* 23. december 1875, Vinice pri Sodražici, † 23. maj 1937, Ljubljana

OD KROŠNJARJA DO PROFESORJA NA UNIVERZI
Ivan Prijatelj je izšel iz dolenjske pokrajine, katere prebivalci slovijo po šegavosti. Njegova rojstna vas Vinice pri Sodražici leži v gornjem koncu Ribniške doline. Tu je zagledal luč sveta 23. decembra 1875 kot tretji od petih otrok v družini malega kmeta, ki je krošnjaril s suho robo po avstrijskem Koroškem in Štajerskem. Ivana je poslal v sodraško šolo šele z osmim letom, nato ga je eno leto držal doma, nazadnje pa ga je vzel s seboj po kupčiji. Mali krošnjar je pokazal veliko podjetnost. Na prigovarjanje sorodnikov ga je poslal s Koroške domov in ga dal študirat. Kot dijak klasične gimnazije v Ljubljani je bil od 3. do 6. razreda gojenec Alojzijevišča. Zadnji dve gimnazijski leti se je preživljal z instrukcijami. Po maturi je odšel na Dunaj študirat medicino, a že po treh mesecih je prestopil na slavistiko in klasično jezikoslovje. Leta 1902 je študij končal z doktoratom. Po študijskih potovanjih se je odločil za znanstveni poklic. Leta 1905 se je poročil z Amalijo Golijevo, ki jo je spoznal v Idriji. Tega leta je nastopil službo uradnika v Dvorni knjižnici na Dunaju, ki mu je omogočala zbrano znanstveno delo, in ostal tam do leta 1919.

Tedaj je z velikim veseljem sprejel imenovanje za profesorja novejše slovenske in slovanske literature na mladi univerzi v Ljubljani. Z vsem ognjem se je lotil dela; sodeloval je pri organizaciji slovenske znanosti in kulture, čudovito je predaval slavističnemu naraščaju. Zaradi političnih zdrah se je začel omejevati na akademsko delo, silno ga je potrla smrt edinega sina (1932) in zadnja leta se je umaknil iz javnosti, najraje se je mudil na svojem koščku zemlje blizu Polhovega Gradca. Zaradi bolezni, ki ga je mučila že dlje časa, je 23. maja 1937 odšel v večnost.

PISEC IN ILUSTRATOR ‘DOMAČIH VAJ’
Pot Ivana Prijatelja v življenje je bila pot bistroumnega, nadarjenega kmečkega fanta, ki se je že od mladih nog naučil samostojnosti in iznajdljivosti. V vsakdanjem stiku z zemljo v vseh letnih časih se je navzel ljubezni do rodne grude in domače govorice. Ko se je odpravil v svet, je s seboj ponesel ribniško šegavost in smisel za slikovito izražanje. Kot gojenec zavoda Alojzijevišče (na Poljanski cesti v Ljubljani) je poskušal svoje mladostne vtise zapisati v pripovedni obliki. V zavodskem literarnem listu Domače vaje je prvič nastopil kot gimnazijec četrtega razreda (1893/94) in si kmalu pridobil med pisateljskimi tovariši vidno mesto.

Odlikoval se ni samo kot pisatelj, temveč tudi kot nadarjen risar. V prvi objavljeni zgodbi Blaga duša (1895) s podnaslovom ‘obraz naše doline’, je mladi Ivan obujal spomine na učitelja Lovra, “dobrotnika naše doline, duhovitega učitelja – blage duše”. V hišnem listu je objavljal tudi spise iz narave v slogu Frana Erjavca. Konec šestega razreda so mu v uredniški besedi priznali, da so njegovi spisi najboljši prispevki v celem letniku. Krasila ga je temeljita izobraženost, naravnost presenetljiva za človeka njegovih let. Po šesti šoli je Prijatelj zapustil Alojzijevišče, vendar je še naprej sodeloval pri katoliških listih. Upoštevajoč disciplinska pravila, veljavna v takratni srednji šoli, je s polnim imenom nastopil šele v almanahu Na razstanku (1898), ki so ga izdali osmošolci ob maturi in ga je on uredil. Prijateljeva zadnja leposlovna objava je bil mladinski spis Na žago (Zvonček 1902). Po prihodu na Dunaj je leposlovje opustil, ker ga je zaposloval študij.

ZNANSTVENIK ŠIROKIH RAZGLEDOV
Vse svoje zanimanje je posvetil slavistiki. Poznanje ruskega slovstva in jezika mu je pridobilo posebno naklonjenost profesorja Vatroslava Jagića. Z njegovim prizadevanjem je po doktoratu (1902) dobil štipendijo z študijsko izpopolnjevanje v Rusiji, sledilo je še nekaj takih potovanj. Med svojim dolgoletnim službovanjem v Dvorni knjižnici na Dunaju se je temeljiti pripravljal na znanstveno delo. Kot profesor na univerzi v Ljubljani se je preučevanja slovenske slovstvene zgodovine loteval z novimi metodami. Pred njim je vstajala podoba Franceta Prešerna kot osrednje osebnosti naše narodne omike. Ob stoletnici pesnikovega rojstva je v Prešernovem albumu (1900) zaklical: Več Prešerna! Na predvečer odkritja njegovega spomenika, 9. septembra 1905, je predaval svojo znamenito študijo Drama Prešernovega duševnega življenja. Kot sodobnim slovenske moderne je spremljal njene pojave od začetka in jih v svojih esejih skušal pojasniti. Njegova monografija Janko Kersnik, njega delo in doba (1910, 1914) je prva slovenska kulturno politična zgodovina od 1848 do 1895. Pionirsko delo je opravil kot urednik slovenskih klasikov (Jurčiča in Tavčarja): snov je preučeval na kraju pisateljeve domačije in njegovih dogodkov. S tem je podal vzorec vsem nadaljnjim izdajateljem zbranih del. Že v dijaških letih je prevajal iz ruščine, prevajanju se je posvečal tudi v svojih moških letih. »Kot človek je bil Ivan Prijatelj razgibana in duhovita umetniška narava,« je zapisal France Koblar. »Obsežnost zbranega gradiva v zapuščini, zapiski in osnutki pričajo o veliki prizadevnosti, delavni moči in zanesljivem spominu. Njegova žilava in podjetna ribniško-kmečka šegavost se je skladno spojila s svetovljansko duhovno uglajenostjo.«
Silvester ČUK

(obletnica meseca – Ognjišče 12_2015)

