* 3. december 1850, Moravče, † 11. julij 1926, Ljubljana

Zadnja živa veja mogočnega drevesa

Ko je pisatelj Fran Detela pred sedemdesetimi leti - 11. julija 1926 - umrl, se je začela sušiti zadnja veja starodavnega drevesa. Detelov rod je obstajal v Moravčah že več stoletij. Bil je ugleden: gospodarji mogočne domačije Pri Jurkovih, ki stoji poleg cerkve, so bili večkrat sodniki, trgovci in župani. Pisateljev oče Ignac se je po smrti prve žene poročil s petnajst let mlajšo Margareto Konšek s Trojan. Iz tega zakona se je rodilo deset otrok, pet dečkov, pet deklic. Od vseh, ki so odrasli, se je poročil edinole Fran, ki je zagledal luč sveta 3. oktobra 1850. [olani starši so otrokom omogočili šolanje. Frana so dali v moravško dvorazrednico šele pri devetih letih. Učil se je igraje in že leta 1861 ga najdemo v tretjem letniku ljubljanske normalke, kjer je bil njegov sošolec Ivan Tavčar. V gimnaziji je bil vseskozi odličnjak in vedno med nagrajenci. Po maturi leta 1871 se je vpisal na filozofsko fakulteto dunajske univerze z latinščino in grščino kot glavnima predmetoma in nemščino kot stranskim. Kot študent je dejavno sodeloval pri akademskem društvu Slovenija. Diplomiral je julija 1875, mesec zatem je bil nastavljen kot suplent za pouk latinščine in grščine na gimnaziji v dunajskem predmestju Hernals. Naslednje leto je postal pravi gimnazijski učitelj klasične filologije na državni gimnaziji v Wiener-Neustadtu in tam je ostal do leta 1890. Poleti 1877 je dosegel naslov doktorja filozofije. Leta 1978 se je poročil z Marijo Ano Agnes Pogačar, hčerko vojaškega intendanta Simona Pogačarja. V kapeli dvorca Goričane pri Medvodah ju je poročil nevestin stric, tedanji ljubljanski škof Janez Zlatoust Pogačar. Rodilo se jima je šest otrok, pa nobeden od njih ni ustvaril družine. Septembra 1890 je Detela nastopil službo gimnazijskega ravnatelja v Novem mestu. Gimnazijski prostori so bili še v stari stavbi poleg frančiškanskega samostana, družina pa je stanovala v drugem nadstropju stare Čitalnice. Detelova gospa je bila zelo pobožna in dobrih rok za vse pomoči potrebne. Ko je stregla bolnikom, si je nakopala tuberkulozo in pred božičem 1902 je umrla. Njena smrt je bila hud udarec za družino. Detela je bil odličen profesor. Nikoli ni skrival svoje vere in mnogim dijakom, zlasti svobodomiselnim, se je zdelo čudno, kako more izobražen človek biti iskreno veren. Leta 1903 ga je škof Jeglič vabil, naj sprejme ravnateljstvo nove škofijske gimnazije v Šentvidu, toda Detela je vabilo odklonil. Ko je bil jeseni 1906 upokojen, se je z družino preselil v Ljubljano, kjer se je ob raznih drugih opravilih posvetil predvsem pisateljevanju. Vse njegove načrte je 11. julija 1926 prekrižala smrt zaradi vnetja slepiča.

Otroci niso vedeli, da imajo očeta pisatelja

"Detela je bil družini skrben oče in gospodar; otroke je imel zelo rad in je z njimi vsak dan hodil na sprehod in jim oskrboval vse za dobro vzgojo in izobrazbo. Vendar jim o sebi in svojem delu nikoli ni govoril," piše Jakob Šolar, urednik Detelovega Zbranega dela (Celje 1962-1972). "Tako se je zgodilo, da je hči Marija šele na učiteljišču v Ljubljani pri pouku slovenščine zvedela, da je njen oče pisatelj." Detela je začel pisati že v dijaških letih; kot šestošolec je v Alojzijeviškem listu Domače vaje pod psevdonimom Franjo Jurkovič objavil humoresko Lepa ideja v neumni odeji. Humoreske je pisal tudi v študentskih letih na Dunaju. Leta 1879 je v Stritarjevem Zvonu izšla njegova satirična humoreska Misli g. Jeremije Tožnika v Dolgi vasi. Detelovo pravo pisateljsko delo se začne s povestjo Malo življenje, ki je izhajala leta 1882 v Ljubljanskem zvonu. Sprva se je po snov najraje zatekal v domači moravški svet. Zatem ga je zamikala zgodovina in leta 1883 je dokončal obsežen zgodovinski roman Veliki grof. Njegova knjižna dela so dolgo izhajala pri Slovenski matici. Leta 1914 pa je pravico do natiskovanja svojih del Detela odstopil Mohorjevi družbi v Celovcu, ki se je po selitvi iz Celovca po prvi svetovni vojni namenila izdati vse Detelove spise, toda izšel je samo 1. zvezek (1921). Tudi drugi poskus Detelovih zbranih spisov (obsegali naj bi 12 knjig, urednik je bil Jakob Šolar) je zaradi druge vojne obtičal pri 4. knjigi. V tretje je bilo več sreče: v letih 1962-1972 je celjska Mohorjeva izdala vseh šest načrtovanih knjig Detelovega Zbranega dela, vendar pa izida šeste knjige ni dočakal urednik Jakob Šolar (umrl je 22. junija 1968). On je gradivo porazdelil "v glavnem po časovnem redu, nekoliko pa zaokroženo po snovi". V prvi knjigi so začetna dela in moravške povesti; v drugi vsa zgodovinska dela; v tretji spisi iz novomeške dobe; četrta prinaša dominsvetovske povesti; peta ljudske povesti in humoreske, "ki pomenijo prav gotovo vrh njegovega dela"; šesta pa vse, kar je Detela ustvaril v zadnjem desetletju življenja. Profesor Šolar pravi, da moramo za razumevanje Detelove miselnosti upoštevati troje, kar je pisatelj dobil iz rodu: "Trdo konservativnost, veliko samostojnost duha ter veliko moralno resnost, da ne rečem ostrost - to čutimo tudi iz njegovih del zlasti v etični izravnavi krivde in kazni".

