot begunka preseliti na Prevalje, je bil on desna roka tedanjega ravnatelja Josipa Zeichna. Po preselitvi v Celje (1927) je Franc Kotnik postal njen blagajnik, leta 1933 pa je prevzel službo ravnatelja. Pisatelj in prevajalec Janko Moder, dolgoletni "nameščenec" Mohorjeve družbe, je o Francu Kotniku zapisal: "Bil je mož velike avtoritete in človek dobrega, zlatega srca, ki je v slehernem videl in spoštoval človeka z vsem njegovim veseljem in težavami. Prav ta očetovski odnos je rodil v nas topli in prijetni občutek, da smo velika družina, ne le uslužbenci in njihov ravnatelj, temveč tudi vsi udje in bralci Mohorjeve." V znamenje hvaležnosti mu je posvetil svoje dolgoletno delo Mohorsko bibliografijo. Ravnatelj Kotnik je skupaj s pisateljem Finžgarjem, idejnim voditeljem in urednikom Mohorjevih publikacij dvignil Družbo na zavidljivo visoko raven. Začel je izhajati Književni glasnik, ustanovljene so bile dragocene knjižne zbirke: Mohorjeva knjižnica, Znanstvena knjižnica, Cvetje iz domačih in tujih logov. Ko je izbruhnila druga svetovna vojna in so Celje zasedli Nemci, se je dr. Kotnik umaknil v Ljubljano. Nemci so odpeljali v papirnico bogato zalogo knjig, ki so jih uničili. Med vojno je Mohorjeva životarila, po vojni pa je znova zaživela. Ravnatelju Kotniku pa so pojemale moči. V noči od 6. na 7. februarja 1955 je mirno zaspal v Gospodu. Kako cenjen je bil, je pričal njegov veličastni pogreb na Ravnah.

(obletnica meseca 02_2005)

* 19. november 1808, Kranj, † 29. november 1881, Ljubljana

Vse življenje posvečeno delu za narod

Bleiweis Janez1Janez Bleiweis je deloval na Slovenskem polnih štirideset let. Vsa ta leta je posvetil svojim Novicam in delu za narod. Pri svojem delu je imel pred očmi predvsem kmečkega človeka. "Prizadeval si je vzgojiti kmeta in obrtnika v gospodarsko sposobnega, nacionalno osveščenega in politično trdnega človeka. Negativne ocene, ki so mu jih dali predvsem literarni zgodovinarji, so v veliki meri zmotne in krivične," pravično sodi zgodovinar Vasilij Melik. Njegov "delovni dan" se je pričel 19. novembra 1808 v Kranju, kjer se je rodil v trgovski družini. Ljudsko šolo je obiskoval v rodnem mestu, v Ljubljani pa gimnazijo in dvoletni licej. Potem je odšel na dunajsko vseučilišče študirat medicino, kjer je leta 1832 postal doktor medicine, leto kasneje magister porodništva, leta 1835 diplomiran živinozdravnik. Sprva se je hotel posvetiti pedagoškemu poklicu. Po vrnitvi v domovino je leta 1841 postal profesor veterine in sodne medicine na ljubljanskem liceju in to službo opravljal do ukinitve liceja (1850). Leta 1842 je postal in do smrti ostal tajnik Kmetijske družbe za Kranjsko. Ko so 5. julija 1843 začele izhajati Kmetijske in rokodelske novice, je postal njihov urednik. Opravljal je še številne druge naloge: do smrti je bil ravnatelj in predavatelj podkovske in živinozdravniške šole, ki je bila ustanovljena na njegovo pobudo. Živahno je deloval tudi na političnem in družabnem področju: bil je poslanec, predsednik političnega društva Slovenija, predsednik Slovenske matice. Bil je tako znan in priljubljen, da so ob njegovem pogrebu 2. decembra 1881 (umrl je 29. novembra) zvonili po vsej Sloveniji.

