* 5. marec 1900, Log pod Mangartom, † 13. julij 1965, Trst

DOBER KOT KRUH IN DELAVEN KOT MRAVLJA

O Zorku Jelinčiču, ki je svojo trnovo življenjsko pot končal pred petdesetimi leti, je pisatelj Boris Pahor zapisal, da je bil “dober kot kruh in delaven kot mravlja”. Rodil se je 5. marca 1900 v Logu pod Mangartom, kjer je bil njegov oče Ferdinand učitelj. Kmalu po Zorkovem rojstvu se je družina (bilo 12 otrok, trije so umrli v nežni dobi) preselila v Podmelec, kjer je oče dobil službo vaškega učitelja in tam je Zorko končal osnovno šolo, v letih 1911–1918 pa je obiskoval realko v Idriji. Po maturi je moral za eno leto k vojakom, jeseni 1919 pa se je vpisal na filozofsko fakulteto novoustanovljene univerze v Ljubljani, kjer je spoznal Klementa Juga. Postala sta prijatelja in gorniška tovariša. Primorski študenti so spoznali, da z diplomo ljubljanske univerze po vrnitvi domov nimajo nobene možnosti zaposlitve, zato so se prepisali na univerze v Italiji, Jelinčič na univerzo v Padovi, vendar študija filozofije ni končal. Zaradi očetove smrti se je moral zaposliti, da se je preživljal in skrbel za svoje mlajše brate in sestre. Sprejel je službo tajnika Zveze prosvetnih društev v Gorici, nato pa še tajništvo dijaškega društva Adrija. Julija 1927 je fašistični režim razpustil vsa še delujoča slovenska društva in zatrl ves slovenski tisk. Sredi septembra je bil na Nanosu ustanovni sestanek ilegalne protifašistične organizacije TIGR (Trst, Istra, Gorica, Reka). Med ustanovnimi člani je bil tudi Jelinčič. Temu je sledil val aretacij, Jelinčiča je pred njo rešila nesreča v gorah. Julija 1929 se je poročil učiteljico Fanico Obid z Bukovega nad Cerknem. 13. marca 1930 ga aretirali, po dvajsetih mesecih stroge osamitve je bil pred Posebnim sodiščem v Rimu obsojen na 20 let ječe. Žena Fanica in hčerkica Rada sta bili poslani v enoletno konfinacijo.

“IZ TVOJIH SPOMINOV DIHA ODPUŠČANJE”

Po različnih amnestijah se mu je kazen zmanjšala na devet let ječe. Marca 1939 se je vrnil na dom svoje žene. Srečo skupnega življenja je zatemnila smrt Fanice na porodu hčerke Jasne 4. aprila 1940. Med drugo svetovno vojno je bil do kapitulacije Italije septembra 1943 jetnik v internacijskem taborišču na jugu Italije, od tam se je prebil v Bari. Leta 1945 je prišel v Trst, kjer se je takoj vrgel na delo. Na njegovo pobudo je bilo obnovljeno Slovensko planinsko društvo, sodeloval je pri številnih drugih organizacijah in ustanovah. Leta 1948 se je poročil s prof. Danico Žunovo in v zakonu sta se jima rodila sinova Zlatko (1952) in Dušan (1953). Zorko se je posvečal raziskovalnemu delu in pisanju; v letih 1947–1954 je objavil okoli 200 člankov in razprav, vsaj dvakrat toliko pa še v naslednjih letih. Izstopajo predvsem razprave s področja raziskovanja slovenskih ledinskih imen na Tržaškem, etnografije in arheologije. V začetku šestdesetih let se je začela ponovno oglašati bolezen, posledica dolgih let fašističnih ječ. Za njenimi posledicami je umrl 13. julija 1965 v Trstu. Dragocena pričevanja svoje dobe je zapustil v spominih, ki sta jih po njegovi smrti uredila hči Rada in sin Dušan in so izšli leta 1994 pri Goriški Mohorjevi družbi z naslovom Pod svinčenim nebom. Dušan, ki je ob očetovi smrti imel komaj dvanajst let, je ob urejanju očetovih zapiskov odkril: »Iz tvojih spominov ne dihata jeza ali maščevanje, temveč le usmiljenje in odpuščanje ... Počasi sem prišel do prepričanja, da je moralno pokončen človek, ki ve, da odhaja na drugi svet s čisto vestjo, lahko veder ... Krivice si pozabil, zagrenjenost pustil nekje za vogalom, svojim mučiteljem pa odpustil. To je največji življenjski nauk, ki si mi ga poklonil.«

“NANJ SE LAHKO ZANESEŠ KOT NA SKALO”

Pisatelj Vladimir Bartol je povedal, kako mu je Klement Jug, študent filozofije na ljubljanski univerzi in drzen alpinist, predstavil Zorka Jelinčiča: »Ga ne poznaš? To je Zorko Jelinčič, Goričan, eden mojih najboljših soplezalcev. Fejst fant in odličen tovariš. Ne govori veliko, toda nanj se lahko zaneseš kot na skalo.« To se ne nanaša le na njune skupne zmage v gorah, ampak tudi v vsakdanjem življenju. Jug in Jelinčič sta alpinizem razumela kot pot rasti, ki za cilj nima premagane težave v steni, ampak gre veliko bolj za samovzgojo in oblikovanje svoje osebnosti, ki naj bo poštena, klena in zdrava. Gore so Jelinčiču kovale trd in neupogljiv značaj. Krepile pa so tudi njegove telesne moči, zato je lahko tudi po devetih letih ječe, ko je bil obsojen na mirovanje in vsakršno pomanjkanje, preživel. Veselje do planinstva je ohranil do konca svojega življenja.

