»Zemlja domača – ni prazna beseda: del je mojega življenja, in če se mi vzame zemlja, se mi je tudi vzelo življenje. Ko si oglodan do kosti, ko te povsod preganjajo, kakor bi se bile gobe razpasle po tvojem telesu, te sprejme domača zemlja z istim obrazom, kot te je sprejela nekdaj, ko so te še v zibel polagali. Nisi doživel spomladi, da bi te ne bilo objemalo njeno cvetje, in ne jeseni, da bi ti ne bila sipala svojih sadov. Mogoče, da je težko umreti – moja vera to ni ! – ali toliko zapišem, da bi raje umrl sredi domače doline, bodisi od gladu, nego na zlatem stolu nemškega cesarja, kjer bi imel vsega na kupe!« S tem razmišljanjem Izidorja, pisarja visoške kronike, je pisatelj Ivan Tavčar izpovedal svojo ljubezen do domače, slovenske zemlje, ki ji je ostal zvest do konca. Najlepšo hvalnico ji je zapel v poznih letih z idilično povestjo Cvetje v jeseni.

OD STARE KMEČKE HIŠE DO DVORCA
Njegov dom je bila stara, prijazna kmečka hiša ‘pri Kosmovih’ v Poljanah nad Škofjo Loko, kjer se je rodil 28. avgusta 1851. Oče Janez in mati Neža roj. Perko sta poleg Ivana imela še dva sina in dve hčeri. Prve šolske nauke je prejel v domači šoli. Učitelj je staršem svetoval, naj nadarjenega dečka pošljejo v ljubljanske šole. Očetova brata duhovnika Ignac in Anton sta obljubila podporo. Kot gojenec Alojzijevišča naj bi šel po stopinjah svojih stricev, zaradi težjega ‘prestopka’ je bil iz zavoda izključen in eno leto je bil na frančiškanski gimnaziji v Novem mestu in takrat je prijel za pero. Po maturi v Ljubljani (1871) je odšel na Dunaj študirat pravo. Kot gimnazijec in študent je vse počitnice preživel pri stricu Antonu, župniku na Raki, ki ga je imel rad kot svojega sina in ga je podpiral kljub temu, da se je obrnil proč od semenišča. Po končanem študiju je bil nekaj časa pripravnik v raznih odvetniških pisarnah, leta 1884 pa je kot šesti slovenski odvetnik odprl svojo pisarno v Ljubljani in jo vodil vse do smrti. Kmalu po prihodu v Ljubljano je postal odbornik mestnega sveta, leta 1909 podžupan, zatem deset let (1911–1921) ljubljanski župan. Več let je bil deželni in državni poslanec. Leta 1887 se je poročil s 17 let mlajšo bogato dedinjo in narodno zavedno Franjo Košenini; s pomočjo ženine tete je leta 1893 kupil dvorec in posestvo Visoko. Kot vodilni politik in ugleden književnik je moralno in gmotno podpiral številna društva in ustanove. Zadnja leta je bolehal in opustil javno delovanje, veliko časa je preživel na Visokem. Umrl je 19. februarja 1923 v svoji hiši na Bregu v Ljubljani. Pokopan je v družinski grobnici na Visokem.

ZMERAJ MANJ, VEDNO BOLJE
»Značilno za Tavčarja je, da je v zrelih in poznih letih pisal zmeraj manj, največja in najboljša dela pa ustvaril šele v tem času,« sodi literarni zgodovinar Janko Kos. Po njegovem pregledu na kratko predstavljamo pisateljsko rast in zorenje Ivana Tavčarja. Objavljati je začel že kot študent, v mladostnem obdobju (1871–1885) je pisal novele, povesti in romane po zgledu nemškega družabno zabavnega pripovedništva. Potem se je začel obračati k umetniško višjima zvrstema: novelam in povestim iz kmečkega okolja in zgodovinskim novelam, povestim in romanom, snov iz kmečkega sveta (Med gorami, V Zali) je postavil na pokrajino in ljudi svoje ožje domovine – v Poljansko dolino in okoliške hribe, o Tavčarjevih zgodovinskih povestih in romanih (Vita vitae meae, Grajski pisar, Visoška kronika) je Janko Kos zapisal: »Čustvo, strast in nagon so v vseh dobah glavna sila v človeku, močnejša od zunanje nujnosti socialnih okoliščin. To pride najbolj do izraza v dobah, ki jih označujejo razgibano življenje, fanatizem, nasprotja med verami in ideologijami. Takšno dobo je našel Tavčar v časih slovenske reformacije in protireformacije.« Njegovo najpomembnejše delo je roman Visoška kronika (1919), za Kosa “morda najboljši slovenski roman”. K pisanju ga je ‘podkurila’ misel pisatelja Ivana Preglja, naj ga Bog varuje, da bi po svojem petdesetem letu še kaj pisal ali pisaril. Med pisanjem je Izidorju Cankarju povedal, da si je Visoško kroniko zamislil kot trilogijo o Visokem: prvi del se peča s prvo generacijo (okoli leta 1695), drugi del bi obravnaval dobo Marije Terezije, tretji pa Napoleonove čase. »Ali bom živel toliko časa, ne vem, verjetno ne.«

“UMRETI HOČEM KOT KATOLIČAN”
Pisatelj Franc Saleški Finžgar je leta 1918 postal župnik v Trnovem. Patronat trnovske fare je imelo mesto Ljubljana. Kot trnovski župnik je moral večkrat uradno do Ivana Tavčarja kot mestnega župana in patronskega gospoda in tako sta se še bolj spoznala. V svojih spominih Leta mojega popotovanja (Mohorjeva družba, Celje 1962) piše, da je Tavčar kot patronski gospod rad prihajal v trnovsko cerkev na velike praznike. »Naročil mi je vselej tudi Baragov molitvenik Dušna paša. Trdil je: “To so najlepše slovenske mašne bukve. Baraga je znal, vi, mladi, pa nič kaj prida podobnega ne spišete.” Imel sem vtis, da je razen vsebine zelo cenil Baragovo slovenščino.
Važno se mi zdi, da po čisti pravici spregovorim o tem, kako je Tavčar skrbel za pripravo na svojo smrt. Zadnji dve leti pred smrtjo je začel bolehati. Ko sem bil leta 1922 pri njem in sva se pogovarjala o tem, za kar sem prišel, mi je nenadoma rekel: “Oča trnovski, skrbi za to, da bom umrl kot katoličan, zakaj kot tak hočem umreti.” Zavzel sem se in mu rekel: “Kar želite, vam rad storim …Torej spovednika si želite?” – “Hočem z Bogom napraviti obračun.” Res ganjen sem se poslovil. Potoma sem premišljeval, koga bi mu poslal na posvet …« Generalni vikar Andrej Kalan je Tavčarju svetoval, naj se pripelje v zavod Marijanišče, kjer ga bo čakal spovednik, star pater, Kalan pa bo zanj daroval sveto mašo in ga obhajal. »Prišel je in vse se je zgodilo, kakor sta bila domenjena.«

S. Čuk, Ivan Tavčar (1851–1923): Obletnica meseca, v: Ognjišče 8 (2021), 36-37.

»Bil sem že petnajst let priča narodni borbi v Prekmurju. Imel sem vpogled v strašno trdnjavo madžarstva, ki so si jo Madžari zgradili v petdesetih letih v Slovenski krajini. Vsak uradnik, vsak učitelj, orožnik, financar, vsak šolan človek, vsak obrtnik in trgovec je bil prešinjen z madžarskim duhom. Kdo bo to trdnjavo zrušil in zavzel, poslovenil? In pri tem delu, v tej borbi za poslovenjenje vsega javnega življenja sem hotel sodelovati. Da bo Prekmurje ne samo državno-pravno, politično in gospodarsko, marveč tudi miselno, kulturno in zavestno pripojeno k ostalim bratom Slovencem. Tako da bodo naši zanamci novih tisoč let vztrajali v zvestobi svojemu slovenskemu narodu, če bi nas kdaj zgodovina zopet podjarmila Madžarom.« Tako je razmišljal leta 1919 Ivan Jerič, ko se je odločil za duhovniški stan, “ker v njem lahko narediš za ljudi največ dobrega”. Kako je to uresničeval, je iskreno izpovedal v pričevanjski knjigi Moji spomini (Zavod sv. Miklavža, Murska Sobota 2000).

