"Sveti Leopold je bil za vse, ki so ga poznali, samo ubog redovnik, majhen in bolehen. Njegova veličina je v žrtvovanju, v darovanju samega sebe dan za dnem, ves čas svojega duhovniškega življenja, se pravi dvainpetdeset let, v tišini, v skritosti, v skromnosti sobice –spovednice … Če bi ga hoteli označiti z eno samo besedo, potem bi ga imenovali ‘spovednik’; znal je samo ‘spovedovati’. In prav v tem je njegova veličina!« (sv. Janez Pavel II.)

Rodil se je 12. maja 1866 v Hercegnovem v črnogorskem Primorju kot dvanajsti, najmlajši otrok hrvaških zakoncev Petra Mandiča in Dragice Carević. Pri krstu so mu dali ime Bogdan. Starši so mu posredovali zaklad vere. Šestnajstleten je začutil živo željo, da postane misijonar, kar je hotel uresničiti v kapucinskem redu. Jeseni 1882 je prišel v kapucinsko semenišče v Vidmu, kjer je ostal dve leti. Maja 1884 je dobil redovniško obleko in redovniško ime Leopold. Po letu noviciata je šel v Padovo študirat filozofijo, nato pa v Benetke teologijo. V duhovnika je bil posvečen 20. septembra 1890 v baziliki Marije Zdravja bolnikov v Benetkah.
Predstojnike je prosil, naj ga pošljejo za misijonarja na slovanski Vzhod, vendar zaradi njegovega rahlega zdravja in govorne napake njegove prošnje niso uslišali. Njegovo ‘misijonsko’ delo je bilo spovedovanje. Kot spovednik je ostal v Benetkah sedem let, potem je bil tri leta predstojnik kapucinskega samostana v Zadru. Od tam je bil poklican za spovednika v Bassano del Grappa, nato pa se je znova približal svojemu ljubljenemu Vzhodu: od 6. aprila 1905 do 9. septembra 1906 je bil namreč samostanski vikar v Kopru, njegovo glavno opravilo je bilo tudi tukaj spovedovanje. Kdor se je pri njem spovedal, ga ni mogel več pozabiti. Iz Kopra je pater Leopold odšel za spovednika v samostan Thiene pri Vicenzi, oktobra 1909 pa je prišel za spovednika v kapucinski samostan Sv. Križa v Padovi in tam je z manjšimi presledki ostal vse do svoje smrti – triintrideset let.

Zdaj njegovo nestrohnjeno telo počiva v kapeli kapucinske cerkve v Padovi. Papež Pavel VI. ga je leta 1976 razglasil za blaženega, Janez Pavel II. pa leta 1983 za svetnika in zavetnika spovednikov.

Edina njemu posvečena cerkev pri nas je podružnična cerkev v Novi vasi pri Ptuju (Ptuj - Sv. Ožbalt – MB).

Čuk M. in S., Svetniški domovi, v: Ognjišče

Svetopisemski trpin, osrednja osebnost po njem imenovane svetopisemske knjige, vzor bogaboječega moža.»Zanimiva in poučna je Jobova pravda z Bogom: kako si je počasi utiral pot iz brezizhodnega položaja, v katerem se je znašel,« razlaga biblicist Jurij Bizjak. »Kako se mu odpirajo oči, razberemo iz njegovih devetih govorov. V prvem občuti Boga kot svojega nasprotnika, v drugem nadaljuje svojo pritožbo, v tretjem Bogu očita, da poštenega pokončuje prej kakor krivičnega, v četrtem preide v napad, v petem pa že išče pomoči pri Bogu; v šestem gre še dalje: Bog ni več Jobov nasprotnik niti zaveznik, temveč dobrotnik, v sedmem zahteva, naj Bog krivičnike kaznuje, v osmem že na vso moč išče Boga, v devetem, zadnjem se popolnoma opre na Boga in njegovo modrost. Bog Joba potrpežljivo posluša in mu na koncu z dvema čudovitima odgovoroma, s katerima Jobu razodeva svoje znanje in moč. Že po prvem Božjem odgovoru Job prizna: »Glej, premajhen sem. Kaj naj ti odgovorim? Svojo roko si polagam na usta. Enkrat sem govoril, pa ne bo več poskušal, dvakrat, pa ne bom nadaljeval« (Job 40,4-5). /iz knjige Svetnik za vsak dan (1. knjiga, str. 275-276)/.

Svetopisemskemu Jobu je pri nas posvečena p. c. v Sinji Gorici (Vrhnika – LJ).

Čuk M. in S., Svetniški domovi, v: Ognjišče (2022) 5, str. 99

Dolga leta je bil predstojnik samostana Niederaltaich na Bavarskem, zatem škof v Hildesheimu. Po njem je dobil ime St. Gotthard, najpomembnejši prelaz v Alpah.

V knjigi Svetnik za vsak dan (1. knjiga, str. 262-264) lahko preberete več o svetniku.

