Evangelisti Matej, Marko in Luka v svojih seznamih dvanajsterih apostolov ga navajajo nekje v sredini in sicer z imenom Bartolomej (iz tega je nastal Jernej); evangelist Janez pa ga v svojem poročilu, kako ga je Jezus poklical v apostolski zbor, imenuje Natanael. Doma je bil iz galilejske Kane, k Jezusu ga je privedel Filip; ko ga je Jezus zagledal, je rekel: »Poglejte, pravi Izraelec, v katerem ni zvijače« (Jn 1,47). Na podlagi te pohvale prikazujejo apostola Jerneja kot iskrenega in vedrega človeka. V času, ko je hodil z Jezusom po Palestini, ni povedal ali storil nič takega, kar bi se evangelistom zdelo vredno zapisati. Po Gospodovem vstajenju ga srečamo z nekaterimi drugimi apostoli ob Galilejskem jezeru. Izročilo ve povedati, da je apostol Jernej oznanjal evangelij v raznih pokrajinah Bližnjega vzhoda. Umrl je kot mučenec v Albanopolisu, glavnem mestu Armenije: živemu so potegnili kožo s telesa, nato pa ga obglavili. Na Slovenskem je apostol Jernej zelo češčen, o čemer pričajo številne njemu posvečene cerkve. (sč)

Na sliki: V. Metzinger, sv. Jernej (detajl slike sv. Jernej in sv. Eligij), olje na platno, okoli 1739, Kamnik, ž. c. Marijinega brezmadežnega spočetja.

Sv. Jerneju je na slovenskem ozemlju posvečenih 29 cerkva (13 župnijskih in 16 podružničnih). V LJ nadškofiji sta njegovi ž. c. v Begunjah pri Cerknici (1) in v Pečah (2),  p. c. pa ima v Stražišču (Kranj - Šmartin) (12),  Seničnem (Križe), sv. Jernej (Ljubljana - Šiška), Voklem (Šenčur), na Konjšici (Šentjurij - Podkum) (14) in na Rašici (Vel. Lašče). V KP škofiji je sv. Jerneju posvečena ž. c. v Senožečah, (3)  ima pa še pet p. c.: sv. Jernej (Cerkno) (15),  Gor. Zemon (Ilirska Bistrica), Kal (Košana), Petelinje (Pivka) in Seča (Sečovlje) (13).  – V NM škofiji je sedem Jernejevih cerkva: Ambrus (6),  Kočevje (5) in Šentjernej (spodaj)  so župnijske, Trebanjski vrh (Čatež - Zaplaz), Otovec (Črnomelj), Javorje (Sv. Križ - Gabrovka in Gombišče (Vel. Gaber) pa podružnične. – V MB nadškofiji so apostolu Jerneju posvečene štiri ž. c.: Sv. Jernej nad Muto (7),  Ribnica na Pohorju (4),  Slovenska Bistrica (9)  in Sv. Jernej pri Ločah; p. c. nimajo – V CE škofiji so tri ž. c. sv. Jerneja: Rogatec (8),  Vojnik (11)  in Zibika (10),  p. c. pa je v Breznu (Vitanje). – MS škofija nima nobene cerkve posvečene sv. Jerneju. (mč)

Čuk M in S., Svetniški domovi, v: Ognjišče (2017) 8, str. 131.