“ŽIVETI MORAMO IN NE ŠTUDIRATI”
Ivan Jerič se je rodil 4. junija 1891 kot tretji od devetih otrok v zavedni prekmurski družini Mihaela Jeriča in Marije roj. Rous v Dokležovju. Šest razredov ljudske šole je obiskoval v domači vasi. Želel je nadaljevati šolanje na gimnaziji, toda zaradi pomanjkanja gmotnih sredstev je moral ostati doma. Oče mu je rekel: »Živeti moramo in ne študirati.« Nekaj časa je pomagal očetu na kmetiji, nato pa je delal pri gradnji železniške proge Murska Sobota–Hodoš, pri izgradnji elektrarne blizu Gradca in pri regulaciji Mure. Prijatelja sta ga nagovorila, naj nadaljuje s šolanjem. Vpisal se je na meščansko šolo v Lendavi, nato pa v gimnazijo. Leta 1913 je moral prekiniti šolanje, ker je odšel na služenje vojaškega roka v Bosno. Bil je priča atentata na prestolonaslednika Franca Ferdinanda v Sarajevu 28. junija 1914, ki je zanetil požar prve svetovne vojne in je zajel tudi njega. Kot komandir telegrafskega voda se je vojskoval najprej na srbski, nato pa na soški fronti. »Nedopovedljivo srečo občutiš v srcu, ko se po več kot štirih letih vojne voziš zdrav in s celimi kostmi proti domu,« je zapisal v svojih spominih. Po posredovanju Jožefa Klekla ga je škof Jeglič sprejel v svoje zavode v Šentvidu nad Ljubljano. Škof ju je ljubeznivo sprejel, pri pogovoru je ob novici, da je bilo Prekmurje na mirovni konferenci v Parizu prisojeno Jugoslaviji, kar vriskal od veselja. Leta 1920 je Ivan tam dokončal gimnazijo pri dopolnjenih 29 letih. Po maturi se je brez oklevanja vpisal na Visoko bogoslovno šolo v Mariboru in po štirih letih študija je 29. junija 1924 prejel mašniško posvečenje z drugimi dvanajstimi sošolci, med katerimi je bil Jakob Aleksič, kasnejši profesor Svetega pisma stare zaveze.

KAPLAN, UREDNIK, POSLANEC, ŽUPNIK IN DEKAN
Po novi maši je bil nastavljen za kaplana v Ljutomeru, kjer je ob duhovniških opravilih našel čas za kulturno delo. Z mladimi je pripravljal gledališke predstave. Izreden uspeh je dosegel Pasijon, ki so ga uprizorili kar šestkrat in je poglobil duhovno življenje v župniji. Leta 1926 je bil premeščen za kaplana v Mursko Soboto, Jožef Klekl pa mu je poveril urejanje ‘svojega’ prekmurskega tednika Novine, ki so oblikovale mnenje širokih množic in ohranjale slovenstvo v krajini. Urejal jih je dve leti, v Soboti, pri župniku Janezu Slepcu, pa je ostal do leta 1929. Leta 1927 so bile državne volitve. Vodstvo Slovenske ljudske stranke (SLS) je za poslanskega kandidata določilo njega, a je ponudbo odločno odklonil, ker ga politika ni zanimala in je bil kot kaplan srečen. Nazadnje je le pristal. »Za svoj poslanski program sem vzel: boj za popolno gimnazijo v Murski Soboti, za izvedbo pravične agrarne reforme, za okrožno sodišče, za odpravo brezposelnosti kmečkih (sezonskih) delavcev.« Na vseh področjih je bilo njegovo delovanje dokaj uspešno. Poslanec je bil do začetka leta 1929, ko je kralj Aleksander parlament razpustil. Tega leta je Jerič postal upravitelj župnije Dolnja Lendava. Leta 1931 pa je bil imenovan za župnika v Lendavi in dekana Lendavske dekanije. Znal je prisluhniti ljudem. Leta 1935 je postal župnik v Turnišču, kjer je glavno Marijino svetišče v Prekmurju. Zelo si je prizadeval za lepa romanja, ki verne ljudi povezujejo med seboj. Tam je ostal do leta 1945 in se po štirih letih zapora (1946–1950) med svoje vernike v Turnišču zmagoslavno vrnil in jim z veseljem služil. Leta 1957 je prišel v soboško župnijo kot duhovni pomočnik in občasno župnik. Zelo se je zavzemal za širjenje verskega tiska.

GENERALNI VIKAR IN ZAPORNIK
Ivan Jerič je bil narodno zelo zaveden, k čemur je pripomogla vzgoja v domači družini. Bil je v stiku z Matijo Slavičem in drugimi delegati na mirovni konferenci v Parizu. Po priključitvi so glede cerkveno-upravne ureditve nekateri bili mnenja, da se za Prekmurje ustanovi posebna škofija s škofom iz vrst domačih duhovnikov. Jožef Klekl st., tedaj najbolj znan prekmurski duhovnik, je škofu Jegliču kot zastopniku Jugoslovanske škofovske konference predlagal, naj Sveti sedež imenuje lavantinskega škofa za apostolskega upravitelja Prekmurja. To se je uresničilo šele 1. decembra 1923. Jerič je v svojih spominih zapisal: »Po osvoboditvi je Prekmurje moralo štiri leta čakati na slovenskega škofa, po madžarski okupaciji leta 1941 pa samo šest tednov, da je prevzel škofovsko oblast madžarski škof. Po ponovni osvoboditvi Prekmurja leta 1945, ko je sombotelski škof mene imenoval za svojega generalnega vikarja na prekmurskem ozemlju, sem takoj prosil Sveto stolico preko beograjske nunciature, naj mariborskega škofa imenuje za prekmurskega apostolskega administratorja.« Jerič je bil generalni vikar od 29. aprila 1945 do 20. avgusta 1946, ko je bil aretiran. Njegovo delo za slovenstvo v Prekmurju so novi oblastniki ‘nagradili’ s štirimi leti zapora! Leta 1965 se je preselil v Bakovce, kjer je zadnjih deset let goreče deloval. Končal je knjigo Moji spomini, s katero je iztrgal pozabi velik del svetne in cerkvene zgodovine Prekmurja. Po zlati maši (1974) se je zaradi naraščajoče slepote vrnil na svoj rodni dom v Dokležovju, od tam pa se je 21. decembra 1975 preselil v večni dom.

ČUK, Silvester. Ivan Jerič (1891–1975). (Obletnica meseca), Ognjišče, 2021, leto 57, št. 6, str. 36-37.

 »Moja tiha želja je bila že od vsega začetka delati za čast slovenskega naroda, pokazati tujim narodom, da imamo tudi mi svojo duhovno vsebino, ki ni nič manj vredna, kot so one nam tujim narodom,« je zapisal Ivan Vurnik leta 1907, na začetku svojega študija arhitekture na Dunaju. Ob podelitvi Prešernove nagrade leta 1966 za življenjski prispevek k razvoju arhitekture na Slovenskem pa je dejal: »Moj idealni cilj je bil od vsega začetka ustvariti pri nas tipično slovensko arhitekturo. Sam sem ustvarjal tako, kakor vsak ptič iz svojega čuta poje … Moja deviza je bila: vedno iz sebe ustvarjati in vsako priložnost izrabiti za povečanje ugleda slovenske arhitekture v tujini. To sem tudi dosegel.« Ivan Vurnik je skupaj z Jožetom Plečnikom in Maksom Fabianijem začetnik moderne slovenske arhitekture in urbanizma. Po njegovi zaslugi je novoustanovljena univerza v Ljubljani (1919) dobila oddelek za arhitekturo, na katerem sta s Plečnikom vsak s svojimi pogledi na umetnost vzgajala mlade slovenske arhitekte. Svojo zamisel slovenskega narodnega sloga v arhitekturi je uresničeval s sodelovanjem svoje žene Helene, slikarke.

