Slovenci smo se s plebiscitom 23. decembra 1990 enodušno izrekli za samostojno državo. Znamenja/simboli državnosti so zastava, grb in himna. Državna himna Republike Slovenije je sedma kitica Zdravljice našega največjega pesnika Franceta Prešerna, ki se začne z verzom: »Žive naj vsi narodi«. Slovesno je bila zapeta v novem parlamentu 26. decembra 1990 ob razglasitvi samostojnosti. S svojo Zdravljico je Prešeren zaželel Slovencem edinost, srečo in spravo ter oblast in čast, vsem narodom pa mir in prijateljstvo. Besedilo je uglasbil skladatelj Stanko Premrl. Prešeren po pravici velja za našega največjega pesnika. »Kakor velikan nad tropom pritlikavcev se dviguje njegova postava nad malimi Čbeličarji,« je zapisal literarni zgodovinar Ivan Grafenauer. »In to razmerje je toliko bolj čudno, ker je nastopil v našem slovstvu kar nenadoma, brez kakršnih koli predhodnikov.« Lahko bi rekli, da je začel iz nič in ustvaril umetnine, s katerimi se lahko ponašamo pred evropskimi narodi. S svojo poezijo je prehiteval čas. Moralo je preteči dosti let, preden je bil postavljen na mesto, ki mu gre.

ROJSTNA HIŠA JE SPOMINSKI MUZEJ
Rojstni kraj Franceta Prešerna je prijazna gorenjska vasica Vrba. Njej je pesnik posvetil prvega od svojih sonetov nesreče. Malo od vasi proti vzhodu stoji na nizkem hribčku ljubka cerkev sv. Marka, ki ga Prešeren v omenjeni pesmi imenuje “bližnji sosed”. Hiši, kjer se je rodil, se je reklo Pri Ribčevih in je do danes v bistvu ohranila tedanjo podobo. Na pobudo pisatelja Finžgarja so jo leta 1937 odkupili in leta 1939 preredili v spominski muzej.
France se je rodil 3. decembra 1800 kot tretji od devetih otrok Šimna Prešerna in Mine roj. Svetina ter bil še isti dan krščen na Rodinah in sicer na ime Frančišek Ksaverij. V njegovem sorodstvu je bilo kar šest duhovnikov: stari stric Jožef, strica Franc in Jakob, brat Jurij Prešeren, nečak Janez Vovk ter pranečak Anton Vovk, ljubljanski nadškof. Pomembno vlogo v njegovem življenju je odigral stari stric Jožef, župnik na Kopanju pri Grosupljem, ki je sedemletnega pranečaka vzel k sebi. »Njega moramo najbrž zahvaliti za pesnika, ker brez njegove podpore ne bi šel v šole« (I. Grafenauer). Leta 1810 ga je poslal na slovečo osnovno šolo v Ribnico, ki jo je obiskoval dve leti in je kot odličen učenec prišel v ‘zlate bukve’. Dve leti zatem je prišel v Ljubljano in 1813 stopil v gimnazijo, kjer je bil njegov sošolec Anton Martin Slomšek. V gimnazijskih letih se je Prešeren pridobil temeljito klasično znanje, seznanil se je tudi z glavnimi evropskimi jeziki. Odločilno je vplival nanj tri leta (po študiju pet) starejši Matija Čop, s katerim sta se družila posebno v počitnicah. Bil je klasični jezikoslovec, izvrsten poznavalec evropske romantike in svojega mlajšega prijatelja je uvajal v pesniški svet.

“UPANJE VAŠE SPOLNIT NE MOREM”
Po končanem liceju se je jeseni 1821 odpravil na Dunaj, kjer je po enem letniku filozofije študiral pravo. Mati in strici duhovniki so želeli, da bi tudi France postal duhovnik. V edinem ohranjenem pismu domačim z Dunaja (24. maja 1824) je zapisal: »Meni je prov zlo de Vam upanje Vaše spolnit ne morem.« Zaradi tega so mu strici odtegnili podporo. On je kot domači učitelj in s Knafljevo štipendijo študij uspešno dovršil. Jeseni 1828 je kot doktor prava nastopil službo odvetniškega pripravnika pri dr. Baumgartnu v Ljubljani. Rad bi se čimprej osamosvojil, vendar je bila vsaka njegova prošnja odbita. Leta 1834 je šel za odvetniškega pomočnika k odvetniku dr. Blažu Crobathu, sošolcu in prijatelju. Jeseni 1836 je prišla h Crobathovim za pestunjo deklica Ana Jelovškova, ki ji je Prešeren začel dvoriti predvsem da bi jezil Primicovo Julijo, ki je gledala nanj zviška. Ko ji je bilo komaj petnajst let in pol, je z njim zanosila. Ob rojstvu otroka je njegovo srce zapelo prisrčno pesem Nezakonska mati. Kasneje je imel z njo še dva otroka, urejene družine pa ni ustanovil zaradi neurejenih gmotnih razmer; pred smrtjo je svoja dva živeča otroka določil za glavna dediča. Sredi leta 1846 je bil Prešeren le imenovan za deželnega odvetnika v Kranju. Ljudje so mu zaupali, ker je bil izkušen pravnik in pošten. Po dveh letih mu je začelo zdravje naglo pešati, od decembra 1848 ni več šel iz sobe. Dal je poklicat dekana Jožefa Dagarina, da mu je podeli zakramente za umirajoče, pred tremi meščani je napravil ustno oporoko, 8. februarja 1849 ob pol osmih je pesnikov srce prenehalo biti. Njegovo smrt so sredi dopoldneva oznanili zvonovi ljubljanskih cerkva. Od leta 1945 je spominski dan Prešernove smrti slovenski kulturni praznik.

“KOMUR PEVSKI DUH SEM VDIHNIL”
Najmlajša Prešernova sestra Lenka (1811–1891) se je na stara leta spominjala, da je France, odkar ga je poznala, “vsako reč brž na verze naštimal”. Verjetno je Prešeren začel pesniti že v ljubljanskih šolah, gotovo pa na Dunaju. Leta 1832 je prijatelju in umetniškemu vodniku Matiju Čopu pisal, da je zvezek svojih pesmi pokazal uglednemu slavistu Jerneju Kopitarju, ki mu je svetoval, naj jih za nekaj časa pusti v predalu. Kasneje je razen treh (Povodni mož, Lenora, Lažnivi pratikarji) vse sežgal. Kot pesnik se je prvič javno predstavil v ljubljanskem (nemškem) časopisu Illirisches Blatt 12. januarja 1827 s svojo pesmijo Dekelcam v slovenščini in nemščini. V naslednjih letih so se objave množile. Največ Prešernovih pesmi je izšlo v petih zvezkih Kranjske čbelice (1830–1834), s katerimi se je dvignil visoko nad druge pesnike tega zbornika. Po letu 1833, ko se je zaljubil v Primicovo Julijo, ki ga je zavrnila, se je v njegovem srcu porajala ljubezenska poezija – Gazele, Sonetni venec (1834) z akrostihom Juliji, nato še z drugimi ljubezenskimi soneti. Leta 1836 je v samostojni objavi izšel Krst pri Savici, povest v verzih z zgodovinsko snovjo pokristjanjena Slovencev, vendar s težiščem na žrtvovani ljubezni Črtomira in Bogomile. Že pred selitvijo v Kranj je začel misliti na to, da bi svoje pesmi zbral in jih izdal v knjigi. Po hudih bojih s cenzuro so njegove Poezije izšle 15. decembra 1846 (z letnico 1847) v nakladi 1.200 izvodov. Josip Stritar je v znamenitem uvodu v Poezije 1866 zapisal: »Ko bi se sklicali narodi pred sodni stol, naj se izkažejo, kako so gospodarili z določenimi talenti; kako se je vsak po svoje udeležil vesoljne človeške omike; smel bi se mali slovenski narod pokazati med drugimi z drobno knjigo, kateri se pravi: Prešernove Poezije.«

ČUK, Silvester. France Prešeren (1800–1849). (Obletnica meseca), Ognjišče, 2020, leto 56, št. 12, str. 92-93.

