Po izročilu prvi škof v Kopru, vedno čaščen kot zavetnik mesta. Rojen naj bi bil v Borštu, za škofa je bil posvečen leta 524 in škofijo naj bi vodil 33 let. Njegovi ostanki so shranjeni v sarkofagu za škofovim sedežem.

Izročilo ve povedati ...da je bil Nazarij rojen med letoma 470 in 480 v kraju Elpidum v okolici mesta; nekateri menijo, da v sedanjem Borštu. Za škofa je bil posvečen leta 524, novoustanovljeno škofijo pa naj bi vodil 33 let. Umrl je pred letom 557 in bil pokopan v svoji stolni cerkvi Matere Božje. Pred napadi barbarskih narodov so njegove posmrtne ostanke skrili. Odkrili so jih več stoletij pozneje, ko se je nekdanji Kapris ali Kaprarija preimenoval v Justinopolis (po bizantinskem cesarju Justinu II.).
V 12. stoletju je mesto prišlo pod Benečane in vedno bolj se je uveljavljalo ime Capodistria (‘glava Istre’). Leta 1380 so Genovežani mesto oplenili in odnesli v Genovo tudi relikvije sv. Nazarija. Šele leta 1422 je koprski škof Jeremija Pola dosegel, da so jih vrnili. Shranjeni so v marmornatem sarkofagu za škofovim sedežem. Na njem je v latinščini napisano: »To domovino ohranjaj in vodi, sveti Nazarij, ki veljaš za očeta in varuha Justinovega mesta.« ./iz knjige Svetnik za vsak dan - 1. knjiga, str. 365/.

To domovino ohranjaj in vodi, sveti Nazarij, ki veljaš za očeta in varuha Justinovega mesta. (napis na sarkofagu v koprski stolnici)

Svetniku je posvečena p. c. na Škrljevcu (med Borštom in Glemom – žup. Truške – KP)

Čuk M. in S., Svetniški domovi, v: Ognjišče (2022) 2, str. 98

Sveti Vid je eden najbolj češčenih svetnikov na Slovenskem, o čemer pričajo številne njemu posvečene cerkve; nekatere segajo v začetke krščanstva na naših tleh. V poznem srednjem veku so ga uvrstili med 14 pomočnikov v sili in se mu priporočali v številnih težavah in stiskah. O življenju in mučeništvu sv. Vida se ni ohranil noben star zgodovinsko utemeljen spis, vendar je prič o njegovem češčenju iz zgodnjih časov toliko, da je dvom o njegovi zgodovinski osebnosti neutemeljen. Že ob koncu 5. stoletja je v Rimu stala njemu posvečena cerkev. Sveti Vid spada med tiste mučence, ki so jih kristjani dobro poznali, zato o njih niso poizvedovali. Njegovo ime in mučeništvo sta zanesljivo ugotovljena. Za čas mučeništva smemo vzeti krvavo preganjanje za časa cesarja Dioklecijana (okoli leta 303), za verjeten kraj njegovega rojstva otok Sicilijo, za kraj mučeništva pa mesto Salerno južno od Neaplja. Po legendi, ki je ‘olepšala’ zgodovinska dejstva, je zvestobo Kristusu izpričal v zgodnji mladosti. (sč)

Sv. Vidu je pri nas posvečenih 44 cerkva: bazilika na Brezjah, (4) 16 župnijskih, 27 podružničnih in 2 kapeli. – V LJ nadškofiji je sedem ž. c.: Duplje, (1)  Ljubljana - Šentvid, (2)  Lučine, (3)  Preserje, (5) Sv. Vid nad Cerknico, (6) Šentvid pri Stični (11)  in Želimlje; pet je p. c.: Šentvid (Brdo), Martinjak (Cerknica), Kompolje (Dobrepolje - Videm, Rakitnica (Dolenja vas), Visoko (Šenčur); na Planini (Zg. Tuhinj) je Vidova kapela. – V KP škofiji je pet ž. c. sv. Vida: Črniče, (9) Podnanos, (ovitek) Šentviška Gora, (8)  Vedrijan (7) in Vojščica; (10) prav toliko je tudi p. c.: Hrušica (sv. Vid), Nova vas (Jelšane), Spodnje Nekovo (Kanal), Socerb (Klanec) in Šembije (Knežak). – NM škofija nima nobene ž. c., svetniku pa je posvečenih kar 10 p. c.: Čatež ob Savi (sv. Vid), Doblička Gora (Črnomelj), Dolnja Topla Reber (Hinje), Ljuben (Novo mesto - Šmihel), Bosljiva Loka (Osilnica), Griblje (Podzemelj), Lazi pri Predgradu (Stari Trg ob Kolpi), Jugorje (Suhor), Ravne (Sv. Duh - Veliki Trn), Gor. Mokro polje (Šentjernej). – V MB nadškofiji sta dve ž. c. sv. pomočnika v sili: Sv. Vid nad Valdekom (14)  in Sv. Vid pri Ptuju, (15)  dve pa sta tudi p. c.: Dravograd (sv. Vid) in Sveti Vid (Vuzenica). – V CE škofiji imajo dve ž. c.: Sv. Vid pri Planini (12)  in Šentvid pri Grobelnem, (13)  poleg teh pa še pet p. c.: Janžev Vrh (Bizeljsko), Vidovica (Sv. Ema), Hudinja (Vitanje), Šentvid pri Zavodnju in Kostanjek (Zdole). – V MS škofiji nimajo nobene ‘Vidove cerkve’, v Strehovcih (Bogojina) pa imajo njegovo kapelo. (mč)