“JANEZ VURNIK TRETJI”
Ivan (Janez) Vurnik je bil rojen 1. junija 1884 kot drugi otrok podobarja Janeza Vurnika ml. in Terezije roj. Ažman v Radovljici. Od njunih osmih otrok je poleg Ivana, bodočega arhitekta, ostala pri življenju samo hči Marija (Marica), rojena 1. januarja 1898, ki je kot redovnica uršulinka Rafaela Vurnik postala zelo spoštovana misijonarka na Tajskem. Vurnikov rod izvira iz Stare Oselice, od tam je leta 1841 prišel v Radovljico Janez Vurnik st. in zasnoval kamnoseško in podobarsko delavnico, v kateri so izdelovali predvsem opremo za cerkve. Po njegovi smrti (1899) jo je prevzel Janez Vurnik ml., z njegovo smrtjo (1911) pa je zamrla. Hiša v Radovljici, kjer so se naselili leta 1841, pa še stoji. Ivan (Janez Vurnik Tretji) je po osnovni šoli v rojstnem kraju obiskoval gimnazijo v Kranju in Ljubljani. Po maturi leta 1907 se je vpisal na arhitekturni oddelek Tehniške visoke šole na Dunaju. Njegova profesorja K. Mayreder in C. König sta bila klasicistično usmerjena arhitekta, Maks Fabiani ga je proti koncu študija leta 1911/12 vpeljal v mojstrsko šolo Otta Wagnerja na Akademiji za upodabljajočo umetnost. Poleti 1912 je za tri mesece odšel v Rim, kjer je preučeval dela italijanske umetnosti vseh dob. Med prvo svetovno vojno je nekaj časa delal na Dunaju, bil poklican k vojakom, urejal vojaška grobišča v Srbiji. Leta 1919 se je za stalno preselil v Ljubljano. Ko so polagali temelje slovenske univerze, se je zelo prizadeval, da so na Tehniški fakulteti uvedli oddelek za arhitekturo. Zavzemal se je, da bi za predavatelja prišla že slavna arhitekta Maks Fabiani in Jože Plečnik. Fabiani je povabilo odklonil, Plečnik pa je prišel in leta 1921 prevzel predavanja iz kompozicije in nauka o slogih, Vurnik večino ostalih predmetov.

VURNIKOVA IN PLEČNIKOVA ‘ŠOLA’
Leta 1925 je Ivan Vurnik sprejel vodstvo arhitekturnega oddelka, ki se je formalno razdelil na Vurnikovo in Plečnikovo ‘šolo’ (seminar), in ga vodil do leta 1946. S Plečnikom sta, vsak s svojimi, večkrat s povsem nasprotujočimi pogledi, postavljala temelje arhitekturnega in urbanističnega oblikovanja. Vurnik se je usmeril v socialno arhitekturo. »Glavni problem,s katerim se jaz pečam v svojem seminarju, je vprašanje, kako ustvariti polnovredno stanovanje v obliki enodružinske hišice z vrtom za tako ceno, da ga bo mogel plačati tudi preprost delavec.« Tako je nastalo Delavsko naselje v Betnavski ulici v Mariboru. Naredil je urbanistični načrt za Kranj, ki je bil deloma uresničen, in za nekatera druga slovenska mesta, ki pa so ostali na papirju. Jože Plečnik se je kmalu po prihodu v Ljubljano na pobudo mestnega stavbnega urada lotil izdelave Regulacijskega načrta za Ljubljano. Zanj je bilo bistvo urbanizma umetniško oblikovanje prostora, zato je dal večji poudarek estetskemu doživljanju kot pa uporabnemu. Pri svojih načrtih je Plečnik Ljubljano obravnaval kot prestolnico države Slovenije. Strokovno rivalstvo med Vurnikom in Plečnikom je doseglo vrhunec ob zasnovi univerzitetne knjižnice v Ljubljani. Redovnica s. Darinka Bajec, ki jo je z Vurnikom povezovalo umetniško sodelovanje in prijateljstvo, je o odnosu Vurnik – Plečnik povedala: »Vurnikova bolečina je bila, da se ni mogel rešiti izjave: “Ljubljana pozna le enega boga. To je Plečnik.” Plečnika pa je prav malo brigalo, kaj si kdo o njem misli. Delal je BOGU v čast. Bolečina zavisti je bila daleč od njega.«

IVAN IN HELENA VURNIK
Mladi arhitekt Ivan Vurnik se je 13. novembra 1913 poročil z akademsko slikarko Heleno Kottler, Dunajčanko poljskega rodu. Bila je mojstrica vseh slikarskih in grafičnih tehnik ter uporabne umetnosti. »Že po par tednih sporazumevanja sva se dogovorila, da greva skupaj v življenje in delo za dvig slovenske kulture na polju upodabljajočih umetnosti.« Skupaj s Heleno je hotel izoblikovati in uveljaviti slovenski narodni slog, za kar je iskal navdih v narodnem izročilu. Prvo skupno delo zakoncev Vurnik, ki sta se po poroki preselila v Ljubljano, je bila preureditev škofijske kapele v Trstu. Pravi vrhunec pa najbrž predstavlja oblikovanje prezbiterija in glavnega oltarja župnijske cerkve sv. Katarine v Topolu nad Medvodami ter fasade in notranjščine stavbe Zadružne gospodarske banke v Ljubljani. Helena je z možem sodelovala predvsem pri delih za cerkvene naročnike. Pri oblikovanju izstopajo njeni mašni plašči. Za komplet ornatov, namenjenih škofu Jegliču iz leta 1923, je leta 1938 na razstavi v Berlinu prejela nagrado za umetno obrt. Leta 1916 se jima je rodila hči Mira, ki je postala zdravnica, leta 1922 pa ju je razveselilo rojstvo sina Nika, ki je 19-leten padel pod italijanskimi streli v Tivoliju. Leta 1957 se je upokojil in z ženo Heleno sta se preselila v Radovljico, v njegovo rojstno hišo. Na dvorišču cerkve na Brezjah je uredil Marijino kapelo, skupaj z ženo in redovnicama Pavlo in Darinko Bajec oblikoval več mozaikov in medaljonov na fasadi. Po daljši bolezni je 4. aprila 1962 umrla žena Helena. Julija 1963 se je poročil z Mileno Perušek, svojo mladostno ljubeznijo. Spomladi 1971 je zbolel za pljučnico, bil nekaj časa v jeseniški bolnišnici, v večni dom pa je odšel iz svojega rojstnega doma 8. aprila 1971.

ČUK, Silvester. Ivan Vurnik (1884–1971). (Obletnica meseca), Ognjišče, 2021, leto 57, št. 4, str. 38-39.