* 19. januar 1886, Šmihel nad Mozirjem, † 23. december 1957, Celje

ŠOLO JE NADOMESTILA NADARJENOST
»Vladimir Levstik je bil genialen samouk, ki ni dovršil niti gimnazije,« je o njem zapisal literarni zgodovinar Anton Slodnjak. Rodil se je 19. januarja 1886 v Šmihelu nad Mozirjem, kjer je tedaj služboval njegov oče učitelj. Že leto dni po njegovem rojstvu se je družina (imel je še tri sestre, dve sta postali učiteljici) preselila v Andraž nad Polzelo, kjer je preživljal otroška leta. Po osnovni šoli se je vpisal na celjsko nemško-slovensko gimnazijo, toda na očetovo željo je odšel v Maribor, kjer naj bi se pripravljal na duhovniški poklic. Kmalu pa je spoznal, da te očetove želje ne bo mogel izpolniti, zato se je vrnil na celjsko gimnazijo. Leta 1903 se je tako sprl z očetom, da je odšel v Ljubljano in skušal tam nadaljevati šolanje. Bil je brez vsake finančne podpore, zato je zaradi bede opustil študij in si služil kruh s peresom kot pesnik, pisatelj, prevajalec in časnikar. S honorarjem od prevoda romana Ponižani in razžaljeni ruskega pisatelja Dostojevskega je v letih 1906/1907 bival v Parizu in to je vidno vplivalo na njegovo mladostno ustvarjanje. Leta 1910 ga je pritegnilo jugoslovansko nacionalistično gibanje s protiavstrijsko ostjo, zato so ga leta 1915 internirali v Mittergrabern pri Dunaju, kjer je ostal do leta 1917. Od tam je odšel najprej v Prago, nato pa v Ljubljano. Leta 1919 se je poročil in se naselil v Stražišču pri Kranju. Prvo redno zaposlitev je dobil leta 1924, ko je postal urednik podlistka in mladinske priloge pri časniku Jutro. Tam je spoznal svojo drugo ženo Franko. Pred nemškimi okupatorji sta morala bežati iz Litije v Ljubljano. Med okupacijo se ni držal zaukazanega kulturnega molka, zato je bil po vojni v nemilosti. Čeprav so ga vedno bolj zapuščale moči in je skoraj oslepel, je delal do konca. Umrl je 23. decembra 1957 v Celju.

NJEGOV SLOG – PSIHOLOŠKI NATURALIZEM
V mladih letih je bil Vladimir Levstik upoštevan pesnik. V svojih pesmih, ki jih je objavljal v Ljubljanskem zvonu in Slovanu, je oboževal naravo, predvsem pa je bil samozavesten glasnik lastne svobode, moči in dejanja, ki jih navadno pojmuje mladostniško drzno. Njegove ljubezenske pesmi so bolj duha in domišljije vase zagledanega sanjarjenja kot izrez naravnega čustva. Njegovo pesniško ‘obdobje’ se je zaključilo leta 1910.
V svoji prvi pripovedni knjigi Obsojenci (1909) je v vseh novelah obravnaval motiv izobčenstva. Skušal je tekmovati s Cankarjem, toda njegove novele so v primerjavi s toplino Cankarjevih hladne. Leta 1914 je v Slovanu objavil novelo Janovo, družinsko zgodbo o propadu mogočne kmečke hiše in o preobrazbi študenta Jakoba, avtorjevega drugega jaza, ki je v nesebični ljubezni svakinje dozorel iz potepuha v bojevnika za družino in dom. Njegov slog pisanja je skrajno realističen. Med svojim bivanjem v internaciji je napisal svoja dva znamenita romana Gadje gnezdo in Zapiski Tine Gramontove. V prvem je prikazal najvišjo stopnjo človekove ljubezni do zemlje rednice in ljudi iste krvi v zgodbi kmečke vdove Kastelke, preudarne gospodinje in ljubeče matere, kateri je dal marsikatero potezo svoje matere in ji je delo tudi posvetil. Slovstvena smer romana Zapiski Tine Gramontove je psihološki naturalizem, zgodba neljubljenega in nezaželenega meščanskega dekleta. Njegovo zadnje izvirno delo je povest Dejanje (1936), ki v idejnem smislu pomeni obsodbo vseh totalitarizmov. Dogajanje je postavljeno v Silvanijo, deželo, ki je vsepovsod, čeprav je nikjer ni: gre za metaforo Evrope.

TUDI PREVAJANJE JE UMETNIŠKO USTVARJANJE
»Tudi prevajanje je bilo Levstiku posvečena služba literaturi in posebej še slovenskemu jeziku,« je zapisal Božidar Borko, ko ga je po njegovi smrti v reviji Jezik in slovstvo (8/1958) predstavil kot prevajalca. Vladimir Levstik se je s prevajanjem ukvarjal vzporedno z izvirnim ustvarjanjem, največ pa potem, ko je kot pisatelj umolknil. Po številu prevodov je prekosil večino slovenskih prevajalcev (‘zastavo’ nosi Janko Moder). Literarni zgodovinar Joža Mahnič navaja podatek, da nam je kot neutrudljiv delavec s svojimi prevodi posredoval 62 knjig 37 avtorjev. Svoje delo je opravljal z dvema načeloma: z ljubeznijo do slovenskega jezika in s spoštovanjem pisateljevega sloga. Prevajal je v glavnem iz ruskega, francoskega in angleškega jezika; prevajanju se je posvetil že kot srednješolec, kar predpostavlja njegovo temeljito znanje jezikov. Joža Mahnič sodi, da je največja zasluga Levstika prevajalca, da je “Slovencem bolj kot kdaj koli dotlej odprl zakladnico ruske literature, zlasti miselnost in lepoto klasikov njenega realizma”. Poslovenil je vsa najvažnejša dela Dostojevskega, Tolstoja, Puškina, Gogolja ... Prav prevode velikanov ruske književnosti je stalno pilil in predeloval. Od francoskih pisateljev je prevajal Flauberta (Madame Bovary), Balzaca, Zolaja ... od angleških oz. ameriških Stevensona, Defoeja, Scotta, Jacka Londona. Prvo pravilo, ki si ga je postavil,je bilo: vsako prevedeno besedilo naj bo takšno, kakor da je bilo napisano v našem jeziku. V svojih prevodih je popravljal zlasti hrvatizme. »Ti jezikovni popravki,« piše Božidar Borko, »jasno kažejo, da si je Levstik prizadeval kar se da izčistiti slovenščino, ki jo je nadvse ljubil in v kateri je videl svetinjo slovenskega človeka.«
Silvester Čuk

Ognjišče 2016 (1), str. 52

* 28. maj 1901, Podutik, † 2. oktober 1965, Ljubljana

»Ljubezen je najnežnejša in najbolj magična govorica Tvoje pesmi, z njo vedno silneje koprniš po skrivnostni združitvi s središčem sveta. Kdor pozna kronologijo Tvojih pesmi, ve, kako se v njih ljubezen in smrt družno bližata druga drugi, kako Ti je še za zdravega življenja postala smrt dobra prijateljica in kako ti je narekovala najelementarnejšo poetičnost, ki je nihče med nami ne premore ... Eden največjih sodobnih katoliških teologov, Karl Rahner, pravi v svoji knjigi o smrti, da človekova duša tisti hip, ko zapusti telo, stopi v novo razmerje do vse snovi, kajti razširi se na vse vesolje in postane vsenavzoča v snovni resničnosti, da se tako pripravi na vstajenje in poveličanje. Ti, ljubi Tone, si bil kristjan, ki je znal umirati s telesom in pesmijo, na smrt in poveličanje snovi si se pripravljal s sublimiranimi procesi svojega duha in telesa.« Tako je ob odprtem grobu v ljubljanskih Dravljah Edvard Kocbek nagovoril 2. oktobra 1965 umrlega pesnika Antona Vodnika, v čigar poeziji se prepletata ljubezen in smrt.

