Svetopisemski trpin, osrednja osebnost po njem imenovane svetopisemske knjige, vzor bogaboječega moža.»Zanimiva in poučna je Jobova pravda z Bogom: kako si je počasi utiral pot iz brezizhodnega položaja, v katerem se je znašel,« razlaga biblicist Jurij Bizjak. »Kako se mu odpirajo oči, razberemo iz njegovih devetih govorov. V prvem občuti Boga kot svojega nasprotnika, v drugem nadaljuje svojo pritožbo, v tretjem Bogu očita, da poštenega pokončuje prej kakor krivičnega, v četrtem preide v napad, v petem pa že išče pomoči pri Bogu; v šestem gre še dalje: Bog ni več Jobov nasprotnik niti zaveznik, temveč dobrotnik, v sedmem zahteva, naj Bog krivičnike kaznuje, v osmem že na vso moč išče Boga, v devetem, zadnjem se popolnoma opre na Boga in njegovo modrost. Bog Joba potrpežljivo posluša in mu na koncu z dvema čudovitima odgovoroma, s katerima Jobu razodeva svoje znanje in moč. Že po prvem Božjem odgovoru Job prizna: »Glej, premajhen sem. Kaj naj ti odgovorim? Svojo roko si polagam na usta. Enkrat sem govoril, pa ne bo več poskušal, dvakrat, pa ne bom nadaljeval« (Job 40,4-5). /iz knjige Svetnik za vsak dan (1. knjiga, str. 275-276)/.

Svetopisemskemu Jobu je pri nas posvečena p. c. v Sinji Gorici (Vrhnika – LJ).

Čuk M. in S., Svetniški domovi, v: Ognjišče (2022) 5, str. 99

Dolga leta je bil predstojnik samostana Niederaltaich na Bavarskem, zatem škof v Hildesheimu. Po njem je dobil ime St. Gotthard, najpomembnejši prelaz v Alpah.

V knjigi Svetnik za vsak dan (1. knjiga, str. 262-264) lahko preberete več o svetniku.

Ime Gotard (ali Godehard) je poslovenjeno nemško ime (Gotthard) in pomeni ‘Bog je močan’ ali ‘močan po Božji zaslugi’. Naša statistika (SURS) ga ne zazna več (manj kot 5 oseb).

Pri nas je po njem dobil ime kraj Šentgotard pri Trojanah, kjer stoji tudi edina njegova cerkev pri nas (ž. c. – LJ).

Čuk M. in S., Svetniški domovi, v: Ognjišče (2022) 5, str. 99

Na mnogih kmečkih poslopjih vidimo kip ali sliko rimskega častnika s čelado, ki v levi roki drži zastavo, v desni pa ima golido z vodo in gasi hišo ali vas pod seboj. To je sveti Florijan, varuh pred ognjem in zavetnik gasilcev – njegova podoba krasi številne gasilske domove. Ta ‘vloga’ mu pripada zato, ker je svojo zvestobo Kristusu potrdil z mučeniško smrtjo: okoli vratu so mu navezali težek kamen in ga vrgli v valove narasle reke. To se je zgodilo okoli leta 304 v Lauriacu v rimski provinci Norik (današnjem mestu Lorch pri Linzu v Avstriji). Iz njegovega življenja vemo malo zanesljivega. Menda se je rodil v bližini današnjega Dunaja in postal je rimski uradnik v mestu Celtium (današnjem St. Pöltnu). Med preganjanem kristjanov za časa cesarja Dioklecijana, ga je rimski namestnik Akvilinij obsodil na smrt. Naši verni predniki so se mu zaupno priporočali: pri angelskem češčenju in zlasti pri večerni molitvi so dodajali očenaš “v čast svetemu Florijanu, da bi nas varoval časnega in večnega ognja”. (sč)

Sv. Florijanu je v Sloveniji posvečenih 35 cerkva (8 župnijskih, 27 podružničnih) in šest kapel. – V LJ nadškofiji je svetniku posvečena ž. c. v Trzinu, (1)  našteli pa smo še 10 p. c.: Studenčice (Breznica), Lahovče (Cerklje na Gor.), Ponikva (Dobrepolje-Videm), sv. Florjan na Gor. trgu (Ljubljana – Sv. Jakob) (10),  Retje (Loški Potok), Kamnik pod Krimom (Preserje) (11),  Bukovica (Selca), Tehovec (Sora), Sopotnica (Škofja Loka) (12)  in Gora pri Pečah (Vače). – V KP škofiji je pet ž. c. sv. Florijana: Fojana (vikariat) (8),  Kubed (3),  Orehek pri Postojni (2),  Srpenica (6)  in Velike Žablje in prav toliko tudi p. c.: Dobropolje (Ilirska Bistrica), Buje (Košana), Jevšček (Livek), Idrijske Krnice (Sp. Idrija) in Volčanski Ruti (Volče). – NM škofija nima nobene ž. c. posvečene sv. Florijanu, imajo pa šest p. c.: Brezje (Črmošnjice), Golobinjek (Kočevje), Šeginke (Mokronog), Cerovec (NM - Šmihel), Krvavčji Vrh (Semič) (7)  in Račje selo (Trebnje) (5).  – V MB nadškofiji je edina ž. c. varuha pred ognjem v Sv. Florijanu v Doliču (4),  p. c. pa je na Spodnjem trgu v Vuzenici. – V CE škofiji imajo tudi eno ž. c. zavetnika gasilcev: v Sv. Florijanu ob Boču (14);  poleg nje pa še štiri p. c.: v Gornjem Gradu, v Sevnici, v Florjanu (Šoštanj) in v Vojniku (9)  ter dve kapeli: na Polzeli in v Svetlem Dolu (Svetina). – V MS škofiji ni nobene ž. c. sv. Florijana, imajo pa p. c. na Krogu (M. Sobota) in štiri kapele: Žižki (Črensovci) (13),  Žitkovci (Dobrovnik), Kramarovci (Sv. Jurij v Prekmurju) in Sr. Petanjci (Tišina). (mč)

Čuk S. in Čuk M., Svetniški domovi, v: Ognjišče (2017) 5, str. 131.