Pater Roman Tominec je kot predavatelj krščanske in liturgične umetnosti na teološki fakulteti v Ljubljani triintrideset let vzgajal številne generacije slovenskih duhovnikov. Leta 1985 se je od svojih študentov poslovil s posebnim pismom: »Dragi mladi prijatelji. Skozi štiri semestre vašega akademskega študija sem kot profesor umetnostne zgodovine spremljal vaše oblikovanje in si prizadeval zbuditi v vas čut za vrednote umetnosti. Upam, da to moje delo ni bilo zaman. Ko se poslavljam od vas, vas prosim, imejte odprte oči za lepoto, ker je odsev večne Lepote, imejte srce za izročilo umetnosti na naši slovenski zemlji, tako na gosto posejani s cerkvicam in kapelicami kakor nobena druga dežela na svetu. Te cerkvice so spomeniki slovenske vernosti in so zrasle iz žuljev naših delovnih ljudi, ki tako kot danes niso oklevali, če je bilo treba žrtvovati čas, delo ali denar za gradnjo, obnovo ali olepšanje bogoslužnih prostorov. Vse to izročilo je vredno ljubezni, čeprav umetnostno ni zmeraj najbolj pomembno. Vključuje pa se dostojno v splošno krščansko umetnost in je del naše narodne kulture.«

ZA BRATOM PO STOPINJAH SV. FRANČIŠKA
Rodil se je 12. januarja 1900 kot šesti od devetih otrok, samih dečkov, ljubljanske delavske družine. Oče Janez je bil v službi pri železnici, mati Marija, roj. Stegnar, pa je imela več kot dovolj dela v družini. »Pri njej smo lahko občudovali strpnost in potrpežljivost,« je kasneje zapisal p. Roman, ki je pri krstu dobil ime Leon Oskar. Družina je bila zelo povezana s svojo župnijo, katere dom je bila cerkev Marijinega oznanjenja in so jo od leta 1785 vodili frančiškani. Najstarejši sin Janez, rojen leta 1892, je leta 1907 postal frančiškan in dobil ime Angelik. V duhovnika je bil posvečen leta 1914. Po njegovih stopinjah je bil leta 1915 med sinove sv. Frančiška sprejet Leon z redovnim imenom Roman. Noviciat je opravil v Brežicah, potem je obiskoval redovno gimnazijo v Kamniku, po maturi je nadaljeval bogoslovne študije na teološki fakulteti v Ljubljani ter bil leta 1922 posvečen v duhovnika. Po posvečenju je bil še eno leto študent v Ljubljani, po diplomi pa so ga predstojniki poslali na študij v München, ki ga je dokončal leta 1926 z doktorsko nalogo France Prešeren in nemška književnost (v knjižni obliki je izšla leta 1929 v Pragi). Kot teolog je posvetil posebno pozornost vplivu nemške književnosti na Prešernov svetovni nazor. Po vrnitvi z Bavarske je bil dvanajst let kaplan v rojstni župniji Marijinega oznanjenja, osem let zaporniški kurat. Med vojno je bil trikrat zaprt, nazadnje skupaj z bratom p. Angelikom izgnan iz Ljubljane. Po vojni je bil do leta 1951, ko je bil verouk še v šoli, profesor verouka na srednjih šolah. Po ukinitvi verouka v šolah je pri Marijinem oznanjenju uvedel verouk za osnovnošolce, dijake in študente. Leta 1959 je sprejel upravo župnije sv. Cirila in Metoda za Bežigradom, kjer je z mladostnim ognjem deloval skoraj do srečanja s sestro smrtjo 23. februarja 1991.

‘IZUMITELJ’ CERKVENEGA STENČASA
Ko je verski pouk leta 1952 moral iz šole, se je bilo treba znajti in prilagoditi. Pater Roman je pri frančiškanih na Tromostovju uvedel župnijski verouk za osnovnošolce, dijake in študente. »Verouk smo imeli v srednji izmed treh kapel za glavnim oltarjem cerkve Marijinega oznanjenja,« se spominja Maja Ficko, ena iz množice njegovih učenk. »Klopi so bile vedno polne. Del kateheze je bil vedno rezerviran za vprašanja, ki smo jih napisali na listke in jih puščali na oltarju naše veroučne učilnice, da jih je naslednjič z nami obdelal.« Njegova ‘genialna iznajdba’ je bil cerkveni stenčas. Ko so ljubljanske srednješolce nekoč ob treh zjutraj v nedeljo peljali na izlet in bi seveda ostali brez maše, je pater Roman šel vprašat škofa Vovka in on mu je rekel, da lahko mašuje ob dveh zjutraj, mora pa biti pri maši najmanj trideset ljudi. »Šel sem poiskat lepenko pa še neki čopič in namalal sem prvo obvestilo: “Sveta maša bo na željo študentov in dijakov zjutraj ob dveh. Obvestite se med seboj.” Tisto noč je bila cerkev neverjetno polna. Ko sem videl, kakšno moč ima stenčas, sem s tem bolj resno začel.« Stenčas se je kmalu pojavil po številnih cerkvah. Leta 1954 je uvedel redna verska predavanja za študente in izobražence, kamor je kot predavatelje vabil priznane teološke in tudi druge univerzitetne profesorje. Brata pater Angelik in pater Roman Tominec, ki sta se med seboj dopolnjevala, sta v svojem času veljala za “apostola Ljubljane”. Po značaju je bil Angelik bolj duhovnik za moške, Romana pa so za svojega spovednika in duhovnega voditelja izbrale predvsem ženske. Zaradi svoje razgledanosti in širine srca je bil pater Roman vsa leta iskan duhovnik, prijatelj in svetovalec. Bil je aristokrat in humanist v najlepšem pomenu besede.

ŽIVLJENJE V SLUŽBI RESNICE, LEPOTE, DOBROTE
Leta 1951, zadnje leto, ko je teološka fakulteta še delovala v sklopu ljubljanske univerze, je pater Roman postal honorarni predavatelj, leta 1954 pa privatni docent za krščansko in liturgično umetnost. S kakšno ljubeznijo je to poslanstvo opravljal, je izpovedal v svojem poslovilnem pismu leta 1985. Na teološki fakulteti je ustanovil in uredil seminar artis sacrae (svete umetnosti), za katerega je oskrbel lepo zbirko knjig s področja cerkvene in liturgične umetnosti. Sodeloval je pri umetnostni opremi ‘svoje’ župnijske cerkve sv. Cirila in Metoda: poskrbel je za barvna okna, ki so bila prva dela slikarja in duhovnika Staneta Kregarja; po načrtih arhitekta Toneta Bitenca je bil poleg cerkve zgrajen moderen zvonik, v katerem so dobili prostore veroučna šola, pevski zbor, ministranti, župnijska knjižnica. Umetnikom je bil svetovalec pri ustvarjanju in oblikovanju sakralnih predmetov, zlasti kelihov, monštranc, svečnikov in liturgičnih oblačil. Vzor ustvarjalca na področju sakralne umetnosti je bil zanj mojster Jože Plečnik. O njem je tudi pisal. Strokovne razprave s svojega področja je objavljal v Zborniku razprav teološke fakultete, Bogoslovnem vestniku, Novi poti, Cerkvi v sedanjem svetu. Kot mojster peresa se je v mlajših letih posvetil leposlovju: pisal je črtice, povesti in celo roman v treh delih. Od vseh njegovih spisov sta najbolj znani knjigi poljudno asketične vsebine Naša ljubezen tebi, Gospa (1934) in Skrivnost poslednjega usmiljenja (1943), ki jo je pisal v zaporu. Nadškof Šuštar je v svoji homiliji ob njegovem pogrebu poudaril, da nam je pater Roman zapustil oporoko “biti znamenje usmiljenja in dobrega Boga”.

ČUK, Silvester. p. Roman Tominec (1900–1991). (Obletnica meseca), Ognjišče, 2021, leto 57, št. 2, str. 38-39.

