* 13. november 1813, Sveče pri Bistrici v Rožu, † 16. januar 1888, Celovec

Andrej Einspieler, 'oče koroških Slovencev', kakor so ga poimenovali naši rojaki onstran Karavank zaradi njegovega dela za narod na političnem, prosvetnem, šolskem in cerkvenem področju, se je rodil 13. novembra 1813. Njegov oče, doma pri Pregleju, je bil cerkovnik in tkalec, zato se je uveljavilo hišno ime pri Mežnarju v Svečah. V šolsko modrost je Andreja uvajal župnik Tomaž Herker, ker v Svečah tedaj še ni bilo šole. Po njegovi zaslugi je bistri deček nadaljeval šolanje v Celovcu, kjer je končal licej in bogoslovje. Po novi maši leta 1837 je postal najprej kaplan v nemškem Plajberku. Do leta 1846, ko je nastopil službo drugega kaplana pri stolni cerkvi v Celovcu, je bil kar dvanajstkrat premeščen! Poslej je ostal v Celovcu vse do svoje smrti, 16. januarja 1888. Šest let je bil stolni kaplan, nato pa katehet ter (po opravljenem izpitu pri znamenitem jezikoslovcu Miklošiču) učitelj slovenščine na realki. Že tedaj je bil vodilna osebnost med koroškimi Slovenci. V tedanjih časopisih, slovenskih in nemških, je Slovencem dopovedoval, naj se vendar zavedajo svojih pravic na rodnih tleh, Nemce in druge narode v avstrijski državi pa je opozarjal na obstoj Slovencev in na njihov zakoniti boj za uveljavitev narodnih pravic.

Zavzemal se je za uvedbo slovenščine v vse šole in urade, poudarjal je potrebo po izobrazbi ljudstva. Le-to mu morejo dati šole v domačem jeziku in pa dobre knjige. Na veliko noč, 1851, je šel v Št. Andraž k škofu Slomšku. "Po obedu povabijo me premilostljivi knezoškof, naj se greva po škofovem vrtu malo sprehajat. Tu mi z milimi in srčnimi besedami začno popisovati, kako potrebno in tudi lahko bi sedanje dni bilo osnovati in na noge spraviti društvo, ki naj med Slovenci širi dobre slovenske bukve..." Nekaj mesecev kasneje (27. julija 1851) je izšel razglas o ustanovitvi Društva sv. Mohorja; prvi podpisnik te listine je bil Andrej Einspieler. Tedaj je izšel zakon, ki je prepovedoval ustanavljanje novih društev, dovoljeval je le cerkvene bratovščine, zato je Einspieler leta 1860 Društvo sv. Mohorja preuredil v cerkveno bratovščino, katere varuh je krajevni škof, Andrej Einspieler je postal njen podpredsednik.

V časih nastajanja Društva sv. Mohorja je Einspieler v Celovcu izdajal list Šolski prijatelj, v katerem je pisal o vprašanjih šole in izobrazbe. List je bil najprej šolsko glasilo, leta 1856 pa ga je preuredil v cerkveni mesečnik z naslovom Slovenski prijatelj. Zatem je dobil ime Duhovni prijatelj in je bil namenjen predvsem duhovnikom, ki so bili tedaj tudi državni učitelji. Einspieler je hotel nagovoriti tudi Nemce in nemčurje na Koroškem in jim posredovati upravičene zahteve Slovencev, zato je ustanovil in urejal vrsto nemških listov: Stimmen aus Innerosterreich, Draupost, Karntner Stimmen.

Pred rojaki je svoje ravnanje utemeljil: "Gospodje, ki imajo v rokah oblast in nam pomagati morejo, so Nemci; gospodje, ki nas ponemčiti hočejo, so Nemci; gospodje, ki so slovenske krvi, pa žalibog nemškega duha, in z našimi nasprotniki potegujejo, so skoraj tudi že Nemci. Nemcem pa moramo resnico in pravico po nemško povedati; mislimo, da nam bo to več pomagalo, kot deset časnikov v slovenskem jeziku, ki jih pa Nemci brati nočejo ali ne znajo." Leta 1873 je izdal Politični katekizem, v katerem je v obliki 'katekizemskih' vprašanj in odgovorov slovenskim ljudem razlagal, kaj je politika in kako je treba v njej delovati. Po upokojitvi leta 1882 je ustanovil štirinajstdnevnik Mir. Ta list, katerega prva številka je izšla 10. januarja 1882 v Celovcu, zadnja pa 30. oktobra 1920 na Prevaljah, piše Valentin Inzko, "je živa priča živahne kulturne in politične dejavnosti koroških Slovencev ob koncu 19. in v prvih desetletjih 20. stoletja".

Čuk S., Obletnica meseca, v: Ognjišče (1993) 11, str. 44.

