darovanje Gospodovo1

Rimska mučenka iz prvih krščanskih stoletij. V poročni noči je zaročencu Valerijanu, ki je bil pogan, razodela, da Božji angel čuva njeno deviško čistost. Valerijan se je z bratom Tiburcijem spreobrnil in pokopaval mučence, ki jih je dal usmrtiti mestni prefekt. Bila sta izdana in skupaj z njima je bila obsojena na smrt tudi Cecilija.

Dobro peti v hvalo Boga se pravi: peti radostno! Kaj pa se pravi radovati se? Kadar srce zares poje, besede ne morejo izraziti napeva. (…) Vriskanje pa pomeni, da srce govori, česar usta niso v stanju izreči. In kdo more biti bolj povod za veselje, kot neizrekljivi Bog? (sv. Avguštin)

Glasbeno izročilo vesoljne Cerkve je zaklad neprecenljive vrednosti, vzvišen nad druge izraze umetnosti zlasti zato, ker kot cerkveno petje v zvezi z besedilom sestavlja nujno in neločljivo sestavino slovesnega bogoslužja. (Konstitucija o svetem bogoslužju)

ZAVETNICA
Sv. Cecilija je zavetnica glasbe, ker je, kot pripoveduje poročilo o njenem trpljenju, na poročni slovesnosti v svojem srcu opevala Boga. Razen pevcev in glasbenikov so si jo za svojo zavetnico izbrali tudi izdelovalci orgel in drugih glasbenih instrumentov pa tudi pesniki.

(več v knjigi: ČUK, Silvester. Svetnik za vsak dan. 2. knjiga. Prenovljena in dopolnjena izdaja - ČUK, Marko. Koper: Ognjišče, 2018, str. 292-293

 

 Mučenki sv. Ceciliji sta pri nas posvečeni dve cerkvi: ž. c. je v Celju (žup. sv. Cecilija – kapucini), p. c. pa je v Loki pod Kraškim robom (Predloka – KP)

  blaz03     Gabrijel02


   

 

 

 

 

Čuk M. in S., Svetniški domovi, v: Ognjišče (2020) 11, str. 115
 

darovanje Gospodovo1

Spomin na posvetitev, s katero se je Marija popolnoma darovala Bogu že v otroštvu. Povod za ta praznik pa je bila posvetitev bazilike sv. Marije Nove v Jeruzalemu (543).

Marijinemu darovanju je pri nas posvečena p. c. v Štajngrobu (Nova Štifta – CE) - levo in hišna kapela šolskih sester de Notre Dame v Trnovem (Ilirska Bistrica – KP).


   maver2

 

 Čuk M. in S., Svetniški domovi, v: Ognjišče (2022) 11, str. 99.
 

darovanje Gospodovo1

Sv. Maver je bil škof v Poreču, ki so ga na poti v Rim ujeli in ga usmrtili okoli leta 300.

Sv. Mavru Poreškemu so pri nas posvečene tri cerkve, vse na Primorskem (KP škofija). Ž. c. sv. Mavra stoji v Izoli (sozavetnika sv. Donat in Sikst II.), kjer ga častijo v spomin na čudež na njegovo priprošnjo leta 1380, ko je mesto rešil pred Genovežani. P. c. sv. Mavra sta na Mostu na Soči in v Rjavčah (Pregarje). (mč).

      


   maver2

 

 Čuk M. in S., Svetniški domovi, v: Ognjišče (2020) 11, str. 115
 

darovanje Gospodovo1

Elizabeta Ogrska, mejna grofica ali kneginja Turingijska, se je po moževi smrti odrekla blišču in se z veliko vnemo posvečala delom usmiljenja. V Marburgu je z lastnimi sredstvi dala zgraditi bolnišnico, kjer je bolnikom potrpežljivo stregla. Za svojo zavetnico so si jo izbrale dobrodelne ustanove, med njimi tudi Karitas.

ZAVETNICA
Sv. Elizabeta Turinška je zavetnica Karitas, svetnega – tretjega Frančiškovega reda; vdov in sirot, beračev, pekov, čipkaric; zagovornica po nedolžnem preganjanih, priprošnjica bolnikov in vseh, ki so v stiski.