Novice je znal približati ljudem

Bleiweis Janez2Slavo in ugled pri slovenskih ljudeh je Bleiweisu prineslo urejanje Novic. Znal jih je približati ljudem in po njegovi zaslugi so bile dolgo edini slovenski list in glasilo ljudstva. Novice so bile prvenstveno gospodarski časopis. "Ker pa je za gospodarski napredek potrebna tudi širša izobrazba, je Bleiweis lahko v njem objavljal tudi splošne kulturno-politične vsebine in nekatera literarna dela, zlasti pesmi" (Stane Granda). Glavni noviški pesnik je bil Jovan Vesel Koseski. Po sodbi zgodovinarjev je pomen Novic trojen: gospodarski, kulturni in politični. V kulturnem oziru so imele Novice četvero zaslug: združile so vse slovenske pisatelje, ki so bili dotlej brez glasila, središča in ognjišča; zedinile so Slovence med seboj pravopisno (po gajici) ter pripravljale enotnost pisnega jezika; ohranile in utrdile so slovenščino kot knjižni jezik ter končno razširile veselje do branja in s tem slovensko zavednost (F. Levec). Svoj čut za potrebe slovenskega človeka je Bleiweis kot urednik Novic pokazal že ob prvi številki.

Bleiweis Janez3Tri številke kasneje so se Novice lahko pohvalile, da imajo naročnike ne samo na Kranjskem, temveč tudi na Štajerskem, Koroškem, Tržaškem, Goriškem, Hrvaškem in celo v Dalmaciji. Lata 1850 je urednik bralcem obljubil: "Vse pisanje v podučnih sostavkih bo v navadnim čisto slovenskim in lahko umevnim jeziku Novic, ktere so slovenskemu ljudstvu namenjene, morajo pred vsim skerbeti, de se v bravcih veselje do branja obudi in se jim ne odtegnejo, rekoč: tega ne razumemo." Poleg Novic je Bleiweis urejal priljubljeno Veliko in Malo pratiko Kmetijske družbe ter Letopise slovenske matice (1877-1881). Sodeloval je tudi pri slovenskih berilih za nižjo gimnazijo.

"Vse za vero, dom, cesarja!"

Bleiweis Janez4Marčna revolucija leta 1848 je zahtevala, da se Novice usmerijo vse bolj tudi na politiko in reševanje vprašanj naroda ter programa Zedinjene Slovenije, ki so ga sestavili člani društva Slovenija na Dunaju. Program je zahteval eno upravno enoto, enakopravnost jezika in druge pravice ter je pomenil slovenski politični program skoraj za nadaljnjih sto let. Bleiweis je v Novicah razlagal bistvo ustave ter razvijal slovenske politične "zvezde vodnice": samostojna, ustavna in monarhična Avstrija, nedotakljivost katoliške vere in varstvo slovenske narodnosti. Tako je nastalo politično geslo: "Vse za vero, dom, cesarja!" Zagovarjal je najnujnejše kulturne potrebe svojega naroda: pomnožitev ljudskih in ustanovitev dekliških šol, da se v ljudske šole uvede izključno slovenski jezik, v normalke (šole v večjih krajih) slovenščina in nemščina, v vse šole pa enoten pravopis (gajica). Zahteval je, da morajo uradniki na Kranjskem biti popolnoma vešči slovenščine, da se morajo vsi zakoni in ukazi izdajati v slovenskem jeziku. Nasvetoval je tudi prošnjo za ustanovitev slovenske univerze. Leta 1861 je v članku Naš program zapisal načelo: Narodnost in svoboda sta nerazdružljivi sestri, ker narod ni svoboden, če se ne sme razvijati po svoji naravi - po svoji narodnosti. Ni zagovarjal centralizma, temveč se je potegoval za kolikor mogoče obširno avtonomijo vsake dežele v monarhiji. Leta 1868 je začel v Mariboru izhajati časnik Slovenski narod, glasilo mladoslovencev, katerega gibalo sta bila Josip Jurčič in Fran Levstik. Bleiweisu, voditelju staroslovencev, so mladi možje očitali boječnost in preveliko opreznost. Tak je bil po svojem značaju, nekaj pa je prispevala tudi starost.