Njegova trdnost se je izkazala posebno v njegovi borbi za pravice slovenskega naroda na Primorskem. Bil je eden vodilnih pri ustanovitvi organizacije TIGR. Ko so ga v zaporih zasliševali, ni izdal niti enega imena sodelavcev in je vedno prevzel vso odgovornost nase. V sveti zavesti, da se bojuje za pravično stvar, nikoli ni hotel prositi za pomilostitev. Presenetljivo je tudi, da je v svojih pismih iz zapora tolažil svoje domače. Sin Dušan se iz svojega otroštva spominja, kako je njega in brata Zlatka poučeval, da morata vedno dobro premisliti, ali ljudje

(obletnica meseca – Ognjišče 07_2015)

5. januar 1892, Ljubljana, † 5. maj 1985, Ljubljana

Vode Angela1»Ivan Cankar je bil kot glasnik lepše bodočnosti svojega naroda in trpečega človeka usmerjevalec mojih pogledov na človeško družbo. Morda kot on sam, sem trdno verjela, "da bo napočila zarja tistega dne ..." Cankarjeve ideje so našle v meni tako močan odmev prav zaradi lastnosti mojega značaja: imela sem izredno razvit čut za pravičnost ter brezkompromisen odpor proti krivicam. Vse, kar sem delala v svojem življenju, je bilo v znamenju teh mojih lastnosti, ki mi nikakor niso prinesle življenjskega uspeha. Moje prizadevanje, da bi 'napočila zarja tistega dne', se je končalo z zaporom in absolutno izključitvijo iz družbe, ki je zavladala pri nas v imenu idej, na katere sem prisegala. Le ta razlika je bila, da so bili moji cilji različni od njihovih ... Nikoli nisem mislila na svojo osebno blaginjo, marveč na tiste, ki so bili kakorkoli prikrajšani in zapostavljeni ...« Tako je v svoji avtobiografiji z naslovom Skriti spomin (Nova revija, Ljubljana 2005) zapisala Angela Vode. Slovencem jo je predstavila Alenka Puhar, ki je poskrbela za natis njenih zapiskov. Po njeni spremni besedi v knjigi in njenih drugih zapisih povzemam to predstavitev ob obletnici te plemenite in pogumne žene.

UČITELJICA PRIZADETIH OTROK, BORKA ZA PRAVICE ŽENSK

Vode Angela3Spomini Angele Vode zajemajo tri vsebinske sklope/obdobja njenega življenja: Aktivistka, Kaznjenka, Izobčenka. V prvi polovici svojega življenja je opravila pionirsko delo kot učiteljica prizadetih otrok in kot organizatorka gibanja za pravice žensk. Rodila se je 5. januarja 1892 v Ljubljani kot najmlajša v železničarski družini, kjer je odraslost doseglo troje deklet in en fant. Bila je inteligentna, lepa in dobrega srca. Po osnovni šoli je na dekliški srednji šoli na Mladiki naredila učiteljsko maturo in nekaj let učila po vaseh v okolici Ljubljane. Leta 1917 je navdušeno hodila okoli in zbirala podpise za Majniško deklaracijo. Bila je vedoželjna, nadvse delavna in družbeno angažirana, zato se ni poročila. Tri desetletja, tja do druge svetovne vojne, se je trudila, da bi se ljudem v spodnjih slojih družbe bolje godilo, zlasti ji je šlo za to, da bi se bolje godilo ženskam. Ko se je usposobila za defektologinjo, je redno delala v šoli za manj nadarjene. Sprejemala je funkcije v raznih ženskih organizacijah. Veliko je tudi pisala o teh vprašanjih, njeno glavno delo je bila knjiga Ženska v današnji družbi (1934).Vode Angela4 Ideale, ki so jo pri tem vnetem delovanju vodili, je razglašala (ilegalna) komunistična partija, zato se je vključila vanjo že leta 1922, vendar v njej ni imela nobene funkcije. Leta 1939 je odločno nasprotovala paktu med Hitlerjem in Stalinom in se s tem pregrešila proti partijski disciplini, zato so jo izključili. »Kako žalostno, da sme imeti vsaka kokoš več samostojnega mišljenja kot ga sme imeti komunist!« je zapisala. Kmalu je spoznala, da gre ob osvobodilnem boju slovenskim komunistom za sovjetizacijo. Med vojno se je pretežno ukvarjala z dobrodelnimi akcijami za internirance. Leta 1944 so jo Nemci poslali v taborišče Ravensbrück.

"OB NJEJ SI SE TUDI V ZAPORU POČUTIL KOT ČLOVEK"

Vode Angela6Ko so komunisti leta 1945 prišli na oblast, so začeli poravnavati stare račune. Angela Vode je bila sicer sprejeta nazaj na posebno šolo, vendar ni dobila stalne zaposlitve. Napisala je več kritičnih spisov o tem, kar so počeli novi oblastniki, toda nič ni bilo objavljeno, ker ni bilo več publikacij, ki bi tiskala kritične misli. Maja 1947 je bila aretirana kot 'špijonka' in 'agentka': v vseh štirih točkah, ki so jo bremenile, je nastopala tujina – vsak stik z ljudmi na drugi strani meje je bil vohunski in kazniv. Na tako imenovanem Nagodetovem procesu, na katerem so sodili petnajstim obtožencem, so bile izrečene tri smrtne kazni. Angela Vode je bila obsojena na 20 let zapora s prisilnim delom in po njem na petletni odvzem državljanskih pravic. V svojih spominih pripoveduje o aretaciji, zaslišanjih in zaporu. Tu gre za prvi opis ženskih kaznilnic in prisilnega dela v povojni Sloveniji. Pred vojno je bilo število žensk med obsojenci neznatno, zadoščala je ena sama kaznilnica (v Begunjah), ki so jo vodile nune in v kateri je vladal režim strožjega internata. Po vojni pa je bila med obsojenimi dolgo časa približno četrtina žensk. »Svet, ki jih je čakal po aretaciji, je bil štala.« Zapornice so mučili telesno in duševno, "da bi čimprej crknile". Zaporno kazen je prestajala večinoma na gradu Rajhenburg-Brestanica. Angela Vode je v zaporu močno izstopala. Tudi v najslabših razmerah je ohranila svoje dostojanstvo in s svojo moralno močjo je pomenila oporo mnogim. Ena od sotrpink je dejala: »Ob njej si se tudi v zaporu počutil kot človek.«

"PIŠITE, PIŠITE – PA ZA PREDAL"