»Pokojni škof Stanislav Lenič je bil najprej in najbolj dušni pastir v najboljšem pomenu besede. Po dolgih in hudih letih v zaporu je postal župnik v Sodražici, kjer ga imajo verniki in duhovniki ribniške dekanije v najboljšem spominu. Tudi ko je postal škof, je bilo njegovo največje veselje pridigovanje in spovedovanje, srečanja in pogovori z ljudmi, posebno z mladino, s ključarji, z župnijskimi pastoralnimi sveti, pevci, bolniki in drugimi ljudmi. Bil je v polnem pomenu ljudski škof, vzet iz ljudi in postavljen za ljudi. Najbolje se je počutil med ljudmi,« je ob smrti dr. Stanislava Leniča, ljubljanskega pomožnega škofa, pred tridesetimi leti napisal nadškof Alojzij Šuštar. »Škof Lenič je bil ena zadnjih velikih prič dogajanj med vojno in po vojni, krivic, nasilja in trpljenja, ki ga je tudi sam doživel. Posebno so ga bolele krivične obdolžitve na račun škofa Rožmana. Ponovno je poudarjal, da osebno vsem odpušča in da želi, da bi prišlo v slovenskem narodu do sprave in odpuščanja.«

NAMESTO V ŠOLE JE ŠEL ZA PASTIRJA
Stanislav Lenič se je rodil 6. novembra 1911 v Župeči vasi v župniji Cerklje ob Krki kot najmlajši od štirih otrok zakoncev Martina in Marije roj. Mladkovič. Ko je imel štiri mesece, je oče odšel v Ameriko, da bi mogel kaj dokupiti k malemu posestvu; ko mu je bilo nekaj nad pet let, je umrla ljubljena mati. »Na pokopališču so nas otroke razdelili med sorodnike in nismo več šli na svoj dom,« je zapisal svojih Spominih. Stanko je večkrat menjal varuhe, nazadnje je prišel k mamini teti in bil tam za pastirja. Kaplan Matej Tomazin je bistremu štirinajstletnemu ministrantu omogočil šolanje na škofijski gimnaziji v Šentvidu, ki jo je z odliko končal in se vpisal v bogoslovje. Mašniško posvečenje je prejel 4. julija 1937. Postal je prefekt v dijaškem zavodu Marijanišče. Jeseni 1940 ga je škof Rožman poklical na škofijo za tajnika, kar je ostal do konca avgusta 1947, ko je bil aretiran in obsojen na dvanajst let ječe; prestal jih je osem, dve v samici. Ko je tam s strahom pričakoval, kako žalosten bo veliki teden, je doživel izredno milost Božje bližine. Spomladi 1955 je prišel iz zapora in škof Vovk ga je imenoval za župnika v Sodražici in tam je ostal devet let. »To so bila moja najlepša duhovniška leta.« Leta 1964 ga je nadškof Jožef Pogačnik poklical v Ljubljano in ga imenoval za generalnega vikarja. Konec novembra 1967 je bil imenovan za pomožnega škofa, škofovsko posvečenje je prejel 14. januarja 1968. Bil je zvest pomočnik in svetovalec nadškofoma Pogačniku in Šuštarju. V začetku leta 1990 je v svojem stanovanju nesrečno padel in bil priklenjen na bolniško posteljo do 4. januarja 1991, ko se je vrnil k svojemu Gospodu, ki mu je vse dni z veselim srcem služil.

ŠKOF ROŽMAN NI BIL NIKDAR POLITIK
»Bog me je postavil v tak čas, da sem veliko doživel in mnogi, tudi moji predstojniki (nadškofa Pogačnik in Šuštar), so mi že ponovno naročali, naj bi napisal svoje spomine zaradi zgodovine, ki je danes, žal, tako enostransko in črno-belo podana,« začenja novembra 1981 svoje (kratke) spomine škof Stanislav Lenič. V njih precej prostora odmerja škofu Gregoriju Rožmanu, s katerim je kot tajnik pet let doživljal viharne čase med drugo svetovno vojno in komunistično revolucijo pri nas. Poudarja, da Rožman ni bil nikdar politik. Po svoji naravi je bil človek z dobrim in mehkim srcem. Kot katoliški škof je bil Rožman odločen nasprotnik brezbožnega komunizma po načelu papeža Pija XI.: »Z brezbožnim komunizmom ne bo v nobeni stvari sodeloval, komur je mar krščanske kulture.« Kot človek in kristjan pa je bila njegova stalna misel: “Pomagati ljudem.” Pri tem nikdar ni gledal na prepričanje prosilca. Nekega dne je Leniču zaupal: »Po vojni me bodo najbrž obsojali, da sem sodeloval z okupatorjem. Nihče pa ne ve, koliko notranjega odpora me vedno stane, ko grem pred okupatorja. Pa grem, da pomagam nesrečnim ljudem.« In ta njegova slutnja se je uresničila. Škof Rožman je med vojno veliko ljudi rešil iz zaporov, po vojni pa je bil za plačilo obsojen. Ob koncu vojne, maja 1945, je bil trdno odločen, da svoje škofije ne zapusti, ker je imel čisto vest. Na Koroško je odšel, da se sreča z zavezniki, in bil je prepričan, da se bo kmalu vrnil v Ljubljano. Ko je škof Stanislav Lenič leta 1988 odšel v pokoj, je v javnosti (v mnogih časopisih) povedal veliko resnic in postavil na laž krivične obtožbe škofa Rožmana in Cerkve na Slovenskem med vojno.

NJEGOVA SRČNA DOBROTA JE OZDRAVLJALA
Ko je leta 1967 postal ljubljanski pomožni škof, so bile njegove glavne naloge: skrb za duhovne poklice, delo za prenovo bogoslužja po koncilu in skrb za Slovence po svetu. Leničeva posebna skrb je veljala duhovnim poklicem, najprej v ljubljanski nadškofiji, kasneje pa v vsej Sloveniji. Kot predsednik Slovenskega medškofijskega liturgičnega sveta je s sodelavci poskrbel za prevode pokoncilskih bogoslužnih knjig. Po službi je bil škof, po srcu pa je ostal župnik v najboljšem pomenu: dobro je poznal razmere v vseh župnijah velike ljubljanske nadškofije, ki jih je zelo rad obiskoval ob birmovanjih in praznovanjih. Najbolje se je počutil med ljudmi in njegova srčna dobrota je takoj našla ključ do src. Med ljudmi in predvsem med duhovniki je deloval kot dobri oče, pomirjajoče in z veliko mero humorja. S tem je ozdravil številne hude rane. Škof Lenič je bil tudi odličen pridigar. S svojo slikovito govorico in ognjevito besedo je ogrel in pritegnil ljudi. Ko je bil župnik v Sodražici, je pripravil v župniji ljudski misijon in cel teden so govorili misijonarji. Ljudje so rekli: »Kdaj bo že konec tega misijona, da bomo spet slišali našega župnika!« Veliko pozornosti je posvečal Slovencem po svetu, zlasti po letu 1978, ko je bil imenovan za njihovega narodnega ravnatelja. »Moje delo je predvsem, da jih obiskujem, birmujem otroke slovenskih izseljencev, da imam na čim več krajih slovenske maše.« Obiskoval jih je zelo rad in kamor je prišel, je bil praznik. V tej službi je prehodil ves svet od Avstralije prek Evrope do ZDA in Kanade, zadnja leta se je omejil na Evropo. Udeleževal se je letnih sestankov naših duhovnikov, oskrbnikov slovenskih izseljencev. Pozorno jim je prisluhnil in jim z zahvalo za njihov trud vlival novih moči.

ČUK, Silvester. škof Stanislav Lenič (1911–1991). (Obletnica meseca), Ognjišče, 2021, leto 57, št. 1, str. 38-39.