      
Podnanos (Št. Vid - Šembid)

Čuk M. in S., Svetniški domovi, v: Ognjišče (2018) 06, str. 115.

Med najbolj češčene svetnike katoliške Cerkve – je zavetnik zaročencev in zakoncev, priprošnjik za izgubljene reči in še za marsikaj – spada sv. Anton Padovanski. ‘Priimek’ Padovanski je dobil, ker je zadnja leta živel v italijanskem mestu Padova. Tam je tudi umrl 13. junija 1231, star komaj šestintrideset let. Nad njegovim grobom so sezidali mogočno cerkev, kjer ga častijo množice romarjev. Ta priljubljeni svetnik, čigar kip ali sliko vidimo v skoraj vseh naših cerkvah, se je rodil leta 1195 v Lizboni, prestolnici Portugalske. Pri krstu je dobil ime Fernando. Ko mu je bilo šestindvajset let, je postal duhovnik reda avguštincev. Dve leti zatem je srečal sinove sv. Frančiška Asiškega. Ko je bil sprejet v njihove vrste, je dobil ime Anton. Leta 1221 se je srečal s sv. Frančiškom, ki ga je dve leti kasneje imenoval za prvega bogoslovnega profesorja svojega mladega reda v Bologni, a tam ni vzdržal dolgo. Raje je govoril ljudem kot pridigar. Njegova ognjevita beseda je imela silno moč, ker jo je potrjevalo njegovo svetniško življenje. (sč)

Sv. Antonu Padovanskemu je pri nas posvečenih 28 cerkva: 5 župnijskih, 23 podružničnih in 6 kapel. – V LJ nadškofiji sta dve ž. c.: Ljubljana - Vič in Štanga; na ozemlju škofije so tudi tri p. c.: v Metuljah (Bloke), na Zdenski Rebri (Dobrepolje - Videm) in v Veliki Loki (Žalna). – V KP škofiji je ž. c. sv. Antona Padovanskega na Lokvah , imajo pa kar 12 p. c.: Tabor (Branik), Poljane /Podgradu (Golac), sv. Anton Padovanski (Idrija), Postenje (Ilirska Bistrica), Grič - kostnica (Kobarid), sv. Anton Padovanski (Lig - Marijino Celje); Trpčane (Podgraje), Stara vas (Postojna), Gabrče (Senožeče), Markovščina (Slivje), Ostrožno Brdo (Suhorje) in Fužine (Šturje); svetniku je posvečena tudi kapela na gradu Dobrovo (Biljana). – V NM škofiji je ž. c. sv. Antona Padovanskega v Prečni, poleg nje pa najdemo še pet p. c.: Trnovec (Metlika), Zilje (Preloka), Kovača vas (Stari Trg ob Kolpi), Blečji Vrh - Jelševec (Trebelno) in sv. Anton Padovanski v Kotih (Žužemberk); na ozemlju škofije sta še dva kapeli: Podlipa (Ajdovec) in Kuželjevec (Zagradec). – V MB nadškofiji je svetniku posvečena ž. c. cerkev Sv. Antona na Pohorju , poleg nje pa je še ena p. c. – v Mihovcih (Cirkovce). – V CE škofiji nimajo nobene cerkve sv. Antona Padovanskega. – V MS škofiji sta dve p. c.: Gornja Bistrica (Črensovci – od leta 1999 glavni zavetnik bl. A. M. Slomšek, sv. Anton Padovanski je sozavetnik); in Antonova p. c. v Turnišču ; na ozemlju škofije so še tri kapele sv. Antona Padovanskega: Vidonci (Grad), Kot (Lendava) in Gerlinci (Pertoča). (mč)

Sv. Anton Padovanski - Ljubljana - Vič

Čuk M. in S., Svetniški domovi, v: Ognjišče (2019) 5, str. 115.