Zgodovinar Evzebij poroča, da je cesarica Helena po krstu živela tako zgledno, kot da bi jo poučeval in vodil Jezus sam. Rodila se je okoli leta 255 v Mali Aziji. Menda je bila gostilničarka, ko se je vanjo zaljubil rimski častnik Konstancij Klor, poročila sta se v Naissusu (današnjem Nišu v Srbiji) in leta 274 se jima je rodil sin Konstantin, ki ga je Konstancij določil za svojega naslednika. Konstantin je svojo mater Heleno vzel k sebi na dvor v Trier v sedanji Nemčiji in ji podelil naslov cesarice. Leta 312 je v znameniti bitki pri Milvijskem mostu premagal Maksencija in naslednje leto dal krščanstvu v rimskem cesarstvu svobodo. Njegova mati Helena je kmalu zatem prejela sveti krst. Ko je bila že v letih, je romala v Sveto deželo in ostala tam dve leti. Cesar Konstantin je dal na kraju Jezusovega križanja in pokopa zgraditi veličastno cerkev božjega groba. Med kopanjem temeljev so našli Jezusov križ in s tem najdenjem legende povezujejo sveto Heleno, zato jo upodabljajo z Jezusovim križem v rokah. (sč)

Sv. Heleni je pri nas posvečenih 16 cerkva: 6 žup. in 10 podr. – V LJ nadškofiji stojijo tri: žup. v Hotiču (1) in Sv. Heleni - Dolsko (2) (Kamnica), podr. pa v Gradu (6) (Cerklje na Gor.) – V KP škofiji sta dve ž. c.: na Premu (3) in v Zagorju na Pivki, (4) p. c. sta v Podpeči (7) (Predloka) in Podbeli (8) (Sedlo). – Tudi NM škofija ima štiri ‘Helenine’ cerkve, vse so podr.: v Dragi (Bela Cerkev), na Belčjem Vrhu (9) (Dragatuš), na Mirni (†† Mirna na Dol.) in v Zemlju (10) (Podzemelj). – V MB nadškofiji sta sv. Heleni posvečeni dve p. c.: v Podpeci – na Pikovem (11) (Črna na Kor.) in na Graški gori (12) (Šmiklavž/SG). – Tudi v CE škofiji najdemo dve cerkvi sv. Helene: žup. je v Loki pri Zid. mostu,(5) podr. pa v Javorju (13) (Slivnica/CE). – V MS škofiji pa stoji žup. cerkev sv. Helene na Pertoči. (spodaj) (mč)

 Pertoča

Čuk M. in S., Svetniški domovi, v: Ognjišče (2021) 8, str. 99.

Kralj sv. Štefan Ogrski, ki je vladal v letih 997–1038, velja za ‘očeta’ Madžarske. Po njegovi zaslugi so Madžari po krstu postali predstraža krščanskega Zahoda pred turško in mongolsko nevarnostjo. Zaradi velikih zaslug za Cerkev mu je papež Silvester II. poslal znamenja kraljevske časti: krono in žezlo. Na božični praznik leta 1000 je bil Štefan slovesno kronan za kralja.

Predragi sin, če želiš dati čast kraljevski kroni, varuj katoliško in apostolsko vero tako skrbno, da boš zgled ljudstvu, ki ti ga daje Bog (…) bodi v moči prave pobožnosti milostljiv in prizanesljiv vsem, ne samo rodbini in sorodnikom … dobrodelnost te bo vodila k najvišji sreči. (sv. Štefan Ogrski v Opominih sinu)

p Edina njegova župnijska cerkev pri nas stoji v Dokležovju (MS).

 M. in S. Čuk, Svetniški domovi, v: Ognjišče (2022) 10, str. 99

Češčenje sv. Roka se je v Evropi in tudi pri nas uveljavilo proti koncu srednjega veka, ko so razsajale kužne bolezni. Naši predniki so ga uvrstili med štirinajst pomočnikov v sili. Njemu na čast so zgradili nad trideset cerkva, povečini podružničnih, nekatere so bile tudi romarske (Brežice, Ljubljana - Dravlje). Svetnika upodabljajo kot romarja, ki kaže rano na svojem stegnu, ob njem pa je pes s kruhom v gobcu. O njem imamo legendarno poročilo iz 15. stol., ki pove, da se je rodil okoli leta 1350 v mestu Montpellier v Franciji. Ko so mu umrli starši, je posestvo prodal in izkupiček razdal revežem. Odpravil se je na božjo pot v Rim. Takrat je v Italiji morila kuga, Rok se je na poti ustavil v več krajih in stregel kužnim bolnikom. Ko se je vračal, je tudi sam zbolel ter se umaknil v zapuščeno kočo v gozdu. Pes mu je vsak dan prinašal hrano. Angel ga je čudežno ozdravil in vrnil se je domov, kjer ga nihče ni prepoznal, sam pa ni hotel povedati, kdo je, zato so ga obdolžili vohunstva ter vrgli v ječo, kjer je po petih letih – okoli leta 1380 – umrl. (sč)