* 13. november 1560, Ljubljana, † 10. februar 1630, Gornji Grad

Sin protestanta - katoliški škof

Življenjsko pot Tomaža Hrena je na tem simpoziju orisal Franci Petrič, ki je odstrl pogled tudi na glavna področja njegovega de­lovanja, ko je postal ljubljanski škof. Izšel je iz premožne ljub­ljanske meščanske družine. Njegov oče Lenart, večkratni mestni sodnik in tudi župan, se je po tedanji "navadi" odličnejših mešča­nov oklenil "nove vere" - protestantizma. Poročil se je z Uršulo Žitnik in v zakonu se jima je rodilo več otrok: poleg Tomaža vemo še za enega sina in tri hčere. Oče in mati sta vseskozi ostala pro­testanta, otroci pa so se vsi odločili za prestop v katoliško ve­ro. Tomaž se je rodil 13. novembra 1560. Kot osemletnega ga je vzel k sebi na Dunaj njegov stric Gašper Žitnik, profesor na tam­kajšnji univerzi. Že naslednje leto pa ga je poslal v samostansko šolo v Admont. Po treh letih je nadaljeval šolanje pri jezuitih v Gradcu. Potem je štiri leta študiral na Dunaju filozofijo. Ko je bil namenjen v Padovo, kjer bi študiral pravo, se je spotoma usta­vil doma v Ljubljani in je nevarno zbolel. Ko je ozdravel, se je dokončno odločil za duhovniški poklic.Posvečen je bil leta 1588 in še isto leto postal stolni kanonik in pridigar v Ljubljani, leta 1596 stolni dekan, po smrti škofa Janeza Tavčarja (1597) ga je nadvojvoda Ferdinand določil za ljubljanskega škofa. Papež Kle­men VIII. je to imenovanje potrdil šele leta 1799 in Hren je v Gradcu prejel škofovsko posvečenje. Leta 1600 je postal predsednik reformne komisije za Kranjsko, v letih 1614-1621 je bil tudi namest­nik nadvojvoda Ferdinanda v Notranji Avstriji. Umrl je 10. februar­ja 1630 v svoji rezidenci v Gornjem Gradu.

Obnovitelj katolištva na Kranjskem

Škof Tomaž Hren je imel nalogo izvesti cerkveno prenovo po na­čelih tridentinskega koncila (1545-1563). Papež Klemen VIII. in cesar Ferdinand II. sta si bila edina: v državi je treba najprej "pomesti" s protestantizmom, šele potem bo mogoča katoliška prenova. Cesar je začel ustanavljati reformne komisije, ki so jih sestavlja­li državni pooblaščenci in zastopniki Cerkve: ti so ljudstvo pouče­vali o razlikah med katoliško in protestantsko vero. To so bile politične, ne pa verske ali cerkvene ustanove. Najprej so zaživele na Štajerskem in Koroškem, kjer jih je vodil sekovski škof Martin Brunner. Na Kranjskem je bilo njihovo vodstvo zaupano škofu Hrenu, ki si je ob polni podpori predstojnikov (papeža in cesarja) in v skladu s svojo gorečnostjo in značajem prizadeval to nalogo čim bolje izpolniti. Tod so komisije delovale tri leta (1600-1603).

Ena od njihovih nalog je bila, da so ljudem odvzemali knjige naših pro­testantov, ki so bile protikatoliškega značaja; sprva so jih seži­gali, kasneje pa jih izročali univerzi v Gradcu oz. jezuitskim ko­legijem. Škof Hren se je močno trudil, da bi imel čimbolj izobraže­ne in zgledne duhovnike, zato je ustanovil v Gornjem Gradu semenišče Collegium Marianum, kjer so se šolali in vzgajali njegovi du­hovniki. Duhovnike je vsako leto (od 1602 do 1629) zbiral na ško­fijskih sinodah, na katerih "so preverjali razmere med duhovniki in verniki, urejali poslovanje škofije ter sprejemali sklepe, ki so postajali program prenovitvenega dela do naslednjega shoda" (Bog­dan Kolar).

Hrenova skrb za knjige

Škofa Hrena radi prikazujejo kot "požigalca knjig slovenskih protestantov"; pošteni preučevalci njegovega življenja in dela pa mu priznavajo, kako se je tudi trudil, da bi slovenskim katoliča­nom dal v roke potrebne knjige. Nameraval je izdati prevod Velike­ga in Malega katekizma nemškega jezuita sv. Petra Kanizija; v nje­govem času je izšel le Mali (1615) po zaslugi jezuita Janeza Čande­ka. Z njegovim sodelovanjem je škof Hren izdal Evangelije inu lis­te (1613). "Besedilo je skoraj dobesedno prepisano iz Dalmatina; spremenila so se le nekatera mesta, ki se niso ujemala z Vulgato... Glavno pa je - in to daje knjigi posebno vrednost: Hren je po na­svetu nekaterih sodelavcev, kjer je bilo (za tedanje razmere) le mogoče, Dalmatinove nemške tujke nadomestil (ali dal nadomestiti) s slovenskimi izrazi; nove besede so večinoma srečno izbrane, če­tudi se niso vse ustalile v pismeni slovenščini" (Ivan Grafenauer). Načrtoval je tudi slovensko pesmarico, sestavljeno po rimskem bre­virju, po cerkvenih očetih in latinskih nabožnih pesmih: njen na­slov bi bil Hortulus animae (Vrtiček duše). Hotel je tudi ustano­viti v Ljubljani tiskarno, kjer bi tiskali (predvsem za bogoslužno rabo) potrebne slovenske knjige. Biblicist Marijan Peklaj piše: "Večkrat je prosil v Rim, da bi vsaj nekateri duhovniki smeli bra­ti protestantske knjige in je tako dovoljenje tudi dobil. Kaže, da je s tem omogočil obstanek Dalmatinove Biblije med katoliškimi duhovniki."

