Hilarij Tacijan01"Sveti Leopold je bil za vse, ki so ga poznali, samo ubog redovnik, majhen in bolehen. Njegova veličina je v žrtvovanju, v darovanju samega sebe dan za dnem, ves čas svojega duhovniškega življenja, se pravi dvainpetdeset let, v tišini, v skritosti, v skromnosti sobice –spovednice … Če bi ga hoteli označiti z eno samo besedo, potem bi ga imenovali ‘spovednik’; znal je samo ‘spovedovati’. In prav v tem je njegova veličina!« (sv. Janez Pavel II.)

Rodil se je 12. maja 1866 v Hercegnovem v črnogorskem Primorju kot dvanajsti, najmlajši otrok hrvaških zakoncev Petra Mandiča in Dragice Carević. Pri krstu so mu dali ime Bogdan. Starši so mu posredovali zaklad vere. Šestnajstleten je začutil živo željo, da postane misijonar, kar je hotel uresničiti v kapucinskem redu. Jeseni 1882 je prišel v kapucinsko semenišče v Vidmu, kjer je ostal dve leti. Maja 1884 je dobil redovniško obleko in redovniško ime Leopold. Po letu noviciata je šel v Padovo študirat filozofijo, nato pa v Benetke teologijo. V duhovnika je bil posvečen 20. septembra 1890 v baziliki Marije Zdravja bolnikov v Benetkah.
Predstojnike je prosil, naj ga pošljejo za misijonarja na slovanski Vzhod, vendar zaradi njegovega rahlega zdravja in govorne napake njegove prošnje niso uslišali. Njegovo ‘misijonsko’ delo je bilo spovedovanje. Kot spovednik je ostal v Benetkah sedem let, potem je bil tri leta predstojnik kapucinskega samostana v Zadru. Hilarij Tacijan02Od tam je bil poklican za spovednika v Bassano del Grappa, nato pa se je znova približal svojemu ljubljenemu Vzhodu: od 6. aprila 1905 do 9. septembra 1906 je bil namreč samostanski vikar v Kopru, njegovo glavno opravilo je bilo tudi tukaj spovedovanje. Kdor se je pri njem spovedal, ga ni mogel več pozabiti. Iz Kopra je pater Leopold odšel za spovednika v samostan Thiene pri Vicenzi, oktobra 1909 pa je prišel za spovednika v kapucinski samostan Sv. Križa v Padovi in tam je z manjšimi presledki ostal vse do svoje smrti – triintrideset let.

Zdaj njegovo nestrohnjeno telo počiva v kapeli kapucinske cerkve v Padovi. Papež Pavel VI. ga je leta 1976 razglasil za blaženega, Janez Pavel II. pa leta 1983 za svetnika in zavetnika spovednikov.

 

Edina njemu posvečena cerkev pri nas je podružnična cerkev v Novi vasi pri Ptuju (Ptuj - Sv. Ožbalt – MB).


Čuk M. in S., Svetniški domovi, v: Ognjišče

 

Hilarij Tacijan01Trinajsti dan meseca je bil dan Marijinih prikazovanj trem pastirčkom v Fatimi na Portugalskem leta 1917. Bilo jih je šest: od 13. maja do 13. oktobra. Francek in Jacinta, brat in sestra, sta bila takrat stara devet, oziroma sedem let in Marija jima je izpolnila obljubo, da ju bo kmalu vzela k sebi: Francek je umrl leta 1919, Jacinta pa leta 1920. Papež sv. Janez Pavel II. ju je 13. maja 2000 v Fatimi razglasil za blažena. Lucija je umrla leta 2005 v starosti 94 let. Ob zadnjem Marijinem prikazanju, 13. oktobra 1917, se je zgodil čudež s soncem: »Ko smo se 13. maja 1917,« piše Lucija v četrtem Spominu, »na pobočju nad Irijsko globeljo z Jacinto in Franckom igrali, smo nenadoma videli nekakšen blisk. Bilo je okoli poldneva. “Bolje je, da gremo domov,”« sem rekla sestrični in bratrancu, “bliska se. Najbrž bo nevihta.” In zagnali smo ovce po bregu navzdol proti cesti. Ko smo prišli nekako do sredine pobočja, blizu velikega grma, smo zagledali drugi blisk. Ko smo naredili še nekaj korakov, smo videli nad hrastičem Gospo, oblečeno v belo, ki je sijala bolj ko sonce. Presenečeni smo obstali. Bili smo ji tako blizu, da smo stali v luči, ki jo je obdajala in se širila iz nje. Morda smo bili od nje oddaljeni poldrugi meter. Tedaj nam je Marija rekla: “Ne bojte se. Nič hudega vam ne bom storila.” “Odkod si?” sem jo vprašala. “Iz nebes.” “In kaj želiš od mene?” “Prišla sem vas prosit, da bi prihajali sem trinajstega v mesecu ob tej uri šest mesecev zaporedoma.” “Bom šla tudi jaz v nebesa?” “Da, boš.” “In Jacinta?” “Tudi ona.” “Pa Francek?” “Tudi on, vendar mora zmoliti še veliko rožnih vencev”.

fatimska MB02

Fatimski Mariji je pri nas posvečena župnijska cerkev Marijinega Brezmadežnega srca (Fatimske Marije) v Kisovcu (levo); zidani kapeli pa sta v Grušovcu (Črešnjice – CE) in v Ključarovcih (Križevci/Ljutomeru – MS) (v sredini)


Čuk M. in S., Svetniški domovi, v: Ognjišče.