Na sliki: Franc Gornik, sv. Rok, freska, 1900, ž. c. sv. Trojice - Podlehnik (Gorca).

Sv. Roku je pri nas posvečenih 37 cerkva: 4 župnijske in 33 podružničnih. – V LJ nadškofiji je ‘pomočniku v sili’ posvečena ž. c. v Dolenji vasi,(1) na ozemlju škofije pa je še 10 p. c.: v Ravniku (Bloke), na Kamni Gorici (Cerknica), na Felič Vrhu (4) (Javorje/Litiji), na Pungartu (5) (Kranj), v Ljubljani - Dravlje (6) (sv. Rok), v Trgu (Planina pri Rakeku), na Žambohu – s sozavetnikom sv. Lovrencem (Polšnik), v Ložu (Stari Trg pri Ložu), v Šentvidu/ Stični (7) (sv. Rok) in v Srobotniku (8) (Velike Lašče). – V KP škofiji ni nobene ‘Rokove’ ž. c., zato pa sedem podružničnih: Mala Bukovica (9) (Ilirska Bistrica), Izola (10) (sv. Rok), Krn (11) (Libušnje), Piran (sv. Rok), Račice (12) (Podgrad), Skadanščina (13) (Slivje) in Boršt (Truške). – Tudi NM škofija nima nobene ž. c., spokorniku pa je posvečenih devet p. c.: Rožič Vrh (Črnomelj), Šalka vas (Kočevje), Metlika (14) (pokopališče), Hrastovica pri Zagorici (Mokronog), Nestoplja vas (15) (Semič), Tolsti vrh (16) (Šentjernej), Gorenje Sušice (17) (Toplice), Hrast (18) (Vinica) in Stranska vas (19) (Žužemberk). – V MB nadškofiji je ž. c. sv. Roka v Selah/Slovenj Gradcu,(2) p. c. pa so: na Sv. Boštjanu – sozavetnik sv. Boštjan, na Ptuju - sv. Peter in Pavel (20) (sv. Rok) in v Kovači vasi (21) (Slovenska Bistrica). – V CE škofiji je ž. c. v Dobovcu/Rogatcu (žup. sv. Rok ob Sotli) (ovitek), štiri p. c. pa so: Brežice (22) (sv. Rok), Brezje (23) – so-zavetnica sv. Marija Mati Božja (Mozirje), Drožanje (Sevnica) in Predenca (24) (Šmarje/Jelšah – vrh Kalvarije). – V MS škofiji je ž. c. sv. Roka v Cezanjevcih (3) – s sozavetnikom sv. Sebastijanom. (mč)

sv. Rok ob Sotli (Dobovec pri Rogatcu)

Čuk M. in S., Svetniški domovi, v: Ognjišče (2019) 8, str. 115.

Ko je Jezusova mati Marija dokončala tek svojega zemeljskega živ­ljenja, je – po veri prvih kristjanov – “zaspala” in bila z dušo in s telesom vzeta v nebesa k Sinu. Češčenje “v nebo vzete” Marije, Božje Matere, je bilo živo že v prvih krščanskih stoletjih in vse do današnjih dni ni ponehalo. Prav to vztrajno češčenje je bil eden od razlogov, da je papež Pij XII. leta 1950 razglasil versko resnico, da je bila Marija z dušo in s telesom vzeta v nebesa. Slovesni praznik Marijinega vnebovzetja, ki ga slavimo 15. avgusta, je po prepri­čanju vernih slovenskih ljudi dan, ko je »odprto sveto nebo« in naša Mati še bolj prisluhne prošnjam svojih vernih. Zato so prav na ta njen praznik pri številnih Mari­jinih svetiščih glavni romarski shodi.