Vode Angela5Zaprta je bila od maja 1947 do januarja 1953. Izpustitev je bila pogojena s političnimi razmerami. Tito je prosil za sprejem v Veliki Britaniji, kamor je hotel po naklonjenost in finančno pomoč, prej pa se je moral 'izkazati'. Bila je zelo bolna in shujšana do kosti. Naselila se je pri starejši sestri Ivanki Spindler. Kot politična obsojenka, ki so ji bile odvzete državljanske pravice, ni mogla dobiti pokojnine, zaposlitve, zdravstvenega zavarovanja, socialne pomoči. Ko je po mnogih zapletih dobila dovoljenje, da sme v dar sprejeti pisalni stroj, se je lotila pisanja in prevajanja. Leta 1958 je spet pridobila državljanske pravice in se zaposlila kot tajnica na šoli lesne in oblačilne stroke. Leta 1960 se je upokojila in začela s pisanjem spominov, ki jih je dokončala leta 1970. Bili so skrbno skriti, najdlje v nekem ljubljanskem župnišču. Z nečakom Janezom Spindlerjem se je dogovorila, da jih bo skušal objaviti po njeni smrti. Njenih avtorskih besedil nihče ni hotel objavljati. Slavistka Marja Boršnik, njena stara znanka, jo je potolažila: »Pišite, pišite – pa za predal! Bomo že po vaši smrti objavili!« – »Torej naj jaz pišem, da bodo oni izdajali moje stvari po moji smrti? In da bodo imeli proste roke pri potvarjanju resnice, mojih resničnih izjav!« Na zadnji strani njenih spominov beremo: »Teh vrst mi ni narekovala mržnja, temveč spoznanje. Spoznanje, da je to, kar smo čakali, daleč od socializma, in, kar je glavno: da našemu socializmu manjka človeški obraz.« Pri vseh trdih preizkušnjah je dopolnila 93 let. Umrla je 5. maja 1985. V zadnji želji je prosila za cerkven pogreb in prepovedala obvestiti javnost. Želela je samo krščansko slovo od sveta.

Čuk S., Obletnica meseca, v: Ognjišče (2015) 5, str. 48.

* 8. junija 1883 v župniji Breznica na Gorenjskem; 7. marca 1965, Rim

 

Preseren p Anton1»V nedeljo, 7. marca 1965, smo izgubili očeta ... Naš spomin je hitel v tiste dni, ko smo ga imeli med nami ... Videli smo ga v kapeli šolskih sester, kjer nas je kakor Mojzes vodil sredi viharjev po poti v obljubljeno deželo ... Videli smo ga hoditi z nami in za nas po večnem mestu ... Roke, ki so nas tolikokrat blagoslavljale, so tesno oklepale rožni venec. Prav ta nas je vrnil v njegov in naš svet, ki mora biti svet molitve, popolne predanosti božji volji ... Zato smo se prebudili iz bridke otopelosti ... Spomnili smo se njegovih besed: "Ostanite dobri katoličani in zvesti Slovenci!"« Tako so Slovenci v Rimu zapisali v svoje glasilo 'Med nami' ob smrti p. Antona Prešerna, ki je bil 34 let (1931–1965) najbolj znana in najvplivnejša slovanska osebnost v Rimu. Vsa ta leta je bil asistent jezuitskega generala za slovanske province. Bil je srce slovenske skupnosti v Rimu, številnim beguncem pomočnik v stiskah, vez med papeškimi uradi in Cerkvijo na Slovenskem v težkih letih po drugi svetovni vojni. Ob petdesetletnici odhoda v večnost se ga s hvaležnostjo spominjamo.

Varovanec strica škofa

Preseren p Anton3Župnija Breznica na Gorenjskem je v 19. stoletju štela le okoli 1200 duš, pa je dala slovenskemu narodu izredno število izobražencev, med njimi veliko duhovnikov, med katerimi izstopa svetniški kandidat nadškof Anton Vovk, pranečak pesnika Prešerna. Brezniški rojak Anton Prešeren ni bil v sorodstvu s pesnikom, pač pa s škofom Antonom Bonaventuro Jegličem, ki je bil njegov stric. Jegličeva sestra Jožefa se je poročila s Simonom Prešernom iz Zabreznice. Imela sta osem otrok: štiri sinove in štiri hčere; od sinov sta dva umrla v nežnih letih, od hčera pa so tri postale redovnice. Anton je bil četrti po vrsti, rojen 8. junija 1883. Po ljudski šoli na Breznici ga je stric Anton, ki je bil od leta 1882 v Sarajevu pomočnik nadškofu Stadlerju, odvedel na jezuitsko gimnazijo v Travniku, kjer je kot odličnjak leta 1902 maturiral. Stric Anton, tedaj že ljubljanski škof, ga poslal študirat v Rim. Stanoval je v zavodu Germanik in študiral na papeški univerzi Gregoriani. Mašniško posvečenje je prejel 28. oktobra 1908, naslednje leto je rimske študije končal z doktoratom iz filozofije in teologije. Stric škof je vedel, da nečak Anton želi postati jezuit, je hotel naj bo vsaj nekaj časa na župniji, med ljudmi, da bo spoznal slovensko dušo. Poslal ga je za kaplana v Borovnico.

Leta 1910 je ustregel njegovi želji, da vstopi v jezuitski red. Po noviciatu je kot član avstrijske province v letih 1913–1918 deloval na jezuitski teološki fakulteti v Innsbrucku. Ko je po vojni zaživela jugoslovanska jezuitska provinca, je šel v Sarajevo, kjer je bil ravnatelj visoke bogoslovne šole in predavatelj. Leta 1922 je postal provincial jugoslovanske jezuitske province. V tej odgovorni službi je bil zelo dejaven.

"Pater Prešeren ima ključ do papeževega srca"

Preseren p Anton2Delavnega in priljubljenega jugoslovanskega provinciala je tedanji general (vrhovni predstojnik) jezuitskega reda Poljak p. Vladimir Ledochowski leta 1931 imenoval za svojega asistenta pri vodstvu slovanskih provinc (tedaj dveh poljskih, češke in jugoslovanske). Nenehno je bil na poti po deželah, kjer so delovali njemu zaupani jezuiti. V času p. Ledochowskega, ki je kot Poljak poznal razmere na slovanskem vzhodu, je bil p. Prešeren moder svetovalec in zvest izvrševalec napotkov svojega predstojnika. V tej službi je ostal tudi pod njegovim naslednikoma p. Janssensem in p. Arrupejem, ki so jima bile razmere na slovanskem Vzhodu bolj malo znane, zato je slovansko asistenco vodil praktično sam. Tudi za papeže je bil pater Prešeren zelo cenjen svetovalec v slovanskih zadevah in sicer že v času Pija XI. (1922–1939). Njegov ugled in vpliv pa se je še dvignil za časa Pija XII. (1939–1958). Vrata do njega so mu bila vedno odprta in pogosto je dosegel, da je papež ljudi v stiski sprejel v zasebni avdienci. Neki visok vatikanski prelat je zanj dejal: »Pater Prešeren ima ključ do srca Pija XII.« S papežem sv. Janezom XXIII. se je osebno poznal še iz časov, ko sta v Bolgariji prijateljsko sodelovala, on kot provincial, Angelo Roncalli kot apostolski delegat.