(več v knjigi: ČUK, Silvester. Svetnik za vsak dan. 2. knjiga. Prenovljena in dopolnjena izdaja - ČUK, Marko. Koper: Ognjišče, 2018, str. 283-284

 

Na ozemlju Slovenije stoji pet cerkva sv. Elizabete Ogrske (dve ž. c. in tri p. c.). Dve sta v MB škofiji: ž. c. v Slovenj Gradcu in p. c. v Pohorju v Halozah (Sv. Barbara v Halozah - Cirkulane). Ž. c. sv. Elizabete je tudi v Ljubnem ob Savinji (CE), p. c. pa sta na Podrebri (Polhov Gradec – LJ) in v Malem otoku (Postojna – KP).

      

elizabeta01
 Ljubno ob Savinji (1), Mali otok (Postojna-2), Pohorje v Halozah (Sv. Barbara v Halozah-3) in Podreber (Polhov Gradec-4)

 elizabeta02

 Slovenj Gradec

Čuk M. in S., Svetniški domovi, v: Ognjišče (2020) 11, str. 115
 

darovanje Gospodovo1

Avstrijski mejni grof iz rodbine Babenberžanov, ki je gospodovala v Spodnji Avstriji; bil je moder in pravičen vladar († 1136).

• Sv. Leopoldu je pri nas posvečena p. c. v Loki pri Žusmu.

maver2

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

M. Čuk, Svetniški domovi, v: Ognjišče (2022) 11, str. 99.
 

just00Brikcij je bil učenec sv. Martina, uporniške narave in je v samostanu povzročal težave. Po smrti sv. Martina pa je leta 397 postal celo njegov naslednik na škofovskem sedežu v Toursu. Zaradi različnih obtožb je sedem let živel v Rimu, zadnjih sedem let pa se je posvetil svoji škofiji. Ko je leta 444 umrl, so ga začeli častiti kot svetnika. Češčenje sv. Brikcija se je širilo skupaj s slavo sv. Martina. (sč)

Sv. Brikciju (Bricu) je pri nas posvečenih šest cerkva. Štiri stojijo v LJ škofiji: župnijska je v Podlipi, (1)  podružnične so na Četeni Ravni (2) (Javorje nad Šk. Loko), na Lazah pri Gor. Jezeru (3) (Stari Trg pri Ložu) in v Rtičah (4) (Šentjurij - Podkum). Sv. Brikcij je tudi zavetnik dveh p. c. v KP škofiji: v Volarjih (Tolmin) (5) in na JV pobočju Nanosa (Ubeljsko); (6) njegova p. c. je tudi v Šenbricu (Velenje - Sv. Martin – CE).(7)

 Marjeta01 

Čuk M. in S., Svetniški domovi, v: Ognjišče (2021) 11, str. 99.

lenart01Sveti Lenart je zavetnik jetnikov in upodabljajo ga z razbito verigo v roki, ker je mnogim zapornikom izprosil prostost. Bil je sin plemiške frankovske družine in vzgajal se je na dvoru kralja Klodvika. Ko je sv. Remigij, nadškof v Reimsu, na božič leta 496 kralja krstil, je v veri poučil tudi Lenarta, ki jo je sprejel s tako predanostjo, da je bil kmalu posvečen za duhovnika. Odklonil je škofovski sedež, ki mu ga ponujal kralj Klodvik. Iz Reimsa je odšel v samostan Micy pri Orleansu, a ga je kmalu zapustil, ker je hotel živeti kot samoten puščavnik. Glas o njegovem svetništvu je privabljal ljudi, ki so pri njem iskali pomoči. Okoliškim kmetom je pomagal s praktičnimi nasveti. Nekateri so se naselili ob njegovi celici in tako je zraslo samostansko naselje Noblac, ki ga je Lenart vodil kot opat. S posebno ljubeznijo se je posvečal zapornikom. Posredoval je zanje pri kralju in dosegel, da so bili mnogi izpuščeni, nato pa jim je priskrbel primerne pogoje, da so lahko zaživeli pošteno življenje. Umrl je leta 559 kot opat v Noblacu. (sč) - Na sliki: Sv. Lenart, kip na glavnem oltarju ž. c. sv. Lenarta v Črnem Vrhu nad Polhovem Gradcem.

