Brikcij je bil učenec sv. Martina, uporniške narave in je v samostanu povzročal težave. Po smrti sv. Martina pa je leta 397 postal celo njegov naslednik na škofovskem sedežu v Toursu. Zaradi različnih obtožb je sedem let živel v Rimu, zadnjih sedem let pa se je posvetil svoji škofiji. Ko je leta 444 umrl, so ga začeli častiti kot svetnika. Češčenje sv. Brikcija se je širilo skupaj s slavo sv. Martina. (sč)

Sv. Brikciju (Bricu) je pri nas posvečenih šest cerkva. Štiri stojijo v LJ škofiji: župnijska je v Podlipi, (1)  podružnične so na Četeni Ravni (2) (Javorje nad Šk. Loko), na Lazah pri Gor. Jezeru (3) (Stari Trg pri Ložu) in v Rtičah (4) (Šentjurij - Podkum). Sv. Brikcij je tudi zavetnik dveh p. c. v KP škofiji: v Volarjih (Tolmin) (5) in na JV pobočju Nanosa (Ubeljsko); (6) njegova p. c. je tudi v Šenbricu (Velenje - Sv. Martin – CE).(7)

Čuk M. in S., Svetniški domovi, v: Ognjišče (2021) 11, str. 99.

Sveti Lenart je zavetnik jetnikov in upodabljajo ga z razbito verigo v roki, ker je mnogim zapornikom izprosil prostost. Bil je sin plemiške frankovske družine in vzgajal se je na dvoru kralja Klodvika. Ko je sv. Remigij, nadškof v Reimsu, na božič leta 496 kralja krstil, je v veri poučil tudi Lenarta, ki jo je sprejel s tako predanostjo, da je bil kmalu posvečen za duhovnika. Odklonil je škofovski sedež, ki mu ga ponujal kralj Klodvik. Iz Reimsa je odšel v samostan Micy pri Orleansu, a ga je kmalu zapustil, ker je hotel živeti kot samoten puščavnik. Glas o njegovem svetništvu je privabljal ljudi, ki so pri njem iskali pomoči. Okoliškim kmetom je pomagal s praktičnimi nasveti. Nekateri so se naselili ob njegovi celici in tako je zraslo samostansko naselje Noblac, ki ga je Lenart vodil kot opat. S posebno ljubeznijo se je posvečal zapornikom. Posredoval je zanje pri kralju in dosegel, da so bili mnogi izpuščeni, nato pa jim je priskrbel primerne pogoje, da so lahko zaživeli pošteno življenje. Umrl je leta 559 kot opat v Noblacu. (sč) - Na sliki: Sv. Lenart, kip na glavnem oltarju ž. c. sv. Lenarta v Črnem Vrhu nad Polhovem Gradcem.

Sv. Lenartu je na Slovenskem posvečeno 61 cerkva (16 žup., 45 podr.) in ena kapela. V LJ nadškofiji imajo šest ž. c.: v Črnem Vrhu/Polhov. Gradcu, na Jesenicah (9), v Kropi (2), Loškem Potoku (3), Sostrem (1)  in pri Sv. Lenartu/nad Selško dolino (4); poleg teh pa je še 21 p. c.: Dobec (Begunje/Cerknici), Vrhe (Čemšenik), Pšajnovica (Češnjice), Krtina (17) (Dob), Gor. Ig (Ig), Jama (Mavčiče), Breg (Preddvor), Nemška vas (Ribnica), Bodešče (15) (Ribno), Krvava Peč (Rob), Praprotno, Za Kalom (Stranje), Rodež (Šentjurij - Podkum; Reber (Šenturška Gora), Pungert (Šentvid/Stični), Sp. Gameljne (Šmartno pod Šmarno Goro), Vaške Kandrše (Vače) Nova vas (Višnja Gora), Na Bregu, Mala Ligojna (16) in Stara Vrhnika (Vrhnika) ter Dobračeva (Žiri). – V KP škofiji imajo tri ž. c.: Bukovo (5), Col (6) in Volče (7) in pet p. c.: Dol. Cerovo (Cerovo), Staro Selo (Kred), Bača nad Podbrdom (18) (Podbrdo), Gorenje (Studeno) in Klenik (Trnje). – V NM škofiji najdemo dve ž. c. sv. Lenarta: Mozelj (8) in Novo mesto - Sv. Lenart (14) in sedem p. c.: Krkovo (22) (Fara/Kočevju), Gotna vas (Novo mesto - Sv. Lenart), Ravno (Raka), Kal (19) (Semič), Kogel, Sela pri Zburah (Šmarjeta), Gabrijele (Tržišče) in Goli Vrh - Cvibelj (Žužemberk). – V MB nadškofiji sta dve cerkvi sv. Lenarta: Sv. Lenart v Slov. Goricah (10) in Sv. Lenart - Podgorci (11) imajo pa še osem p. c.: Vič (Dravograd), Pivola na Pohorju (21) (Hoče), Koritno (Kebelj), Makole (p. c.); Plat (Mežica), Ptujska Gora (pokop.), Ribnica na Pohorju (pokop.) in v Mislinji (20) (Št. Ilj pod Turjakom). – V CE škofiji je sv. Lenart zavetnik treh ž. c.: v Novi Cerkvi (12), pri Sv. Lenartu nad Laškim (spodaj) in v Zabukovju (13); prav toliko je p. c.: Brežice (sv. Lenart), Gornji Grad (sv. Lenart) in Drevnik (Kostrivnica). – V MS škofiji je sv. Lenartu posvečena kapela v Bodoncih (Pečarovci). (mč)