 

pankracij00Prvi izmed ‘ledenih svetnikov’ (sledijo mu še Servacij, Bonifacij in ‘mokra’ Zofka).

Premožni mladenič iz Rima, ki je spoznal kristjane, jim pomagal, sam postal kristjan … in za vero dal življenje pod cesarjem Dioklecijanom ...

Sv. Pankracij je zavetnik otrok, posebej prvoobhajancev, mladih rastlin in cvetja.

pankracij01Sv. Pankracij ima pri nas šest ‘svojih’ cerkva; tri so župnijske: (z leve)  Stari trg/SG (nad krajem – MB), Gor. Ponikva (pri Žalcu – CE) in Griže (CE).

pankracij02Prav toliko (3) je tudi podružničnih:(z leve) Klanci pri Danah (Stari Trg pri Ložu – LJ); Radelca (Remšnik – MB) in Lemberg (Sladka Gora – CE).

Čuk M.,Svetniški domovi, v: Ognjišče (2021) 5, str. 107

 

 


 

Hilarij Tacijan01Svetopisemski trpin, osrednja osebnost po njem imenovane svetopisemske knjige, vzor bogaboječega moža.»Zanimiva in poučna je Jobova pravda z Bogom: kako si je počasi utiral pot iz brezizhodnega položaja, v katerem se je znašel,« razlaga biblicist Jurij Bizjak. »Kako se mu odpirajo oči, razberemo iz njegovih devetih govorov. V prvem občuti Boga kot svojega nasprotnika, v drugem nadaljuje svojo pritožbo, v tretjem Bogu očita, da poštenega pokončuje prej kakor krivičnega, v četrtem preide v napad, v petem pa že išče pomoči pri Bogu; v šestem gre še dalje: Bog ni več Jobov nasprotnik niti zaveznik, temveč dobrotnik, v sedmem zahteva, naj Bog krivičnike kaznuje, v osmem že na vso moč išče Boga, v devetem, zadnjem se popolnoma opre na Boga in njegovo modrost. job02Bog Joba potrpežljivo posluša in mu na koncu z dvema čudovitima odgovoroma, s katerima Jobu razodeva svoje znanje in moč. Že po prvem Božjem odgovoru Job prizna: »Glej, premajhen sem. Kaj naj ti odgovorim? Svojo roko si polagam na usta. Enkrat sem govoril, pa ne bo več poskušal, dvakrat, pa ne bom nadaljeval« (Job 40,4-5). /iz knjige Svetnik za vsak dan (1. knjiga, str. 275-276)/.

 

 

 

Svetopisemskemu Jobu je pri nas posvečena p. c. v Sinji Gorici (Vrhnika – LJ).

Čuk M. in S., Svetniški domovi, v: Ognjišče (2022) 5, str. 99

 

Hilarij Tacijan01Dolga leta je bil predstojnik samostana Niederaltaich na Bavarskem, zatem škof v Hildesheimu. Po njem je dobil ime St. Gotthard, najpomembnejši prelaz v Alpah.

V knjigi Svetnik za vsak dan (1. knjiga, str. 262-264) lahko preberete več o svetniku.

Ime Gotard (ali Godehard) je poslovenjeno nemško ime (Gotthard) in pomeni ‘Bog je močan’ ali ‘močan po Božji zaslugi’. Naša statistika (SURS) ga ne zazna več (manj kot 5 oseb).

Pri nas je po njem dobil ime kraj Šentgotard pri Trojanah, kjer stoji tudi edina njegova cerkev pri nas (ž. c. – LJ).

Hilarij Tacijan02        

 

Čuk M. in S., Svetniški domovi, v: Ognjišče (2022) 5, str. 99

 

florjan01Na mnogih kmečkih poslopjih vidimo kip ali sliko rimskega častnika s čelado, ki v levi roki drži zastavo, v desni pa ima golido z vodo in gasi hišo ali vas pod seboj. To je sveti Florijan, varuh pred ognjem in zavetnik gasilcev – njegova podoba krasi številne gasilske domove. Ta ‘vloga’ mu pripada zato, ker je svojo zvestobo Kristusu potrdil z mučeniško smrtjo: okoli vratu so mu navezali težek kamen in ga vrgli v valove narasle reke. To se je zgodilo okoli leta 304 v Lauriacu v rimski provinci Norik (današnjem mestu Lorch pri Linzu v Avstriji). Iz njegovega življenja vemo malo zanesljivega. Menda se je rodil v bližini današnjega Dunaja in postal je rimski uradnik v mestu Celtium (današnjem St. Pöltnu). Med preganjanem kristjanov za časa cesarja Dioklecijana, ga je rimski namestnik Akvilinij obsodil na smrt. Naši verni predniki so se mu zaupno priporočali: pri angelskem češčenju in zlasti pri večerni molitvi so dodajali očenaš “v čast svetemu Florijanu, da bi nas varoval časnega in večnega ognja”. (sč)