(obletnica meseca 07_1996)

* 12. december 1899, Lesce na Gorenjskem, † 3. december 1984, Buenos Aires, Argentina

Na tvojem grobu lučki dve / prižgal nocoj bom, mati

Tako se začenja Kunčičeva pesem Materi v spomin, ki se končuje s kitico: "Prižgal bom, mati, lučki dve, / ah, daleč tam v tujini, / kramljal bom s tabo dolgo v noč - / oj zlati vi spomini!" Mirko Kunčič se je rodil 12. decembra 1899 v Lescah. Njegov oče je bil železničar in družina s štirimi otroki se je preselila na Dovje, kjer je Mirko preživel večino svojega otroštva. V tem idiličnem okolju je spoznaval triglavske bajke in planinsko življenje. Mati je umrla, ko je Mirko komaj začel hoditi v šolo in ta izguba ga je močno prizadela. Po končani osnovni šoli je šel v gimnazijo, vendar je ni mogel dokončati, ker so bile plače železničarjev nizke. Poklican je bil k vojakom, a že po treh mesecih zaradi bolezni odpuščen. Vrnil se je domov, kjer se je seznanil z industrijalcem Medicem, ki mu je priskrbel službo uradnika v zdravilišču za jetične bolnike v Topolšici pri Šoštanju.

Trpljenje teh bolnikov ga je pretreslo in poskušal jim ga je olajšati s tem, da je zanje prirejal literarne in glasbene večere, skupaj z njimi je uprizarjal lažje igre. Tukaj je začel tudi pisati pesmi, ki jih je objavljal v skoraj vseh tedanjih slovenskih revijah. Sprva je pel o resnih življenjskih problemih, kmalu pa se je posvetil mladinski pesmi ter dosegel v njej tak uspeh in tako višino, da je veljal do druge svetovne vojne za najboljšega in najbolj ustvarjalnega mladinskega pesnika. Njegov mecen, industrijalec Medic, mu je hotel priskrbeti službo pri liberalnem časniku Jutro, toda Kunčič zaradi svojega krščanskega prepričanja ni hotel tja. Kmalu je dobil mesto urednika mladinskih strani v dnevniku Slovenec z naslovom Kotičkov striček. V njej je objavljal otroška pisma in svoje odgovore nanje, svoje mladinske pesmi in črtice in vse je bilo lepo ilustrirano.

Kam, očka, zdaj je sonček / izginil kot balonček?

Njegove igrive, melodične pesmi so izšle tudi v knjižni obliki (Za židano voljo, 1931, Ptiček z dvema kljunčkoma, 1932, Mlada njiva, 1933). V istem času so nastale tudi pripovedi Nebeška lestvica, Krojaček veseljaček, Cmokec Poskokec in igrica Ali je kaj trden most? Do leta 1945 je napisal več kot deset knjig za otroke. Najbolj se je izkazal kot njihov pesnik. Znal se je poglobiti v otroško dušo, v otroški svet, se z otroki veseliti in jokati, hkrati pa jih vzgajati in navajati k ljubezni do bližnjega in domovine. Literarna zgodovinarka Helga Glušič je o Mirku Kunčiču kot pesniku in pisatelju za otroke zapisala: "Pri pisanju otroških pesmi je bila Kunčiču vzor poezija Otona Župančiča. Prav tako kot Župančičeva je Kunčičeva pesem značilna po ritmičnem blagoglasju, humorni presenetljivosti in igrivosti ter po blagi, a nazorni poučnosti ... Kunčič zelo rad izbira tematiko, v kateri na tenkočuten način pripoveduje o odnosih staršev do otrok in otrok med seboj. Pogosto se v zgodbah kot motivacija dogajanja pojavljata dedek in babica kot nosilca modrosti in spoštljivosti, s katero razrešita otrokovo stisko." Kunčič je pisal tudi mladinske igre in zasnoval zbirko Mladi oder (1937). V prvem zvezku z naslovom Slovenska mati je bilo šest Kunčičevih mladinskih prizorov in iger. Višek v mladinski dramatiki je dosegel Mirko Kunčič leta 1940 s svojo pravljično igro s petjem Triglavska roža. Pevske točke je uglasbil Anton Dolinar. Pravljična bitja je prikazal kot žive osebe, kakršne si predstavlja ljudska domišljija. Igra je leta 1944 prišla na oder Slovenskega narodnega gledališča v Ljubljani.

Domotožje je kot v tesno / gajbico zaprta ptička

Pred vojno se je Mirko Kunčič poročil s Tilko, upravnico Slovenca v Celju, se preselil v Celje in obdržal službo pri Slovencu. Nemci so ga po zasedbi Celja izgnali. Odšel je v Stično, nato pa v Ljubljano. Maja 1945 je bil z ženo in dvema od treh otrok med begunci, ki so hiteli na Koroško (prvorojenko Marijanco sta pustila pri ženinih sorodnikih v Savinjski dolini). Kmalu se je družina preselila v Argentino, v Buenos Aires, kjer je bil Mirko do upokojitve vratar v tekstilni tovarni. Po odhodu iz Slovenije so se jima rodili štirje otroci. Ko si je Kunčič v Argentini - nikoli je ni sprejel za svojo drugo domovino - življenje uredil, je nadaljeval s pisanjem za mladino. Leta 1958 je pri Slovenski kulturni akciji (SKA) izšla njegova mladinska povest Gorjančev Pavlek, v kateri se Kunčič vrača v svet triglavskih bajeslovnih bitij in Gorenjske, kamor dvanajstletni Pavlek odleti iz puste argentinske pampe na letečem krožniku. Ko Pavlek leti nad domovino, pisatelj prikazuje lepote Slovenije, ob njegovem povratku pa opisuje Argentino. Delo je poučno in zanimivo zaradi prikaza stare in nove domovine.

To je najdaljša in najboljša Kunčičeva mladinska povest. Leta 1969 je Goriška Mohorjeva družba izdala Kunčičeve pesmi iz njegovega argentinskega obdobja z naslovom Pisani vrtiljak. Ko jih beremo, začutimo, kako silno je njegovo domotožje. Višek tega čutenja sta pesmi Pismo od doma, ki pretresljivo vabi domov, in Pismo domov, ki izbriše vsako upanje na vrnitev. V svojo rodno domovino mu ni bilo dano priti, vrata v nebeško domovino pa so se mu odprla 3. decembra 1984.