* 12. november 1898, Novo mesto, † 8. november 1999, Maribor

»Svojo dolgo, a nepozabno pot vrhunskega tekmovalca v gimnastiki sem končal z Berlinom (1936). Za menoj je bila kar štirinajst let dolga doba nenehnih velikih tekmovanj, v katerih sem seveda doživel in preživel vse, kar športnik sploh lahko doživi. Pri tem je seveda treba imeti pred očmi razmere tistega časa in tistih let, ko vendarle ni šlo za tekme denarja, politike in medijev, ampak za čisto tekmovalnega duha, za željo uspehih, samopremagovanju in seveda zmagah. (…) Pri tisti moji telovadbi je šlo za poudarjeno ljubiteljsko ozadje, za leta velikega prijateljstva in preprostega medsebojnega občudovanja, za tovarištvo, ki ni imelo meja in ki ga danes velikokrat tako pogrešamo.« Tako je ob koncu svoje tekmovalne poti povedal Leon Štukelj, naš najuspešnejši olimpijec. Nastopal je na treh olimpijskih igrah (Pariz 1924, Amsterdam 1928, Berlin 1936) ter osvojil 3 zlate, 1 srebrno in 2 bronasti medalji. Zgodbo svojega življenja je razkril v knjigi Prvih 100 let, ki je izšla ob stoletnici njegovega rojstva.

OPTIMIZEM – RECEPT ZA DOLGO ŽIVLJENJE
Pred svojim stotim rojstnim dnem je Leon Štukelj v pogovoru s Frančkom Jaukom dejal, da je “izrazit optimist, če ne bi bil, bi že zaradi tega ne živel toliko časa”. Rodil se je 12. novembra 1898 v Kandiji pri Novem mestu kot tretji otrok v družini Štukelj. Sedemletnega so vpisali v deško šolo v Novem mestu, ki so jo vodili frančiškani. Leta 1911 se je petčlanska družina preselila v Novo mesto, kjer je oče Leopold postal občinski tajnik. Svoje šolanje je Leon nadaljeval v gimnaziji, ki se je leta 1912 preselila v nove prostore z lepo telovadnico, ki je bila zanj “najlepši prostor”, ker je bil že ‘zasvojen’ s telovadbo po srečanju s telovadci novomeškega Sokola. Zadnja leta prve svetovne vojne je bil v pisarni vojnega ministrstva na Dunaju. Po vojni je na novoustanovljeni univerzi v Ljubljani nadaljeval študij prava, ki ga je začel v Zagrebu. Po očetovi smrti leta 1921 je bil njegov edini cilj končati študij in nastopiti plačano prakso na sodišču ter s tem zagotoviti sebi in mami sredstva za življenje (sestri Irma in Pola sta bili že poročeni). »Ob prejemu prve pripravniške plače sem hitel domov in ves denar položil mami na mizo.« Služboval je v različnih krajih. Družino si je ustvaril leta 1937: poročil se je Lidijo Plemelj in rodila se jima je hčerka Lidija (Lidka). Vsa leta druge svetovne vojne so se stiskali v maminem stanovanju v Novem mestu in se preživljali samo z njegovo plačo. Pri novih oblastnikih je bil slabo zapisan in po vojni je bil odpuščen. Pokojnino (1965) si je prislužil z raznimi službami, nazadnje je bil komercialist pri gostinski zbornici. V javnosti je bil pozabljen, šele po rojstvu slovenske države je bil deležen časti kot športni velikan in plemenit človek. Stoletnico rojstva je praznoval z nami, njegovo srce je zastalo 9. novembra 1999, tri dni pred 101. rojstnim dnem.

TRI OLIMPIADE, ŠEST MEDALJ
Za telovadbo se je Leon Štukelj navdušil kot osemletni deček ob nastopu svojih vrstnikov, včlanjenih v telovadno društvo Sokol. Takoj se jim je pridružil in začel resno vaditi. »Telovadnici sem ostal zvest do pričetka druge svetovne vojne, ko sem prenehal telovaditi. V telovadbi sem našel vse tisto, kar išče mlad človek: veselje, prijatelje in zdravje. Telovadba mi je krepila telo, me vzgajala v zavednega Slovenca.« Na višji ravni je prvič nastopil na Vidov dan leta 1919 v Novem Sadu. Na velikem mednarodnem tekmovanju v Ljubljani avgusta 1922 je zablestel v vajah na orodjih in osvojil prva mesta na bradlji, drogu in krogih ter bil prvi v skupnem seštevku posameznikov. Opozoril je svoj izjemni talent ter postal nepogrešljiv član jugoslovanske telovadne vrste. Na olimpijskih igrah v Parizu ji je priboril dve zlati medalji: na drogu in v mnogoboju. Ob svečani razglasitvi je na olimpijskem stadionu jugoslovanska zastava dvakrat zavihrala na najvišjem drogu. V domovini so telovadcem, predvsem Štuklju, priredili veličastne sprejeme. Štuklja je v svoji vili na Bledu sprejel kralj Aleksander in ga odlikoval. Na olimpijskih igrah v Amsterdamu leta 1928 je vrsta osvojila bronasto medaljo, Štukelj pa bronasto v mnogoboju ter na krogih. Olimpijskih iger v Los Angelesu leta 1932 se jugoslovanski športniki niso udeležili. Pred igrami v Berlinu leta 1936 je Štukelj, ki je bil star 37 let, okleval, a je vendar nastopil. »Želel sem, da bi končal svoje štirinajstletno tekmovanje vsaj z eno olimpijsko kolajno in da bi se še poslednjič uveljavil v vrhu.« In res je osvojil srebrno kolajno na krogih. Na olimpijskih igrah v Atlanti leta 1996 je ‘nastopil’ v vlogi najstarejšega živečega olimpijca.

NJEGOV POGLED V SLOVENSKO DUŠO
Na vprašanje Frančka Jauka, če je kdaj razmišljal o človeški duši, o duši Slovenca, je odgovoril: »Seveda, kako da ne. Katoliška vera je izjemno močno zasidrana v slovenskem človeku. Vodila ga je skozi zgodovino in Slovenija ni v tem pogledu nič posebnega. Na naši celini je z nekaj izjemami doma krščanstvo, v tem delu Evrope pa katoliško izročilo. Ko razmišljam o veri, ugotavljam, da gre za verske predpise, ki so visoko moralni, ki pa jih je seveda treba razumeti in se jim prilagajati, jih upoštevati in jih izvajati. Ljudje, ki so nastrojeni proti verskim prepričanjem, se radi zatekajo k zgodovini in nam iz nje posredujejo informacije o stranpoteh nekaterih ljudi iz verskega življenja. Toda jaz vse te reči jemljem normalno in jih tudi razumem na preprost način. Cerkev je končno ustanova ljudi, vodijo jo ljudje, ljudje pa so bili v zgodovini in so še danes taki in drugačni. Človek želi odgovor na osnovno vprašanje: od kod prihajamo in kam gremo. Na ta vprašanja odgovarjajo vsa verstva, zato ima vsak tudi pravico, da se opredeli za katerokoli vero. To pravico morata vsaka družba in država spoštovati, vsako smešenje ali pa zmanjševanje pomena človekove vere je nedostojno. Država mora spoštovati to človekovo opredelitev in jo zaščititi z zakoni.« Proti koncu svojega življenjskega romanja je kot romar obiskal Sveto deželo. »Od daleč smo si ogledali Oljsko goro, bili smo na prostoru, kjer so križali Jezusa, obiskali smo prostor zadnje večerje, kjer je Juda izdal Odrešenika. Jaz sem to v tistem trenutku občutil drugače kot takrat, ko sem o teh dogajanjih prebiral v knjigi. Čeprav sem vedel za vse podatke, me je v dvorani zadnje večerje hipoma spreletelo: ovedel sem se, da se je vse to s Kristusom dogajalo tu, kjer zdaj stojim.«

ČUK, Silvester. Leon Štukelj (1898-1999). (Obletnica meseca), Ognjišče, 2019, leto 55, št. 11, str. 44-45

* 29. marec 1874, Kamnik, † 26. julij 1934, Unec pri Rakeku

"Maribor razglašam za jugoslovansko posest in prevzemam v imenu svoje vlade vojaško poveljstvo nad mestom in vsem Spodnjim Štajerskim! Kdor bi se v področju moje oblasti upiral mojim poveljem, pride pred moje vojaško sodišče!"