SIN KAMNOSEŠKEGA DELAVCA – UMETNOSTNI ZGODOVINAR
Družina Antona Vodnika, kamnoseškega delavca, po rodu iz Poljanske doline, in Marije Tršan iz mizarske družine iz Podutika, je imela pet otrok: štiri sinove in eno hčer. Anton se je rodil 28. maja 1901, mlajši brat France (1903–1986) je bil pesnik, esejist in prevajalec. Po materini strani sta bila brata Vodnik bratranca slikarja Staneta Kregarja. Anton je končal pet razredov ljudske šole v Šentvidu, leta 1912 se je vpisal na klasično gimnazijo v Škofovih zavodih v tem kraju in kmalu se je začel oglašati s svojimi pesmimi, najprej v rokopisnem listu za nižješolce, ki ga je tudi urejal, potem pa v Domačih vajah, glasilu višješolcev. Sodeloval je v literarnem krožku, ki ga je vodil profesor slovenščine dr. Anton Breznik, pomemben slavist. Po maturi je študiral umetnostno zgodovino na filozofski fakulteti nove ljubljanske univerze. Ves čas študija je bil njegov glavni profesor Izidor Cankar. Pod njegovim mentorstvom je leta 1927 doktoriral z disertacijo o baročnem kiparju Francescu Robbu. Istega leta se je v frančiškanski cerkvi pri Tromostovju poročil z Doro Pegam iz Škofje Loke, ki je končala študij pedagogike in germanistike. Rodila se jima je hčerka Marija (Marjanca). Anton je pogosto menjal zaposlitve, dalj časa je bil urednik, lektor in korektor pri Katoliškem tiskovnem društvu. Leta 1938 ga je Finžgar zaposlil kot urednika pri Mohorjevi družbi. Med vojno je predaval umetnostno zgodovino na Akademiji za glasbo. Po vojni je dobil službo pri Državni založbi Slovenije. Leta 1964 je bil predlagan za Prešernovo nagrado, toda zaradi njegove religioznosti in druženja s Kocbekom je bil predlog zavrnjen, kar je bolnega Vodnika zalo prizadelo. Zaradi srčne embolije je 2. oktobra 1965 umrl. Sveto popotnico mu je podelil p. Roman Tominec, pogreb na draveljski božji njivi pa je vodil stolni dekan Jakob Šolar.

PRVI DVE PESNIŠKI ZBIRKI JE SAM PRODAJAL
Anton Vodnik je najpomembnejši pesnik religioznega ekspresionizma v slovenski književnosti. Predajal se je vzneseni izpovedi sveta, ki je poduhovljen, v pesmi je prelil svoje doživljanje narave in odnosov med ljudmi. Te značilne poteze njegovega pesniškega ustvarjanja razodevajo tudi naslovi njegovih pesniških zbirk. Kot študent je leta 1922 v samozaložbi izdal svojo prvo zbirko Žalostne roke, in sicer tako, da je vzel posojilo pri radovljiškem lesnem trgovcu Antonu Resmanu. Ta mu je dolg mecensko odpisal, zato je Vodnik z denarjem, namenjenim vračilu, leta 1923 izdal drugo pesniško zbirko Vigilije. Obe zbirki je sam prodajal tako, da je hodil od vrat do vrat. Tik pred vojno (1941) je izšla njegova tretja pesniška zbirka Skozi vrtove. Vanjo je vključil pesmi iz prvih dveh zbirk ter jim dodal nov ciklus ‘Pogovor s smrtjo’. Za njim je postavil skupino pesmi, ki je dala zbirki naslov. V njih je odkrival ljubezen, ki ga je zdaj vezala z zakonsko ženo. V zbirki Srebrni rog (1948) je pesmi iz prejšnjih zbirk temeljito predelal. V odi ‘Srebrni rog’ je zbral verske izpovedi. Na koncu so elegije, posvečene junakom in žrtvam vojne. V antologijsko knjigo Zlati krogi (1952) je Anton Vodnik vnesel pesmi iz vseh dotedanjih zbirk. Zbirki Glas tišine (1959) je dala ime sklepna meditacija, v kateri poezijo poimenuje ‘glas tišine’. Bil je prepričan, da se mu je šele med pripravljanjem te knjige odkrila skrivnost pesniškega ustvarjanja. Svoje edinstveno in skladno pesniško ustvarjanje je Anton Vodnik leto dni pred smrtjo zbirko ‘izbranih pesmi’ Sončni mlini (1964), ki jo je uredil po istih načelih kot prejšnje svoje antologije.

PESNIK NADNARAVNEGA SVETA IN ANGELOV
Pesnik Anton Vodnik je odraščal v krščanski družini. Iz otroških let je ponesel v življenje spomin blaženih verskih doživetij v verni družini. To se je utrjevalo v šentviškem zavodu, kjer je imela njegova duša (in domišljija) obilo hrane v bogoslužnih obredih in besedilih. V njegovi poeziji se čuti hrepenenje po onostranstvu, svetu, ki je s svojim čistim, blaženim življenjem duš med brati, svati, angelskimi zbori, pri Mariji, v zaupnem božjem naročju, edino pravi, ta, ki smo sedaj vanj postavljeni, pa je le prehoden.
Pri pesniku Antonu Vodniku se je treba poglobiti v njegov jezik, v ritem in predvsem bogastvo njegovih podob. Vseh svojih doživljanj ne opisuje v vsakdanji govorici, ampak v svojem pesniškem jeziku, v metaforah, v podobah. Svoje prispodobe išče v Svetem pismu, v bogoslužnih besedilih. V svojih pesmih se pogosto pogovarja s smrtjo, a zanj smrt ni samo pesniška podoba, ampak zavest njene trajne navzočnosti, zavest o skriti nasprotni strani človekovega življenja.
Pozornost patra Vladimira Truhlarja, uglednega profesorja duhovnosti na papeški univerzi Gregoriana v Rimu, so pritegnili angeli v poeziji Antona Vodnika. V svoji knjigi Doživljanje Absolutnega v slovenskem leposlovju (Ljubljana-Dravlje 1977) temu posveča poglavje ‘Angeli v liriki Antona Vodnika’. Angel je veter, druga značilnost angelov je svetlobno sijanje, njihov bivanjski prostor so ‘ure blestenja’. V Vodnikovi religiozni pesmi angeli ne ostajajo na robu ... saj so po svojem poklicu poslani v ta svet, da mu svetijo, ga rešujejo. S tem samim pa ga že hkrati vsega prevejajo s svojo duhovnostjo in prozornostjo, vse v njem presvetljujejo, milijo, iztanjšujejo.