Marijinemu vnebovzetju (MV) je pri nas posvečeno 98 cerkva (55 žup., 2 romarski, 41 podr.) in 6 večjih kapel. – V LJ nadšk.jih je največ (29), od teh je 16 žup.: Brdo pri Lukovici,(1) Cerklje na Gor., (2) Čemšenik, (3) Dobrova, (4) Domžale, (5) Javorje/Litiji, (6) Kopanj, (7) KR - Primskovo,(8) Kranjska Gora, (9) Lesce, (10) LJ - Polje, (11) Mekinje, (12) Pirniče, (13) Trboje,(14) Zali Log (15) in Zg. Tuhinj;(16) romarska (eksp.) v Novi Štifti (Sodražica);(17) 12 je podr.: Bezuljak (Begunje/Cerknici), Otok (Bled), V. Bloke (Bloke), Bitnje (Boh. Bistrica), Ključevica (Dobovec), Stara Sava (Jesenice), Malenski vrh (Poljane nad Šk. Loko), Viševek (Stari trg/Ložu), Vinje (Sv. Helena - Dolsko), Smrečje( Šentjošt nad Horjulom), Železnica (Škocjan/Turjaku) in Lesno Brdo (Vrhnika). – V KP škofiji je 15 ž. c. MV: Bertoki,(18) Dekani,(19) Jelšane,(20) Kanal,(21) Knežak,(22) Kobarid,(23) Kojsko,(24) Koper (stolnica),(25) Medana,(26) Movraž,(27) Podmelec,(28) Slavina,(29) Sp. Idrija,(30) Tolmin(31) in Vreme;(32) imajo pa tudi sedem p. c.: v Podlaki (Bate), Selih (Brestovica), Vrtovinu (Kamnje), na Vitovljah (Osek), Guri (Povir), pri Vzročku (Predloka) in v Glemu (Truške). – V NM škofiji so MV posvečene ž. c. v Črmošnjicah,(33) na Dolah/Litiji,(34) v Fari/Kočevju,(35) Radovici,(36) Stari Cerkvi,(37) Trebnjem (38) in na Veliki Dolini;(39) prav tako šk. romarsko sred. na Zaplazu (Čatež - Zaplaz); (40) p. c. pa so na Topolovcu (Boštanj), v Hmeljčiču (Mirna Peč), na Vrhu (Mokronog), v Smolenji vasi (NM - Sv. Lenart), Dol. Straži (Prečna), na Štrekljevcu (Semič), v Zagozdacu (Stari Trg ob Kolpi), na Gabrski Gori (Sv. Križ - Gabrovka) in v Tržišču (podr.). – V MB nadškofiji je 13 cerkva MV: Brezno,(41) Cirkovce,(42) Jarenina,(43) MB - Brezje,(44) Prevalje,(45) Prihova (46) in Vurberk (47) so žup.; Slovenja vas (Hajdina), Troblje (Pameče), Janževski Vrh (Ribnica na Poh.), Sv. Marko niže Ptuja (pok.), Homec (Šmartno/SG) in Zavrč (podr.) pa podr. – 13 cerkva MV je tudi v CE škofiji: žup. stojijo v Braslovčah,(48) Dobrni,(49) v Kapelah pri Brežicah,(50) v Koprivnici,(51) Kozjem,(52) Olimju (53) in Šmarju pri Jelšah;(54) podr. pa v CE - Sv. Danijel (podr.), v Dobju (Dramlje), Tržišču (Rog. Slatina), Grački Gori in Šmarju (Sevnica) ter na Hriberci (Vitanje). – V MS škofiji so Vnebovzeti posvečene tri ž. c.: Apače,(55) Grad (56) in Turnišče (spodaj) in še tri večje kapele. (mč)