OSVOBODITELJ MARIBORA IN ŠTAJERSKE

Ob koncu prve svetovne vojne in razpadu stoletne avstroogrske monarhije, ko je bilo jasno, da se bodo kmalu risale nove državne meje, je mariborski občinski odbor razglašal Maribor za del nemške Avstrije. Po ljudskem štetju leta 1910 je v obeh mariborskih okrajih (levi in desni breg Drave) nad 80% prebivalcev govorilo slovensko. Major Rudolf Maister, poveljnik mariborskega črnovojniškega okrožja, zaveden Slovenec in povezan z vodilnimi slovenskimi politiki, je uvidel: ponuja se edinstvena priložnost, da ozemlje, kjer živijo Slovenci, postane sestavni del bodoče jugoslovanske države. Treba ga je nemudoma zasesti z vojaštvom in tam vzpostaviti slovensko oblast. Na sestanku častnikov v mariborski meljski vojašnici 1. novembra 1918 je odločno nastopil in izrekel besede, zapisane zgoraj. Na nemške častnike so naredile silen vtis in priznali so mu vrhovno poveljstvo. "S tem je bil postavljen temelj za vse nadaljnje akcije v smeri utrditve severne meje" (Lojze Ude). Še istega dne se je s pooblastilom Narodnega sveta za Štajersko, ki ga je povišal v generala, s 15 častniki in 87 vojaki polastil Maribora in prevzel poveljstvo nad vso Spodnjo Štajersko. Do konca novembra mu je uspelo zbrati okoli 4.000 slovenskih vojakov in 200 častnikov. 23. novembra je v nekaj urah razorožil nemško varnostno stražo.

Zasedel je slovensko narodnostno ozemlje na Štajerskem, koder je bila kasneje zarisana meja z Avstrijo. Nameraval je zasesti tudi Koroško, pa mu vlada v Ljubljani tega ni dovolila. kako zgrešeno je bilo to, pove izjava maršala Focha, vrhovnega poveljnika zavezniških sil, članu slovenske delegacije na mirovnih pogajanjih v Parizu: "Kar imate zasedenega svojega ozemlja in če vlada tam red, ostane vaše." General Maister se je moral jeseni 1919 kot poveljnik policijskih sil umakniti s Koroškega, ki je po nesrečnem plebiscitu 10. oktobra 1920 prišlo pod Avstrijo. Zatem je bil mestni poveljnik Maribora. Zaradi narodne zavednosti je bil preganjan v stari Avstriji, tudi v novi državi kot čvrst Slovenec ni bil zaželen, zato je bil leta 1923 brez pravega razloga upokojen, ko mu je bilo komaj 49 let. Ostal je v Mariboru, kjer je spodbujal kulturno, še posebej literarno življenje.

PESNIK IN LJUBITELJ KNJIG

Med poklicnimi vojaki redko zasledimo pesnika in resničnega ljubitelja knjig. Rudolf Maister je bil taka izjema. Najbrž je postal vojak po čudnem spletu življenjskih okoliščin. Rodil se je 29. marca 1874 v Kamniku. Osnovno šolo je obiskoval v Mengšu in Kranju, kjer je končal tudi nižjo gimnazijo. Po prvih dveh razredih višje gimnazije v Ljubljani je zaradi očetove smrti vstopil v vojaško šolo (domobransko kadetnico) na Dunaju. Že kot četrtošolec (štirinajstletnik) je v Kranju ustanovil in urejal dijaški list Inter nos (Med nami). Leta 1890 je bil v Vrtcu natisnjen njegov prvi spis. V Ljubljani je postal član tajnega dijaškega literarnega društva Zadruga (vanjo so bili včlanjeni Cankar, Kette, Murn, Župančič in mnogi drugi), ki mu je ostal zvest tudi med šolanjem na Dunaju. Vse življenje je bil povezan s slovenskim kulturnim ustvarjanjem in političnim snovanjem. Kot častnik je služboval pretežno na Slovenskem: skoro petnajst let v Ljubljani, nekaj časa v Celovcu, od leta 1913 do razpada Avstro-Ogrske pa v Celju in Mariboru. V letih 1909-1912 je bil v Galiciji, kjer je zbolel za tuberkulozo, tako da ni bil več sposoben za frontno službo in to ga je pripeljalo v Maribor v poveljstvo črnovojnikov.

Pesniti je začel že v gimnazijskih letih; pesmi je objavljal večinoma pri Ljubljanskem zvonu pod psevdonimom Vojanov. Leta 1904 je izšla njegova prva pesniška zbirka Poezije, ki prinaša predvsem radožive ljubezenske pesmi. Druga zbirka Kitica mojih (1929) pa je bolj rodoljubna: pesnik se predstavi kot glasnik osvobodilnih prizadevanj svojega naroda in lepot slovenske zemlje. Pesnik Janko Glazer, dolgoletni ravnatelj mariborske osrednje knjižnice, je kot strokovnjak pregledal bogato knjižnico generala Maistra, potem pa zapisal sodbo: "Za Maistra kot zbiratelja knjig je značilno... da je bil s slovensko knjigo zvezan z globoko in živo ljubeznijo tudi notranje... Svojo zbirko je v teku desetletij izpopolnil v eno največjih in najlepših zasebnih knjižnic na Slovenskem." General in pesnik Rudolf Maister je umrl na Uncu 26. julija 1934.

Slika generala Maistra bi bila pomanjkljiva in nepravilna, če bi videli v njem samo moža dejanja, ne pa obenem tudi moža besede in duha, če bi ob njem kot vojaku in organizatorju pozabili na ljubitelja duhovnih vrednot in iskatelja lepote, na zbiratelja knjig in pesnika. (Janko Glazer)

ČUK, Silvester. Rudolf Maister. (Obletnica meseca). Ognjišče, 1994, leto 30, št. 3, str 20-21.

* 4. junij 1910, Kropa, † 22. junij 1989, Dunaj

»Čim dlje pojem, čim bolj se ukvarjam z mladimi pevci, tem bolj sem prepričan, da mora biti pevec za svoj poklic rojen. Tehničnih zahtev se pač lahko nauči, toda notranja nuja, potreba, da se s petjem izražamo, je dar, ki se ga ne da pojasniti ne naučiti. Kdor te notranje nuje nima, bo to težko razumel. Vsa tehnika je le neogiben pogoj. Šele onkraj tehničnega znanja bo petje umetnost. Če se v notranjosti umetnika ne vžge iskra, tudi poslušalcem ne bo toplo pri srcu, zakaj publika dobro občuti, ali ima pevec na koncertnem ali opernem odru kaj svojskega izraziti, kaj več, kakor željo po zunanjem učinku.« Tako je na podlagi osebne izkušnje zapisal Anton Dermota, operni in koncertni pevec ter glasbeni pedagog v svoji knjigi Tisoč in en večer (Mohorjeva družba, Celje 1985). Z vztrajnim delom in ob pomoči modrih učiteljev je razvil pevski dar, ki mu je bil položen v zibelko, da je postal svetovno znan glasbeni umetnik – tenorist, eden najboljših izvajalcev Mozartove glasbe. Predstavljamo ga ob trideseti obletnici njegove smrti.