Čuk S., Obletnica meseca, v: Ognjišče (2015) 10, str. 48.

* 5. marec 1900, Log pod Mangartom, † 13. julij 1965, Trst

DOBER KOT KRUH IN DELAVEN KOT MRAVLJA

O Zorku Jelinčiču, ki je svojo trnovo življenjsko pot končal pred petdesetimi leti, je pisatelj Boris Pahor zapisal, da je bil “dober kot kruh in delaven kot mravlja”. Rodil se je 5. marca 1900 v Logu pod Mangartom, kjer je bil njegov oče Ferdinand učitelj. Kmalu po Zorkovem rojstvu se je družina (bilo 12 otrok, trije so umrli v nežni dobi) preselila v Podmelec, kjer je oče dobil službo vaškega učitelja in tam je Zorko končal osnovno šolo, v letih 1911–1918 pa je obiskoval realko v Idriji. Po maturi je moral za eno leto k vojakom, jeseni 1919 pa se je vpisal na filozofsko fakulteto novoustanovljene univerze v Ljubljani, kjer je spoznal Klementa Juga. Postala sta prijatelja in gorniška tovariša. Primorski študenti so spoznali, da z diplomo ljubljanske univerze po vrnitvi domov nimajo nobene možnosti zaposlitve, zato so se prepisali na univerze v Italiji, Jelinčič na univerzo v Padovi, vendar študija filozofije ni končal. Zaradi očetove smrti se je moral zaposliti, da se je preživljal in skrbel za svoje mlajše brate in sestre. Sprejel je službo tajnika Zveze prosvetnih društev v Gorici, nato pa še tajništvo dijaškega društva Adrija. Julija 1927 je fašistični režim razpustil vsa še delujoča slovenska društva in zatrl ves slovenski tisk. Sredi septembra je bil na Nanosu ustanovni sestanek ilegalne protifašistične organizacije TIGR (Trst, Istra, Gorica, Reka). Med ustanovnimi člani je bil tudi Jelinčič. Temu je sledil val aretacij, Jelinčiča je pred njo rešila nesreča v gorah. Julija 1929 se je poročil učiteljico Fanico Obid z Bukovega nad Cerknem. 13. marca 1930 ga aretirali, po dvajsetih mesecih stroge osamitve je bil pred Posebnim sodiščem v Rimu obsojen na 20 let ječe. Žena Fanica in hčerkica Rada sta bili poslani v enoletno konfinacijo.

“IZ TVOJIH SPOMINOV DIHA ODPUŠČANJE”

Po različnih amnestijah se mu je kazen zmanjšala na devet let ječe. Marca 1939 se je vrnil na dom svoje žene. Srečo skupnega življenja je zatemnila smrt Fanice na porodu hčerke Jasne 4. aprila 1940. Med drugo svetovno vojno je bil do kapitulacije Italije septembra 1943 jetnik v internacijskem taborišču na jugu Italije, od tam se je prebil v Bari. Leta 1945 je prišel v Trst, kjer se je takoj vrgel na delo. Na njegovo pobudo je bilo obnovljeno Slovensko planinsko društvo, sodeloval je pri številnih drugih organizacijah in ustanovah. Leta 1948 se je poročil s prof. Danico Žunovo in v zakonu sta se jima rodila sinova Zlatko (1952) in Dušan (1953). Zorko se je posvečal raziskovalnemu delu in pisanju; v letih 1947–1954 je objavil okoli 200 člankov in razprav, vsaj dvakrat toliko pa še v naslednjih letih. Izstopajo predvsem razprave s področja raziskovanja slovenskih ledinskih imen na Tržaškem, etnografije in arheologije. V začetku šestdesetih let se je začela ponovno oglašati bolezen, posledica dolgih let fašističnih ječ. Za njenimi posledicami je umrl 13. julija 1965 v Trstu. Dragocena pričevanja svoje dobe je zapustil v spominih, ki sta jih po njegovi smrti uredila hči Rada in sin Dušan in so izšli leta 1994 pri Goriški Mohorjevi družbi z naslovom Pod svinčenim nebom. Dušan, ki je ob očetovi smrti imel komaj dvanajst let, je ob urejanju očetovih zapiskov odkril: »Iz tvojih spominov ne dihata jeza ali maščevanje, temveč le usmiljenje in odpuščanje ... Počasi sem prišel do prepričanja, da je moralno pokončen človek, ki ve, da odhaja na drugi svet s čisto vestjo, lahko veder ... Krivice si pozabil, zagrenjenost pustil nekje za vogalom, svojim mučiteljem pa odpustil. To je največji življenjski nauk, ki si mi ga poklonil.«

“NANJ SE LAHKO ZANESEŠ KOT NA SKALO”

Pisatelj Vladimir Bartol je povedal, kako mu je Klement Jug, študent filozofije na ljubljanski univerzi in drzen alpinist, predstavil Zorka Jelinčiča: »Ga ne poznaš? To je Zorko Jelinčič, Goričan, eden mojih najboljših soplezalcev. Fejst fant in odličen tovariš. Ne govori veliko, toda nanj se lahko zaneseš kot na skalo.« To se ne nanaša le na njune skupne zmage v gorah, ampak tudi v vsakdanjem življenju. Jug in Jelinčič sta alpinizem razumela kot pot rasti, ki za cilj nima premagane težave v steni, ampak gre veliko bolj za samovzgojo in oblikovanje svoje osebnosti, ki naj bo poštena, klena in zdrava. Gore so Jelinčiču kovale trd in neupogljiv značaj. Krepile pa so tudi njegove telesne moči, zato je lahko tudi po devetih letih ječe, ko je bil obsojen na mirovanje in vsakršno pomanjkanje, preživel. Veselje do planinstva je ohranil do konca svojega življenja.

