Druga skrivnost veselega dela rožnega venca se glasi: ki si ga, Devica, v obiskovanju Elizabete nosila. Evangelist Luka slika prizor srečanja dveh žena, blagoslovljenih z materinstvom – Marije in Elizabete. Prva je mlado dekle, druga pa je osivela starka. Ko je Božji poslanec nadangel Gabriel naznanil Mariji, da je izbrana za mater učlovečenega Božjega Sina, je njene pomisleke pregnal z novico, da tudi njena sorodnica Elizabeta kljub svoji starosti pričakuje otroka – potrdilo, da pri Bogu ni nič nemogoče. Ko je Marija to zvedela, je pohitela na njen dom, “v mesto na Judovem” – današnji Ain-Karem blizu Jeruzalema. Od Nazareta do tja je okoli 150 kilometrov! Ob srečanju je Elizabeta blagrovala Marijino vero in počastila Otroka pod njenim srcem, iz Marijinega srca pa je privrela hvalnica Moja duša poveličuje Gospoda. – Praznik Marijinega obiskanja je nastal na Zahodu proti koncu 14. stoletja; vzhodna Cerkev pa je imela že v prvih stoletjih spomin Marijinega obiskanja kot del adventnega bogoslužja. (sč)

Na sliki: Jurij Šubic, Marijino obiskanje (ok. 1887–88), olje na platno, Ljubljana, Rožnik, p. c. Obiskanja Device Marije. (V oltarju je zdaj kopija iz leta 1944, original pa hranijo v frančiškanskem samostanu v Ljubljani).

Milostni kip petrovške Marije na glavnem oltarju je delo neznanega umetnika in predstavlja v skoraj naravni velikosti smehljajočo se, kronano Marijo z detetom Jezusom v levici in žezlom v desnici. Kip je izredno lep, topel in mil. Stara petrovška romarska pesem o njem poje: “Vsa je gnadleva, glih ko bi živa bla, njena podoba na smeh se derži”. Umetnik je hotel s tem kipom izraziti dobroto in ljubezen Božje Matere.

Na slovenskih tleh je Marijinemu obiskanju posvečenih 11 cerkva (šest je župnijskih, pet podružničnih) in dve kapeli. – V LJ nadškofiji imajo župnijsko cerkev Marijinega obiskanja v Dragi (1) (JV od Loškega potoka), podružnična pa je cerkev na Rožniku (6) (Ljubljana - Marijino oznanjenje). – V KP škofiji je Marijinemu obiskanju posvečena Plečnikova cerkev na Ponikvah (2) (Šentviška planota), podružnična pa je v Gornji Košani (7) (Košana). – Tudi NM škofija ima eno p. c.: v Zloganju (8) (župnija Škocjan pri Novem mestu). – MB škofija ima največ cerkva (štiri), ki so posvečene dogodku v Ain-Karemu: župnijski sta na Polenšaku (3) (J del Slovenskih goric) in v Špitaliču (4) (pri Slovenskih Konjicah), podružnični pa v Mariji ob Bistrici (Muta) in v Rožengruntu (9) (Sv. Ana v Slovenskih Goricah). – CE škofija ima Marijinemu obiskanju posvečeno baziliko Matere Božje v Petrovčah (spodaj), ki je tudi osrednje romarsko svetišče celjske škofije. – V MS škofiji je župnijska cerkev Marijinega obiskanja v Markovcih (5), imajo pa še dve kapeli: v Radmožancih (Dobrovnik) in vasi Lipa (Turnišče). (mč)

Petrovče

Čuk M. in S., Svetniški domovi, v: Ognjišče (2018) 5, str. 115.