(obletnica meseca 12_2009)

* 3. december 1911, Idrija, † 3. december 1981, Ljubljana

Odmerjenih mu je bilo natanko sedemdeset let

Slikar in ilustrator Nikolaj Omersa se je rodil 3. decembra 1911 v Idriji kot drugi od treh sinov literarnega zgodovinarja dr. Nikolaja Omersa, profesorja na tamkajšnji realki, in matere Marije, rojene Šmid. Profesorska družina se je pogosto selila. Nikolaj, ki so mu pravili tudi Miklavž, je prvi razred osnovne šole obiskoval v Ljubljani, v Celju je končal osnovno šolo in nižjo gimnazijo, višjo gimnazijo pa v Ljubljani, kjer je oče dobil službo na prosvetnem oddelku banske uprave. Po maturi leta 1932 se je vpisal na Umetnostno akademijo v Zagrebu, kjer je imel odlične profesorje. Ko je leta 1937 diplomiral, se je vrnil v Ljubljano, kjer se je brž vključil v Društvo slovenskih umetnikov, posebej Neodvisnih, ki so se trudili, da bi vnesli v slovenski svet več lepote in resnične umetnosti. Sestavljali so ga ustanovitelji Maksim Sedej, Zdenko Kalin, Karel Putrih in Nikolaj Pirnat, takrat so se pridružili še Zoran Didek, Stane Kregar in Zoran Mušič. Z njimi je sodeloval na več razstavah. Pred vojno je bil nekaj časa srednješolski profesor v Ljubljani. Leta 1942 se je poročil z Erno Vidic.

Zadnja leta vojne je bil v nemških koncentracijskih taboriščih Dachau, Dora in Ravensbrück. Po vojni je do leta 1950 poučeval na ljubljanskih gimnazijah, nato štiri leta na Šoli za umetnostno obrt v Ljubljani, od leta 1954 do 1971 pa je bil profesor na Akademiji za likovno umetnost, kjer je poučeval predmete: človeška in živalska anatomija, opisna geometrija in perspektiva. Veliko je ustvarjal kot slikar in ilustrator ter razstavljal doma in v tujini. Leta 1978 je za slikarski opus prejel Prešernovo nagrado. Smrt mu je iztrgala čopič iz rok 3. decembra 1981, prav na sedemdeseti rojstni dan.

Na njegovih platnih žarijo barve

Nikolaj Omersa je stopil v slovenski likovni svet leta 1937. Odločil se je za pot 'barvnega realizma'. V obrazložitvi Prešernove nagrade, ki mu je bile podeljena leta 1978 za ustvarjalno slikarsko delo, je zapisano: »V vedutah, krajinah in tihožitjih je preproste stvari spreminjal v čudovite barvne pripovedi. V barvah, ki mu jih je kazala narava, pa ni iskal velikih učinkov, marveč tiste tenčine, ki jih lahko zaznava samo najbolj občutljivo slikarjevo ali umetnikovo oko.« Med vsemi Neodvisnimi je bil Nikolaj Omersa najbolj naklonjen slikanju po naravi, naj gre za krajino, za portret ali za figuralno skupino. Pomemben preobrat v njegovem ustvarjanju je pomenilo njegovo kratko bivanje v Parizu leta 1939, kjer se je neposredno seznanil s poznimi deli francoskih impresionistov in fauvistov. Omersa svoje pozornosti ni posvečal teoretičnim raziskavam, ampak je svoja doživetja, občutja in videnja skušal čimbolj neposredno prenesti na platno.

»Kaj pa naj bi umetnik izpovedoval drugega kot samega sebe, svoj značaj, svet, ki ga vidi okrog sebe,« je dejal. Slikal je hitro kot v močnem navdihu. Pomembno obdobje v njegovem ustvarjanju predstavljajo medvojna leta, ko je nastalo nekaj njegovih najboljših slik, med njimi Kongresni trg in Avtoportet, ki se odlikujejo po čudoviti harmoniji barv. Kot jetnik nemških koncentracijskih taborišč je naredil več risb iz življenja v tem peklu. Po vojni je 'za vsakdanji kruh' sprva slikal v slogu socialističnega realizma, vendar se je kmalu umaknil v ponotranjeni svet avtoportretov in tihožitij. Po študijskem bivanju v Parizu leta 1951 je najraje slikal mestne vedute (razglede) Ljubljane in kasneje Pirana, tako da si je prislužil naziv "pesnik Ljubljane in Pirana v likovni govorici".

Uveljavil se je kot "izrazit slikarski ilustrator"

V zgodovino slovenske likovne umetnosti je šel slikar Nikolaj Omersa kot odličen ilustrator knjižnih del, zlasti mladinskih, ker se je znal vživeti v vsebino knjig, ki jih je obogatil s svojimi ilustracijami. Seznam ilustriranih knjig in časopisov od leta 1939 naprej zajema okrog 130 enot. Njegovo ilustratorsko ustvarjanje se deli na dve kategoriji: črno belih in barvnih ilustracij s tremi značilnimi tipi, ki jih na zunaj označuje uporabljena risarsko-slikarska tehnika. Pri črno belih ilustracijah je uporabljal risanje s tušem, za barvne pa akvarel ali tempero. V kategorijo črno belih ilustracij sodijo med zgodnje ilustracije knjig Pearl Buck, Zgodbice za otroke (1960), Lojze Krakar, Sonce v knjigi (1962), Prežihov Voranc, Čez goro k očetu (1961). Veliko več je njegovih barvnih ilustracij: Rudyard Kipling, Druga knjiga o džungli (1967), Henrik Sienkiewicz, V puščavi in goščavi (1976). Od slovenskih mladinskih pisateljev mu je bil najbližji France Bevk: ilustriral je njegovi povesti Tatič in Mali upornik.

V zadnjih letih se je s posebno ljubeznijo posvečal motivom iz Ljubljane, posebej še Piranu in okolici. Tu je znal ujeti utrip pokrajine in njene arhitekture ter se tako uvrstil med pomembne likovne oblikovalce našega Primorja. Bil je drugačen, kadar je slikal na Primorskem ali pa v Ljubljani. V primorskih motivih je bil bolj sončen in sproščen, v ljubljanskih pa bolj 'zamegljen'. Ko se je iz zatohle in ideološke Ljubljane odpravil na morje, je odprl okno svoje umetniške delavnice in si vzel več ustvarjalne svobode ter postal bolj sproščen in razgiban.