Njegova trdnost se je izkazala posebno v njegovi borbi za pravice slovenskega naroda na Primorskem. Bil je eden vodilnih pri ustanovitvi organizacije TIGR. Ko so ga v zaporih zasliševali, ni izdal niti enega imena sodelavcev in je vedno prevzel vso odgovornost nase. V sveti zavesti, da se bojuje za pravično stvar, nikoli ni hotel prositi za pomilostitev. Presenetljivo je tudi, da je v svojih pismih iz zapora tolažil svoje domače. Sin Dušan se iz svojega otroštva spominja, kako je njega in brata Zlatka poučeval, da morata vedno dobro premisliti, ali ljudje

(obletnica meseca – Ognjišče 07_2015)

5. januar 1892, Ljubljana, † 5. maj 1985, Ljubljana

»Ivan Cankar je bil kot glasnik lepše bodočnosti svojega naroda in trpečega človeka usmerjevalec mojih pogledov na človeško družbo. Morda kot on sam, sem trdno verjela, "da bo napočila zarja tistega dne ..." Cankarjeve ideje so našle v meni tako močan odmev prav zaradi lastnosti mojega značaja: imela sem izredno razvit čut za pravičnost ter brezkompromisen odpor proti krivicam. Vse, kar sem delala v svojem življenju, je bilo v znamenju teh mojih lastnosti, ki mi nikakor niso prinesle življenjskega uspeha. Moje prizadevanje, da bi 'napočila zarja tistega dne', se je končalo z zaporom in absolutno izključitvijo iz družbe, ki je zavladala pri nas v imenu idej, na katere sem prisegala. Le ta razlika je bila, da so bili moji cilji različni od njihovih ... Nikoli nisem mislila na svojo osebno blaginjo, marveč na tiste, ki so bili kakorkoli prikrajšani in zapostavljeni ...« Tako je v svoji avtobiografiji z naslovom Skriti spomin (Nova revija, Ljubljana 2005) zapisala Angela Vode. Slovencem jo je predstavila Alenka Puhar, ki je poskrbela za natis njenih zapiskov. Po njeni spremni besedi v knjigi in njenih drugih zapisih povzemam to predstavitev ob obletnici te plemenite in pogumne žene.

UČITELJICA PRIZADETIH OTROK, BORKA ZA PRAVICE ŽENSK

Spomini Angele Vode zajemajo tri vsebinske sklope/obdobja njenega življenja: Aktivistka, Kaznjenka, Izobčenka. V prvi polovici svojega življenja je opravila pionirsko delo kot učiteljica prizadetih otrok in kot organizatorka gibanja za pravice žensk. Rodila se je 5. januarja 1892 v Ljubljani kot najmlajša v železničarski družini, kjer je odraslost doseglo troje deklet in en fant. Bila je inteligentna, lepa in dobrega srca. Po osnovni šoli je na dekliški srednji šoli na Mladiki naredila učiteljsko maturo in nekaj let učila po vaseh v okolici Ljubljane. Leta 1917 je navdušeno hodila okoli in zbirala podpise za Majniško deklaracijo. Bila je vedoželjna, nadvse delavna in družbeno angažirana, zato se ni poročila. Tri desetletja, tja do druge svetovne vojne, se je trudila, da bi se ljudem v spodnjih slojih družbe bolje godilo, zlasti ji je šlo za to, da bi se bolje godilo ženskam. Ko se je usposobila za defektologinjo, je redno delala v šoli za manj nadarjene. Sprejemala je funkcije v raznih ženskih organizacijah. Veliko je tudi pisala o teh vprašanjih, njeno glavno delo je bila knjiga Ženska v današnji družbi (1934). Ideale, ki so jo pri tem vnetem delovanju vodili, je razglašala (ilegalna) komunistična partija, zato se je vključila vanjo že leta 1922, vendar v njej ni imela nobene funkcije. Leta 1939 je odločno nasprotovala paktu med Hitlerjem in Stalinom in se s tem pregrešila proti partijski disciplini, zato so jo izključili. »Kako žalostno, da sme imeti vsaka kokoš več samostojnega mišljenja kot ga sme imeti komunist!« je zapisala. Kmalu je spoznala, da gre ob osvobodilnem boju slovenskim komunistom za sovjetizacijo. Med vojno se je pretežno ukvarjala z dobrodelnimi akcijami za internirance. Leta 1944 so jo Nemci poslali v taborišče Ravensbrück.

"OB NJEJ SI SE TUDI V ZAPORU POČUTIL KOT ČLOVEK"

Ko so komunisti leta 1945 prišli na oblast, so začeli poravnavati stare račune. Angela Vode je bila sicer sprejeta nazaj na posebno šolo, vendar ni dobila stalne zaposlitve. Napisala je več kritičnih spisov o tem, kar so počeli novi oblastniki, toda nič ni bilo objavljeno, ker ni bilo več publikacij, ki bi tiskala kritične misli. Maja 1947 je bila aretirana kot 'špijonka' in 'agentka': v vseh štirih točkah, ki so jo bremenile, je nastopala tujina – vsak stik z ljudmi na drugi strani meje je bil vohunski in kazniv. Na tako imenovanem Nagodetovem procesu, na katerem so sodili petnajstim obtožencem, so bile izrečene tri smrtne kazni. Angela Vode je bila obsojena na 20 let zapora s prisilnim delom in po njem na petletni odvzem državljanskih pravic. V svojih spominih pripoveduje o aretaciji, zaslišanjih in zaporu. Tu gre za prvi opis ženskih kaznilnic in prisilnega dela v povojni Sloveniji. Pred vojno je bilo število žensk med obsojenci neznatno, zadoščala je ena sama kaznilnica (v Begunjah), ki so jo vodile nune in v kateri je vladal režim strožjega internata. Po vojni pa je bila med obsojenimi dolgo časa približno četrtina žensk. »Svet, ki jih je čakal po aretaciji, je bil štala.« Zapornice so mučili telesno in duševno, "da bi čimprej crknile". Zaporno kazen je prestajala večinoma na gradu Rajhenburg-Brestanica. Angela Vode je v zaporu močno izstopala. Tudi v najslabših razmerah je ohranila svoje dostojanstvo in s svojo moralno močjo je pomenila oporo mnogim. Ena od sotrpink je dejala: »Ob njej si se tudi v zaporu počutil kot človek.«

"PIŠITE, PIŠITE – PA ZA PREDAL"