Ime Gotard (ali Godehard) je poslovenjeno nemško ime (Gotthard) in pomeni ‘Bog je močan’ ali ‘močan po Božji zaslugi’. Naša statistika (SURS) ga ne zazna več (manj kot 5 oseb).

Pri nas je po njem dobil ime kraj Šentgotard pri Trojanah, kjer stoji tudi edina njegova cerkev pri nas (ž. c. – LJ).

Čuk M. in S., Svetniški domovi, v: Ognjišče (2022) 5, str. 99

Na mnogih kmečkih poslopjih vidimo kip ali sliko rimskega častnika s čelado, ki v levi roki drži zastavo, v desni pa ima golido z vodo in gasi hišo ali vas pod seboj. To je sveti Florijan, varuh pred ognjem in zavetnik gasilcev – njegova podoba krasi številne gasilske domove. Ta ‘vloga’ mu pripada zato, ker je svojo zvestobo Kristusu potrdil z mučeniško smrtjo: okoli vratu so mu navezali težek kamen in ga vrgli v valove narasle reke. To se je zgodilo okoli leta 304 v Lauriacu v rimski provinci Norik (današnjem mestu Lorch pri Linzu v Avstriji). Iz njegovega življenja vemo malo zanesljivega. Menda se je rodil v bližini današnjega Dunaja in postal je rimski uradnik v mestu Celtium (današnjem St. Pöltnu). Med preganjanem kristjanov za časa cesarja Dioklecijana, ga je rimski namestnik Akvilinij obsodil na smrt. Naši verni predniki so se mu zaupno priporočali: pri angelskem češčenju in zlasti pri večerni molitvi so dodajali očenaš “v čast svetemu Florijanu, da bi nas varoval časnega in večnega ognja”. (sč)

Sv. Florijanu je v Sloveniji posvečenih 35 cerkva (8 župnijskih, 27 podružničnih) in šest kapel. – V LJ nadškofiji je svetniku posvečena ž. c. v Trzinu, (1)  našteli pa smo še 10 p. c.: Studenčice (Breznica), Lahovče (Cerklje na Gor.), Ponikva (Dobrepolje-Videm), sv. Florjan na Gor. trgu (Ljubljana – Sv. Jakob) (10),  Retje (Loški Potok), Kamnik pod Krimom (Preserje) (11),  Bukovica (Selca), Tehovec (Sora), Sopotnica (Škofja Loka) (12)  in Gora pri Pečah (Vače). – V KP škofiji je pet ž. c. sv. Florijana: Fojana (vikariat) (8),  Kubed (3),  Orehek pri Postojni (2),  Srpenica (6)  in Velike Žablje in prav toliko tudi p. c.: Dobropolje (Ilirska Bistrica), Buje (Košana), Jevšček (Livek), Idrijske Krnice (Sp. Idrija) in Volčanski Ruti (Volče). – NM škofija nima nobene ž. c. posvečene sv. Florijanu, imajo pa šest p. c.: Brezje (Črmošnjice), Golobinjek (Kočevje), Šeginke (Mokronog), Cerovec (NM - Šmihel), Krvavčji Vrh (Semič) (7)  in Račje selo (Trebnje) (5).  – V MB nadškofiji je edina ž. c. varuha pred ognjem v Sv. Florijanu v Doliču (4),  p. c. pa je na Spodnjem trgu v Vuzenici. – V CE škofiji imajo tudi eno ž. c. zavetnika gasilcev: v Sv. Florijanu ob Boču (14);  poleg nje pa še štiri p. c.: v Gornjem Gradu, v Sevnici, v Florjanu (Šoštanj) in v Vojniku (9)  ter dve kapeli: na Polzeli in v Svetlem Dolu (Svetina). – V MS škofiji ni nobene ž. c. sv. Florijana, imajo pa p. c. na Krogu (M. Sobota) in štiri kapele: Žižki (Črensovci) (13),  Žitkovci (Dobrovnik), Kramarovci (Sv. Jurij v Prekmurju) in Sr. Petanjci (Tišina). (mč)

Čuk S. in Čuk M., Svetniški domovi, v: Ognjišče (2017) 5, str. 131.

Apostola sta na vseh koledarjih pod "isto streho". Pravzaprav je čudno, da godujeta skupaj, saj razen apostolskega poklica nimata veliko skupnega. Celo na evangeljskem seznamu apostolov je Filip, ki je deloval v Mali Aziji, peti, Jakob mlajši, Jezusov sorodnik, prvi škof v Jeruzalemu, pa deveti. 
V knjigi Svetnik za vsak dan (1. knjiga, str. 258-259) lahko ob njunem godu preberete več o  njunem življenju (Sveto pismo), pa tudi njunem delovanju in mučeniški smrti (izročilo).