(obletnica meseca 12_2011)

* 2. december 1886, Ljubljana; 29. december 1962, Jesenice

Življenjske postaje železničarjevega sina

Betlehem - rojstni kraj Andreja Snoja je bil Šentvid nad Ljubljano, kjer je bil njegov oče železničar - progovni delavec. Rodil se je 2. decembra 1886. Kmalu po njegovem rojstvu je oče "napredoval" v železniškega čuvaja v Lescah na Gorenjskem. Ta druga postaja je bila Andrejev Nazaret, kraj, kjer je - kot njegov ljubljeni Gospod (pri predavanjih je namesto imena Jezus vselej dejal "naš Gospod" in se pri tem rahlo priklonil) - "napredoval v modrosti, rasti in milosti" (Lk 2,52). Tam je družina z osmimi otroki ostala do očetove upokojitve leta 1917. Prve požirke šolske učenosti je srkal v Lescah in nato v Radovljici. Gimnazijo je obiskoval v Kranju (1898-1906) in že od drugega razreda dalje se je vzdrževal sam z instrukcijami, kajti očetova plača je bila skromna, potrebe družine pa velike. Dijak Andrej je na lastni koži občutil socialne krivice in bil je med zvestimi Krekovimi učenci. Po maturi leta 1906 se je vpisal na visoko bogoslovno šolo v Ljubljani. Julija 1910 je bil posvečen v duhovnika in novo mašo je pel pri Mariji Vnebovzeti v Lescah. [kof Jeglič ga je poslal študirat na Dunaj, kjer je bil leta 1913 promoviran za doktorja bogoslovja. Po vrnitvi v domovino je bil eno leto prefekt na škofijski gimnaziji v Šentvidu, potem pa šest let (1914-1920) profesor verouka na državni realki v Idriji. Zadnja postaja njegovega življenja je bila Ljubljana, kamor je prišel na povabilo novo ustanovljene slovenske univerze. Od leta 1920 pa vse do svoje smrti (tudi po državni upokojitvi leta 1952) je na teološki fakulteti predaval predmete, povezane s študijem Nove zaveze. Vmes se je strokovno izpopolnjeval: najprej na Bibličnem inštitutu v Rimu (1922-1923), nato pa na Biblični šoli v Jeruzalemu ter na potovanjih po svetopisemskih deželah Palestine, Sirije in Egipta (1935-1936). Ta potovanja je popisal v poljudnih črticah, ki so izšle v knjigi Križem po Palestini (1938). Ob svojem marljivem znanstvenem delu je dr. Andrej Snoj rad priskočil na pomoč v dušnem pastirstvu. "Spovedoval sem in pridigal, kjer koli so me naprosili. Saj sem bil za to posvečen!" Dolga leta je bil "kaplan dobrovoljec" pri Sv. Jakobu v Ljubljani, nato pri uršulinkah. Jeseni leta 1962 je zbolel in 29. decembra tega leta je v jeseniški bolnišnici prestopil prag večnosti.

Predavanja - srečanja z "našim Gospodom"

Pisec spominskega članka v Družini je ob njegovi smrti lepo označil njegovo profesorsko delo: "On ni dokazoval, dajal je videti Jezusa, srečati se z njim." Tedanji dekan teološke fakultete dr. Stanko Cajnkar je dodal: "V njegovi skromnosti smo mogli videti odsev Kristusove ponižnosti, v njegovi dobroti, prijaznosti in postrežljivosti je bilo čutiti zgled in zapoved božjega Učitelja." Razlagati Gospodovo veselo oznanilo je bilo njegovo glavno opravilo več kot štirideset let. Njegovo ime pa je neločljivo povezano s prevajanjem Svetega pisma Nove zaveze iz izvirnega grškega besedila, pri katerem sta sodelovala Frančišek Jere in Gregorij Pečjak. Leta 1925 so izšli Evangeliji in Apostolska dela; Andrej Snoj je pripravil uvode in opombe, prav tako tudi za Apostolske liste in Razodetje (1929). Ta prevod Nove zaveze je izšel še trikrat: 1937-1939, 1948 in 1961. "Vesel sem, da je bila ta sveta knjiga tiskana in je danes v rokah slovenskega ljudstva." Prvo izdajo Evangelijev in Apostolskih del je pospremil s kratkim uvodom, kjer piše, da so "posamezne knjige Svetega pisma po obliki preproste, kakor je preprosta človeška govorica... toda kljub vsej preprostosti in različnosti se vse knjige strinjajo v veličastno enoto in imajo čudovito moč do človeških src - govori pač Bog sam, ki je srca ustvaril". Po drugi izdaji Nove zaveze je za njeno boljše razumevanje pripravil knjigo Uvod v Sveto pismo Nove zaveze (Ljubljana 1940), ki jo je sestavil kot učbenik za slušatelje teološke fakultete, vendar je pisana "kratko in poljudno", da je bila "dostopna tudi manj izobraženim bralcem". Sredi vojne vihre (1943) je sestavil "evangeljsko harmonijo": pripoved posameznih evangelistov je uskladil tako, da pred nami lepo zaživi Jezusov lik. Knjižici majhne oblike (9x13 cm) je zaželel, da "bi bila sprejeta z isto ljubeznijo kot je bila sprejeta žepna izdaja evangelijev, in naj bi v času strašnih vojnih grozot... vsem, ki se bodo vanjo zatopili, kazala pot k Njemu, ki je Luč, Resnica in Ljubezen". Pisal je tudi strokovne razprave. Njegova velika zasluga je, da je v knjižnici samostana sv. Katarine na Sinaju odkril staroslovanski glagolski rokopis Euchologium Sinaiticum in napravil seznam vseh staroslovenskih rokopisov, ki jih je našel v tamkajšnji knjižnici (38) in o tem napisal tehtno razpravo, objavljeno leta 1936 v Bogoslovnem vestniku. Njegov naslednik na teološki fakulteti ljubljanske univerze dr. Marijan Peklaj izreka priznanje: "Dr. Andrej Snoj je bil ena tistih svetih osebnosti v slovenski kulturi, za katere moramo biti Bogu iz srca hvaležni."