»Redko kaj lahko človeka zagrabi in prekvasi tako kot knjiga. Vse druge dogodivščine in celo neposredni in intenzivni odnosi z ljudmi največkrat nimajo niti pol toliko moči, vsaj moja in še marsikatera skušnja je taka. Nedolžno in prikupno dekle sem lahko vzljubil na prvi pogled, naivnega prijatelja sem lahko pomiloval, naduteža preziral ali celo sovražil, vendar je bilo vse to nazadnje le ljubezen, pomilovanje in prezir, ki mojega življenja niso trajneje prekvasili. Nasprotno pa je lahko kaj takega storila že povprečna knjiga, najmanj tako, kot da je v njej povzeta globlja in trajnejša človeška skušnja.« Tako je na začetku svoje knjige Roman o knjigah (Slovenska matica, Ljubljana 1983) zapisal Marjan Rožanc. To njegovo zrelo delo “je svojevrstna spojitev pisateljevega življenja in sočasnega duhovnega zorenja ob knjigah in pisateljih. Poglavja so zato vsebinske in časovne faze življenja in použivanja knjig; od Franceta Bevka na začetku do Henrija Millerja na koncu” (Aleksander Zorn).

PROLETARSKA DRUŽINA S KNJIGAMI
Marjan Rožanc se je rodil 21. novembra 1930 za bratom Viktorjem v predmestni proletarski družini v Slapah pri Devici Mariji v Polju. Oče Viktor in mati Otilija sta bila strežnika v takratni umobolnici na Studencu. V njihovi družini je imela pomembno vlogo knjiga. »Sredi proletarske revščine je imela knjiga nekakšno obeležje socialne promocije.« Leta 1934 se je družina preselila v ljubljansko Zeleno jamo, ki je odločilno zaznamovala njegovo zgodnjo mladost. Po osnovni šoli in nižji gimnaziji je s 14 leti postal pomožni delavec v kartonažni tovarni. S končano grafično šolo se je zaposlil v tiskarni Ljudske pravice. Leta 1950 je odšel na odsluženje vojaškega roka v šolo rezervnih oficirjev v Požarevac. Tik pred iztekom vojaščine je bil na vojaškem sodišču v Beogradu obsojen na tri leta in pol strogega zapora “zaradi sovražne propagande”. Po vrnitvi je bil nekaj časa brez zaposlitve, potem pa je našel službo arhivarja pri časniku Večer v Mariboru. Takrat je začel pisati. Prva njegova daljša novela je bila objavljena leta 1956 v Sodobnosti, zanjo pa je dobil honorarja za šest takratnih mesečnih plač! To mu je omogočilo, da se je preselil v Ljubljano in se posvetil pisanju, status svobodnega književnika je pridobil leta 1960. Tega leta se je poročil z Janjo Kacjan, leta 1972 sta dobila hčerko Tonco, ki je kljub motnji sluha postala balerina – članica ansambla ljubljanskega Baleta. Bil je član uredniškega odbora revije Perspektive, vodil je eksperimentalno gledališče Oder 57, ki je prenehalo delovati spomladi 1964, ko je oblast prepovedala njegovo igro Topla greda. Leta 1980 je kupil staro kmečko hišo v Volčjem Gradu na Krasu, kjer je preživel večino svojega časa in ustvarjalnega dela. Njegovo nemirno iskanje Smisla se je izteklo 18. septembra 1990.

SLIKAL JE SVOJ NOTRANJI SVET
Seznam Rožančevih del, ki obsega novele, romane, eseje in drame, je obsežen. Že v prvih pripovednih besedilih so pomembne avtobiografske prvine, ki se nanašajo zlasti na pisateljevo intimno pripadnost socialnemu in duhovnemu okolju ljubljanske Zelene jame, v katerem je odraščal. To se odraža v noveli Pravljica; snov je kasneje razširil in poglobil v romanu Ljubezen (1979), ki je eno njegovih osrednjih del. V njem spominsko obnavlja usodo svoje mladostne druščine ter vzdušje v Zeleni jami med okupacijo. Vodilna tema romana je mladostnikova čista ljubezenska zavezanost svojemu okolju in ljudem ne glede na tragične ločitve zaradi vojne. V začetnih novelah, ki so zbrane v knjigi Mrtvi in vsi ostali (1959), pa piše o svojih zaporniških izkušnjah; v tista leta se vrača tudi z romanom Hudodelci (1981). Avtobiografski je Roman o knjigah (1983), v katerem Rožanc povezuje spominsko zgodbo o knjigah in pisateljih, ki so ga duhovno oblikovali. V romanu se prepletata spominska pripoved in esejistično razmišljanje. Za Rožančevo prozo je značilno, da se v pripovedi pojavljajo obsežni in samostojni esejistični vložki. Z esejistiko se je ukvarjal od sredine šestdesetih let, ki jo je objavljal v revijah pa tudi v samostojnih knjigah (Iz krvi in mesa, Manihejska kronika, Evropa, Brevir). Tematika obsega ključna vprašanja novodobnega evropskega humanizma. – Od leta 1993 podeljujejo Nagrado Marjana Rožanca za najboljšo esejistično knjigo. »Zadnje obdobje Rožančevega ustvarjanja je značilno po tematiki, ki zadeva duhovno razsežnost človekovega bivanja in s tem pogosto nemočno napetost med spoznanjem in zahtevami življenja. Tako Marjan Rožanc v svojih poslednjih pripovedih vedno več prostora nameni premišljevanju in duhovnemu iskateljstvu« (Helga Glušič).

“MOJE ŽIVLJENJE JE PRIČAKOVANJE”
V svojem Romanu o knjigah Marjan Rožanc pove, da so močan vpliv na njegovo duhovno življenje poleg velikih pisateljev imeli tudi globoki duhovni pisci, npr. Sören Kierkegaard in Teilhard de Chardin. Dolgo je prijateljeval s Tarasom Kermaunerjem. Zadnja leta je bil njegov prijatelj frančiškan p. Edvard Kovač. V zborniku Interpretacije, posvečenem Marjanu Rožancu (Nova revija, Ljubljana 1991), je o njem kot iskalcu Boga zapisal: »Osrednja tema Rožančevega bogoiskateljstva je ljubezen. Toda to je ljubezen, ki noče posedovati in zato v sebi vključuje tudi ločenost od ljubljenega bitja. Začne se s samim začetkom stvarstva. Dalje je to razodeta ljubezen, kar pomeni podarjena, ljubezen … In končno je ta ljubezen molitev, ki ob oboževanem bitju pisatelja odrešuje in mu pomaga, da ima rad vsakega človeka in začne verjeti v neskončnost te ljubezni.«
Tri mesece pred smrtjo je Rožanca v njegovem Volčjem Gradu obiskal pisatelj Branko Hofman. V pogovoru, objavljenem v navedenem zborniku, je Rožanc dejal: »Moje življenje je pričakovanje, čakanje, bedenje.« Na vprašanje o trpljenju je odgovoril: »Mislim, da ni fizičnega trpljenja, ki ne bi bilo hkrati duhovno, in ni duhovnega, ki bi ne bilo hkrati fizično.« Nadaljeval je: »Zavest o smrti je najbolj avtentična zavest o življenju, čeprav pred boleznijo nisem tega jemal čisto resno. Tako globokih odnosov, kakršne sem vzpostavil z ženo, odkar veva za mojo bližajočo se smrt, ne bi sicer nikoli vzpostavila. Smrt samo pa lahko premagaš samo na en način – da se sprijazniš z njo.«

ČUK, Silvester. Marjan Rožanc (1930–1990). (Obletnica meseca), Ognjišče, 2020, leto 56, št. 11, str. 88-89.