sv. Lenart  nad Laškim

Čuk M. in S., Svetniški domovi, v: Ognjišče (2018) 11, str. 115.

Živel je v Ogleju, pokoril se je in delil miloščino. Med Dioklecijanovim preganjanjem je ostal zvest svoji veri in kljub grožnjam ni hotel darovati rimskim bogovom. Leta 303 so ga obsodili na smrt: roke in noge so mu obtežili s svinčenimi utežmi in ga vrgli v morje. Morski valovi so svetnikovo truplo čudežno naplavili na obrežje in kristjani so ga pokopali nedaleč proč. Že sredi 6. stol. je tam stala njemu posvečena cerkev; proti koncu 13. stol. so jo povezali s sedanjo tržaško stolnico, ki nosi ime o njem. Sv. Just je tudi zavetnik tržaškega mesta. (sč)

Oglejski mučenec je zavetnik devetih slovenskih cerkva (vse v KP škofiji). Tri so župnijske: v Sočergi (1) (cerkev Srca Jezusovega, sv. Just sozavetnik s sv. Evfemijo), na Ustjah (2) in na Vogrskem (3); p. c. stojijo v Gojačah (4) (Črniče), na Koseču (5) (Drežnica), v Kopru (6), v Belskem (7) (Studeno), v Utovljah (8) (Tomaj) in v Parjah (9) (Zagorje na Pivškem). (mč)

Čuk M. in S., Svetniški domovi, v: Ognjišče (2021) 11, str. 99.

»Praznik vseh poveličanih. Tudi tistih svetnikov, ki jih ni v nobenem koledarju in ne bodo nikdar njihovi življenjepisi v Življenju svetnikov« (Franc Sodja). Cerkev že nad 1200 let na današnji dan obhaja praznik vseh svetnikov. Papež Gregor III. je okoli leta 740 pri Sv. Petru v Rimu posvetil kapelo v čast Odrešeniku, njegovi Materi, apostolom, mučencem in vsem svetnikom, papež Gregor IV. pa je leta 827 ukazal, naj se 1. novembra v vesoljni Cerkvi slovesno praznuje spomin vseh svetnikov. Cerkev je uvedla ta praznik predvsem zato, ker je število svetnikov tako naraslo, da se ni bilo mogoče spominjati vsakega posebej pri bogoslužju. Namen in vsebino praznika razlaga praznični hvalospev: »Danes v duhu gledamo tvoje sveto mesto, nebeški Jeruzalem, ki je naša domovina. Tam te obdajajo množice naših srečnih bratov in sester in te na veke skupno slavijo. Radujemo se poveličanja vseh svetih članov Cerkve in ob njihovem zgledu in priprošnji v veri potujemo obljubljeni sreči naproti.« (sč)

Na sliki: Vsi svetniki na sliki Slava Svete Trojice – delo kapucinskega brata Oswalda iz leta 1668, Vipavski Križ, samostanska cerkev sv. Frančiška Asiškega.

Na Slovenskem imamo Vsem svetim (svetnikom) posvečenih pet cerkva (dve župnijski, tri podružnične) in eno kapelo. V LJ nadškofiji so vsi svetniki zavetniki nove cerkve v Ljubljani na Žalah (župnija Ljubljana - Sv. Križ) - zgoraj. – V KP škofiji je vsem svetnikom posvečena kapela na KP mestnem pokopališču. – V NM škofiji sta dve p. c. Vseh svetnikov: v Pustem Gradcu (Dragatuš) in Livoldu (Kočevje). – V MB nadškofiji je ž. c. Vseh svetnikov na Svetinjah (obč. Ormož) - spodaj levo. – V CE škofiji pa so Vsi svetniki zavetniki p. c. na Pokleku nad Blanco (zaselek Cirje). (mč)

Čuk M. in S., Svetniški domovi, v: Ognjišče (2019) 11, str. 115

Sv. Volbenk ali Bolfenk (nemško Wolfgang – ki hodi kakor volk) je bil škof v Regensburgu († 994). Z njegovim imenovanjem se je začela temeljita prenova meništva na Bavarskem. Kot škof je bil skromen, uvideven in usmiljen, znal se je vživeti v krajevne razmere, zato se je priljubil vsem ljudem. Njegovo češčenje se je razširilo zlasti v 15. stoletju po vsej tedanji Avstriji (tudi pri nas) in na Ogrskem.