Sv. Filip in Jakob sta zavetnika osmih naših cerkva (1 žup in 7 podr.). – V LJ nadškofiji stojita p. c. v Ravnah (3) (Bloke) in v Valterskem Vrhu (4) (Škofja Loka). – V NM škofiji prav tako dve: v Višnjah (5) (Ambrus) in v Srednji vasi (6) (Črmošnjice). – V MB škofiji je ž. c. obeh apostolov v Laporju (1) in p. c. v Golavabuki (2) (Šmartno/SG). – V CE škofiji sta svetnikoma posvečeni p. c. na Jakobu/Šentjurju (7) (Kalobje) in v Selih (8) (Olimje).

Čuk M. in S., Svetniški domovi, v: Ognjišče (2022) 5, str. 99

Sv. Sigismund je bil burgundski kralj; leta 516 je nasledil svojega očeta, umrl je leta 524. Skrajšana oblika njegovega imena je Žiga.

Svetniku je posvečena p. c. na Polhovici (Šentjernej – NM).

Čuk M. in S., Svetniški domovi, v: Ognjišče (2022) 5, str. 99

Praznik sv. Jožefa Delavca so prvič praznovali 1. maja 1955. Bogoslužje tega praznika nas živo opozarja na nekaj, kar je v redu odrešenja zelo velikega pomena: na socialni položaj tistega svetega moža, katerega je poleg Device Marije Bog najgloblje pritegnil v zgodovino odrešenja. Marijin deviški mož in Jezusov krušni oče je bil delavec – ‘tesar’. In Cerkev kaže nanj kot na zavetnika in vzornika vseh delavcev, predvsem tistih, ki živijo od dela svojih rok. Spomin in češčenje velja čisto določenemu delavcu, ‘tesarju’ sv. Jožefu, ki pa ima prek Kristusa globoko zvezo z vsemi delovnimi ljudmi zgodovine in sveta. Tega preprostega, toda pravičnega moža je Bog poklical, da bi z delom svojih rok preživljal učlovečenega Božjega Sina, dokler ne bi dorastel. Tudi tukaj pa nam Cerkev pove, da se versko češčenje ne sme ustaviti ob osebi sv. Jožefa in da gre vse poveličevanje navsezadnje le Jezusu, ki mu je bil sv. Jožef nadvse skrben varuh in hranitelj. Bogoslužne molitve današnjega praznika se začenjajo s povabilom: »Pridite, molimo Kristusa Gospoda, ki je hotel veljati za delavčevega sina.«
Praznik sv. Jožefa Delavca ni praznik, ki slavi delo, temveč delavca, človeka. »Saj končno ni pravega bogastva razen bogastva človeka samega,« je dejal sv. Pavel VI., ko je v začetku junija 1969 obiskal sedež Mednarodne organizacije dela v Ženevi. »Nikoli več delo nad delavcem! Nikoli več delo zoper delavca! Temveč vedno delo za delavca, delo v službi človeka, vsakega človeka in celotnega človeštva!«

Na Slovenskem imamo sedem cerkva (šest ž. c. in ena p. c.) in tri kapele, ki so posvečene sv. Jožefu delavcu. Župnijske cerkve so v Ivančni Gorici (LJ), Idriji (KP), Pesnici in Račah (MB) ter na Frankolovem in na Ljubečni (CE), p. c. pa v Josipdolu (Ribnica na Pohorju); kapele so v MS škofiji (Strehovci, Prosenjakovci in Brezovica).

Idrija

Godovni dan sv. Jožefa Delavca nas glasno uči: z delom naj vsakdo na svoj način in na svojem mestu sodeluje pri graditvi človeku bolj prijaznega sveta, kjer bo mogel vsakdo spolnjevati svojo nalogo.

Ivančna Gorica

Frankolovo

Rače

Ljubečna

Pesnica

vremenska pregovora
Kadar pride mesec maj, vpraša, je li še v koči kaj.
Meseca maja mora biti tri dni mrzlo, če ni v začetku meseca, je pa na koncu.

Čuk M. in S., Svetniški domovi, v: Ognjišče (2018) 03, str. 115.

S tem Marijinim nazivom v lavretanskih litanijah izpovedujemo svoje zaupanje v njeno priprošnjo. V svoji pesmi Pozdravljena, Mati dobrega sveta, ki jo je uglasbil Stanko Premrl, Elizabeta Kremžar prosi Marijo: »Mati, svetuj nam na zemeljski poti, * strma je, težka, korak negotov; * preko nevarnosti naj nam pomaga * tvoja beseda in tvoj blagoslov.«

Pri nas so ‘Mariji svetovalki’ posvečene tri cerkve in tri kapele. Največ jih stoji v NM škofiji: ž. c. je v Podgradu (pri NM), romarska na Slinovcah (spodaj desno) (Kostanjevica na Krki), kapeli pa sta v Pirčah (Fara pri Kočevju), in Slovenski vasi (Stara Cerkev - NM). V CE škofiji je p. c. v Završah (Šentvid pri Grobelnem); v LJ nadškofiji je kapela Matere dobrega sveta na turjaškem pokopališču (žup. Turjak).

Čuk M. in S., Svetniški domovi, v: Ognjišče (2020) 4, str. 115