* 12. september 1798, Koseze pri Moravčah, † 26. marec 1884, Trst

»Sodbe o Koseskem so se z leti spreminjale. Vedno manj so mu bile naklonjene, vedno manj so govorile o njegovi poeziji in vedno več o tem, koliko slabši je od Prešerna. Sodbe segajo od patetičnega brezglavega navdušenja do zavračanja, polnega sovraštva,« je zapisal slavist Kozma Ahačič v svoji knjigi Izvirne slovenske pesmi Jovana Vesela Koseskega (Slavistično društvo Slovenije, Ljubljana 2006), v kateri podrobno razčlenjuje pesmi Koseskega. Literarni zgodovinar Ivan Grafenauer je o Koseskem izrekel dokaj pravično sodbo: »Sodobnike je opajala mogočna ritmika njegovih verzov, posebno njegovih zvenečih heksametrov (...) in odkritosrčen, zdrav patos narodnega ponosa; stari in mladi so jih brali s solznimi očmi. Danes so nam njegove pesmi skoro od kraja neužitne; moti nas njegova gostobesednost, kopičenje istovrstnih izrazov, zlasti pa nezadostno znanje slovenščine, ki ga vodi v slovnične napake« (Kratka zgodovina slovenskega slovstva, 1917). Bil je Prešernov sodobnik in glavni pesnik Novic. Pokličimo ga iz pozabe ob 220-letnici njegovega rojstva.

Z TRDNEGA KMEČKEGA DOMA V DRŽAVNO SLUŽBO
Jovan (Janez) Vesel je bil rojen 12. septembra 1798 v hiši trdnega kmeta Martina v Spodnjih Kosezah pri Moravčah in po rojstni vasi si je kot pesnik privzel vzdevek Koseski. Prva dva razreda normalke (ljudske šole) je obiskoval v Ljubljani, na gimnazijo je odšel v Celje, leta 1818 je končal študij filozofije na ljubljanskem liceju. V tem času se je seznanil z Vodnikom, Čopom in Prešernom in objavil svoje prve pesmi: v tedniku Laibacher Wochenblatt je 17. januarja 1817 izšel njegov nemški hvalospev tedanjemu deželnemu glavarju, 5. junija 1818 pa je ta list na naslovnici prinesel slovensko in nemško besedilo njegove pesmi Potažva/Der Trost. To je bil prvi sonet v slovenskem slovstvu. Po končani gimnaziji je študiral pravo, najprej na Dunaju in nato v Gradcu (1818–1823). Kot diplomirani pravnik je stopil v državno službo. Najprej je bil praktikant pri policijskem ravnateljstvu v Ljubljani, zatem uslužbenec pri finančnem ravnateljstvu za Primorsko v Trstu, Tolminu in Gorici, nazadnje finančni svetnik pri isti ustanovi v Trst. Tam se je poročil s hčerko bogatega veletrgovca, imela sta dva sina in pet hčera. Hči Julija se je poročila s koroškim Slovencem Pavlom Kugejem, ki je svoj priimek potujčil v Kugy; njun sin je bil znameniti gornik Julius Kugy. Leta 1852 je zaradi nespretne operacije tura na licu tako zbolel, da so mu otrpnili udi. Po zdravljenju v toplicah si je telesno opomogel, duševne moči pa so mu hudo opešale. Leta 1869 je postal častni član Slovenske matice, katere predsednik je bil njegov veliki častilec Janez Bleiweis, in po njegovi zaslugi je ta izdala zajetno knjigo Razne dela pesniške in igrokazne Jovana Vesla Koseskega (1870). Njegovo življenje se je izteklo 26. marca 1884 v Trstu, kjer je tudi pokopan. Kritika ga je kot pesnika pokopala že daleč pred njegovo smrtjo.

TRI OBDOBJA PESNIŠKEGA USTVARJANJA
Jovan Vesel se je kot začetni pesnik oglasil v javnosti že kot 19-letni gimnazijec. Iz tega časa so predvsem njegove nemške pesmi, objavljene v tedenski prilogi dnevnika Laibacher Zeitung. Pomembnejše pa je to, da je tam ‘zagledal beli dan’ prvi sonet v slovenščini (tudi v nemški različici). Slovenski naslov Potažva (Tolažba) mu je svetoval Valentin Vodnik. Ko je odšel na Dunaj študirat pravo, je pesnikovanje povsem opustil. Na pesniški oder se je zmagoslavno vrnil leta 1843, ko so začele izhajati Bleiweisove Novice. V slavnostni prilogi so Novice 4. septembra 1844 prinesle njegovo pesnitev Slovenja presvitlimu, premilostljivimu gospodu in cesarju Ferdinandu Pervimu ob veselim dohodu njih veličanstva v Ljubljano. Obsega štirideset kitic v treh sklopih. Pesnik na vse pretege hvali vladarja, vsak sklop sklene z verzom: »Hrast se omaje in hrib / zvestoba Slovencu ne gane.« Koseski je postal glavni pesnik Novic. V pesmi Bravcem h koncu leta 1845 v spomin je zapel: »Biti slovenske krvi, bodi Slovencu ponos. / Kdor zaničuje se sam, podlaga je tujčevi peti.« Maja 1846 je v Novicah izšla nova uspešnica – hvalnica z naslovom Kdo je mar?, ki v sedmih kiticah opisuje in poveličuje kmeta, ki ga imenuje ‘slovenski oratar’. Koseski je bil prvi slovenski pesnik, ki se je lotil prevajanja del iz zakladnice svetovne književnosti (nemške, ruske, italijanske). Njegovemu neusmiljenemu kritiku Franu Levstiku je ugajal njegov prevod Schillerjeve Pesmi o zvonu. Drugo, najbolj uspešno ustvarjalno obdobje Koseskega se zaključi z letom 1852, ko je zaradi bolezni moral odložiti pero. Ko si je telesno za silo opomogel, je njegova pesniška moč usahnila in mladi rod (Levstik, Stritar) ga je začel v javnosti uspešno napadati. V novi izdaji njegovih Poezij leta 1866 je Stritar razglasil Prešerna za največjega slovenskega pesnika, Koseskega pa ni niti omenil.

“BITI SLOVENSKE KRVI, BODI SLOVENCU PONOS”
»Prvi rodoljubni spevi njegovi so velepomembni v dobi našega narodnega preporoda,« je ob stoletnici rojstva Koseskega zapisal Makso Pirnat v listu Dom in svet. »Z njimi je navdušil Koseski svoje rojake za narodno delo, budil je z njimi narodno zavest.« To zaslugo mu priznava tudi literarni zgodovinar France Koblar v svojem zapisu v Slovenskem biografskem leksikonu: »Pomemben je zaradi domovinskega in religioznega zanosa, s čimer si je tedaj pridobil veliko slavo. Vzpodbudne izreke iz njegovih pesmi so pogosto ponavljali slavnostni govorniki v času narodnega prebujanja. Postavljali so ga ob Prešerna ali celo nad njega. Bleiweis ga je imenoval Dichterfürst (pesniški knez), nekateri novičarji pa Orfej slovenski ali mojster pevcev. Marijan Rupert je v razstavnem katalogu ob 200. obletnici pesnikovega rojstva (1998) umestil avtorja v prostor in čas. Po njegovi oceni, je najpomembnejši dosežek Koseskega “prav gotovo v tem, da je Slovencem vlil do tedaj nepoznano literarno in zgodovinsko samozavest in razblinil občutek kulturne podrejenosti ter spodbudil k ustvarjanju vrsto mladih pesnikov. Bil je mojster v uporabi heksametra in končno – jezikovna kritika Koseskega je prispevala k razmišljanju o razvoju slovenskega jezika”. Od njegovega celotnega dela se je v zavesti bralcev ohranila le zbirka njegovih najbolj ‘udarnih’ gesel, ki so služila svojemu namenu predvsem v obdobju čitalnic. Ob stoletnici rojstva (1898) so na njegovi rojstni hiši odkrili spominsko ploščo, na kateri je pod njegovimi življenjskimi podatki njegov verz: “Biti slovenske krvi, bodi Slovencu ponos!”