Svojo vplivno vlogo je p. Prešeren 'zastavil' v službo dejavne ljubezni do bližnjega. Čeprav je toliko časa živel daleč od domovine, ji je ostal zvest. Rojaki, ki so že pred drugo svetovno vojno prišli v Rim, so našli v njem iskrenega prijatelja in pomočnika, ki se je zanje zavzel. Postal je duhovni steber Slovencev, ki so iz raznih razlogov iskali in našli zatočišče v večnem mestu.

"Ambasador Cerkve na Slovenskem"

Preseren p Anton4Vse oblike delovanja Slovencev v Rimu so bile povezane s p. Antonom Prešernom. On je bil tudi posrednik med vodstvom Cerkve na Slovenskem in papeškimi uradi v Rimu v letih po drugi svetovni vojni, ko so bile meje zaprte. Bil je pravi "ambasador Cerkve na Slovenskem", kakor je svojo knjigo o njem naslovil Marko Benedik (Ljubljana Dravlje 2008). Pri tem ga je vodila globoka narodna zavest in ljubezen do slovenskega naroda. Prek njega je ohranjal stike s Svetim sedežem škof Anton Vovk, ki je nasledil škofa Rožmana kot apostolski administrator vse do njegove smrti (1959). Tedanji oblastniki so p. Prešerna šteli za "vatikanskega agenta in vohuna". Nadškof Vovk v svojih zapisih (V spomin in opomin) navaja, da mu je minister za notranje zadeve pri razgovoru (zaslišanju) 7. junij 1950 očital: »Vatikanska politika in delo jezuita Prešerna nas maže pred celim svetom. Ne bojimo se tega, saj se še Rusije ne bojimo in smo to pokazali.« Na dan svojega škofovskega posvečenja, 1. decembra 1946, je Anton Vovk p. Prešernu napisal dolgo pismo, namenjeno papežu Piju XII., v katerem je orisal tedanje težke razmere v škofiji. Ko je bil škof Vovk januarja 1960 prvič na obisku v Vatikanu, ga je papež Janez XXIII. pozdravil kot junaškega pričevalca, ker je po p. Prešernu poznal njegov križev pot. Tedaj so se tudi pogovarjali o študijskem zavodu v Rimu, namenjenem slovenskim duhovnikom, ki bi na papeških univerzah nadaljevali bogoslovne študije. Za uresničitev te zamisli se je z vsemi močmi in zvezami zavzel p. Prešeren in dosegel, da je bil 22. novembra 1960 uradno ustanovljen kot Collegium slovenum in Urbe (Slovenik). Njegov rektor je bil p. Anton Prešeren. Zavod je zaživel 11. oktobra 1965, ko je sprejel prve študente.

(obletnica meseca – Ognjišče 03_2015)

 

* 24. februar 1859, Gorjansko pri Komnu na Krasu, † 7. julij 1912, Gradec, Avstro-Ogrska

Strekelj Karel1Zibelka mu je tekla na Krasu: rodil se je 24. februarja 1859 v Gorjanskem pri Komnu. V družini je bilo štirinajst otrok in dva sino­va (Andrej in Edvard) sta postala duhovnika. Karel je začel osnovno šolo v Gorjanskem in jo nadaljeval v Gorici, kjer je obiskoval tudi klasično gimnazijo. Po maturi leta 1878 je šel na Dunaj študirat slavistiko ter klasično in primerjalno jezikoslovje. Študij je končal z doktorsko disertacijo o narečju svojega domačega okolja pri profesorju Franu Miklošiču. Ko ni mogel dobiti nobene službe na kakšni šoli, je šel na Češko za hišnega učitelja v plemiško družino, kjer sta se srečala z angleško vzgojiteljico, ki je postala njegova žena. Sedem let je sodeloval pri slovenski izdaji državnega zakonika. Šele leta 1897 so se mu odprla tako zaželena vrata do profesure na graški univerzi, kjer je postal izredni profesor za slovansko filologijo s posebnim ozirom na slovenski jezik in slovstvo. Bil je odličen strokovnjak, zato so ga leta 1908 vabili na univerzo v Sofijo; tedaj pa je bil imenovan za rednega profesorja na graški univerzi. Poleg slovenskega jezika in književnosti (predavanja so bila v slovenščini) je predaval še starocerkveno slovanščino in srbohrvaščino. Kmalu mu je začelo pešati zdravje in leta 1911 je moral zaprositi za bolezenski dopust, s katerega se ni več vrnil v predavalnico. 7. julija 1912 je umrl, star komaj 53 let.

Strekelj Karel2Štrekljev življenjepisec Milko Matičetov (Primorski slovenski biografski leksikon) omenja tri može, "ki so ga že v goriških dijaških letih zaznamovali in mu malone začrtali poznejšo poklicno pot". Prvi je bil njegov profesor slovenščine Fran Levec, ki mu je odstiral le­pote materinega jezika (ostala sta povezana tudi pozneje). Kot dijak se je srečal z jezikoslovcem Baudouvinom de Courtenayem, ki je zbiral zahodnoslovansko narečno in folklorno gradivo. Tretji pa je bil pisatelj Fran Erjavec, pa ne kot profesor biologije na goriški gimnaziji, ampak kot zbiralec živega besednega zaklada in ljudskega pesništva. Štrekelj je bil kot študent na Dunaju tajnik Slovenskega literarnega društva in kritik o stilu in jeziku sestavkov, ki so jih člani brali na srečanjih. Kot profesor na univerzi v Gradcu je sestavil štiri knjige predavanj Zgodovina slovenskega slovstva (ostale so v rokopisu). Njegova doktorska disertacija je bila z jezikoslovnega področja in tudi kot profesor se je tej stroki precej posvečal. Omembe vredni sta njegovi študiji o dolnjekraškem in cerkljanskem narečju.

Strekelj Karel3Pri svojem profesorju Franu Miklošiču se je ogrel za etimologijo in s tega področja objavil več razprav. Njegova velika ljubezen je bila tudi slovnica: njegovo zadnje natisnjeno delo, ki ga je izdala Jugoslovanska akademija znanosti in umetnosti je bil prvi del Historične slovnice slovenskega jezika (nauk o etimologiji).