lenart00Sv. Lenartu je na Slovenskem posvečeno 61 cerkva (16 žup., 45 podr.) in ena kapela. V LJ nadškofiji imajo šest ž. c.: v Črnem Vrhu/Polhov. Gradcu, na Jesenicah (9), v Kropi (2), Loškem Potoku (3), Sostrem (1)  in pri Sv. Lenartu/nad Selško dolino (4); poleg teh pa je še 21 p. c.: Dobec (Begunje/Cerknici), Vrhe (Čemšenik), Pšajnovica (Češnjice), Krtina (17) (Dob), Gor. Ig (Ig), Jama (Mavčiče), Breg (Preddvor), Nemška vas (Ribnica), Bodešče (15) (Ribno), Krvava Peč (Rob), Praprotno, Za Kalom (Stranje), Rodež (Šentjurij - Podkum; Reber (Šenturška Gora), Pungert (Šentvid/Stični), Sp. Gameljne (Šmartno pod Šmarno Goro), Vaške Kandrše (Vače) Nova vas (Višnja Gora), Na Bregu, Mala Ligojna (16) in Stara Vrhnika (Vrhnika) ter Dobračeva (Žiri). – V KP škofiji imajo tri ž. c.: Bukovo (5), Col (6) in Volče (7) in pet p. c.: Dol. Cerovo (Cerovo), Staro Selo (Kred), Bača nad Podbrdom (18) (Podbrdo), Gorenje (Studeno) in Klenik (Trnje). – V NM škofiji najdemo dve ž. c. sv. Lenarta: Mozelj (8) in Novo mesto - Sv. Lenart (14) in sedem p. c.: Krkovo (22) (Fara/Kočevju), Gotna vas (Novo mesto - Sv. Lenart), Ravno (Raka), Kal (19) (Semič), Kogel, Sela pri Zburah (Šmarjeta), Gabrijele (Tržišče) in Goli Vrh - Cvibelj (Žužemberk). – V MB nadškofiji sta dve cerkvi sv. Lenarta: Sv. Lenart v Slov. Goricah (10) in Sv. Lenart - Podgorci (11) imajo pa še osem p. c.: Vič (Dravograd), Pivola na Pohorju (21) (Hoče), Koritno (Kebelj), Makole (p. c.); Plat (Mežica), Ptujska Gora (pokop.), Ribnica na Pohorju (pokop.) in v Mislinji (20) (Št. Ilj pod Turjakom). – V CE škofiji je sv. Lenart zavetnik treh ž. c.: v Novi Cerkvi (12), pri Sv. Lenartu nad Laškim (spodaj) in v Zabukovju (13); prav toliko je p. c.: Brežice (sv. Lenart), Gornji Grad (sv. Lenart) in Drevnik (Kostrivnica). – V MS škofiji je sv. Lenartu posvečena kapela v Bodoncih (Pečarovci). (mč)

 lenart02    lenart03

 

 

 

 

 

 

 

 

 

sv. Lenart  nad Laškim

 

Čuk M. in S., Svetniški domovi, v: Ognjišče (2018) 11, str. 115.

just00Živel je v Ogleju, pokoril se je in delil miloščino. Med Dioklecijanovim preganjanjem je ostal zvest svoji veri in kljub grožnjam ni hotel darovati rimskim bogovom. Leta 303 so ga obsodili na smrt: roke in noge so mu obtežili s svinčenimi utežmi in ga vrgli v morje. Morski valovi so svetnikovo truplo čudežno naplavili na obrežje in kristjani so ga pokopali nedaleč proč. Že sredi 6. stol. je tam stala njemu posvečena cerkev; proti koncu 13. stol. so jo povezali s sedanjo tržaško stolnico, ki nosi ime o njem. Sv. Just je tudi zavetnik tržaškega mesta. (sč)

Oglejski mučenec je zavetnik devetih slovenskih cerkva (vse v KP škofiji). Tri so župnijske: v Sočergi (1) (cerkev Srca Jezusovega, sv. Just sozavetnik s sv. Evfemijo), na Ustjah (2) in na Vogrskem (3); p. c. stojijo v Gojačah (4) (Črniče), na Koseču (5) (Drežnica), v Kopru (6), v Belskem (7) (Studeno), v Utovljah (8) (Tomaj) in v Parjah (9) (Zagorje na Pivškem). (mč)

Marjeta01 

Čuk M. in S., Svetniški domovi, v: Ognjišče (2021) 11, str. 99.

Zajemi vsak dan

Kdor se boji Gospoda, se mu bo naposled dobro godilo in na dan svoje smrti bo slavljen.

(Sirah)
Sobota, 12. Julij 2025
Na vrh