(sv. Kancij, sv. Kancijanila in sv. Prot)

Štiri oglejske mučence poznamo po vsem našem ozemlju južno od Drave, čeprav ima češčenje sv. Kancijana prednost pred drugimi in se veliko krajev imenuje po njem (Škocjan). Kancij in Kancijan sta bila brata Kancijanile, Prot pa je bil njihov krščanski vzgojitelj. Med Dioklecijanovim preganjanjem so v Ogleju kot mučenci pričevali za Kristusa. Cerkve njim v čast so naši predniki radi postavljali nad tekočimi vodami, globokimi strugami ali tokom pod površjem (Rakov Škocijan, Škocijanske jame …). (sč)

Sv. Kancijanu, sorojencema in vzgojitelju je pri nas posvečenih 25 cerkva (osem žup. in 17 podr.). Največ (9) jih stoji v LJ nadškofiji: župnijske so v Kranju,(1) na Ježici (LJ) (2) in v Škocjanu pri Turjaku;(3) podružnične pa na Selu (Breznica), v Škocjanu (8) (Dob), na Vrzdencu (9) (Horjul), v Podreči (Mavčiče), na Gor. jezeru (10) (Stari Trg pri Ložu) in na Breznici (11) (Žiri). – V KP škofiji sta ž. c. na Planini (4) in v Truškah,(5) šest pa je p. c.: nad Reko (12) (sv. Kacjan – Cerkno), Golac (++), Britof (Marijino Celje - Lig), Škocjan (13) (Rodik), Mahniči-Raša (14) in Barka (Vatovlje). – V NM škofiji sta ž. c. v Mirni Peči (6) in v Škocjanu pri NM (spodaj), p. c. pa na Gor. Jesenicah (15) (Šentrupert) in v Stavči vasi (16) (Žužemberk). – Tudi v CE škofiji najdemo ž. c. sv. Kancijana – v Rečici ob Savinji,(7) prav tako tudi tri p. c.: Rožno (Brestanica), Kremen (17) (Razbor pod Lisco) in Žalec (++). (18) (mč)

Čuk M. in S., Svetniški domovi, v: Ognjišče (2021) 5, str. 106-107
 

Na seznamu papežev je 17. po vrsti, za sv. Kalistom I. (217–222). Po rodu je bil Rimljan. Kot rimski škof in naslednik apostola Petra je vodil Cerkev v letih 222–230, ko je vladal cesar Aleksander Sever, ki ni preganjal kristjanov, pač pa je krščansko občestvo mučil razkol, ki ga je povzročil protipapež Hipolit. Po izročilu naj bi papež Urban I. ukazal, da morata biti kelih in patena za mašno daritev iz srebra ali zlata, zato ga včasih upodabljajo s kelihom. V kelihu se daruje vino in zaradi tega naj bi Urban postal ‘vinski svetnik’. Običajno pa na slikah ali kipih vidimo v njegovi rok lep grozd ter velja za zavetnika vinogradnikov: ob njegovem godu je trta v cvetju in v vinorodnih krajih so mu ljudje zaupali skrb za vinsko letino. Če so šli ‘ledeni možje’ (Pankracij, Servacij in Bonifacij – 12., 13. in 14. maja) brez uničevalne pozebe mimo, vinogradniki upajo na blagoslov sv. Urbana. Prve cerkve in kapele so sv. Urbanu začeli posvečevati šele v drugi polovici 14. stoletja in sicer skoraj izključno v vinorodnih krajih. (sč)

IME in GOD
Ime Urban povezujejo z latinskim urbanus (‘mestni; meščan, uglajen, olikan, duhovit; drzen’). Urbanus je bil prvotno vzdevek za meščana, medtem ko je bil Rusticus vzdevek za kmeta, podeželana. Pri nas je v začetku leta 2018 to ime nosilo 3.120ꜛ moških (82. mesto), zanimanje zanj se je začelo povečevati po letu 1970 in traja še danes. Iz imena Urban so nastali številni priimki (Urbanc, Urbančič, Urbanija …). Najbolj znan pri nas je prav ‘majski Urban’, svojega zavetnika pa imajo Urbani tudi 23. in 24. 1., 28. 7., 5. 9. in 19. 12.