(obletnica meseca 12_1996)

* 29. november 1921, Kamnik, † 24. november 1943, Grahovo

»Ne vem, zakaj sem na življenja ženitnini«

France Balantič je na 'ženitnino življenja' prišel 29. novembra 1921 v Kamniku v delavski družini s tremi otroki. France je bil najstarejši, za njim sta prišli še sestri Minka in Tilka. Na družino je bil navezan z vso ljubeznijo. Po ljudski šoli v Kamniku se je vozil kot 'vagonar' na klasično gimnazijo v Ljubljano, ki jo je izdeloval z dobrim in prav dobrim uspehom. Sošolci so pripovedovali, da je bil Balantič miren, vase zamaknjen fant, popolnoma odmaknjen od dijaških političnih prepirov. Vedeli so, da ga zanimajo slovanski jeziki in sodobna slovanska literatura, ničesar pa o njegovem pesniškem snovanju. Kot sedmošolec je v zborniku kamniških študentov objavil tri sonete o izseljencih. Takrat je že bil prijateljsko povezan s Francetom Kremžarjem in Marjanom Tršarjem. Na novega leta 1941 je hudo zbolel in 12. marca je prijavil izstop iz šole. Zdravje se mu okrepilo, ko je v začetku septembra nekaj dni prebil s Kremžarjem in Tršarjem na Veliki planini. Tam je zasnoval svoj Prvi venec in ga še tisto jesen dokončal. Po nemškem napadu na Jugoslavijo 6. aprila 1941 se je odločil, da se umakne v Ljubljano, da tam nadaljuje šolanje. S seboj je vzel vse svoje zapiske. Uspešno je končal osmi gimnazijski razred in se vpisal na slavistiko. Stanoval je najprej v študentskem domu, potem pa v Mostah blizu Kremžarjevih. Resno se je lotil študija, vendar se je v Ljubljani čutil osamljenega, kot brez doma. Mama in starejša sestra Minka sta ga zadnjikrat obiskali 29. junija 1941. Konec junija 1942 so ga Italijani s številnimi mladimi izobraženci odpeljali v taborišče Gonars, kjer je doživel močne notranje pretrese, tako da se je novembra vrnil v Ljubljano kot drug človek.

»Ukaz tvoj v krvi k petju me priganja«

Balantič je zapisal o sebi, da je 'božji obdarovanec' in to je dokazal s svojimi pesmimi. Prvič se je oglasil v sedmi šoli, potem pa je dobesedno preskočil običajno tipajoče začetništvo in se, podobno kot Srečko Kosovel, razodel kot zrel pesnik s svojo izvirno govorico. Njegove prve tiskane pesmi so konec marca 1941 izšle v reviji Dom in svet. Proti koncu leta 1941 je Balantič začel pripravljati s pesniško zbirko, ki ji je dal naslov Muževna steblika. Vanjo je uvrstil samo 24 pesmi, ki naj bi, razvrščene v tri enote, zajele tri glavne stopnje njegovega doživljanja sveta. Rokopis, ki je obsegal 48 strani, je dal v presojo Tinetu Debeljaku, uredniku Dom in sveta. Na njegovo priporočilo je založba zbirko sprejela, izrazila pa je željo, naj pesnik nekaj pesmi izpusti. Za rešitev zbirke se je Balantič odločil, da vanjo vključi tudi Venec, kar je zbirki dajalo nov pečat: prestavila bi ga kot religioznega pesnika. Venec je nastal po Balantičevem doživetju zborovanja slovenske katoliške mladine v Kamniku poleti 1940. V njem izpoveduje doživetje boja med čistostjo in strastjo, kakor ga občuti globoko religiozni človek ob mladostnem prebujanju. Iz teme noči moli k Bogu za usmiljenje in moč, da ne pade v prepad brez dna. Po sodbi Tineta Debeljaka Balantičev Venec kljub pesnikove mladosti zaradi njegove umetniške moči smemo primerjati s Prešernovim Sonetnim vencem. Venec je izšel v bibliofilski izdaji z lesorezi Marjana Tršarja leta 1944 (faksimile 1990). Balantič je v Gonarsu načrtoval veličastno zasnovo 'sonetnega venca sonetnih vencev': zbirko 15 x 15 sonetov z magistrali, torej 225 sonetov! V njih bi podal vse svoje gledanje na umetnost, na ljubezen, na smrt, na Boga.

»In moja pesem v plamen se spreminja«

Po mnenju urednika dr. Tineta Debeljaka je Balantičev Venec sad njegovega globokega doživetja velikega zborovanja slovenske katoliške mladine na kamniškem Malem gradu, kjer so ob mogočnem kresu kleče molili častitljivi del rožnega venca 'za slovenski narod'. Kres je bil napoved njegovega notranjega očiščenja in darovanja. »Do aretacije in odgona v Gonars,« pričuje France Pibernik, »je bil Balantič povezan z odporniškim gibanjem na ljubljanski univerzi, spričo negativnega odnosa vodilnih oefarjev v taborišču do njega pa se je razočaran odvrnil od njih ... Po številnih vosovskih atentatih na vodilne slovenske ljudi, kar je pomenilo začetek državljanske vojne na Slovenskem, se je odločil za vstop med vaške straže.« Malo zatem se je vključil v novoustanovljeno slovensko domobranstvo. V novembru 1943 je s prijateljem Francetom Kremžarjem odšel v Grahovo. 24. novembra 1943 so partizani tamkajšnjo domobransko postojanko uničili. »V ognjenih zubljih, ki so upepelili Krajčevo hišo, v kateri so se zadrževali domobranci, je med dvaintridesetimi žrtvami zgorel tudi pesnik France Balantič« (France Pibernik). Čez pet dni bi dopolnil dvaindvajset let. Po njegovi tragični smrti je Tine Debeljak, urednik Doma in sveta, predlagal, da bi zbrali in natisnili celotno Balantičevo pesniško delo. V kratkem času mu je uspelo zbrati praktično vse dostopne rokopise in o veliki noči 1944 je uredil prvo knjigo Balantičevih pesmi, ki je izšla maja s pomenljivim naslovom V ognju groze plapolam. Nekaj kasneje istega leta je izšel Balantičev Venec v bibliofilski opremi njegovega prijatelja slikarja Marijana Tršarja (faksimile 1990). Pesnik je bil v domovini prepovedan. Leta 1966 so v Ljubljani natisnili izbor Balantičevih pesmi, toda celotna naklada je bila uničena; do novega natisa je prišlo leta 1984. Po letu 1990 je ta od Boga navdahnjeni pesnik pravično upoštevan v slovenskem slovstvu.

ČUK, Silvester. France Balantič (1921-1943). (Obletnica meseca). Ognjišče, 2013, leto 49, št. 11, str 48-49.