obletnica meseca 02_2000

* 23. november 1747, Trst, † 10. november 1819, Ljubljana

Najbogatejši kranjec konča na vozičku

Zoisov rod izvira iz retoromanske Švice. Žigov oče Michelangelo se je okoli leta 1720 iz Benečije preselil v Ljubljano, kjer je kmalu postal lastnik veletrgovine, s finančnimi posli je naglo obogatel, da je kupil grad Brdo, več rudnikov in fužin na Gorenjskem ter hiše v Ljubljani in Trstu. Leta 1760 je cesarica Marija Terezija podelila njemu in potomcem baronski naslov. Njegova druga žena je bila Slovenka - Ljubljančanka Ivana pl. Kappus (ta rodbina iz Kamne Gorice je dala štiri učene jezuite). Po poroki so se naselili v Trstu, kjer se je v njihovi palači na Velikem trgu 23. novembra 1747 rodil Sigismund-Žiga. mati je bila tako slovensko zavedna, da je sina naučila tudi slovenskega jezika. Ko mu je bilo dve leti, se je družina preselila v Ljubljano v palačo na Bregu. Prvo izobrazbo je Žiga dobil v očetovi hiši; ko mu je bilo štirinajst let, ga je oče poslal na plemiško akademijo v italijansko mesto Reggio Emilia. Po štirih letih se je vrnil domov in svojo izobrazbo izpopolnjeval z branjem in s potovanji. Poleg italijanščine, slovenščine in nemščine, ki se jih je naučil doma, je znal še vrsto drugih jezikov. Pri enaindvajsetih letih je postal dedič očetovega premoženja - najbogatejši Kranjec. To bogastvo je občutno splahnelo pod Francozi, ki so mu naložili velike davke. Gospodarskim težavam se je pridružilo še telesno trpljenje: napredujoči protin ga je leta 1797 priklenil na voziček, izdelan po njegovem načrtu, s katerim se je prevažal po hiši. Pred smrtjo, ki ga je obiskala 10. novembra 1819, je celotno premoženje zapustil nečaku Karlu.

Zoisovo omizje in široka zasnova preporoda

Okrog dobrosrčnega bogataša in učenjaka Zoisa so se zbirali preroditelji, tako duhovniki kot laiki: Blaž Kumerdej, Jurij Japelj, Anton Tomaž Linhart in Valentin Vodnik, zatem pa še mlajši: Jernej Kopitar, Matevž Ravnikar, Jakob Zupan, Franc Metelko. Imenovali so se "Zoisovo omizje", ker so se shajali ob njegovi gostoljubni mizi in v bogati knjižnici. To omizje je bilo nekaj podobnega kot literarni saloni v tedanji Evropi, s to razliko, da v njem ni bilo nobene ženske. Zoisovo omizje "je prevzelo poglavitno skrb za napredek našega posvetnega slovstva v svojem času" (A. Gspan). V široki zasnovi preporoda slovenskega ljudstva je Zois na prvo mesto postavil ureditev našega knjižnega jezika; pripravili naj bi pravilno slovensko slovnico in izčrpen slovensko-nemški slovar. Prvo nalogo je uresničil Jernej Kopitar, drugo pa precej kasneje Cigale in Pleteršnik. Od Akademije delovnih (Academia operosorum) je prevzel misel na znanstveno pisano domačo zgodovino. Kot razsvetljeni človekoljub je čutil potrebo po poučnem berivu za ljudstvo, ki ga je nudila Velika pratika, katero je na Zoisovo pobudo začel izdajati Valentin Vodnik leta 1795. Temu namenu naj bi služil tudi slovenski časnik, zato je podpiral Vodnikove Ljubljanske novice, prvi slovenski časnik (1797-1800). Namen vsega tega njegovega prizadevanja je bil, da bi se "v meščanstvu in med ljudstvom prebudila narodni ponos in ljubezen do domovine" (A. Gspan).

Velikodušni mecen in razgledani mentor

Žiga Zois je bil največji in najvelikodušnejši slovenski mecen, ki je z velikim denarjem podpiral razvoj slovenskega slovstva in znanosti. Člane svojega omizja je zalagal s potrebno literaturo, podpiral pa jih je tudi drugače. Leta in leta jih je vabil k svoji gostoljubni mizi in prirejal je bogate gostije ne samo zaradi družabnih stikov, ampak predvsem zato, da jim je dal priložnost razpravljati o različnih strokovnih vprašanjih. Poskrbel je za tisk njihovih del. Z moralno in gmotno podporo je pomagal Linhartu ustanoviti Družbo prijateljev gledališča, v katere okviru je dozorela zamisel o "kranjski komediji" (po avstrijski in francoski predlogi je Linhart priredil komediji Županova Micka in Matiček se ženi). Ko je obiskoval svoje fužine v Bohinju, je spoznal Valentina Vodnika, "dušebrižnika" na Koprivniku. Njegove pesmi je poznal iz zbornika Pisanice in dosegel je, da je bil prestavljen v Ljubljano, kjer mu je pomagal s knjigami in osebnimi nasveti, da je zorel kot pesnik. Zois je odločilno posegel tudi v razvoj Jerneja Kopitarja, ki je postal največji slovenski jezikoslovec tedanje dobe in začetnik slavistike. Leta 1803 ga je sprejel za svojega tajnika, knjižničarja svoje bogate knjižnice (večji del je zdaj v NUK) in varuha mineraloške zbirke. Omogočil mu je, da je šel študirat na Dunaj in na svoje stroške je izdal Kopitarjevo znamenito Slovnico slovanskega jezika na Kranjskem, Koroškem in Štajerskem (1808-1809).

(obletnica meseca 11_1997)

* 10. november 1836, Hlodič, Videmska pokrajina, † 15. februar 1914, Trst.