"VSAJ ENEMU NAJ GRE BOLJE”
»Moja otroška leta so tekla v revščini, v taki revščini, kakršno si danes komaj lahko predstavljamo,« začenja Anton Dermota svoje spomine. Rodil se je 4. junija 1910 v Kropi kot tretji od dvanajstih otrok žebljarske družine. Takrat je bila ljudska šola v Kropi trirazredna s pododdelki. Anton je nosil domov odlična spričevala in je bil vpisan v zlato knjigo ter dobil medaljo za odličen uspeh, vendar na nadaljnje šolanje zaradi revščine ni bilo misliti. Po končani šesti šoli so ga domači dali na Bled k župniku za hlapčka. Opravljal je delo v hlevu, stregel pri maši in zvonil. Tam je ostal dobro leto. Kroparski župnik, ki je vedel, da je Anton glasbeno nadarjen, je očetu predlagal, da bi ga poslali v Ljubljano v orglarsko šolo. »Nekaj dni pred odhodom od doma, sva z mamo brala borovnice. Plaho me je pogladila po glavi in rekla: “Vsaj enemu naj gre bolje.”« Med njegovimi učitelji na orglarski šoli sta bila duhovnika skladatelja Stanko Premrl in Franc Kimovec, ki sta mu ostala v najlepšem spominu. Anton je v šoli naglo napredoval in Premrl, ki je bil ravnatelj stolnega kora, mu je sedemnajstletnemu izkazal veliko zaupanje: izročil mu je ključe od kora in orgel, da je igral pri mašah in drugih slovesnostih. Po treh letih se je vrnil na Bled, tokrat kot organist in cerkovnik ter s tem začel poklic glasbenika. Zatem je bil nekaj časa organist in zborovodja v Kropi. Ko je zvedel, da v Tržiču iščejo organista, se je peš odpravil tja in tamkajšnji župnik Anton Vovk, poznejši ljubljanski nadškof, ga je ljubeznivo sprejel, vendar te službe ni nastopil. Ko se je vrnil domov, je v dnevniku Slovenec našel oglas, da ljubljanski operni zbor išče tenorista. Na priporočilo znanca je bil sprejet.

Z LJUBLJANSKE OPERE NA DUNAJSKO
Na sprejemnem izpitu je ravnatelj konservatorija Julij Betetto dejal: »Iz tega glasu ne bo nič. Za solistični poklic nikakor ni primeren.« To je Dermota zvedel kasneje, ko je bil že uveljavljen operni lirični tenor. Štiri leta je vzdržal v zborovskem petju v ljubljanski operi, ki mu ni bilo cilj, ampak le sredstvo za napredovanje. Ob tem petju je študiral na konservatoriju, na orglarski šoli je poučeval klavir. Leta 1934 je končal šolanje v Ljubljani, a svoje znanje je hotel poglobiti. Profesorji so ga podprli, dobil je nekaj štipendije in lahko je odšel na Dunaj, kjer je eno leto študiral solopetje, potem pa se je prijavil na avdicijo dunajske opere. V prvem poskusu ni uspel, v drugem pa: 1. septembra 1936 je postal redni član dunajske državne opere. Začel je z malimi, poskusnimi vlogami. Prvo večjo vlogo je imel v Verdijevi Traviati. ‘Prodor v svet’ je dosegel s svojim likom Don Ottavia v Mozartovi operi Don Juan. »Z Mozartovimi vlogami sem osvojil svet in ga preromal križem kražem. Oprijel se me je naziv Mozartsänger (pevec Mozarta). Poleg tega sem prepel vso svetovno glasbeno literaturo, ki je namenjena liričnemu tenorju. Lahko bi naštel kakšnih sedemdeset vlog. Mislim, da v Evropi ni opernega odra, na katerem ne bi nastopal.« Leta 1959 so dunajski operni umetniki izvedli Mozartov Requiem v Vatikanu in takrat se je Dermota osebno srečal s papežem sv. Janezom XXIII. Rad je prihajal v svojo domovino in je z veseljem nastopal ob raznih slavjih. Eno takih je bila proslava 500-letnice ljubljanske škofije septembra 1962. Po slovesni maši, pri kateri je pel, je bil Dermota gost pri večerji. »Midva se že poznava,« je rekel nadškof Vovk. »Potem niste prišli v Tržič. Čisto prav, da niste prišli, saj bi bili vse življenje navaden šuštar.«

NJEGOVA GLASBENA DRUŽINA
Ko je Anton Dermota prišel na Dunaj, je leta 1935 spoznal Hildo Berger von Weyerwald, svojo poznejšo ženo, ki je tudi študirala na konservatoriju in se je v njegovo korist odrekla svoji lastni karieri. Ko so otroci nekoliko odrasli, ga je spremljala na vseh poteh, na koncertnih odrih pogosto kot pianistka. Leta 1939 ju je pri frančiškanih v Ljubljani poročil p. Roman Tominec, velik prijatelj umetnikov. Po poroki so se odpeljali v Kropo, da je svojo izvoljenko predstavil staršem, ki sta jo nadvse ljubeznivo sprejela. »Moji ženi je bilo, kakor da bi bila že od nekdaj pri nas.« Med vojno sta se rodili hčerki Jovita in Tanja, leta 1948 pa sin Marian. Starša, glasbena umetnika, sta hotela vse tri otroke vzgojiti v tesnem stiku z glasbo. Prvorojenka je študirala gledališko umetnost, kasneje pa se je posvetila petju, predvsem koncertnemu. Tanja je študirala violino in je glasbeno tudi maturirala, študirala pa je na trgovski akademiji. Sin pa je s prijatelji ustanovil glasbeno skupino, kjer je igral tolkala in pel. Tudi Antonova brata Leopold in Gašper sta bila tenorista, operna pevca. Anton Dermota je bil leta 1946 razglašen za ‘komornega pevca’: ta častni naziv podelijo posebno odličnim pevcem (pevkam) solistom. Od leta 1966 sta z ženo predavala na dunajski Akademiji za glasbo. Svojo zadnjo operno vlogo, Tamina iz Čarobne piščali je odigral leta 1981. Umrl je na Dunaju 22. junija 1989, kmalu po svojem 79. rojstnem dnevu. Žena Hilda pa je odšla za njim v 101. letu (5. marca 2013). Ob stoletnici njenega rojstva (leta 2012) je hči Jovita v Avstrijskem gledališkem muzeju na Dunaju pripravila razstavo “Anton Dermota: življenje pevca”.

ČUK, Silvester. Antoln Dermota (1910-1989). (Obletnica meseca), Ognjišče, 2019, leto 55, št. 1, str. 40-41

* 24. december 1887, Ivanje selo, † 17. januar 1979, Ljubljana

»Celo obdobje z očetom sem preživela na Mirju v Ljubljani. Zato je bilo moje otroštvo obsedeno z več ali manj skrivnimi željami postati kot oče “človek, ki piše življenje”. Ko se je to kasneje uresničilo, je oče večidel svojih knjig že napisal. Bil mi je vzor kot človek, kot samorastnik in neuklonljiv duh: pri pisateljevanju me je pritegnil njegov jezik, čeprav ga nisem v ničemer posnemala ... Prav najino v bistvu različno pisateljevanje in pogledi, v mnogočem pa vendar podobni odnosi na literarnem in družbenem prizorišču je dala pobudo za nastanek Moje hoje z očetom.« Tako je nastanek svoje knjige o pisatelju Ivanu Matičiču, svojem očetu, ob stoletnici njegovega rojstva predstavila hči Nada (1922–2004), ki je hodila po očetovih stopinjah dobesedno (z nogami) in duhovno (s peresom). V njej ne govori samo o očetu in sebi, ampak tudi o družini in družbi ter o dobi, v kateri je živel ta (pre)malo poznani in priznani pisatelj. Ta spominski zapis mu posvečamo ob štiridesetletnici smrti.