* 20. september 1776, Vače, Slovenija, † 20. november 1845, Trst

Od pastirčka do profesorja

Ta veliki mož, ki se je zaradi vneme za lep jezik zapisal v slovensko slovstveno zgodovino, je izšel iz sila skromnih razmer. Rodil se je 20. septembra 1776 na Vačah pri Litiji kot edini otrok malega kmeta in krojača Jurija ter njegove pobožne žene Neže. Brž ko je Matevžek dobil prve hlače, je postal pastirček. Takrat je bil za kaplana in učitelja na Vačah Jurij Stendler, ki je brž spoznal, da je pastirček Matevžek zelo bistre glave. Starše je nagovarjal, naj ga pošljejo v šole. Mama o tem še slišati ni hotela, ker se je bala, da se njen edinec utegne v mestu popačiti. Oče pa bi ga rad poslal v šole, ko bi le denar imel! Kaplan je obljubil, da bo dečka on pomagal šolati. Nekega dne je dejal: "Matevžek, bova šla!" in peljal ga je v Ljubljano, kjer mu je našel stanovanje. Za hrano je šlo včasih bolj trdo, toda Matevžek se je pridno učil, tako da je z odliko končal nižje ("nemške") in višje ("latinske") šole. Kot višješolec se je sam vzdrževal kot domači učitelj pri tedanjem kranjskem deželnem glavarju grofu Juriju Jakobu Hohenwartu.

Po maturi (1799) je vstopil v ljubljansko bogoslovje, kjer je študij končal v treh letih, ker je v enem letu naredil tretji in četrti letnik. Ljubljanska bogoslovna šola je prav tedaj ostala brez profesorja dogmatike. Semeniški predstojniki so bistrega Ravnikarja nagovorili, naj se poteguje za to službo, čeprav še ni bil posvečen v duhovnika. Profesorsko skušnjo je odlično prestal. Zadnji dan julija 1802 je prejel mašniško posvečenje. Po novi maši je 25 let poučeval dogmatiko, hkrati pa je bil vodja semenišča - med njegovimi učenci je bil tudi Friderik Baraga. Bil je tudi profesor na liceju, pod Francozi kancler univerze, nato so ga Avstrijci imenovali za voditelja filozofskega študija, kasneje za gubernijskega svetnika v Trstu.

"Do višje kulture s spopolnjenim jezikom

Profesor Ravnikar si je zelo prizadeval, da bi vpeljal v osnovne šole slovenščino, zato je prevajal šolske knjige. "Pripoznana je resnica, da je kultura kakega naroda v najbolj natanki zvezi s kulturo njegovega deželnega jezika in da se pri vsakem narodu začenja višja kultura s spopolnjenim jezikom," je zapisal Matevž Ravnikar v svoji spomenici na dunajski dvor, v kateri utemeljuje potrebo stolice za slovenski jezik na ljubljanskem liceju. Njegovi predlogi so na Dunaju naleteli na ugoden odmev in leta 1817 je bila na ljubljanskem liceju res uvedena stolica za slovenski jezik; njen prvi predstojnik je bil (po želji Ravnikarja) Franc Metelko.

Lepo slovenščino je Ravnikar pisal v svojih številnih prevodih. Skoraj sam je prevedel Pentatevh (pet Mojzesovih knjig), ki je ostal v rokopisu. Na novo je prevedel Mesenguyev molitvenik Sveta maša inu keršansko premišljevanje (1813). V uvodu je poudaril, da uporablja jezik, "kakor se danes govori med nami". [e več je pomenil njegov prevod in priredba Nemca Galla Perpomočik Boga spoznati (1813). "To moralno berilo je bilo oprto na vsakdanje kmečko življenje in tod teče Ravnikarju beseda prav živo in v ljudskih frazah" (Lino Legiša). Njegovo največje delo je prevod Zgodb svetega pisma za mlade ljudi Krištofa Schmida, ki so izhajale tri leta (1815-1817) in sicer v treh delih: prvi prinaša zgodbe stare zaveze, drugi zgodbe nove zaveze do Kristusovega trpljenja in tretji ter četrti skupaj zgodbe nove zaveze po Kristusovem vstajenju ter Apostolsko dejanje ino cerkve perčetik. Knjiga obsega 981 strani. Z Zgodbami si je Ravnikar pri sodobnikih prislužil naslov "oče slovenske proze". Knjižni jezik je postavil na temelj kmetove (ljudske) govorice ter odločilno usmeril njegov razvoj v prihodnost. Ravnikar se je zelo potrudil, da je v svojih prevodih pisal čisto slovenščino ne samo v besedah, ampak tudi v skladnji. Iz stare slovanščine je hotel oživeti deležnik na -vši ali -ši, zato ga je Prešeren "ošvrknil" s svojim epigramom: "Gorjancev naših jezik potujč'vavši, / si kriv, da kolne kmet molitve bravši."

"Moj Matevžek bo še škof!"

V rahlo "legendarnem" Ravnikarjevem življenjepisu, ki je izšel ob prvi obletnici njegove smrti (1846), beremo anekdoto, da je oče Jurij leta 1785, ko je svojega devetletnega sina peljal v ljubljanske šole, ob slovesu Vačanom dejal: "Moj Matevžek bo še škof!" Ta "prerokba" bi se lahko uresničila že leta 1827, ko so Ravnikarju ponudili škofijo v Tarnovu (Galicija), pa jo je odklonil, ker da je oče, ki je bil pri njem, prestar, da bi mogel prenesti tako potovanje. Tri leta kasneje, 18. septembra 1830, ga je cesar Franc I. imenoval za prvega tržaško-koprskega škofa (škofiji sta bili tisto leto združeni pod enim škofom z dvema sedežema). Tržaški del škofije je prevzel 15. januarja 1832, koprskega pa tri tedne pozneje. Kot škof v Trstu je našel zelo neurejene razmere: primanjkovalo je duhovnikov, ti so bili, posebno v Istri, malo izobraženi in slabo preskrbljeni. Škof jim je gmotno pomagal, jim kupoval teološke knjige, da bi mogli opravljati svojo učiteljsko službo. Spodbujal jih je, naj ne zanemarjajo pridig in krščanskega nauka. "Rotim vas in prosim, da ob nedeljah in praznikih oznanjujete božjo besedo, pri farnih mašah pridigujte in popoldne razlagajte krščanski nauk za odrasle in za mladino. In tudi v šolah ne zanemarjajte godne mladosti." Redno je opravljal dušnopastirske obiske (vizitacije) in ob birmah je z veseljem pridigal. Ni maral bučnih sprejemov in prepovedal je streljanje z možnarji. "Grom topiča gre le posvetnim poglavarjem, škofu gre le glas zvonov!" Kot škof se je tudi zelo trudil, da bi imela slovenščina v tržaških cerkvah pravice, ki so ji pritikale po številu prebivalstva. V oporoki je določil šest dijaških ustanov (štipendij), v denarju pa šest tisoč florintov za dobre teološke knjige za duhovnike in bogoslovce ter za nabožne ljudske knjige. Njegovo življenje se je izteklo 20. novembra 1845. Po smrti so ga mnogi imenovali "rajnki prerok", ker je "bral" prihodnost. Malo pred smrtjo je menda dejal: "Avstrijsko cesarstvo čakajo hudi časi." Ta njegova "prerokba" se je izpolnila prav kmalu - v revolucionarnem letu 1848.