• Na Slovenskem je sv. Volbenku (Bolfenku) posvečenih devet (9) cerkva, dve žup. in sedem podr. V LJ nadškofiji je svetnik zavetnik treh podr. cerkva: na Volčjem (2) (Bloke), v Zelšah (3) (Cerknica) in nad Logom (4) (Poljane nad Šk. Loko). – V KP škofiji je cerkev sv. Volbenka v Goljevici (5) (Gorenje Polje – obč. Kanal ob Soči). – V MB nadškofiji ima sv. Bolfenk največ svojih cerkva (5): župnijski sta pri sv. Bolfenku na Kogu (1) in pri Sv. Bolfenku v Slovenskih goricah (spodaj), podr. pa v Jelovicah (6) (Majšperk), Lešah (7) (zgornja cerkev – žup. Prevalje) in v Hudem Kotu (8) (Ribnica na Pohorju). (mč)

 M. Čuk, Svetniški domovi, v: Ognjišče 10 (2021), 99.

Apostola Simon in Juda sta po starokrščanskem izročilu po prihodu Svetega Duha evangelij oznanjala skupaj, zato tudi praznujeta skupaj.
SIMON (»Bog je uslišal«) je na evangeljskem seznamu dvanajsterih apostolov na desetem mestu; Luka mu daje vzdevek Gorečnik, Marko pa Kananejec, kar je isto v hebrejskem jeziku. O njegovem življenju vemo prav malo zanesljivega. Nekateri sodijo, da je bil rodni brat Juda Tadeja in Jakoba Mlajšega, prvega jeruzalemskega škofa, po njegovi mučeniški smrti leta 62 pa ga je nasledil. Preden so Rimljani leta 70 začeli oblegati Jeruzalem, je svoje vernike izpeljal iz mesta. Življenje je dal za Kristusa leta 107 med preganjanjem kristjanov za časa cesarja Trajana. Po drugem izročilu pa naj bi se to zgodilo v Perziji, kjer je deloval skupaj z Judom Tadejem. Tam so Simona prežagali, Juda pa pobili s kiji. V apostolskem zboru sta bila dva Simona: poleg Gorečnika še Simon, ki mu je Jezus, ko ga je poklical, dodal vzdevek Peter.
Tudi JUDA TADEJ (»pogumen«) je imel soimenjaka – Juda Iškariota, ki je Jezusa izdal in je na seznamu apostolov na zadnjem, dvanajstem mestu, Juda Tadej pa na enajstem. Bil je brat Jakoba Mlajšega in sorodnik našega Odrešenika. Njegova mati Marija Kleofova je bila med ženami, ki so spremljale Jezusa na njegovih potih in mu ostale zveste do Kalvarije. Po binkoštnem prazniku naj bi Juda Tadej deloval v Mezopotamiji, nazadnje pa v Perziji skupaj s Simonom, kjer sta oba umrla mučeniške smrti. Juda Tadej velja za priprošnjika v težkih, brezupnih zadevah. (sč)

Na sliki: Metzinger Valentin, sv. Simon in sv. Juda, p. c. (pokopališka) sv. Simona in Juda Tadeja, Ljubljana - Vič.

Na slovenskem ozemlju je osem (8) cerkva, ki so posvečene apostoloma Simonu in Judu; tri so župnijske, pet je podružničnih. – Večina (6) je postavljenih v LJ nadškofiji: dve sta župnijski: Ljubljana - Črnuče in Ljubljana - Rudnik; na ozemlju nadškofije so še štiri podružnične: Sp. Brnik (Cerklje na Gor.), Pijava Gorica (Ig), Ljubljana - Vič (pokopališče) in Voglje (Šenčur).
– V KP škofiji najdemo sv. Simonu (Šimonu) posvečeno cerkvico na pokopališču v Pregari (soupr. Sočerga). – V MB škofiji pa je sv. Simonu in Judu Tadeju posvečena žup. cerkev na Pernicah (na pobočjih Kozjaka – pod Košenjakom v občini Muta, od koder je lep razgled po Dravski dolini). (mč)