Primož in Felicijan sta bila rodna brata iz rimske okolice. V Rim sta prišla, ko se je začelo veliko preganjanje kristjanov na ukaz cesarja Dioklecijana. Poganski duhovniki so ju naznanili oblastem, da sta kristjana. Prijeli so ju in mučili, brata pa sta junaško vztrajala v zvestobi Kristusu. Poročilo o njunem mučeništvu pripoveduje, da sta v ječi molila: »Pomagaj nama, o Bog, naš Zveličar, in zaradi slave svojega imena naju reši. Odpusti nama grehe zaradi svojega usmiljenja, da ne porečejo pogani, kje je njun Bog?« Nazadnje je sodnik ukazal rabljem, naj ju obglavijo. Njima na čast so zgradili baziliko na Nomentanski cesti v Rimu. V zgodnjem srednjem veku so njune relikvije prinesli tudi v Salzburg in od tam se je njuno češčenje širilo k nam in na naših tleh imata brata 33 cerkva. Najbolj znamenita je božjepotna cerkev sv. Primoža nad Kamnikom, sezidana vsaj že v 12. stoletju, dokončana pa šele leta 1459. Krasijo jo čudovite stenske slikarije (freske). Tja so romali ne le Kranjci, ampak tudi Štajerci in Korošci. Na njun god so tam blagoslavljali ajdo. (sč)

Na sliki zgoraj: sv. Primož in Felicijan, zavetnika p. c. v Loki pri Mengšu, konec 17. stol. ali začetek 18. stol.; v glavnem oltarju, ki je delo Franca Osoleta iz Kamnika, 1894.

Na slovenskem ozemlju je 33 cerkva, ki so posvečene sv. Primožu in Felicijanu; tri so župnijske, 30 je podružničnih. – V LJ nadškofiji je rimskima mučencema posvečenih 12 podružničnih cerkva: Jamnik (3) (Besnica), Jesenovo – na pobočju Čemšeniške planine (4) (Čemšenik), Grčarice (Dolenja vas), Bločice (5) (Grahovo), na Planini nad Črno pri Kamniku (Kamnik – izpričano romarska od 1396) (6), Loka (7) (Mengeš), Gabrška Gora (8) (Poljane nad Škofjo Loko), nad Zgončami (9) (Rob), Otok (10) (Stari trg pri Ložu), Osredek (Sv. Vid nad Cerknico), Tirna (11) (Zasavska Sveta Gora) in Gradišče (12) (Želimlje). – KP škofija ima štiri cerkve sv. Primoža in Felicijana: župnijski sta v Vrhpolju (spodaj) in v Kanalskem Lomu (1) (oskrb. iz Mosta na Soči) podružnični pa v Logeh (13) (Breginj) in v Gradišču pri Materiji (Slivje). – V NM škofiji stoji devet p. c., posvečenih bratoma-mučencema: v Ratjah (14) (Hinje), v Gor. Karteljevem (15) (Mirna Peč), na Gabru (Semič), na Vel. Cerovcu (16) (Stopiče), na Gori (Studenec), v Gorenji Lepi vasi (Sv. Duh - Veliki Trn), na Osredku (17) (Šentjanž), v Gabrovki (18) (Zagradec) in v Laščah (19) (Žužemberk). – V MB nadškofiji imajo ž. c. sv. Primoža pri Sv. Primožu na Pohorju (2), p. c. pa nad Muto (20) (Muta). – Šest p. c. sv. Primoža in Felicijana imajo v CE škofiji: v Florjanu pri Gornjem Gradu (skupaj s sv. Florjanom), v Primožu pri Ljubnem (21)  (Ljubno), na Gubnu (Pilštanj), v Primožu pri Šentjurju (22) (Šentjur/CE), na Kremenu (23) (Videm - Krško) in na Pokojnem Vrhu (24) (Zabukovje). – V MS škofiji nimajo nobene cerkve, posvečene rimskima mučencema. (mč)

Vrhpolje

 Čuk M. in S., Svetniški domovi, v: Ognjišče (2020) 6, str. 123

Sv. Kvirin je bil škof v rimskem mestu Siscia, današnjem Sisku in je dal svoje življenje za Kristusa leta 303.