V slovensko kulturno zgodovino se je Karel Štrekelj zapisal predvsem kot pobudnik in organizator zbiranja ljudskih pesmi. Za to se je ogreval že v šolskih letih: njegov prvi zapis, seveda iz Gorjanskega, je iz leta 1873, ko mu je bilo štirinajst let. Leta 1886 mu je Slovenska Matica zaupala urejanje Slovenskih narodnih pesmi. Štrekelj je to nalogo rad sprejel in naslednje leto, je v Ljubljanskem zvonu objavil Prošnjo za narodno blago, v kateri je razložil načrt za izdajo vsega ljudskega blaga ter posebej načela za izdajo pesmi z napotki zapisovalcem. V predgovoru k prvemu snopiču (22. oktobra 1895) je Štrekelj zapisal, da bodo v zbirko Slovenske narodne pesmi sprejete "vse dosedaj zapisane, urejevalcu dostopne narodne Pesmi, ki so brez dvoma narodova lastnina ali vsaj take, ki duševne vrednosti naroda ne omadežujejo". Brž po izidu prvega zvezka so se oglasili moralisti, ki so menili, da je nekaj pesmi "pohujšljivih". Slovenske narodne pesmi so izšle v štirih zajetnih knjigah (1895-1923 - po Štrekljevi smrti je delo dokončal Joža Glonar). Štrekelj je pritegnil nad 200 sodelavcev iz vseh slovenskih pokrajin. Prva knjiga vsebuje pripovedne pesmi, druga ljubezenske, tretja "pesmi za posebne prilike" (obredne, plesne, svatovske, pivske, obsmrtne) ter pobožne, četrta pa stanovske ter šaljive in zabavljive. Vseh pesmi v zbirki je 8686 .

obletnica meseca 02_1999

* 21. februar 1886, Tunjice, † 10. avgust 1972, Ljubljana.

Dolgoletni službeni varuh naših spomenikov

Zibelka mu je tekla v preprosti kmečki hiši v Tunjicah pri Kamniku, kjer je lepoto svojega domačega sveta zagledal 21. februarja 1886. "Dedovo pripovedovanje pravljic mu je poživljalo domišljijo, kamniška ljudska šola in gimnazija v Kranju sta mu bistrili um, univerza na Dunaju z umetnostnozgodovinsko stolico odličnega profesorja Maxa Dvoržaka ga je usmerila v strokovno znanstveno delo" (Jože Dolenc). Bil eden najljubših učencev tega profesorja, ki ga je usmeril v raziskovanje srednjeveškega stenskega slikarstva na Kranjskem. Iz tega predmeta je leta 1912 doktoriral. Kot prvi slovenski strokovni konservator - varuh umetnostnih spomenikov je nastopil službo v Ljubljani. Med prvo svetovno vojno je z bojišča v Galiciji prišel v rusko ujetništvo v Sibirijo, kjer se je obogatil z znanjem novih jezikov. Ko se je leta 1919 vrnil v Ljubljano, je prevzel vodstvo Spomeniškega urada za Slovenijo v kraljevini Jugoslaviji. Nalogo je - kot vselej - sprejel z zavestjo odgovornosti. Z beležnico v roki in s težkim fotografskim aparatom v nahrbtniku je prekrižaril vso slovensko zemljo, jo spoznaval v njenih ljudeh, pokrajinskih značilnostih, zgodovini in umetnosti. Slovensko spomeniško varstvo je uredil po načelu: "Konservirati, ne restavrirati." Spomenike je pojmoval kot zgodovinske in kulturne priče preteklosti, ki jih je treba, če se le da, ohraniti v prvotni obliki. "Prvo načelo je, da spomenik ohranjujemo, dokler le mogoče, tak, kakršen je doživel naš čas, in skrbno pazimo, da nepremišljeno ravnanje z njim ne uniči njegove značilnosti."

Umetnostna zgodovina je zgodovina duha

"Petindvajset let sem bil službeni varuh naših spomenikov; od tedaj sem že petnajst let poklicni razlagalec njenih zgodovinskih spomenikov na univerzi," je zapisal France Stele v Mohorjevem koledarju leta 1953. Profesor umetnostne zgodovine je dejansko postal že leta 1921 kot honorarni predavatelj na arhitekturnem oddelku Tehniške fakultete novoustanovljene ljubljanske univerze. Leta 1937 je bil imenovan za izrednega profesorja umetnostne zgodovine na Filozofski fakulteti, leta 1952 je postal redni profesor, leta 1960 se je upokojil, toda kot zaslužni profesor je predaval še naprej. Vzgojil je ves srednji rod naših umetnostnih zgodovinarjev. Kot profesor se je ravnal po načelu svojega dunajskega profesorja Maxa Dvoržaka: "Umetnostna zgodovina je še vedno zgodovina", dopolnil pa ga je s svojim vodilom, da je umetnostna zgodovina dejansko zgodovina duha. Stele je slovensko umetnostno zgodovino usmeril v raziskovanje domačega gradiva in ji prav s tem omogočil evropsko priznanje. Osebno je slovensko umetnostno zgodovino zastopal na številnih mednarodnih kongresih, zlasti s tiskano besedo. Plod njegovih strokovnih raziskovanj je knjiga Oris zgodovine umetnosti pri Slovencih (1924), ki bi jo lahko imenovali rojstni list slovenske umetnostne zgodovine. Ob ustanovitvi Slovenske akademije znanosti in umetnosti je bil dr. Stele med prvimi izbran za njenega rednega člana. Prejel je tudi številna mednarodna priznanja: leta 1962 zlati doktorat dunajske univerze, 1969 častni doktorat ljubljanske univerze, 1969 Prešernovo nagrado in istega leta Herderjevo nagrado, namenjeno osebnostim, ki si prizadevajo za ohranjevanje evropske kulturne dediščine v duhu mirnega sporazumevanja med narodi.