ČUK, Silvester. Jovan Vesel Koseski (1798–1884). (Obletnica meseca), Ognjišče, 2018, leto 54, št. 9, str. 42-43

»Življenje je nekaj čudovitega: venomer kipi, se poraja, raste, se razcveta, sadove prinaša, umira in se znova rodi. Kot dan je življenje. Jutranjo zarjo sončen poldan sledi in otožen večer in temna noč. Kot leto je življenje. Pomlad je vsa v brstju in cvetju. Poletje se sonči v zorenju. Jesen ponuja težke sadove. Zima pa kloni v predsmrtni onemoglosti. Ali ni tudi pri človeku tako? Igrava otroška radost se spreminja v prešeren fantovski vrisk in v sanjav dekliški smeh, ki prehaja v moško resnobo in materinsko skrb, polno moči in svetih sadov, končno pa se vsako v sivo starost izgublja. Tako bi morda kakšen pesnik začel peti svoj slavospev življenju. In bi resnico pel.« Tako je svojo dolgo življenjsko pot ‘videl’ Stanko Janežič kot mlad duhovnik v svojem razmišljanju, namenjenem mladim. Vse svoje dneve, vsa svoja leta, vsa obdobja svojega življenja je napolnil z zvesto službo Bogu in ljudem kot duhovnik, teolog ter pisatelj in pesnik. Hvalnico življenja je pričel peti pred sto leti.

“TU ČAKA VSTAJENJA IN POLNOST ŽIVLJENJA”
Rodil se je 4. avgusta 1920 kot zadnji od štirinajstih otrok kmečke družine na Pavlovskem Vrhu (zdaj Veliki Brebrovnik), ki spada pod župnijo Sv. Miklavž pri Ormožu. Oče Anton je bil ugleden mož in v njihovi hiši so se radi ustavljali mnogi duhovniki. Svojo mater Ano je Stanko prištel med svete žene. Po ljudski šoli v domači fari je eno leto obiskoval meščansko šolo v Ormožu, potem je odšel v Maribor na klasično gimnazijo, stanoval pa je v dijaškem semenišču. Po maturi je jeseni 1940 v stopil v mariborsko bogoslovje. Ko so (6. aprila 1941) Štajersko zasedli Nemci, je študij nadaljeval na teološki fakulteti v Ljubljani. Maja 1945 se je pred komunisti umaknil na Koroško, od tam pa je odšel v Italijo in bil v Zermanu pri Trevisu 17. junija 1945 posvečen v duhovnika. Jeseni je šel delovat med slovenske vernike na Tržaškem. Od leta 1954 do 1960 je na Papeškem Vzhodnem inštitutu v Rimu študiral vzhodno (ekumensko) teologijo in pod mentorstvom Tomaša Špidlika doktoriral z disertacijo Posnemanje Kristusa pri Tihonu Zadonskem. Po vrnitvi v Trst je deloval v župniji Mačkolje, vodil je Ekumenski center, ob nedeljah je imel ognjevite pridige pri radijski maši za Slovence iz župnijske cerkve v Rojanu. Dejavno se je vključil v kulturno dejavnost tržaških Slovencev. Leta 1969 se je vrnil v Maribor, kjer je postal profesor za osnovno in ekumensko bogoslovje na tamkajšnjem oddelku slovenske teološke fakultete. Z veseljem je opravljal številne druge naloge, dokler so mu dopuščale moči. Že nekaj let pred smrtjo je dal na pokopališču pri Sv. Miklavžu postaviti nagrobnik v obliki križa s podobo Vstalega in z napisom: Tu čaka Vstajenja in polnost življenja dr. Stanko Janežič, duhovnik, teolog, pesnik in pisatelj. Ko se je 8. septembra 2010 njegovo zemeljsko popotovanje končano, so vanj vklesali letnici 1920 in 2010 – rojstva za ta svet in za večnost.

PESNIŠKA ZBIRKA – PESNIŠKI MOLITVENIK
Stanko Janežič je zgodaj prijel za pero. Že od vsega začetka piše prozo in poezijo. Prve pesmi so se mu porodile že v četrtem razredu (nižje) gimnazije, objavljal jih je v rokopisnem zavodskem listu Brazde. O božiču leta 1939 so v ugledni reviji Dom in svet izšle njegove tri prleške črtice. Ob maturi je njegov razred izdal literarni almanah Majolika. Med vojno je v Ljubljani objavljal v Slovenčevem koledarju, po letu 1945 pa je s svojimi črticami in pesmimi bogatil slovenske zamejske revije. Po vrnitvi v domovino (1969) najdemo njegovo poezijo in prozo pa tudi teološke spise v raznih revijah. Ob stoletnici Lampetove revije Dom in svet (1988) je začel izdajati letni zbornik Dom in svet, kjer je precej njegovega. Bil je ustanovitelj in urednik (1992–2004) Slomškove založbe v Mariboru. V njegovi knjižni beri je največ (deset) pesniških zbirk. Zadnja, Izbrane pesmi (Maribor 1993), prinaša izbor okoli 200 najznačilnejših pesmi iz vseh njegovih prejšnjih zbirk, ki ga je pripravil pesnik sam. V njej je obširen esej literarnega zgodovinarja Denisa Poniža o Janeževi liriki (Pesem in svet). To so pesmi »Goric materinske ljubezni, starševskega garanja, očetovske modrosti in preudarnosti, sestrske in bratske ljubezni«. Najbolj mu je bila pri srcu zbirka Božja obzorja (Maribor 1990). Sam jo je predstavil: »V njej so zbrane skoro vse moje religiozne pesmi. Pisal sem jih kar štiri desetletja. Razdeljena je na šest delov: Nočna iskanja – Jutranji klici – Dnevne hvalnice in prošnje – Prazniške pesmi – Eno v Kristusu in Duhu – Večerne pesmi. (…) Pesmi je mogoče brati v samoti ali v občestveni skupnosti. Želijo biti vabilo k razmišljanju, k iskanju luči ter k doživljanju Božje navzočnosti.«

SLOMŠKOV UČENEC V ŠOLI EDINOSTI
Stanko Janežič je bil iskren in neutruden ekumenski delavec. Tudi doktoriral je na temo ekumenizma, prizadevanja za edinost med kristjani. Pobudniki tega gibanja so bili protestanti in anglikanci na začetku 20. stoletja, Katoliška cerkev se je vključila vanj z drugim vatikanskim koncilom. Pri nas jo je ‘prehitel’ blaženi Anton Martin Slomšek, ki je leta 1852 ustanovil Bratovščino sv. Cirila in Metoda, ki naj bi zlasti z molitvijo pomagala poživljati edinost med kristjani. V Slomškovem času so govorili o ‘zedinjenju’ – vrnitvi nekatoliških kristjanov v Katoliško cerkev, da pa pri ekumenizmu gre za zbližanje kristjanov med seboj, ne za vrnitev. V tem duhu je vedno deloval Stanko Janežič, Slomška je posnemal s širino svojega duha in vztrajnim prizadevanjem z govorjeno in pisano besedo. Apostolatu edinosti je posvetil več svojih del, med katerimi zavzema posebno mesto Ekumenski leksikon (Mohorjeva družba, Celje 1986), ki ga je pospremil s kratkim uvodom, v katerem je med drugim zapisal: »Leksikon diha, upam, zdrav ekumenizem in naj bi bil, kljub pomanjkljivostim, dobrodošel ekumenski vodnik ne le med katoličani, temveč v vseh krščanskih skupnostih na Slovenskem.« Dolga leta je bil predsednik Slovenskega ekumenskega sveta, urejal je ekumenski zbornik Kraljestvo Božje oziroma V edinosti. Svojo zadnjo knjigo Med nebom in zemljo (2010) je ‘zapečatil’ s svojo duhovno oporoko: »Poslavljam se od tega sveta, od teh mojih 90 let in se vračam v zemljo, iz katere sem izšel, in odhajam v nebo, po katerem sem neprenehoma hrepenel in je moj pravi dom.«

ČUK, Silvester. Stanko Janežič (1920–2010). (Obletnica meseca), Ognjišče, 2020, leto 56, št. 8, str. 88-89