Beneški Slovenec s poljsko krvjo

Zibelka mu je tekla v Klodičih (Hlodeje) v Beneški Sloveniji, kjer se je rodil 10. novembra 1836, oče Valentin je bil kmet in gostilničar, mati Ana Sabladoski je bila hči Aleksandra, poljskega častnika v Napoleonovi vojski, ki je ostal v naših krajih, se oženil in imel dva otroka: Ano, ki se je poročila s Klodićem, in sina Josipa, ki je postal duhovnik in je skoraj trideset let služboval kot (kobariški) kaplan na Livku. Anton je od četrtega leta veliko živel pri stricu 'nuncu', ki ga je pomagal šolati. Najprej ga je poslal v osnovno šolo v Kobarid, nato pa na gimnazijo v Gorici. Na željo staršev je po maturi vstopil v goriško bogoslovje, kjer pa je ostal manj kot dve leti in odšel na Dunaj, kjer je študiral klasično jezikoslovje. Najprej je poučeval na gimnaziji v Gradcu in se tudi poročil, žena mu je kmalu umrla, prav tako eden od obeh sinov. Eno leto je bil profesor latinščine in grščine v Splitu, potem pa štiri leta v Trstu. V tem času je pogosto zahajal v Kobarid v ugledno družino Pagliaruzzi. Hči Matilda je postala njegova druga žena (1865), njegov svak Josip se je uveljavil kot pesnik in je znan po svojem pesniškem imenu Krilan. Imela sta enajst otrok, sinova Maks in Pavel sta se uveljavila: prvi kot železniški strokovnjak, drugi pa kot visok uradnik v tržaškem pristanišču in slikar. Naslednje službeno mesto je bila Gorica. Na gimnaziji je poučeval slovenščino, latinščino in grščino. Zaradi znanja deželnih jezikov (slovenščine, hrvaščine, italijanščine, nemščine in furlanščine) je postal član deželnega šolskega sveta za Goriško-Gradiščansko ter šolski nadzornik za ljudske in srednje šole in učiteljišče.

Organizator šolstva in pisec učnih načrtov

Anton Klodič je bil šolnik z vsem srcem. Kot šolski nadzornik za Istro je hotel odpreti 70 novih šol, pa mu deželni oblastniki niso dovolili. Vneto se je ukvarjal z organizacijo in modernizacijo celotnega ljudskega in srednjega šolstva na Primorskem in ga postavil na trdne temelje po modernih načelih. Pod Klodičevim vodstvom je bilo ljudsko šolstvo na Goriškem razvejano veliko bolj kot po tedanjih drugih slovenskih pokrajinah. Ko je leta 1870 postal deželni šolski nadzornik, je bilo v deželi 158 šol s 115 pravimi učitelji, leta 1874 pa 213 šol s 142 učitelji, v šolo je hodilo 53,5% šoloobveznih otrok, v letu 1883 se je obisk dvignil na 79%, povečalo se je število šol, izboljšala oprema.

Izkušnje, ki si jih je pridobil kot šolski nadzornik, je objavil v svojem delu Učni načrt za ljudske šole (v nemščini), ki ga je s pripravil s sodelavci. Izšel je leta 1873 in komisija strokovnjakov je po Klodičevem načrtu izdelala učni načrt za vso državo. Nekatere svoje zamisli je izpopolnil v Pojasnilih (1896), ki so bila zlasti mladim učiteljem kažipot. V tem svojem delu se je Klodič naslonil na češkega pedagoga Jana Komenskega in uredil ljudsko šolo na narodni podlagi. »Učenje materinega jezika je pravo središče vsega pouka na ljudski šoli. Poleg verouka je ta uk najimenitnejši med vsemi, kar jih mora učiti ljudska šola.« Priporočal je nazorni pouk, spoštovanje življenjskega okolja učencev, njihovih sposobnosti in razvoja. Kot priznanje za vse zasluge na področju šolstva ga je cesar Franc Jožef leta 1879 povzdignil v viteza. Ob tej priložnosti se je Anton Klodič hvaležno spomnil strica Josipa Sabladoskega in si privzel plemiški pridevek Sabladoski.

Strokovni pisec, pisatelj in pesnik

Največje zasluge si je Anton Klodič Sabladoski pridobil kot šolnik, vendar pa se ni omejeval le na to področje. Lotil se je tudi pisanja in izpod njegovega peresa so prišli strokovni spisi ter nekaj krajših leposlovnih del. Najprej je izdal razpravo o rimskem pesniku Horacu in njegovih Satirah. Leta 1870 je izdal v Gorici Grško slovnico (v italijanščini). Leta 1878 je v Peterburgu izšla njegova razprava O narečjih Beneških Slovencev in tri povestice v špeterskem narečju. V nemškem jeziku je napisal razpravo o slovenskem jeziku in slovstvu v Trstu in Istri (Dunaj 1891). Uredil in izdal je tri knjige Zbranih spisov svojega svaka Josipa Pagliaruzzija Krilana (1887–1896).

V goriški Domovini se je leta 1867 oglasil s pesnitvijo Satire, ki jih je neki postopač v kobariški čitavnici bral ('kobariški postopač' je bil njegov psevdonim). V istem listu sta izšli njegovi kratki povesti Na smrt obsojeni in Zvezdar. Ob govoricah o predelski železnici, ki naj bi šla po gornji Soški dolini skozi Kobarid na Čedad in bi prinesla Kobaridu nove čase, se mu je rodila šaloigra v treh delih Novi svet (1868). Ker se načrti o predelski železnici niso uresničili, je Klodič igro predelal in ji dal naslov Materin blagoslov. Leta 1912 je v Gorici izšla njegova epska pesnitev Livško jezero. To je bil njegov 'labodji spev', kajti neutrudnemu možu so moči pojemale. V krogu svoje družine, na katero je bil zelo navezan, se je njegovo bogato življenje izteklo v Trstu 15. februarja 1914.

obletnica meseca 02_2014

* 9. november 1835, Dvorje, Slovenija, † 25. november 1914, Ljubljana

Iz šole je pobegnil domov

Njegova življenjska pot se je pričela v kmečki hiši v Dvorjah blizu Cerkelj na Gorenjskem 9. novembra 1835. Pri krstu so mu dali ime Martin, kot študent na Dunaju pa je postal Davorin in odtlej se je podpisoval samo s tem imenom. Mali Martin je že kmalu pokazal tolikšno bistrost, da so ga starši sklenili poslati v šolo. Vendar ne v Cerklje, kjer je učiteljeval neki Terček, čigar "edino veselje bila kerčma". Osemletnega sina je mati odpeljala v Kranj in ga vpisala v prvi razred. Bilo mu je dolgčas po domačem okolju, zato jo je popihal domov.