obletnica meseca 11_2008

* 14. november 1898, Prevalje, † 21. februar 1980, Slovenj Gradec

Franc Sušnik je bil "na svet rojen" 14. novembra 1898 na Prevaljah kot prvi od šestih otrok Štefana Sušnika in Jožefe Dobrovnik (za njim sta zakonca dobil še pet hčera). Oče je pred poroko moral pustiti malo kmetijo visoko v obronkih Uršlje gore in zaposlil se je kot fužinar v prevaljski železarni. Ko je izgubil službo, se je za nekaj časa odselil v Avstrijo; leta 1901 se je vrnil na Prevalje in dobil delo pri železnici. Na Prevaljah je Franc obiskoval nemško osnovno šolo. Po šestem razredu se je s priporočilom prevaljskega župnika vpisal na humanistično gimnazijo v Celovcu. "Šolali so ga farni kaplani in dr. Gregorij Rožman, ki mu je bil tudi duhovna pomoč pri študiju," pričuje njegov sin prof. Tone Sušnik. Vzgoja na celovški gimnaziji je bila nemška, skupina slovenskih dijakov, ki so bivali v Marijanišču, je izdajala literarno glasilo "Vzbudi se, Slo-ven", katerega urednik in glavni pisec je bil Franc Sušnik. Leta 1916 je bil vpoklican k vojakom in dosegel je "čin" nadporočnika. Kot tak je znal leta 1918 pomiriti spor med vojnimi špekulanti in izkoriščanci na Prevaljah. Leta 1919 je pomagal seliti Mohorjevo iz Celovca na Prevalje, kjer je ostala do leta 1927. "Devetdeset knjig v blizu dva milijona izvodih je bilo natisnjenih na Prevaljah," je s ponosom zapisal. V letih 1919-1924 je v Ljubljani in Zagrebu študiral germanistiko in slavistiko ter študij končal z doktoratom.

Po odloku šolskih oblasti v Ljubljani je dobil službo na novoustanovljeni gimnaziji v Murski Soboti (1922). Bil je zahteven in strog profesor, pa vendar čuteč. Vzljubil je mehke Prekmurce; spomin na dve prekmurski leti je knjižica Prekmurski profili (1929). Iz Murske Sobote je odšel v Beograd za suplenta na realki (postati bi moral osebni tajnik ministra Korošca). Mučilo ga je domotožje in že po enem letu je prišel nazaj domov (1925). Tokrat v Maribor, kjer je ostal do leta 1941. To je bilo naj bolj ustvarjalno obdobje njegovega življenja. Potem ko je bil več kot deset let najprej suplent, nato profesor na klasični gimnaziji, je bil eno leto ravnatelj realke, zatem pa do začetka druge svetovne vojne ravnatelj učiteljišča. Pred odhodom v Maribor se je oženil s Tončko Plešivnik in v srečnem zakonu so se jima rodili štirje sinovi. V Mariboru je bil ne le spoštovan in priljubljen pedagog, temveč je izvrševal še razna druga poslanstva. Kot član mestnega sveta je dal pobudo, da bi mariborska občina vsako leto podeljevala Slomškovo nagrado. Ob Slomškovi proslavi leta 1935 je s prepričanjem svojega vernega srca kot slavnostni govornik dejal, da nam je "bolj od sijanih bilanc treba svetnikov". V mariborskih letih je še našel čas za pisanje; tedaj je nastalo njegovo najpomembnejše delo Pregled svetovne literature (1936).

Pred viharjem druge svetovne vojne se je z družino zatekel na Prevalje, kjer je dobil delo na matičnem uradu. Konec leta 1943 ga je aretiral gestapo. Nekaj časa je bil zaprt, nato konfiniran. Konec vojne je dočakal v zloglasnem taborišču Dachau. Junija 1945 se je vrnil med svoje Korošce. Na domačih, Prevaljah je že julija in avgusta vodil gimnazijski tečaj, septembra pa je sprejel vodstvo na njegovo pobudo ustanovljene gimnazije na Ravnah, ki ji je bil ravnatelj do upokojitve leta 1962. Tedaj je sprejel mesto ravnatelja študijske knjižnice, ki je tudi bila njegova zamisel, in to nalogo opravljal skoraj do smrti 21. februarja 1980. Bil je tudi med pobudniki za ustanovitev Delavskega muzeja na Ravnah. Ko je nečak in krstni varovanec Jože Lodrant, sin Sušnikove najstarejše sestre Marije, leta 1951 imel novo mašo, mu je zapisal, da je "posvečeni sad velike Sušnikove družine". Sin Tone navaja očetove besede: "Strašno prazno bi bilo, če bi nam nenadoma ostala mesta in vasi brez cerkev, brez romanj, brez očenaša, brez krsta in praznikov. Od zibelke do groba nas krščanstvo spremlja s svojimi obredi in najmodernejši svobodomislec se ga ne more izogniti..." Ta živa vera mu je navdihovala globoko spoštovanje do vsakega človeka. Miroslav Osojnik lepo piše: "Bil je moder mož, zato mu je bilo enako pomembno modrovati z univerzitetnim profesorjem ali sproščeno kramljati s kmečkim ali delavskim človekom."