Zaprta je bila od maja 1947 do januarja 1953. Izpustitev je bila pogojena s političnimi razmerami. Tito je prosil za sprejem v Veliki Britaniji, kamor je hotel po naklonjenost in finančno pomoč, prej pa se je moral 'izkazati'. Bila je zelo bolna in shujšana do kosti. Naselila se je pri starejši sestri Ivanki Spindler. Kot politična obsojenka, ki so ji bile odvzete državljanske pravice, ni mogla dobiti pokojnine, zaposlitve, zdravstvenega zavarovanja, socialne pomoči. Ko je po mnogih zapletih dobila dovoljenje, da sme v dar sprejeti pisalni stroj, se je lotila pisanja in prevajanja. Leta 1958 je spet pridobila državljanske pravice in se zaposlila kot tajnica na šoli lesne in oblačilne stroke. Leta 1960 se je upokojila in začela s pisanjem spominov, ki jih je dokončala leta 1970. Bili so skrbno skriti, najdlje v nekem ljubljanskem župnišču. Z nečakom Janezom Spindlerjem se je dogovorila, da jih bo skušal objaviti po njeni smrti. Njenih avtorskih besedil nihče ni hotel objavljati. Slavistka Marja Boršnik, njena stara znanka, jo je potolažila: »Pišite, pišite – pa za predal! Bomo že po vaši smrti objavili!« – »Torej naj jaz pišem, da bodo oni izdajali moje stvari po moji smrti? In da bodo imeli proste roke pri potvarjanju resnice, mojih resničnih izjav!« Na zadnji strani njenih spominov beremo: »Teh vrst mi ni narekovala mržnja, temveč spoznanje. Spoznanje, da je to, kar smo čakali, daleč od socializma, in, kar je glavno: da našemu socializmu manjka človeški obraz.« Pri vseh trdih preizkušnjah je dopolnila 93 let. Umrla je 5. maja 1985. V zadnji želji je prosila za cerkven pogreb in prepovedala obvestiti javnost. Želela je samo krščansko slovo od sveta.

Čuk S., Obletnica meseca, v: Ognjišče (2015) 5, str. 48.

* 8. junija 1883 v župniji Breznica na Gorenjskem; 7. marca 1965, Rim

»V nedeljo, 7. marca 1965, smo izgubili očeta ... Naš spomin je hitel v tiste dni, ko smo ga imeli med nami ... Videli smo ga v kapeli šolskih sester, kjer nas je kakor Mojzes vodil sredi viharjev po poti v obljubljeno deželo ... Videli smo ga hoditi z nami in za nas po večnem mestu ... Roke, ki so nas tolikokrat blagoslavljale, so tesno oklepale rožni venec. Prav ta nas je vrnil v njegov in naš svet, ki mora biti svet molitve, popolne predanosti božji volji ... Zato smo se prebudili iz bridke otopelosti ... Spomnili smo se njegovih besed: "Ostanite dobri katoličani in zvesti Slovenci!"« Tako so Slovenci v Rimu zapisali v svoje glasilo 'Med nami' ob smrti p. Antona Prešerna, ki je bil 34 let (1931–1965) najbolj znana in najvplivnejša slovanska osebnost v Rimu. Vsa ta leta je bil asistent jezuitskega generala za slovanske province. Bil je srce slovenske skupnosti v Rimu, številnim beguncem pomočnik v stiskah, vez med papeškimi uradi in Cerkvijo na Slovenskem v težkih letih po drugi svetovni vojni. Ob petdesetletnici odhoda v večnost se ga s hvaležnostjo spominjamo.

Varovanec strica škofa

Župnija Breznica na Gorenjskem je v 19. stoletju štela le okoli 1200 duš, pa je dala slovenskemu narodu izredno število izobražencev, med njimi veliko duhovnikov, med katerimi izstopa svetniški kandidat nadškof Anton Vovk, pranečak pesnika Prešerna. Brezniški rojak Anton Prešeren ni bil v sorodstvu s pesnikom, pač pa s škofom Antonom Bonaventuro Jegličem, ki je bil njegov stric. Jegličeva sestra Jožefa se je poročila s Simonom Prešernom iz Zabreznice. Imela sta osem otrok: štiri sinove in štiri hčere; od sinov sta dva umrla v nežnih letih, od hčera pa so tri postale redovnice. Anton je bil četrti po vrsti, rojen 8. junija 1883. Po ljudski šoli na Breznici ga je stric Anton, ki je bil od leta 1882 v Sarajevu pomočnik nadškofu Stadlerju, odvedel na jezuitsko gimnazijo v Travniku, kjer je kot odličnjak leta 1902 maturiral. Stric Anton, tedaj že ljubljanski škof, ga poslal študirat v Rim. Stanoval je v zavodu Germanik in študiral na papeški univerzi Gregoriani. Mašniško posvečenje je prejel 28. oktobra 1908, naslednje leto je rimske študije končal z doktoratom iz filozofije in teologije. Stric škof je vedel, da nečak Anton želi postati jezuit, je hotel naj bo vsaj nekaj časa na župniji, med ljudmi, da bo spoznal slovensko dušo. Poslal ga je za kaplana v Borovnico.

Leta 1910 je ustregel njegovi želji, da vstopi v jezuitski red. Po noviciatu je kot član avstrijske province v letih 1913–1918 deloval na jezuitski teološki fakulteti v Innsbrucku. Ko je po vojni zaživela jugoslovanska jezuitska provinca, je šel v Sarajevo, kjer je bil ravnatelj visoke bogoslovne šole in predavatelj. Leta 1922 je postal provincial jugoslovanske jezuitske province. V tej odgovorni službi je bil zelo dejaven.

"Pater Prešeren ima ključ do papeževega srca"

Delavnega in priljubljenega jugoslovanskega provinciala je tedanji general (vrhovni predstojnik) jezuitskega reda Poljak p. Vladimir Ledochowski leta 1931 imenoval za svojega asistenta pri vodstvu slovanskih provinc (tedaj dveh poljskih, češke in jugoslovanske). Nenehno je bil na poti po deželah, kjer so delovali njemu zaupani jezuiti. V času p. Ledochowskega, ki je kot Poljak poznal razmere na slovanskem vzhodu, je bil p. Prešeren moder svetovalec in zvest izvrševalec napotkov svojega predstojnika. V tej službi je ostal tudi pod njegovim naslednikoma p. Janssensem in p. Arrupejem, ki so jima bile razmere na slovanskem Vzhodu bolj malo znane, zato je slovansko asistenco vodil praktično sam. Tudi za papeže je bil pater Prešeren zelo cenjen svetovalec v slovanskih zadevah in sicer že v času Pija XI. (1922–1939). Njegov ugled in vpliv pa se je še dvignil za časa Pija XII. (1939–1958). Vrata do njega so mu bila vedno odprta in pogosto je dosegel, da je papež ljudi v stiski sprejel v zasebni avdienci. Neki visok vatikanski prelat je zanj dejal: »Pater Prešeren ima ključ do srca Pija XII.« S papežem sv. Janezom XXIII. se je osebno poznal še iz časov, ko sta v Bolgariji prijateljsko sodelovala, on kot provincial, Angelo Roncalli kot apostolski delegat.

Svojo vplivno vlogo je p. Prešeren 'zastavil' v službo dejavne ljubezni do bližnjega. Čeprav je toliko časa živel daleč od domovine, ji je ostal zvest. Rojaki, ki so že pred drugo svetovno vojno prišli v Rim, so našli v njem iskrenega prijatelja in pomočnika, ki se je zanje zavzel. Postal je duhovni steber Slovencev, ki so iz raznih razlogov iskali in našli zatočišče v večnem mestu.