Seveda pa se je moral nemudoma vrniti. Bil je med boljšimi učenci; za sošolca je imel tudi poznejšega pesnika Simona Jenka. Iz Kranja je odšel na ljubljansko normalko, kjer je bil sprva odličen učenec, potem pa je začel popuščati in kazalo je, da iz njega ne bo nič.Gimnazijo je vendarle končal in sicer v Trstu. Po maturi leta 1858 je odšel na Dunaj študirat pravo in uspešno opravil prvi izpit. Potem pa je študij zanemaril in se posvečal bolj glasbi, za katero je bil zelo nadarjen, ni pa imel ustrezne izobrazbe. Prvo glasbeno znanje je utegnil dobiti v Kranju in zatem v Ljubljani. Jenko sam je dejal, da sta bila tam njegova učitelja Gašper Mašek in Gregor Rihar, zlasti iz Riharjevih skladb je dobival prve nauke o komponiranju. Širše se mu je glasbeni svet odprl v Trstu, kjer sta ga poučevala Francesco Sinico in Luigi Ricci. Nekaj glasbene izobrabe pa tudi nekaj kruha si je prislužil kot pevec na koru tržaške stolnice. Še več možnosti je imel na Dunaju, kjer so študenti leta 1859 osnovali Slovensko pevsko društvo, Jenko pa je posta vodja njegovega pevskega zbora in to nalogo opravljal zelo dobro. "Peli smo, da so nas angelci poslušali," je zapisal Josip Stritar.

"Naprej" - prva slovenska narodna himna

V dunajskih letih je Davorin Jenko napisal svojo najbolj znano pesem "Naprej zastava Slave", prvo slovensko narodno himno, ki so jo z navdušenjem prepevali na številnih čitalniških in drugih prireditvah. Slovensko pevsko društvo jo je javnosti predstavilo 22. oktobra 1860 v priljubljeni dunajski gostilni Pri zlatem rešetu. Ob pomislekih nekaterih, da skladba ni izvirna, je Jenko odločno pribil: "Ne, ta melodija je moj umotvor in je plod hipnega navdušenja!" Avstrijske oblasti so pesem Naprej nekaj časa prepovedovale, ker je spodbujala izražanje narodne zavesti.

Leta 1885, ob petindvajsetletnici nastanka te himne, so v ljubljanski čitalnici pripravili Jenkov večer, na katerem so izvajali samo Jenkove skladbe. Najprej so zapeli Naprej, potem pa še številne druge, ki se pojo še danes (Pobratimija, Mornar, Lipa zelenela je, Kje so moje rožice, Bom šel na planince, Sijaj, sijaj, sončece, Gozdič je že zelen idr.). Jenko je svoje skladbe tudi pridno objavljal. Junija 1861 je izšel njegov prvi "opus" z naslovom Slovenske pesme za četverospev, samospev in glasovir, v začetku leta 1862 drugi zvezek z naslovom Slovenske narodne pesmi, ki ga je posvetil Slovenkam. Isto leto so izšle še njegove uglasbitve Prešernovih pesmi. Ob petdesetletnici Napreja je ljubljanska Glasbena matica 6. novembra 1910 pripravila "častni večer" v počastitev njegovega avtorja. Na tej prireditvi so izvajali samo Jenkove skladbe, tudi iz beograjskih let.

Tudi Srbom je napisal narodno himno

Ob koncu dunajskega obdobja (jeseni 1862) je Davorin Jenko iskal službo. Čeprav je bil že priznan skladatelj, ga domovina ni marala, zato je sprejel mesto pevovodja pri pravoslavni cerkveni občini v vojvodinskem mestu Pančevo. Službo je nastopil v začetku leta 1863, vendar se v tem majhnem gnezdu ni mogel udomačiti, zato je v prvi polovici leta 1865 dal Pančevu slovo. "Beogradsko pevačko društvo" mu je ponujalo službo pevovodja, ki jo je rad sprejel. Na tem mestu je bil do poletja 1869. V teh letih je srbskemu narodu podaril obilo novih skladb. Decembra 1869 je šel za eno leto v Prago, da bi izpopolnil svoje glasbeno znanje. Ko se je vrnil, je znova prevzel vodstvo zbora Beograjskega pevskega društva ter sklenil pogodbo z Narodnim gledališčem, pri katerem je najprej vodil zbor, potem pa je bil skoraj tri desetletja njegov kapelnik. V srbskem okolju je razširil svojo glasbeno dejavnost na instrumentalno in scensko glasbo. Napisal je glasbo za okoli 90 iger, ki jih je uprizarjalo beograjsko gledališče. Leta 1872 je za igro "Markova sablja" napisal zborovsko skladbo "Bože pravde". Že po prvi izvedbi (11. avgusta 1872) jo je navdušeno občinstvo imenovalo "srpska himna", leta 1882 je tudi uradno postala "srpska kraljeva himna", kar je ostala do leta 1918, med prvo in drugo svetovno vojno pa je bila sestavni del jugoslovanske himne. Po smrti svoje prijateljice igralke Vele Nigrinove se je preselil v Ljubljano, kjer je 25. novembra 1914 umrl.