Na slovenskem ozemlju je 18 cerkva, ki so posvečene papežu sv. Urbanu; dve sta župnijski, šestnajst je podružničnih in ena kapela. – V ljubljanski nadškofiji najdemo dve podružnični cerkvi sv. Urbana: na Škriljah pri Danah (2) (Stari trg pri Ložu) in na Gor. Dobravi (3) (Trata - Gorenja vas). – Koprska škofija ima sv. Urbanu posvečeno ž. c. v Godoviču (1), poleg te pa so na ozemlju škofije še štiri p. c.: Tominje (4) (Ilirska Bistrica), Kovačevše pod Čavnom (5) (Lokavec), sv. Urban (Podraga) in na Vremščici (7) (Košana). – V novomeški škofiji stojijo tri podružnične cerkve sv. Urbana: na Gabrovcu (8) (Metlika), na Gor. Težki vodi (9) (Stopiče) in v Gor. Vrhpolju (10) (Šentjernej). – V mariborski nadškofiji imajo pet cerkva posvečenih zavetniku vinogradov: župnijska je na Destrniku (župnija Sv. Urban - Destrnik) (spodaj), podružnične pa so: na Šobru (11) (Kamnica), na Košenjaku (12) (Pernice), na Radelci (13) (Remšnik) in na Vrhah (14) (Stari trg/Slov. Gradcu). – Tri podružnične cerkve sv. Urbana so še v celjski škofiji: v Dobrovlju (15) (Nazarje), v Gorici (16) (Slivnica/CE) in v Cmereški Gorci (17) (Sv. Ema). – V MS škofiji je sv. Urbanu posvečena kapela v Bogojini (18). (mč)

Sv. Urban - Destrnik

Čuk M. in S., Svetniški domovi, v: Ognjišče (2019) 5, str. 115.

Doma iz Trsta, star dvanajst let, je odšel od doma in se umaknil v jamo v bližini socerbskega gradu. Tam je dobil posebno moč, s katero je ozdravljal bolnike in oznanjal krščanstvo. Umrl je mučeniške smrti, njegovo telo počiva tržaški stolnici.

Sv. Socerbu so pri nas posvečene tri podr. cerkve, vse stojijo v KP škofiji: na Artvižah (1) (Brezovica), v vasi Socerb (2) (Klanec) in pri Sv. Socerbu (3)  (Podraga). V bližini gradu Socerb je tudi jama sv. Socerba (4), edina podzemna cerkev pri nas.

Čuk M. in S., Svetniški domovi, v: Ognjišče (2021) 5, str. 107
 

Naslov Pomočnica kristjanov hoče označiti Marijo kot pomočnico in oporo celotnega občestva kristjanov, vesoljne Cerkve. God Marije Pomočnice kristjanov je v bogoslužni koledar katoliške Cerkve uvedel papež Pij VII., ko se je 24. maja 1814 iz ujetništva v Franciji vrnil v Rim in je to pripisoval Materi Božji, h kateri so se verni ljudje zatekali v zaupni molitvi. Kot Pomočnico kristjanov pa so nebeško Mater Marijo častili že davno prej. Na pomoč so jo klicali zlasti v hudih časih. Ko so muslimanski Turki grozili krščanski Evropi je papež Pij V. naročal vernikom, naj molijo rožni venec, po zmagi krščanskega ladjevja v bitki pri Lepantu 7. oktobra 1571 je uvedel god Rožnovenske Matere Božje, v lavretanske litanije pa je uvrstil vzklik Pomoč kristjanov, prosi za nas! Ob Marijinem naslovu Pomoč kristjanov takoj pomislimo na baziliko Marije Pomagaj na Brezjah, ki je od leta 2000 narodno svetišče. Po ‘veljavi’ drugo svetišče Marije Pomočnice na slovenskih tleh je župnijska in romarska cerkev na Rakovniku v Ljubljani, katere varuhi so salezijanci – sinovi sv. Janeza Boska, velikega častilca Marije Pomočnice. (sč)
Na sliki: Marijin kip (detajl) v glavnem oltarju cerkve Matere Božje Pomočnice kristjanov na Bregu (župnija Kranj - Drulovka/Breg)