OTROK SREČE, ROJEN NA SVETI VEČER
Njegova ožja domovina je bila Notranjska, zibel mu tekla v Ivanjem selu pri Rakeku.  Rodil se je 24. decembra 1887, na sveti večer, kar naj bi bil po ljudski veri obet za srečno in dolgo življenje. Tri dni zatem, na dan svetega Janeza Evangelista, je bil krščen.  Po osnovni šoli na Uncu so ga starši poslali v Ljubljano, kjer je najprej hodil dve leti v šolo na Grabnu, nato pa na klasično gimnazijo, ki pa ji je moral po dveh letih dati slovo; oče in mati s kopico otrok (bilo jih je devet)  ga nista mogla vzdrževati v šoli. Jeseni 1902 je našel delo v tiskarni, kjer se je izučil za stavca. Svoj poklic je opravljal najprej v Kamniku, tri leta v Celovcu, zatem v Ljubljani. Med prvo svetovno vojno je služboval kot telefonist na raznih frontah.  Konec maja 1919 je bil odpuščen iz jugoslovanske vojske in kmalu zatem se je poročil in z ženo sta imela tri otroke; dva sta se uveljavila kot umetnika: hči Nada (1922) je postala pisateljica,  sin Janez (1926) pa priznan skladatelj.  Z družino je veliko zahajal v hribe. Zanjo je služil kruh najprej kot korektor v Učiteljski in Zvezni tiskarni, nato pa dolga leta kot delovodja v Jugoslovanski tiskarni. Jeseni 1947 je bil nastavljen v Grafični industrijski šoli in na Grafičnem tehnikumu, kjer je predaval tehnologijo in vodil korektorske tečaje. S področja svoje stroke je sestavil Slovarček slovenskih tiskarskih izrazov za tiskarne in knjigoveznice. Zadnjih deset let je zbiral gradivo za knjigo Tiskarstvo na Slovenskem od Gutenberga do 1965. Uresničila se je napoved ‘sojenic’ ob krstu: da bo dolgo živel in veliko hudega in dobrega preživel. Na zadnjo pot je odšel 17. januarja 1979 v 92. letu blagoslovljene starosti.

NJEGOV PISATELJSKI SVET: NAŠA ZGODOVINA, NOTRANJSKA
Ivan Matičič je zgodaj prijel za pero. Prvo črtico mu je objavil celovški tednik Mir leta 1910. V razdobju med obema vojnama je svoje krajše leposlovne spise objavljal v raznih revijah. Po zapisih, ki jih je beležil na fronti, je objavil svoje spomine na krvavo vojno v knjigi Na krvavih poljanah (1922). V povesti Na mrtvi straži (1926) je segel v slovensko zgodovino, v čas bojev s Turki. V letih 1931–1937 je pisal svoje najobsežnejše delo, roman Živi izviri, v katerem je zajel posamezna obdobja slovenske zgodovine od leta 850 do prve polovice 20. stoletja. Živi izviri pomenijo vso tisto slovensko preteklost, iz katere so se napajali rodovi z živo zavestjo slovenstva in mu dajali moč, da je prenašal najhujša nasilstva z junaštvo in mučeništvom, ki je seme novega življenja. Roman je bil napisan kot spodbuda k zvestobi narodu. V povesti Petrinka (1943) je Matičič opisal notranjsko kmečko ženo, ki z ljubeznijo vztraja v boju za svojo družino. Povest je tudi podoba družbenih razmer na Notranjskem v času pred prvo svetovno vojno, ko je boj za obstanek mnoge silil, da so šli za kruhom v daljni svet. V njegovo domače okolje je postavljena tudi povest Fant s Kresinja (1944) o kmečkem fantu, ki se odpove študiju in mestu in se posveti zemlji. Njegovi povesti Dom v samoti in Rezinka sta izšli v zbirki Slovenske večernice pri Mohorjevi družbi, prva leta 1944, druga pa leta 1966 in v njej je zajel širši prostor več vasi v osrčju Notranjske ter skušal v zgodbo vplesti čim več življenja in dela v gozdu in doživetij v naravi. Ivan Matičič je napisal tudi nekaj dramskih del (Kalvarija, Molk, Grunt, Prvi val) ter precej veselih radijskih iger, ki so bile na sporedu v slovenskih oddajah tržaškega radia v letih 1959–1963.

“PREPREČEVANJE VERE JE NESMISELNO”
Svoje najpomembnejše delo, roman Živi izviri je Matičič izdal leta 1937 v samozaložbi, ker ga zaradi občutljive teme (nasilja fašizma na Primorskem) nobena založba ni tvegala sprejeti. Leta 1977, štirideset let po prvi izdaji, je roman izšel pri založbi Mladinska knjiga, ki pa mu je prinesel veliko grenkobe. »Spreminjali so mi besede, glej, vsakemu stavku so kaj črtali, veliko staroslovanskega sloga je šlo, izpustili so tudi svetopisemska besedila kot moto poglavij, stavke pa na splošno tako razmrcvarili, da niso več podobni moji dikciji ... Presneti vrag, čemu je bilo tega treba? Zakaj pa je bila knjiga nagrajena, če je bilo zdaj treba celo popravljati moj jezik?« Primer: v stavku V tropih so gazili ljudje k fari, k svetemu izpraševanju in po pokoro, da se bodo tem spodobneje pripravili na prihod Gospodov – so izvrgli besede “svetemu” in “na prihod Gospodov”. Njegova hči Nada je bila profesorica slovenščine. Ko sta se nekoč z očetom pogovarjala o partijskem ukazu, da verni učitelji ali tisti, ki hodijo v cerkev, ne smejo poučevati, si je dobro zapomnila in zapisala očetove odločne besede: »Ko smo prišli pod komunizem, so začeli pritiskati na vero – hoteli so vernikom vzeti vero. Toda če že hočejo vzeti vero, s čim jo lahko zamenjajo? Z rajem na zemlji? Kajti človeštvo že od svojega obstoja fantazira o taki družbi, ki bo popolna. Želi so blagoslovov, ne razdejanja. Želi si Nekaj, ne Nič. Komunizem raja na zemlji – to vidimo – ne more nuditi. Ne zdaj, ne kdaj pozneje. Človeški strah pred uničenjem je velikanski, zato mu je potrebna velika močna vera. Tudi v nebesa, v onkraj. Preprečevanje vere je nesmiselno in nekoristno.«

ČUK, Silvester. Ivan Matičič (1887-1979). (Obletnica meseca), Ognjišče, 2019, leto 55, št. 1, str. 40-41

* 6. december 1868, Podgorica (Dobrepolje), † 31. december 1937, Ljubljana.

»Včasih me prime, da bi vse pisarjenje popustil in se lotil realnejših stvari, človek začne obupavati nad svojo zmožnostjo in dostikrat sem se že pokesal, ker sem kdaj v ta namen prijel pero. Da imam res nekaj daru božjega, pravi mi samo to, da mi je pisanje igrača – nikako napenjanje živcev in domišljije. Pisanje naj je resno delo, idejalno! Res, toda le, ako človek nima drugih stvarij, ki mu more duha in ga odganjajo od dela. Bodi idejalen, če moreš, če pa te tlači vedno materijalna beda!« Tako je 6. februarja 1895 v pismu Frančišku Lampetu, ustanovitelju in uredniku leposlovne revije Dom in svet in svojemu slovstvenemu vzgojitelju, potožil Fran Jaklič, mlad učitelj v Dobrepolju. V Domu in svetu je leta 1888 izšla Jakličeva črtica ‘Kranjske muhe so pa hude!’, njegovo prvo natisnjeno delo. Kmalu je postal glavni pripovednik te revije in ji ostal zvest do leta 1902, ko se je posvetil organizacijskemu in političnemu delu, potem pa se je spet vrnil. Tega vsestransko delavnega, globoko vernega moža predstavljamo ob 150-letnici rojstva.