 

florjan00 

Sv. Florijanu je v Sloveniji posvečenih 35 cerkva (8 župnijskih, 27 podružničnih) in šest kapel. – V LJ nadškofiji je svetniku posvečena ž. c. v Trzinu, (1)  našteli pa smo še 10 p. c.: Studenčice (Breznica), Lahovče (Cerklje na Gor.), Ponikva (Dobrepolje-Videm), sv. Florjan na Gor. trgu (Ljubljana – Sv. Jakob) (10),  Retje (Loški Potok), Kamnik pod Krimom (Preserje) (11),  Bukovica (Selca), Tehovec (Sora), Sopotnica (Škofja Loka) (12)  in Gora pri Pečah (Vače). – V KP škofiji je pet ž. c. sv. Florijana: Fojana (vikariat) (8),  Kubed (3),  Orehek pri Postojni (2),  Srpenica (6)  in Velike Žablje in prav toliko tudi p. c.: Dobropolje (Ilirska Bistrica), Buje (Košana), Jevšček (Livek), Idrijske Krnice (Sp. Idrija) in Volčanski Ruti (Volče). – NM škofija nima nobene ž. c. posvečene sv. Florijanu, imajo pa šest p. c.: Brezje (Črmošnjice), Golobinjek (Kočevje), Šeginke (Mokronog), Cerovec (NM - Šmihel), Krvavčji Vrh (Semič) (7)  in Račje selo (Trebnje) (5).  – V MB nadškofiji je edina ž. c. varuha pred ognjem v Sv. Florijanu v Doliču (4),  p. c. pa je na Spodnjem trgu v Vuzenici. – V CE škofiji imajo tudi eno ž. c. zavetnika gasilcev: v Sv. Florijanu ob Boču (14);  poleg nje pa še štiri p. c.: v Gornjem Gradu, v Sevnici, v Florjanu (Šoštanj) in v Vojniku (9)  ter dve kapeli: na Polzeli in v Svetlem Dolu (Svetina). – V MS škofiji ni nobene ž. c. sv. Florijana, imajo pa p. c. na Krogu (M. Sobota) in štiri kapele: Žižki (Črensovci) (13),  Žitkovci (Dobrovnik), Kramarovci (Sv. Jurij v Prekmurju) in Sr. Petanjci (Tišina). (mč)

Čuk S. in Čuk M., Svetniški domovi, v: Ognjišče (2017) 5, str. 131.

Apostola sta na vseh koledarjih pod "isto streho". Pravzaprav je čudno, da godujeta skupaj, saj razen apostolskega poklica nimata veliko skupnega. Celo na evangeljskem seznamu apostolov je Filip, ki je deloval v Mali Aziji, peti, Jakob mlajši, Jezusov sorodnik, prvi škof v Jeruzalemu, pa deveti. 
V knjigi Svetnik za vsak dan (1. knjiga, str. 258-259) lahko ob njunem godu preberete več o  njunem življenju (Sveto pismo), pa tudi njunem delovanju in mučeniški smrti (izročilo).

filip in jakob02

Sv. Filip in Jakob sta zavetnika osmih naših cerkva (1 žup in 7 podr.). – V LJ nadškofiji stojita p. c. v Ravnah (3) (Bloke) in v Valterskem Vrhu (4) (Škofja Loka). – V NM škofiji prav tako dve: v Višnjah (5) (Ambrus) in v Srednji vasi (6) (Črmošnjice). – V MB škofiji je ž. c. obeh apostolov v Laporju (1) in p. c. v Golavabuki (2) (Šmartno/SG). – V CE škofiji sta svetnikoma posvečeni p. c. na Jakobu/Šentjurju (7) (Kalobje) in v Selih (8) (Olimje).

Čuk M. in S., Svetniški domovi, v: Ognjišče (2022) 5, str. 99

 

Hilarij Tacijan01Sv. Sigismund je bil burgundski kralj; leta 516 je nasledil svojega očeta, umrl je leta 524. Skrajšana oblika njegovega imena je Žiga.

Svetniku je posvečena p. c. na Polhovici (Šentjernej – NM).

Hilarij Tacijan02        

 

Čuk M. in S., Svetniški domovi, v: Ognjišče (2022) 5, str. 99

 

Zajemi vsak dan

Če bi danes prišel med nas? / Ne! Pomota! / Danes prišel si med nas: / Družini prinašaš vstajenje.

(Pavle Jakop)
Sreda, 28. September 2022
Na vrh