Odbornik in sodelavec mohorjeve družbe

"Kar nekam neverjetno je, da se je učeni univerzitetni profesor, član Akademije, večkratni častni doktor, odlični predavatelj in pisatelj s takšno vnemo udeleževal sej odbora Mohorjeve družbe in bil do konca njej odbornik," je ob Steletovi smrti zapisal Stanko Cajnkar, tedaj "prvi mož" Slomškove založbe. Razloge za to je Stele navedel že prej. Povedal je, da njegovi spomini na Mohorjevo segajo v čase njegove prve mladosti. "Mati me je z mohorsko knjigo v rokah pestovala. Oče pa je družini ob nedeljah bral iz mohorskih knjig. Pa tudi sam sem rasel ob knjigah Mohorjeve." Odbornik Mohorjeve družbe je postal za časa, ko je bil njen urednik pisatelj Franc Saleški Finžgar, s katerim ga je vezalo iskreno prijateljstvo. "Mi, ki smo bili z njim na neštetih sejah in slovesnostih, ne bomo pozabili na njegovo modro besedo, na njegovo ljubezen do vsega, kar je lepo in dobro, na njegovo več kot polstoletno zvestobo Mohorjevi družbi" (Stanko Cajnkar). Za Mohorjevo družbo je tudi veliko pisal. Nekateri njegovi zapisi so izšli v knjižni obliki (Cerkveno slikarstvo med Slovenci). Steletovo pero je pogosto obogatilo tudi Mohorjeve koledarje. Zadnja leta je v pogovorih na sejah večkrat sprožil misel, da bi Mohorjeva začela izdajati posebno zbirko, v kateri bi razni sodelavci obdelali slovensko ikonografijo. Sad sodelovanja z mojstrom Plečnikom sta knjigi Architectura perennis (1941) in Napori (1955). Ko je bil še poln načrtov in delovne vneme, je lučka njegovega izredno rodovitnega življenja, trajajočega šestinosemdeset let in pol, 10. avgusta 1972 ugasnila.

(obletnica meseca 02_2006)

* 20. februar 1858, Trst, † 25. december 1924, Maribor

Njegovo življenje - eno samo romanje

Parma Viktor0Viktor Parma se je rodil 20. februarja 1858 v Trstu. Oče Ivan, policijski uradnik, čigar predniki so bili iz Slavonije, se je v Trstu oženil z Matildo de Matei, hčerko nekdanjega Napoleonovega častnika, ki je bil z njim v Rusiji, pozneje pa je postal major avstrijske vojske. Doma so najbrž govorili italijansko in Viktor se je šele dokaj pozneje naučil slovenščine in je kot dijak tretjega gimnazijskega razreda v Novem mestu celo padel iz tega predmeta. Tekoče pa je govoril italijansko, nemško in nekoliko hrvaško (po očetovih prednikih). Njegovo življenje je bilo eno samo romanje: najprej so se selili iz kraja v kraj, kamor je bil premeščen oče Ivan, kasneje pa je enaka usoda čakala Viktorja, ki je pristal v istem poklicu. Družina se je selila iz Trsta v Zadar, od tam v Novo mesto, v Metliko, pa spet v Zadar, od tam pa v italijanski Trento, kjer je Viktor leta 1876 maturiral in odšel na Dunaj študirat pravo. Na počitnice je odhajal v Celovec, kamor je bil medtem premeščen oče. Ko je leta 1881 končal študij prava, je postal praktikant pri policijskem ravnateljstvu v Trstu. Kmalu pa so se začela romanja po raznih slovenskih krajih: od Ljubljane, Kočevja, Kranja, Krškega, Litije, Postojne, Logatca, Litije, Kamnika, Črnomlja in še tretjič Litije. Vlada pač ni rada gledala uradnika, ki je delal na narodnem, kulturnem in umetniškem področju. Njegovim prošnjam, da bi ga po sedemindvajsetih letih službovanja po podeželskih krajih prestavili v Ljubljano, niso ugodili. Po kazenski upokojitvi leta 1915 se je preselil na Dunaj, leta 1920 je prišel k sinu na Pragersko, kjer je dobil vabilo, da pride kot častni kapelnik v opero v Maribor.

Glasba ga je spremljala od mladih nog

Parma Viktor2Tako oče kot mati sta bila glasbeno nadarjena in odlična pianista, zato ni čudno, da je to podedoval tudi njun sin Viktor. Kot dijak je v Zadru sodeloval pri orkestralnih koncertih in tri leta pri opernih predstavah igral violino in čelo. Kot gimnazijec je v Novem mestu nastopal kot violinist. Ustanovil in vodil je dijaški orkester in zanj komponiral plesno glasbo. Na Dunaju se je preživljal z učenjem klavirja in violine. Tam je pri Brucknerju študiral kompozicijo, v knjižnici pa je študiral operne partiture. Kot študent je med počitnicami v Celovcu napisal koračnico Duh slovenski. Čeprav se je po njegovih žilah pretakala (tudi) italijanska kri, je bil odločen Slovenec in prav zaradi njegovega narodnostnega delovanja so ga tolikokrat službeno premeščali, ga celo suspendirali in predčasno upokojili. Viktor Parma je bil po značaju tak, kot njegova glasba: veder, živahen, blag in ljubezniv.

Parma Viktor3Kot operni skladatelj romantične smeri je veliko pozornost posvečal melodiji po vzoru italijanskih skladateljev. V njegovih delih je težišče na spevnih melodijah in bleščečih pevskih linijah ter spretni instrumentaciji. To jim je zagotavljalo uspeh pri poslušalcih ne samo na Slovenskem, ampak tudi po drugih slovanskih deželah takratne monarhije. Med prvo svetovno vojno je živel na Dunaju, po vojni je dobil službo kapelnika Narodnega gledališča v Mariboru, kjer je dirigiral mnoge svoje opere in operete. Tam je tudi ustanovil in urejal zbornik Struna, ki je objavljal priredbe domačih skladb za salonski orkester. V mestu ob Dravi se je njegovo življenje izteklo na božični praznik, 25. decembra 1924.