obletnica meseca 11_2004

* 16. februar 1822, Špeter ob Nadiži, Videmska pokrajina, † 4. november 1889, Ronec, Furlanija Julijska

Rodil se je 16. februarja 1822 v Šempetru ob Nadiži v premožni kmečki družini. Osnovno šolo je obiskoval v Čedadu; bil je "nenavadno bistre gla­ve", zato so ga dali v šole v Videm, kjer je končal gimnazijo in zatem bogoslovje. V viharnem letu 1848 je bil posvečen v duhov­nika. Po novi maši je postal kaplan na Trčmunu, Trinkovi rojstni vasi. "V tej razsežni, a ne baš lahki službi," pričuje Trinko, "je ostal osem let in pasel svojo čredo z vzorno skrbjo in modrostjo ter je bil ljudem pravi oče ne samo v duhovnih zadevah, ampak tudi v vsakem drugem oziru." Ko je razsajala kolera, so se spominjali starejši ljudje, se je kaplan izkazal kot umen zdravnik. S Trčmuna je prišel v svojo rojstno vas Šempeter in tam deloval polnih sedemnajst let. Brez uspeha si je prizadeval, da bi zgradili novo cerkev, zato je na lastno željo odšel za kaplana v Ronac pod Matajurjem, kjer je "z nespremenjeno skrbjo in točnostjo izvrševal svoj poklic in mnogo skrbel tudi za gmotno napredovanje in blagostanje ljudstva (med drugim je pospeševal umno sadjarstvo). Na veliko žalost Rončanov, sobratov, prijateljev in znancev," piše Trinko, "je preminil od kapi zadet 4. novembra 1889, v 68. letu svojega življenja."

V matajurskih vaseh so Petra Podreka imenovali "kaplan", ni­koli z imenom, pa je vsak vedel, da je on, čeprav je bilo tam okoli veliko drugih kaplanov. "Bil je nekak prototip svoje vrste, vsled česar je užival obče spoštovanje," pripominja Trinko, ki pove, da je bil Podreka veselega značaja, miroljuben, prijazen, duhovit. Italijanski znanci so mu pravili "gentiluomo della mon­tagna" (žlahtni hribovec). V zgodovino Beneških Slovencev se je Podreka zapisal predvsem kot navdušen narodni buditelj. "Lahko trdimo, da je on prvi, ki se je zavedel svoje narodnosti na Be­neškem in jo v drugih vzbudil" (Trinko). Zunanji izraz narodne pripadnosti je materin jezik in Podreka je ves čas svojega šolanja in potem skozi vsa svoja duhovniška leta negoval slovenščino. Že kot bogoslovec v Vidmu je bil naročen na Kmetijske in roko­delske novice, ki so izhajale v Ljubljani.

Ko je postal duhovnik, je svoje pridige zapisoval, da bi se vadil v izražanju. Pavle Merku, raziskovalec slovenstva v Benečiji, je objavil štiri nje­gove narečne pridige in je o njegovem jeziku zapisal, da je "lep, sočen, pristen, blagoglasen, živ, klen, pač učinkovito izrazilo nadarjenega besednega oblikovalca". Med ljudstvom je širil slo­venske molitvenike in knjige Družbe sv. Mohorja, pri duhovnikih pa je prebujal ljubezen do slovenskega jezika in do beneške do­movine. Pri vsej prizadevnosti mu beseda ni tekla gladko, kot je sam priznal v eni svojih pesmi: "Mili glasovi tam na Savi, / Soči, Dravi se glase; / na Nediži so hripavi, / težko z njimi se vrste."

Peter Podreka velja za prvega beneškoslovenskega pesnika in pisatelja. Pisal je pod vplivom takratne slovenske buditeljske poezije. Zložil je in na letake natisnil več priložnostnih pes­mic, zlasti za nove maše, ki so bile ne le cerkvena, ampak tudi ljudska, narodna slavja. Večina se jih je porazgubilo, nekaj se jih je ohranilo v Trinkovi zapuščini. Nekatere svoje zrelejše pesmi je Podreka objavil v raznih revijah in časnikih (Domovina, Ljubljanski zvon, Soča, Zora, Zgodnja Danica). Po Trinkovem mne­nju je njegova najboljša pesem "Slovenija in njena hčerka na Be­neškem" (Soča 1871), najbolj znana pa je "Slavjanka na Beneškem" (Zora 1874), ki jo je uglasbil takratni kobariški učitelj in pe­vovodja Srečko Carli iz Tolmina. Ena kitica te pesmi pravi: "Jaz nisem Taljanka, / pa tudi ne bom, / sem zvesta Slavjanka / in ljubim svoj dom." Nadarjeni kobariški skladatelj Hrabroslav Vo­larič je uglasbil Podrekovo pesem "Kobariškim pevkam" (Sloven­skim mladenkam).