V ŠOLO JE ŠEL NERAD, A POSTAL JE UČITELJ
Na svet ga je ‘prinesel Miklavž’ – rodil se je namreč 6. decembra 1868 v Podgorici v Dobrepolju kot nezakonski otrok kmečkega dekleta Marije Jaklič in učitelja Antona Ravnikarja. Očeta ni poznal, mati pa mu je umrla za jetiko, ko je imel manj kot devet let. Za osirotelega dečka so se zavzeli strici in tete, najbolj pa babica, ki mu je nadomeščala mater in ga usmerjala v šolanje v Ljubljani. Kot otrok si je poškodoval desno nogo in njegovi so rekli: za kmečko delo ne bo, naj študira, da bo lažje živel. Leta 1881 so ga vpisali v četrti razred prve mestne šole v Ljubljani in mu priskrbeli stanovanje. »Doma bi rad ostal, na vasi, pri fari, med sebi enakimi ... Šel sem v šolo, ker sem moral iti.« Zaradi težav z matematiko v tretjem letu gimnazije se je prepisal na učiteljišče. Ko si je v tretjem letniku ‘prislužil’ popravni izpit iz matematike, je šolo opustil in šel k stricu v Trst, a se je kmalu vrnil ter po srečnem naključju dobil službo pomožnega učitelja v raznih krajih. Leta 1892 je opravil maturo na učiteljišču v Kopru, naslednje leto pa nastopil učiteljsko službo v Dobrepolju, kjer je (s prekinitvami) ostal do leta 1919, od leta 1908 kot nadučitelj. Pri svojem poslanstvu se je zavzemal za vzgojo otrok v duhu krščanskih in narodnih vrednot. Leta 1899 se je poročil z učiteljico Ivano Arko, po rodu iz Ribnice. Od njunih devetih otrok so tri hčere postale učiteljice, Helena, osma, pa je bila profesorica in pisateljica. Leta 1919 se je zaradi političnih nesoglasij z družino preselil v Šentjanž na Dolenjskem, kjer je kupil staro hišo z mlinom in posestvo. Tri leta zatem je vse prodal in odšel v Ljubljano. V Mostah je zgradil hišo, v katero se je družina vselila leta 1925. Tam je pisal svoje zgodovinske povesti do 31. decembra 1937, ko mu je Božja dekla smrt iztrgala pero iz rok.

“LEJTE SLIKE NAŠIH LJUDI!”
Fran Jaklič je o svojem pisateljskem delu zapisal: »Lejte slike naših ljudi! Pisal sem jih sebi v zabavo. Zadovoljen bom, ako še koga drugega razveselim vsaj za trenutek.« Uveljavil se je kot eden najbolj plodovitih piscev kmečke povesti. Največ je pisal o vaškem življenju in nadaljeval izročilo svojih bližnjih rojakov Frana Levstika in Josipa Jurčiča. Kot Jurčičevega učenca so ga mikali predvsem vaški posebneži in originali. Pred bralci je razgrinjal Suho krajino z njenimi ljudmi ob vsakdanjih in izrednih dogodkih. Najrajši je risal, kako se ljudje ženijo in možijo in nekatere njegove povesti (Sin, Nevesta s Korinja) so podobne narodopisnim študijam. Podpisoval se je pod različnimi psevdonimi, največkrat Podgoričan. Večina njegovih spisov je bila objavljenih v Domu in svetu, družinski in vzgojni reviji, ki jo je leta 1888 ustanovil Frančišek Lampe in jo urejal do prezgodnje smrti leta 1900. »Zavrnil ni nobene stvari, zato sem sodil, da ima le malo sotrudnikov,« je v svoji skromnosti zapisal Jaklič. »Sam sem se pač zavedal, da nimam zmožnosti in sposobnosti, kakršno naj bi imel resničen slovenski pisatelj.« Nekaj časa je pisal tudi za ‘levi’ Ljubljanski zvon, pri katerem so takrat sodelovali vsi vidnejši slovenski literati. Zaradi javnega dela v zadružništvu in politiki je pisanje zanemarjal. Leta 1900, že po Lampetovi smrti je za Dom in svet napisal povest O ta testament. V letih, ko je bil Jaklič deželni in državni poslanec, je vladala literarna suša. Po upokojitvi (1924) se je spet oglasil in sicer z zgodovinskimi povestmi (Zadnja na grmadi, V graščinskem jarmu, Peklena svoboda, Ob srebrnem studencu). Po številu naslovov jih je neprimerno manj kot kmečkih, po obsegu pa skoraj enako, ker so Jakličeve zgodovinske povesti povprečno dvakrat daljše od njegovih kmečkih povesti.



URESNIČEVALEC KREKOVIH ZAMISLI
Leta 1893, ko je kot učitelj nastopil v svojem domačem kraju Dobrepolje, se je seznanil z Janezom Evangelistom Krekom, takrat kaplanom v Ribnici. Spodbudil ga je delu za kulturni in gospodarski napredek svojih krajev. »Pozimi istega leta sem ustanovil Bralno društvo, predhodnik kasnejšega Prosvetnega društva. V društvu so se zbirali vsako nedeljo možje in fantje od prve maše do večera. Brali so časopise in knjige, katere sem preskrbel za svoj denar sam. Bralno društvo je bilo ognjišče vsega izobraževalnega, a potem tudi gospodarskega in političnega dela.« Ob podpori Kreka je Jaklič junija 1894 ustanovil prvo vaško posojilnico na Slovenskem in si nakopal hude nasprotnike. Sovražili so ga vsi oderuhi in bivši občinski ‘paše’. Leta 1896 je v Dobrepolju zaživelo Kmetijsko društvo, dve leti zatem je bila zgrajena zadružna mlekarna, ki je pomenila velik gospodarski korak v Dobrepoljski dolini. Dobrepoljsko zadružništvo je bilo tako uspešno, da je postalo vzor več drugim slovenskim občinam. Zavzeto organizacijsko delovanje je Jakliča vodilo v politiko v vrstah Katoliške narodne stranke, ki se je leta 1905 preimenovala v Slovensko ljudsko stranko. Leta 1901 je bil izvoljen za deželnega, leta 1907 pa še za državnega poslanca. Obe funkciji je obdržal do konca prve svetovne vojne leta 1918. Organizacijsko je deloval tudi na šolskem področju. Leta 1900 je bila v Ljubljani ustanovljena Slomškova zveza katoliških učiteljev kot odgovor na društva učiteljev z liberalnimi nazori. Fran Jaklič je bil njen predsednik do leta 1918. Urejal je tudi šolski časopis Slovenski učitelj, glasilo katoliških učiteljev.