(obletnica meseca 11_1998)

* 26. januar 1883, Selšček nad Cerknico, † 14. november 1980, Ljubljana

Gaspari Maksim1Slanik v izložbi mu je prinesel mecena in prijatelja Sadnikarja

Slikarju, ki je na svojih razglednicah in slikah najraje upodabljal gorenjsko pokrajino, je zibelka tekla na Notranjskem, po njegovih žilah pa se je pretakala furlansko-slovenska kri. Rojen je bil 26. januarja 1883 v Selščku pri Cerknici, oče je bil Jakob Gaspari, po rodu Furlan, mati pa Ivana Švigelj, domačinka. Po očetu je podedoval železno vztrajnost, po materi pa slikarsko in pesniško nadarjenost. Šolsko učenost je začel nabirati v ljudski šoli v Begunjah in že tedaj se je pokazalo, da ima Maksim izreden dar za risanje. Ko mu je pri desetih letih umrla mama, je skrb za družino prevzela teta. Dosegla je, da je Maksim po končanem drugem letniku realke v Ljubljani pustil šolo in odpeljala ga je k trgovcu Murniku v Kamnik. Tam je bil tri leta (1896-1899) trgovski pomočnik. Poleg svojega dela je veliko risal "za svojo dušo". Za izložbeno okno v trgovini je narisal slanika. Slika te ribe je vzbudila zanimanje kamniškega veterinarja ter zbiratelja starin in umetnin Nika Sadnikarja. Ko je spoznal resnično slikarsko nadarjenost mladega trgovskega pomočnika, se je zanj zavzel in mu omogočil potrebno izobrazbo.

Gaspari Maksim2Najprej ga je poslal v Ljubljano, kjer je kot izredni učenec končal umetnostno-obrtno šolo, nato pa na Dunaj. Čakalo ga je razočaranje, kajti na likovno akademijo je bil sprejet po enem letu čakanja (1903). Sadnikar ga je ves čas šolanja gmotno in moralno podpiral. Oba moža je najtesneje povezovalo iskreno prijateljstvo, ki je trajalo vse do Sadnikarjeve smrti (1952).

Vojne razglednice naj vojakom na fronti prinesejo košček domovine

Kmalu po prihodu na Dunaj se je Maksim Gaspari vključil v jugoslovansko umetniško društvo Vesna, katerega geslo je bilo "iz naroda za narod". "Če kdo, se je Gaspari držal tega načela vse življenje," je zapisal umetnostni zgodovinar Emilijan Cevc. "Nihče se ni tako približal ljudski duši kakor on, nihče ni tako vzljubil ljudske folklore kakor on. Skoraj bi pomislili, da nam je bil njegov talent podarjen v zadnjem trenutku, preden je vse to bogastvo začelo toniti v internacionalni civilizacijski poplavi in nihilizmu današnjih dni." Leta 1907 je s prijateljem Hinkom Smrekarjem odšel v Munchen, naslednje leto pa ge najdemo v Kamniku, kjer je imel atelje pri prijatelju Sadnikarju. Leta 1911 se je poročil s Frančiško Wurzer iz Bistrice v Rožu na Koroškem.

Gaspari Maksim3Rodili so se jima trije otroci: sin Oton ter hčerki ŠtefaniJa Vida in Breda. Umetnik je nekaj časa slikal na ženinem domu in koroška pokrajina je opazna sestavina tudi njegovih poznejših slik. Med prvo svetovno vojno kot italijanski državljan (po očetu) ni bil vpoklican, temveč je vojna leta preživljal v Ljubljani. V tem času je nastal obsežen opus razglednic, povezanih s strahotami vojne - med njimi so tudi prve božične. Razglednice so izhajale pod enotnim naslovom Vojska v slikah, izkupiček pa je bil namenjen družinam vpoklicanih vojakov. Po koncu vojne je bil nekaj mesecev na Koroškem, po nesrečnem plebiscitu pa se je vrnil v Ljubljano, kjer je služboval po raznih šolah kot profesor risanja, leta 1928 pa je bil imenovan za restavratorja in risarja v Slovenskem etnografskem muzeju v Ljubljani.