(obletnica meseca 11_1995)

* 20. november 1882, Dobrije, † 6. februar 1955, Ljubljana

Strog, toda pravičen profesor

Zibelka mu je tekla v Dobrijah pri Ravnah na Koroškem, zaselku, ki stoji ob treh prometnih poteh: reki Meži, cesti in železnici. Slednji dve, je v spominskem članku ob stoletnici rojstva dr. Franca Kotnika zapisal Matej Močilnik, "vežeta Celovec, rojstni kraj slovenske književnosti, s Slomškovim Mariborom. Po teh žilah je Mohorjeva pošiljala iz Celovca in potem nekaj let s Prevalj svoj letni knjižni dar Slovencem po širni domovini in izseljenstvu." Kotnikova hiša je dala Slovencem kar štiri brate - izobražence: univerzitetnega profesorja dr. Janka, znanega zlasti po številnih slovarjih, dr. Franca, ki mu posvečamo ta zapis, Simona, ki je svojo duhovniško pot končal kot župnik v Podgorju pri Slovenj Gradcu, ter Zorka, učitelja. Franc je bil najstarejši med njimi: rodil se je 20. novembra 1882. Osnovno šolo je končal na Ravnah, gimnazijo pa v Celovcu. Po maturi in enoletni vojaški službi je na graški univerzi študiral slavistiko, ki jo je končal z doktoratom leta 1908. Svojo doktorsko tezo je posvetil življenju in delu znamenitega koroškega bukovnika Andreja Šusterja-Drabosnjaka. Kot suplent in profesor slovenščine in nemščine na gimnaziji v Celovcu, zatem eno leto na nastajajoči gimnaziji in učiteljišču v Velikovcu, nazadnje pa na realni gimnaziji na Ptuju. Od leta 1927 je bil šolski nadzornik. Z velikim veseljem je popravljal slovenske šolske naloge, ki jih je imenoval "najnovejša literatura. Pri dijakih je bil zelo priljubljen zaradi svoje pravičnosti pri ocenjevanju. Znal je tudi zagrmeti, vendar so dijaki vedeli: "Udarilo ne bo." Eden njegovih dijakov ga je opisal takole: "Kotnik je bil prava koroška dobričina. Če je študenta kaznoval, mu je bilo žal še prej, ko je kazen izrekel, pa čeprav je bila ta zaslužena."

Narodopisec in raziskovalec Drabosnjaka

Za pero je prijel že v dijaških letih in svoje leposlovne in narodopisne "listke", kot študent pa se je začel znanstveno ukvarjati s kulturo koroških Slovencev, predvsem z narodopisjem, pa tudi s kulturno in književno zgodovino. Najbolj se je poglobil v življenje in delo koroškega bukovnika (ljudskega pesnika in pisatelja) Andreja Šusterja-Drabosnjaka in iz tega študija je nastala njegova doktorska disertacija. Drabosnjak je kot "bukovnik" iz nemščine prevedel in temeljito priredil neka tere nemške "ljudske" knjige. V dramah - najbolj znane so tri: Pasijon, Pastirska igra in Izgubljeni sin - je besedila znal prirediti tako, da so zvenela kot izvirna. Poleg doktorske disertacije je objavil še več zapisov o Drabosnjaku, veliko je pisal tudi o ljudskih igrah, zlasti pasijonskih, na Koroškem. "Namen mu je bil, da bi razložil hkrati s kulturnimi in književnimi posebnostmi koroških Slovencev tudi njih zvezo z drugimi Slovenci" (Ivan Grafenauer). Trudil se je tudi za organizacijo kulturnega in izobraževalnega dela na Koroškem. V svojih narodopisnih spisih je bralce seznanjal o najrazličnejših rečeh, npr. o zgodovini praznoverja na Koroškem, o slovenski kmečki hiši, o narodni noši v Mežiški dolini in drugod, o božičnih običajih, o splavljanju lesa po Savi do Beograda. Že omenjeni Matej Močilnik je profesorja Kotnika, učenjaka z ogromnim znanjem, lepo predstavil: "V družbi je bil redkobeseden. Bal se je, da bo dolgočasen. Ko pa je beseda prišla na stare šege, pripovedke ali na koroške bukovnike, se je razživel. Povpraševal je, pojasnjeval. Davna preteklost je postala sedanjost. Čas se je zanj ustavil."

Skrben oče Mohorjeve družine

Franc Kotnik je bil že v gimnazijskih letih v Celovcu povezan s Slomškovo Mohorjevo družbo, ker je dobro čutil, kako velikega pomena je za ohranjevanje slovenstva na Koroškem in za to, da Slovenci črpajo znanje in kulturo srca iz njenih knjig. Leta 1911 je postal njen odbornik. Ko se je morala Mohorjeva leta 1919 iz Celovca kot begunka preseliti na Prevalje, je bil on desna roka tedanjega ravnatelja Josipa Zeichna. Po preselitvi v Celje (1927) je Franc Kotnik postal njen blagajnik, leta 1933 pa je prevzel službo ravnatelja. Pisatelj in prevajalec Janko Moder, dolgoletni "nameščenec" Mohorjeve družbe, je o Francu Kotniku zapisal: "Bil je mož velike avtoritete in človek dobrega, zlatega srca, ki je v slehernem videl in spoštoval človeka z vsem njegovim veseljem in težavami. Prav ta očetovski odnos je rodil v nas topli in prijetni občutek, da smo velika družina, ne le uslužbenci in njihov ravnatelj, temveč tudi vsi udje in bralci Mohorjeve." V znamenje hvaležnosti mu je posvetil svoje dolgoletno delo Mohorsko bibliografijo. Ravnatelj Kotnik je skupaj s pisateljem Finžgarjem, idejnim voditeljem in urednikom Mohorjevih publikacij dvignil Družbo na zavidljivo visoko raven. Začel je izhajati Književni glasnik, ustanovljene so bile dragocene knjižne zbirke: Mohorjeva knjižnica, Znanstvena knjižnica, Cvetje iz domačih in tujih logov. Ko je izbruhnila druga svetovna vojna in so Celje zasedli Nemci, se je dr. Kotnik umaknil v Ljubljano. Nemci so odpeljali v papirnico bogato zalogo knjig, ki so jih uničili. Med vojno je Mohorjeva životarila, po vojni pa je znova zaživela. Ravnatelju Kotniku pa so pojemale moči. V noči od 6. na 7. februarja 1955 je mirno zaspal v Gospodu. Kako cenjen je bil, je pričal njegov veličastni pogreb na Ravnah.