Mariji Pomočnici kristjanov (Devici Mariji Pomočnici, Mariji Pomagaj) je pri nas posvečenih 19 cerkva: pet župnijskih, ena redovna, ena bazilika (narodno svetišče), 12 podružničnih in 36 kapel. – V LJ nadškofiji jih je največ (6); najvažnejša je seveda bazilika in narodno svetišče na Brezjah (1), tri so župnijske: Kranj - Drulovka/Breg (2) Ljubljana - Rakovnik (spodaj) in Ljubno na Gor. (3); Mariji Pomočnici pa je posvečena tudi križniška cerkev (4) (Ljubljana - Sv. Nikolaj); p. c. je na Prtovču (7) (Selca), imajo pa še 11 kapel: Dražica, Plavž, bolnišnica (Jesenice), porodnišnica KR, duh. dom (LJ - Trnovo) Zduša, Bonovec (11), Tamar (12), Dane, pod Bogenšperkom in v Domu za ostarele salezijance na Trsteniku. – V KP škofiji ni nobene ž. c. Marije Pomagaj, imajo pa pet p. c.: Soze (8) (Ilirska Bistrica), Vanganel (9) (Marezige), Log Čezsoški (Srpenica), Vrhovlje (10) (Šmartno v Brdih) in Ratečevo Brdo (Zagorje/Pivki) ter eno kapelo (Idrija). – Tudi NM škofija nima nobene ž. c., Mariji Pomočnici pa so posvečene pet p. c.: Šmarčina (Boštanj), Rodine (Črnomelj), na Visejcu (Hinje), Gorica (Poljane - Dol. Toplice) in Kovačev hrib (Tržišče); in še devet kapel Marije Pomagaj: Dolenjci (13) (Adlešiči), Globočice in Žejno (Čatež ob Savi), Vinja vas (14) (Podgrad), Stari Log (St. Cerkev), Osrečje (Škocjan/NM), Dol. Orle (Studenec) in v Domu star. Trebnje. – V MB nadškofiji je ž. c. sv. Marije Pomočnice v Puščavi (5), imajo pa še štiri kapele: Starošince (Cirkovce), MB-Pobrežje (15) (pok.), Tolsti Vrh (Ravne na Kor.) in Radehova (16) (Sv. Lenart v Slo. Goricah. – V CE škofiji je ž. c. v Zagorju pri Pilštajnu,(6) p. c. je v Dolenji vasi (Videm - Krško), kapela pa na Šavni peči (Marija Širje). – V MS škofiji je deset kapel sv. Marije Pomočnice: Žepovci (Apače), Bratonci (Beltinci), Filovci(17) (Bogojina), Sr. Bistrica (18) (Črensovci), Ščavnica (19) (Gor. Radgona), Banovci in Lukavci (Križevci/Ljutomeru, Matjaševci (Kuzma), Dol. Petanjci (Tišina) in Nedelica (Turnišče). (mč)

Marija Pomočnica, Ljubljana - Rakovnik

 Čuk M. in S., Svetniški domovi, v: Ognjišče (2020) 5, str. 115

"Sveti Leopold je bil za vse, ki so ga poznali, samo ubog redovnik, majhen in bolehen. Njegova veličina je v žrtvovanju, v darovanju samega sebe dan za dnem, ves čas svojega duhovniškega življenja, se pravi dvainpetdeset let, v tišini, v skritosti, v skromnosti sobice –spovednice … Če bi ga hoteli označiti z eno samo besedo, potem bi ga imenovali ‘spovednik’; znal je samo ‘spovedovati’. In prav v tem je njegova veličina!« (sv. Janez Pavel II.)