"Predvsem bi rad naslikal razna slovenska narodna obredja"

Gaspari Maksim4Višek svoje ustvarjalne moči je Gaspari dosegel v letih med prvo in drugo svetovno vojno. V tem obdobju je uresničil tudi svojo srčno željo: naslikati razna slovenska narodna obredja, ki so po domovih bogatila cerkvena praznovanja skozi vse leto, posebej okoli božiča in velike noči. Za njegov čopič so bili zanimivi ljudje, ki jih srečujemo v ljudskih pesmih in slovenskih knjižnih delih: vaški posebneži, godci, berači, slepci. "Njegova umetnost je kot narodna pesem; ki vedno znova oživlja in vabi k bistvu, h koreninam slovenske duše" (Verena Koršič). Njegove riske in slike "govorijo slovensko". Na kratko je vsebino njegovih del povzel Emilijan Cevc: "Religiozno izročilo mu je bilo sveto že kot častitljivo dopolnilo slovenske resničnosti. Marije so se mu spremenile v svete matere z naših polj, zvonovi so zapeli k procesiji z vihrajočimi banderi; dekleta hite z jerbasi k velikonočnemu žegnu in na jutro velike nedelje je družina zbrana ob mizi z žegnom; koledniki zaigrajo v božične dni in Kristus se rodi v domačem hlevcu, kjer so pastirci nabrani z naših gorskih pašnikov..." Ljudje so ga brž sprejeli za svojega, na uradna priznanja pa je moral mojster dolgo čakati: leta 1952 je prejel Prešernovo nagrado za svoje življenjsko delo, dvajset let pozneje je postal redni član Slovenske akademije znanosti in umetnosti. Svoje bogato in častitljivo dolgo življenjsko popotovanje je Maksim Gaspari sklenil 14. novembra 1980 v 98. letu starosti.

Čuk S., Obletnica meseca, v: Ognjišče (2003) 1, str. 42.

* 13. november 1813, Sveče pri Bistrici v Rožu, † 16. januar 1888, Celovec

Einspieler Andrej1Andrej Einspieler, 'oče koroških Slovencev', kakor so ga poimenovali naši rojaki onstran Karavank zaradi njegovega dela za narod na političnem, prosvetnem, šolskem in cerkvenem področju, se je rodil 13. novembra 1813. Njegov oče, doma pri Pregleju, je bil cerkovnik in tkalec, zato se je uveljavilo hišno ime pri Mežnarju v Svečah. V šolsko modrost je Andreja uvajal župnik Tomaž Herker, ker v Svečah tedaj še ni bilo šole. Po njegovi zaslugi je bistri deček nadaljeval šolanje v Celovcu, kjer je končal licej in bogoslovje. Po novi maši leta 1837 je postal najprej kaplan v nemškem Plajberku. Do leta 1846, ko je nastopil službo drugega kaplana pri stolni cerkvi v Celovcu, je bil kar dvanajstkrat premeščen! Poslej je ostal v Celovcu vse do svoje smrti, 16. januarja 1888. Šest let je bil stolni kaplan, nato pa katehet ter (po opravljenem izpitu pri znamenitem jezikoslovcu Miklošiču) učitelj slovenščine na realki. Že tedaj je bil vodilna osebnost med koroškimi Slovenci. V tedanjih časopisih, slovenskih in nemških, je Slovencem dopovedoval, naj se vendar zavedajo svojih pravic na rodnih tleh, Nemce in druge narode v avstrijski državi pa je opozarjal na obstoj Slovencev in na njihov zakoniti boj za uveljavitev narodnih pravic.

Einspieler Andrej2Zavzemal se je za uvedbo slovenščine v vse šole in urade, poudarjal je potrebo po izobrazbi ljudstva. Le-to mu morejo dati šole v domačem jeziku in pa dobre knjige. Na veliko noč, 1851, je šel v Št. Andraž k škofu Slomšku. "Po obedu povabijo me premilostljivi knezoškof, naj se greva po škofovem vrtu malo sprehajat. Tu mi z milimi in srčnimi besedami začno popisovati, kako potrebno in tudi lahko bi sedanje dni bilo osnovati in na noge spraviti društvo, ki naj med Slovenci širi dobre slovenske bukve..." Nekaj mesecev kasneje (27. julija 1851) je izšel razglas o ustanovitvi Društva sv. Mohorja; prvi podpisnik te listine je bil Andrej Einspieler. Tedaj je izšel zakon, ki je prepovedoval ustanavljanje novih društev, dovoljeval je le cerkvene bratovščine, zato je Einspieler leta 1860 Društvo sv. Mohorja preuredil v cerkveno bratovščino, katere varuh je krajevni škof, Andrej Einspieler je postal njen podpredsednik.