Trinko v svojem že večkrat omenjenem spominskem članku ob stoletnici Podrekovega rojstva piše: "Velika njegova zasluga je, da je priredil skupno s takratnim odličnim šempetrskim župnikom M. Mučičem in dal natisniti v Gorici leta 1869 kratek, a modro zasnovan Katekizem za Slovence videmske nadško­fije. S tem je izpodrinil razne rokopisne prestave in priredit­ve, skrpane v spakedranem narečju. Tudi drugače je veliko skrbel, da se je slovenščina izboljšala v cerkveni porabi." Njegovo li­terarno prizadevanje je močno vplivalo na mladega Trinka, ki priznava: "Pisatelja teh vrstic, šele mladega dijaka, je on spra­vil na pravo pot."

obletnica meseca 11_1999

* 31. januar 1891, Šentlovrenc na Dolenjskem, † 1. november 1974, Ljubljana

Pisateljica Marija Kmetova je na oder življenja stopila 31. januarja 1891 v Šentlovrencu na Dolenjskem, kjer se je rodila v številni družini nadučitelja Vincenca Kmeta. Imela je pet bratov in dve sestri. Ko je bilo Mariji komaj štiri leta, so izgubili očeta. Sirota Marija je preživela otroška leta pri stricu, ki je imel gostilno na Krtini pri Šentlovrencu. Mož je bil veseljak in je rad igral na klavir. Glasba je bila pri srcu tudi Mariji, ki je veselje do nje podedovala po starem očetu, vaškem organistu. Še bolj kot glasba pa so jo očarale knjige, ki jih je odkrila v zabojih na podstrešju. Ob branju je pozabila, da je samo preprosta deklica brez očeta: na krilih domišljije je poletela v čudovite svetove drugačne resničnosti. Že takrat se je v njenem srcu porodila želja, da bi tudi sama prijela za pero in bi tisto, kar v srcu doživlja, izpovedala drugim.

Prvo šolsko učenost je Marija nabirala v domačem Šentlovrencu, osnovno šolo je končala v Mariboru. Potem je pri redovnicah uršulinkah v Ljubljani obiskovala meščansko (srednjo) šolo. Odločila se je za učiteljski poklic in po končanem učiteljišču je opravila izpit iz jezikovno-zgodovinske smeri za pouk na meščanskih šolah. Devetnajstletna je dobila službo v takrat daljnem Trstu, kjer je devet let (1910-1919) poučevala na šoli sv. Cirila in Metoda in pri sv. Jakobu. Po prvi svetovni vojni so jo Italijani pregnali iz Trsta. Prišla je v Ljubljano in se naselila na Prulah, kjer je ostala vse do svoje smrti. Zaradi krhkega zdravja ni več poučevala, ampak se je posvetila zgolj pisateljevanju in prevajanju.

Pero je začela sukati že kot dijakinja. Ko ji je bilo štirinajst let je z nekaj sošolkami izdajala rokopisni list 'Lilija'. V njem je objavljala svoje prve literarne sestavke. S pesmimi in črticami se je oglašala tudi v otroških listih Angelček in Vrtec. Ko je od pisateljice Zofke Kvedrove, urednice lista Domači prijatelj iz Trsta, dobila svoj prvi honorar, je pripravila literarni večer. Kasneje je sodelovala tudi pri drugih listih: Slovanu, zagrebškem Ženskem svetu, Slovenskem narodu. Največ njenih leposlovnih del je izšlo v reviji Ljubljanski zvon v letih 1912-1923. Več svojih črtic, novel in povesti je izdala tudi v samostojnih knjigah. Prva je izšla leta 1920 z naslovom Bilke. Še ko je bila v Trstu, je napisala igro (dvodejanko) Mati, ki govori o odnosu matere do prizadetega otroka, in je bila z uspehom uprizorjena najprej v Trstu in nato v Ljubljani.

Sledila je povest Helena (1921), ki je bila prevedena tudi v češčino. Leta 1925 je izšel njen osebno izpovedni roman v metežu, naslednje leto pa zbirka črtic Večerna pisma, knjiga religioznih izpovedi in premišljevanj, pesmi v prozi. Po vrnitvi iz Assisija je leta 1926 za Mohorjevo družbo napisala knjigo Sv. Frančišek Asiški. Svojo dušo je iskreno razkrila v avtobiografski izpovedi Moja pota (1933). V času med obema vojnama, ko je veljala za vodilno slovensko pisateljico, je sodelovala pri mnogih slovenskih revijah katoliške smeri, največ pri Mladiki, ki jo je izdajala Mohorjeva družba in jo je urejal pisatelj F. S. Finžgar. Nekaj časa je bila sourednica in objavljala je črtice, novele, pisala je o materinstvu, modi, gospodinjstvu, negi žene in knjižne ocene.

Kmetova je tudi veliko prevajala, največ iz ruščine in nemščine. Posebej velja omeniti njen prevod Kristusovih legend švedske pisateljice Selme Lagerlöf, ki so izšle pri Mohorjevi (1927).

Čeprav ni ustanovila lastne družine, so bili vse življenje njena posebna ljubezen otroci. Njim je namenjena tudi njena zadnja knjiga Bureži-brbrači (1972), izbor krajše otroške proze. 'Lahko ste prepričani,' pravi Božidar Borko v spremni besedi, 'da vas bo pri tem branju spremljal hvaležen duh žene, ki ima za seboj več kot osemdeset let in ki je zmeraj ljubila mlade oči, zagledane v zgovorne črke dobrih knjig.'