Turnišče

M. in S. Čuk, Svetniški domovi, v: Ognjišče (2022) 8, str. 98. 

Jezusove besede o najvišji stopnji ljubezni do bližnjega, ki zastavi zanj svoje življenje, je dobesedno uresničil sv. Maksimilijan Kolbe, poljski redovnik, ki je v koncentracijskem taborišču Auschwitz daroval svoje življenje, da je rešil življenje sojetnika – družinskega očeta. To daritev je izvršil 14. avgusta 1941, na predvečer slovesnega praznika vnebovzetja Matere Marije, kateri je bil vse življenje otroško vdan.

ZAVETNIK
Sv. Maksimilijan Kolbe je zavetnik narkomanov, družin, ujetnikov, političnih zapornikov, časnikarjev in Gibanja za življenje.

več o sv. Maksimilijanu Kolbeju v knjigi Svetnik za vsak dan - 2. knjiga, str. 95-96.

njegova misel:

• Vsi prav dobro vemo, kateri so viri milosti: premišljevanje, verska srečanja, molitev, sveta maša in predvsem sveto obhajilo ter stalno zatekanje k Božji Materi.

• “Mučencu iz ljubezni” sta pri nas posvečeni dve podr. cerkvi: v Žvirčah (Hinje – LJ) - levo in na Janževskem Vrhu (Ribnica na Pohorju – MB) – skupaj z Marijo Vnebovzeto.

M. Čuk, Svetniški domovi, v: Ognjišče (2022) 10, str. 99.
 

Radegunda Turinška je bila kraljevega rodu, prisiljena v zakon s krutim frankovskim kraljem in dvajset let je trpela ob možu, ki je opustošil njeno domovino. Končno ji je uspelo pobegniti, zatekla se je v cerkev in izprosila blagoslov za Bogu posvečeno življenje. Poslej je živela za Boga in reveže, posebno gobavce.

ZAVETNICA: Sv. Radegunda Turinška je zavetnica lončarjev In tkalcev; priprošnjica proti otroški vročici, proti ranam na želodcu in proti vodnim nevarnostim.

več o sv. Radegundi v knjigi Svetnik za vsak dan - 2. knjiga, str. 94.

 Na Slovenskem imamo šest Radegundinih podr. cerkva in eno sožupnijsko. V LJ škofiji stojijo tri p. c.: na Bregu -2 (Breznica), na Strmi Njivi -4 (Kolovrat) in v Srednji vasi -3 (Šenčur). – Dve njeni cerkvi sta v MB škofiji: sožupnijska v Starem trgu pri Sl. Gradcu -1 in p. c. pri sv. Lovrencu na Pohorju - 5. – V CE škofiji stojita njeni p. c. v Kapli -6 (Sv. Jurij/Taboru) in v Radegundi -7 (Šmihel nad Mozirjem).

M. Čuk, Svetniški domovi, v: Ognjišče (2022) 10, str. 99.
 

»Kakor je nekdaj sveti Štefan, prvi mučenec, proslavil Jeruzalem, tako je zdaj od sončnega vzhoda do zahoda proslavil Rim sveti Lovrenc,« je ob njegovem prazniku dejal papež Leon Veliki. Štefan je bil eden od sedmih diakonov, ki so bili pomočniki apostolov v jeruzalemski Cerkvi (Apd 6,1-6), Lovrenca pa je papež Sikst II. zaradi njegovega poguma in žive vere sprejel med sedmerico diakonov rimske Cerkve. Kot prvi med njimi je papežu stregel pri sveti daritvi, vestno je upravljal cerkveno premoženje in skrbel za uboge. Sivolasemu papežu je bil kakor sin. Ko so med preganjanjem kristjanov za časa cesarja Valerijana (253–260) papeža prijeli in vrgli v ječo, je Lovrenc pohitel k njemu. Papež mu je napovedal trpljenje, ki ga čaka. Rimski oblastnik je zvedel, da Lovrenc upravlja cerkveno premoženje. Zahteval je, da mu ga izroči. Lovrenc je zbral vse uboge, za katere je skrbel, in oblastniku dejal: »To je naše bogastvo!« To ga je tako razjezilo, da ga je dal mučiti na najstrašnejše načine. Nazadnje so ga položili na razbeljeni raženj, ki ga vidimo na njegovih upodobitvah. (sč) - Na sliki: Sv. Lovrenc, slika na glavnem oltarju v žup. cerkvi sv. Lovrenca, Kolovrat..