Oče slovenske opere

Parma Viktor1Viktor Parma velja za očeta slovenske opere. Njegova opera Urh, grof celjski (1895) na libreto pesnika Antona Funtka je namreč prva v celoti komponirana slovenska zgodovinska romantična opera. Njegova enodejanka Ksenija (1896) je bila poleg Försterjevega Gorenjskega slavčka največkrat izvajana slovenska opera (libreto sta napisala F. Goestl in A. Funtek). Na prošnjo gledališča deželnemu predsedniku, če bi lahko skladatelj dirigiral eno od predstav, je dobil dovoljenje samo pod pogojem, da plakati ne navajajo njegovega uradnega položaja (okrajni komisar) in da se po predstavi ne pojavi na odru. Ob koncu je občinstvo priredilo tako viharne ovacije, da je bil Parma prisiljen priti na oder in se zahvaliti. Naštejmo vsa Parmova dela na področju scenske glasbe: poleg dveh že omenjenih oper je napisal še operi Stara pesem (1897) in Zlatorog (1919), nedokončana je ostala opera Pavliha; bil je tudi mojster operete, napisal je štiri: Caričine Amazonke (1902), Nečak (1906). Venerin hram (1908) in Zaročenec v škripcih (1917). Napisal je tudi markantno scensko glasbo za Rokovnjače (1897), Legionarje (1903) in Mogočni prstan (1923). Po sodbi glasbenih poznavalcev je Parmovo najboljše in najbolj zrelo operno delo Zlatorog, za katero mu je besedilo napisal avstrijski pisatelj Richard Brauer. Med vsemi odrskimi deli Viktorja Parme so daleč največji uspeh doživele Caričine Amazonke. Krstna izvedba je bila 24. marca 1903 v Deželnem gledališču v Ljubljani, potem pa so osvajale poslušalce v Pragi, Zagrebu, Plznu. Besedilo sta posodobila in "očistila" Kozma Ahačič in Igor Grdina in v tej verziji je opereta doživela krstno koncertno izvedbo 8. februarja

obletnica meseca 02_2008

* 17. februar 1911, Češnjica pri Kropi, † 17. februar 1957, Zgornje Jezersko, pokopan na Ovsišah pri Podnartu

Trdno drevo žitarjevega rodu

Zibel je Jožu Vovku tekla v kmečki hiši na Češnjici, župnija Ovsiše pri Podnartu, po domače pri Žitarju. Zakoncema Janezu in Luciji Vovk se je rodil 17. februarja 1911 kot drugi otrok in prvi sin (prvorojenka Marija je umrla za davico, ko ji je bilo dve leti in pol). V naslednjih desetih letih so od Žitarjeve hiše nesli h krstu skoro vsako leto. Za Jožem je prišel na svet Janez (1912), zdaj znan jasličar na Polici pri Naklem, sledila sta France (1914) pa Aleš (1915); štirim "Bučkom" sta prišli delat družbo Anica (1916) in Albina (1917), po krajšem "premoru" pa sta družino obogatila še Ciril (1920) in Metod (1921), najmlajši, ki je za očetom prevzel gospodarstvo na domu. Oče Janez je umrl pri 76. letih leta 1955, mama Lucija pa leta 1968 in je učakala častitljivo starost 92 let. Od odraslih otrok so poleg Joža, ki je omahnil v polni moški moči, lani pokopali še Anico, kmečko gospodinjo na Češnjici. Sedmeri Vovkovi, ki še živijo, so si ustvarili domove v bližnji okolici (od Ovsiš do Lesc). Joža je mislil na svojega leto mlajšega brata Janeza, ko je leta 1937 v črtici Jaslice zapisal: "Imel je dar, ki ni dan vsakomur. Znal je iz lesa izrezovati najrazličnejše stvari..."

Buček gre v šolo in postane duhovnik

Buček-Erženov Lojzek ima veliko potez pisatelja Joža Vovka. Bil je živ in nagajiv otrok, pa mehkega in poštenega srca. "Nekega dne so Bučka poslali v šolo in s tem se je začel zanj nov kos življenja. V šoli se bo marsičesa naučil, so rekli, a to zanj ni bilo tako važno. Mnogo večjega pomena je bilo zanj, da se je njegovo obzorje nenadoma razširilo kar čez tri, štiri vasi." Po končani ljudski šoli na Ovsišah je bil Joža osem let v Škofovih zavodih v Šentvidu nad Ljubljano, kjer je končal klasično gimnazijo. Po maturi se je vpisal na teološko fakulteto ljubljanske univerze in 5. julija 1936 ga je tedanji ljubljanski škof Gregorij Rožman posvetil v duhovnika. Po novi maši na Ovsišah je deloval kot kaplan najprej na Dobrovi pri Ljubljani, nato pa v Kranju, odkoder ga je nemški okupator skozi ječe in trpljenje pregnal v Srbijo. Med vojno je bil dušni pastir slovenskih izgnancev v Srbiji. Njihovo gorje je izpovedal v svoji pesniški zbirki Izgnanci (Beograd 1945), kjer med drugim beremo: "Tavamo po mestih in vaseh / kot strganih beračev karavana. / Je mar na čelih nam zapisan greh, / da meče se kot psom nam hrana?" Po vojni se je vrnil v Kranj, v župnijo Primskovo. Leta 1951 pa je postal župnik na Jezerskem ter upravljal še župnijo Kokro. Tam je deloval šest let. Bolezen je vidno izpodjedala njegovo mogočno postavo in 17. februarja 1957 mu je odpovedalo srce. Pogreb na Ovsišah je pokazal, kako priljubljen je bil med duhovniki in med ljudmi.

Pel in pripovedoval je iz sebe

Joža Vovk je začel s slovstvenim delom že v dijaških letih. Odlična škofijska gimnazija v Šentvidu je k temu spodbujala vse nadarjene dijake. Joža se je kmalu začel oglašati po tedanjih vodilnih književnih listih, kot sta bila Mladika ter Dom in svet, objavljal je tudi v Mohorjevem koledarju. Razen pesmi je pisal tudi črtice in ocene knjig. Prevedel je več del za gledališče. Njegov prozni prvenec Zaplankarji (1941), namenjen otrokom, ni tako znan kot njegova ljubka mladinska pripoved Naš Buček (1943), ki je po vojni doživela še dve izdaji (1972, 1979). V njej je opisal življenje vaških dečkov in podal marsikatero črto iz svoje mladosti; z njo je postavil tudi lep spomenik svojim staršem, zlasti svoji materi. Ko je bil nekoč le preveč poreden, ga je oče trdo kaznoval tako, da ga je zaprl v temno klet, kjer je prestal zelo hude ure. Ko ga je prišla mati iskat, je videl, da so njene oči mokre. "Mati je jokala, jokala nad njegovim divjaštvom. Buček jo je razumel. Prav gotovo bi bil rajši celo popoldne zaprt v kleti, kakor pa da ga je mati izpustila s solzami v očeh." Kaj je čutila mati ob začetku vojne, ko so ji odtrgali vseh šest sinov, je izpovedal v Materini pesmi: "Šest sinov je v svet odšlo, / šest sinov, / šest rok je seglo po slovo, / šest brazd mi čelo razoralo, / šest trnov se zabodlo je v srce, / šest težkih muk čez dušo palo."