(obletnica meseca 01_1991)

* 15. januar 1732, Tržič, † 7. november 1786, Ljubljana

Menih, pesnik in akademik

Zibelka mu je tekla v Tržiču, tedaj cvetočem železarskem mestu. Rojen je bil 15. januarja 1732 v ugledni meščanski družini in pri krstu je dobil ime Anton Feliks. Domači so poskrbeli za njegovo šolanje. Brati in pisati se je najbrž naučil v rodnem Tržiču, kot doraščajočega mladeniča ga najdemo v jezuitskem kolegiju pri Sv. Jakobu v Ljubljani. Tam je bila popolna šestrazredna gimnazija, ki jo je tržiški dijak uspešno končal. Tedaj je njegova družina zašla v gmotne težave in najbrž je tudi to pripomoglo, da je Anton Feliks vstopil v red bosonogih avguštincev ali diskalceatov (ljudko "školcjatov"), ki so v Ljubljani imeli samostan tam, kjer je zdaj kavarna Evropa. Dobil je redovniško ime Joannes Damascenus - Janez Damascen. Kot član avstrijsko-češke province tega reda je bogoslovne študije končal na Dunaju, kjer je bil leta 1755 posvečen v duhovnika. Verjetno se je kmalu po posvečenju vrnil v Ljubljano in v ljubljanskem samostanu je bil lektor modroslovja in bogoslovja za študente svojega reda. Veljal je za zgovornega in družabnega meniha, vendar zaradi bolehnosti (mučil ga je protin) ni zahajal v družbo tedanjih ljubljanskih razsvetljencev, rad pa je sprejemal njihove obiske. Dobrodušni menih je v čustvenem zanosu tudi "koval" verze "sebi v veselje in uteho". Ko je bral pesnitev "Lenora" nemškega pesnika G. A. Burgerja, se je zavedel nizke cene svojega pesnikovanja in priznal, "da me je moj'ga petja sram". Pesniti je začel že pred izidom Pohlinove slovnice; zgledoval se je po latinskih klasikih in zlasti po avstrijskih domoljubnih pesnikih tistega časa. "Osrednji motiv pesniškega ustvarjanja mu je bilo rojstvo slovenske posvetne poezije," piše Anton Slodnjak in pripominja, da se "tudi v nabuhlosti Devovih priložnostnih verzov tu in tam zasveti sveža, skoraj realistična sličica, zablesti se pomenljiva metafora in zazveni živ, motivu prikladen ritem". Oče Janez Damascen je bil tudi med ustanovnimi člani Akademije operozov, ki jo je leta 1779 obnovil Blaž Kumerdej. Akademija ni obstajala dolgo, njeni člani so povečini prešli v razsvetljenski krog barona Žige Zoisa. Spomladi leta 1786 je bil z odlokom cesarja Jožefa II. samostan bosonogih avguštincev v Ljubljani ukinjen; vanj so se naselili lazaristi. Oče Janez Damascen je zaradi bolezni ostal kar v samostanu, kjer ga je 7. novembra 1786 trpljenja odrešila smrt.

Pisanice in libreto prve slovenske opere

V zgodovino slovenske književnosti se je o. Janez Damascen Dev zapisal s pesniškim zbornikom Skupspravlanje krajnskih pisanic od lepeh umetnost, ki je prvič izšel leta 1779, zatem pa še naslednji dve leti; gradivo za četrti zvezek se je ohranilo v rokopisu. S Pisanicami se začenjata slovensko posvetno pesništvo in umetna književnost sploh. Nastale so pod vplivom francosko-nemškega almanaškega gibanja tiste dobe. Njihov urednik in glavni pesnik je bil Dev, ki je za prvi in tretji zvezek spesnil večino pesmi, v drugem in četrtem, ki ni bil natisnjen, pa so samo njegovi prispevki. V prvem zvezku so sodelovali še oče Marko Pohlin, Janez Mihelič, župnik v Radečah, bivši jezuit Martin Naglič, učitelj retorike v Ljubljani, in frančiškanski bogoslovec Valentin Vodnik. Tretji zvezek, ki je izšel pod naslovom Pisanice od lepeh umetnosti, je prinesel Vodnikovi pesmi Zadovolne Krajnc in Klek. Ti dve pesmi po soglasni sodbi literarne kritike presegata povprečje besedil v Pisanicah. Vodnik je bil "edini sodelavec Pisanic, ki se je tudi pozneje posvečal poeziji in postal po letu 1800 prvi zares popularni slovenski pesnik," sodi Janko Kos, ki poudarja, da so bile Pisanice kljub svoji začetniški nebogljenosti za razvoj slovenske književnosti zelo pomembne. Upoštevajoč dejstvo, da je vsak začetek težak, Kos ne soglaša z Zoisovo sodbo o Pisanicah, da je "boljše nič kot pa kaj takega". V začetno slovensko pesništvo, pravi, so Pisanice vnesle sicer zastarele, vendar v evropskem pesniškem izročilu veljavne vzorce, smeri in stile. Dev in Vodnik, njihova glavna pesnika, sta po tujih vzornikih gojila mnoge pesniške zvrsti in oblike: ode, elegije, basni, epigrame, povesti v verzih z moralistično vsebino, priložnostne pesmi.

Precej prostora v drugem zvezku Pisanic (1780) je bilo odmerjenega Devovi "prepevni preži" - besedilu ali libretu prve slovenske opere "Belin". Za uprizoritev je besedilo uglasbil Jakob Frančišek Zupan (1734-1810), učitelj v Kamniku, ki je uporabljal recitative, arije in zbor, vendar se njegova opera ni ohranila. V tej spevoigri je Dev v "zvonko rimanih vrsticah opeval zmago Belina, sončnega boga, nad Burjo, poosebljenjem divjaštva in nekulturnosti, ki je hotela osvojiti otok Rod in primorati otočane, da jo časte kot boga. S to alegorijo je proslavil začetek slovenskega pesništva in napovedal njegovo zmago nad uničujočimi silami neomike" (Anton Slodnjak).

Čuk S., Obletnica meseca, v: Ognjišče (1996) 11, str. 28.