Apostola sta na vseh koledarjih pod "isto streho". Pravzaprav je čudno, da godujeta skupaj, saj razen apostolskega poklica nimata veliko skupnega. Celo na evangeljskem seznamu apostolov je Filip, ki je deloval v Mali Aziji, peti, Jakob mlajši, Jezusov sorodnik, prvi škof v Jeruzalemu, pa deveti. 
V knjigi Svetnik za vsak dan (1. knjiga, str. 258-259) lahko ob njunem godu preberete več o  njunem življenju (Sveto pismo), pa tudi njunem delovanju in mučeniški smrti (izročilo).

Sv. Filip in Jakob sta zavetnika osmih naših cerkva (1 žup in 7 podr.). – V LJ nadškofiji stojita p. c. v Ravnah (3) (Bloke) in v Valterskem Vrhu (4) (Škofja Loka). – V NM škofiji prav tako dve: v Višnjah (5) (Ambrus) in v Srednji vasi (6) (Črmošnjice). – V MB škofiji je ž. c. obeh apostolov v Laporju (1) in p. c. v Golavabuki (2) (Šmartno/SG). – V CE škofiji sta svetnikoma posvečeni p. c. na Jakobu/Šentjurju (7) (Kalobje) in v Selih (8) (Olimje).

Čuk M. in S., Svetniški domovi, v: Ognjišče (2022) 5, str. 99

Sv. Sigismund je bil burgundski kralj; leta 516 je nasledil svojega očeta, umrl je leta 524. Skrajšana oblika njegovega imena je Žiga.

Svetniku je posvečena p. c. na Polhovici (Šentjernej – NM).

Čuk M. in S., Svetniški domovi, v: Ognjišče (2022) 5, str. 99

Praznik sv. Jožefa Delavca so prvič praznovali 1. maja 1955. Bogoslužje tega praznika nas živo opozarja na nekaj, kar je v redu odrešenja zelo velikega pomena: na socialni položaj tistega svetega moža, katerega je poleg Device Marije Bog najgloblje pritegnil v zgodovino odrešenja. Marijin deviški mož in Jezusov krušni oče je bil delavec – ‘tesar’. In Cerkev kaže nanj kot na zavetnika in vzornika vseh delavcev, predvsem tistih, ki živijo od dela svojih rok. Spomin in češčenje velja čisto določenemu delavcu, ‘tesarju’ sv. Jožefu, ki pa ima prek Kristusa globoko zvezo z vsemi delovnimi ljudmi zgodovine in sveta. Tega preprostega, toda pravičnega moža je Bog poklical, da bi z delom svojih rok preživljal učlovečenega Božjega Sina, dokler ne bi dorastel. Tudi tukaj pa nam Cerkev pove, da se versko češčenje ne sme ustaviti ob osebi sv. Jožefa in da gre vse poveličevanje navsezadnje le Jezusu, ki mu je bil sv. Jožef nadvse skrben varuh in hranitelj. Bogoslužne molitve današnjega praznika se začenjajo s povabilom: »Pridite, molimo Kristusa Gospoda, ki je hotel veljati za delavčevega sina.«
Praznik sv. Jožefa Delavca ni praznik, ki slavi delo, temveč delavca, človeka. »Saj končno ni pravega bogastva razen bogastva človeka samega,« je dejal sv. Pavel VI., ko je v začetku junija 1969 obiskal sedež Mednarodne organizacije dela v Ženevi. »Nikoli več delo nad delavcem! Nikoli več delo zoper delavca! Temveč vedno delo za delavca, delo v službi človeka, vsakega človeka in celotnega človeštva!«

Na Slovenskem imamo sedem cerkva (šest ž. c. in ena p. c.) in tri kapele, ki so posvečene sv. Jožefu delavcu. Župnijske cerkve so v Ivančni Gorici (LJ), Idriji (KP), Pesnici in Račah (MB) ter na Frankolovem in na Ljubečni (CE), p. c. pa v Josipdolu (Ribnica na Pohorju); kapele so v MS škofiji (Strehovci, Prosenjakovci in Brezovica).

Idrija

Godovni dan sv. Jožefa Delavca nas glasno uči: z delom naj vsakdo na svoj način in na svojem mestu sodeluje pri graditvi človeku bolj prijaznega sveta, kjer bo mogel vsakdo spolnjevati svojo nalogo.

Ivančna Gorica

Frankolovo

Rače

Ljubečna

Pesnica

vremenska pregovora
Kadar pride mesec maj, vpraša, je li še v koči kaj.
Meseca maja mora biti tri dni mrzlo, če ni v začetku meseca, je pa na koncu.

Čuk M. in S., Svetniški domovi, v: Ognjišče (2018) 03, str. 115.