"Ambasador Cerkve na Slovenskem"

Vse oblike delovanja Slovencev v Rimu so bile povezane s p. Antonom Prešernom. On je bil tudi posrednik med vodstvom Cerkve na Slovenskem in papeškimi uradi v Rimu v letih po drugi svetovni vojni, ko so bile meje zaprte. Bil je pravi "ambasador Cerkve na Slovenskem", kakor je svojo knjigo o njem naslovil Marko Benedik (Ljubljana Dravlje 2008). Pri tem ga je vodila globoka narodna zavest in ljubezen do slovenskega naroda. Prek njega je ohranjal stike s Svetim sedežem škof Anton Vovk, ki je nasledil škofa Rožmana kot apostolski administrator vse do njegove smrti (1959). Tedanji oblastniki so p. Prešerna šteli za "vatikanskega agenta in vohuna". Nadškof Vovk v svojih zapisih (V spomin in opomin) navaja, da mu je minister za notranje zadeve pri razgovoru (zaslišanju) 7. junij 1950 očital: »Vatikanska politika in delo jezuita Prešerna nas maže pred celim svetom. Ne bojimo se tega, saj se še Rusije ne bojimo in smo to pokazali.« Na dan svojega škofovskega posvečenja, 1. decembra 1946, je Anton Vovk p. Prešernu napisal dolgo pismo, namenjeno papežu Piju XII., v katerem je orisal tedanje težke razmere v škofiji. Ko je bil škof Vovk januarja 1960 prvič na obisku v Vatikanu, ga je papež Janez XXIII. pozdravil kot junaškega pričevalca, ker je po p. Prešernu poznal njegov križev pot. Tedaj so se tudi pogovarjali o študijskem zavodu v Rimu, namenjenem slovenskim duhovnikom, ki bi na papeških univerzah nadaljevali bogoslovne študije. Za uresničitev te zamisli se je z vsemi močmi in zvezami zavzel p. Prešeren in dosegel, da je bil 22. novembra 1960 uradno ustanovljen kot Collegium slovenum in Urbe (Slovenik). Njegov rektor je bil p. Anton Prešeren. Zavod je zaživel 11. oktobra 1965, ko je sprejel prve študente.

(obletnica meseca – Ognjišče 03_2015)

* 24. februar 1859, Gorjansko pri Komnu na Krasu, † 7. julij 1912, Gradec, Avstro-Ogrska

Zibelka mu je tekla na Krasu: rodil se je 24. februarja 1859 v Gorjanskem pri Komnu. V družini je bilo štirinajst otrok in dva sino­va (Andrej in Edvard) sta postala duhovnika. Karel je začel osnovno šolo v Gorjanskem in jo nadaljeval v Gorici, kjer je obiskoval tudi klasično gimnazijo. Po maturi leta 1878 je šel na Dunaj študirat slavistiko ter klasično in primerjalno jezikoslovje. Študij je končal z doktorsko disertacijo o narečju svojega domačega okolja pri profesorju Franu Miklošiču. Ko ni mogel dobiti nobene službe na kakšni šoli, je šel na Češko za hišnega učitelja v plemiško družino, kjer sta se srečala z angleško vzgojiteljico, ki je postala njegova žena. Sedem let je sodeloval pri slovenski izdaji državnega zakonika. Šele leta 1897 so se mu odprla tako zaželena vrata do profesure na graški univerzi, kjer je postal izredni profesor za slovansko filologijo s posebnim ozirom na slovenski jezik in slovstvo. Bil je odličen strokovnjak, zato so ga leta 1908 vabili na univerzo v Sofijo; tedaj pa je bil imenovan za rednega profesorja na graški univerzi. Poleg slovenskega jezika in književnosti (predavanja so bila v slovenščini) je predaval še starocerkveno slovanščino in srbohrvaščino. Kmalu mu je začelo pešati zdravje in leta 1911 je moral zaprositi za bolezenski dopust, s katerega se ni več vrnil v predavalnico. 7. julija 1912 je umrl, star komaj 53 let.

Štrekljev življenjepisec Milko Matičetov (Primorski slovenski biografski leksikon) omenja tri može, "ki so ga že v goriških dijaških letih zaznamovali in mu malone začrtali poznejšo poklicno pot". Prvi je bil njegov profesor slovenščine Fran Levec, ki mu je odstiral le­pote materinega jezika (ostala sta povezana tudi pozneje). Kot dijak se je srečal z jezikoslovcem Baudouvinom de Courtenayem, ki je zbiral zahodnoslovansko narečno in folklorno gradivo. Tretji pa je bil pisatelj Fran Erjavec, pa ne kot profesor biologije na goriški gimnaziji, ampak kot zbiralec živega besednega zaklada in ljudskega pesništva. Štrekelj je bil kot študent na Dunaju tajnik Slovenskega literarnega društva in kritik o stilu in jeziku sestavkov, ki so jih člani brali na srečanjih. Kot profesor na univerzi v Gradcu je sestavil štiri knjige predavanj Zgodovina slovenskega slovstva (ostale so v rokopisu). Njegova doktorska disertacija je bila z jezikoslovnega področja in tudi kot profesor se je tej stroki precej posvečal. Omembe vredni sta njegovi študiji o dolnjekraškem in cerkljanskem narečju.

Pri svojem profesorju Franu Miklošiču se je ogrel za etimologijo in s tega področja objavil več razprav. Njegova velika ljubezen je bila tudi slovnica: njegovo zadnje natisnjeno delo, ki ga je izdala Jugoslovanska akademija znanosti in umetnosti je bil prvi del Historične slovnice slovenskega jezika (nauk o etimologiji).

V slovensko kulturno zgodovino se je Karel Štrekelj zapisal predvsem kot pobudnik in organizator zbiranja ljudskih pesmi. Za to se je ogreval že v šolskih letih: njegov prvi zapis, seveda iz Gorjanskega, je iz leta 1873, ko mu je bilo štirinajst let. Leta 1886 mu je Slovenska Matica zaupala urejanje Slovenskih narodnih pesmi. Štrekelj je to nalogo rad sprejel in naslednje leto, je v Ljubljanskem zvonu objavil Prošnjo za narodno blago, v kateri je razložil načrt za izdajo vsega ljudskega blaga ter posebej načela za izdajo pesmi z napotki zapisovalcem. V predgovoru k prvemu snopiču (22. oktobra 1895) je Štrekelj zapisal, da bodo v zbirko Slovenske narodne pesmi sprejete "vse dosedaj zapisane, urejevalcu dostopne narodne Pesmi, ki so brez dvoma narodova lastnina ali vsaj take, ki duševne vrednosti naroda ne omadežujejo". Brž po izidu prvega zvezka so se oglasili moralisti, ki so menili, da je nekaj pesmi "pohujšljivih". Slovenske narodne pesmi so izšle v štirih zajetnih knjigah (1895-1923 - po Štrekljevi smrti je delo dokončal Joža Glonar). Štrekelj je pritegnil nad 200 sodelavcev iz vseh slovenskih pokrajin. Prva knjiga vsebuje pripovedne pesmi, druga ljubezenske, tretja "pesmi za posebne prilike" (obredne, plesne, svatovske, pivske, obsmrtne) ter pobožne, četrta pa stanovske ter šaljive in zabavljive. Vseh pesmi v zbirki je 8686 .

obletnica meseca 02_1999

* 21. februar 1886, Tunjice, † 10. avgust 1972, Ljubljana.