sv. Simon in Juda Tadej - LJUBLJANA - ČRNUČE

Čuk M. in S., Svetniški domovi, v: Ognjišče (2019) 10, str. 115

Zgodba o sveti Uršuli je povezana z legendo, ki izvira iz desetega stoletja, vendar ima zgodovinsko jedro. Gre za skupino devic, ki so umrle kot mučenke, najbrž med preganjanjem kristjanov za časa cesarja Dioklecijana (285–313) in sicer v današnjem Kölnu. Po pripovedovanju Zlate legende (ok. 1260) naj bi bila Uršula hči britanskega kralja, neki kraljevič jo je zasnubil. Dobil bi jo, če bi postal kristjan in počakal tri leta, da Uršula s svojimi tovarišicami roma v Rim in se od tam vrne. Ko se vračajo, jih pred Kölnom napadejo in pomorijo Huni. Njihov kralj hoče Uršulo za ženo, ker ga zavrne, jo z lokom ustreli (zato svetnico upodabljajo s puščico v roki). Odmeve te legende najdemo v slovenskih narodnih pesmih. Zlata legenda govori o 11.000 Uršulinih tovarišic. To pretirano število je nastalo zaradi napačnega branja rimskih števil na nekem napisu iz 4. stoletja. Sveta Uršula je zavetnica katoliških ženskih šol in zavodov, kajti sv. Angela Merici je za zavetnico redovne družbe, ki jo je ustanovila leta 1535, izbrala sveto Uršulo, zato se članice družbe imenujejo uršulinke. (sč) - Na sliki: Sveta Uršula, Jezersko, ž. c. sv. Ožbolta.

Sv. Uršuli je pri nas posvečeno 12 cerkva (ena župnijska, 11 podružničnih) in ena kapela. V LJ nadškofiji imajo pet podružničnih cerkva zavetnice vzgojiteljic: v Srednjih Bitnjah (2) (Kranj - Šmartin), na Setnici (3) (Polhov Gradec), v Pevnem (4) (Stara Loka), v Borovaku (5) (Šentjurij - Podkum) in v Lanišču (6) (Škofljica). – V KP škofiji imajo edino župnijsko cerkev sv. Uršule na Slovenskem – v Jagrščah (1) (zdaj v soupravi iz Cerknega).  – V NM škofiji najdemo dve podružnični cerkvi sv. Uršule: na Golobinjeku (7) (Mirna Peč)  in na Malem Riglju (9) (Poljana - Dolenjske Toplice), med vojno je bila porušena p. c. v Starem Bregu (Stara Cerkev, do leta 1987 žup. Stari Log), od leta 2011 je tam kapelica. – V MB nadškofiji je najbolj znana cerkev sv. Uršule  pri nas – na Uršlji gori (1696 nm, zidana 1572–1602, posvečena 1602), p. c. župnije Stari Trg pri Slovenj Gradcu; na ozemlju MB nadškofije sta še dve p. c. sv. Uršule: v Bojtini  (Sv. Martin na Pohorju) in v Prepolju  (Št. Janž na Dravskem polju - Starše), v Šentanelu  (žup. Sv. Danijel nad Prevaljami) pa imajo kapelo sv. Uršule. – V CE škofiji je sv. Uršula zavetnica p. c. v Vodulah nad Dramljami  (Dramlje). – V MS škofiji ni nobene Uršuline cerkve. (mč)

IME IN GOD
Ime Uršula izhaja iz latinskega Ursula, ki ga razlagajo kot pomanjševalnico besede ursa, kar pomeni ‘medvedka’. Uršula (446), raje Urška (7.388 – 29. mesto) ali Urša (1.611), je bilo do srede devetdesetih let prejšnjega tisočletja med bolj priljubljenimi ženskimi imeni na Slovenskem. Zdaj zanimanje zanj nekoliko upada, znane pa so tudi nove oblike: Ula (1.084ꜛ – v zadnjih letih zelo modno ime), Uršika, Ute ...

Uršlja gora

Čuk M. in S., Svetniški domovi, v: Ognjišče (2018) 10, str. 115.

S posebno ljubeznijo in globokim občutjem Luka slika dogodke, iz katerih odseva Jezusova ljudomilost in neskončno Božje usmiljenje do grešnikov. Luka je tudi edini med evangelisti, ki opisuje dogodke pred Jezusovim rojstvom in njegovo mladost.

ZAVETNIK
Sv. Luka velja za zavetnika zdravnikov, kirurgov, slikarjev, slikarjev na steklo, notarjev, umetnikov, kiparjev, krščanske umetnosti, zlatarjev, knjigovezov, mesarjev, vezilcev; živine, vremena …

(več v knjigi: ČUK, Silvester. Svetnik za vsak dan. 2. knjiga. Prenovljena in dopolnjena izdaja - ČUK, Marko. Koper: Ognjišče, 2018, str. 224-225

Evangelistu Luku so na slovenskih tleh posvečene tri p. c. v Sp. Praprečah (Brdo) in v Grčarevcu (Planina pri Rakeku) v LJ nadškofiji in v Tremerjah (Celje - Sv. Cecilija) v CE škofiji.

Čuk M. in S., Svetniški domovi, v: Ognjišče (2020) 10, str. 115