ČUK, Silvester. Fran Jaklič (1868-1937). (Obletnica meseca), Ognjišče, 2018, leto 54, št. 12, str. 42-43

* 22. november 1914, Vrhnika, †? junij 1945, Teharje

Leta 1994 je pri Celjski Mohorjevi družbi izšla knjiga Palme mučeništva; tedanji ljubljanski nadškof Alojzij Šuštar je v svoji kratki spremni besedi zapisal, da je “bila sestavljena in izdana predvsem v blag spomin našim duhovnikom, ki so končali svoje življenje v tako različnih okoliščinah in so tako odlično izpričali zvestobo svojemu narodu. Ne bi bilo prav, če bi nanje pozabili. Že skoraj pol stoletja je, kar so nas zapustili. Več desetletij se jih na ta način nismo mogli spomniti. Naj vsaj zdaj veje iz te knjige globoko spoštovanje do njih in njihove žrtve.” Med duhovniki, redovniki redovnicami in bogoslovci ter nekaterimi krščanskimi laiki, katerih kalvarija je v knjigi opisana, je tudi France Kunstelj, mlad, goreč duhovnik in obetajoč pisatelj. Njegovo življenje se je končalo s krvavo žrtvijo v komunističnem uničevalnem taborišču Teharje. Njegovo književno delo je bilo do leta 1990 prepovedano, njegovo ime zamolčano. Iz pozabe ga je ‘priklical’ literarni zgodovinar France Pibernik; pripravil je izbor njegovih del (črtic, novel), ki so izšla v knjigi Luč na mojem pragu (Mohorjeva družba, Celje 1994).

MIKALO GA JE GLEDALIŠČE, POSTAL JE DUHOVNIK
Rodil se je 22. novembra 1914 na Vrhniki v kmečki družini s skromno posestjo: oče Jakob je za družino z osmimi otroki služil kruh na žagi, mati Ana pa se je ubadala s kmečkim delom. France je bil v otroških letih pastirček, pomagal je pri kmečkih delih. Že tedaj je čutil posebno veselje do igre in odra, kar je izpovedal v avtobiografskem zapisu Igra življenja. Kljub revnim dohodkom so starši Franceta poslali v šole v Ljubljano. Eno leto je bil na državni klasični gimnazijo, potem pa vse do mature na škofijski gimnaziji v Šentvidu. Šolo je zlahka zmagoval, zato se je veliko posvečal izvenšolskim dejavnostim. Veliko je pisal, ukvarjal se je tudi z gledališčem, ki je bilo njegova velika ljubezen. Po maturi junija 1935 ga je srce vleklo v svet gledališča, vendar se je po treznem premisleku odločil za vstop v bogoslovje. V prvem letniku je bil nekoliko zamorjen, ob zgledu pisatelja Finžgarja, katerega je obiskoval kot sodelavec pri Mladiki, je spoznal, da mu duhovniški poklic ne bo onemogočil pisateljskega in gledališkega dela, pa se je sprostil in se dejavno pripravljal na duhovniški poklic. Mašniško posvečenje je zaradi vojne prejel predčasno, na cvetno nedeljo, 6. aprila 1941, ko so tuje vojske napadle Jugoslavijo. Novo mašo je imel na Vrhniki 20. aprila; za pridigarja si je izbral Finžgarja, ki pa ni tvegal priti na Vrhniko. Po novi maši ga je škof Rožman poslal za kaplana v Mirno na Dolenjskem, kjer je deloval med mladimi in se je uveljavil kot odličen cerkveni govornik. Kmalu so se v Mirenski dolini pojavili partizani. Neki večer so odpeljali Kunstlja s seboj in ga vso noč zasliševali, vendar so ga naslednji dan izpustili. Imel je srečo, saj so partizanski likvidatorji samo v letu 1942 v Ljubljanski pokrajini pobili 17 duhovnikov. Zaradi varnosti se je umaknil v Ljubljano.

“KAKRŠEN JE ČLOVEK, TAKA JE NJEGOVA BESEDA”
Njegovi pisateljski začetki segajo v višje razrede gimnazije v Šentvidu, ko je v internem listu Domače vaje objavil več svoji črtic, ki spominjajo na njegovega vrhniškega rojaka, največjega slovenskega pisatelja Ivana Cankarja. »Osebe in dogajanja je našel v domačem okolju,« piše France Pibernik, »našel je tiste male ljudi, ki jih je življenje postavilo ob stran in ogoljufalo tudi za drobne stvari, slikal je njihovo življenjsko stisko, brezizhodno revščino .... Rad se je ustavljal ob otroškem doživljanju vsakdanjika, ob mladostniku in njegovih problemih, tudi dekliškem svetu, in skozi drobne prigode kazal na socialne krivice.« Leta 1936 se je začelo njegovo izredno rodovitno literarno ustvarjanje. Takrat je bila v ljubljanskem bogoslovju močna literarna skupina: France Kunstelj, Jože Cukale, Viktor Zorman, Tone Polda, Janez Kmet, France Lokar, Karel Mauser. Izdajali so rokopisni list Mlada setev. Urejal ga je France Kunstelj, ki je v enem od uvodnikov zapisal: »Kakršen je človek, taka je njegova beseda: pomlad v srcu, ljubezen v duši, sonce in toplota v besedi.« To se odraža v vsem njegovem pisanju. Pogosto se je dotaknil problemov podeželskih delavcev, ki so imeli delo od danes do jutri, poglabljal se je v svet telesno in duševno prizadetih, ki pa so duhovno bogati. Objavljal je v Mentorju, Dom in svetu, Mladiki in v drugih katoliških listih. Zadnja je bila objavljena njegova novela Na Stopah v Slovenčevem koledarju 1944. Zdi se, da je njegova literarna zapuščina izgubljena. Njegovo leposlovno delo je v knjižni obliki izšlo samo v zdomstvu. Leta 1975 je v Argentini izšel izbor njegovih črtic in novel pod naslovom Butara. Podoben izbor je končno izšel pri nas pod naslovom Luč na mojem pragu (1994).

“PRIPRAVLJEN SEM SE DAROVATI KRISTUSU”
Tako je v svoji prošnji za sprejem v ljubljansko bogoslovje zapisal abiturient France Kunstelj. Gotovo si ni predstavljal, kakšno bo to darovanje. Leta 1942 se je pred grožnjo partizanske likvidacije iz Mirne umaknil v Ljubljano, se naselil v trnovskem župnišču in se, da ne bi izgubljal časa, vpisal na slavistiko. Po naročilu škofa Rožmana je leta 1943 šel v Rim v karitativni akciji. Po vrnitvi je bil nastavljen kot vojaški kurat za domobransko postojanko Mirenske doline, dejansko pa je to službo opravljal v Rovtah nad Logatcem. »Na svojem novem mestu je uporabil vse svoje zmožnosti, da je znal ustvarjati dobro voljo.« Z domobranci, slovensko narodno vojsko, se je maja 1945 umaknil na Koroško, pa je bil z njimi iz Vetrinja vrnjen v trpljenje in smrt. Tisti, ki se jim je osrečilo pobegniti iz Teharij ali so ostali živi, so povedali, kako so se nad njim znesli rdeči rablji. Ko je sotrpinom, ki so jih vodili v smrt, z znamenjem križa dajal odvezo, zakrament Božjega usmiljenja, so spoznali, da ja duhovnik. Kot obsedeni so zarjuli: “Čakaj, hudič, ti bomo že pokazali!” Odgnali so ga v bunker, od koder so ga nato privlekli z zdrobljenimi prsti, iz zapestja mu je tekla kri. Kljub temu je z razmesarjeno desnico še vedno delil odvezo svojim sotrpinom, obsojenim na smrt. Svojemu duhovniškemu poslanstvu je ostal zvest do konca kljub zverinskemu mučenju. To pričevanje vere se je dogajalo neznanega dne meseca junija leta 1945. »Kunstljevo truplo leži pod nasutimi plastmi industrijskih odpadkov, ki naj bi prikril sramoten zločin nove oblasti, ki je prihajala v imenu tako imenovane svobode« (France Pibernik).