(obletnica 02_1997)

* 17. februar 1902, Gorica, † 16. februar 1937, Gorica

Note je bral tako zgodaj kot črke

Bratuz Lojze0Ta junak zvestobe narodu in veri se je rodil 17. februarja 1902 v Gorici v delavski družini. Njegov šest let sta­rejši brat Jožko je študiral bogoslovje, a se zaradi prevelike tenkovestnosti ni dal posvetiti v duhovnika. Izkazal se je kot odličen vzgojitelj kot vodja slovenskega dijaškega zavoda Alojzi­jevišče v Gorici. Lojze je obiskoval osnovno šolo in pripravnico za srednjo šolo v rodnem mestu, ob začetku vojne z Italijo (1915) je moral šolanje prekiniti. Že mlad je pokazal silno nagnjenje do glasbe: pri desetih letih je pridobil osnovno znanje o harmoniji in orglanju, trinajstleten je sedel za orglami. Med vojno so dru­žino odvedli v begunstvo v notranjost Italije. Po vojni je Lojze obiskoval dveletni učiteljski tečaj, potem pa služboval kot učitelj v raznih krajih (Šmartno v Brdih, Solkan, Batuje). Leta 1929 je sprejel povabilo nadškofa Sedeja za profesorja glasbe v škofij­ski gimnaziji. Konec tega leta je dobil policijski opomin in bil zaprt, zato je moral semenišče zapustiti. Leta 1930 ga je nadškof Sedej imenoval za nadzornika cerkvenih pevskih zborov na Goriškem in kot tak je uradno obiskoval cerkvene pevske zbore na podeželju, jih učil in orglal pri slovesnostih. Povsod, kjer je služboval kot učitelj, je nastopal tudi kot organist, pevovodja in kulturni delavec. Zaradi tega je bil pri fašistih 'zaznamovan'. Uveljavil se je tudi kot skladatelj (na skladbe se je podpisoval Sočenko). Z več pesmimi je sodeloval pri lepih pesmaricah Goriške Mohorjeve družbe (Božji spevi, Gospodov dan, Zdrava Marija).

Srečali sta se dve sorodni duši

Bratuz Lojze1Za precej njegovih tam objavljenih skladb je napisala besedilo mlada tolminska pesnica Ljubka Šorli, ki je pomagala materi v trgovini ter nekaj časa nadomeščala organista in vodila dekliški zbor. "Srečali sta se dve sorodni duši, " je zapisal Kazimir Humar, "ona občutljiva pesnica, on nadarjen glasbenik in skla­datelj." Leta 1933 sta se poročila in rodila sta se jima dva ot­roka: hči Lojzka (19. junija 1934) in sin Andrej (27. novembra 1936), ki sta oba dosegla akademski naslov, čeprav sta že v než­ni dobi ostala brez očeta. Na videz krhka mati Ljubka je bila močna žena, kakršno opeva Sveto pismo. Njen mož Lojze, ki se je z vso predanostjo posvečal glasbeni in kulturni dejavnosti, je bil srečen v svojem toplem družinskem gnezdu. Nanj pa so budno prežali fašistični sokoli. Nekaj časa je bil dirigent italijan­skega pevskega zbora v goriški stolnici. Redno je hodil v Podgo­ro, kjer je bil organist in pevovodja. Tam je njegov zbor v ne­deljo, 27. decembra 1936 (sin Andrej je imel prav ta dan en me­sec) pozdravil novorojeno božje Dete z milo slovensko božično pesmijo. Po maši so ga fašisti prisilili, da je pil strojno olje, pomešano z bencinom. Za posledicami tega nasilja je v hudem trp­ljenju poldrugi mesec kasneje, 16. februarja 1937, en dan pred svojim 35. rojstnim dnevom, umrl. Postal je živa priča in tudi simbol enega najhujših narodnih zatiranj sredi Evrope tridese­tih let.

"Venec spominčic možu na grob"

Bratuz Lojze3Mlada vdova z dvema nebogljenima otrokoma se je najprej zatekla k materi in sestri v Tolmin, a že jeseni so se vrnili domov v Gorico. Ljubka je v vojnem času na lastni koži izkusila grozo­vitost policijskih zaslišanj. Razpad fašistične Italije je doča­kala v taborišču v Zdravščini, kjer je zdaj vzidana spominska plošča z besedami, ki jih je napisala ona: "Skoz trpljenje nas žlahtni usoda. / Ena vera je, en klic: svoboda!" Pohitela je v Gorico in z otrokoma odšla v Tolmin, kjer je po vojni postala učiteljica. Leta 1946 se je vrnila v Gorico in vse do upokojitve (1975) je poučevala v mnogih vaseh goriške okolice. Bila je ne le učiteljica, ampak tudi zgledna vzgojiteljica; ki živi iz korenin svoje globoke vere. Ta izžareva iz njenega sonetnega venca z nas­lovom Venec spominčic možu na grob, ki je izšel v knjižni (biblio­filski) izdaji v Gorici leta 1957. Iz tega venca diha krščansko odpuščanje do krivcev smrti ljubljenega moža. Anton Kacin je v spremni besedi zapisal: "Venec spominčic ni in noče biti obtožba oseb, naroda ali države, pač pa obtožuje zlo, ki nujno izvira iz vsakega totalitarizma."

Bratuz Lojze4Ta venec je v zbirko Izbrane pesmi (Gori­ca 1973) prišel pod naslovom Ti in jaz in tri leta življenja. ­- Že nekaj mesecev po mučeniški smrti Lojzeta Bratuža so v misijon­ski tiskarni v Grobljah pri Domžalah natisnili knjižico z naslo­vom Čisti žrtvi svetal spomin avtorja, ki je ostal nepodpisan (iz varnostnih razlogov, ker je bil italijanski državljan). Danes vemo, da je bil to Bratužev dolgoletni prijatelj Rado Bednarik. Naslov te knjižice so izbrali za napis na Bratuževo spominsko ploščo v Podgori.

(obletnica 02_2002)

Zajemi vsak dan

Ko preprost boš, tih in dober kot otrok, / spoznal boš svet v vse lepši, v vse bolj nežni zarji, / spoznal boš svet, kot so spoznavali ga stari.

(Srečko Kosovel)
Sreda, 10. August 2022
Na vrh