(obletnica meseca 02_2005)

* 19. november 1808, Kranj, † 29. november 1881, Ljubljana

Vse življenje posvečeno delu za narod

Janez Bleiweis je deloval na Slovenskem polnih štirideset let. Vsa ta leta je posvetil svojim Novicam in delu za narod. Pri svojem delu je imel pred očmi predvsem kmečkega človeka. "Prizadeval si je vzgojiti kmeta in obrtnika v gospodarsko sposobnega, nacionalno osveščenega in politično trdnega človeka. Negativne ocene, ki so mu jih dali predvsem literarni zgodovinarji, so v veliki meri zmotne in krivične," pravično sodi zgodovinar Vasilij Melik. Njegov "delovni dan" se je pričel 19. novembra 1808 v Kranju, kjer se je rodil v trgovski družini. Ljudsko šolo je obiskoval v rodnem mestu, v Ljubljani pa gimnazijo in dvoletni licej. Potem je odšel na dunajsko vseučilišče študirat medicino, kjer je leta 1832 postal doktor medicine, leto kasneje magister porodništva, leta 1835 diplomiran živinozdravnik. Sprva se je hotel posvetiti pedagoškemu poklicu. Po vrnitvi v domovino je leta 1841 postal profesor veterine in sodne medicine na ljubljanskem liceju in to službo opravljal do ukinitve liceja (1850). Leta 1842 je postal in do smrti ostal tajnik Kmetijske družbe za Kranjsko. Ko so 5. julija 1843 začele izhajati Kmetijske in rokodelske novice, je postal njihov urednik. Opravljal je še številne druge naloge: do smrti je bil ravnatelj in predavatelj podkovske in živinozdravniške šole, ki je bila ustanovljena na njegovo pobudo. Živahno je deloval tudi na političnem in družabnem področju: bil je poslanec, predsednik političnega društva Slovenija, predsednik Slovenske matice. Bil je tako znan in priljubljen, da so ob njegovem pogrebu 2. decembra 1881 (umrl je 29. novembra) zvonili po vsej Sloveniji.

Novice je znal približati ljudem

Slavo in ugled pri slovenskih ljudeh je Bleiweisu prineslo urejanje Novic. Znal jih je približati ljudem in po njegovi zaslugi so bile dolgo edini slovenski list in glasilo ljudstva. Novice so bile prvenstveno gospodarski časopis. "Ker pa je za gospodarski napredek potrebna tudi širša izobrazba, je Bleiweis lahko v njem objavljal tudi splošne kulturno-politične vsebine in nekatera literarna dela, zlasti pesmi" (Stane Granda). Glavni noviški pesnik je bil Jovan Vesel Koseski. Po sodbi zgodovinarjev je pomen Novic trojen: gospodarski, kulturni in politični. V kulturnem oziru so imele Novice četvero zaslug: združile so vse slovenske pisatelje, ki so bili dotlej brez glasila, središča in ognjišča; zedinile so Slovence med seboj pravopisno (po gajici) ter pripravljale enotnost pisnega jezika; ohranile in utrdile so slovenščino kot knjižni jezik ter končno razširile veselje do branja in s tem slovensko zavednost (F. Levec). Svoj čut za potrebe slovenskega človeka je Bleiweis kot urednik Novic pokazal že ob prvi številki.

Tri številke kasneje so se Novice lahko pohvalile, da imajo naročnike ne samo na Kranjskem, temveč tudi na Štajerskem, Koroškem, Tržaškem, Goriškem, Hrvaškem in celo v Dalmaciji. Lata 1850 je urednik bralcem obljubil: "Vse pisanje v podučnih sostavkih bo v navadnim čisto slovenskim in lahko umevnim jeziku Novic, ktere so slovenskemu ljudstvu namenjene, morajo pred vsim skerbeti, de se v bravcih veselje do branja obudi in se jim ne odtegnejo, rekoč: tega ne razumemo." Poleg Novic je Bleiweis urejal priljubljeno Veliko in Malo pratiko Kmetijske družbe ter Letopise slovenske matice (1877-1881). Sodeloval je tudi pri slovenskih berilih za nižjo gimnazijo.

"Vse za vero, dom, cesarja!"

Marčna revolucija leta 1848 je zahtevala, da se Novice usmerijo vse bolj tudi na politiko in reševanje vprašanj naroda ter programa Zedinjene Slovenije, ki so ga sestavili člani društva Slovenija na Dunaju. Program je zahteval eno upravno enoto, enakopravnost jezika in druge pravice ter je pomenil slovenski politični program skoraj za nadaljnjih sto let. Bleiweis je v Novicah razlagal bistvo ustave ter razvijal slovenske politične "zvezde vodnice": samostojna, ustavna in monarhična Avstrija, nedotakljivost katoliške vere in varstvo slovenske narodnosti. Tako je nastalo politično geslo: "Vse za vero, dom, cesarja!" Zagovarjal je najnujnejše kulturne potrebe svojega naroda: pomnožitev ljudskih in ustanovitev dekliških šol, da se v ljudske šole uvede izključno slovenski jezik, v normalke (šole v večjih krajih) slovenščina in nemščina, v vse šole pa enoten pravopis (gajica). Zahteval je, da morajo uradniki na Kranjskem biti popolnoma vešči slovenščine, da se morajo vsi zakoni in ukazi izdajati v slovenskem jeziku. Nasvetoval je tudi prošnjo za ustanovitev slovenske univerze. Leta 1861 je v članku Naš program zapisal načelo: Narodnost in svoboda sta nerazdružljivi sestri, ker narod ni svoboden, če se ne sme razvijati po svoji naravi - po svoji narodnosti. Ni zagovarjal centralizma, temveč se je potegoval za kolikor mogoče obširno avtonomijo vsake dežele v monarhiji. Leta 1868 je začel v Mariboru izhajati časnik Slovenski narod, glasilo mladoslovencev, katerega gibalo sta bila Josip Jurčič in Fran Levstik. Bleiweisu, voditelju staroslovencev, so mladi možje očitali boječnost in preveliko opreznost. Tak je bil po svojem značaju, nekaj pa je prispevala tudi starost.

obletnica meseca 11_2008