ČUK, Silvester. France Kunstelj (1914-1945). (Obletnica meseca), Ognjišče, 2014, leto 50, št. 11, str. 48-49

* 16. november 1618, Ljubljana, + 15. oktober 1681, Ljubljana

Ljubljanski rojak Janez Ludvik Schönleben je bil velik oznanjevalec Marijine slave. Kar je napisal o Mariji, razodeva veliko učenost in močno ljubezen. Njegovo učenje o Marijinih odlikah je bilo v tistem času velika novost, potrjeno je bilo skoraj dve stoletji pozneje z razglasitvijo verske resnice o Marijinem brezmadežnem spočetju leta 1854. Med pričevalce Marijine slave je vključil vse Slovence, ko je v svoji knjigi o Mariji Palma virginea (Deviška palma) zapisal: »Moja domovina, vojvodina Kranjska, šteje nad 300.000 prebivalcev. Med to množico ne bi našel nikogar (če izvzamem nekaj malega drugovercev), ki bi nasprotoval nauku o brezmadežnem spočetju. Vsi, učeni in neučeni, plemstvo in preprosto ljudstvo, moški in ženske, po samostanih in med svetom, vsi, prav vsi, se tisti dan pred praznikom brezmadežnega spočetja postijo in praznik svečano obhajajo.« Spomin na Schönlebna in njegovo delo je ostal dolgo časa živ, njegove knjige so poznali doma in po svetu. Eden glavnih vzrokov, da je pri nas zatonil v pozabo, je, da je vsa svoja dela objavil v nemščini in latinščini – v slovenščini samo Evangelije inu listove (1672).

OD JEZUITSKEGA UČENCA DO CERKVENEGA DOSTOJANSTVENIKA
Leta 1617 je prišel iz Württenberškega v Ljubljano mizar in rezbar Ludvik Schönleben in se poročil s Slovenko Suzano Kušlan. 16. novembra 1618 se jima je rodil sin Janez Ludvik, kasneje pa še tri hčere; Ana je bila mati zgodovinarja Janeza Gregorja Dolničarja in stolnega dekana Janeza Antona, graditelja sedanje ljubljanske stolnice. Vzgoja v družini je bila v glavnem slovenska, kar je potrdil Janez Ludvik, ki je v predgovoru svojih postnih pridig zapisal, da jih je govoril nemško, čeprav nemščina ni njegov materin jezik. Šolal se je pri jezuitih pri Sv. Jakobu v Ljubljani. Po končani gimnaziji je vstopil v jezuitski noviciat. Višje filozofske in teološke šole je obiskoval na Dunaju, v Gradcu in Linzu. Ko je bil leta 1648 posvečen v duhovnika, je nekaj časa na Dunaju pridigal in spovedoval. Iz tega časa je njegov prvi natisnjeni govor o Mariji. Zatem so ga predstojniki pošiljali v razne druge kraje, tudi v Ljubljano. Želel se je posvetiti pisanju in znanstvenemu delu, zato je leta 1653 izstopil iz jezuitskega reda. V oporoki je zapisal: »Karkoli imam, imam od njih, in kar vem, vem od njih.« Naslednje leto je bil umeščen za dekana stolnega kapitlja v Ljubljani. V tej službi je veliko pridigal in pisal. Rad bi imel več časa za pisanje, zato je leta 1669 prevzel župnijo v Ribnici na Dolenjskem in s tem povezano službo dolenjskega arhidiakona. V Ribnici so dozorela njegova glavna zgodovinska dela, pripravljal pa je tudi natis svoje edine slovenske knjige – lekcionarja. Leta 1676 se je odpovedal Ribnici in se vrnil v Ljubljano ter se posvetil izključno znanstvenemu delu – raziskovanju zgodovine. Smrt mu je dobesedno iztrgala pero iz rok 27. marca 1681, pokopali so ga v cerkvi sv. Jakoba. Napovedal je: »Rojen sem leta 1618, umrl bom leta 1681!«

PRIDIGAL JE LATINSKO, NEMŠKO IN SLOVENSKO
Janeza Ludvika Schönlebna kot govornika in pridigarja je predstavila Monika Deželak Trojar v knjigi Janez Ludvik Schönleben (1618–1681). Oris življenja in dela. 2017. Ljubljana: ZRC. Povzemam njene glavne misli. Za njegove pridigarske uspehe je zaslužno predvsem njegovo šolanje pri jezuitih. Na svojih šolah so zelo poudarjali pomen obvladovanja govorniških veščin. V svojem jezuitskem obdobju (1635–1645) je Schönleben pisal predvsem latinske priložnostne govore, v letih službe stolnega dekana v Ljubljani (1654–1667) je veliko pridigal kot slavnostni in priložnostni govornik. Pridigarsko zelo bogato je bilo ribniško obdobje (1667–1676), po vrnitvi v Ljubljano se je njegova pridigarska dejavnost zmanjšala. Glede jezika Valvasor pojasnjuje, da je Schönleben pridigal tako v nemščini kot v slovenščini. Vsaj za Ribnico je gotovo, da je pridigal tudi v slovenščini. Da je bil vešč slovenskega jezika, priča tudi njegova priredba lekcionarja. Po vsebini lahko njegove natisnjene pridige razdelimo v tri skupine: praznične oziroma svetniške pridige, postne govore in nedeljske pridige. Schönleben je svoje pridige označil kot duhovno literaturo, postne pridige tudi kot asketično branje. Glede zgradbe pridig se je držal pravil jezuitske pridigarske šole. Njegove pridige imajo tri glavne dela: uvod, ki nakaže vsebino, jedro, ki razčleni v uvodu napovedano vsebino, ter zaključek, ki povzame bistvo pridige. Temelj njegovih pridig je bilo Sveto pismo, takoj za njim navaja dela cerkvenih očetov. Schönlebnove pridige so izrazito razumske. Čeprav je gojil klasično jezuitsko govorništvo, pa je v njegovem pridigarskem slogu zaznati vpliv prihajajočega baroka.

OSEMINTRIDESET KNJIG, LE ENA SLOVENSKA
Janez Ludvik Schönleben je objavil 38 knjig in zvezkov latinskih in nemških pridig, bogoslovnih razprav ter arheoloških in zgodovinskih spisov. Njegove najpomembnejše bogoslovne razprave se nanašajo na nauk o Marijinem brezmadežnem spočetju in so napisane v latinščini, ker so namenjene tedanjim tujim teologom. Kot mlad jezuitski pater je imel leta 1649 na Dunaju ognjevit govor o Brezmadežni. V času, ko je bil stolni dekan v Ljubljani, je začel sestavljati obsežno delo, v katerem je hotel zbrati in objaviti vse, kar so dotlej napisali v zagovor Marijinega brezmadežnega spočetja. Zamislil si je pet zvezkov teh dokazov, vendar je leta 1659 v Celovcu izšel le tretji. Njegovo najbolj znano marijansko delo je knjiga Palma virginea (Deviška palma, 1671) V zadnjem obdobju svojega življenja se je posvetil zgodovini. V letih 1669–1674 je pisal kroniko kranjske dežele; leta 1681 je izšel prvi del pod naslovom Carniolia antiqua et nova (Stara in nova Kranjska), zgodovina do leta 1000.
Njegova edina slovenska knjiga je bila nova izdaja lekcionarja Evangelia inu lystuvi, ki ga je po naročilu in ob sodelovanju škofa Tomaža Hrena, pripravil Janez Čandek leta 1613. Schönleben si je knjigo zamislil kot priročnik za duhovnike. V njej je poleg evangelijev združil mali katekizem in zbirko cerkvenih pesmi, ki jih je povzel iz protestantskih pesmaric in iz ust pojočega ljudstva. Knjigo so leta 1672 natisnili v Gradcu, ker v Ljubljani ni bilo tiskarne. Zajetna knjiga (447 strani) je bila lepo opremljena: skoraj vsakemu nedeljskemu evangeliju je bila dodana odlična lesorezna podoba.

ČUK, Silvester. Janez Ludvik Schönleben (1618-1681). (Obletnica meseca), Ognjišče, 2018, leto 54, št. 11, str. 42-43