Diakonu sv. Lovrencu je pri nas posvečeno 50 cerkva (20 župnijskih, 30 podružničnih) in 3 kapele. V LJ nadškofiji najdemo tri ž. c.: Kokrica (1), Kolovrat in Žalna (2), poleg teh pa naštejemo še trinajst p. c.: Sp. Koseze (Brdo), Gora nad Zabreznico (Breznica), Dragomer (Brezovica), Dolenja vas (Cerknica), Trava (Draga), Gora - Smolnik (Polhov Gradec) (5), Stranski vrh in Žamboh (Polšnik), nad Bašljem (Preddvor) (4), Jezero (Preserje), Veliki Osolnik (Rob), Breznica (Škofja Loka) in Hotavlje (Trata - Gorenja vas) (3); in kapelo (Poljane nad Škofjo Loko). – V KP škofiji je pet ž. c. sv. Lovrenca: Brestovica, Bukovica, Lokavec (7), Pregarje in Šlovrenc v Brdih (6), imajo pa tudi osem p. c.: Zalošče (Dornberk), Erzelj (Goče), Beka (Klanec), Podsenica (Podsabotin), Sv. Lovrenc (Studeno) (17), Kazlje (Tomaj), Radohova vas (Pivka) (18) in Vremski Britof (Vreme); in dve kapeli: Sv. Lovrenc (pod Libušnjami) in v Orehku pri Postojni (za domačine podružna cerkev, za Letopis Katoliške Cerkve v SLO je to kapela). – V NM škofiji sta sv. Lovrencu posvečeni ž. c. v Raki (8) in Šentlovrencu (spodaj), še pet pa imajo p. c.: v Dolah pri Litiji (Prelesje), Obrhu (Dragatuš), Željnah (Kočevje), na Gori (Krško) in na Smuku (Semič) (12). – V MB nadškofiji je diakonu Lovrencu posvečeno pet ž. c.: Lovrenc na Pohorju (13), Stranice, Sv. Lovrenc - Juršinci (14), Sv. Lovrenc na Dravskem polju (15) in v Vuhredu; nimajo nobene p. c. – V CE škofiji najdemo pet ž. c. sv. Lovrenca: Bizeljsko (10), Brežice (9), Luče ob Savinji, Podčetrtek in Sv. Lovrenc nad Štorami (16); p. c. pa so v Preboldu (sv. Lovrenc), na Gori (Razbor pod Lisco) (11) in v Močlah (Šmarje/Jelšah). – V MS škofiji sv. Lovrencu ni posvečena nobena cerkve. (mč)
(OP.: v "tiskanem" Ognjišču smo izpustili p. c. v Radohovi vasi (Pivka) - zavedla nas je stara oblika svetnikovega imena: sv. Lavrencij (v Letopisu Katoliške Cerkve v SLO smo namreč iskali vse sv. Lovrence)  - tu zdaj našo napako popravljamo (vseh "Lovrenčevih" cerkva je torej pri nas okroglo 50!) Vsem Radohovcem in Pivčanom se iskreno opravičujemo, v "tolažbo" pa pripenjamo slikico njihove cerkve (18).

      
Šentlovrenc
 

Čuk M. in S., Svetniški domovi, v: Ognjišče (2018) 08, str. 115.