V časih nastajanja Društva sv. Mohorja je Einspieler v Celovcu izdajal list Šolski prijatelj, v katerem je pisal o vprašanjih šole in izobrazbe. List je bil najprej šolsko glasilo, leta 1856 pa ga je preuredil v cerkveni mesečnik z naslovom Slovenski prijatelj. Zatem je dobil ime Duhovni prijatelj in je bil namenjen predvsem duhovnikom, ki so bili tedaj tudi državni učitelji. Einspieler je hotel nagovoriti tudi Nemce in nemčurje na Koroškem in jim posredovati upravičene zahteve Slovencev, zato je ustanovil in urejal vrsto nemških listov: Stimmen aus Innerosterreich, Draupost, Karntner Stimmen.

Einspieler Andrej3Pred rojaki je svoje ravnanje utemeljil: "Gospodje, ki imajo v rokah oblast in nam pomagati morejo, so Nemci; gospodje, ki nas ponemčiti hočejo, so Nemci; gospodje, ki so slovenske krvi, pa žalibog nemškega duha, in z našimi nasprotniki potegujejo, so skoraj tudi že Nemci. Nemcem pa moramo resnico in pravico po nemško povedati; mislimo, da nam bo to več pomagalo, kot deset časnikov v slovenskem jeziku, ki jih pa Nemci brati nočejo ali ne znajo." Leta 1873 je izdal Politični katekizem, v katerem je v obliki 'katekizemskih' vprašanj in odgovorov slovenskim ljudem razlagal, kaj je politika in kako je treba v njej delovati. Po upokojitvi leta 1882 je ustanovil štirinajstdnevnik Mir. Ta list, katerega prva številka je izšla 10. januarja 1882 v Celovcu, zadnja pa 30. oktobra 1920 na Prevaljah, piše Valentin Inzko, "je živa priča živahne kulturne in politične dejavnosti koroških Slovencev ob koncu 19. in v prvih desetletjih 20. stoletja".

Čuk S., Obletnica meseca, v: Ognjišče (1993) 11, str. 44.

* 13. november 1560, Ljubljana, † 10. februar 1630, Gornji Grad

Sin protestanta - katoliški škof

Hren Tomaz0Življenjsko pot Tomaža Hrena je na tem simpoziju orisal Franci Petrič, ki je odstrl pogled tudi na glavna področja njegovega de­lovanja, ko je postal ljubljanski škof. Izšel je iz premožne ljub­ljanske meščanske družine. Njegov oče Lenart, večkratni mestni sodnik in tudi župan, se je po tedanji "navadi" odličnejših mešča­nov oklenil "nove vere" - protestantizma. Poročil se je z Uršulo Žitnik in v zakonu se jima je rodilo več otrok: poleg Tomaža vemo še za enega sina in tri hčere. Oče in mati sta vseskozi ostala pro­testanta, otroci pa so se vsi odločili za prestop v katoliško ve­ro. Tomaž se je rodil 13. novembra 1560. Kot osemletnega ga je vzel k sebi na Dunaj njegov stric Gašper Žitnik, profesor na tam­kajšnji univerzi. Že naslednje leto pa ga je poslal v samostansko šolo v Admont. Po treh letih je nadaljeval šolanje pri jezuitih v Gradcu. Potem je štiri leta študiral na Dunaju filozofijo. Ko je bil namenjen v Padovo, kjer bi študiral pravo, se je spotoma usta­vil doma v Ljubljani in je nevarno zbolel. Ko je ozdravel, se je dokončno odločil za duhovniški poklic.Posvečen je bil leta 1588 in še isto leto postal stolni kanonik in pridigar v Ljubljani, leta 1596 stolni dekan, po smrti škofa Janeza Tavčarja (1597) ga je nadvojvoda Ferdinand določil za ljubljanskega škofa. Papež Kle­men VIII. je to imenovanje potrdil šele leta 1799 in Hren je v Gradcu prejel škofovsko posvečenje. Leta 1600 je postal predsednik reformne komisije za Kranjsko, v letih 1614-1621 je bil tudi namest­nik nadvojvoda Ferdinanda v Notranji Avstriji. Umrl je 10. februar­ja 1630 v svoji rezidenci v Gornjem Gradu.