Rodil se je 12. maja 1866 v Hercegnovem v črnogorskem Primorju kot dvanajsti, najmlajši otrok hrvaških zakoncev Petra Mandiča in Dragice Carević. Pri krstu so mu dali ime Bogdan. Starši so mu posredovali zaklad vere. Šestnajstleten je začutil živo željo, da postane misijonar, kar je hotel uresničiti v kapucinskem redu. Jeseni 1882 je prišel v kapucinsko semenišče v Vidmu, kjer je ostal dve leti. Maja 1884 je dobil redovniško obleko in redovniško ime Leopold. Po letu noviciata je šel v Padovo študirat filozofijo, nato pa v Benetke teologijo. V duhovnika je bil posvečen 20. septembra 1890 v baziliki Marije Zdravja bolnikov v Benetkah.
Predstojnike je prosil, naj ga pošljejo za misijonarja na slovanski Vzhod, vendar zaradi njegovega rahlega zdravja in govorne napake njegove prošnje niso uslišali. Njegovo ‘misijonsko’ delo je bilo spovedovanje. Kot spovednik je ostal v Benetkah sedem let, potem je bil tri leta predstojnik kapucinskega samostana v Zadru. Od tam je bil poklican za spovednika v Bassano del Grappa, nato pa se je znova približal svojemu ljubljenemu Vzhodu: od 6. aprila 1905 do 9. septembra 1906 je bil namreč samostanski vikar v Kopru, njegovo glavno opravilo je bilo tudi tukaj spovedovanje. Kdor se je pri njem spovedal, ga ni mogel več pozabiti. Iz Kopra je pater Leopold odšel za spovednika v samostan Thiene pri Vicenzi, oktobra 1909 pa je prišel za spovednika v kapucinski samostan Sv. Križa v Padovi in tam je z manjšimi presledki ostal vse do svoje smrti – triintrideset let.

Zdaj njegovo nestrohnjeno telo počiva v kapeli kapucinske cerkve v Padovi. Papež Pavel VI. ga je leta 1976 razglasil za blaženega, Janez Pavel II. pa leta 1983 za svetnika in zavetnika spovednikov.

Edina njemu posvečena cerkev pri nas je podružnična cerkev v Novi vasi pri Ptuju (Ptuj - Sv. Ožbalt – MB).

Čuk M. in S., Svetniški domovi, v: Ognjišče

»Ko je Gospod visel na križu, mu je vojak s sulico prebodel stran« (Jn 19,34). V postnem času, zlasti ob petkih, s češčenjem svetega križa častimo Jezusovo srce – njegovo odrešilno ljubezen.

• Pri nas imamo Jezusovemu srcu posvečenih 11 cerkva (5 žup., 2 redovni, 4 podr.) in 22 kapel. V LJ nadškofiji je ž. c. na Rakeku,(1) redovni v LJ na Taboru (lazaristi) (2) in v Repnjah (3) (šolske sestre sv. Frančiška Kristusa Kralja). – V KP škofiji stoji pet cerkva Srca Jezusovega: žup. so v Drežnici,(spodaj) na Škofijah (4) in v Vrtojbi, (5) podr. pa pri Puštalah (Čepovan) in v Merečah (7) (Il. Bistrica). – V CE škofiji je p. c. Srca Jezusovega na Vili v Zidanem mostu (Marija Širje). – V MB škofiji omenimo večjo kapelo v Žabljeku (Laporje); ž. c. v Veliki Polani (6) in p. c. v Gančanih (8) (Beltinci) stojita na ozemlju MS škofije, kjer velja omeniti še nekaj večjih kapel: Martinje, Renkovci, Ropoča ...

 
M. in S. Čuk, Svetniški domovi, v: Ognjišče (2022) 3, str. 98.