Dolgoletni službeni varuh naših spomenikov

Zibelka mu je tekla v preprosti kmečki hiši v Tunjicah pri Kamniku, kjer je lepoto svojega domačega sveta zagledal 21. februarja 1886. "Dedovo pripovedovanje pravljic mu je poživljalo domišljijo, kamniška ljudska šola in gimnazija v Kranju sta mu bistrili um, univerza na Dunaju z umetnostnozgodovinsko stolico odličnega profesorja Maxa Dvoržaka ga je usmerila v strokovno znanstveno delo" (Jože Dolenc). Bil eden najljubših učencev tega profesorja, ki ga je usmeril v raziskovanje srednjeveškega stenskega slikarstva na Kranjskem. Iz tega predmeta je leta 1912 doktoriral. Kot prvi slovenski strokovni konservator - varuh umetnostnih spomenikov je nastopil službo v Ljubljani. Med prvo svetovno vojno je z bojišča v Galiciji prišel v rusko ujetništvo v Sibirijo, kjer se je obogatil z znanjem novih jezikov. Ko se je leta 1919 vrnil v Ljubljano, je prevzel vodstvo Spomeniškega urada za Slovenijo v kraljevini Jugoslaviji. Nalogo je - kot vselej - sprejel z zavestjo odgovornosti. Z beležnico v roki in s težkim fotografskim aparatom v nahrbtniku je prekrižaril vso slovensko zemljo, jo spoznaval v njenih ljudeh, pokrajinskih značilnostih, zgodovini in umetnosti. Slovensko spomeniško varstvo je uredil po načelu: "Konservirati, ne restavrirati." Spomenike je pojmoval kot zgodovinske in kulturne priče preteklosti, ki jih je treba, če se le da, ohraniti v prvotni obliki. "Prvo načelo je, da spomenik ohranjujemo, dokler le mogoče, tak, kakršen je doživel naš čas, in skrbno pazimo, da nepremišljeno ravnanje z njim ne uniči njegove značilnosti."

Umetnostna zgodovina je zgodovina duha

"Petindvajset let sem bil službeni varuh naših spomenikov; od tedaj sem že petnajst let poklicni razlagalec njenih zgodovinskih spomenikov na univerzi," je zapisal France Stele v Mohorjevem koledarju leta 1953. Profesor umetnostne zgodovine je dejansko postal že leta 1921 kot honorarni predavatelj na arhitekturnem oddelku Tehniške fakultete novoustanovljene ljubljanske univerze. Leta 1937 je bil imenovan za izrednega profesorja umetnostne zgodovine na Filozofski fakulteti, leta 1952 je postal redni profesor, leta 1960 se je upokojil, toda kot zaslužni profesor je predaval še naprej. Vzgojil je ves srednji rod naših umetnostnih zgodovinarjev. Kot profesor se je ravnal po načelu svojega dunajskega profesorja Maxa Dvoržaka: "Umetnostna zgodovina je še vedno zgodovina", dopolnil pa ga je s svojim vodilom, da je umetnostna zgodovina dejansko zgodovina duha. Stele je slovensko umetnostno zgodovino usmeril v raziskovanje domačega gradiva in ji prav s tem omogočil evropsko priznanje. Osebno je slovensko umetnostno zgodovino zastopal na številnih mednarodnih kongresih, zlasti s tiskano besedo. Plod njegovih strokovnih raziskovanj je knjiga Oris zgodovine umetnosti pri Slovencih (1924), ki bi jo lahko imenovali rojstni list slovenske umetnostne zgodovine. Ob ustanovitvi Slovenske akademije znanosti in umetnosti je bil dr. Stele med prvimi izbran za njenega rednega člana. Prejel je tudi številna mednarodna priznanja: leta 1962 zlati doktorat dunajske univerze, 1969 častni doktorat ljubljanske univerze, 1969 Prešernovo nagrado in istega leta Herderjevo nagrado, namenjeno osebnostim, ki si prizadevajo za ohranjevanje evropske kulturne dediščine v duhu mirnega sporazumevanja med narodi.

Odbornik in sodelavec mohorjeve družbe

"Kar nekam neverjetno je, da se je učeni univerzitetni profesor, član Akademije, večkratni častni doktor, odlični predavatelj in pisatelj s takšno vnemo udeleževal sej odbora Mohorjeve družbe in bil do konca njej odbornik," je ob Steletovi smrti zapisal Stanko Cajnkar, tedaj "prvi mož" Slomškove založbe. Razloge za to je Stele navedel že prej. Povedal je, da njegovi spomini na Mohorjevo segajo v čase njegove prve mladosti. "Mati me je z mohorsko knjigo v rokah pestovala. Oče pa je družini ob nedeljah bral iz mohorskih knjig. Pa tudi sam sem rasel ob knjigah Mohorjeve." Odbornik Mohorjeve družbe je postal za časa, ko je bil njen urednik pisatelj Franc Saleški Finžgar, s katerim ga je vezalo iskreno prijateljstvo. "Mi, ki smo bili z njim na neštetih sejah in slovesnostih, ne bomo pozabili na njegovo modro besedo, na njegovo ljubezen do vsega, kar je lepo in dobro, na njegovo več kot polstoletno zvestobo Mohorjevi družbi" (Stanko Cajnkar). Za Mohorjevo družbo je tudi veliko pisal. Nekateri njegovi zapisi so izšli v knjižni obliki (Cerkveno slikarstvo med Slovenci). Steletovo pero je pogosto obogatilo tudi Mohorjeve koledarje. Zadnja leta je v pogovorih na sejah večkrat sprožil misel, da bi Mohorjeva začela izdajati posebno zbirko, v kateri bi razni sodelavci obdelali slovensko ikonografijo. Sad sodelovanja z mojstrom Plečnikom sta knjigi Architectura perennis (1941) in Napori (1955). Ko je bil še poln načrtov in delovne vneme, je lučka njegovega izredno rodovitnega življenja, trajajočega šestinosemdeset let in pol, 10. avgusta 1972 ugasnila.

(obletnica meseca 02_2006)