Obnovitelj katolištva na Kranjskem

Hren Tomaz1Škof Tomaž Hren je imel nalogo izvesti cerkveno prenovo po na­čelih tridentinskega koncila (1545-1563). Papež Klemen VIII. in cesar Ferdinand II. sta si bila edina: v državi je treba najprej "pomesti" s protestantizmom, šele potem bo mogoča katoliška prenova. Cesar je začel ustanavljati reformne komisije, ki so jih sestavlja­li državni pooblaščenci in zastopniki Cerkve: ti so ljudstvo pouče­vali o razlikah med katoliško in protestantsko vero. To so bile politične, ne pa verske ali cerkvene ustanove. Najprej so zaživele na Štajerskem in Koroškem, kjer jih je vodil sekovski škof Martin Brunner. Na Kranjskem je bilo njihovo vodstvo zaupano škofu Hrenu, ki si je ob polni podpori predstojnikov (papeža in cesarja) in v skladu s svojo gorečnostjo in značajem prizadeval to nalogo čim bolje izpolniti. Tod so komisije delovale tri leta (1600-1603).

Hren Tomaz2Ena od njihovih nalog je bila, da so ljudem odvzemali knjige naših pro­testantov, ki so bile protikatoliškega značaja; sprva so jih seži­gali, kasneje pa jih izročali univerzi v Gradcu oz. jezuitskim ko­legijem. Škof Hren se je močno trudil, da bi imel čimbolj izobraže­ne in zgledne duhovnike, zato je ustanovil v Gornjem Gradu semenišče Collegium Marianum, kjer so se šolali in vzgajali njegovi du­hovniki. Duhovnike je vsako leto (od 1602 do 1629) zbiral na ško­fijskih sinodah, na katerih "so preverjali razmere med duhovniki in verniki, urejali poslovanje škofije ter sprejemali sklepe, ki so postajali program prenovitvenega dela do naslednjega shoda" (Bog­dan Kolar).

Hrenova skrb za knjige

Hren Tomaz3Škofa Hrena radi prikazujejo kot "požigalca knjig slovenskih protestantov"; pošteni preučevalci njegovega življenja in dela pa mu priznavajo, kako se je tudi trudil, da bi slovenskim katoliča­nom dal v roke potrebne knjige. Nameraval je izdati prevod Velike­ga in Malega katekizma nemškega jezuita sv. Petra Kanizija; v nje­govem času je izšel le Mali (1615) po zaslugi jezuita Janeza Čande­ka. Z njegovim sodelovanjem je škof Hren izdal Evangelije inu lis­te (1613). "Besedilo je skoraj dobesedno prepisano iz Dalmatina; spremenila so se le nekatera mesta, ki se niso ujemala z Vulgato... Glavno pa je - in to daje knjigi posebno vrednost: Hren je po na­svetu nekaterih sodelavcev, kjer je bilo (za tedanje razmere) le mogoče, Dalmatinove nemške tujke nadomestil (ali dal nadomestiti) s slovenskimi izrazi; nove besede so večinoma srečno izbrane, če­tudi se niso vse ustalile v pismeni slovenščini" (Ivan Grafenauer). Načrtoval je tudi slovensko pesmarico, sestavljeno po rimskem bre­virju, po cerkvenih očetih in latinskih nabožnih pesmih: njen na­slov bi bil Hortulus animae (Vrtiček duše). Hotel je tudi ustano­viti v Ljubljani tiskarno, kjer bi tiskali (predvsem za bogoslužno rabo) potrebne slovenske knjige. Biblicist Marijan Peklaj piše: "Večkrat je prosil v Rim, da bi vsaj nekateri duhovniki smeli bra­ti protestantske knjige in je tako dovoljenje tudi dobil. Kaže, da je s tem omogočil obstanek Dalmatinove Biblije med katoliškimi duhovniki."

obletnica meseca 02_2000

Zajemi vsak dan

Kristus je trpel za nas in nam zapustil zgled, da bi hodili po njegovih stopinjah ... Ko so ga sramotili, ni vračal sramotenja, ko je trpel, ni grozil, ampak je vse prepustil njemu, ki pravično sodi.

(apostol Peter)
Petek, 29. Marec 2024
Na vrh