Sv. Kvirinu je posvečena p. c. na Paljevem (Deskle – KP).

Čuk M. in S., Svetniški domovi, v: Ognjišče (2022) 6, str. 99

"Sveti Leopold je bil za vse, ki so ga poznali, samo ubog redovnik, majhen in bolehen. Njegova veličina je v žrtvovanju, v darovanju samega sebe dan za dnem, ves čas svojega duhovniškega življenja, se pravi dvainpetdeset let, v tišini, v skritosti, v skromnosti sobice –spovednice … Če bi ga hoteli označiti z eno samo besedo, potem bi ga imenovali ‘spovednik’; znal je samo ‘spovedovati’. In prav v tem je njegova veličina!« (sv. Janez Pavel II.)

Rodil se je 12. maja 1866 v Hercegnovem v črnogorskem Primorju kot dvanajsti, najmlajši otrok hrvaških zakoncev Petra Mandiča in Dragice Carević. Pri krstu so mu dali ime Bogdan. Starši so mu posredovali zaklad vere. Šestnajstleten je začutil živo željo, da postane misijonar, kar je hotel uresničiti v kapucinskem redu. Jeseni 1882 je prišel v kapucinsko semenišče v Vidmu, kjer je ostal dve leti. Maja 1884 je dobil redovniško obleko in redovniško ime Leopold. Po letu noviciata je šel v Padovo študirat filozofijo, nato pa v Benetke teologijo. V duhovnika je bil posvečen 20. septembra 1890 v baziliki Marije Zdravja bolnikov v Benetkah.
Predstojnike je prosil, naj ga pošljejo za misijonarja na slovanski Vzhod, vendar zaradi njegovega rahlega zdravja in govorne napake njegove prošnje niso uslišali. Njegovo ‘misijonsko’ delo je bilo spovedovanje. Kot spovednik je ostal v Benetkah sedem let, potem je bil tri leta predstojnik kapucinskega samostana v Zadru. Od tam je bil poklican za spovednika v Bassano del Grappa, nato pa se je znova približal svojemu ljubljenemu Vzhodu: od 6. aprila 1905 do 9. septembra 1906 je bil namreč samostanski vikar v Kopru, njegovo glavno opravilo je bilo tudi tukaj spovedovanje. Kdor se je pri njem spovedal, ga ni mogel več pozabiti. Iz Kopra je pater Leopold odšel za spovednika v samostan Thiene pri Vicenzi, oktobra 1909 pa je prišel za spovednika v kapucinski samostan Sv. Križa v Padovi in tam je z manjšimi presledki ostal vse do svoje smrti – triintrideset let.

Zdaj njegovo nestrohnjeno telo počiva v kapeli kapucinske cerkve v Padovi. Papež Pavel VI. ga je leta 1976 razglasil za blaženega, Janez Pavel II. pa leta 1983 za svetnika in zavetnika spovednikov.

Edina njemu posvečena cerkev pri nas je podružnična cerkev v Novi vasi pri Ptuju (Ptuj - Sv. Ožbalt – MB).

Čuk M. in S., Svetniški domovi, v: Ognjišče

»Ko je Gospod visel na križu, mu je vojak s sulico prebodel stran« (Jn 19,34). V postnem času, zlasti ob petkih, s češčenjem svetega križa častimo Jezusovo srce – njegovo odrešilno ljubezen.

• Pri nas imamo Jezusovemu srcu posvečenih 11 cerkva (5 žup., 2 redovni, 4 podr.) in 22 kapel. V LJ nadškofiji je ž. c. na Rakeku,(1) redovni v LJ na Taboru (lazaristi) (2) in v Repnjah (3) (šolske sestre sv. Frančiška Kristusa Kralja). – V KP škofiji stoji pet cerkva Srca Jezusovega: žup. so v Drežnici,(spodaj) na Škofijah (4) in v Vrtojbi, (5) podr. pa pri Puštalah (Čepovan) in v Merečah (7) (Il. Bistrica). – V CE škofiji je p. c. Srca Jezusovega na Vili v Zidanem mostu (Marija Širje). – V MB škofiji omenimo večjo kapelo v Žabljeku (Laporje); ž. c. v Veliki Polani (6) in p. c. v Gančanih (8) (Beltinci) stojita na ozemlju MS škofije, kjer velja omeniti še nekaj večjih kapel: Martinje, Renkovci, Ropoča ...

 
M. in S. Čuk, Svetniški domovi, v: Ognjišče (2022) 3, str. 98.